50 Domovina. (Povest. — Spisal Cvetinomirski.) IV. dor ni bil še nikdar bolan in ni zrl smrti še nikdar v oči, ta ne vč, kaj je zdravje, in ne zna ceniti življenja. Morda hodi lahkomiselno po ulici in ni zadovoijen z najdražjim zakladom, ki ga ima — z zdravjem. Tudi sc morda, neiz-kušen, brcz trpkega razočaranja, zaničljivo posmehuje, če za-gleda v kakšni družbi bolehnega človcka, ki hira in leze tako živ v grob, ne da bi si mogel le količkaj pomagati . . . Drugače se pa vede tisti, ki je ozdravel po dolgi, mučni bolezni; tisti, ki se je že boril s srartjo in zrl v njene votle oči, pa je naposled zmagal in takorekoč vstal iz groba; tisti, ki je stal že morda za korak bliže večnosti kakor sedanjosti, ki je ječal in šklepetal z zobmi od strahu in od groze pred belo ženo smrtjo, ki jc visel kakor med nebom in zemljo in se nagibal zdaj na to, zdaj na ono stran, pa je končno vendarle zapustil bolniško postelj in krenil, čil in zdrav, s Šopkom cvetlic, na cvetočo poljano pod toplo, zlato solnce pomladansko. Tak človek zna ceniti življenje tako, kakor je trcba . . . Matija Brckan jc ozdravel. Čisto nanagloma in nepričakovano sc je to zgodilo, kar čez noč. Noga je postala zopet zdrava, kakor da ni bila prav nikoli poškodovana. Berglje, tiste nerodnc, krivenčaste, so zle-tele smesno kakor netopirji, v kot — med staro Šaro, med pisane cunje, pobite črepinjc in razkrpane, na vsch koncih zevajoče cbpate in čevlje-Zletele so in so ostale tamkaj — le neprijeten spomin nanje je ostal še mnogemu v srcu , , . Tako je posijal revni družini skozi okno svetel žarek in se jc bla-gohotno nasraehnit. Najbolj vesel je bil pa tega oče sam. Vedel je, da ga čaka še mnogo dela in še mnogo težav, vendar pa ni obupal. Narobe; še večja moč jc bila v njem kakor kdaj poprej; še večji mu je bil pogum v srcu. Vsi so bili veseli tega radostnega dogodka. Mati je bila kakor na-novo poživljena in pomlajena. Radost je sijala na njenih razoranih licih in se je zrcalila v njenih mirnozročih očeh, Skoro skakljaje je hodila scmintja po izbi. Nobeno delo ni bilo več težavno in trudapolno za njene stare, zgubančene roke, Zbežala je iz njenega srca bridkost in zbežala je malodušnost. Na njijumesto pa sc je naselilo veselo upanje v boljšo bodočnost . . . Tudi otroci sami so se radovali. Manči je bil vedno pri očetu in ga izpraševal o ti in oni stvari, in oče mu je odgovarjal s smehom okrog usten. Tudi Rozalka in Silva sta se vrtcli venomer okrog dobrega papa in se veselili hkrati z njim. Prišcl je zdravnik in zahteval poplačilo računa. Vcliko|e bilo, pre-veliko — oče in mati sta se prestrašila. Vcndar sta imela Še toliko, da je dobil zdravnik zahtevano placilo in da se ni mogel nič pritoževati. 51 Ko je zdravnik odšel, je pareklamati: »Predrag je bil ta zdravnik. Za nas beračc Še celo . . , Pa kaj hočemo — da je le noga zdrava, kakor se spodobi. To je glavno; vse drugo se Šc potrpi, če je tudi sila...« Z mirnim glasom ji je odgovoril oče: »Vse to je res. Že takrat, ko me je zdravil, mi je reklo nekaj v srcu, da se skriva v ti rdečena-dahnjeni breskvi strup ... In nisem se zmotil. Drugikrat bom že vedci, kaj se pravi plačevati zdravnikc, Bolje bi bil storil, ko bi bil šel na-ravnost v bolnišnico ... « Mati je pa namršila obrvi. »Če bi bil šel v bolnišnico, bi bilo še veliko slabše — se mi zdi. Bolj bolan bi se bil povrnil nazaj, bolj nničcn in bolj zdravja potreben, kakor si se napotil tja. Morda bi bilo res malo ceneje, tisto je skoro gotovo! Toda revni ljudje ostancjo povsod revni — mlacno vodo bi bil dobival za juho, četudi bi bil na smrt bolan in bi ti bili dnevi že šteti...