ad&Ma ib ItaJUi^ C0»l'IC0 POŠILJA : IVAN UČENIKOV - KAIRO RUE MANSHAET EL MAHRANI ŠT. 5 £etc: 4. St. 108 23. apnita 1944. SV. JURO NA POHODU Z Britanskega otočja prihajajo vesti o nenavadnih ukrepih oblasti, ki napovedujejo, da se priprave za vdor na evropsko celino bližajo svojemu zaključku. Obširna obalna področja so blokirana, “nedotakljivi” diplomatski kovčki se odpirajo in cenzurirajo, vsak odhod iz Velike Britanije je prepovedan. Diplomatični skrivni kodi in šifre bodo za nekaj časa počivali v predalih ambasad in poslaništev, ki jih je okrog 100 v Londonu. Visoki britanski uradniki obiskujejo tuja diplomatična zastopstva in se — opravičujejo. Ves železniški promet j'e rezerviran za vojaštvo in na vseh cestah stoje posebni komisarji, ki jamčijo vojaškim prevozom prvenstvo. V nemškem rajhu vre od nervoze. Skrajna nestrpnost in nervoznost pripeljeta po kakega nemškega letalca na otok, da ujame po kako podrobnost in z vso naglico ž njo postreže obupancu v Berchtesga-denu. Zvočniki na zahodnem zidu evropske trdnjave neprestano bodrijo prusijaške malodušneže in jih drže noč in dan v pripravljenosti. Čez dan in ponoči pa se zgrinjajo čez Rokavski preliv nepregledne verige zavezniških letal s smrtonosnimi tovori, s katerimi obdelujejo tretji raj h in ostalo zasedeno Evropo. Radijska bitka in časnikarske borbe tekmujejo med seboj, kdo bo močnejši v tej orjaški živčni borbi. Zavezniška propaganda premika udarne točke s skrajnega severa do španske meje in od Lions-kega zaliva do Anzia, pa od Manfredonie vzdolž dalmatinske, albanske in grške obale vse do Dodeka-neza in sirsko-turške meje. Ali je vse to res samo živčna vojna, bitka etra in papirja, ki drži v šahu milijone in milijone prebivalcev našega planeta? Ne, za veliko letalsko ofenzivo, ki se je v zadnjem času samo še pojačala in zgostila, j'e sedaj na vrsti druga napadalna črta - živčna vojna. Letalci so rušili in uničujejo prusijaška središča vojne industrije, prometna omrežja in druge vojaške cilje. Živčna vojna naj1 pretrese prusijaško ošabnost in zmehča prusijaško oholost, v kolikor tega ni že storilo neprestano cviljenje in lajanje siren, bučanje peklenskih eksplozij najtežjih bomb, grmenje protiletalskih topov, požari in zajezda brezglavih beguncev, ki drve iz porušenih nemških mest po vzorcu prizorov za časa francoskega bega 1.1940. Maščevanje Sodome in Gomore bruha nad prusijaškim brlogom... Vojaško in politično nudi sedanja vojna nov pos-pešni tempo. Nemci nimajo v Rusiji niti enega samega večjega mesta več. Romunija bo mogoče že v kratkem na kolenih, pokonci jo drže samo še nemški bajoneti. Z Bolgarijo ni nič drugače. Vsi ti dogodki, postavljeni na en sam skupni zavezniški imenovalec koordinirajo med seboj po točno predvide-' nih načrtih zavezniške strategije. Politično je očitno zaznaven pojačani zavezniški pritisk na nevtralce, ki so se že uklonili zahtevki, da ne podpirajo nemške vojne mašinerije z dobavami sirovin. Tudi v medzavezniški notranji politiki je občutno neko zboljšanje in po nekod so že jasni znaki vravnote-ženj^a notranjih političnih silnic, ki so kvarno vplivale na celotno povezanost Združenih narodov. Zboljšanja kažejo Grki, Francozi in Poljaki. Mogoče bo prihodnjost tudi v jugoslovanskem vprašanju odstranila predsodke in dvotirne težnje, ki se jih nekatere sile še ne morejo znebiti - verjetno zaradi tradicionalnega pozavarovanja in mogoče tudi iz strahu pred vedrino političnega obzorja na Balkanu... Kljub presenečenju, ki marsikoga zapeljuje, da gleda v vseh pripravah na Britanskem otočju in tudi drugod zgolj nove “bliskovitosti” živčne vojne, je vendar danes po 18 mesecih potrpežljivega čakanja jasno, da se bo tam na zahodu nekaj izvalilo. Kakšni so vzroki, da se zavezniška ofenziva na zahodu vleče že poldrugo leto in da je o njej bilo izrečenih z najmerodajnejših mest toliko govorov in napisanih toliko člankov, je težko uganiti. To bo predmet razprave za zgodovinarje. Ena resnica pač pri vsem tem jasno leži na dlani. Po nesrečnem Dunkerque-u je bila Anglija dejansko razorožena do golega. Oborožitev in izurjen-je milijonske moderne armade pa je izredna težavna in dolgotrajna zadeva. Amerika je imela polne roke dela na vzhodu. Posebne težave so predstavljali pomorski prevozi, ki so jih nemške podmornice o-gražale svoječasno v takem razmerju, da je bila oskrba Britanskega otočja samega že precej problematična. Z vztrajnim delom zaveznikov pa so se stvari korenito izboljšale, vendar so zahtevale znatno podaljšanje v začetku predvidenega roka. Nadalje moramo upoštevati, da bo vdor na zahodu zahteval tako moč in silo, ki verjetno še nikdar v zgodovini ni bila osredotočena v enem samem čezmorskem podvigu. . , Da bo udarilo ni nobenega dvoma več. Edino vprašanje, ki preostaja, je še vprašanje nekaj dni ali tednov. Vsekakor je boljše potrpežljivo počakati in potem delo pošteno tudi opraviti, kakor pa se prenagliti in ga polomiti... Težko in nestrpno čakajo zasužnjeni narodi, posebno sedaj, ko že polnih devet mesecev z dneva v dan občudujejo udarnost in predornost Rdeče vojske. Z razumljivimi vprašujočimi pogledi se obračajo na London in VVashington. Sovražna propaganda jih muči z nezaupanji, celo z obupovanji in očitki. S v. Juri j pa je tu. Prihaja iz vzhoda in osedlan čaka nekje na zahodu in mogoče tudi na jugu. Sv. Jurij jezdi v deželo. Danes tam po slovenski domovini mogoče v osamljeni slovenski kapelici prebira slovenska mati jagode na molku, vmes pa pošilja prošnje k Vsemogočnemu: “O sveti Jurij, ti naj-krasnej'ši in naj zvestejši med vsemi vitezi, čigar misli so bile beli limbarji, čigar hrepenenje je bilo sončni žarek, segajoč od zemlje do neba, čigar zadnji pogled je bil dobrota, čigar beseda je bila vedno resnica, čigar zadnje dejanje je bilo blagoslov - daj, da nima nič nizkega prostora v mojem srcu! Vitežka naj bo vsaka misel, tvojim lilijskim podobna. Božajoča tolažba vodi slednji moj pogled. O, sveti Juriji, reši tako našo domovino, zakleto, v spone robstva in v trpljenja vklenjeno kraljično! O, sveti Jurij, brani ti našo domovino, zlatolaso pepelko, od vseh teptano in zaničevano! O, sveti