5 Arheo 28, 2011, 5–6 Spoštovani kolegice in kolegi, pred vami je nova, 29. številka revije Arheo. Glasilo Slo- venskega arheološkega društva. Kot že zadnjih nekaj let, je uredništvo tudi to pot lah- ko zadovoljno z odzivom kolegov, ki so svoje prispevke za objavo ponudili naši reviji in verjamemo, da boste do podobnih zaključkov prišli tudi vi. Kot je prav tako že skorajda v navadi, je revija tematsko zelo raznolika, kar vedno znova podčrta širino in odprtost naše stroke, ki v prepletu s številnimi disciplinami kreira nova polja delo- vanja in ustvarjanja. In lahko smo ponosni, da se nekateri prispevki dotikajo tem, ki jim tudi širše v stroki doslej še nismo posvečali dovolj velike pozornosti, kar pa še zdaleč ne pomeni, da so manjšega ali celo obrobnega po- mena. Gre za prispevke, v katerih predvsem slovenski avtorji predstavljajo široko paleto raziskav, ki jih je na prvi pogled težko speljati na skupni imenovalec, a je prav vsem skupno to, da so več kot le aktualni, nekateri so bili celo nujno potrebni. Ob tem ne gre zanemariti, da ima kar nekaj člankov svo- je korenine v diplomskih nalogah, narejenih na Oddelku za arheologijo Univerze v Ljubljani, ena izmed njih pa je bila narejena na pobudo arheologov konservatorjev z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Raz- veseljivo dejstvo kaže na prepletenost in skupen interes širše slovenske arheološke stroke. V isto smer vodi tudi uvedba praktičnega usposabljanja za študente tretjega letnika prvostopenjskega bolonjskega študija arheologi- je, ki na takšen način bolj neposredno skusijo tudi delo arheologov v različnih institucijah in organizacijah, ter različne strokovne aktivnostih Slovenskega arheološkega društva, ki s svojimi srečanji, nekaterimi organiziranimi na pobudo članov, zainteresirane seznanja s sodobnimi trendi v arheologiji. S prvim prispevkom na novo odkrivamo depo Kanalski vrh 1, ki predstavlja za vse arheologe, predvsem pa ti- ste, ki se bolj posvečamo raziskovanju prazgodovinskih obdobij, nadvse zanimivo odkritje. Podobno o njej meni tudi Miha Mihelič, ki se je prav zato lotil svoje izredno temeljite študije najdbe in krajine, v kateri je bila odkrita, ter jo obravnaval v širokem kontekstu alkimije, arhe- oastronomije in ustnega izročila. Na podlagi raziskave predpostavlja, da je bil depo zakopan v času sončnega mrka, 26. januarja, leta 1034 (oz. 1035) pr. n. št., kar do- mnevno odraža nekatere vidike zgodnje-alkimističnega razmišljanja darovalcev. Upoštevajoč tudi ustno izročilo, pa avtor nadalje izpelje, da so na obravnavanem prostoru kontinuirano častili Sonce vsaj od pozne bronaste dobe do 1. svetovne vojne. Drzne, a dobro utemeljene hipote- ze, ki kar kličejo k branju! 1.20 Predgovor, spremna beseda Uvodnik V slovenski arheološki stroki so (bile) raziskave na teme oboroženih konfliktov 19. in 20. stoletja prava redkost, ob tem pa smo lahko v zadnjih letih prav v Arheu prebrali tudi nekaj prispevkov, s katerimi se je trend obrnil (Gaspa- ri 2008; Gaspari, Miljević, Mušič 2010; Saunders 2010). Temu je nenazadnje botroval tudi leta 2008 sprejeti Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1), ki njihove ostanke v veliki meri uvršča med arheološko dediščino. Prispevek Uroša Koširja nam približuje zgolj eno izmed obsežnejših raziskovalnih tematik, soško fronto iz časa prve svetovne vojne, ki pa izkazuje velik arheološki potencial in zaradi izjemne količine ostalin kliče po sistematičnem raziskova- nju, interpretiranju, varovanju in upravljanju. Sklop naslednjih treh člankov nas popelje v virtualno re- alnost in nazaj ter nas na popotovanju seznani s številnimi možnostmi in omejitvami