UDK 811.16+821.16.09(05)
ISSN 0350-6894 (tisk - print) ISSN 1855-7570 (splet - online)
SLAVISTIČNA REVIJA
ČASOPIS ZA JEZIKOSLOVJE IN LITERARNE VEDE JOURNAL FOR LINGUISTICS AND LITERARY STUDIES
SRL
2015
IZDAJA - ISSUED BY: SLAVISTIČNO DRUŠTVO SLOVENIJE
SRL	LETNIK VOLUME	ŠT 4 NO.	STR. 349-448	LJUBLJANA	OKTOBER-DECEMBER 2015
VSEBINA
RAZPRAVE
Blaž PoDLESNiK: Dokument in proza v delih Svetlane Aleksijevič..................................................................349
Svetlana Klimova: Hadži-Murat Leva Tolstoja: Kavkaški mir v času vojne................................................363
Igor ŽuNKovič: Učinek utelešene vednosti v sodobni dramatiki - 24ur Simone Semenič.............................377
Ada ViDovič Muha: Propozicija v funkcijski strukturi stavčne povedi - vprašanje besednih vrst
(Poudarek na povedkovniku in členku)............................................................................................................389
EneHa 3. Khpeeba: nparnaTHHecKHe acneKTbi ceMaHTHKH nepBoro n^a
(Ha MaTepHane perHOHantHoro 3aK0H0gaTentcTBa)........................................................................................407
Jernej Kusterle: Vplivi spleta na slovensko ulično poezijo ...........................................................................419
OCENE - POROČILA - ZAPISKI - GRADIVO
Natalia Kaloh vid: Mihail Lermontov v globalnem diskurzu..........................................................................431
Ivan Smiljanic: : Spominska obeležja Francu Miklošiču.................................................................................434
Slavistična revija (http://www.srl.si) je ponujena pod licenco: Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
Izdajatelj — Issued by: Slavistično društvo Slovenije
Odgovorni urednik — Executive Editor: Miran Hladnik (Univerza v Ljubljani)
Glavni urednik za literarne vede — Editor in Chief for Literary Studies: Vladimir Osolnik (Univerza v Ljubljani) Glavna urednica za jezikoslovje — Editor in Chief for Linguistics: Ada Vidovič Muha (Univerza v Ljubljani) Tehnična urednica — Technical Editor: Urška Perenič (Univerza v Ljubljani) Spletni urednik — Web Editor: Blaž Podlesnik (Univerza v Ljubljani)
Člani — Members: Aleksandra Derganc, Miha Javornik, Irena Orel, Tomo Virk, Andreja Žele (Univerza v Ljubljani), Nina Mečkovska (Univerza v Minsku), Timothy Pogačar (Državna univerza Bowling Green), Ivo Pospišil (Masarykova univerza, Brno)
Časopisni svet — Advisory Council: Marko Jesenšek (Univerza v Mariboru), Janko Kos, Franc Zadravec (SAZU, Ljubljana)
Naslov uredništva — Address: Slavistična revija, Aškerčeva 2/II, 1000 Ljubljana, Slovenija
Račun pri Slavističnem društvu Slovenije: 02083-018125980 (za SR). Naročnina velja do odpovedi. Odpovedi le ob koncu leta. Cena letnika za posameznike 22 €, za člane Slavističnega društva Slovenije 15,50 €, za študente 8,50 €, za inštitucije in knjigarne 33 €, za tujino 35 €.
Annual subscription price: individuals 22 €; members of Slavistično društvo Slovenije 15,50 €; students 8,50 €; institutions and bookstores 33 €; outside of Slovenia 35 €. Natisnil — Printed by: Biografika Bori, Ljubljana Naklada — Circulation: 390 izvodov - 390 copies
Vključenost Slavistične revije v podatkovne baze — Slavistična revija is indexed/abstracted in: Digitalna knjižnica Slovenije (dLib), DOAJ, Scopus (Elsevier), EBSCO, Cabell's Directories of Publishing Opportunities, Bibliographie Linguistique (BL), European Reference Index for the Humanities (ERIH PLUS), Modern Language Association of America (MLA) Directory of Periodicals (New York), New Contents Slavistics (Otto Sagner, München), Cambridge Scientific Abstracts (CSA), Linguistic Abstracts (Uni Arizona), ProQuest Online Information Service
349
UDK 821.161.3.09 Aleksievič S.
Blaž Podlesnik
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani blaz.podlesnik@ff.uni-lj.si
DOKUMENT IN PROZA V DELIH SVETLANE ALEKSIJEVIČ
Ob polemikah, ki jih je izzvala podelitev letošnje Nobelove nagrade beloruski pisateljici Svetlani Aleksijevič, poskušamo na vprašanja o dokumentarni naravi njene proze in o pomenu tovrstnih del za sodobno književnost odgovoriti z analizo podobe avtorja v pisateljičinem ciklu Glasovi utopije. Analiza razkriva, da se prisotnost avtorice v besedilu vse bolj deli na izrazito notranjo, pričevanjsko perspektivo, s katero se približuje ostalim pričevalcem v delu, ter na zunanji, manj očiten kompozicijski in metabesedilni avtorski glas, ki organizira in jasno formulira idejo dela kot celote.
Ključne besede: Svetlana Aleksijevič, dokument, pričevanje, proza, podoba avtorja
In the midst of the controversy provoked by the award of this year's Nobel Prize to the Belarusian writer Svetlana Alexievich, the author tries to illuminate the documentary nature of her prose and the importance of such works for contemporary literature by analyzing the image of the author in The Voices of Utopia documentary cycle. The analysis reveals that the presence of the author in the text is increasingly divided into a distinct inner, testimonial perspective, close to the other voices of the book's heroes, and into an external, less obvious compositional and metadiscourse author's voice, which organizes and clearly formulates the idea of the work as a whole.
Keywords: Svetlana Alexievich, document, testimonial literature, prose, author's image
0 S podmornicami ali brez?
Ob novici, da je Nobelova nagrajenka za literaturo 2015 beloruska pisateljica Svetlana Aleksijevič, je Zahar Prilepin, eno vidnejših imen sodobne ruske proze, v članku na portalu znane medijske hiše izvestia.ru zelo neposredno izrazil dva glavna pomisleka, ki ju je omenjena nagrada vzbudila med ruskimi literati. Prvi in v Prilepinovem članku najbolj izpostavljen je večni očitek o političnih motivih Švedske akademije. Ta naj bi se na rusko književnost spomnila le takrat, ko se ob obalah Evrope pojavijo ruske podmornice. Avtor se v članku spominja, da je pred leti v Parizu v šali pozival, naj Rusom dajo enkrat nagrado brez podmornic, ob nagradi Svetlane Aleksijevič pa ugotavlja, da so podeljevalci nagrade znova počakali na podmornice. Nobelova nagrada za književnost naj bi bila sredstvo za diskreditacijo Rusije v času, ko ta svetu pokaže svojo moč, politični motivi naj bi vodili izbor Bunina, Pasternaka, Šoloho-va, Solženicina in Brodskega, a ker so se v preteklosti številni izbranci za zahod po podelitvi nagrade izkazali kot ideološko problematični (Prilepin posebej izpostavlja Solženicina in Brodskega), naj tokrat ne bi tvegali z nezanesljivimi Rusi. Raje so iz-
350
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
brali belorusko-ukrajinsko avtorico, katere sovražna nastrojenost do Rusije in Rusov je preverjena.
Druga dva očitka, ki sta se prav tako pojavila takoj po objavi nagrajenke, sta v članku nekoliko bolj v ozadju. Prvi se nanaša na neliterarnost nagrajenkine proze, saj naj bi šlo v njenih delih v najboljšem primeru za dobro novinarstvo, in ne za pravo literaturo, drugi pa na pozitivno diskriminacijo, ki naj bi je bila nagrajenka deležna zato, ker je ženska.1 Prilepinova ugotovitev, da gre pri nagradi za zvit izbor pisateljice, ki ni pisateljica, in ruske avtorice, ki ni Rusinja, se torej implicitno nadaljuje v očitek, da gre za nagrajenko, ki ni nagrajenec, vse skupaj pa naj bi dokončno potrjevalo, da je Zahod znova opazil Rusijo in da je poskus njene diskreditacije z zadnjo Nobelovo nagrado pravzaprav priznanje ruskega geopolitičnega preporoda.
Takšna domoljubna interpretacija izbora nagrajenke seveda ni ostala brez odziva. V esejistični kolumni, ki jo v imenu jazbečarke Jožefine Taurovne objavlja spletna literarno umetniška revija Nadstropja (3ma*«),2 se »pasji babi« vse, kar Prilepin očita nagradi, kaže kot izraz njegovih lastnih militantnih teženj in seksizma, očitek o neliterarnosti nagrajenkine proze pa esejist(ka) zavrača kot diletantizem, ki kaže na očitno nepoznavanje vloge, ki jo ima v sodobni književnosti t. i. non-fiction.
Iz literarnih krogov se je polemika kmalu preselila v politiko, s spleta in časopisov pa na televizijo. 20. oktobra 2015 so tako gledalci na TVC (TB^ v redni enourni politični pogovorni oddaji Pravica do glasu spremljali mnenja številnih politikov in kulturnikov, ki so v običajnem TV-formatu soočenja predstavnikov obeh strani sicer nekoliko manj nazorno kot Prilepin in »jazbečarka Jožefina« ponavljali večinoma enake očitke ali jih poskušali zavrniti s podobnimi argumenti (npaBO ronoca 2015). Glede na jasno ideološko profiliranost kanala v oddaji ne preseneča pristranskost voditelja, ki agresivno promovira glasove, ki v nagradi vidijo politični napad in žalitev Rusije, in napada tiste, ki so o nagrajenkinih delih vendarle pripravljeni razmišljati kot o nečem, kar si zasluži pozornost bralstva. Bolj presenetljivi so nekateri argumenti nagrajenkinih zagovornikov, ki nazorno kažejo, v kakšnem kontekstu je potekala celotna razprava.