Jurij, čuvaj v ljubezni našo domovino, devo, vse ljubezni najbolj vredno .. (Ks.Meško) himmi s™mwo V teh dneh so zelo zanimivi radijski govori, ki jih svojim Nemcem in tudi drugi javnosti pošilja v svet nemška propaganda. Še pred dobrim letom smo poslušali nemške emisije, ki so smešile zavezniško invazijo in pripovedovale, da je vse to zgolj britanska utvara, s katero poskušajo na oni strani Lokavskega preliva potolažiti Zavezniške narode. Še pred tem pa se je Hitler na debelo čeljustil, kako bo udaril na Anglijo in pognal “demokratske plutokrate” v - Kanado. Seveda je dejal Hitler: “Kdaj bom to storil, tega mi Anglosaksonci ne bodo ukazovali!” Danes se je vse to obrnilo. Danes lahko g.Churchill nekaj podobnega zabrusi Hitlerju v osivele in povešene brke. Pred nekaj dnevi je berlinski radio povedal tole: "Zavezniki imajo dovolj ladij in opreme, da lahko z uspehom prično z vdorom.” S tem je zadosti jasno povedano, da Nemci že sedaj pripravljajo nemško javnost na začetne zavezniške uspehe nekje na zahodu. V svojem drugem govoru je nemški napovedovalec izrekel tudi tele besede: “Prav nič ne dvomimo, da imajo zavezniki premoč v zraku in na morju in da lahko vpostavijo močna mostišča, kjerkoli hočejo!” Tudi take tolažbe niso za Nemce posebno pomirljive. V isti emisiji je nemški napovedovalec dejal tudi še tole: “Zelo je verjetno, da razpolagajo zavezniki z novim orožjem, ki ga do sedaj še niso uporabljali in verjetno je tudi, da se bodo poslužili taktike in izkušenj, ki so si jih pridobili v severnoafriški kampaniji in v Italiji. “Za nemške vojake v zahodnem zidu te besede niso ravno preveč navdušujoče. Nemški vojaški komentator je v nadaljnem svojem pripovedovanju povedal med drugim tudi še tole: “Res je, da so zavezniki do sedaj še v vsakem svojem izkrcanju uspeli, tako v Severni Afriki, kakor pri Salernu in pri Anzio. Uspeli so zato, ker v vseh teh področjih ni bilo pripravljenih nemških o-brambnih postojank. Verujemo, da na zahodu ne bodo uspeli, čeravno moramo računati, da bodo tja koncentrirali vso svojo silo, ki je ne smemo podcenjevati. “V svojem nadaljnem govoru je nemški komentator dejal tudi še tole: “Zavezniki se bodo verjetno obdržali nekje največ dva tedna. Medtem pa bodo nemške mobilne posadke stopile v akcijo in uničile vsak poskus prodiranja.” Nemška propaganda torej že pripravlja prebivalstvo na to, da se nemški zid na zahodu vendarle lahko tudi podre. Zanimivo je tudi, da se je proosni tisk v nevtralnih državah v zadnjih tednih popolnoma prelevil. V Turčiji so Nemcem naklonjeni listi pričeli že kar javno napovedovati, da Nemci zavezniškega vdora ne bodo vzdržali. Celo Španci, ki so še najbolj krčevito prilepljeni k Hitlerjevemu “novemu redu” pišejo, da so izgledi za Nemce tako na vzhodu, kakor na zahodu in jugu izredno k la verni in da skoro ni pričakovati, da se bodo stvari zboljšale. Bataljon se je vračal z manevrov. Telesno utrujeni od dvotedenskih ostrih vaj po transjordanskem hribovju, medtem ko so se v naših dušah zrcalili dogodki in razmere, ki vladajo v naši teptani domovini, kjer se preliva bratska kri bratskih borcev, vračali smo se v domače taborišče. Že se belijo naši šotori, ko da nam mahajo v vetru v pozdrav. Tam nas čakajo oni, ki niso mogli z nami na manevre; med njimi si imel biti tudi Ti, Stanislav. Toda žalostna vest nas čaka. Izgubili smo Te, izgubili za vedno. Po ravno končanem vojaškem tečaju, kjer si bil radi izpopolnitve svojega znanja, te je v avtomobilski nesreči kruta usoda iztrgala iz naše sredine. Spominjam se Te, ko si prišel med nas, bujen v mladostnem navdušenju. Oči in lica so ti žarele od radosti, ker se Ti je izpolnila želja, da prideš k nam, svojim bratom po krvi in jeziku. Spominjam se Te, ko si mi z glasom, polnim notranjega ognja govoril o vzbujenosti, ki Te navdaja, ko Ti donijo na uho glasovi domače govorice, ko vidiš okoli sebe ljudi svojega naroda in ko lahko pred vodiš fante iz domačih krajev. Te si mislil voditi v borbo proti dednim, vekovnim sovražnikom, Italijanom in Nemcem, da pomagaš maščevati vse ono gorje, ki so ga zagrešili nad našim narodom in našo zemljo. Ni Ti bilo dano. Kruta smrt, ki se ne ustavi pred mladostjo niti pred ideali, Te je iztrgala iz naših vrst, daleč preč od rodne goriške grude, ki si jo toliko ljubil. Tuja zemlja Te je sprejela. Tvojo krsto pa j'e prekrila naša trobojka in vod Tvoje čete se je s pozdravno salvo poslovil od Tebe, medtem ko je vojaški rog zaigral zadnji žalobni pozdrav svojemu vzornemu častniku. Oficirji bataljona in Tvoji fantje Ti bodo ohranili trajen spomin. Naj Ti bo rahla tuja zemlja, dragi Stanislav! M.R. C ESKO SLOVAS K A VSTAJA Armade maršala Čukova so prekoračile češkoslovaške meje z 1.1918. v Podkarpatski Rusiji. Z uspešnim napredovanjem zmagovitih sovjetskih armad bo na ta način mogoče Češkoslovaška prva zavezniška država v Evropi, ki jo bodo osvobodile bratske sovjetske armade. Takoj ko so sovjetske čete prišle na ozemlje Češkoslovaške, je češkoslovaška brigada, ki se bori v vrstah Rdeče vojske, zasadila v svojo zem- meseca marca in aprila 1939. pa so isti tartarski nasledniki navalili na Podkarpatsko Rusijo. Zgodovinska resnica je, da so tudi Poljaki nebratsko izkoristili češkoslovaško tragedijo in si prisvojili Tešin-sko okrožje v mesecu marcu 1939 leta. To je bila največja zabloda Poljske, ki se je že kmalu potem strahovito maščevala. S temi dogodki je postala druga svetovna vojna PRAGA 6 EŠKO-MORAVSKO 80 Nemci anektirali v marca 1939 .ČEŠKA. MORAVSKA SUDETE so anektirali Nemci oktobra 1938 DUNAJ BUDIMPEŠTA PODKARPATSKO RUSIJO so anektirali Madjar: marca in aprila 1939, SEW VARŠAVA » v Z.