pri uporabi morda ne dovolj po- znanih orodij in tehnik, ki so nam na razpolago včasih tudi popolnoma brezplačno. Ob tem pa je potrebno premisliti tudi naše dojemanje teh novih orodij, ki niso le igračke in pripomočki, s katerimi pridobimo vizualno všečne in to- rej za širšo javnost zanimive “produkte“, temveč ponujajo mnogo več. Tako nam Maja Jerala na podlagi študijskega primera t. i. Herkulovega svetišča na Miklavškem hribu v Celju pribli- žuje uporabo digitalnih orodij, ki se v zadnjih letih vse bolj pogosto uporabljajo za potrebe predstavljanja kulturne de- diščine, še posebej za verodostojne 3D rekonstrukcije in predstavitve spomenikov, narejene na podlagi ohranjenih ostalin in sledov. Soroden je prispevek Sete Štuhec, ki nam s pomočjo nekaj konkretnih primerov predstavlja najpomembnejše tehni- ke in možnosti za aktiven prikaz arheoloških artefaktov. V primerjavi s statičnimi metodami, kot sta risba in fo- tografija, so se v zadnjem času dodobra uveljavile nove možnosti upodobitev v treh dimenzijah. Poleg tridimen- zionalnih prikazov, ki služijo tako za dokumentiranje in raziskovanje kot za prikaz arheoloških artefaktov, so nam na voljo tudi tehnike, ki v dvodimenzionalni prikaz vpe- ljejo vtis tretje dimenzije. Ob tem je pomembno poudariti, da za razliko od risbe, ki je že interpretirana podoba pred- meta, posnamemo s predstavljenimi tehnikami surovo oz. neinterpretirano podobo, ki pa dopušča tudi kasnejše (re) interpretacije. V resnični svet pa tudi v samospraševanje nas iz virtu- alnih dimenzij pripelje prispevek Bernarde Županek in Dimitrija Mlekuža, ki se in nas v kontekstu naraščajoče uporabe vizualizacij v arheologiji sprašujeta o njihovi vlogi. Predstavljata nam prevetren pogled na uporabo in potenciale arheoloških vizualizacij ter njihovo vlogo v produkciji znanja, pri čemer za razmislek o tem upora- 6 Uvodnik bljata koncept “mejnih predmetov“ ter teorijo “aktanta in mreže“. Sama pravita: »Izpostavljava naraščanje vpliva vizualizacij med nearheološko “javnostjo“ in vizualiza- cije konceptualizirava kot t. i. mejne predmete, ki lahko v različnih družbenih kontekstih nosijo različne pomene, hkrati pa imajo dovolj koherentno strukturo, da jih različ- ne skupine prepoznavajo in so tako način tolmačenja in prevajanja med različnimi skupnostmi (npr. “stroko” in “javnostjo”).« Pri tem je pomembno spoznanje, da vizu- alizacije niso zgolj ilustracije, s katerimi bi dopolnjevali pisane besede, ampak imajo svoje pomembno mesto v procesu produkcije znanja, česar pa se sami pri svojem delu morda vedno ne zavedamo. Arheološka stroka predvsem pri izvajanju svojega kon- servatorskega poslanstva pogosto trči ob druge interese. Raziskave, ki so potrebne za “sprostitev” zemljišča, so pogosto trn v peti investitorjev, tudi v arheološki stroki pa v skladu s konceptom preventivne arheologije poskušamo najdišča obvarovati pred kakršnimikoli posegi. Kot skoraj idealna se je tako pojavila zamisel, da najdišča prekrijemo z zaščitnim prekritjem in na takšen način varujemo in situ. A kot lahko preberemo v prispevku Tamare Leskovar, ki nudi osnoven vpogled v tehniko prekrivanja ter predstavlja možne posledice v primeru njene uporabe, ni vse zlato, kar se sveti. Na podlagi domačih in tujih raziskav ter drugih zbranih podatkov so v prispevku podane osnovne zahteve, ki jih je potrebno upoštevati pri razmisleku o načrtovanju zaščitnega prekritja arheološkega najdišča, pri čemer pa avtorica poudarja, da ta način zaščite arheoloških najdišč še zdaleč ni dovolj raziskan. Prispevek Mirjam E. Kaiser z Univerze v Freiburgu opisu- je razvoj arheoloških raziskav in drugih z njimi