1 Ruska literatura?
Če je za Prilepinovo interpretacijo bistvena hibridna rusko-neruska narava nagrajenkine proze, ki zahodu zagotavlja želeno rusofobno ideološko pozicijo, je argument tistih, ki v nagrajeni prozi Svetlane Aleksijevič vidijo tudi nagrado ruski književnosti, običajno jezik. Dela, za katera je bila avtorica nagrajena, so napisana in v izvirnikih objavljena v ruščini in kot taka torej zanje del ruske književnosti. Tej logiki vsaj delno pritrjuje tudi statistika Kraljeve akademije, ki nagrade razvršča po žanrih in jezikih, v katerih pišejo, celo po spolu, ne pa tudi po državljanstvu ali celo nacionalni pripadnosti. Argument seveda ne zdrži, če ga uporabimo za razmišljanje o številnih različnih anglojezičnih literaturah, a dejstvo, da se pojavlja v navezavi na vzhodnoslovansko
1	»Mimogrede, želite napoved? Naslednje leto bo nagrajenec kakega tretjega ali petega spola.« (npH^enHH 2015)
2	Po vsem sodeč eseje v imenu svoje psice piše pesnik Dmitrij Vodennikov.
Blaž Podlesnik, Dokument in proza v delih Svetlane Aleksijevič
351
literaturo, ki danes več kot očitno obstaja v dveh jezikovnih različicah (podobno kot pri ukrajinski literaturi lahko tudi pri beloruski govorimo o ruskojezični beloruski literaturi kot njenem pomembnem delu), kaže, da ima v vzhodnoslovanskem kontekstu ta argument še danes svojo težo.3
Še dlje je šel v svoji argumentaciji v omenjeni oddaji TVC režiser Aleksandr Gnez-dilov. V oddaji je sicer nastopil kot zagovornik pisateljičinih del in ob tem ugotovil, da ta v rusko književnost nedvomno sodijo ne zgolj zaradi jezika, temveč ker v celoti nadaljujejo »visoko tradicijo humanizma ruske književnosti«, o kateri je govoril že Puškin. V naslednjem stavku, ki naj bi dodatno potrdil njegovo tezo, je še dodal, da so v pisateljičinih delih v ospredju teme vojne, človeškega žrtvovanja in trpljenja žensk, ki pismenost v vzhodnoslovanskem prostoru določajo od njenih začetkov - od znamenite Pesnitve o Igorjevem pohodu s konca 12. stoletja -, kar naj bi dodatno potrjevalo njen pomen. Logika obeh argumentov je kljub avtorjevim najboljšim namenom več kot problematična. Dejstvo, da je bilo vzhodnoslovansko ozemlje do mongolskih vpadov v 13. stoletju enoten kulturni prostor in da je bil ta prostor izhodišče, iz katerega so se precej kasneje razvile vse vzhodnoslovanske nacionalne kulture, bi bilo mogoče uporabiti tudi kot argument za avtoričino suvereno beloruskost, medtem ko ideja o »visoki tradiciji humanizma« kot kriteriju za pripadnost ruski književnosti implicira, da imajo vse ostale književnosti (med drugimi tudi beloruska) na tem področju težave. In to z najboljšimi nameni!
2 Sploh književnost?
Drugi očitek - o avtoričini neliterarnosti - je za ruske kritike letošnje odločitve Kraljeve akademije nesporen. To ni književnost, to je publicistika ali v najboljšem primeru »dobro novinarstvo«. Dejstvo, da gre za »dokumentalistko«, za tekste, ki združujejo dejanske izpovedi posameznikov, ki jih avtorica poveže v celoto z jasno idejno poanto, naj bi bil razlog, da ta dela ne bi smela nikoli dobiti Nobelove nagrade za književnost, in hkrati je to očiten dokaz politične agende izbora. Z oceno, da gre za publicistiko, se povečini strinjajo tudi ruski zagovorniki izbora, a v tem ne vidijo nič spornega: Nobelova nagrada za književnost naj tudi v preteklosti ne bi strogo ločevala med umetniško literaturo (fikcijo ?) in publicistiko, sploh pa naj bi bil tak izbor upravičen v času, ko opazujemo vedno večji pomen dokumentaristike in konkretne politične agende v vseh tradicionalnih umetniških oblikah (gledališče, film), in v tem pogledu tudi književnost ne more biti izjema.
O argumentih prve skupine pravzaprav nima smisla razpravljati, doseg tovrstnega razumevanja lepo ponazarja medklic enega od udeležencev polemike, ki je ob ugotovitvah sogovornikov, da avtorica zgolj zapisuje izpovedi, pripomnil, da bi morali v tem primeru nagrado dobiti intervjuvanci, in ne avtorica. Znova so precej bolj zani-
3 Zanimivo je, da logike hegemonije jezika pri osmišljanju nacionalne literature ne uporabljajo le Rusi, kadar si poskušajo »prisvojiti« pomembne rusko pišoče beloruske avtorje, temveč tudi zagovorniki beloruske književnosti v beloruščini, ki svojim rusko pišočim rojakom odrekajo mesto v nacionalni književnosti (gl. videopolemiko med rusko in belorusko pišočimi avtorji na beloruskem portalu tut.by — Ee^opyccKaa gHTeparypa 2012).
352
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
mrvi argumenti avtoričinih zagovornikov, ki izpostavljajo pomen obravnavanih tem, humanizem in umetniško moč nagrajene dokumentarne proze, jih povezujejo s trendi v sodobni kulturi ter tako širijo polje literarnega, ki naj bi v sodobnosti obsegalo tudi dokumentaristiko oz. non-fiction. Za nasprotnike torej dokumentaristika ni književnost, za zagovornike to nedvomno je, oboji pa - kljub nenehnemu poudarjanju ideologije in umetniške moči - v celoti ignorirajo bistveno vprašanje o naravi sodobnih dokumentarističnih diskurzov.
3	Dokumentarna proza Svetlane Aleksijevič
O nagradah, sploh o takšnih, podeljenih za umetniške dosežke, ni smiselno razpravljati, zagotovo pa so - sploh če gre za tako pomembno nagrado, kot je Nobelova - povod za razmislek o vlogi in pomenu nagrajenih del. Ob tem je polemika, ki smo jo na kratko predstavili v uvodu, ne glede na očitno problematičen nivo razprave, lahko zanimivo izhodišče za obravnavo tovrstne sodobne proze. Prepričani smo namreč, da tako avtoričina proza kot buren odziv na izbor nagrajenke v ruskih medijih izvirata iz podobnih izhodišč pri razumevanju književnosti in kulture.
Kot lahko sklepamo iz obrazložitve, je bila beloruska pisateljica nagrajena predvsem za serijo dokumentarnih monografij o sovjetski in postsovjetski stvarnosti v obdobju od druge svetovne vojne do danes, ki jih avtorica povezuje v enoten cikel z naslovom Glasovi utopije (Fonoca ymonuu). Obe prvi dve knjigi cikla sta tematsko vezani na travmatično zgodovinsko izkušnjo druge svetovne vojne - v knjigi Vojna nima ženskega obraza (y bouhu He ^eHCKoe rn^, 1983) je v ospredju ženski pogled na dogodke druge svetovne vojne, v Poslednjih pričevalcih (flocnedme ceudemem, 1985) pa so to zgodbe ljudi, otroštvo katerih so ključno zaznamovale strahote druge svetovne vojne. Vojna ima osrednje mesto tudi v tretji knjigi cikla - v delu Kositrni dečki (^HKoeue McrnbnuKu, 1989), ki prinaša izpovedi sovjetskih mladeničev, ki so se vojskovali v Afganistanu, in njihovih bližnjih, četrta knjiga cikla, posvečena spominom na Černobilsko katastrofo, ki je zaenkrat tudi edino avtoričino delo, prevedeno v slovenščino (Černobilska molitev, izv. 1997, slov. prev. 2009), pa sovjetsko vojno izkušnjo ter njen idejni kontekst sooča z največjo sovjetsko ekološko katastrofo - nesrečo v Černobilski jedrski elektrarni sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja.
Zadnja knjiga, ki jo avtorica vidi kot sklepno dejanje svoje »rdeče« enciklopedije, je delo z naslovom Čas iz druge roke (BpeMH ceKOHd x^H^, 2013). V njej sogovorniki predstavljajo svoje poglede na sovjetsko obdobje, razmišljajo o t. i. Homo Sovieti-cusu kot o rezultatu sovjetskega zgodovinskega eksperimenta in z vidika kaotičnih devetdesetih let ter iz perspektive Putinovega desetletja osmišljajo vlogo sovjetske preteklosti predvsem v kontekstu osebnih biografij.
Šesto delo, ki žanrsko in tematsko nedvomno sodi v isti cikel, vendar ga avtorica v intervjuju iz leta 2013, ko govori o Glasovih utopije, ne omenja, pa je knjiga Začarani s smrtjo (3anapoeaHHbie cMepmbm, 1993 oz. 1994).4 Delo se posveča temi samomora v postsovjetskem prostoru ter z izpovedmi samomorilcev in njihovih svojcev osve-
4	Delo je najprej izšlo v Minsku v beloruskem prevodu (3anapaeaHuz CMep^m, prev. Mikola Gilj), šele naslednje leto pa tudi v ruskem izvirniku v Moskvi.
Blaž Podlesnik, Dokument in proza v delih Svetlane Aleksijevič
353
tljuje tragedijo nenadne izgube idejnega in družbenega konteksta, v katerem so ljudje osmišljali svoje biografije.