&S.H c r poj TEŠINSKO OKROŽJE o anektirali Poljaki v marcu 1939 • LVOV PRŽEMISL STANISLAVOV 'a! JUŽNO SLOVAŠKO anektirali Madja novembra 1938 ljo češkoslovaško državno zastavo in pozvala narod, naj dvigne orožje proti prusijaškemu osvajalcu. Tak apel je svojemu narodu poslal tudi prezident Beneš že pred dvema mesecema in opozoril svoje rojake, naj bodo pripravljeni na tisti bližajoči se dan, ko bodo češkoslovaško zemljo zasedale bratske sovjetske čete in naj z vsemi silami pospešujejo osvobojen-je-izpod prusijaškega jarma. Tako se bo počasi odvijal vozel prusijaškega barbarstva in “novega reda”. Gotovo se vsi še dobro spominjamo, da so eno leto po zavzetju Avstrije - po monakovskem sporazumu - vdrle nemške horde na Češkoslovaško. Septembra 1938 je Hitler svečano izjavil, da ne želi imeti V mejah tretjega rajha niti enega samega Čeha. V noči med 14.in 15.marcem 1939, potem ko je Hitler nasilno izvlekel v Berlin prezidenta Haho, da s silo podpiše bodočo usodo češkoslovaškega naroda, so Prusijaki zasedli tudi pokrajini Češko in Moravsko ter iz obeh dežel napravili protektorat. Pet let je torej preteklo, odkar so Čehi in Slovaki pod nemškim škornjem. Napad na Češkoslovaško v dveh etapah so izkoristili tudi njeni sosedje. Najprej so Nemci anektirali Sudete na podlagi monakovskega sporazuma meseca oktobra 1938. Komaj mesec kasneje so nasledniki azijatskih Hunov odtrgali južni del Slovaške, neizogibna in je v resnici tudi izbruhnila 6 mesecev kasneje z vsemi strašnimi posledicami. Češka tragedija je bila posebno trpka. Ko so Nemci inštalirali “protektorat” in ž njim odprli pot neomejeni germanizaciji češke zemlje, so se pričele vrstiti tragedije druga za drugo. Nemško-ruska vojna je ohrabrila češko mafijb. Protektor Heydrich je svojo brutalnost plačal z življenjem. V svojem neomejenem divjaštvu so Nemci razdejali češko vas Lidice in pokončali vse njene prebivalce. Separatistične klike na Slovaškem, ki so se zbirale okrog prelata Tisa, Sana Macha in Murgasa so v mnogem pripomogle k razdejanju češkoslovaške države. Pri teh katoliško-lconzervativnih in reakcionarnih nesrečnikih je Hitler našel na Slovaškem svojo peto kolono. Čudno je to, da so katoliški krogi iskali zatočišče pri največjem gonjaču katoliške cerkve in krščanskih ustanov sploh. To gibanje katoliški cerkvi gotovo ni prineslo slave, kakor niso podobna gibanja tudi drugod koristila cerkvi. Zaradi izkazanih uslug prelata Tisa Nemci niso vdrli na Slovaško, pač pa so na vseh koncih in krajih oskubljeno "državico” vključili v veliki nemški raj h s smešnim naslovom “častni zaveznik”. Prusijaška “velikodušnost” nasproti Slovakom pa je že kmalu zahtevala krvni davek. Slovaški vojaki so morali na vzhodno bojišče. Zlato Narodne banke je odromalo v Berlin, kamor so se vsipali tudi slovaški delavci. Slovaški narod je kaj krpala spoznal, da ga je pe-'tokolonska klika kruto osleparila in je zato svojo usodo in bodočnost vzel sam v svoje roke s pomočjo krepkih podzemeljskih organizacij. Slovaški narod je spoznal, da je Tiso & Co. čisto navadna izdajalska banda, ki je prodala Madjarom velik del slovaške zemlje čisto po vzorcih Paveličevih ustašev, ki so prodajali hrvaško Dalmacijo Lahom, i Danes mogočni del slovaške javnosti z velikimi upi in nadami pričakuje vstajenje češkoslovaške republike, ki je kljub marsikaki nevšečnosti, dvignila slovaški narod na visoko stopnjo kulture in civilizacije. Celo sami Nemci priznavajo, da je danes 80% slovaškega naroda za restavracijo češkoslovaške države. Regrutacija slovaških prostovoljcev za vzhodno bojišče je pomenila popolen fjasko. Sano Mach, naj-;zvestejši hlapec Hitlerjev je odpotoval v Berlin in Hitler mu je naročil, da zbere najmanj 10.000 slovaških prostovoljcev. Sano Mach je seveda pritrdil Hitlerjevemu povelju in s svojim pajdašem Murga-som pričel z regrutacijo. Ogromne letake so lepili po vseh slovaških mestih in vaseh. Dobili so vsega 55 prostovoljcev. Na ta račun so zbijali šale po vsem Slovaškem. Pripovedovali so, da je v slovaškem ministrskem svetu, ko so bili uspehi zbiranja prostovoljcev znani, vzkliknil eden izmed ministrov, da bi bilo potrebno postreliti vseh 55 prostovoljcev, da bi na ta način prihranili transportne stroške za vzhodno bojišče. ■ Sovjetska Rusija z vso upravičenostjo računa na odpor proti sovražniku, ki ga je Hitler s svojimi metodami polnih pet let vzgajal. Poleg sabotaž in atentatov proti nemškim častnikom in vojakom kažejo veliko aktivnost ilegalni časniki, ki krepijo češki odpor in pripravljajo narod na dvanajsto uro. Enotnost in medsebojna povezanost Čehov in Slovakov sta popolni. Zato bo bodoča češkoslovaška država gotovo zavzemala v Evropi častno mesto. Njenih bodočih meja ne bo spodbijala nobena zavezniška sila. Češkoslovaška vlada v emigraciji je v popolnem sporazumu s svojim narodom v zemlji. Samo zaradi tega je prezident Beneš lahko odigral tako važno vlogo v političnem življenju zavezniških narodov med sedanjo vojno. Dalekovidni prvi prezident Češkoslovaške republike Tomaž Masaryk je 1.1934. s Sovjetsko zvezo sklenil prijateljsko pogodbo, ki naj bi bila protiutež nemškemu cilj en ju proti vzhodu. Maja meseca 1935. je bila podpisana zavezniška pogodba. Velika moža Masarvk in Beneš sta svoje poglede obrnila proti Moskvi, ker sta instinktivno spoznala, da je tam osredotočena še vedno slovanska moč, ki vstaja. Prezident Beneš je vse svoje upe in vse svoje nade položil v roke Z.S.S.R., saj je dobro vedel, da je bila Sovjetska zveza edina velesila, ki je obsodila in zavrgla famozni monakovski sporazum, ki je razpel Češkoslovaško na mučeniški križ. 19.julija 1941 j c Češkolovaška podpisala v Moskvi pogodbo za medsebojno pomoč, 11.decembra 1943. pa je bila ta pogodba še razširjena za dobo 20 let. Ta češkoslovaški primer pač z vso svojo prepri-čevalnostjo kaže, kaj vse lahko dosežejo državniki in politiki za svoj narod in svojo državo, če so v resnici pravi domoljubi in neodvisni politični modri- jani. Ta primer nam kaže, kakšne so naloge in kakšne so dolžnosti tistih ljudi, ki so se pri nas tako poganjali za ministrske stolčke, ko pa so jih dosegli so drug za drugim pokazali vso svojo duhovno in moralno mizerijo. Tudi težki vojni časi teh ljudi niso spremenili. Še vedno visi ta masa nekje v oblakih, željna naslovov in oblasti. Kako mizerno majhen postane sleherni naš državnik pred mogočno postavo genialnega Beneša. Prav nič ne zavidamo Češkoslovaški na njenih ogromnih političnih uspehih. Ali kako trpko je spoznanje, da smo Slovenci, Hrvatje in Srbi preživeli na tisoče junaških Lidic in na stotisoče njenih