43
12 KRONIKA
1995
časopis za slovensko krajevno zgodovino
Peter Štih
O novem branju starih virov
Miselni modeli in vzorci znajo biti zelo trdo-
vratni. Eden takšnih je povezan z vprašanjem iz-
vora ljudstev, z njihovo etnogenezo. V srednje-
veških raziskavah lahko vedno znova opazujemo
fasdnacijo nad začetkom; fasdnacijo, ki se je raz-
vila do polne veljave v času romantike, ko je glede
etnogeneze nastal tudi vse do danes prevladujoč
miselni vzorec. Ta izhaja iz predstave o organski,
biološki rasti ljudstev in zato predpostavlja, da je
rešitev uganke možno najti na začetku nekega
skupnega razvoja, v nekem genetsko določljivem
jedru, iz katerega so se nato "razvila" posamezna
ljudstva. Izhajajoč iz sorodnosti jezikov, je bilo
namreč vabljivo izpeljati sklep o genetski poveza-
nosti ljudstev in s tem o neki davni enotni in
skupni preteklosti. Izoblikovala se je biološka pred-
stava modela geneaološkega drevesa, po katerem
so vsa ljudsva nastala z delitvijo iz starih ljudstev.
V sozvočju s to predstavo se je stremelo prikazati
zgodovino posameznega ljudstva čimbolj staro in
slavno in zato prestaviti "začetek" tako daleč v
preteklost, kolikor je le bilo mogoče. Temu pri-
memo so se v literaturi pojavile špekulacije o raz-
ličnih "prednikih" posameznih ljudstev in narodov;
tudi pri nas, nazadnje z venetsko teorijo. Kolikor
starejšo in slavnejšo zgodovino ima neko ljudstvo
oz. narod, toliko pomembnejši naj bi bil v seda-
njosti! Prav na prostoru naše nekdanje države
Jugoslavije se je pokazalo, da ima lahko zgodo-
vina, ki ponuja čmo-bele identifikacijske modele in
enostavne predsodke, še vedno in ponovno fatal-
ne uspehe.
Prelom v etnogenetski problematiki je nastal,
ko je leta 1961 Reinhard Wenskus objavil obsežno
knjigo Stammesbildung und Verfassung in z njo
odprl novo pot za raziskovanje etničnih fenome-
nov. Teoretično je njegovo delo slonelo na premisi,
da je etnična skupnost (gens, populus, natio, et-
nas; pač kakor je označena v virih) subjektivno in
ne biološko-objektivno določljiva. V tem smislu je
npr. Ernest Renan že leta 1882 karakteriziral nacijo
s konsenzom vseh njenih članov, podobno pa je
tudi Max Weber definiral etnične skupine samo z
njihovim "subjektivnim pfepričanjem" o skupnem
poreklu. Wenskus je prepričljivo dokazal, da poz-
noantična in zgodnjesrednjeveška ljudstva (oz.
plemena, kot jih je imenoval) niso imele nekega
resničnega skupnega porekla, ampak, da jih je
prav prepričanje oz. vera o skupnem izvoru držala
skupaj. Na podoben način je relativiziral tudi
ostale objektivne kriterije za etnično pripadnost,
predvsem jezik, pa tudi kulturo, pravo itd. Odlo-
čilna je bila torej le subjektivna opredelitev oz.
izpoved. To je vodilo k nadaljnjim ugotovitvam,
da so bili etnični odnosi zgodnjega srednjega veka
veliko bolj kompleksni in protislovni, kot se je
dotedaj mislilo. Predstava o razvoju in razširitvi
nekega ljudstva iz ene kali - predstava, ki od-
zvanja tudi v pojmu etnogeneza - se je morala
umakniti. Vidno je postalo, da so ljudstva nastala z
etničnim mešanjem, da se je etnična pripadnost
lahko menjala, da je ravno v nemirnih stoletjih
pozne antike in zgodnjega srednjega veka pogosto
prihajalo do cepitev in nastajanja novih skupnosti,
da je torej polietnična struktura posameznih ljud-
stev bila pravilo. Knjiga Herwiga Wolframa o Go-
tih, prvič izšla 1979, je jasno pokazala, kako v got-
ski zgodovini ni neke biološke, ampak samo konti-
nuiteta imena, saj so se vedno nove skupine po-
služevale gotskega imena in z njim zvezane tra-
dicije: kmetje na Baltiku v 2. in trume pomorskih
roparjev v 3. stoletju, stepski imperij ob Črnem
morju v 4. in konkurirajoče se federatske vojske,
pogosto velike le nekaj tisoč mož, v balkanskih
provincah 5. stoletja ter kraljestva v južni Galiji in
na Iberskem in Apeninskem polotoku.