« »Če bi imel polne pesti cekinov, bi bilo drugače,« je rekelLSpet oce. Ničesar ni odgovorila na te besede mati; urno se je okrenila in je odšla prožnih korakov kakor sedemnajstletno dekle iz izbe v kuhinjo. Oče je pa stopil k oknu in ga odprl na stežaj. Globoko spodaj na ulici je bilo pisano življenje. Mrgolelo je ljudi kakor mravelj; drug poleg drugega so se gnetli vozovi, težko so stopali močni, nizki konji v ogromnih komatih in so živahno rezgetali. ^^ In oče je vzdihnil iz močnih prsi: »Da sem le zdrav! Vse trpljenje, ki sem ga moral prcstati, je pozabljeno . . . Na delo bom šel zopet, da bodo še bolj hrapave in žuljave te moje roke !« « Še je zrl na živahno ulico pod seboj, na mrgolečo množicof ki se H je pehala semintja, nato pa je zaprl okno in začel hoditi po izbi gorindol... ^J Teden dni je še počakal oče, potem pa je šel res na delo, Zakaj *l žc je posel skoro ves denar, ki ga je bil spravil svoje dni na stran — ^H za posebne potrebe. Le par svetlih kronic je še ostalo , . . Odsihmal je pa odhajal oče zgodaj zjutraj v rudnik, pod zemljo, in jc prihajal pozno zvečer truden in izmučen doraov. Šlo je življenje svojo fl pot: trnje in osat sta rastla in prepletala ponižne cvetke na ti grapavi, I kamniti poti brcz prešernih rdečih rož . . . '^J Manči je pa zmerom bolj zahajal dol na cesto, v Mihovo delavnico, ^| "ki je bila tako polna življenja. Kadar je prišel iz šole domov, se je naj-prvo naučil za prihodnji dan, izvršil jc skrbno vse naloge, in je spravil nato knjigc v kot. Potem se je pa odpravil ročno k mizarju Mihi, ki se je znal tako veselo in dobrodušno smehljati — in k Ludviku, ki jc imel vedno dosti opravkov. Semtertja se jc izprehajal po prostorni delavnici in jc tiščal roke v hlačnih žcpih . . . Nckoč je naredil Manči lesenega »volka«, pa ga je spuščal na tla, da sc je vrtel in sukal pod mizo in klopmi. Potcgnil je samo za vrvico — in »volk« je skočil izza luknjice tcr zabrnel v kolobarjih sunkoma in hrupoma po tlch, da je bilo veselje. Dolgo se je vrtel, zdaj pod mizo zdaj zopet pod klopmi, odskočil je časih s tal malo kvišku in je poska-t 4" 52 koval toliko časa, dokler se ni omahovaje zgrudil in obležal ... To je bila igrača, da so vsi gledali z veseljem in občudovali. Najbolj jc imela pa rada tega lesenega »volka« mala Silvica; zmerom bi ga bila rada gledala, kako se suče urno in spretno ta prijetna in lična igračica po tleh; kako odskakuje, se zaletava in naposled oblcži pod pručko kakor zastrupljena muha v polni skledi. Časih so bili vsi v izbi in so gledali. Tudi mati je bila zravcn. In takrat so se morali smejali od srca. Manči je natcgoval vrvico in »volk« je skakljal kakor urna miška semtertja po izbi, iz kota v kot; omahoval je in padal; tuintara sc je zadel ob mizino nogo, poskočil kakor smrtno-ranjen jelen, sc zavrtel v vclikanskcm loku in omahnil končno na tla. In Manči ga je pobral, nategnil zopet vrvico in »volk« je vnovič plesal in brncl iz kota v kot kakor hudomušen netopir . . . Rozalka se je tudi smcjala in mati se je tolkla z rokama — tako smešno je plesal »volk« po tleh, tako vrtoglavo je butal v stene in se zaletaval ob čevlje pod klopjo. Kadar je pa prišel zvcčer oče domov, je bilo še posebno veliko smeha. Povzročeval ga je ta leseni, spretnoizrezljani »volk«. Očetu so se oči časih nenadoma zasolzile, kcr se je tako močnd smejal, ko je gledal urnoplešočega »volka« pod mizo. Kmalu zatem, ko je naredil Manči »volka«, ga je pa nesel nekega lepega, solnčnega dnc pokazat dol v delavnico Mihi in Ludviku. Takrat se je Miha razkoračil. »Glej ga fanta!