prebivalcev. Ali je za vse to trpljenje, za vse te množenstvene zločine, umore, požiganja in razbojništva Prusijakov po naši zemlji zvedel v resnični obliki civilizirani svet? Ali ne ocenjuje zavezniška javnost junaških podvigov na naši zemlji zgolj kot interesantno dogodivščino drznih ljudi ? Ali smo mi že kdaj z vsemi svojimi ministri in državniškimi kcrifejami pravično ocenili vse žrtve, ki jih je dal narod v domovini za skupno zavezniško stvar? Da, trpka je resnica in še grenkejše spoznanje vsega našega triletnega brezdelja v emigraciji in puhlega modrovanja in sestajanja po javnih lokalih; psovanja, zmerjanja, kritiziranja in poganjanja za mastno plačenimi položaji Mislimo, da je vendar že enkrat čas, da prenehamo s politiziranjem, intrigiranjem, s hvalisanjem in komandiranjem ter enkrat pričnemo misliti na svoj umirajoči narod, ker nas bo drugače izpljuval z vso sveto upravičenostjo. Jugoslavija trpi na vseh koncih in krajih. Trpi doma in njen ugled trpi v tujini. Trpi zato, ker so si nekateri zapisali kot vojni cilj: klanje, klanje svojih lastnih bratov in svojih lastnih sestra. Klanje kot končni cilj popolne ekstermina-cije političnih nasprotnikov. Klanje pe ne more biti življenjski cilj mladega naroda, ki se je ovenčal s slavo junaštva, ker klanje z junaštvom nič skupnega imeti ne more. Zato, streznimo se in mislimo ter delajmo ne za smrt, pač pa za življenje Jugoslavije, ki vstaja s pomočjo pridnih in hrabrih rok osvobodilnega gibanja v domovini. Napnimo vse sile, odvrzimo vse predsodke in sledimo vsaj sedaj, ob dvanajsti uri svetlemu vzgledu Češkoslovaške republike in njenih velikih sinov! DONAVSKA POT POČIVA... Zavezniška letala so pred nekaj dnevi napadla donavsko vodno pot na dolžini 800 kilometrov. Ves promet med Budimpešto in Bukarešto je ustavljen. Po vsej tej ogromni dolžini so zavezniški letalci nase jali mine; važne pristaniške naprave, posebno pri Železnih vratih (glej zemljevid na strani 7!) pa so letalci porušili. — Poročila iz Madjarske pravijo, da nemški letalci stalno vzletajo nad Donavo, da bi na ta način sprožili magnetske mine, o katerih mislijo, da leže na donavskem dnu. Posebni dragerji oprezno čistijo Donavo, vendar mislijo, da bo Donava za dolgo dobo časa počivala za ves blagovni in potniški promet. — Pri železnih vratih in pri Gjurgjevu so zavezniški letalci napadli pripravljene vlačilce, ki spremljajo in vlačijo ladje skozi Djerdapsko donavsko ožino. Na ta način so izpodrezali donavsko pot. Dogodki na južnem delu vzhodnega bojišča vzbujajo veliko pozornost svetovne zavezniške javnosti in vežejo te dogodke z bodočimi operacijami na balkanskem polotoku. Tu nekje se bodo srečale zmagovite zavezniške armade, da obračunajo s prusijaški-mi hordami in naženo Hitlerja v rajhovske linije “evropske trdnjave”. Iz vzhoda se vsipajo sovjetske armade v Romunijo, ki je že kar blizu kapitulacije s cilji na bolgarski meji, kjer poskušajo Nemci po starih preizkušenih metodah krotiti bolgarski narod. Nekatera po- ročila pravijo, da se je pred kratkim bolgarski general Markov sestal na sovjetskem ozemlju z maršalom Konjevim in da sta se oba generala zlasti ukvarjala s situacijo na Bolgarskem. Cez Karpate se bodo mogoče že v nekaj tednih pričele valiti armade Rdeče vojske na Ogrsko nižino in od tu dalje proti zahodu... Hitler bo poskusil vse, da zavaruje pot proti Egejskemu morju na prostoru med Konstanco in albansko mejo. Ta prostor meri komaj 700 kilometrov in loči danes sile N.O.V. in anglo-ameriških armad s sovjetskimi divizijami. Na tem področju leže romunski petrolejski vrelci in skozi ta prostor se prelivajo nemške vojaške oskrbe za Grčijo in Egejsko otočje, za Bolgarijo in Turčijo. Nemški obrambni sistem se na Balkanu opira na dve glavni prometni žili: Na železniško progo Ori-jent-Ekspres in na vodno donavsko pot. Do Beograda potekata obe dovodnici skoro vzporedno. Od Beograda dalje pa se železniška proga obrne proti jugovzhodu čez Niš in Sofijo v Carigrad, medtem ko obrne drugi odcep dalje čez Skoplje in Djevdje-lijo v Solun. Donava krene pri Beogradu proti vzhodu in tvori mejo med Romunijo in Bolgarijo ter se na romunskem ozemlju izliva v Črno morje. VZHODNO BOJIŠČE IN BALKAN Če hočejo zavezniki podminirati nemške postojanke na jugovzhodu Evrope, potem je neobhodno potrebno, da s svojimi silami in s sodelovanjem N.O.V. udarijo na Balkan s ciljem čim prej doseči Donavs- ko kotlino. Tu bodo Nemci prejeli odločilni poraz, kakor se je to zgodilo 1. 1918. To življenjskovažno področje resno ogražajo danes tako sovjetske sile kakor N.O.V. in zavezniki. Rusi so se že dobro učvrstili v Romuniji in bodo po definitivnem zavzetju mesta Jassy že kmalu nadzirali vse strateško-važne postojanke na jugu Transilvanskih Alp. S tem bo sovjetskim četam odprta pot proti Bolgariji. Z istim zamahom pa bi bilo mogoče razdvojiti tudi obe dovodnici: železniško progo Trst-Sofija in Donavo. Bolgarsko gorovje, ki zapira cesto proti Sofiji, za sovjetsko vojsko ne predstavlja posebnih težkoč. V rusko - turški vojni 1877. so ga Rusi s polnim uspehom prekoračili. S padcem Odese je Črno morje pod popolno kontrolo sovjetske mornarice, ki bo po očiščenju Krimskega polotoka uspešno krila izkrcavanje sovjetskih kopnih sil na romunski in bolgarski obali Črnega morja. Taka sovjetska izkrcavanja so Rusi ponovno že izvršili na Krimu in predstavljajo za njihovo po- morsko pehoto, ki se je ravno pri takih podvigih ovenčala s slavo, vsakdanjo zadevo. Vdorov proti Romuniji in Bolgariji bo verjetno deležna ena izmed treh ukrajinskih armad. Bodisi druga pod poveljstvom maršala Konjeva ali pa tretja, ki jo vodi general Malinovski. Lahko pa je mogoče, da udari na ta področja tudi levo krilo sovjetskih sil, ki operira na jugu Pripetskih močvirij. Mogoče pa celo, da si bodo vse te tri armade posamezne naloge porazdelife. ČUKOV PROTI SREDNJI EVROPI Medtem bodo čete I. Ukrajinske armade, ki ji poveljuje general Čukov in ki je sedaj dobila ime Karpatska armada, podvzele druge važne podvige, ki bodo mogoče odločilno vplivali na potek balkanskih operacij v smeri srednje Evrope, to je v samo osrčje evropske