4	Dokument in proza
Za vsa omenjena dela je značilno, da prinašajo pričevanja posameznikov, ki jih avtorica zbira z intervjuji. Sama večkrat poudarja, da je žanrski okvir svojih del našla v beloruski dokumentarni vojni prozi - v delih beloruskega pisatelja in literarnega zgodovinarja Alejsa Adamoviča, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v soavtorstvu z drugimi avtorji grozote druge svetovne vojne predstavljal s pomočjo pričevanj udeležencev tragičnih dogodkov.5 Ta oblika pričevanj naj bi pisateljici omogočila, da piše, »kot vidi njeno oko, kot sliši njeno uho,« ter tako predstavi resnico (,npaeda), ki »je danes ni mogoče več spraviti v eno srce, v en razum. Nekako je razdrobljena, veliko je je in razpršena je v svetu. Kako jo zbrati? In tu sem videla, da jo je mogoče zbrati« (2013: 213). Resnica v takšnem pojmovanju seveda ni resničnost. V odlomkih iz neidentificiranega intervjuja, ki je del avtoričine biografije na predstavitveni spletni strani, pojasnjuje, da gre za žanr »človeških glasov, izpovedi, pričevanj in dokumentov človekove duše«, iz katerih ne sestavlja »realnosti (realnost je nedosegljiva), temveč podobo ... Podobo svojega časa ...« (Bnorpa^na). Ta »podoba« je za avtorico očitno nekaj, kar se umešča na mejo med resničnost in umetnost. V predgovoru k Začaranim s smrtjo umetnost namreč označi kot nekaj, kar priča o Bogu, družinski albumi pa pripovedujejo o malem neskončnem človeškem življenju. Slednji jo vznemirjajo, ker je prek njih mogoče ponovno vstajenje živega časa, ko preprosto postane nekaj velikega.
Ob razmisleku o vlogi dokumenta v sodobni literaturi avtorica opozarja, da živimo v svetu, ki je mnogo preveč kompleksen, da bi ga bilo mogoče osmisliti v tradicionalnih umetniških oblikah, zato danes »dokument v umetnost vstopa z drugačnimi pravicami,« saj zmore vse, kar zmore literatura (A^eKcneBHH 2000: 41-42). Obenem izpostavlja njegovo nezanesljivost: »Vsa vrednost dokumenta je v njegovi subjektivnosti, v individualnosti. Prav to pa ga v določeni meri tudi ruši. Zame je izhod v posredovanju številnih usod-dvojnikov [torej soočenih različnih, a podobnih usod posameznikov - op. B. P], ki krog za krogom brusijo, ostrijo in polirajo ena drugo. Ostane podoba časa« (41). Avtorica torej svoje dokumentarne proze ne vidi kot tradicionalno umetnost, temveč kot hibridno obliko med tradicionalno umetnostjo in dokumentom, ki se v je kaotični sodobnosti edina sposobna približati kompleksni realnosti ter tako tudi (delno?) prevzeti tradicionalno vlogo umetnosti.
Dvojnost je vidna tudi v žanrskih oznakah, ki jih avtorica uporablja za svoje pisanje. Dela opredeljuje bodisi z oznakami, ki jih je za svojo prozo uporabljal njen vzornik Adamovič (»roman-oratorij«, »roman-pričevanje«, »epsko-zborovska proza« - gl. Bnorpa^na), ali pa jih označuje s terminom »konstruirana dokumentarna proza«.
5	Gre za deli o nemških zločinih nad civilnim prebivalstvom v Belorusiji z naslovom Sem iz goreče vasi (H 3 eo^HeHau eecKi, 1975, v soavtorstvu z J. Briljem in U. Kalesnikom) ter dokumentarno knjigo o življenju v obleganem Leningradu Knjiga o blokadi (EnoKačnau Knma, 1977 [1981], v soavtorstvu z D. Graninom).
354
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
Ta žanrska opredelitev, avtorica katere naj bi bila Lidija Ginzburg (gl. A^eKcneBHH 1996: 219), izpostavlja obe pomembni značilnosti obravnavanih besedil - avtorsko (literarno, umetniško) strukturo (konstrukcijo), ki se udejanja s selekcijo in organizacijo dokumentov oziroma pričevanj, in dokumentarnost, maksimalno bližino realnosti oziroma dokumentarno pričevanje kot skrajno točko, do katere se lahko po avtoričinem mnenju beseda približa realnosti.
5 Pričevanje kot dokument
Glavnino dokumentarnega gradiva, ki ga avtorica v svojih knjigah povezuje v »podobo časa«, predstavljajo spomini posameznikov, življenjsko pot katerih so ključno zaznamovali različni dogodki v drugi polovici dvajsetega stoletja. Osebne izpovedi, zbrane z intervjuji, opredeljuje izrazita dvojnost časovnega in ideološkega okvira, za katero sta po eni strani ključna čas in ideološki kontekst samega dogodka, še pomembnejša za samo izpoved pa sta čas in ideološki kontekst, v katerem se rojevata refleksija dogodka in sama izpoved, ki nato dobi status dokumenta.
Na dejstvo, da so izpovedi iz osemdesetih let, ki so gradivo prvih avtoričinih knjig o vojni, precej drugačne od izpovedi, na katerih temeljijo dela devetdesetih letih ali celo zadnja knjiga iz leta 2013, v enem od intervjujev opozarja tudi sama avtorica, ki razliko pojasnjuje z dejstvom, da je v sovjetski kulturi obstajal strog kanon pisanja spominov o drugi svetovni vojni, ki je vplival tudi na izpovedi njenih pričevalk in pričevalcev o vojnih dogodkih, medtem ko naj v poznejših knjigah tovrstnega kano-ničnega okvira za pričevanje o temi ne bi bilo oziroma naj ne bi bil tako močan (gl. A^eKcneBHH 2013: 216). A dvojna okvirna determiniranost pričevanj oziroma izpovedi v različnih delih je veliko kompleksnejša in je ne določa le en konkreten žanrski kanon. Ob ideološkem kontekstu vse bolj »glasnih« sovjetskih osemdesetih let je za pričevanja v Vojna nima ženskega obraza določujoča tudi opozicija ženska - moški (številna pričevanja soočajo vojno z uveljavljeno sovjetsko javno in zasebno predstavo o ženski), v Poslednjih pričevalcih pa ima podobno vlogo žanr spominov na otroštvo. Gre za žanr, ki otroštvo retrospektivno osmišlja v luči kasnejše posameznikove biografije, obenem pa je imela tema otrok v drugi svetovni vojni tudi v sovjetskem kanonu posebno mesto.6 V obeh primerih je vojna izkušnja v praktično vseh dokumentarnih pričevanjih predstavljena kot ključna prelomnica, ki neizbrisljivo zaznamuje biografijo, teža teh dogodkov pa se pričevalcem - ne glede na relativno mirno preživeta povojna leta - razkrije ob poskusih, da bi ob koncu življenjske poti osmislili ključne silnice lastne življenjske usode.
V Kositrnih dečkih in Černobilski molitvi je časovna distanca med izpovedjo in dogodkom manjša, poleg tega pa je tako za sam dogodek kot tudi za kontekst njegovega osmišljanja značilna precej večja razdrobljenost. Vseeno se tudi v teh delih jasno zarisuje okvirni kontekst vseh pričevanj, ki bi ga na kratko lahko označili kot stanje posttravmatske izključenosti. V Kositrnih dečkih je to izkušnja sovjetskega vojaka, ki se je po vojnih grozotah v Afganistanu vrnil v domače okolje, ki njegove vojne
6 Za razliko od zaukazane tipske heroizacije odraslih prav ob temi otrok dopuščalo kompleksnejšo obravnavo vojnih tem (gl. ymaKHH 2008: 240).
Blaž Podlesnik, Dokument in proza v delih Svetlane Aleksijevič
355
izkušnje ni razumelo niti je ni enoznačno vrednotilo, v Černobilski molitvi pa izkušnja ljudi, ki so pogledali v brezno jedrske apokalipse in o njej govorijo v svetu, ki bi se najraje pretvarjal, da se njihova strašna izkušnja ni nikoli zgodila.
V zadnji knjigi Čas iz druge roke, v kateri sogovorniki razmišljajo v pomenu, ki ga je imela v njihovih biografijah osebna izkušnja s sovjetskim sistemom, pa sta časovna okvira, v katerih poteka refleksija, dva. V prvem delu so to kaotična devetdeseta leta, ko ljudje, ki so v začetku devetdesetih podpirali ali zavirali procese demokratizacije, razmišljajo o tem, zakaj so namesto demokracije in pravične družbe dobili razpadel imperij, medetnično nasilje, korupcijo in kriminal ter razpad socialne države, v drugem delu pa je ta okvir bistveno drugačen, saj gre za začetek novega 21. stoletja, v katerem se je Rusija pod Putinom v marsičem vrnila k preverjenim vzorcem sovjetskega modela.
6 Konstrukcija »romana«
Očitna časovna, ideološka in žanrska zaznamovanost dokumentarnega gradiva in dejstvo, da bi bilo verjetno o isti temi mogoče zbrati tudi bistveno drugačna pričevanja, kritiki izpostavljajo kot dokaz za očitno subjektivno obravnavo teme (prim. YmaKHH 2008: 240-241). Izbor izpovedi naj bi se podrejal specifičnemu avtorskemu razumevanju človeka (»antropologija trpljenja, izgube, katastrofe [...] - antropologija žrtve« - Banna 2014: 200), hkrati pa naj bi prav avtoričino videnje podobe časa v celoti določalo, kako se izbrano dokumentarno gradivo povezuje v celoto.
