tat
INDIJSKI PLES MARIJI V ČAST
las misiones catolicas
A B R I L	—	APRIL
1	+9	+	7	+	2
"Aggiornamento" de las Obras Misionales Pontif,
INSTRUMENTO OFICIALMENTE PROPIO DE LAS COMISIONES EPISCOPALES DE MISIONES
De “llluminare", enero de 1971
Hay que responder en derechura. Y la respuesta no puede ser mäs terminante: dado que la Organizaciön Misional Pontificia es el instrumenta oficialmente propio del episcopado, individual y colegialmente considerado, para la persecuciön de los cuatro fines incluidos bajo la denominaciön de cooperaoön misional, las Comisiones Episcopales de misiones de todas y cada una de las Conferencias Epipscopales han de servirse de las Obras Misionales Pontificias como del instrumenta propio para la consecuciön de la cooperaciön misional de todo el Pueblo de Dios confiado a su cuidado pastoral. Negarlo u olvidarlo equivaldria a pretender descubrir los nuevos mediterräneos de unas incditas Obras Misionales Pontificias cuando desde hace ya casi cincuenta anos existe la Organizaciön Misional Pontificia.
Porque las Obras Msionales Pontificias son propias del episcopado se comprende bien que las Conferencias Episcopales tengan que presentar a la Santa Sede los nombres de los elegidos para los cargos de Presidente Nccional de la Pontificia Union Misional y de Direcfores Nacionales de las Obras Misionales Pontificias; que estos 'hayan de ser llcmados a tomar parte activa de las deliberaciones e iniciativas de las Comisiones Episcopales de misiones; que dichas Comisiones tengan que vigilar para que ninguna iniciativa de ningun obispo ni de ninguna Conferencia Episcopal lesionen los intereses de la Organizaciön Misional Pontificia. . .
Porque las Obras Misionales Pontificias son propias del episcopado se comprende bien tutos de la Organizaciön Misio-nal Pontificia deberän dejar bien claro que las Asam-bleas Generales de la Organizaciön, sus reglamentos nacionales, sus acuerdos y decisio-nes mayores, etc. deberän contar con la presidencia y la aprobaciön de las Comisiones Episcopales de misiones, salvados siempre la naturaleza y objetivos de las Obras Misionales Pontificias. AI ser instrumentos oficialmente propios de todo el episcopado mundiol, las Obras Misionales Pontificias tienen que depender de los obispos dentro de Io permitido por los Estafufos de la Organizaciön, dados por la Santa Sede. Si son de östa desde hace casi cincuenta anos. Io son tambien de todos los obispos y esta doble titularidad —pontificia y episcopal— hace que la Organizaciön Misional Pontificia tenga que depender de la Sede Apostölica y de los episcopados nacionales. La depen-dcncia de la Santa Sede se concreto y visibiÜiza en la autöridad que, de acuerdo con los Estatutos, ejerce la Sagrada Congregaciön para la Evangelizaciön de los Pueblos sobre la Organizaciön Misional Pontificia. La dependencia de esta respecto de las Conferencias Episcopales se concreto y expresa en la autöridad que las Comisiones Episccpales de Misiones ejercen —o han de ejercer— sobre las Obras Misionales Pontificias, igualmente de acuerdo con los Estatutos de la Organizaciön.
(Continuarä.)
ALI STE 2E PORAVNALI NAROČNINO ZA L. 1972? ALI MORDA DOLGUJETE ŠE ZA LANSKI LETNIK, MORDA STE ŠE BOLJ V ZAOSTANKU. LEPO PROSIMO!
IZVOTLJENO KRŠČANSTVO
Smo kakor v vrtincu. Hipiji iščejo in so že našli Kristusa. „Krščujejo“ se kar sami na obalah oceana, doživljajo „nadnaravni“ prerod, oznanjajo Kristusa po ulicah, organizirajo svoje verske skupine, nosijo na svojih oblekah napis Jezus Kristus. Ponavljajo evangeljske besede. Kar je več: zaradi novega spoznanja opuščajo mamila in seksualno izživljanje. Je to igra, ameriški „show“, ali delo Svetega Duha?
Vedno več se po svetu govori o Kristusu. Nenadno je postal zanimiv. Proglašajo ga za prvega „revolucionarja", celo za prvega „komunista“. Uporabljajo ga za reklamo, celo za reklamo oblek. Nekaj je v zraku. Italijanski filmski režiser Franco Zeffirelli trdi, da bo bodoče desetletje v znamenju duhovne prenove, zato mora s tem računati tudi filmski režiser. In je filmal življenje Frančiška Asiškega.
V New Ycrku je bila prava senzacija, ko so začeli uprizarjati beat-opero „Jesus Christ Superstar — Jezus Kristus Superstar“. Z beat glasbo, ki sto ja komponirala Webber in Rice, je režiser Tom O’Torgan ustvari! blesteč, veličasten teater v najmodernejšem slogu, kjer pa Kristusov lik ni drugo kot gledališki zvezdnik. Razumljivo, da so pred predstavami po cestah hodili protestantje z napisi, kjer so cb imenu Kristus črtali Superstar in zapisali Odrešenik.
Morda nevede in nehote človeštvo išče svetlo točko. Se ni dolgo, kar je eden od četvorke beatlesov zapisal, da je bolj slaven kot Kristus. Danes gre v pozabo; na oder plehkih gledališč in v izložbe veletrgovin slopa Kristus.
Kaj ni to odjek tistega, kar se dogaja tudi v krščanskih vrstah, da so nekateri začeli oznanjati „mrtvega Boga“, da skušajo posvetniti krščansko vsebino, da se lotevajo celo Kristusa in mu hočejo odvzeti prav to, česar v veliki predstavi Kristus Superstar ni, namreč njegovo božanstvo.
To bi bil izmaličen Kristus. In to bi ne bilo več krščanstvo.
Ali ni odjek tega tudi v enostranskem poudarjanju, da je misijonar bolj karitativni in socialni delavec, prinašalec in soustvarjalec kulture, da mora predvsem človeka in človečnost iskati in morda za nek nameček govoriti še o Kristusu. In o katerem Kristusu: revolucionarju, delavcu, reformatorju za človeške pravice? Ali najbolj o Kristusu Odrešeniku?
Morda bomo kristjani s sodelovanjem pri socialni obnovi, kulturi, tehniki, civilizaciji storili veliko delo, toda gorje, če bomo zanemarili glavno. Izvotlili bomo krščanstvo.
Morda bi mnoge misijonarje zelo slavili v misijonskih pokrajinah, če bodo reševali socialna in kulturna vprašanja narodov v razvoju. Toda ali bo to prava njihova odlika in značilnost?
Pariški nadškof kardinal Marty je v razgovoru z dopisnikom lista Informations Catholiques Internationales dejal: „Bojim se, da bi leto 2050 ali 2100, ko bodo o naši dobi že pisali zgodovino, ne rekli: Tehnična industrijska kultura je bila, v veliki meri, sad prizadevnosti kristjanov; pozabili pa so ji vdihniti to, kar so imeli najboljšega: Kristusa. Bali so se v to kulturo vdihniti Kristusovega Duha: niso znali doseči, da bi v srcu sveta iz jekla privrel na dan edini studenec upanja — to se pravi: večno življenje."
Morda bo do sem našla mladina, prav tista, ki jo stehnizirana mrzlota boli tako, da beži pred to civilizacijo - na žalost v omamo. A ko spoznava, da v omami ni rešitve, hlasta za Kristusom. Zdaj je vprašanje, ali bomo katoličani znali pokazati Kristusa, ne kot Superstar, ampak kot naše najgloblje upanje - Odrešenika.
In če misijonsko delo ne stori tega, bo gradilo izvotljeno krščanstvo, bo postavilo kulise okostenele Cerkve, božji Duh bo morda zavel drugod. To razmišljanje ni zdravo samo za nas v zaledju, ampak tudi za vse, ki v misijonskem svetu občutijo dan na dan trpečo stisko strahu in upanja.
Nobena moderna krilatica ne sme zmakniti pogleda od središča: od Kristusa. Noben blišč kakršnegakoli dela za rešitev človeka ne sme za-temneti te luči: Kristus, ki je prišel „v razsvetljenje poganov". Cerkev ni teater, njeno delo ni „shovv", Cerkev je „služabnica sveta" in „vesoljni zakrament" s prepričano vero v Kristusa Odrešenika.
Morda je to odgovor tistim mladim ljudem, ki stoje pred misijonskim poklicem z negotovostjo. Nič ni negotovega, le eno mora biti gotovo: volja, da se predaš scela Kristusovi službi.
F. S.
Za veliko noč: vsem misijonarjem, sodelavcem, prijateljem in dobrotnikom, ki kakorkoli sodelujejo pri misijonski stvari, uredništvo in uprava želita vstajenjske moči in neomajnega upanja.
OD R1CCIJA DO KONCILA
FRANC SODJA CM ( Nadaljevanje.)
III. Meje akomodacije
Kakor je razmeroma lahko vsaj teoretično razpravljati o pojmu akomodacije, o nje važnosti, nujnosti i:n naravnost obveznosti, je pa zelo težko vprašanje o mejah akomodacije. In v tem pogledu smo v zadnjih petdesetih letih napravili velik razvoj. Največji zagovorniki akomodacije, prav tisti, ki so klicali: nazaj k Ricci ju, nazaj k Nobiliju, so sprva zelo previdni.