trdnjave. Ni izključeno tudi, da bo del Čukovih sil pritisnil na Podkarpatsko Rusijo in dalje na ogrsko ravnino, da bi na ta način kril napredovanje svojega desnega krila proti jugu Poljske. Improvizirana nemška obramba na reki Bug najbrže ne bo vzdržala ruskega pritiska. Von Man-stein poskuša zato z močnimi protisunki v Pripetskih močvirjih zadržati sovjetske divizije, vendar so dosedanji njegovi napori še nepomembni. Verjetno je, da Manstein ponavlja svoje poskuse, ki so se mu ponesrečili pred meseci v bitki za Kijev. Sami Nemci najbrže ne računajo na uspehe svojih ofenzivnih poskusov in so zato že pričeli z evakuacijo Lvova in Lublina. Sovjetska ofenziva, ki traja sedaj že polnih devet mesecev, bo mogoče v doglednem času izgubila nekaj na svoji udarnosti in predornosti, čeravno za take napovedi ni nobenih znakov; res pa je tudi, da si Nemci za dolgo dobo časa ne bodo toliko opomogli, da bi mogli resno računati s kakim njihovim pomembnejšim ofenzivnim podvigom. Umaknitev Nemcev na drugo obrambno črto, ki seče Galicijo in zahodno Poljsko ter poteka vzdolž reke Sane in Visle je še najbolj verjetna. Zgoraj’ smo dejali, da bo verjetni sunek maršala Čukova proti osrčju evropske trdnjave odločilno vplival na potek operacij na Balkanu. En sam površen pogled na zemljevid zadostuje, da nam stvar postane jasna: Če sovjetska vojska vdre čez Karpate med Lvovom in Krakovem na Slovaško, pri Krakovem pa v Moravsko nižino, bo pot na Dunaj odprta in vse nemške postojanke na Balkanu se bodo same po sebi sesule. Na zahodu Balkana leže glavne srednjeevropske luke: Trst, Reka in Split. Južna vrata Balkana so: Solun, Atene, Patras. V obeh smereh bi mogli An-glo-Amerikanci v tesnem sodelovanju z N.O.V. in z grškimi domoljubi ustvariti popolnoma isto nevarnost za nemške postojanke na Balkanu. Jadransko morje je že danes skoro svobodno zavezniško jezero in z nekaj dobre volje in seveda z rizikom, ki je v vojnem času pač vsakdanja zadeva, bi bil Balkan kaj kmalu očiščen. Nadmočnost v zraku je na Jadranu mnogo učinkovitejša kakor pa na Atlantskem oceanu. Površina.Jadrana je razmeroma majhna in delavnosti sovražnih podmornic pri morebitni invaziji so mnogo bolj omejene. Odlična letališča Foggia nudijo zavezniškemu letalstvu takorekoč neomejene možnosti akcije. Zavezniški lovci lahko krijejo vse taktične operacije in lahko spremljajo bombnike tja do samega Dunaja. Če bi se zavezniki izkrcali v Splitu in Zadru, bi se hitro znašli na prometnih žilah, ki vodijo proti Savi in Zagrebu. Seveda bi morali čez Dinarsko planino, ki poteka vzporedno z obalo, da bi dosegli Zagreb. Italijanska kampanija pa je zaveznike verjetno poučila, kako nujno so potrebna gotova tveganja za dosego določenih ciljev. Zagreb leži na skrajnem jugozahodnem delu Ogrske ravnine in na severu. Jugoslavije. Ta del Jugoslavije je za Nemce izredno važen. Tu se preliva nemška oskrba za njihove divizije v Jugoslaviji, Albaniji, Bolgariji in Grčiji. V nasprotni smeri pa odtekajo živila in sirovine ter zlasti petrolej v Nemčijo. ALBANSKA SMER Z italijanske obale se zavezniki lahko izkrcajo tudi v Albaniji, zlasti sta za take podvige važni luki: Bari in Brindisi. Ob Veliki noči leta 1939 so Lahi tak poskus že izvedli, seveda pod čisto drugačnimi okoliščinami. To je bilo za Lahe lahko delo ... Če bi se zavezniki izkrcali v Valoni, bi lahko napredovali do Drača in zasedli vso obalno albansko planoto, odkoder peljejo dobre ceste proti južnemu delu Jugoslavije in v Grčijo. Najvažnejša cesta vodi iz Tirane v Bitolj in dalje v Solun. Jadranske operacije bi zaveznikom omogočile, da presečejo Nemcem obe dovodnici in odrežejo vso nemško obrambo na Balkanu in na Egejskih otokih. Obenem bi lahko znatno izkoristili pomembne sile N.O.V. in jih končno vendar enkrat pošteno opremili, oborožili in nahranili. Že sam ta poslednji razlog bi bil dovolj močan povod, da store zavezniki že enkrat svojo zavezniško dolžnost nasproti svojim zaveznikom, saj je njihova obljuba stara že polna tri leta. Gotovo ni nobena zavezniška vojska, razen sovjetske, do sedaj relativno toliko prispevala k skupnim vojnim naporom, kakor so to storili hrabri bojevniki N.O.V., pa je zato že kar skrajni čas, da zavezniki svojo obljubo izpolnijo. Zgolj simbolične podpore in oskrbe sedaj, ko borba že davno ni več simbolična - dejansko taka ni bila nikoli - niso več na mestu. Zavezniki sami povdarjajo, da so njihove zaloge na orožju, opremi in municiji že davno prekoračile predvidene načrte. Torej. . . Zavezniki pa bi istočasno lahko udarili tudi na Dodekanez iz Cipra in na Kreto iz južnega Sredozemlja. SKRAJŠAJTE VOJNO...! Uspešne strategične operacije na Balkanu so neprecenljive važnosti za zaključek vojne. Vojna bi se avtomatično skrajšala. Hitler, ki se je tako upravičeno bal vojne na dveh bojiščih, bi bil postavljen kar naenkrat na tri ali celo na štiri fronte. Razme-tanost prusijaških divizij po vzhodu, jugu in zahodu bi tako pretresla in razredčila nemške vrste, da bi se najmanj eno bojišče sesulo. Vsa ogromna obrambna dela na atlantski obali postanejo lahko brez pomena z. enim samim energičnim sunkom skozi Balkan v smeri Dunaja in Budimpešte. S slovenske obale Jadrana znaša oddaljenost do tretjega rajha komaj 40 kilometrov. Niso pa po sredi zgolj strategični razlogi, ki ukazujejo na podvige na Balkanu, pač pa tudi gospodarski. Če vzamemo vsako posamezno področje posebej, se taka življenjskovažna področja za nemško vojno mašinerijo mogoče prikrijejo, če pe vzamemo (Nadaljevanje na 16.stre.ni) 7? tl 1Qlik TiAaAU.it. , .z/ mzjHTČP?, MaKca ptuLfep •.TEPBL^Nf OBRAMBA POMORSKE SPREMUA1/E Čitatelj mnogo ne premišlja, ko prebira v svojem dnevnem časniku vesti, da je neka pomorska spremljava zopet srečno vplula v namembno luko. In vendar se za temi preprostimi in skromnimi besedami skriva cela vrsta dogodkov, trpljenja, naporov in nevarnosti, ki jih je bila spremljava deležna na vsaki morski milji poti. V vojnem času so pomorske spremljave naravnost življenjsko važno orodje vojaške in civilne oskrbe. Brez potrebnega zavarovanja pomorskih prevozov, je vsako uspešno vojskovanje nemogoče. Tega