povezanih dejavnosti na območju barja Federsee in ni v Arheu ni- kakor objavljen po naključju. Predstavljeni prostor je eno izmed bolje raziskanih mokrih okolij, ki mu lahko v na- šem okolju iščemo pandan v Ljubljanskem barju, obe pa sta bili s svojimi kolišči vpisani tudi na UNESCO Seznam svetovne dediščine. Opisane več kot 30-letne izkušnje Izpostave za arheologijo mokrih okolij v Hemmenhofnu Zavoda za varstvo kulturne dediščine Baden-Württemberg tako z znanstvenimi raziskavami kot upravljanjem barja so lahko dober pokazatelj pomena kontinuiranega dela. A tudi njim problemi niso tuji, drenažni jarki izsušujejo barje in arheološke ostaline propadajo, zato sprejemajo ukrepe za njihovo zaščito. Ob tem pa izpostavljajo vpis kolišč na UNESCO Seznam svetovne dediščine kot prelomno toč- ko. Ali lahko tako trdimo tudi mi? V sklopu njihovega delovanja je bila organizirana tudi de- lavnica za mlade arheologe, Federsee Workshop 2012, ki je v avgustu leta 2012 potekala v Bad Buchauu. Iz Slove- nije sta se je udeležili Elena Leghissa in Manca Vinazza, ki za nas povzemata tamkajšnje dogajanje. Kot Glasilo Slovenskega arheološkega društva (SAD) objavljamo tudi imena prejemnikov nagrade, priznanj in zahvalne listine SAD in argumentacije, ki so bile podane ob podelitvi 3. decembra 2012 v prostorih emonske civil- ne bazilike (Galerija Jakopič MGML). Na srečo so minila leta, ko so se uredništva spraševala ali bo zbranih dovolj kakovostnih prispevkov, da bo revija iz- šla. Vprašanje, ki se nam postavlja sedaj, je čisto profano, vezano na finančna sredstva. Ali bo dovolj denarja, da bo revija izšla? V luči zgodb prenekaterih kolegov, ki so za- radi stanja, v katerega je država skupaj z velikim delom “razvitega sveta” zašla, izgubili svoj arheološki kruh, ter v skladu z zategovanjem pasu v humanistiki in družboslovju je takšno vprašanje še bolj na mestu. Ker sem bil, sem in ostajam optimist, bom na tem mestu obrnil medaljo. Druga plat se blešči. Na njej je odblesk svetlobe, ki daje veljavo temu, kar delamo. V njem so sijo- če oči, ki poslušajo naše razlage, ki gledajo v naše vitrine, ki listajo naše knjige. In če se ozremo na leto še enkrat, smo lahko na marsikaj tudi ponosni. Veliko je bilo dobre- ga in svetlega za našo stroko. Evropska prestolnica kulture Maribor 2012 je med svojimi mnogoštevilnimi dejavnost- mi podprla tudi mnoge arheološke projekte, ki sicer ne bi ugledali luči sveta. Razstave so se vrstile in se selile. Tako je vsa vzhodna Slovenija od blizu spoznavala odse- ve prazgodovine v bronu oz. situlsko umetnost v Novem mestu, skupaj z Ljubljano se je srečala z novimi dognanji na Piramidi oz. s koreninami mesta Maribor, jugovzho- dni obronki Pohorja so bili povezani z arheološko potjo in še bi lahko naštevali. A v mojih očeh je bil najsvetlejši, in ne le zaradi časovne bližine in številnih ognjemetov, zaključek leta, ki daje veliko upanja za svetlo prihodnost. Odprtju razstave Vitez, dama in zmaj. Dediščina srednje- veških bojevnikov v Narodnem muzeju Slovenije in stalne postavitve Prelepa Gorenjska v gradu Khislstein Gorenj- skega muzeja naj ob bok postavim le še visoko znanstveno priznanje, Zoisovo priznanje za pomemben znanstveni do- sežek, ki so ga naši kolegi dobili za objavo arheološkega najdišča Tonovcov grad pri Kobaridu. Na koncu sta vedno samo dve poti. Ena je ravna in brez večjih preprek, ta vodi v lahkotno bivanje, ki pa se lahko ob prvi resnejši preizkušnji zlomi. Druga je vijugasta, gre navkreber, na njej se kruši kamenje in vsak ovinek je lah- ko zadnji; zahteva delo, predanost in žrtve, a brez dvoma pelje proti svetlobi. Vsak naj izbere svojo! Matija Črešnar