Misiolc.gy so začeli teoretično pisati o problemu akomodacije, in če povzamemo nekatere misli iz dobe med obema vojnama, je takoj razvidno, da so pod vtisom težkega boja za akomodacije, ped strahom tolikih prepovedi in zato vse bolj zadržani, kot so danes. Seveda so se medtem politične in socialne pa tudi verske razmere pri misijonskih narodih silno spremenile. Kar je nekdaj na videz bilo verska šega, je danes folklora; kar je nekoč nosilo na sebi sled poganstva, je danes samo preživeta družbena oblika, kot so indijske kaste; o zunanjih obrednih oblikah, ki so po sebi indiferentne, ni treba govoriti.
Staj lovec Thauren je dal v pet vrst vse, kar imajo posamezni narodi in je važno za vprašanje akomodacije.
V	prvo vrsto spadajo običaji, ki so v očitnem nasprotju z vero in nravnostjo kot malikovalstvo, čarovništvo in podobno. Da je nemogoča akomodacija v takih stvareh, je popolnoma jasno. Je pa važno, kako naj misijonarji nastopajo proti temu. V tem pogledu je Propaganda dala navodila: „Fortiter in rc et suaviter in modo... — Odločni sicer, a na lep način.“
Druga vrsta so običaji, ki so v sebi dobri: tako spoštljiva obleka, primerna ločitev spolov ip. Misijonar mora te dobre običaje samo podpirati in na njih graditi. Teh je zlasti na Kitajskem precej.
Kakor je popolnoma jasno, kako ravnati' pri teh dveh vrstah običajev, je pa težje vprašanje pri nadaljnjih vrstah.
V	tretjo šteje običaje, ki so civilnega značaja, se ne tičejo vere in nravnosti: tako način življenja in podobno.
V	četrto spadajo običaji, ki so sami po sebi indiferentni, a so jih poganska verstva uzakonila in so dobili malikovalski značaj. Tako npr
kaste, ki so družbenega izvora, a so dobile verski značaj; ali bramanski trak, ki je bil prvotno zgolj znak družbene razlike, a je pozneje postal obredno znamenje.
In v peto vrsto šteje običaje, ki so po sebi indiferentni, a so v opreki s cerkveno disciplino, 'npr. obhajanje liturgičnih opravil s pokrivalom.
V	teh zadnjih treh pa je res treba vsak primer posebej preučiti in s silno previdnostjo in modrostjo presoditi, ali se kaže v tem akomodirati, ali ne. V teh točkah zlasti igrajo veliko vlogo časovne spremembe. Tako da je bilo morda pred 300 leti nesprejemljivo, kar je danes dovoljeno, in je danes neumestno, kar je bilo pred 300 leti modro. (Samo primer češčenje Konfuceja in obleka saniasijev v Indiji.)
V	pogledu teh treh točk je podal nekaj splošnih pravil Tomaž od Jezusa, eden tistih redkih ljudi, ki se je podrobneje bavil z misijonskim študijem.
Pravila pa so tale:
1.	Dovoljeni so obredi in običaji', ki so sprejeti pri narodih in cerkvah, ki so združene s katoliško cerkvijo. Tu misli zlasti na obrede in običaje vzhodnih cerkva.
2.	Dovoljeni so vsi običaji, ki ne vsebujejo nič takega, kar bi nasprotovalo zdravemu razumu, dostojnosti ali nravnosti; v nasprotnem primeru jih je treba odkloniti.
3.	Odkloniti je treba vsak običaj ali obred, ki je v nasprotju z dogmo.
4.	Odkloniti je treba vse običaje, ki bi ohranjali obrede ali običaje, ki jih je Kristus odpravil, npr. praznovanje sobote.
5.	V obredih pri delitvi zakramentov je treba ohraniti bistveno, lahko pa se —seveda z doovljenjem Cerkve— tolerirajo vsi drugi nebistveni obredij čeprav so po pozitivnem zakonu prepovedani.
A zdi se, da je vsa ta razdelitev preveč kmplicirana in nepopolna.
Bolj jasna in obenem globlja je razdelitev, ki jo ima Vath ravno ob vprašanju meja akomodacije.
On razlikuje med dušo, telesom in obleko krščanstva. Duša mu je vse bistvene stvari vere. torej ves verski nauk, ves moralni nauk, vsi bistveni deli evharistične daritve in zakramentov, in končno vse glavne in bistvene poteze cerkvenega prava.
Telo je vse tisto, ki sicer ni bistveno, a se je ves bistveni element krščanstva v njem konkretiziral. Torej je telo tisti živi organizem, v katerega je zajeta duša krščanstva. To bi bilo: cerkveno pravo, kolikor ni božjega izvora, ker spada že k duši krščanstva; sholastična filozofija, na kateri sloni krščanski nauk; bogočastje po rimskem obredu; latinski jezik kot liturgični jezik in jezik, v katerem je formuliran verski nauk.
Končno je še obleka, s čimer označuje vse druge zunanje pojave krščanskega življenja, ki so najhitreje opazni in po katerih se pravzaprav duša in telo vidno izražata.
V indijskem slogu zidana mohamedanska mošeja v Pakistanu
O vsem, kar spada k obleki Cerkve, Väth nima nobenega pomisleka; govori o zgolj zunanji, jezikovni, estetski, socialni, intelektualni in re-ligiozno-etffini akomodaciji.
Kako bi danes po koncilu korigiral svoje mnenje glede telesa Cerkve bi se najbrž sam ne mogel načuditi pisanju izpred 40 let. Boječe se dotika cerkvenega prava, latinskega jezika, sholastične filozofije. Na koncilu pa so škofje z Azije in Afrike odločno bili za domače jezike v liturgiji, preusmeritev prava, gradnjo vsega bogoslovja na azijski in afriški miselnosti, in tako naprej.
Vendarle razdelitev še danes ostane dobra. Vsega božjega se nihče dotakniti ne more, saj prav to se mora odeti v celotni način narodovega življenja. In kako daleč sega ta prilagoditev, pričajo iskanja v knjigah in revijah, ki so se pojavile ne več v Evropi, ampak v misijonskem svetu samem. Ni več vprašanje akamodacije v načelu, ampak vprašanje, kako najti pot do nekrščanskih narodov, ne le do omike, ampak tudi do verstev. Odkar imamo tajništvo za nekrščanska verstva, je vsak strah zginil in z njim se tudi na misijonskem področju začenja nova doba.
(Bo še.)
M. DEODATA HOČEVAR OSU, Indonezija
Kdo bi mogel spati v taki noči.. .
Lebaran. velika noč. konec posta, začetek novega mohamedanskega
leta.
Postni dnevi so bili dolgi in napornii. Od prve jutranje zore do zadnje večerne zarje ne sme noben mohamedanec ničesar zaužiti: niti jesti ne p.vti, tudi kaditi ali' pogoltniti slino- ne. . .
Ko sonce pritiska in je jezik bolj in bolj suh, smeš usta osvežita s hladno vodo, toda niti kapljica ne sme v grlo...
Sedaj je prišel „lebaran“ — noč: krog in krog poka in treska umetni ogenj, z vseh strani vso noč in ves dan švigajo iskre v nebo. Vsakdo si skuša nabaviti novo obleko, da bo jutri lahko prijateljem in znancem vo£Gil srečen lebaran — „selemat idul fitri“... Najmanjši berač si skuša kaj novega obesiti na hrbet.
Še preden bo prišla velika „lebaran“ noč, morajo dati „selamatan“. Selarratan pomeni zanje: okusna jed, kadiilo, molitev. Če je hiša blagoslovljena z selamatan, bodo vsi hudobni duhovi zbežali, vse bo šlo kar najbolje. Selamatan je bistveni del indonezijskega muslimanstva, nekako kot pri katoličan:ih nedeljska maša.
Če se družina, preseli v novo stanovanje ob otrokovem rojstvu, ko otroku poženo prvi zobje, zo novo leto. . ., je treba dati selamatan. Potem gre vse dobro. Gorje pa, če bi selamatana ne dali! Prišla bo bolezen, rože ne bodo cvetele, vse bo šlo narobe.
Povsod samo veselje. . . Za en dan vsaj v letu so bogati. Dekleta se lišpajc, fantje stičejo za novo obleko, ki so si jo že zdavnaj naročili. Gospodinje se sučejo okrog ognjišča in bi rade pripravile kar najboljše kosilo. Košarice iz bananinih listov so pripravljene, napolnili jih bodo-z rižem, da jih bedo povabljeni lahko vzeli s seboj kot dar.
Zares praznično razpoloženje: Jutri je lebaran.
Na tla pogrnejo velik prt, nanj 12 krožnikov polnih mičnih jedk Zdaj pride hadži. (Hadži je vsak, kdor je enkrat v življenju romal v Meko.) Na žerjavici cvrklja kadilo in se v dišečih oblakih dviga v nebo. Prišla je ura molitve. Pravkar je zašlo sonce. Dvanajst povabljenih mož je posedlo okrog prta. Hišni gospodar je pripravil govor o pomenu selama-
tan: da bi' vsi hudi duhovi, ki prinašajo nesrečo in bolezen, odšli... da bi vsi stanovalci pod to streho dolgo in srečno živeli!...
Potem začne hadži z dvignjenimi rokami molitev, medtem ko se mogočni oblaki kadila še vedno dvigajo. Navzoči poslušajo, večkrat dvignejo roke in nekaj mrmrajo.
Molitev gre h koncu. Potem zagrmi prvi strel. Prva iskra šine v nebo. Nato od vsepovsod zagrmi in zatreska: ozračje je nasičeno s švigajočimi iskrami.