« je dejal in zmajeval neverjetno z glavo. »Ti si pa res cel umetnik! Kaj vse ti napravi to fante! — Zadnjič konjička, zdaj pa »volka«, da skače in pleše po tlehl Zmeraj bi ga človek gledal in se zmeraj smejal . . . Ti presneti fant ti!« Manči si je pa senčil z dlanjo oči. »Ali znam napraviti ?s »Znaš, seveda znaš,<- ga je pohvalil Miha. »Kar nategni vrvico — »volk« naj zapleše !« Pribrzel jc Ludvik. »Imaš »volka«, Manči?« »Imam,« je odgovoril Manči. Ludvik se je nasmehnil. »AH plcše za kaj ?« »Pleše — in še kako!« je rekel Manči. Potegnil je za vrvico, in »volk« se je zavrtel v krogu po nastljanih tlih, da je zašustelo od belih, šumečih oblanccv . . . Ludvik si je popravil predpasnik in si brisal roke. Njegova lica so se od radosti smehljala. »Manči!« je poklical fantka. Manči se je ozrl. i. »Ali si ga res ti naredil?« je vprašal Ludvik in se ni mogel načuditi. »Res!« je rekel mirno Manči. 53 Ludvik ga je pobožal po kodrasti glavici. »Ti si priden fantek . . . Zmeraj moraš biti tako priden, kakor si . . .« Manči sc je ozrl zaupno in prosece v Ludvikove oči. »Bom priden!« je pokimal z glavo, da so se kar stresli zlati kodri, Ko je Manči že precej časa nategoval vrvico in je spuščal »volka« na tla, se je Miha nečcsa domislil. »Hočeš bonbonov, Manči 7« je prijel fantka za roko. »Celo pest mu jih dajte I« je segel Ludvik v besedo, se okrenil in odšel na svoje mcsto, kjer je dolbel in vrtal v neko smrekovo desko luknje z majhnim svedrom. Miha je pa segel v žep po bonbone ter jih je nasul Mančetu v pest, da se je fantku smcjalo samoodsebc . . . »Imaš zadosti?« ga je vprašal Miha smeje. Mančetu so se zableščale oci od veselja. »0, zadosti!« se je zahvaljeval. Nc da bi se ozrl, je odhitel Miha po tem pogovoru na dclo. Snel je s klina v steni veliko žago in je pričel žagati. Mcd delom je pa žvižgal, pljunil včasih sikaje izza zob, kihnil nekolikokrat zaporedoma, nato pa hripavo zakašljal in zopet žvižgal in žagal. . . Preden pa se je napotil Manči iz delavnice proti domu, si je pa nabral s tal cel kup majhaih in velikih košč kov lesa in jc stlačil vso to robo v hlačna žepa, da je bil zclo nabasan. Naglo se je poslovil in odšel na ulico . , . Doma je pa delal Manči stoterc igrače iz lesa. S svojira rdečim pipcem jc vedno rezljal. Pipcc jc postal naposled že ves skrhan in se mu je klina že napol zvila. Če ni čcpel Manči na čelešniku, )e pa sedel za mizo, v levici košček smrekovega lesa, v desnici pa krvavordeči pipec z zvito klino in odlomljeno konico. Nanovo je izrezljal Manči v nckoliko dneh vojaka s sabljo in s puško. Tako lično in umetno ga je izrezljal, da se je moral vsak čuditi, kdor je vidcl tega lescnega vojaka. Manči si je kupil novo popkarico z ostronabrušeno klino. In še bolj je rezljal in delal, šc bolj se je ključil na čelesniku ali za mizo nad lesenirai igračkami . . . Ko je bil nekoč zopet v delavnici pri Mihi fn rau je kazal svoje lastnoročno delo, je prišel k njemu Uhnih, prožnih korakov Ludvik, in je začel tudi sam ogledovati na mizi v dolgi vrsti ležeče igračke. »Ti si pa zares že cel umetnik!« jc dejal Ludvik in se naslonil z oberaa komolcema ob rob vegaste mize. Miha si je pa zavihal goste brke visoko do rdečih ušes. »Iz tega fantka bo se čistogotovo nekaj . . . Prav umna glavica )e to . ..