Kako se torej v obravnavanih dokumentarnih izpovednih portretih časa udejanja podobe avtorice (v Bahtinovem razumevanju)? Vprašanje, ki so ga raziskovalci in kritiki že zastavili v povezavi s posameznimi deli cikla, poskušali pa so ga osvetliti tudi v širšem kontekstu dokumentarne proze (gl. CnBaKOBa 2006, KpbmoB 2014), je bistveno za razumevanje vloge, ki jo imajo dela obravnavanega cikla v sodobni literarni situaciji. Različni avtorji tako opozarjajo, da celota v avtoričinem ustvarjanju nastane s pomočjo tradicionalnih literarnih postopkov (montaža - CnBaKOBa 2005: 118-119, razgaljenjepostopka - KpbmOB 2014: 251, polifonija - Sorokin 2009: 322), hkrati pa večina izpostavlja odsotnost, zadržanost ali izločenost avtorice, ki naj bi v delu nastopala zgolj kot posrednica dokumentarnih pričevanj.7
Če cikel Glasovi utopije pogledamo v celoti, se hitro razkrije, da je način, kako se v posameznih delih udejanja podoba avtorice, pravzaprav precej različen, lahko bi celo dejali, da je v ciklu mogoče opaziti jasen razvoj podobe avtorice, saj ta iz dela v delo postaja vedno bolj kompleksna, ob tem pa se udejanja z vedno manj opaznimi literarnimi sredstvi oziroma se iz samega besedila vedno bolj pomika na njegovo obrobje. V prvi knjigi cikla Vojna nima ženskega obraza je avtorica še delno prisotna tudi v tradicionalni vlogi pripovedovalke oziroma opisovalke ene od ravni ubesedene stvarnosti, saj s pripovednimi zarisi, ki osvetljujejo nastanek intervjujev, ter z opisi svo-
7 »Pisateljica v sam tok govora ne poseže, ga ne komentira, temveč ostane v vlogi nevidne izpraševal-ke, terapevtke, ki, tako kot bralec, posluša mnoštvo človeških zgodb. Njen glas slišimo le v začetnem in končnem eseju ter na zelo redkih mestih sredi številnih izpovedi, kjer ostane malodane neopazen oziroma je večinoma bolj tehnične narave, ko prevzame vlogo napovedovalke« (Sorokin 2009: 323-24).
356
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
jih sogovornic ustvarja besedno podobo dejanskega konteksta, v katerega se umeščajo posredovana pričevanja. V tem pogledu bi lahko v prvi knjigi še našli ostanke tradicionalne prozne pripovedne perspektive, ki jo v dokumentarnih žanrih navadno povezujemo z avtorsko perspektivo, a kot ugotavlja beloruska raziskovalka dokumentarne literature, tovrstna prisotnost avtorice v naslednjih njenih delih izgine, saj so v ostalih delih pričevanja označena le z imeni in priimki, starostjo in poklicem (CuBaKOBa 2006: 81). Ob tem Sivakova spregleda dejstvo, da se vzporedno z umikom avtorske perspektive z ravni ubesedene stvarnosti povečuje avtoričina prisotnost na obrobju besedila ter na metabesedilni ravni, na kar v svoji analizi izrecno opozarja Ušakin.8
7 Avtorica na obrobju besedila ali »jaz kot oni«
Prostor, ki v pisateljičini dokumentarni prozi ves čas ostaja namenjen avtorskemu odnosu do obravnavane teme in je potemtakem ključen za razvijajočo se podobo avtorice, je semantično najbolj obremenjen prostor besedilnega okvira (gl. Lotman 2009: 264-269) in obrobja besedila, ki je okviru najbližje. V uvodnih in sklepnih zapisih se izoblikuje jasen avtorski pogled na obravnavano temo, razkriva pa tudi razmerja, ki naj zagotavljajo avtoričino kredibilnost v odnosu do posredovanih pričevanj. Tako v uvodu kot v kratkem patetičnem sklepnem zapisu v knjigi Vojna nima ženskega obraza je avtoričina perspektiva v veliki meri zunanja. To ni bila njena vojna, zato svojo vlogo v dokumentarnem pričevanju utemeljuje s prikazovanjem dejanskega konteksta, stikov in situacij, ki so prepeljale do pogovorov s pričevalci, ter z metaforo »njene« vojne, štiriletnega nastajanje knjige, v katerem je sama podoživela usode svojih intervjuvank. V Poslednjih pričevalcih je v zgodnji različici knjige, ki je s podnaslovom Knjiga neotroških pripovedi izšla v osemdesetih letih, predgovor zasnovan podobno. V ospredju je tema otroškega trpljenja v drugi svetovni vojni, v predgovor so vključeni kratki navedki otroških pričevanj in statistični podatki, pomembna tema predgovora pa je tudi vprašanje otroških spominov in retrospektive (»Verjetno bi takrat, štirideset let nazaj, pripovedovali drugače«). Avtorica definira tudi junaka knjige (»požgano, ustreljeno, umorjeno otroštvo, ki so ga uničevali s kroglo, bombo, lakoto ...«), sebe pa označi kot posrednico zbora glasov »otrok svoje Belorusije«.9
V naslednjih delih cikla se ta opazna zunanja perspektiva vedno bolj umika notranji. V predgovoru h Kositrnim dečkom je dejstvo, da je to tudi avtoričina vojna, predstavljeno s fragmenti iz avtoričinih osebnih spominov in dnevniških zapisov, ki okvirjajo pričevanja intervjuvancev. Ob predgovoru s pomenljivim naslovom Večni človek s puško, v katerem je tema vojne predstavljena z izrazito zunanje perspektive večnosti, prinašata obe okvirni poglavji avtoričinih osebnih spominov in pričevanj
8	»Prisotnost avtorja v Poslednjih pričevalcih - podobno kot v prejšnjih njenih delih - ni očitna in je strukturne narave« (ymaKHH 2008: 237).
9	V verziji knjige, ki je z nekaj dopolnitvami v pričevanjih in z drugačnim podnaslovom Solo za otroški glas izšla leta 2007, je obravnavani predgovor izpuščen (gl. ymaKHH 2008: 236-37). Zamenjata ga navedek iz revije Prijateljstvo narodov (H,pyx6a HapodoB), ki leta 1985 govori o milijonih umrlih sovjetskih otrok med drugo svetovno vojno, in parafraza znane misli Dostojevskega o tem, da nič na svetu ne more upravičiti ene same otroške solze.
Blaž Podlesnik, Dokument in proza v delih Svetlane Aleksijevič
357
o vojni (Iz dnevniških zapisov za knjigo in Iz dnevniških zapisov po knjigi) v odnosu do osrednjega (dokumentarno-izpovednega) dela knjige, v katerem o afganistanski izkušnji govorijo bivši vojaki in njihovi svojci, izrazito notranjo perspektivo. To raz-slojevanje avtoričine podobe je še nekoliko bolj poudarjeno v naslednji izdaji knjige (1996), v katero je pisateljica vključila dokumentarni material in medijska poročila o sodnem postopku, ki sta ga sprožili izdaja leta 1989 in kasnejša gledališka uprizoritev dela. Tožba nekaterih sogovornikov, ki so v knjigi videli potvarjanje svojih izpovedi, manipulacijo dejstev in žaljivo prikazovanje in ki so od avtorice zahtevali odškodnino, opravičilo in umik spornih zapisov (tožniki so bili v procesu delno uspešni), tako postane del avtoričinega pričevanja o afganistanski vojni in njeni izkrivljeni družbeni percepciji, v tej zadnji bitki te vojne, ki je predvsem bitka za njeno medijsko sliko, pa avtorica podobno kot večina njenih pričevalcev brani tragično osebno resnico o vojni.
Podobna bližina avtoričine perspektive je značilna tudi za Černobilsko molitev. V kratkem uvodnem in sklepnem eseju so v ospredju statistični podatki in medijska poročila o černobilski jedrski katastrofi. Avtoričin glas povsem na obrobju besedila zveni tako rekoč v vrzeli med strahotno težo statističnih številk o posledicah, ki jih je imela katastrofa v Ukrajini in predvsem v Belorusiji, in odsotnostjo kakršnih koli resničnih posledic, ki bi jih imela ta tragedija za človekov odnos do jedrske energije.10 Vendar pa avtorica ob tem objektivnem, zunanjem pogledu v delu nastopi tudi kot pričevalka - torej kot priča černobilske katastrofe. V poglavju z naslovom Avtoričin intervju s samo seboj o prezrti zgodovini in o tem, zakaj nam Černobil zamaje našo podobo sveta, se namreč deklarativno postavi v dvojno vlogo avtorice in pričevalke.
V Času iz druge roke, ki v središče postavlja temo sovjetskega človeka v postsov-jetskem prostoru in času, je podoba avtorice na obrobju besedila podobna. Avtorica v uvodnem poglavju z naslovom Zapiski soudeleženca, kot je v uvodih njenih del tudi sicer v navadi, osvetljuje temo in idejni koncept knjige, obenem pa so Zapiski soudeleženca tudi prva izpoved človeka s sovjetsko biografijo, izpoved prvega junaka knjige. Avtorice je torej tudi ena izmed mnogih, glas med številnimi drugimi glasovi, ki v knjigi pričajo o času, v katerem so »vse ideje, vse besede kot s tujih ramen«, o času, v katerem je »vse je nekako včerajšnje, ponošeno« in v katerem vsi »uporabljajo to, kar so poznali, kar je nekdo že doživel [...]« (A^eKcneBHH 2013: 216). Ob kolažu citatov ruskih klasikov, sovjetskih oporečnikov in drobcev vsakdanjih opazk preprostih ljudi ima - kot izpovedi ostalih pričevalcev - tudi avtoričin poskus refleksije »časa iz druge roke« svoje korenine v osebni izkušnji otroštva in mladosti, ki ju je avtorica preživela v Sovjetski zvezi (v Zapiskih je ta raven najbolj očitna ob temi odnosa do očeta).
8 Avtorica kot duša besedila ali »jaz zanje«
Druga raven, na kateri se podoba avtorice v dokumentarnem ciklu Glasovi utopije več kot očitno razvija, je raven kompozicije, na katero bralca opozarjajo metabese-dilni elementi. Predvsem na ravni kompleksne hierarhije naslovov, ki usmerja bralčevo
10 Na primer zapis v uvodnih Zgodovinskih podatkih o tem, da je direktor elektrarne odslužil desetletno kazen in danes v Kijevu dela kot pisarniški uslužbenec, ali podatek v Namesto epiloga, da je mogoče danes na območje elektrarne oditi na avanturistični turistični izlet.