Post je končan, novo leto se je začelo.
i
Lebaran, z drugo besedo tudi idulfitri ali ramadan, praznujejo muslimani enkrat na leto in sicer po tridesetdnevnem postu. Za verne mo-hamedance je1 praznik poln globokega pomena: lebaran je dan zahvale Bogu in dan medsebojne sprave. V Džakarti so letos prav lepo ta praznik praznovali 19. novembra.
Ob sedmih zjutraj so se verniki zbrali v mošeji Istiqual. Mošeja še ni docela dograjena, a letos je bila že uporabna za bogoslužje prav za lebaran. Pravijo, da se je zbralo tam okrog 50 tisoč muslimanov. Tudi predsednik Suharto z ministrom za bogočastje je prišel.
Po molitvah je govoril minister, za njim pa predsednik Suharto. Glavne misli njegovega govora so tele:
Mohamedanci so hvaležni Bogu, da so se na praznik lebaran lahko pripravili s tridesetdnevnim postom. Se pravi, da post ne pomeni le vzdržek od jedi, marveč prepričanje, da je človekovo srce polno strastii, ki jih je treba brzdati in se podrediti razumu. Ne le enkrat na leto; vsak trenutek se je treba premagovati, da bomo lahko moralno močni. Drug drugemu moramo odpustiti' vse, kar ni bilo prav. To pa se pravi, da morajo muslimani postati širokosrčni, odprti, vsem ljudem. Navdušeno morajo pomagati, da se zadeve v deželi zboljšajo.
Tudi po drugih mošejah v Džakarti so podobno praznovali lebaran.
Če so v preteklosti neredko nastale med kristjani in muslimani razprtije in sovražnosti, sveti zbor spodbuja vse, naj pozabijo na preteklost, naj se iskreno vadijo v medsebojnem razumevanju in naj skupaj varujejo in pospešujejo socialno pravičnost za vse ljudi, moralne vrednote, mir in svobodo.
O razmerju Cerkve do nekrščanskih verstev
EVHARISTIČNO
SLAVJE
V
BANGKOKU
S. KSAVERIJA PIRC OSU
Letaki na naših cerkvah so nas opozarjali že tedne prej, da bo evharistično slavje 14. novembra na obširnem zemljišču sijamskega semenišča v San Franu. Vsi pevski zbori iz nadškofije so dobili navodila za pevske vaje. To slavje bo prvo te vrste v Siamu in obenem prošnja za duhovniške poklice.
Vedno bolj se 'čuti potreba, da se siamski duhovniki vzgajajo na domačih tleh. Do sedaj je bilo veliko semenišče za vso jugovzhodno Azijo v Penangu, v Malaziji. Sedaj pa je prišlo dovoljenje za otvoritev velikega semenišča v bližini' Bangkoka. Obširne- zemljišče je bilo kupljeno že pred leti. Moderne stavbe so zrasle sredi travnikov, malo semenišče je dobilo svoj dom. Letos je 134 semenišču ikov v raznih razredih gimnazije. Ta šola pa ni samo za semeniiVčnike, poseča jo tudi mladina okolja.
Z letom 1972 bo kanonično odprto veliko semenišče.Ker potrebne stavbe do tedaj še ne bodo dokončane, bodo prijazni salezijanci sprejeli 33 slušateljev velikega semenišča v svoj zaved v Hua-Hinu ob morju, za kako leto.
V nedeljo 14. novembra je bil krasen sončen dan. Naš šolski avtobus je bil natrpan z belo c-blečenimi deklicami in dečki, ki naj bi trosili cvetje pri' procesiji. Veliki plastični lončki cvetnih glavic so morali seveda tudi v voz; napojili so ga z opojnim vonjem tropičnega cvetja. Po dve-urnii vožnji so nas že pozdravili slavoloki in dvoredi zastav, papeških in tajskih. Od vseh strani so se zgrinjale množice. Velik prostor je bil odmerjen avtobusom in vozilom vseh vrst. Vse je hitelo proti' dvo-
Z evharističnega slavja v Bangkoku. Zgoraj: Verniki okrog evharističnega oltarja. Spodaj: Napis v siamščini: „Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev...“
rani, ki je zaenkrat le velikanska streha na železnih stebrih. Na odru je stal oltar, okrog njega sedeži za nadškofa in duhovnike. Vse je bilo okrašeno po tipično siamskem načinu. Okrog dvorane pa številni šotori in stojnice, kjer si lahko kupil svetinjice, podobice im rožne vence. Pred dvorano je bila tudi miza s 6 velikimi ciboriji, ki so jih napolnili vsi, kateri so se namenili k obhajilu. Za redovnice - nekaj sto nas je bilo -so bili pripravljeni sedeži spredaj, prav tako za nekatere deklice s košaricami cvetja. Za več kot 10.000 vernikov pa je veljalo, da dobi sedež, kdor prej pride.
Ob 10. je prišel sprevod z nadškofom. Pričela se je sveta daritev. Mogočen pevski zbor je z ubranim petjem pavzdignil slavje. Nadškof Nittayo, Si'amec, nas je navdušil, naj prosimo Gospoda žetve, da pošlje delavcev. Šest velikih ciborijev je krožilo med množico in v lepem redu so delili angelski kruh vsem, ki so ga želeli.
Po maši! se je razvila procesija. Skoraj celo uro je trajala. Ko smo redovnice odšle iz dvorane, je bila že ura poldne. Stopali smo v velikanski Spirali, z belim začrtani po travniku, bliže im bliže evharističnemu paviljonu z oltarjem. Opoldansko sonce je neusmiljeno pripekalo. Petje je po močnih ojačevalcih spremljalo procesijo. Vmes smo molili. Nad množicami je vladala globoka zbranost. Najsvetejše je nosil nadškof. Ko je monštranco postavil na oltar, je ob njem pokleknilo v krogu štirideset duhovnikov, 400 belo oblečenih deklic in dečkov pa je sipalo cvetje.
Lep praznik je bil to!
V dvorani pri službi božji
IZ REBOLOVEGA DELA NA FORMOZI
Slovenski misijonar Franc Rebol mariknolske družbe je kmalu po drugi svetovni vojni odšel kot mlad duhovnik na otok Formozo (Taiwan), kamr se je pred komunistično zasedbo celinska Kitajske umaknilo več milijonov kitajskih narodnjakov pod vodstvom generalisima Čangkajška. Tam je ruš misijonar začel živahno delovali in razvil prav lepo cvetoč misijon. Letos je dobrotnikom po svetu poslal naslednje zahvalno pismo:
„Hvaležni smo Bogu za vse milosti, blagoslove in varstvo skozi vsa ta leta. in ga prosimo, naj varuje še naprej nas in našo župnijo.
Za vse smo neskončno hvaležni tudi našim dobrotnikom, ki so nam pri delu pomagali v tem delu božjega vinograda in upamo, da bodo z nami tudi v bodoče.
Osebno sem hvaležen za ta privilegij, da sem tu prav od začetka.
Ta župnijska cerkev je bila zgrajena leta 1959. Zidana je bila v tradicionalnem kitajskem kvadratu: cerkev, zadnje krilo s tremi ostalimi krili, (stanovanjski prostori, dvorana in soba za sestanke) tvorijo kvadrat z dvoriščem v sredi.
Glavna vrata so krog, kar naj predstavlja svet, univerzalnost Cerkve po kitajski tradiciji: „Dobrodošli, ki prihajate!“
Lani smo z vašo pomočjo pozidali bolnišnico, kjer skušamo zdraviti telesne bolezni. Bolnišnica itn a 50 postelj, je sicer majhna, a zadosti velika za naše mesto in okolico. Naše geslo je: „Nikomur ne bomo odrekli zdravniške pomoči, ne glede na njegov gmotni položaj.“ Upamo,
Rebolov misijon. Spredaj dvoriščna vrata, zadaj vhod v cerkev
Pogled na cerkev
da se bo bolnišnica kmalu sama vzdrževala in bo v njej rasla krščanska ljubezen kot pr;'ča Kristusova v morju poganstva.
Ob tej priložnosti se želim osebno zahvaliti za vašo skrb za to ljudstvo. Tudi za vašo pomoč, ki ste jo tako velikodušno nudili, in prosim Boga, naj vam nakloni zdravje in srečo!
Skupaj slavimo Gospoda!“
Misijonska bolnišnica v Rebolovem misijonu
NOVICE IN SLIKE Z MADAGASKARJA
O naših misijonarjih in njihovem delovanju na Madagaskarju smo zadnjič obširneje poročali v lanski avgustovi števiki. Zdaj se nam je spet nabralo nekaj pisem in še več slik od tam, kar bo vse naše bralce zanimalo. Sledimo kar poročilom posameznih misijonarjev kolikor so 'nam v tem 'času pisali; o tistih, ki nam niso pisali, nam marsikaj drugi povedo.
FRANCI BUH CM
nam pogosto piše, a predvsem poslovne stvari, med katere pa rad vnese tudi „ocvirke* o življenju in delu sodelavcev. Sredi avgusta lani nam je na primer pisal v odgovor na vprašanje, ali kaže ali ne pošiljati tja staro cbleko, tole:
„Veliko take obleke prejmem iz Avstralije od Franca Vrabca, še več pa iz Kanade brez vsakih težav. Ko pridejo vreče v Manakaro, nam pošljejo sporočilo. Nato je treba napisati po obrazcu, ki ga znam že na pamet, prošnjo v Tananarive za oprostitev carine; vedno pride pozitiven odgovor. Le 100 frankov za prevoz plačam. Če je obleka res še uporabna, kot je ona, ki pride iz Kanade, se to pošiljanje splača. Glede pošiljk iz Argentine pa velja: če je obleka več vredna kot poštni stroški, se splača.