Eden temeljnih pojmov za razumevanje obli-
kovanja etničnih zvez je postal "tradicijsko jedro"
(Traditionskem). Okrog takšnih tradicijskih jeder,
se pravi okrog nekega vodilnega sloja, ki si je
svojo legitimnost in atraktivnost znal pridobiti z,
glede na okolico, boljšimi bogovi (to je s pre-
pričanjem o svojem božanskem izvoru) in boljšimi
organizacijskimi oblikami (običaji, temeljnimi ustav-
nimi oblikami, ki so določala pravila skupnega
življenja takšne zveze), se je lahko izoblikovala
velika (etnična) zveza, ki jo je povezovala neka
skupna tradicija in pravila skupnega življenja, ne
pa kri. Nastanka posameznega ljudstva, določene
etnične identitete, si torej brez določenih ustavnih,
še tako rudimentamih oblik, ni mogoče pred-
stavljati. Tadtov stavek "majhnost plemeniti Lan-
1
12 KRONIKA
43
časopis za slovensko krajevno zgodovino
1995
gobarde" reflektira vlogo takšnega tradicijskega
jedra v zgodovini - oziroma bolje v subjektivni
predstavi o lastni zgodovini - zgodnjih ljudstev. Te
predstave o lastni zgodovini so našle izraz v iz
antike izvirajoči literarni zvrsti Origo Gentis, v Iz-
voru ljudstev, ki so polne klišejskih in stereotipnih
predstav: najprej je obstojalo neko majhno ljud-
stvo, recimo Goti ali Saši ali Langobardi. Ker jih
njihova domovina ni mogla več prehranjevati, so
se pod božjim vodstvom izselili. Primordialno de-
janje, prva preizkušnja, pa naj bo to prehod čez
morje ali veliko reko kot so Ren, Laba, Donava ali
pa zmagovita bitka nad premočnim sovražnikom -
velikokrat pa oboje skupaj -, je ustvarilo pred-
pogoje za legitimnost tradicijskega jedra in za nas-
tanek novega, številčno močnega - ter pač atrak-
tivnega - ljudstva.
To novo branje starih virov ni zaobšlo niti
alpsko-jadranskega, pogojno rečeno širšega sloven-
skega prostora. Zlasti po zaslugi Herwiga Wolf-
rama, ki je svoje tozadevne raziskave sintetiziral v
knjigi Rojstvo Srednje Evrope (1987) in njegovega
učenca Walterja Pohla, ki je na teh novih iz-
hodiščih skušal razložiti fenomen Avarov (1988), in
pri tem pokazal, da so nekatere lastnosti skupne
vsem ljudstvom (plemenom), ne glede na to ali jih
štejemo med germanska, slovanska aH pa stepsko-
nomadska. Ob ugotovitvi, da zgodnjesrednjeveška
plemena niso bile skupnosti istega porekla, temveč
so to bile polietnične skupnosti, ki jih v celoto ne
povezuje ista kri ampak skupna tradicija in običaji,
se je pokazalo, da so tudi Avari tvorili polietnično
zvezo, ki je bila zmeraj odprta novim prišlekom in
ki je poleg ostalih ljudstev panonskega bazena
zaobjemala Gepide, Bolgare, Kutrigure in pred-
vsem Slovane. Pod imenom Avari je torej živela
nadregionalna politična skupnost, katerega tradi-
cijsko jedro je tvorila skupina okrog kagana in ki
je bila precej nestabilna in podvržena nenehnim
spremembam. Polietnično pa je bilo tudi pleme oz.
ljudstvo Karantancev. Brez dvoma so bili slovan-
sko pleme - kar pomeni, da je bilo njihovo tra-
dicijsko jedro znotraj polietnične zveze slovansko
opredeljeno, sestavljeno iz dveh skupin Slovanov,
ki so se konec 6. stoletja naselili v prostor
vzhodnih Alp s severa in iz juga ter še iz Hrvatov
in Dudlebov in domačih romanskih staroselcev.