358
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
umeščanje posameznih izpovedi v avtorsko celoto, dobiva avtorski glas iz dela v delo vse pomembnejšo vlogo. Če so naslovi posameznih knjig cikla opozarjali na osrednjo avtorsko idejo dela že od prve knjige cikla, pa sta kompozicija del in naslovje v prvih dveh knjigah relativno enostavna. Ob avtoričinem uvodu in kratkem zaključku si izpovedi avtoričinih sogovornikov sledijo v nediferenciranem nizu, za naslove posameznih izpovedi pa so izbrani najbolj vsebinsko povedni navedki iz samih pričevanj. V drugi izdaji Kositrnih dečkov je osrednji izpovedni oziroma dokumentarni del besedila razdeljen na tri dele, ki z naslovi (Prvi dan, Drugi dan, Tretji dan) ter s svetopisemskimi epigrafi dodatno osmišljajo niz telefonskih pogovorov, v katerih se v treh dneh postopno izpove eden od pričevalcev (avtorica ga v kratkem uvodnem zapisu k poglavju Drugi dan označi kot »svojega glavnega junaka«). Gre za pogovore, v katerih se bivši vojak odziva na že objavljeno različico dela, tak kompozicijski okvir pa s svetopisemskimi aluzijami proces izpovedi povezuje s težavnim procesom rojevanja resnice.11
Še dosledneje so posamezna pričevanja urejena ter z naslovi kontekstualno osmi-šljena v Černobilski molitvi in v Življenju iz druge roke. V Černobilski molitvi osrednji del knjige začne in sklene pričevanje z istim naslovom Osamljen človeški glas, znotraj tega okvira pa so pričevanja združena v tri večje sklope z naslovi Dežela mrtvih, Krona stvarstva12 in Prevzeti od žalosti. Vsako osebno pričevanje znotraj treh sklopov je posebej naslovljeno s tipskim naslovom Monolog o ... ,13 vsak sklop pa se zaključi s poglavjem združenih krajših izpovedi z naslovi Vojaški zbor, Ljudski zbor in Otroški zbor.14
Podobno jasno je avtorska pisava dosledno prepoznavna v kompoziciji in naslovju Časa iz druge roke. Tu je zgradba dvodelna in namesto vsebinske delitve Černobilske molitve (stvarstvo po jedrski katastrofi - nemoč človeka ob katastrofi - človeškost po izkušnji katastrofe) sta kompozicijsko soočena dva časovna okvira refleksije sovjetskega časa. V prvem delu so pod naslovom Tolažba apokalipse združena pričevanja, ki sovjetsko obdobje osmišljajo s perspektive kaotičnih devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je postsovjetski prostor znašel v ekonomskem in družbenem kaosu nebrzdane privatizacije, nereguliranega kapitalizma, korupcije in skoraj popolnega razpada socialne države, ki so ga na periferiji bivšega sovjetskega prostranstva spremljali še medetnični spopadi. Devetdesetim je v drugem delu knjige zoperstavljen pogled iz prvega desetletja zadnjega stoletja - pričevanja tega sklopa je avtorica združila pod naslovom Očarljivost praznine. V obeh sklopih pa bralec najde dva dela, v prvem, krajšem, delu, ki je po zasnovi podoben zborom v Černobilski molitvi, je bralec priča »kolektivni« izpovedi,15 drugi del pa je namenjen individualnim pričevanjem, ki so
11	To aluzijo dodatno utrdi tudi že omenjena vključitev gradiv o sodnem procesu, na katerem so preganjali avtorico knjige, ki glas (večne?) resnice slika kot žrtev preganjanja.
12	V slovenskem prevodu je naslov drugega dela neposrečeno preveden kot Krona avtorskega dela (Aleksijevič 2009: 107).
13	Na tipskost in zunanjo avtorsko perspektivo naslovov, ki jih pričevanjem pripiše avtorica, bralca opozarja denimo naslov Monolog brez naslova — krik.
14	V slovenskem prevodu so zbori prevedeni kot orkestri (Aleksijevič 2009: 87, 196, 294).
15	Ta dva dela sta naslovljena Iz uličnega hrupa in kuhinjskih pogovorov (1991—2001) in Iz uličnega hrupa in kuhinjskih pogovorov (2002—2012).
Blaž Podlesnik, Dokument in proza v delih Svetlane Aleksijevič
359
podobno kot prejšnji avtoričini knjigi vsi naslovljeni tipsko.16 Na tej ravni besedila avtorica v svojih delih čedalje očitneje »dopisuje« izpovedi svojih pričevalcev z umeščanjem v kompleksno sliko obravnavane teme, z naslovom jim naknadno določi relevantno mesto v celoviti »podobi časa« ter tako sklene, določi in dopiše pričevanje v kontekstu avtorske celote.
Zanimivo je, da se jasna avtorska slika obravnavane problematike na tej ravni besedila kaže vse očitneje, medtem ko je na deklarativni ravni vzpostavljanja odnosa do pričevanj, v katerih naj bi se kazala realnost, vse bolj nejasna. Bolj ko so teme biografsko blizu in bolj ko avtorica postaja tudi pričevalka, očitneje se ideja dela izrisuje na ravni kompleksno strukturirane celote. Avtorica pa na obrobju besedila - v svojih uvodih in sklepih - vedno izraziteje izraža skepso v izpoved in njeno objektivno dokumentarno vrednost: v uvodu k zadnji knjigi tako jasno zapiše, da »išče jezik«, s katerim bi bilo mogoče z natančnostjo dnevnega človeka spregovoriti o nočni temi - o človeku na meji med življenjem in smrtjo. To seveda zahteva poseben tip pričevanj, iz katerih nov jezik nastane, ko avtorica osmisli pričevanja v strukturirani celoti, v kateri »glasovi« dokončno zazvenijo v jasnih časovnih kontekstih ali zborih. Zunanja podoba pričevalca, ki je bila prisotna v prvi knjigi, se zato umakne glasu, ki ga identificirajo ime, poklic in starost, ta glas pa »pravi jezik« oz. resnično vrednost pričevanja dobi šele kot delček v avtorskem mozaiku.
9 Namesto sodbe ali teža dokumenta
Kritiki, ki pisateljičino dokumentarno prozo ocenjujejo pozitivno, navadno izpostavljajo moč tovrstne literature v razkrivanju skrite (ali skrivane) resničnosti. Njena proza je tako izpostavljena kot redek primer na Zahodu popularnega žanra ustne zgodovine in »zadnje upanje« za »preseganje nezaupanja do ideoloških in fikcijskih besedil« (Bera 2008), kot delo pisateljice, »ki v skladu s svojim poslanstvom »opozarja na kruto realnost današnjega sveta« (Soban 2015: 32). Kritiki, ki avtoričina dela sprejemajo nekoliko bolj zadržano, opozarjajo, da je izbor dokumentarnega gradiva v delih podrejen izhodiščni avtorski ideji in da odnos med avtoričino dokumentarno prozo in realnostjo ni tako premočrten, kot se morda zdi na prvi pogled. Na specifično naravo tega odnosa sicer v predgovorih k svojim delom in v intervjujih pogosto opozarja tudi avtorica sama. V intervjuju ob izidu Časa iz druge roke je tako na vprašanje, ali v postsovjetskem prostoru res ni mogoče najti pozitivnih zgodb uspešnih, s sovjetsko preteklostjo neobremenjenih posameznikov, odgovorila, da bi se z vključitvijo takšnih zgodb v knjigo ta spremenila v »golo novinarstvo, v pozitiven vzor« (A^eKCueBHH 2013: 2014), ona pa je v knjigi želela slediti bolečini in pokazati, kaj se skriva za njo.
Na eni strani je torej za avtoričino dokumentarno prozo značilna ozaveščena subjektivna, parcialna, avtorska podoba časa, ki pa se hkrati prepleta s tradicionalnim vzhodnoslovanskim literarnim mesianizmom. Avtorica te podobe časa namreč ne
16 V prvem delu jih združuje podnaslov Deset zgodb iz rdečega interierja, v drugem podnaslov Deset zgodb brez interierja, vsaka »zgodba« pa se nato začne z naslovom O ... (na primer O šepetu in kriku ... in navdušenju [Margarita Pogrebnicka, zdravnica, 57 let] ali O pogumu in po njem [Tanja Kulešova, študentka, 21 let]).
360
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
osmišlja kot zgolj svoje lastne, saj govori v imenu tisočih žensk, otrok, žrtev sovjetske imperialistične politike in sovjetskega družbenega eksperimenta, ki so do sedaj ostali brez svojega glasu v zgodovini. Dejstvo, da so dokumentarna pričevanja pristranska in nezanesljiva, razrešuje z množičnostjo pričevanj, ki se medsebojno »brusijo in po-lirajo«, neizogibne subjektivnosti in pristranskosti na ravni avtorske perspektive v tekstu pa na ta način ni mogoče odpraviti. Tu avtorica poišče rešitev v razpadu avtorske perspektive na izpovedno-pričevanjsko, v kateri se kot eden od glasov pridruži zboru pričevanj oziroma izpovedi, in na objektivno oz. metabesedilno perspektivo, s katere dokumentarno raven besedila poveže v jasno sporočilno celoto. Pretresljivost dokumentarnega gradiva, ob katerem ni mogoče ostati neprizadet, daje avtoričinim delom izjemno moč, jasna avtorska ideja podobe časa pa občinstvo deli na zagovornike in nasprotnike avtoričinih stališč.
V tem pogledu gre zagotovo za dela, ki so močno vpeta v vzhodnoslovanski književni prostor, vprašanje pa je, ali gre za dela, ki so v literarnem smislu zares sodobna. Le težko bi se namreč strinjali z žanrsko oznako »polifoni izpovedni roman« (Soro-kin 2009: 322), če gre za razumevanje, ki sledi opredelitvi Bahtina; v marsičem gre namreč tudi za prozo, ki delno spregleda izkušnjo ruske dokumentarne izpovedne proze in njene teoretske refleksije, čeprav jo avtorica med svojimi vzorniki omenja.17 Sodobnejši kontekst tovrstnih dokumentarnih besedil je verjetno smiselneje iskati nekoliko širše; gre za besedila, ki sodijo v polje angažirane dokumentaristike, za dela, v katerih je dokument skupaj z vsemi ostalimi umetniškimi postopki le sredstvo za vzpostavitev alternativnih podob dejanskosti, s katerim avtorji v skladu s svojim prepričanjem polemizirajo z dominantnim diskurzom o določeni temi. Dokumentarni aktivizem je danes nemogoč brez določene stopnje avtorefleksije, kar pojasnjuje tudi vse večjo avtoričino potrebo, da v besedilu pojasni osebni odnos do narave dela, a tovrstna refleksija ne more postati njegova osrednja tema, saj je v tem primeru ogrožena jasnost »podobe«. Drži tudi, da dokumentarni aktivizem najučinkoviteje deluje v okoljih z jasno vzpostavljeno paradigmo, ki jo ruši, zaradi česar je pozornost in reakcije, ki so jih obravnavana besedila deležna danes, pravzaprav do neke mere res mogoče pojasniti ravno s »podmornicami«.