Misijonarji slovenskega misijona na Madagaskarju. Z leve na desno: Rok Gajšek CM, Peter Opeka CM, Silvo Česnik, Stanko Cikanek in Franc Buh CM. Puhana tu še ni.
Tu se imamo sijajno. Vreme je idealno: ne vroče ne hladno. Iz domovine bomo verjetno dobili dentistko za laiško misijonarko; iz Kanade se najavlja druga za pouk francoščine. Le dobrega zidarja in mizarja še manjka!"
V pismu konec avgusta pa nam javlja, da so na škofovo prošnjo po misijonski centrali iz Rima prejeli 3000 dolarjev; po posredovanju prelata Fajdige iz Ljubljane pa še drugih 3000 tudi od tam. Takole piše o tem:
„6.000 dolarjev, to je komaj 1 milijon in pol malgaških; mi smo pa prosili za 10 milijonov, v upanju, da jih bomo prejeli vsaj pet.. . Tako se bo zdaj naša gradnja vlekla skozi veti let in misijonskim dobrotnikom bo še lep čas treba pomagati, da stavbo vsaj pod streho spravimo ; potem bomo vsako leto Še kako sobico dokončali, da bo imel vsak misijonar svojo, tudi oni, ki so ali bodo po drugih postojankah, pa se radi pri nas ustavijo in pokrepčajo, potem pa nadaljujejo pot. Takšna snidenja so zelo prijetna in za dobro voljo odlična. Stanka Cikaneka je človek vesel, že če ga zagleda, kaj šele, če usta odpre. Tudi Silvo Česnik poskrbi za dobro voljo. Sestra Justina ju malo svari, da se bosta zaradi prevelikega dela prekmalu zgarala. No, sedaj je malo boljše, ko imata že lepo^ prijazno hišico, kjer se lahko odpočijeta, ko se vračata z misijonskih potov."
7. oktobra lani je misijonar Buh spet pisal:
„Včasih se tudi misijonarju tu na tem počasnem otoku mudil Čez dobro uro oddidem s Stankom in Silvom proti Fianarantsoa, pa nimam še
Franc Buh CM, malgaški sobrat Norbert CM in Janez Puhan CM
Rok Gajšek CM
nič pripravljeno. Bom dobrih 14 dni zdoma in je le treba kaj s seboj vzeti. Pravkar sem izpraznil svojo pisarno, da se bo vselil tja sobrat Rok, ki se. že uvaja v svoje kaplansko delo. V moji odsotnosti bo delo v centru vodil malgaški gospod Norbert. Jaz sam pa pojdem na deželo med ljudi1, tudi zato, da se še bolj privadim jeziku.
16. oktobra prideta Janez Puhan CM in usmiljenka sestra Amanda Potočnik, malo kasnejf pa še laiški misijonar Lovrenc Štanta. Marija Dolenc iz Toronta je že v Fort Dauphinu, kjer bo vsaj eno leto učila pri naših sestrah. Peter koplje okrog naše stare misijonske hiše, da je veselje.
Povejte vsem, da je na Madagaskarju sreča doma in kdor je nesrečen tam, kjer je, naj si plača vožnjo ter pride, zlasti, ‘če je zidar ali mizar ali mehanik!“
ROK GAJŠEK CM, ki ga g. Buh omenja v gornjem pismu, se je julija lani oglasil našemu uredništvu:
„Tri proste dni sem izkoristil za obisk naših v Vangaindrano. Gospod, pri katerem se namreč učim malgaš'čine, je bil te dni zavzet z drugim delom in zato sem si lahko privoščil ta obisk.
Naše misijonarje sem našel v prav prijetnem razpoloženju, kar zdrave in vesele. G. Buh se ukvarja s svojim „župnijskim delom“. V veliko pomoč mu je malgaški sobrat Norbert. Čeprav jih ima že blizu 70, je še mladeniški in živahen. Peter Opeka začenja z gradnjo novega poslopja naše postojanke. V teh dneh je bil tu tudi Silvo Česnik. Ko se je včeraj vračal na svoj misijon v Ranomeno, sem prisedel v njegov avto
in tako drugi'c obiskal to postojanko. S Stankom Cikanekom sta si postavila prijetno hišo. Zdaj pa gradita precej veliko cerkev v 50 km oddaljenem kraju Midongy. Poleg tega je v gradnji še več stavb za otroške vrtce, za osnovni pouk... V krajih, kjer je že ve*č kristjanov, bodo isti prostori služili za zbiranje k evharistični skupnosti. Oba misijonarja sta slno zavzeta za delo.
Jaz sem uradno še v Vohipeno. Tečaj malgaščine bom nadaljeval še v juliju im verjetno tudi v avgustu. Jezik je kar precej težak, jaz pa tudi precej trd za učenje. Zdravje mi za zdaj še kar dobro služi. Prvi mesci po prihodu sem so bili neprijetni: huda vročina, v‘časih glavobol, pa spet dolge noči brez spanja. V začetku je to razumljivo. Vteh mescih je pa prav prijetno. Do prihodnje vroče dobe se bom že bolj aklimatiziral.“
JANEZ PUHAN CM
se nam je tudi na kratko oglasil. To je naš najnovejši malgaški misijonar. 20. decembra lani nam je pisal iz Ambositre, kjer študira malgašfčino Med drugim poroča tudi:
„Pred dvema dnevoma smo imeli vsi tečajniki (misijonarji, ki skupno študiramo malgaščino) božični večer. Jaz sem predstavil slovenski božič z nekaj popevkami ob spremljavi kitare.
Jutri, ko bomo začeli z božičnimi počitnicami, jo mahnem na jug k našim. Upam, da bomo preživeli lepe božične praznike, 'čeprav brez slovenske božične idile.“
Peter Opeka CM z malčki, ki jih ima tako rad.
Misijonar Buh z domačo usmiljenko na stavbišču, kjer je Peter Opeka sezidal podružnično misijonsko šolo in kapelo
Ta misijonar 'nam je poslal zanimiv govor malgaškega vaškega veljaka, ki ga je imel na došle misijonarje. Objavili smo ga v marčni številki našega lista.
PETER OPEKA CM, ki je po končanem študiju filozofije v ljubljanskem bogoslovju odšel na Madagaskar predvsem, da pomaga pri gradnji nove stavbe, pa bo skoraj spet moral nazaj h knjigam za pripravo na duhovništvo, nam je pisal v začetku lanskega julija:
„Čeprav vem, kako je za misijonsko delo v zaledju važno, da misijonarji kaj pišemo, je vendar zelo težko pisati. Ko človek živi sredi ljudi, ki jih tare beda in borba za vsakdadnji kruh, ima prav malo volje, da bi opisoval vse to. Danes je pravzaprav ves svet obveščen o veliki bedi večine človeštva, a le redki so, ki se odzovejo in pomagajo. Včasih si mislim: ljudje na Zapadli se le preveč ukvarjajo s svojim visokim življenjskim stanjem, ko jim ničesar potrebnega ne manjka. Ko bi se zanimali' malo bolj za ljudi v takoimenovanem Tretjem svetu, bi bilo 'na vse strani dobro. Ti naši preprosti Malgaši so kljub svojemu primi^ tivizmu veseli in nasmejani ljudje, bolj srečni kot ljudje na Zapadu.
Sestra MARJETA MRHAR
je pravzaprav zavetnica slovenskega misijona na Madagaskarju, ker je prva prišla na otok (za g. Janezom Stan to CM, ki je prišel skupaj z ita-
lijanskimi sobrati ustanavljat kmalu po drugi svetovni vojni drug misijon) in ni dala miru, dokler ni prepričala slovenskih škofov in laza-ristovskih predstojnikov, da je med Malgaši idealen delokrog za slovensko misijonsko delo. Sredi decembra lani nam je o njej in o njenem delu poročala njena sodelavka
sestra TEREZIJA PAVLIČ:
„Leto je okrog, z njim tudi marsikaj zanimivega in vsakdanjega, dobrega in slabega. To vse ima pred očmi samo Bog, mi pa moramo ostati vsak na svojem mestu in skušati kaj storiti.
Ko je s. Marjeta delala celoletni obračun, je ugotovila, da smo izdale za zdravila in pomoč revežem okrog 4000 dolarjev, pomagale pa smo okrog 60.250 bolnikom. Denar smo prejeli od dobrotnikov, nekaj pa ga je sestra Marjeta nabrala, ko je bila na obisku v Sloveniji.