se sovražnik dobro zaveda in poskuša zato z vsemi silami pretrgati življenjsko žilo, ki hrani in drži pri moči vojskujočo se državo in njene borbene enote. Iz vsakodnevnih časopisnih vesti zvemo, s kako velikimi napori se sovražnik trudi, da bi izpodrezal nasprotnikove pomorske prevoze. Mnoga in različna so sredstva, s katerimi poskuša sovražnik uresničiti svoje načrte. Vsako novo njegovo napadalno sredstvo pa izziva modernejša obrambna sredstva in tako potekajo ta tekmovanja od prvega pričetka sovražnosti pa vse tja do premirja. Dva sta glavna in najnevarnejša sovražnika, ki sta hrabrim mornarjem na širnih oceanih, na počasnih in neokretnih trgovskih ladjah, stalno za petami. Prvi se zahrbtno skriva pod vodo na preži, da sproži nevidno svoj smrtonosni torpedo. To je podmornica. Drugi sovražnik plava visoko v višavah neba — letalo — ki nosi bombo, torpedo ali mino. Tekma med napadalcem in obrambnimi sredstvi je bila ves čas vojne zelo napeta in neizprosna; sreča pa se je nagibala zdaj na eno, zdaj na drugo stran. Z nastopom novih obrambnih sredstev: žepne nosilke letal in korvet pa se je obrambni sistem zavezniških spremljav tako zelo moderniziral in izpopolnil, da je dosegel očitno premoč, kar dokazujejo številne spremljave, ki danes prihajajo v svoje oddaljene luke z neznatnimi ali skoraj, nobenimi izgubami. Moderna obramba spremljave je zelo draga stvar, ker obsega mnogoštevilna sredstva, ki so za to potrebna. Današnje spremljave so sestavljene iz večjega števila ladij, ki poleg svoje nominalne vrednosti predstavljajo v vojaškem pogledu posebne taktične vrednosti. Zato nam bo lahko razumljivo, da so stroški razmeroma le majhni. Že ena sama potopljena večja tovorna ladja predstavlja s svojim dragocenim tovorom ogromne vrednosti, ki jih niti ni mogoče tako lahko nadomestiti v vojnem času. Levji delež obrambe spremljave nosi vojna mornarica, saj je spremljava sama po sebi čisto pomorskega značaja. Ladje vojne mornarice vseh vrst, od bojnih ladij doli do majhnih neznatnih, izvid-niških ladjic, varujejo spremljavo na vsej, poti, na kateri preti nevarnost. Po težavnih poteh, pri velikih in važnih spremljavah spremlja konvoj še primerna eskadra vojne mornarice. Za mogočne spremljave so potrebne celo največje enote mornarice, bojne ladje z vsem potrebnim spremstvom. Pri tej veliki organizaciji igra tudi letalstvo izredno važno vlogo ter je tudi tu — kakor v vseh ostalih strokah vojskovanja — prevzelo del obrambnih nalog. Naloge vojne mornarice pri teh operacijah so, da varujejo spremljavo proti napadom sovražne mornarice, predvsem proti napadom nadvodnih enot (kakor n.pr. bojnih ladij', križark, rušilcev, torpedovk, malih torpednih čolnov in drugih malih enot) kakor tudi proti nevarnostim podmornic. Razen tega sodelujejo tudi pri obrambi proti sovražnemu letalstvu. Te stražarske eskadre vojne mornarice so zaradi posebnih pogojev, danes čisto drugače sestavljene, kakršen pa je bil nekdaj sestav manjših eskader. Včasih je n.pr. normalna manjša eskadra imela po eno ali več bojnih ladij, nekoliko križark in nekaj več rušilcev. Danes izgleda eskadra za varstvo obsežnejših spremljav popolnoma drugače, ker so njene taktične naloge v mnogem tudi drugačne. Bojne ladje so še vedno jedro obrambne sile. Nastopajo v glavnem proti morebitnim težjim ali lažjim nadvod-nim enotam sovražne mornarice, ki bi brez njih s svojimi težkimi topovi uničile spremljavo brez posebnih težav in to v najkrajšem času. Ravno tako so ostale v sestavu tudi križarke, ki so pri manjših spremljavah celo glavna obrambna sila. Njihova taktična vloga pa se je seveda spremenila. Pripadle so jim povsem nove naloge. Nov pojav so danes posebne “žepne nosilke letal”, topniške križarke z močno protiletalsko obrambo in številne manjše ladje “korvete”. Ladje “nosilke letal” je rodila potreba. V današnjem sistemu obrambe spremljave so letala neob-hono potrebna za uspešno varstvo proti podmornicam, za opazovalno službo in za obrambo proti sovražnim letalom. Zlasti je to važno pri prekooceanskih plovbah, ker spremljave ne morejo ščititi letala s suhe zemlje. Te ladje so pravzaprav prikrojene iz navadnih trgovskih ladij. Seveda ne nosijo velikega števila letal. Tudi niso velike niti hitre. Popolnoma pa zadostujejo potrebam in zraven tega niso preveč drage in je njihova gradnja razmeroma kratka. Letala “žepne nosilke” stalno patrolirajo nad spremljavo in okrog nje. Na ta način love sovražne podmornice in če jih že ne morejo uničiti, jim vsekakor preprečijo, da bi se podmornice postavile v pripravno lego za napad. Podmornica ima namreč pod vodo manjšo hitrost kakor pa spremljava. Zato spremljava lahko uide, predno bi podmornica priplula v bližino spremljave, če bi vozila pod vodo. Vožnja nad vodo pa je za podmornico riskantna, če krožijo nad spremljavo letala, ki so za podmornico smrtno nevarna. Vsa ta letala so več ali manj lovskega tipa ter nosijo s seboj manjše globočinske bombe proti podmornicam. Nastopajo tudi proti sovražnim letalom, ki bi poizkušala napadati ladje spremljave ter pravočasno obveščajo eskadro o bližajočih se sovražnih letalih. Razen teh letal na nosilkah, so tovorne ladje same nosile s seboj po dve lovski letali, ki so jih v slučaju nevarnosti po katapultih spustile v zrak. Ta letala niso mogla več pristati na ladje ter so po končanem boju ali odletela na najbližje letališče na kopnem — če so le mogla — ali pa se je pilot spustil s padalom zraven ladje, a letalo je utonilo v morju. Tudi taka letala so pokazala lepe uspehe, vendar so postala z uporabo ladij' nosilk nepotrebna. Križarke za protiletalsko obrambo so poseben tip križark, katerih oborožitev je popolnoma posvečena protiletalskemu orožju. Navadno imajo nenavadno veliko število protiletalskih topov in težkih stroj- nic ter posebno topniško centralo za precizno in uspešno streljanje vseh vrst orožja skupaj. Njihove posadke so dobro izvežbane ter predstavljajo te križarke resno oviro sovražnemu letalstvu, ki ji je drugače spremljava vedno zaželjeni cilj. Praksa je pokazala, da je bolj ekonomično povezati spremljave v velike formacije, zato