Viri in literatura
Svetlana Aleksijevič, 2009: Černobilska molitev. Ljubljana: Modrijan.
Jurij M. Lotman, 2009: Struktura umetniškega teksta. Ljubljana: LUD Literatura.
Branko Soban, 2015: Kdo se boji Svetlane Woolf? Delo. Sobotna priloga 5. 12. 2015. 32.
Veronika Sorokin, 2009: Černobil triindvajset let kasneje. Svetlana Aleksijevič. Černobilska molitev. Ljubljana: Modrijan, 2009. 319-326.
17 V mislih imamo dokumantarno-umetniško prozo Lidije Ginzburg, ki je nastajala pred vojno in po njej, izšla pa je v osemdesetih letih (rHH36ypr 1989). Za znano literarno zgodovinarko, ki se je ukvarjala s problemom psihološke proze in literarnega junaka, je osrednja tema dokumentarne izpovedne proze sam akt pisave, proces preoblikovanja biografske izkušnje v besedilo.
Blaž Podlesnik, Dokument in proza v delih Svetlane Aleksijevič
361
CBeTnaHa AnEKcuEBuq, 2013: «Co^uaflU3M KoHnunca: A mm ocTanucb». flpyw6a napočoe 2013/10. 207-21.
-- , 2000: B noucKax BenHoro nenoBeKa. Bonpocu numepamypu 2000/1. 37-43. Na spletu.
-- , 1996: Moa eguHcTBeHHaa ®u3Hb. Bonpocu numepamypu 1996/1. 205-24.
Onbra Bama, 2014: nocne yTonuu: aHTpononorua ^epTBbi. Hoeuu Mup 2014/1. 197-202.
Euorpa^ua: CBeTnaHa AneKcueBun. rnaBHaa cTpaHu^. Na spletu (22. 11. 2015).
EenopyccKaa nuTEPATypA, 2012: EenopyccKaa nuTepaTypa - Ha pyccKoM. Na spletu.
neTp Baml, 2008: npaBga - ^eHCKoro poga. PoccuucKaa ^a3ema 3. 5. 2008. Na spletu.
.H. .3. ruH3Bypr, 1989: ^enoeeK 3a nucbMennuM cmonoM. .HeHUHrpag: CoBeTCKun nucaTenb.
B. H. KptmoB, 2014. »,3,oKyMeHT gon^eH ®uTb no 3aKoHaM ucKyccTBa« (HcTopua «goMamHero» co^uaflU3Ma b KHure CBeraaHbi AneKcueBun «BpeMa second--hand»). 0unono^uM u Kynbmypa 2014/3 (37). 250-53.
3axap nunEnuH, 2015: CBeTnaHa Pocchh. H3eecmun 9. 10. 2015. Na spletu.
npaBo ronocA, 2015: npaBo ronoca. CrpacTu no Ho6enro. TB^ 20. 10. 2015. Na spletu.
H. A. Cubakoba, 2006: ®yH^uu aBTopa b noBecTBoBaTenbHoH CTpyKType «hoboh» goKyMeHTanbHon nuTepaTypbi. H3eecmux ^oMenbCKo^o ^oc. yH-ma um. 0. CKopuHbi 2006/1 (34). 76-83.
--, 2005: «3anapoBaHHbie CMepTbro» C. AneKcueBun: oco6eHHocTu K0M^03u^uu u cMbicnoBon KoHTeKCT. BecHiK Ma^ineycKa^a	yH-ma imz. A.A. Kynxmoea
2005/2-3 (21). 116 -22.
®o3e$HHa Taypobha, 2015: Crpacru no Ho6eneBKe. 3mawu 12. 10. 2015. Na spletu.
CepruH YmAKUH, 2008: OcKonKu BoeHHon naMaTu: «Bce, hto ocTanocb ot TaKoro y®aca?» [Pe^ Ha kh. : AneKcueBun C. nocnegHue cBugeTenu: cono gna geTCKoro ronoca. M., 2007]. HHO 2008/93. 234-41.
PE3roME
npucy®geHue Ho6eneBcKoH npeMuu no nnrepaType CBeTnaHe AneKcueBun Bbrnano 6ypHyM noneMUKy b poccuncKnx CMH. HecMoTpa Ha cpaBHnrenbHo HeBMcoKHH ypoBeHb apryMem^uu MHorux noneMnnecKHx otk^hkob, ohu BMgBUHynu pag HHTepechmx BonpocoB o npupoge ee goKyMenranbHon npo3bi u o ponu ^T0^0 poga npou3BegeHun b KoHTeKcre coBpeMeHHon nnrepaTypbi. B cTaTbe cgenaHa nonbiTKa yKa3aTb Ha ocHoBHbie oco6eHHocru goKyMenranbHoro
362
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
nonepKa cepHH KHur ^HKna ronoca ymonuu: oöcyKgaeTca KaHpoBbrä, BpeMeHHoñ h oömeKy^biypHHH KoHTeKCT BocnoMHHaHHH, BKnKraeMbix B ee KHHrH «Ha npaBax goKyMeHTa» h ponb Tpag^noHHbix AHTepaiypHbix npueMoB b ^opMHpoBaHHH TeKCTa KaK goKyMeHTanbHo-xygoKecTBeHHoro ^noro.
Ha Bonpoc, KaK b ^HKfle co3gaeTca oöpa3 aBTopa, mm nbrraeMca oTBeTHTb, yKa3biBaa Ha HeKoTopoe ero pa3BHTHe ot nepBbix gByx go nocnegyromnx Tpex npoH3BegeHHH ^HKna. Oöpa3 aBTopa co BpeMeHeM CTaHoBHTca Bce cno^Hee: oh gBoHTca h b ogHoM npoaB^eHHH Bce öonee cönHKaeTca c «repoaMH» npoH3BegeHHH, CTaHoBHTca ogHHM H3 cBHgeTeneñ, onepegHHM aBTopoM BocnoMHHaHHH. Bo btopom npoaB^eHHH oöpa3 aBTopa co3gaeTca öonee He3aMeTHo — Ha ypoBHe K0M^03H^HH h MeTaTeKcToBMx ^fleMeHT0B aBTop BbicrynaeT KaK aHoHHMHbrä o6"begHHaromHH aBTopcKHH ^pHH^H^, coegHHHMmHH oTgenbHbie ronoca h ^nbie xopbi cbohx repoeB b xygo^ecTBeHHoe ^noe c oneBHgHbiMH aBTopcKHMH HgeÖHbiMH a^eHTaMH.
363
UDK 821.161.1.09Tolstoj L. N.
Svetlana Klimova
National Research University Higher School of Economics sklimova2009@yandex.ru
HADŽI-MURAT LEVA TOLSTOJA: KAVKAŠKI MIR V ČASU VOJNE
Članek obravnava vojno in mir kot dve temeljni podobi Tolstojeve povesti Hadži-Murat. Analizira ju skozi prizmo grškega pojma polemos (vojna), ki obe ti nasprotji obravnava dia-loško in celostno, ne pa binarno oz. opozicijsko; polemos razkriva smiselno podobo vojne, ki vključuje mir kot neizogibnega »drugega«, ob tem pa je v članku velika pozornost namenjena ideološkim, nacionalnim in resentimentnim (etičnim) utemeljitvam problemov vojne in miru ter zatiranja in upiranja.
Ključne besede: kavkaška tema, resentiment, vojna in mir, polemos
The article is devoted to war and peace, which are the fundamental images in Leo Tolstoy's novel Hadji-Murad. They are analyzed through the prism of the Greek concept of "polemos" (war). This concept includes war and peace not as a binary opposition, but as a holistic and dialogical unity. Polemos discovers the conceptual image of war that includes peace as its essential "other". The special attention is paid to the ideological, national, and ressentiment (ethical) aspects of the problem of war and peace, repression and resistance.
Keywords: Caucasian theme, ressentiment, war and peace, polemos
0 Uvod v »kavkaško temo«
Lev Tolstoj sodi med redke pisatelje, za katere so teme vojne - življenje in smrt človeka v času vojne, podoba vojaka, dialektika vojne in miru - osrednje teme ne le v umetniškem, temveč tudi v biografskem smislu. Pri razvoju teh tem je osrednjo vlogo odigral Kavkaz, saj je »sklenil« (J. Tinjanov) pisateljev biografski ustvarjalni krog, ki se je začel s Tbilisijskim obdobjem, v katerem je nastalo njegovo prvo delo (Deštvo 1852), ter končal z ustvarjalnim vrhuncem - povestjo Hadži-Murat (1896-1904). Kavkaška tema povesti Hadži-Murat je sovpadla z zaostritvijo nacionalnega vprašanja v Rusiji in v Evropi, ta pa je vplivala na prihajajoče dogodke prve svetovne vojne in osvobodilnega gibanja.
Tolstojev svetovnonazorski pacifizem in antimilitarizem sta bila praktično nadaljevanje in izpeljava njegovih umetniških in ustvarjalnih idej, smiselnih podob vojne in miru, ki jih je oblikoval v celotni ustvarjalni biografiji. Kot romantično nastrojen častnik je v mladosti prostovoljno izbral življenje na Kavkazu, da bi tako preizkusil svoje duhovne vzgibe ter odkril samega sebe; Tolstojevo mladostno vedenje je bilo prežeto predvsem z rousseauizmom. Tudi ob koncu življenja ga je vleklo na Kavkaz, ko je pobegnil od doma, da bi v tuji deželi našel mir. Morda si je prizadeval, da bi se vrnil k izvoru, v kraj, kjer se je začela biografija umetnika in človeka, da bi se vrnil v svet, o katerem je razmišljal zadnjih petdeset let, ko je nastajala povest Hadži-Murat (CepreeHKO 1950: 593-666).