Predstojniki, pa tudi oblasti želijo, da bi naše delovanje nekoliko spremenile: naj bi prešle bolj na preventivno zdravljenje teh ljudi. Kajpada bo to za ljudi trd oreh, za nas pa vaja v potrpežljivosti in v zaupanju v Boga. Nihče namreč ni preveč vnet za poslušanje naukov in nasvetov, ker ti ne napolnijo želodca in tudi ne pozdravijo bolezni. Zaenkrat skušamo slediti gornje navodilo oblasti tako, da vsak dan naša malgaška sestra, ki nam pomaga v dispanzerju, ljudem po 15 minut govori o najosnovnejših pravilih higiene, pravilne prehrane, o potrebnem počitku itd. Ljudje potem določena najvažnejša gesla skupno ponavljajo,
Silvo Česnik z misijonarkama na vasi
Mladi „pionirji" gredo pod vodstvom misijonarke s- Pavlišič na delo.
dokler jih ne znajo na, pamet. Govori pa posebej otrokom in posebej odraslim. Počasi bo le nekaj tega ostalo v glavah. Na srečo imajo ljudje v sestre zaupanje in nam verjamejo, ker vedo, da jim le dobro hočemo. V njihovem načinu življenja je mnogo stvari,, ki so v oviro napredku, pa se sami tega ne zavedajo. Težava je npr., da je moška mladina docela samo sebi prepuščena in pohajkuje brez dela. Ne najde resne zaposlitve, ker polj in gozdov domala ni, pa tudi tovarn in delavnic ne, sploh nobene industrije in obrti. Četudi so nekateri končali šole, so prav tako potem brez dela. Tisto malo dela, ki ga je morda z voli na paši in na skromnem polju, jih ne zadovolji, ker še takrat, ko riž ali kavni nasadi dobro obrode, prodajo vse skupaj za prav revno ceno; vse pa, kar morajo kupiti', je zelo drago.“
K temu pismu sestre Terezije Pavlič je s. Marjeta Mrhar pripisala svoje pozdrave za vse slovenske misijonske prijatelje.
Sestra MARIJA PAVLIŠIČ
S. Terezija PavlK, ki nam je gornje pismo poslala, je bila k s. Marjeti premeščena prav pred kratkim; prej je bila na misijonu Vangain-drano. Pri s. Marjeti pa je bila s. MARIJA PAVLIŠIČ, ki nam je od lam (Tangainoni) junija lani pisala naslednje zanimivo pismo:
„Kot veste, je bila s. Marjeta v domovini, da se odpočije od napornega dela in si nabere meči za naprej, pa tudi nabere kaka gmotna sred-
stva, ki so nam tako potrebna. Konec oktobra 1970 se je srečno vrnila, vesela, da je spet med svojimi.
Na velikonočno nedeljo smo imeli krst in prvo sv. obhajilo katehu-menov. Nekateri so se že delgo pripravljali. To je bil velik praznik za našo družino kot tudi za celo župnijo, saj se je tako pomnožila za 60 duš. Krst s svetim obhajilom je bil na velikonočno vigilijo v soboto zve-Cer. Cerkev je bila nabito polna in verniki so pazljivo sledili slovesnosti.
18. aprila je bila v Farafangani redka slovesnost: posvečenje domačega škofa. Slovesnosti se je udeležilo več drugih škofov z apostolskim nuncijem, duhovniki, redovniki in redovnice in številni verniki. Maša in obred škofovega posvečenja sta bila na prostem. Tudi Slovenci smo bili zraven; žal za kak razgovor z novim škofom ni bilo časa, 14. maja pa je škof prišel v našo župnijo in ostal med nami pet dni; obiskal je vse okoliške misijonske postojanke. Obisk vernikov pa tudi še ne krščenih je bil povsod velik: na vsakem kraju so mu ob pozdravu kaj darovali: gos, jajca, riž - gos v znak spoštovanja; riž, ki nas hrani za življenje; jajce pa, da nam daje moč za delo...
S sestro Marjeto delava v dispanzerju. Bolnikov je veliko. Ker je poslopje obsežno, sva si delo uredili tako, da delava vsaka zase, vsaka v svojem prostoru. S. Marjeta postreže odraslim bolnikom in otrokom z nalezljivimi boleznimi. Pomaga ji s. Albina in ena domačih deklet. V drugi sobi pa delam jaz predvsem z manjšimi in večjimi otroki. Če gre za težje primere, se posvetujeva. Ker je vreme precej hladno, je zdaj precej ljudi na pljučih bolnih. So slabo obldčeni, ponoči brez potrebnih odej, zato se brž prehlade.
Poleg dela v ambulanti sva začeli tudi z rednimi obiski po domovih: Vsak torek in petek gre ena od nas popoldne na obisk po hišah. Seveda pri teh obiskih ne naletimo samo na bolezni, marveč se na drobno seznanjamo tudi z ostalo bedo. Kako težko je gledati1 posebno težje bolnike, ki leže kar na tleh, brez postelje in perila, morda celo z ranami od ležanja, brez potrebne hrane, premalo odeti. . . Ljudje v zapadnem svetu si takšnega življenja 'niti predstavljati ne morejo. Začele smo tudi s preventivnim zdravljenjem: po 20 in več žena zberemo k pouku o higieni, prehrani, splošni morali. Midve dodajava še pouk v šivanju in krojenju, da je za naše ženstvo bolj prikupno.
Vsako soboto pride k nama zdravnica s, Justina, ki pregleda predvsem težje bolne: ti nalašč za to v soboto pridejo.“
Po premestitvi v Vangaindrano (v Tangainoni je namesto nje prišla iz Vangaindrana s. Terezija: sta kar zamenjali!), nam je misijonarka spet pisala po božičniji praznikih lani. Ko vsem želii blagoslovljeno novo leto, se zahvali za darove dobrotnikov, s katerimi sestre lahko toliko dobrega store po dispanzerjih in po domovih; prosi Boga, naj vsem stotero povrne. Potem pa piše:
„Težko si zamišljam božič sredi poletja. Kar verjeti ne morem, pa je vendarle res. Letos smo naredili načrt, da bomo obiskali bolj oddaljene misijonske podružnice. S sestro, s katero delava v dispanzerju, sva se dogovorili, da pojdeva v 30 km oddaljeno naselje Motongo. A zadnji teden pred božičem je tako deževalo, da nisva veliko upali, da bi mogli
Sestra Danijela Seme (na tleh) med dečki pri katekizemski uri, z eno starejših sosester v Farafangani
na pot, ker voda preplavi ceste. V petek pa je dež jenjal, a ozračje je bilo soparno m težko. Kljub temu sva se dvignili na pot. Opoldne smo se odpeljali z g. Janezom Puhanom, ki je prišel na božične počitnice, in z g. Rokom Gajškom. Pot je bila slaba. Pa je vendar šlo. A 13 km od Vangaidrana je bila cesta preplavljena. Bo mogoče naprej ? Avto smo pustili ob robu ceste, si oprtali prtljago in odšli peš naprej. Voda nam je segala skoraj do pasu. Več kot tri ure smo hodili. Enkrat so nas prepeljali čez poplavljeno ozemlje s pirogo... Slednjič smo le prišli v vas, kjer so 'nas sprejeli s ploskanjem in pesmijo. Ko smo videli to množico, s kakšnim veseljem in hvaležnostjo so nas sprejeli, smo pozabili na utrujenost. Gospod Rok je šel spovedovat, ostali pa smo šli obiskovat družine. Pred polnočnico so otroci pripravili prisrčen prizorček kar v cerkvi pred oltarjem, s katerim so proslavili boži'čno skrivnost. Nato je bila maša. Zjutraj, na sam božični dan, je bila maša ob devetih, nato pa pozdrav novorojenemu Detetu. Človek občuduje preprosto-, pa močno vero teh ljudi, ki jih komaj enkrat na mesec obišče duhovnik, včasih morda samo na vsake tri mesece. Po kosilu smo se vrnili po isti poti, kot smo prišli, le da je zdaj sonce z vso silo pripekalo. Kar oddahnili smo se, ko smo po treh urah le prišli do avtomobila. Na misijon smo-srečno prispeli.
Mislim, da veste, da sem se julija letos poslovila od Tangainonyja in prišla v Vangaindrano. Tu prav tako delam v dispanzerju. Sva dve
11?
sestri in dve domači dekleti. Tudi tu je dela čez glavo. Poleg tega grem pogosto na 5 km odaljeno misijonsko podružnico, kjer obiskujem domove, učim odrasle in otroke katekizem, šivati in še kaj drugega. Delo je lepo, a težko; ljudje se le s težavo iztrgajo staremu načinu življenja in mišljenja. Pravijo: če so naši predniki tako delali, zakaj ne bi še mi?... Enkrat vsak teden pride na misijon precej deklet, da jih učimo vse potrebno za gospodinjstvo, ročno delo in jim dajemo splošno izobrazbo. Delo z njimi je zanimivo, so odprte, sprejemljive. Rade nam tudi zaupajo svoje težave in probleme.“
Objavljamo slednjič še dve pismi misijonske zdravnice usmiljenke s. dr. JUSTINE ROJC iz Farafangane.
29. novembra 1971 je pisala:
„Kako hitro teče čas, kljub težavam in boleznim. Neverjetno! Vsem dragim misijonskim dobrotnikom želim milosti polne božične praznike in božji blagoslov v novem letu. Zdi se mi, kot da sem vam pred dvema mescema isto voščila, tako hitro gre čas. Vsak dan je od jutra do no‘či natrpan z delom. Bolniki me ne okupirajo samo fizično, še vse bolj psihično. Nosigi jih neprestano v glavi in v srcu: v glavi, ker v duhu razčlenjujem simptome, ki sem jih opazila pri bolnikih, pri katerih mi’ diagnoza ni bila takoj jasna; nato brskam po medicinski literaturi, in končno še po zdravilih, ki jih premorem; v srcu, ker sočustvujem z bolnikom, z njegovo družino in njegovo usodo. Kortin o pa vse izročam po Mariji Kristusu, najboljšemu zdravniku.