zavzemajo zaradi velikega števila ladij velikanski prostor na morju. Da bi vse to morsko področje zavarovali z vseh strani proti najnevarnejšemu sovražniku — podmornicam, morajo današnje stražarske eskadre imeti mnogo večje število vojnih ladij, da bi lahko uspešno nadzirale ves morski prostor okrog spremljave. Nemogoče pa je za tako službo uporabiti veliko število rušilcev, ki so zelo dragocene vojne ladje in je njihova gradnja razmeroma dolgotrajna in ne enostavna. Pomorski strokovnjaki so zato našli nadomestek v novem tipu ladje “korvete”, ki je majhna, poceni in potrebuje razmeroma majhno posadko. Gradijo pa jo lahko v večjem številu in v razmeroma kratkem razdobju. Kljub vsemu pa ta ladja zelo uspešno opravlja službo protipodmorniške obrambe. Hitrost teh ladij ni pomembna, stroji so enostavni in poceni. Oborožena je s topovi in raznimi posebnimi pripravami za borbo proti podmorni- cam (prisluševalne naprave, detektorji, vodne bombe itd.). Te male požrtvovalne ladjice so že napravile ogromne usluge pri gonjah na podmornice in pri obrambi spremljav. Veliko število sovražnih podmornic leži po njihovi zaslugi na dnu morja. Njihova je tudi zasluga, da je podmorniška kampanja, ki je resno ogražala zavezniško oskrbo, skoro popolnoma izkubila svoj nevarni značaj. Vsaka ladja spremljave je razen tega še posebej oborožena z 2 ali več topovi in nekaj strojnicami proti napadom letal in podmornic. Za obrambo proti nizkim napadom ter strmoglavcem vlačijo pogostokrat ladje s seboj privezane balone pritrjene z jeklenimi žicami. Največ uspeha v iskanju podmornic imajo letala. Podmornico je zelo težko opaziti z ladje, ker ima v podvodnem položaju vidljivo samo kratko tenko cevko periskopa in še to ne ves čas. Iz zraka pa se podmornica dobro vidi tudi, če je pod vodo, samo če ni pregloboko pod vodo. Najboljša obramba ladij spremljave proti podmornicam je hitrost in stalno menjavanje smeri. Cenene tovorne ladje nimajo velike hitrosti niti so posebno gibljive, zato pač rabijo močnejše varstvo. Hitrejše ladje, potniške, ki služijo predvsem za prevoze čet imajo s seboj ponavadi le majhen oddelek vojne mornarice, ker se same varujejo s tem, da vozijo zelo hitro in neprestano menjajo smer ter tako onemogočajo podmornicam, da bi se s svojo počasno vožnjo mogle pravočasno postaviti v pravo lego za napad. (Konec na str. 15) BASIC ENGLfSH Things. Qua!ities. burn damage bright — dark cook danger great — small fire cattle full flame paste match plače Opposites. oven pot in — out smoke smeli these — those bucket stick inside — outside curtain thing cushion use other vvords: coal, heat light, steani, distraction en gin c, Insurance, oil, vvood. Fire. 1 have a ])lace for a tire in tny room. The firc-place in my room is small, but some of the rooms in in the house have great fire-places. Pipes take the smoke from the fire-places up through a hole in the roof. Fircs make a house vvarm, but this is not the only use of fire, if 1 have, a wet coat and put it before a fire, the fire will get it dry. If I put water in a kettle and put the kettle on the fire, the water will get vvarm. And J may put food in a pot on the fire or in a n oven and make a vvarm meal. If 1 put a paste in a n oven, I may get cake. But h is is the work of a cook, and if I am not a good cook, the cake wil1 not have a very good taste. Warm cakes have a good smeli. In the vvinter my sister and 1 come in from play in the snovv and get vvarm before the fire. We get near to the flame, but not very near. It" we are far from it, vve do not get vvarm enough, but if we go very near, vve may get a buril. Burns give much pain. If the room is dark I put a stick on the fire. The flames come up, and make ali parts of the room bright with fire-light. My mother and father do not let my sister, vvho is verv young, put sticks on the fire or have a match. If verv young bovs and girls have matches, they may get a burn from the flame, or they may put it against a curtain or a cushion and the house vvill be in danger. If you see fire on the curtain, go and get vvater in a bucket and out it on the flames, and the damage may not be great. Flames go from one thing to another. If you do not get a full bucket vou mav not have enough vvater. Questions. 1. Where does the smoke from a fire in a house go? 2. Hovv may you get vour coat dry vvhen it is wet ? 3. Hovv may you get vvater vvarm? 4. Hovv do cooks make vvarm meals ? 5. What sort of vvork is making a cake ? 6. What may vou get if vou go verv near to a flame ? 7. What makes the room bright ? 8. Hovv may voung boys and girls put a house in danger if they have matches ? 9. If a thing is in flames vvhat do you put on it? 10. What do vou get the vvater in? Ansvvers. 1. Up through a hole in the roof. 2. 1 may put it before a fire. 3. I may put it in a kettle on a fire. 4. They put food in a pot on a fire or in an oven. 5. The vvork of a cook. 6. A burn. 7. The flames. S. They may put the flames of a match against a curtain or a cushion. 9. VVater. 10. A bucket. UPOŠTEVAJ! Po končani vojni bosta prevladovala na svetu samo dva svetovna jezika: RuŠČINA in ANGLEŠČINA. Marsikdo ima danes priliko, da se na cenen in razmeroma lahek način priuči obeh jezikov. — Če bo vojna trajala še dalje in če bo “Bazovica” ostala tudi še za naprej pri življenju, bomo poskušali v eni ali drugi obliki prinašati nekaj osnovnih temeljev ruskega jezika. Mnogi naši čitatelji nas že več časa naprošajo, vendar je treba upoštevati zelo resne tis-karniške težkoče in pomanjkanje primernih učil. Navezani smo sami nase in so zato težave še večje. Mogoče bomo vendar poskušali ustreči res nujni in aktualni potrebi. S.TR A H OTE pe&A* pM] ^Ve ye d e" l Fr-a^F t e r s{e g l a v: PRVA KNJIGA TELLMARCI1 ODPADLI DUHOVNIK Tako je izgloda! Pariz v letu 1793., o katerem tu poročamo. To ni bil tisti Pariz, kakor je bil eno leto pozneje, ko so obglavili Robespierra in je življenje postalo zopet lahko-mišljeno, veselo in razuzdano, kakor da bi se bila junaška drama spremenila v farso. Bil je to še Pariz prve divje-vzvišene revolucijske dobe, ki so jo vodili