364
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
1 Hadži-Murat in nacionalno vprašanje v Rusiji
Če je v začetku petdesetih let 19. stol. mladi umetnik v svojih opisnih pripovedih (Sečnja lesa, Kozaki, Naskok) še enoznačno zoperstavljal vojno miru, lahko v povesti Hadži-Murat najdemo njuno novo konceptualizacijo. Hadži-Murat je hkrati dialoški in celovit; povest lahko obravnavamo na dva načina: besedilo sili sodobnega bralca, da se poglobi v zgodovinsko kulturno situacijo konflikta imperija z dvema povsem nasprotnima, a enako zatiranima narodoma in kulturama Kavkaza in Poljske, obenem pa ga sili, da povest bere s perspektive izoblikovanega Tolstojevega nauka, ki ponuja praktičen vzor, kako se na religiozno-nravstvenih in pacifističnih temeljih odreči ideologiji nacionalnega patriotizma, ki uničuje svet ter sili ljudstva v medsebojno vojskovanje, torej - kako se upreti vojaški službi in uporabi orožja. Kavkaz in Poljska nista bila izbrana naključno, saj gre za zrcalni podobi politike in logike Ruskega imperija: bolj ,razvit' ruski narod prihaja, da razsvetli, civilizira in pokori Kavkaz, to ,zaostalo', ,divje' območje, po drugi strani pa Ruski imperij zatira tudi Poljsko, vendar slednjo zaradi njene evropske omike in zaradi dejstva, da je precej bolj razvita kot Rusija. V tem zatiranju naj bi se izbrisal tudi spomin na poljsko prosvetno-misijonarsko dejavnost v Rusiji v času večstoletnih medsebojnih stikov. Kavkaz je bil torej podrejen zaradi svoje neizobraženosti in vzhodnega divjaštva, Poljska zaradi svoje razvitosti in evropske izobraženosti. Želimo torej biti ,Evropa' za Kavkaz in hkrati ne želimo biti ,Kavkaz' za Poljsko.
Ta svojevrsten način samoosmišljanja oblasti, značilen za rusko imperialno politiko v nenehno spreminjajočem se svetu vrednot in ocen, bi lahko označili kot »nihalo binarne zavesti«. Njegovo bistvo je v nenehni inverziji vrednot, ko se enim in istim elementom slike sveta izmenično pripisuje enkrat pozitivna, drugič negativna vrednost, medtem ko se sama slika sveta, njena struktura in »nabor« osnovnih elementov ob tem skorajda ne spreminjajo (KnHMOBa 2006: 62).
Ko se je Tolstoj v svoji kavkaški povesti spomnil na Poljsko, je izpostavil vozlišče nacionalne problematike v Rusiji druge polovice 19. stol., v katerega je povezal dve najbolj boleči točki imperijskega kolonializma. »nonbma h KaBKa3 - ^TO gBe 6onaHKH Pocchh. HaM HyxHO, no KpanHen Mepe, cto Tbican nenoBeK b Kaxgon H3 ^THx CTpaH. - Bbi roBopure nonbma. - O, ga, ^TO 6bin ncKycHbra xog MeTTepHHxa, hto6m npHHHHHTb HaM 3aTpygHeHHa [pogovor pruskega odposlanca z baronom Lie-venom ob pričakovanju prihoda carja in carice - op. S. K.]« (To^ctoh XXXV: 74).1
Opozoriti velja na še en pomemben odmev poljske prisotnosti v kavkaški zgodovini. Kavkaz je bil kraj izgnanstva številnih preganjanih skupin, tudi Poljakov ^H^aHOBa 2005). Brez lastne domovine so bili po vstaji leta 1831 številni mladi nadarjeni Poljaki poslani v vojaške enote na Kavkaz. Zanimivo je, da je del teh ljudi prešel na stran gorskih ljudstev in se skupaj z njimi boril proti enotam Ruskega imperija za neodvisnost in svobodo, del pa se je vojskoval na strani imperijskih sil. Zato je
1 »Poljska in Kavkaz sta božji kazni za Rusijo. V vsaki od teh dveh dežel moramo imeti skoraj po 100 tisoč mož. - Poljska, pravite ... - Oh, da, Metternich je napravil mojstrsko potezo, ko nam jo je naprtil v breme« (Tolstoj 1955: 247, v nadaljevanju bodo navedki prevodov iz te izdaje označeni le s številko strani).
Svetlana Klimova, Hadži-Murat Leva Tolstoja: Kavkaški mir v času vojne
365
drobna epizoda iz povesti, posvečena kaznovanju poljskega študenta Brzezovskega, povsem primerljiva z mogočno podobo kavkaškega puntarja Hadži-Murata:
-	KaK ^aMunua? - cnpocun HuKonan.
-	Exe30BCKHH.
-	nOMK?
-	nomcKoro npoHcxoxgeHH« h KaTonuK, - oTBeTun ^epHbimeB.
HuKonan HaxMypunca. Oh cgenan MHoro 3^a noMKaM. flna o6tacHeHua ^T0^0 3^a eMy Hago 6bmo 6biTb yBepeHHbiM, hto Bce noMKH Herogau. H HuKonan cnuTan ux TaKOBLiMH h HeHaBugen ux b Mepe Toro 3^a, KOTopoe oh cgenan hm (71).2
Imperijska logika zatiranja za samoopravičevanje egocentrizma represivne zavesti nujno potrebuje drugega, kar tudi nazorno potrjuje navedeni odlomek: ob sovraštvu zaradi zla, ki ga je povzročil agresor, je treba poiskati konceptualni temelj lastne pravice do tega zla - razgaliti logiko globalnega opravičevanja imperija in imperialne politike.
Na primeru obračuna z mladim Poljakom je Tolstoj pokazal podobnost njegove usode z usodami vseh preganjanih ljudstev imperija, ki so po priključitvi t. i. Zahodnih dežel zavračali prestop v pravoslavje in bili zaradi vere preganjani.
nočne HepHbimoBa 6bm npuHflT, npuexaBmHH OTK^aHaTbca reHepan-ry6epHaTop 3anagHoro Kpaa, bh5hkob. Ogo6puB npuHATbie Bh6hkobmm Mepbi npoTHB 6yHTyro^ux KpecTbflH, He xoTeBmux nepexoguTb b npaBocnaBue, oh npuKa3an eMy cyguTb Bcex HenoBHHyro^uxca BoeHHMM cygoM. ^TO 3Hanuno npuroBapHBaTb k nporHaHuro cKBo3b cTpoH (73).3
Morda gre pri ,slabih' uniatih prav tako za Poljake ali Beloruse, ki so jih nasilno priključili imperiju in ki se niso želeli podrediti, temveč so si dovolili lastni ,občutek identitete'. O njihovi genetski povezavi z Brzezovskim priča tudi enaka ,humana kazen', ki jim jo nameni Nikolaj Pavlovič; ne, nikakor ne obsodba na smrt: »Ho, cnaBa 6ory, cMepTHOH Ka3HH y Hac HeT. H He MHe BBoguTb ee. npoBecTH 12 pa3 cKBO3b TMcany ne^OBeK. HHKonan« (71).4
Navedeni primeri ilustrirajo usode različnih narodov, ki so bili na enak način zatirani, a jih politika imperija in oblast samopobožanjenega/pobožanjenega posameznika na čelu države nista zlomila.
2	»Kako se piše?« je Nikolaj vprašal. »Brzezovski.«
»Poljak?«
»Poljskega rodu in katoličan,« je Černišov odgovoril. Nikolaj je mrko pogledal.
Poljakom je bil prizadejal že mnogo hudega. V opravičbo za vse to je moral biti prepričan, da so vsi Poljaki malopridneži. In Nikolaj jih je imel za take in jih sovražil - sovražil v enaki meri, kot jih je zatiral (244).
3	Za Černišovom je bil sprejet Bibikov, generalgubernator Zahodne pokrajine, ki je bil prišel, da se poslovi. Ko je pritrdil ukrepom Bibikova zoper uporne kmete, ki niso hoteli prestopati v pravoslavje, mu je ukazal, naj postavlja vse nepokorneže pred vojno sodišče. To je pomenilo obsodbo na tek skozi šibe (245-46).
4	»Toda smrtne kazni pri nas hvala bogu ni. In jaz je ne bom uvajal. Naj ga peljejo dvanajstkrat skozi tisoč mož. Nikolaj« (244), kar je seveda pomenilo dvanajst tisoč šib ter gotovo in zelo kruto smrt (op. prev.).
366
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
2 Resentiment imperijske zavesti
Mladi Poljak v povesti umre, ker so vsi Poljaki »malopridneži«, tj. taki, ki so izven okvirov temeljne etike in predpostavke o nedolžnosti, kar pomeni, da so 'malo neljudje'. Ta doslednost sklepanja se povsem sklada z absurdnostjo resentimentne zavesti, ki je povzdignjena na raven vsesplošne logike državne politike. Posebej jasno se kaže v okviru stroge binarne opozicije vojne in miru. Imperijski mir je rezultat represije (vojne), gre za utelešenje resentimentne zavesti njenega glavnega simbola - imperatorja (oblasti), za sistem zatiranja druge kulture in drugačnega mišljenja. Takšen mir je rojen iz nasilja, in vojna oziroma smrt je njegov neločljiv del. Mir imperija je vzrok za smrt konkretnih posameznikov, vojsk, ljudstev, kultur in metaforično vsega sveta. Opozorimo na ključne elemente resentimentne zavesti, sklicujoč se na razmišljanja Maxa Schelerja:
Resentiment je duševna samozastrupitev s točno določenimi vzroki in posledicami [...]. Najpomembnejša izhodiščna točka v oblikovanju resentimenta je impulz maščevanja [... ]. Ob tem je pomembno, da impulz maščevanja še zdaleč ne sovpada z impulzom povračilnega udarca ali obrambe [. občutki Hadži-Murata, gorskih ljudstev, Poljaka Brzezovske-ga - op. S. K.]. Dve posebnosti sta veliko bolj pomembni pri opredelitvi določenega akta kot maščevanja: vsaj trenutno ali nekaj časa trajajoče zaviranje ali zaustavitev neposredno nastalega odgovora-impulza (ter z njim povezanih reakcij gneva in jeze) [...]. Maščevanje je samo po sebi občutje, ki vznikne iz stanja nemoči, zato gre vedno za stvar človeka, ki je v določenem smislu »šibak« (Scheler 1915: 48-50).