Mislim, da sem vam v nekem pismu že omenila, da je od maja meseca pri nas sestra Danijela Šenm Ker je zdrava, močno in strokovno usposobljena, mi odvzame marsikakšno težje delo in pot, ki’ sem ju prej morala sama opraviti. Delo pri nas je strokovno, na evropski višini, le bolniki so z Madagaskarja, z otoka, ki je med zadnjimi v razvoju. Zdraviva vse vrste bolnikov: otroke, odrasle in stare ljudi. Od daleč naokrog se zatekajo bolniki k nam; zato so vrste bolezni prav različne in morava biti obe v vsem dobro podkovani. Doma sem se zadnja leta posvečala v glavnem samo bolnikom na pljučih in na srcu. Tu pa moram biti predvsem otroška zdravnica, ginekolog in zdravnica za notranje bolezni. Otroci so blagoslov in sreča, obenem pa elektrika za naše živce; žene in možje z bolnimi spolnimi organi so naš križ; pljučni, srčni in cirotič-ni bolniki pa naša u'če'nost, potrpljenje, ponižnost j n, upanje. Prvi so namreč ljubki kričači; drugi naš križ, ker imajo bolezni, ki jih je ostali napredni svet že v glavnem iztrebil in ker se zaradi njihovega načina življenja in pojmovanja seksualnih odnošajev neprestano ponavljajo in ustvarjajo sekundarne sterilnosti, invalidnost; za tretje je potreba veliko znanja, veliko potrpljenja in vztrajnosti v zdravljenju in končno ponižnega priznanja lastne nemoči kljub znanju in zdravilom, obenem se pa z njimi, ne da bi vedeli’, kdaj, pripravljamo na odhod v večnost v upanju, da bomo neizmerno srečni v Bogu.
Zadnje tedne sva zdravili dve ženi. Ena je prišla daleč z dežele. Imela je raka 'na jetrih, na hrbtu pa neznansko veliko gnoja, ki' je neprestano odtekal, pa nisem megla ugotoviti, odkod. Bila je katoličanka,
Malgašinja. Poročila se je bila s Kitajcem. Pet otrok je imela. Vsi že odrasli. Slednjič se je mož premislil in si vzel drugo. Uboga žena je ostala sama: družina jo je po strani gledala, ker za Malgaša je velika sramota, če se njegov otrok poroči s Kitajcem.. . Niti v domačo grobnico ga ne pokopljejo. Tudi v tem primeru je bilo tako. Žena je v bolnišnici umrla, kar je redkost tukaj. A sinovi' so med boleznijo zanjo lepo skrbeli, pa tudi mož ji je zadnje dni stal ob strani. Pokopali so jo na kitajskem pokopališču. Zame ni bilo to nič posebnega, za Malgaša pa ravno toliko, kot da je od svojega rodu za zmeraj zavržena. ..
Druga bolnica pa je iz našega kraja. Ima globoko rano na prsih, podobno karcinomu, pa delno paralizo obeh nog, kar mi je še bolj dalo sumij.i na karcinom. (Karcinom je rakasto obolenje. — Op. ur.) A s so-sestro vztrajava v zdravljenju in res: dno rane je vedno plitvejše; te dni je žena že vstala. Bog daj, da bi ozdravela! Srednjih let je, poganka.
Tako se dan na dan vrste veseli in žalostni dogodki. Jaz jo še kar vozim. Vendar me podnebje zares zelo zdeluje. Drugi se čudijo, da toliko zdržim. Sama se čutim opešano. Dokler bom mogla, bom zdržala. Sicer pa: v božjih rokah smo. Priporočim se vam v molitev!“
Drugo pismo je z dne 6. februarja letos.
A,Prisrčna hvala za pismo. Hvala vam tudi za denar. Nisem ga še prejela. Gospod Buh je zdaj veliko na terenu, zato pride manj v Fara-fangano. Vsem darovalcem: prisrčen Bog povrni! Morda ste že od kje ujeli, da pojdem letos na počitnice. Malo sem počakala s tem sporočilom, ker še nisem nič tečnega vedela. Lanska dolga vročina in izreden napor pri tolikšnem navalu bolnikov sta me silno izžela. Tudi v hladni dobi se nisem in ni/sem mogla vrniti k staremu zdravju. Predstojnike je zaskrbelo, da bi prehitro ne onemogla, zato so že julija lani sklenili!, da me bodo poslali domov na počitnice s s. Danijelo, ki jih mora letos izkoristiti, sicer ji zapade od države plačano potovanje. (Sestre namreč, ki jih država zaposli, imajo pravico vsaka trii leta do dopusta v svoji domovini. Pot jim plača država. Če pa katera ne gre, seveda denar zapade. . .). Ravno za zadnji božič sem prejela obvestilo, da so mojo pot v domovino določili na letošnji april. Spremljala bom neko bolno sestro misijonarko Francozinjo, ki sem jo zdravila in jo, kot mene, v domovino pošiljajo iskat zdravja. Tako se zdaj v duhu pripravljam na potovanje; fizično se namreč še ne morem, ker je še velika vročina, ki me sicer manj daje kot prejšnja leta, le nobene zaloge ni v meni1 in vsak napor me bolj utrudi, kot bi me, če bi bila močna in trdna; zraven je pa še naval bolnikov v letošnji sezoni 'največji', kar bolezni zadene, pa celo najtežji. Ni mi lahko. Po želji in volji bi rada še vzdržala; po trezni presoji pa vidim, da je prav, če se odpočijem v gorskem slovenskem zraku, si naberem novih moči in se slednjič ponudim predstojnikom, da me porabijo, kjer se jim bo zdelo najbolj modro in potrebno, naj že bo to Madagaskar, domovina ali pa kje drugje.“
Misijonarki iz srca želimo, da se v domačem zraku okrepi in se čimprej vrne spet na Madagaskar med bolnike, ki so ji tako hitro prirasli k srcu.
ŽIVI OGENJ NAD APOSTOLI
Henri Gheon — Misterij v 12 slikah — Poslovenil Janez Zupančič
ŠESTA SLIKA
Igrški vodja: Tedaj Peter pomirjen in okrepčan reže:
Peter: Bratje! (Premor.)
Ničeve stvari smo in moja ničevost presega vašo.
Gospod je sicer odšel, ostalo pa nam je vsaj sv. pismo.
Odpri ga, Jakob, in beri. Knjiga nam bo vodnica.
(Jakob odpre sv. pismo.
Dvanajst nas je bilo in eden med nami je bil izdajalec, moralo se je namreč izpolniti pismo, kakor je napovedal David: „Judež je prodal Gospoda in za ta denar je bila kupljena Lončarjeva njiva.
Na svoji lastnini se je obesil, po sredi se je razpočil in izsul se je ves njegov drob.“
Ali spoznate to ?
Drugi apostoli: Spoznamo.
Peter (ne da bi bral, imenuje neko stran v knjigi):
Psalmist pa vzklikne: „Njegovo bivališče naj bo pusto in naj ne bo nikogar, ki bi v njem prebival.“ Nihče ne bo prebival na njivi, kjer je končal Judež.
Še pristavi psalmist: „Njegovo mesto naj kdo drug prevzame.“
Želi torej, da izberemo izmed učencev dvanajsto pričo Kristusovega vstajenja, da bo telo popolno in temelji trdni.
Koga hočete ?
Drugi apostoli (prva polovica): Barsabo! Pravičneža! Matijo! (vpije druga polovica).
Peter: Ne bom jaz določil, koga izmed
vaju. Naj odloči žreb.
Vzel bom dva kamenčka, eden bo črn, drugi bel.
Pomešal ju bom v rokah, na to bom enega skril v desno, drugega v levo pest.
Matija bo beli kamenček, Barsaba črni.
Pest pa. ki jo boste pokazali, se bo odprla in pokazala jasen odgovor. (Stori vse, kakor je rekel, potem obe zaprti roki pomoli prednje.)
In sedaj, Gospod, govori nam po žrebu!
Drugi apostoli: Govori nam po žrebu in zadene naj vrednejšega!
Peter: V kateri roki se skriva izvoljenec ?
Drugi apostoli: V levi roki! V desni roki! V desni... V desni!
Peter (odpre desnico): Bel kamenček je. Nebo je izbralo Matijo.
Drugi apostoli: Matija! Matija! Matija!
(živahno gibanje. Matija stopi iz zbora učencev, apostoli ga v objemu sprejmejo.)
Peter: Ti, ki si stopil na mesto izdajalca, ti boš izbrisal njegov spomin. (Se ga dotakne na čelu.)
Spet nas je dvanajstero in sledu odpada ni več med nami, združimo svoje roke in svoja srca. (Dvanajsteri sklenejo roke. Po presledku se ločijo.)
Matija: še enega slabega človeka ste pridobili z menoj.
Janez: Dvanajst slabih je že sila in z orožjem ljubezni pojdimo na delo.
Jakob (odločno): Pojdimo, kakor je rekel.
Drugi apostoli: Ni ga več med nami. Jakob: Pojdimo vseeno!
Drugi apostoli: Kam naj gremo? Kaj naj storimo.. . ? Ukazuj, Peter, šli bomo za tabo.
Peter (zelo ponižno): Ne bomo se uklonili, ampak kakor kamen na kamnu bomo.
Njegova beseda nam bo vedno pred očmi,
ničesar ne bomo začeli, preden ne pride k nam božji poslanec. Obednica bo naše prebivališče. Osamljeni, polni bede in zapuščeni, ker je nas, svoje sinove zapustil, ga bomo pričakovali v molitvi. Drugi apostoli: Pričakovali ga bomo v molitvi, Peter.