« je mrmral sam zase. Ludvik se je pa prijel naenkrat, kakor da je treščilo vanj iz jasnega neba, za glavo, in je potrepal Mančeta po rami. »Pojdi z menoj!« je namignil z očmi Mančctu. »Ti bom nekaj dal ...« 1 Prijel je ManČeta za tenko, nezno ročico in ga je odpeljal s seboj k svoji delavni mizi. Potegnil je vunkaj predalo, in ManČi je zagledal naenkrat pred scboj vse polno mizarskega orodja: majhne, še nove žagice, svedre različne velikosti, svetle obliče, močna dleta, in še mnogo drugih koristnih reči, ki so bile Mančetu neizmerno všeč. Ludvik je vzel iz predala eno izmcd majhnih, ličnih, novih žagic in jo je dal Mančetu. »Na, ta je tvoja!« je rekel. »Moja?« sc je začudil Manči. Ludvik ga je pa pogladil po zlatih kodrih. »Tvoja je, tvoja, kar spravi jo . . . ! Boš še kaj Iepega naredil doma, čc boš imel žagico pri roki - . . Na, še tale svedrček vzemi!« Potegnil je Ludvik še majhen, prav ročen svedrček iz predala in ga je tudi dal Mančetu. »Kako dober si, Ludvik!« se jc zahvaljeval Manči in je spravil v žep žagico in svedrček. Ludvik sc je sunkoma zakrohotal. »Ah, kaj bom dobcr — samo tebe imam rad, Manči, ker si tako brihten fantek kakor malokateri,.. Samo zmeraj moras biti tako priden .. .« Še nekoliko časa sta se razgovarjala Ludvik in Manči, Nato se je pa Manči poslovil in odskakljal žvižgaje iz delavnice na ulico in po ulici proti domu. Veliko dela je imel Manči od tega časa, ko je imel žagico in sve-drček. Kadarkoli je bil prost, je žagal ali pa vrtal, Tudi pipec je zmeraj zelo rabil. Ker je bil nov in lepo rdeč, ga je imel še posebno rad. Nič manj pa ni cenil žagice in svedrčka, ki sta se mu tudi močno priljubila. Silva in Rozalka sta bili zelo veseli, ko sta gledali Mančeta pri delu. Cclo ponosni sta bili nekoliko, češ: tako brihtnega in pretkanega fantka m dobiti povsod. Manči je napravil Silvi mnogo igračk, in zato ga je iraela Silva še veliko rajsa kakor pa Rozalka.J Če je žagal Manči na klopi pri mizi, je bila Silva golovo zraven in je gledala. Skoro resnc poteze na mladem, polnem obrazku, levo nogo za korak pred desno, hrbet nekoliko sključen, tilnik lahno upognjen, je drzal Manci v desnici žagico, v levici pa je tiščal kos lesa na klopi, in je žagal neumorno. Včasih jc pa tudi pljunil sikajc izza bclih, svetlih zob, natanko tako, kakor je bil videl mizarja Miho, Ko je tako delal in se urno sukal, ni bilo nič otrocjega več v njegovih kretnjah. Tudi nič smešnega ne: zdelo se je, da dela mlad, močno izurjen rokodclec, ki fe prepotoval že mnogo sveta in že tudi mnogo izkusil . . . Oče je pokimal veckrat zelo zadovoljno, ko je vide! ManČeta pri delu. Včasih se je moral nehote zasmejati, če se je ozrl v mladega umetnika in je opazoval njegove zrele, rcsne kretnjc. Kadar pa je oponosil Manči Miho, kako da žaga in se nagiblje preko deske in žagc same, se je moral oče prav od srca nasmejati, četudi je bil prej še tako slabe voljc . . . / 55 Tako je posijal časih tudi v to družino svetel žarck skoz okno in sc je blagohotno nasmehljal , . . Nekcga vcčera — žc precej pozno — je pa pripeljal oče s seboj tudi Klanškovega Poldeta. Že po stopnicah navzgor sta nerodno rogo-vilila, kcr je bilo temno in ni bilo nikjer najmanjše lučke. Še bolj pa na mostovžu. Zclo glasna sta bila, zelo gostobcsedna in prepirljiva. Stopila sta v sobo, hripavo pozdravila in se opotekla za mizo. Polde je omahoval pijanosti, očc pa od izmučenosti, od trudapolnega dela v jami. Mati je šivala ravno kraj peči na klopi, ko sta vstopita oče in Polde. »Napravi brž čaja za Poldeta, zame pa večerjo!