nadpovprečni ljudje. Nekateri izmed njih so bili škodljivci, drugi so bili pošteni. Izmed teh je eden bil pošten in poguben obenem; bil je to Cimourdain. Cimourdain je bil čistega, toda mrkega značaja. Zanj je veljalo le to, kar je absolutno. Poznalo se mu je, da' je bil duhovnik, oziroma, da je še. Človek more imeti na sebi neko temno vedrost, kakor nebo, da je le nekaj tu, kar povzroča temino. Cimourdaina je bilo potemnilo duhovništvo. Kdor je bil duhovnik, ostane duhovnik do smrti. Kar v nas povzroča noč, pa pusti goreti tudi zvezde. Cimourdain je bil poln čednosti in resnic, ki so pa svetile v temi. Njegova zgodovina je hitro povedana. Bil je vaški župnik in domači učitelj v plemiški hiši. Potem pa mu je pripadla mala dedščina in je postal sam svoj gospod. Glavna črta njegovega značaja je bila trmoglavost. Razmišljanja se je posluževal . kakor klešč; menil je, da nima pravice spustiti kakšne misli, dokler je ni domislil prav do konca. Mislil je z zagrizeno strastjo. Govoril je skoro vse evropske jezike dovršeno. Študiral je brez prestanka in to mu je pomagalo, da je prenašal svoj celibat. Toda nič ni bolj nevarno ko tako potlačevanje. Kot duhovnik je držal svoje obljube iz ponosa, ni pa ohranil svoje vere: znanost v smislu tistega časa je bila uničila njegovo vero. Zdel se je takrat samemu sebi kakor da je pohabljen, in ker ni mogel narediti, da ne bi bil duhovnik, je skušal, da postane človek, toda na svoj trpki način. Vzeli so mu rodbino, izvolil si je domovino; ženska mu je bila prepovedana, poročil se je s človeštvom. Ta ogromna vesolj-nost je v resnici ogromna praznota. Njegovi starši, preprosti kmetje, so ga bili dali študirati za duhovnika, da bi ga povzdignili nad ljudstvo; on se je zdaj vrnil v ljudstvo. In sicer strastno. Z globoko nežnostjo je zrl na trpljenje tlačenih. Iz duhovnika je bil postal filozof, iz filozofa borec. Ludovik XV. je bil še živ, ko je bil Cimourdain že skriven republikanec. Toda kakšen republikanec ? Ali član Platonove republike ali pa mogoče Drako-nove ? Ker sc je odučil ljubiti, je začel sovražiti in sicer sistematično. Sovražil je laž, monarhijo, teokracijo, talar; sovraži! sedanjost in kričal po bodočnosti. Čutil jo je, predvidel in uganil v njenem strašnem veličastvu. Sanjal je o maščevalcu, ki bo osvobodil človeštvo iz njegove strašne bede. Gddaleč ie oboževal prihajajoče. Leta 1789. je pogibelj prišla in ga našla pripravljenega. Cimourdain se je vrgel v široko delo obnove človeštva z vso logiko, to sc pravi, vpoštevajoč njegov značaj, neizprosno. Doživel je 1789.. padec Bastille, leta 1790. in sicer 19.junija konec fevdalnega gospodstva, leta 1791. Varcnnes ali padec kraljestva, leta 1792. ustanovitev republike. Tako je revolucija rastla pred njegovimi očmi in on ni bil mož, ki bi se bil ustrašil orjakinje. Nasprotno, to naraščanje vseh stvari ga je poživilo. Čeprav je bil že star mož—štel je enoinpetdeset let in duhovniki se starajo prej ko navadni ljudje—je tudi on rastel skupaj z dogodki ko staro drevo, ki poganja mladike. Boječ se, da se ne bi revolucija izjalovila, sc je čutil tembolj pomirjenega, čimbolj je postajala strašnejša. V takem razpoloženju ga najdemo v letu 1793., ko je vsa Evropa korakala proti Franciji, Francija sama pa se je dvignila v boj proti Parizu, leto, ko je Francija premagala Evropo, Pariz pa Francijo. To skrajno napeto leto, divje in krasno, je odgovarjalo napetosti njegove duše. V tem možu se je kakor pri morskem orlu družil globok notranji mir z željo po zunanjih nevarnostih. Izvestne krilate nature, ki so obenem mirne in ognjene, so ustvarjene za viharje. Imamo resnično viharne duše. Cimourdain je bil usmiljen, toda imel ga je samo za reveže. Za trpljenje, ki zbuja drugim stud, se je žrtvoval, to je bil njegov način, kako biti dober.,Bil je odvratno in božansko dobrodelen; iskal je uljes, da jih poljubi. Dobra dela, ki so videti grda, so navadnim ljudem najtežja. Nekega dne je v bolnici ležal neznanec; imel je gnojen, ostuden in morebiti kužen tvor na vratu, ki ga je bilo treba lakoj iztisniti, da sc ni mož zadušil. Cimourdain je bil tam; pritisnil je ustni na tvor in ga izsesal ter gnoj izpljunil, ko so usta bila polna; tako je rešil bolniku življenje. Ker je takrat še nosil talar, mu je nekdo rekel : “Če bi to storili kralju, bi vas naredil za škofa.”—"Kralju bi tega ne naredil,” je odgovoril Cimourdain. To dejanje in odgovor sta krožila po najtemnejših kotih Pariza, tako da so mu slepo sledili vsi, ki so trpeli gorje in krivico, vsi, ki so jokali in grozili. Bil je Cimourdain, ki je lO.avgusta vodil množico, katera je podirala kipe kraljev; bil je pa tudi on, ki je preprečil, da množica ni raztrgala verižnikov in oplenila neke ladje z milom. Cimourdain je bil izmed onih, ki poslušajo nek svoj notranji glas. Taki ljudje se zdijo raztreseni, pa niso. Oni pazljivo poslušajo. Cimourdain je znal vse in nič. Poznal je vse vede, poznal pa ni življenja. Zato je bil tako neizprosno strog. Imel je oči zavezane kakor boginja Pravičnosti. Njegova slepa sigurnost je sličiia puščici, ki pozna samo cilj in leti naravnost k njemu. Nič ni strašnejšega v revoluciji ko prema črtal Cimourdain je šel naprej ko zla usoda. Njegovo prepričanje je bilo, da je v družabnem razvoju skrajno stališče edino pravo : zmota, ki je svojska vsem onim, ki postavljajo na mesto pameti logiko. Cimourdain je" šel dclj nego komuna, šel je delj nego konvent, pripadal je k “škofijskim.” “Škofijski” so se imenovali po stari škofijski palači, v kateri so imeli svoje seje; bila je to bolj mešanica ljudi nego društvo. Kakor v komuni, so se tudi v “škofiji” udeleževali sej zfočestno-molčeči gledavci, ki so imeli pri sebi ravno toliko nabitih pištol ko žepov. Tu je žarela in tlela ljudska volja kakor železo v plavžu. V primeri s “škofijo” je konvent bil hladen, komuna pa mlačna. “Škofijski" so bili eden izmed tistih revolucionarnih pojavov, ki so podobni bgnjeniškim tvorbam; vse je bilo tu zastopano : nevednost, podlost, poštenost, junaštvo, maščevalna čustva, politika; brunšviški vojvoda je imel v tej sredi svoje špijone. Tu so bili ljudje,