MISIJONSKI DAROVI Z GORIŠKE po dr. Kazimirju Humarju
ZA SLOVENSKE MISIJONARJE N. N., družbenica, 3000 lir; slovenski Tretji red, 10.000; N. N., 5000; N. N, 10.000; N. N. 2000; N. N., 100.000; Roža čučat (nabirka), 291.750; N. N., Sv. Križ pri Trstu, 1000; Pintar Frančiška, Števerjan, 30.000; družina Štif, 5000; N. N., 1500; N. N., 5000; Lucija Levp, 11.000; N. N, 5000; Tončka Pilih, 10.000; N. N., Števerjan, 10 tisoč; N. N.. 2500; N. N., Sovodnje, 1000; Ravnik, 12.400; N. N., 5 tisoč; N. N., 200.000; družina Kogoj, 10.000; N. N., 2000; V. in R. Jančič, 100.000; Ž. V., 6500; M. T.. Piciulin, 20.000; N. N., 10.000; nabirka v KD, 30.000; N. N., 10.000; N. N., Števerja-ni, 10.000; Škedenjski verniki, Trst, 50.000; N. N. 6.000 Černič Katarina, 50.000. Skupno: 1.025.650 lir.
ZA POSAMEZNE MISIJONARJE Za mis. Česnika Silva na Madagaskarju: N. N. 23.000; J. Zupančič, 12.000; N. N.,	100.000; N. N.,
100.000; A. K., 100.000. Sk. 235.000 L.
Za. mis. L štanta CM, Madagaskar: Ivič Kovic, 2.000; Ivanka Kovačič, 25.000; N. N., Števerjan, 5.000; N. N., 50.000; N. N., družbenica, 5.000; Čer-
in morda.... morda...
Peter: Nič: morda.
Dvomimo o sebi, o njem ne smemo dvomiti. Obljubil je.
Drugi apostoli: Obljubil je. Pojdimo. Obljubil je.
(Gredo proti obednici, naslonjeni drug na drugega, negotovi in žalostni, pridruži se jim tudi Marija. Za njimi se zastor zagrne.)
Zbor učencev: Strnimo se okrog njih, bratje!
(Skupno z ženami, ki polglasno pojejo Veni Creator, se zberejo na stopnicah.)
(Bo še.)
nie, Itupa, 10.000; Svetoivančan, Trst, 50.000. Skupaj: 147.000 Lir.
Za mis. p. Rudeža Radota S.J. v Zambiji: Ivanka Kovačič, 10.000; N. N., 12.000; Marija Frandolič, 20.000. Skupaj: 42.000 Lir.
Za bogoslovce v misijonih: P. F., Pevma, 200.000; N. N. družbenica, 150.000; N. N. družbenica, 120.000. Skupaj: 470.000 Lir. .
Za gobavce: N. N., 1.000 Lir.
IZDATKI ZA MIS. V LETU 1971 IZ SKLADA ZA SLOV. MISIJONARJE
Pošta	38.500
Razni stroški	62.400
Mis. Česniku	235.000
Mis. I. štantu C.M.	162.000
Mis. Rudežu S.J.	63.000
Mis. Stanku Pavlinu SDB 62.000 Mis. J. Cukaletu SJ.	100.000
S.	D. Hočevar OSU	80.000
Raznim mis.	120.000
Skupno	922.900
Za mis. bogoslovce	30.000
952.900
Za mis. bogoslovce: g. Majcnu,
Vietnam, 200.000; msgr. Jezernik, Rim, 300.000. Skupaj: 500.000 L.
Poslano Baragovemu misijonišču v razdelitev vsem misijonarjem: 496.750 Lii'.
RAZDELITEV POMOČI MISIJONSKE ZNAMKARSKE AKCIJE 1971
KAREL WOLBANG CM, Združene države
DOHODKI	Dolarjev
1. Razni viri sodelovanja (vatikanski odsek 741.84 dolarjev); darovano v znamkah iZdruženih držav in Kanade, ali dar za znamke oz. poštnino 151.28 dolarjev; prodane rabljene znamke ZD 87.18 dolarjev; slovenski duhovnik iz Nemčije v nemških znamkah 179 dolai'jev; v opravljenih mašah v pomoč misijonarjem 619.50 dolarjev; prof. dr. Lojze Šuštar, Švica od opravljenih maš za mi-
sijone 73.50 dolarjev.	Skupno 1852.30
2.	Clevelandska MZA; a) Misijonski piknik (19. VIII.) 1030.23
b) MZA kosilo (22. IV.) 617.00 Skupaj 1647.23
3.	Neimenovana iz Clevelanda (3. VIII.), kjer je bolj potrebno	1000.00
4.	Neimenovani iz Clevelanda (za najbolj potrebne v Afriki in
Aziji, iz zapuščine s prošnjo za molitev za rajno E. Šturm) 500.00
5.	Darovi gilbertskega mis. krožka žena, ob misijonski nedelji (30.
X.), predvsem za najbolj potrebne naše misijonarke	344.00
6.	Dr. in ga. Frank A. Lukež, Alliance, Ohio (žrtev za srečen porod); neimenovana iz Minnesote (za najpotrebnejše, po uvidevnosti);
vsak po 200 dolarjev	400.00
7.	Neimenovani iz Wisconsina (iz materine zapuščine, s prošnjo za molitev; 200 dolarjev za indijske misijone, s prošnjo za nekaj
maš in 50 dolarjev za vse slovenske misijonarje)	250.00
8.	Po 100 dolarjev: neimenovani iz Arizone; dr. in ga. Franc Puc, st.
Hoboken, N. J. (50 od tega ob 50-letnici dobrega prijatelja Antona Babnika, naj molijo zanj); Jože Dolenc, st., Cleveland, O. (v spomin rajne žene Helene, darovi pogrebcev); rev. Franc Koretič,
Urbank, Minn. (po zaobljubi ob zlati maši v zahvalo za 50 let duhovništva); John Petrič (po Mat. Tekavcu)	500.00
9.	Po 50 dolarjev: Mary Ann Mlinar (moliti za družini Mlinar in Jezeršek); neimenovana (za prodano ročno delo, zanajubožnejše);
Marija Kacijan (za najbolj potrebnega misijonarja); Tretji red
sv. Frančiška (po J. Slapšaku); vsi iz Clevelanda, Ohio	200.00
10.	Ivanka Pograjec, Cleveland, O. (za najpotrebnejše)	40.00
Skupaj vseh dohodkov MZA dolarjev 6733.52
RAZDELITEV
Letos tako Misijonska znamkarska akcija 1970 razpošilja prvič VSEM NA TERENU, BREZ ISZJEME, čeprav sodelujočim z MZA v malo znatnejših vsotah. Vse poštne stroške poslovanja in razpošiljanja krije Misijonska znamkarska akcija z žtrvami sodelujočih. Pomoč ožjim sodelavcem v zaledju
je predvsem za razvijanje njihovega sodelovanja z akcijo, za poštne stroške in stike z nami in z misijonarji. Misijonskemu krožku ljubljanskih bogoslovcev pa tudi za naročanje misijonskih revij in knjig ter pisemske zveze z našimi misijonarji. Pri razdelitvi so upoštevani že tudi misijonski kandidati, ki bodo v teh mesecih odšli na teren, na nove misijonske položaje. Po želji nekaterih sodelujočih je bilo določeno nekaj pomoči tudi dvem hrvaškim, 1 španskemu in 1 nemški misijonarki. MZA ceni sodelovanje teh prosilcev, ki so že lep čas velikodušni.
Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil vsem odbornikom in odbornicam MZA za zadnji dve leti. Bog je naše delo blagoslovil. Napredek je očiten in možen samo zaradi velikodušnega sodelovanja vseh prizadetih. Bog povrni!