Ne gre pa izključiti možnosti, da so se med njimi
nahajali tudi avarski, bolgarski in germanski drob-
ci. To med drugim pomeni, da so morda obstajali
tudi Karantanci, ki so imeli poševne oa! Že samo
možnost, da bi kakšen azijat lahko bil član ka-
rantanskega gensa povzroča rassig naravnanim
Slovenceljnem, ki verujejo, da smo - tako kot to
mislijo zase npr. nekateri njim podobni Hrvati in
Srbi - eden najstarejših evropskih narodov, star že
tri tisoč let, ki v svoji biološki kontinuiteti sega vse
do Venetov, kurjo polt in jim dviga lase na glavi.
Izhodišče, da so zgodnjesrednjeveška ljudstva
skupnosti, ki jih v celoto povezujej skupno tra-
dicijsko jedro in da je posamezna skupina lahko
menjala svojo etnično identiteto pa je, kar se sta-
rejše slovenske zgodovine tiče, pripeljalo še do ene
pomembne ugotovitve. Po propadu avarske nadre-
gionalne in polietnične skupnosti konec 8. stoletja
je na ruševinah avarskega kaganata prišlo do ve-
likega preslojevanja in oblikovati so se začele nove
etnogeneze, kar se je odrazilo tudi v terminologiji
virov. Namesto splošne oznaki Sciavi se sedaj na
obrobju kaganata pojavijo številna slovanska gen-
tilna imena, med njimi leta 820 tudi Kamiold, ki
jih zgodnjesrednjeveški viri jasno razlikujejo od
Karantancev. Karantanija tudi ni zajemala (v
glavnem) prostora današnje Slovenije, v prvi vrsti
Posavja, ki so ga od karantanskega prostora ločile
Karavanke. Na tem prostoru se je konec 8. in v
začetku 9. stoletja začelo oblikovati posebno pleme
- ljudstvo, ki je bilo slovansko determinirano in je
tako kot Karantanci svoje ime dobilo po pokrajini
kjer je bivalo: po KamioU (o tem podrobno P. Štih,
Camiola (Kranjska) v zgodnjem srednjem veku, v
tisku). Na slovanskem naselitvenem prostoru v
vzhodnih Alpah sta se tako izoblikovali dve ljud-
stvi: Karantanci in Kamiolci in gentilna kneževina
Kamiolcev je bila poleg Karantanije druga slovan-
ska gentilna kneževina tega prostora, ki pa je -
tako kot Karantanija - pod novo frankovsko oblast-
jo kmalu izgubila svojo staro plemensko ureditev.
Tudi razprava Juraja Sediv^^a, Slovaka, Id štu-
dira na Dunaju, in ki so ji - kot nekakšen uvod -
namenjene te vrstice, je naravnana v smer, ki so jo
odprle raziskave od začetka šestdesetih let naprej,
ko so bili pod lupo ponovno postavljeni nekateri
ključni pojmi, ki so jih v svojih delih uporabljali
zgodnjesrednjeveški pisci. Skozi analizo nekaterih
temeljnih pojmov se skuša Sediv^' približati misel-
nemu svetu in vzorcem tedanje Evrope in tako
razgrniti del polja, ki ga označujemo kot kulturna
zgodovina. Ne zanima ga faktografija, ampak mi-
selnost, mentaliteta zgodnjesrednjeveškega kro-
nista, vprašanje njegove percepcije in njegove lest-
vice vrednot. Seveda, na podlagi enega samega
avtorja in ene same kronike ni mogoče potegniti
nekih splošnih zaključkov. Sploh obstaja o teh
vprašanjih v zadnjem času že obilo zelo različnih
del, tudi z zelo različnimi rezultati. Kljub temu je
delo zanimivo za objavo predvsem zaradi svojega
pristopa - in kot takšno bi lahko koristilo kot
spodbuda za podobne raziskave tudi v slovenskem
zgodovinopisju.
2