« je rekcl oče in se naslonil s komolcema ob mizo. :>Takoj napravim,« je rekla mati. Naglo se je dvignila s klopi, od-ložila delo, ozrla se je komaj na Poldeta, ki je trkal že z glavo ob mizo, in je odbrzela kakor lahkonoga srna v kuhinfo. Otroci so pa sedeli ob peči. Rozalka je pletla nogavice in klonila glavo globoko na prsi. Silva se je pa igrala s pisano punčko iz cunj. Manči je bil pa zaverovan v svoje delo. Na klopi pred scboj je imel deščico. To je vrtal z ličnim svedrčkom. Veliko lukcnj je bilo že v deščici, v dolgi vrsti, druga poleg druge. Toda Manči je še kljubtemu vcnomer vrtal in delal nove luknje — sam Bog vedi, zakaj. Oče je zakašljal. »Manči! Kje pa imaš ,volka'?.. . Daj no, izpusti ga ennrat po sobi, da bo videl ta-le stric, kako prijetna reč je to!« Pri tem je pokazal s prstom na Poldcta, ki je visel z glavo ob trdi mizi. Manči je poskočil. ».Volka1 naj izpustim, papa?« »Da, ,volka\« je ponovil oče in je kihnil nenadoma, da se je Poldc nehote vzdramil iz omotice. »Kdo pa prha?« je vprašal. Oče se je od srca zasmejal. »Kdo bi prhal, Polde ? Saj mmamo konj v sobi . , . Jaz sem kihnil, samo malo sem kihnil . . .« »Ncumen sem — mi ne smeš zameriti, če govorim malo bolj čudno!« se je opravičeval Polde in sc oziral s topim pogledom po sobi. Mcdtem je pa prišel k mizi Manči in je spustil hipoma »volka« na tla; zabrenčalo je pod mizo, brnelo pod klopmi in premetavalo pod pručko copate in čevlje. Polde si je položil levo roko nad oči, na čclo, in sc jc čudil. »Kaj pa tako brenči? Saj menda nimate sršenov ali čmrljev . . .« Obadva hkrati, Manči in oče, sta se hrupno zasmcjala. ManČi z otroškim, sladkozvenečim glaskom, oče pa grgraje, v presledkih, »,Volk( pleše pod mizof« je namignil Manči Poldetu. Na paši 58 ! Polde se je pa uprl z rokama ob mizo, se dvignil nekoliko s klopi in 1 se nagnil z vsem životom preko mize, da bi videl na tleh »volka«. Ko je pa zagledal igraČo, se je razveselil. »Kako ti to skače! . . . Zares imenitno!« je poudaril Polde in omahnil nazaj na klop. Manči je pa začudeno pogledal. Pobral je »volka« s tal in ga je spravil med svoje igrače; še ozrl se ni na Poldeta, ki je jel že raalo smrčati . . . Kraalu se je vrnila v izbo mati s Čajem in z večerjo. Ko je zapa-zila, da Poldc dremlje, se je začudila. »Kaj pa rau jc dancs? Ali je vinjcn?« se je nagnila k očeiu, Oče je sklonil glavo; tudi na njegovih licih so se poteze zresnile. »Od samc ialosti se je napil,« jc pripovedoval tiho, da bi ga ne slišal Polde. »Gre se namreč za kočljive reci, Meta . . .« Mati je sklenila roke na prsih; obraz ji je kar naenkrat pre-bledel. »Kaj pa je zopet, Matija, kaj ? . . . Daj, govori — nikar ne molči in ne imcj pred menoj nikakih skrivnosti!« jc prosila vzdihovaje in vila roke, Oče si je podprl Čelo ob dlan. »Čemu te besede?! . . . Da U povem, kako stvar pravzaprav stoji: od danes naprej sem spet brez službe — čuješ? Brez službe , , .« Mati je omahnila na stol in je bridko zaihtela. »O Matija, kaj bo pa sedaj ? . . . Kako se bomo preživili? . . . Na cesto nas bodo pognali, kcr ne bomo mogli placevati stanovanja . . .« »Sam Bog vcdi, kako se bo vsa ta stvar končala!