V	AZIJI in MALI AZIJI	Dolarjev
o. Vladimir Kos DJ (Japonska) ...................................... 130.00
s. Jožefa Zupančič, usmiljenka (Japonska) .......................... 137.00
s. Alojzija Kardinar, usmiljenka (Japonska) ......................... 67.50
s. Katarina Jančar, usmiljenka (Japonska) ........................... 55.00
dr. Janez Janež (Formoza) ........................................... 80.00
g. Franc Rebol MM (Formoza) ......................................... 55.00
s. Rosaria Brilej SA (Formoza) ...................................... 55.00
s. Kalista Langerholz FMM (Formoza) ................................. 80.00
s. Anica Miklavčič, kanosijanka (Formoza) ........................... 80.00
br. Rafael Mrzel SDB (Filipini# .................................. 60.00
br. Jožko Kramar SDB (Filipini) .................................. 55.00
g. Jožko Geder SDB (Hong-kong) ...................................... 55.00
g. Stanko Pavlin SDB (Hong-kong) .................................... 59.00
s. Ernesta Kosovel, kanosijanka (Hong-kong) ......................... 75.00
s. M. Ksaverija Pirc OSU (Tajska) ................................... 75.00
s. M. Frančiška Novak OSU (Tajska) .................................. 55.00
S. M. Deodata Hočevar OSU (Indonezija) ............................. 105.00
s. Ivanka Pokovec FMM (Malazija) .................................... 75.00
g. Andrej Majcen SDB (Vietnam) ...................................... 55.00
o. Janez Ehrlich DJ (Indija) ........................................ 75.00
o. Lojze Demšar DJ (Indija )........................................ 100.00
•o. Jože Cukale DJ (Indija) ......................................... 75.00
o. Stanko Poderžaj DJ (Indija) ...................................... 75.00
br. Janez Udovč DJ (Indija) ...................................... 65.00
br. Leopold Vidmar DJ (Indija) ................................... 65.00
br. Janez Germek DJ (Indija) ..................................... 65.00
s. Magdalena Kajnč, lorentinka (Indija) .......................... 85.00
g. Pavel Bernik SDB (Indija) ........................................ 75.00
br. Ivan Kešpret SDB (Indija) ....................................... 65.00
br. Ludvik Zabret SDB (Indija) ................................... 65.00
s. Terezija Medvešček HMP (Indija) ............................... 100.00
s. Konradina Resnik FC (Indija)................................... 65.00
s. M. Miriam iZalaznik IBMV (Indija) ............................. 95.94
s. Terezija žužek SCMM (Pakistan) ...............................    104.79
s. Cecilija Rode, usmiljenka (Iran) ................................. 55.00
s. M. Angelina Martelanc, bormejka (Izrael) ...................... 63.00
V	AFRIKI
g. Albin Kladnik FSC (Južna Afrika) .............................. 71.42
o. Franc Bratina FSC (Južna Afrika) .............................. 55.00
br. Valentin Poznič FSC (Južna Afrika) ........................... 55.00
s. M. Ksaverija Lesjak OSU (Južna Afrika) ..................... 110.00
s. Brigita Bregar OSU (Južna Afrika) .......................... 55 00
s. Marija Vincencija Novak OSFS (Južna Afrika) ................ 111.38
s. Jeanne Elizabeta Pogorelc (Južna Afrika) ................... 175.00
s. Tereza Alojzija Šteh (Južna Afrika) ........................ 75.00
s. Tereza Benigna Šteh (Južna Afrika) ......................... 75.00
g. Ivan Štanta	CM	(Madagaskar) .............................. 115.00
g. Franc Buh	CM	(Madagaskar) ............................... 03.00
g. Silvo Česnik (Madagaskar) .................................. 63.00
g. Stanko Cikanek (Madagaskar) ................................ 03.00
g. Rok Gajšek CM (Madagaskar) ...................................  63.00
g. Peter Opeka CM, bogoslovec (Madagaskar) ....................... 63.00
s. dr. Justina Rojc, usmiljenka (Madagaskar) .................. 100.00
s. Marjeta Mrhar, usmiljenka (Madagaskar) ..................... 85.00
s. anijela Šeme, usmiljenka (Madagaskar) ...................... 73.00
s. Terezija Pavlič, usmiljenka (Madagaskar) ................... 63.00
s. Božena Pavlišič,	usmiljenka (Madagaskar) ...................... 83.00
o. Jože Kokalj	DJ	(Zambija) .................................  80.00
o. Lovro Tomažin DJ (Zambija) ................................. 60.00
o. Radko Rudež DJ (Zambija) ................................... 60.00
br. Jože Rovtar DJ (Zambija) .................................. 55.00
gdč. 'Zinka Hercog, laiška misijonarka (Zambija) .............. 55.00
prof. Kristina Mlakar, laiška misijonarka (Zambij) ............ 55.00
s. Zora Gloria Škerlj OSU (Zambija) .............................. 55.00
o. Ivan Obal la IMG (Tanzanija) .................................. 55.00
o. Emil Čuk IMG (Tanzanija) ...................................... 55.00
o. Edward Roberts (Tanzanija) ................................. 50.00
o. Franc Zagorc (Uganda) ...................................... 50.00
s. Silva žužek SCMM (Uganda) .................................. 65.00
s. dr. M. Agnes žužek SCMM (Kenija) ........................... 65.00
br. Marcel Kerševan CM (Kongo) ................................ 55.00
br. Karel Kerševan CM (Kongo; zdaj v zaledju bolan) ........... 75.00
br. Franc Pregelj DJ (Rodezija) ............................... 55.00
s. Ana Zidarič S A (Čad) ...................................... 65.00
o. Lovrenc Ošnjak FSC (Mozambik) .............................. 55.00
o. Hugo Delčnjak OFM (Togo) ................................... 65.00
s. Ivana Bogdana Kavčič, usmiljenka (odhaja v Togo) ........... 50.00
s. Frančiška Amanda Potočnik, usmiljenka (Madagaskar) ......... 50.00
g. Janez Puhan CM (Madagaskar) ................................ 50.00
g. Lovrenc Štanta, laišlci misijonar (Madagaskar) . ........... 50.00
s. Erminia Gardina SA (Rwanda - za njen misijon; bolna v Italiji) 105.00
o. Ante Gabrič DJ (Indija), po želji sodelujočih .............. 50.00
s. Anka Luketič FC (Kongo) po želji sodeluujočih .............. 50.00
s. Evaldina Sautes CPS (Južna Afrika) po želji sodelujočih .... 55.00
o. Antimo Mbunja Bocamba (Ekv. Gvineja) po želji sodelujočih ....	50.00
JUŽNA AMERIKA, EVROPA, SLOVENIJA in HRVAŠKA
s. Tobija Fideršek, šolska sestra (Paragvaj) .................. 55.00
s. Frančiška Flajšman, šolska sestra (Paragvaj) ............... 55.00
s. Marija Andreja Šubelj, usmiljenka (Čile) ................... 110.00
s. Lidija Krek, usmiljenka (čile) ............................. 60.00
s. Vincencija Kaplja, usmiljenka (Čile) ....................... 50.00
g. Janez Mrvar, na prošnjo sodelujočih (Ekvador) .............. 50.00
s. Kristina Knez HMP (El Salvador) ............................ 50.00
"KATOLIŠKI MISIJONI" so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, slovenskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze". Izdaja ga "Baragovo misijonišče'V Urejuje Franc Sodja C.M., upravlja Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave: Loubet 4029, Remedios de Escaladc, Provincia Buenos Aires. Tiska Slovenska tiskovna družba "Editorial Baraga", Pedernera 3253. S cerkvenim dovoljenjem. NAROČNINA ZA LETO 1972: V Argentini in sosednjih deželah: navadna 20,00 pesov, podporna 50,00, dosmrtna 200,00. V ZD in Kanadi: 3 (6, 50) dolarjev; v Italiji: 1600 (3200, 25.000) Lir; v Avstriji 60 (120, 1000) šilingov; v Franciji 12 (24, 180) NF, v Angliji 1 % (2 in pol, 18) funtov; v Avstraliji 3 (6, 45) dolarjev.
PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Argentina: Baragovo misijonišče, Loubet 4029, Remedios de Escalada, prov. Buenos Aires. — Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires.
ZDA.: Rev. Charles A. Wolbang CM, St. Joseph's College, P.O. Box 351, Princeton, New Jersey, 08540. — Mr. Rudi Knez, 679 E. 157 Mi St., Cleveland, Ohio 44110. — Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. — Mrs. Ana Gaber 2215 So. V/ood Street, CHICAGO, III. 60608 U.S.A.
Kanada: Župnija Marije Pomagaj: 611 Manning Ave, Toronto 4, Ont. Za Ontario (razen Port Arthurja) in za Quebec: Rev. Jože Časi CM, istotam. Za Montreal in okolico: Rev. Andrej Prebil CM, 405 Marie Anne East, Montreal, P. O. Za Port Arthur-(Ontario) in za vso ostalo srednjo in zapadno Kanado: Rev. Jože Mejač CM, 95 Mac-donald Ave, Winnipeg 2, Man.
Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte San Mario 7, Gorizia.
Trst« Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3.
Francija: Louis Klančar CM, Rue de S6vres 95, Paris VI.
Avstrija: B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt.
Anglija: Rehberger Gabrijela, 132, George Street, Bedford.
Avstralija: Slovenske sestre, 4 Camaron Covrt, KEW, Vic. 3101,
Vrabec Franc, Baraga House, 19 A’Beckett St., KEW, Vic.
g. Franc šeškar (za razvoj sodelovanja z MlZA ter z misijoni in
za stroške v dopisovanju in pošiljkah znamk) (Nemčija) ....	50.00
s. M. Gonzaga Koben tar (Koroška) ................................ 50.00
s. Bernardina Kopač OSU (Istra) .................................. 50.00
s. Ivana Cvijin (Hrvaška) ........................................ 50.00
s. Cecilija Prebil, usmiljenka (Francija) ........................ 25.00
s. Akacija Kacin, šolska sestra (Gorica) ........................... 25.00
s. Leopoldina Podgornik OSU (Italija) ............................ 25.00
br. Alojzij Vodenik CM (Vatikan) ................................... 25.00
Misijonski krožek ljubljanskih bogoslovcev za revije itd. (Ljubljana) 50.00
SKUPNI ZNESEK POMOČI JE 6733.53 dolarjev.
TA DENARNA POMOČ je bila razposlana na teren vsem, brž ko sta jo odobrila oba odbora Misijonske znamkarske akcije.
Lepo prosimo vse tiste naročnike, ki ne spravljajo „Katoliških misijonov“, da nam po prebranju 1-2 številke tega letnika odstopijo svoj izvod, ker smo prve številke pomotoma natisnili nekaj premalo.	Uprava
Registro de Prop. Inf. No. 1096912 Director responsable, Lenček Ladislav Domicila legal, Cochabamba 1467 Buenos Aires
Correo -rgentino Suc. 37	FRANQUEO PAGADO
	Concesičn N9 3143
	TARIFA REDUCIDA
<	Concesičn N9 5612