« je zmajcval z glavo oče. »Ampak ni tako hudo, kakor si misliš, Meta ., . »Sedaj so začeli vsi rudarji stavkati . . . in na tisoče nas je, rudarjev — nesrečnih krtov pod zemljo, v temnih, mračnih rovih . . . Danes opoldne se je raznesla med nami novica, da bomo dobivali od jutri naprej vsi rudarji manjšo plačo. Odurni bogatini! Zaradi njih, zaradi teh krvosesov, teh oderuhov, ki bi nas radi izželi in izsesali do zadnje kaplje krvi, zaradi teh brezsrcnih ljudi mora trpeti povsod ncsrečni delavec. Še doscdaj je bila plača slaba, pa jo še zmerom hočejo znižati in poslabšati, le, da bi imeli sami večje dobicke . . . Mi rudarji smo pa igrača v rokah teh pohlepnih kapitalistov! Koliko Časa bo stavka trajala, to ve Bog. Sedaj \e deio ustavljeno, ker se nočemo podati. A za koliko Časa ? Lastnik tega rudnika lahko prctrpi to, drugače je pa z nami . . . Ali se bomo podali čez par tednov mi, sestradani in prisiljeni, da ne pomremo ravno od gladii — in najbrž se bo zgodilo to —, ali pa se bo podal kapitalist in nas pustil zopet pri stari plači. Toliko časa smo pa vsi brez dela, kolikor časa bo trajala stavka . . . Glcj, to je, kar/skrbi Poldeta in mene in vse druge. Revčck Polde se je samo zato napil, da bi pozabil v vinu svojo bridkost. Neumno je to!« 59 Mati je še vedno ihtela. V joku je podrhtevalo njeno telo. Z velikim, pikastim robcem si je brisala solze iz oči in lic. »Kaj bo pa sedaj ? ... Čc bo trpela stavka več mesecev?« Oče je žalostno pogledal. »Tudi mene skrbi ., . Prav lahko, da se lastnik rudnika ne bo prej omehčal. Prav lahko se zgodi to; ali pa se bomo morali mi sramotno podati za določeno znižano plačo — ko borao dovolj sestradani in lacni, in se nam bo smejal gospodar zlobno v pest .. .« Mati je dvignila oči. »Dosti je te žalostne zgodbe, Matija! — Brž povečerjaj, da ne bo jed hladna!« Vzdramila je Poldeta. »Polde, izpij čaj, da se ne shladi; šc je vroč.« Poldc je gledal s pijanimi očmi naokrog in roke so se mu tresle. Njegov obraz je bil v tem trenotku bled kakor zid. Pil je Čaj v globokih požirkih. Desnica, v kateri je držal čašo, je drgetala tako, da si je polil celo ovratnik. Ko je pa izpil, si je obrisal z rokavom mokre ustne, in je pljunil na tla. »Kajne, Matija, sedaj smo pa na konju!« je govoril z rezkim glasom in se časih sunkoma zasmejal, »Sedaj bomo pa rcs prav lahko šli domov beračit. Klečeplazili bomo od gospoda do gospoda in zelo imenitno živeli — morda še boljše kakor imenitniki sami . . .« Oče je odložil Žlico kraj prazne skodelice, »Čemu te pikre bescde, Polde ?! ... Saj bo še vse enkrat dobro — le nikar obupovati in se žalostiti zaradi take, četudi puste — nezgode I Jaz imam trdno vero, da bomo cnkrat doma in da se nam bo veliko ^^^^ boljše godilo kakor sedaj. Za črno nočjo mora posijati tudi jasno jutro, V^^^H za dežjcm mora priti solnce. Misliš, da bo trajala ta stavka na večne ^^^B čase ? Kaj še ! . .. Čez nekoliko tednov bomo zopet pri delu — mcnda se ^| bo omchčalo vendarle srcc gospodovo, čctudi je trdo kakor sam katnen ...« | Polde pa ni bil nič vesel. »Lepo govoriš, Matija, prelepo! . . . Da bi le mogel verjeti tvojim besedam! Da bi le zaupal tako v življenje kakor zaupaš ti! . . . Morda bo to res; morda pa tudi ne, kdovedi . . .« Mati se je dvignila s sedeža. »V Boga zaupajrao, pa bo vse dobro ! On rad pomaga ubogim in jih nikdar ne zapusti v sili,« je rekla in vtaknila robec v žep. Oce je pa strnil obrvi. Resne so bile poteze njegovega obraza. »Tako je! Vsi bomo še nckoč v domovini, čisto vsi, kolikor nas ¦je, nesrečnih popotnikov. Moje srce sluti boljšo bodočnost!« Polde je vstal in se pokril. »Bog daj, da bi bilo to res!« Poslovil se je in odšel. Nič več ni bilo malodušnosti v njegovfcm srcu: kakor daljno svetlo jutro se je zalcsketalo izza teme v njegovi duši .. .