Prav te resentimentne poteze so z osupljivo natančnostjo opisane v Tolstojevi karakteristiki imperatorjevega stanja, ko slednji odloča o usodi poljskega študenta:
- nogoxgu HeMHoro, - cKa3an oh, u, 3aKptiB ma3a, onycTun ronoBy. ^eprnimoB 3Han, cmimaB ^TO He pa3 ot HuKonaa, hto Korga eMy Hy^Ho pemuTt KaKoñ-nu6o BaxHHñ Bonpoc, eMy Hy^Ho 6tmo TomKo cocpegoToHUTtca Ha HecKomKo MraoBeHun, u hto Torga Ha Hero Haxoguno HauTue u pemeHue ocTaBM^oct caMo co6oñ. Oh gyMan TenepL o tom, KaK 6li BnonHe ygoB^eTBopuTt ToMy nyBCTBy 3no6ti k noMKaM, KoTopoe b HeM pacmeBenunoct ^TOH ucTopueñ cTygeHTa [.] (71).5
Nedvomno je, da lahko v našem primeru besedo zaviranje uporabimo le pogojno; na resentimentnost Nikolajevega duševnega stanja kaže prisotnost občutka maščevanja, ki je lahko brez objekta: »ko ne zajema nekega določenega objekta, temveč vključuje vase celoten kontekst, v katerem se je rodila prizadetost - območje, mesto itd. -, lahko zajame celo ves svet kot drugost« (Scheler 1915: 51).
Scheler, ki natančno našteva primere pojavnosti maščevanja, opozarja na nizki status maščevalca, na neuresničene ambicije ter hkrati na napuh in željo po prisvojitvi želenega, a nedosegljivega. A s čim se v tem primeru napaja resentiment prve-
5 »Malo počakaj,« je rekel in zaprl oči ter pobesil glavo. Černišov, ki je bil to že večkrat slišal od Nikolaja, je vedel, da potrebuje car, kadar mora rešiti kakršno koli važno vprašanje, samo nekaj trenutkov zbranosti; tedaj da ga obide razsvetljenje in najboljša rešitev se porodi sama od sebe, kakor da bi mu nekakšen notranji glas povedal, kaj je treba storiti. Zdaj je premišljeval o tem, kako bi popolneje ustregel tistemu čustvu zlobe proti Poljakom, ki ga je bila v njem razgibala zgodba tega dijaka [...] (244).
Svetlana Klimova, Hadži-Murat Leva Tolstoja: Kavkaški mir v času vojne
367
ga moža imperija, ki mu je na voljo vsa oblast? Ne glede na vse, on ni le občutil resentimenta v odnosu do manjših narodov, ki jih je sam zatiral, temveč je za svoje maščevanje našel tudi strahotne načine udejanjanja v zasužnjevanju, vojnah, sojenjih ,krivcem' ter v legalizaciji množičnih pobojev in ,čiščenj čečenskih vasi'. Morda se zdi presenetljivo, a v Schelerjevi terminologiji se to imenuje zavist - zavist, ki jo je Tolstojev junak občutil do zatiranih ljudstev in ki je postala resnični vzrok njegovega resentimentnega vedenja. Sama zavist odraža občutek nemoči »šibkega« posameznika v primerih, ko »gre za vrednote in dobrine, ki jih zaradi njihove narave same ni mogoče dobiti, in le v primerih, ko se te znajdejo v sferi naših primerjav, tj. v sferi, v kateri do naših notranjih sprememb prihaja prek primerjav z drugimi« (Scheler 1915: 62-63). Resentiment poraja mišljenje v okviru dualne opozicije mi - oni, ki jo na ravni podob uteleša nasprotje med vojno in mirom. Tu sta vsaka primerjava in dialektika izključeni, saj smo mi z našimi vrednotami edini moralni in resnični, medtem ko so oni amoralni, njihove vrednote pa lažne. V tem primeru so ideološki klišeji o prirojeni blagorodnosti ,od Boga izbranega' vladarja, o njegovem pravičnem in očetovskem odnosu do vseh podanikov imperija zanikani z logiko resentimentnega vedenja, a se v celoti umeščajo v njeno formulo:
Občutek lastne vrednosti se pri naivnem plemenitem človeku ne »sestavlja« iz posameznih občutkov, utemeljenih na vrednosti njegovih posameznih kvalitet, sposobnosti ali darov; gre bolj za samo njegovo bistvo in bit [...]. Plemenit človek doživi vrednote pred primerjavo, podlež pa jih prvič doživi šele ob primerjavi in skozi primerjavo« (Scheler 1915: 67).
Izkaže se, da imperatorjeva plemenitost kot prirojena izbranost ,najboljšega' sama po sebi postaja edino sredstvo za določanje vrednostnega sveta vseh ostalih ljudi. Celotna logika imperijskega centralizma v bistvu povzroči inverzijo plemenitosti - podlosti, ko se akumulira v nerefleksivnosti (nesposobnosti kritičnega samozavedanja) najbolj mislečega in najodgovornejšega človeka Ruskega imperija:
nocTOflHHaa, flBHaa, npoTHBHaa oHeBugHocTu, necTt OKpyxaro^HX ero nrogeft goBena ero go Toro, hto oh He Bugen yxe cboux npoTHBopeHHH, He coo6pa3oBHBan cbou nocTynKH u cnoBa c geHCTBHTemHocTtro, c noruKoft unu gaxe npocTLiM 3gpaBLiM cmlictom, a BnonHe 6tm yBepeH, hto Bce ero pacnopaxeHH«, KaK 6li ohu He 6tmu 6eccMLicTeHHti, HecnpaBegnuBti u Hecornacmi Mexgy co6oft, cTaHoBunuct u ocMticneHH, u cnpaBegnuBti, u cornacmi Mexgy co6oft, totlko noToMy, hto oh ux genan (71).6
Nikolaj je absurdno enačil svoj imperatorski status s plemenitostjo in nezmotljivostjo svojega človeškega jaza (v bistvu je sebe v svoji strastni vsedovoljenosti dojemal kot svetnika). Vsak absurd svoje logike in dejanj je razumel kot religiozno sankcionirano in zakramentalno resnico višjega reda, sam je bil glavno ,merilo'
6 Nenehno in očitno prilizovanje obdajajočih ga ljudi, brez ozira na to, kar je moral vsak videti, ga je bilo pripravilo tako daleč, da ni več videl svojih protislovij, niti ni primerjal svojih dejanj in besed z resničnostjo in logiko ali vsaj preprosto zdravo pametjo, marveč je bil docela prepričan, da so vsi njegovi ukrepi, naj bodo še tako nesmiselni, krivični in neskladni med seboj - nazadnje vendar smiselni in skladni, samo zato, ker so njegovi (243-44).
368
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
vrednostne slike sveta, poosebljenje večmilijonskega mi lastnega naroda, v imenu katerega se odvijajo vojne in se vzpostavlja mir. Prav v tem procesu se kaže tudi bistvo resentimenta, ki je po Schelerju v »iluzornem dojemanju in ponarejanju samih vrednot, v luči katerih potencialni objekti primerjave sploh lahko dobijo kakršno koli pozitivno vrednost [...]« (Scheler 1915: 72).
Resentiment v odnosu do Poljske in Poljakov je mogoče pojasniti v kontekstu zgodovine: tu je šlo tako za maščevalnost za njihove zgodovinske pretenzije do ruskega prestola kot tudi za zavist manj izobraženega in manj razvitega do bolj razsvetljenega - četudi pokorjenega - evropskega naroda. Zato se je vojna kazala kot edini sprejemljiv način za vzpostavitev nadvlade ter kot ,merilo' zgodovinske pravičnosti in resnice. V odnosu do Kavkaza pa so delovali drugačni motivi. Vojna na Kavkazu je bila predstavljena kot univerzalen način za podreditev ,divjakov', ki ne razumejo jezika razsvetljenega imperija in jih je treba osvojiti za njihov lastni blagor in v njihovo lastno korist. V obeh primerih je opozicija vojne in miru binarna in temelji na mišljenju v okvirih mi in oni: svobode in vsedovoljenosti imperija (v podobi imperatorja) ter nesvobode in pokornosti njegovih podanikov. Le v teh okvirih je lahko smrt-vojna enoznačna in brezpogojna alternativa življenju-miru. Dualna opozicija vojne in miru kot tudi Tolstojeva vojaška teorija v teh okvirih sta dodobra raziskani na primerih njegovih Sevastopolskih povesti in romana Vojna in mir.
Ideja, ki tvori vojaško teorijo grofa Tolstoja in ki je povzročila takšen hrup, je v tem, da vsak vojak ni preprosto materialno sredstvo, temveč je močan predvsem zaradi svojega duha; da je konec koncev vsa stvar odvisna od duha vojakov, ki lahko pade do paničnega strahu ali pa se dvigne do junaštva (CrpaxoB 1984: 277-78).
Duševno moč vojaka opravičuje sama narava obrambne vojne, ,mirna' podstat kmečkega vojaka, in prav to predstavlja nujen pogoj, da lahko resnični svet preživi onkraj vojne.
3 Polemos kot novo razumevanje vojne in miru
Teme svobode in nesvobode ter vojne in miru znotraj imperija ravno na Kavkazu dobijo drugačen smisel in postajajo predmet drugačne obravnave. Te lahko razumemo le, če pogledamo onkraj binarne opozicije vojne in miru, zapustimo Peterburg in se potopimo v kozmos kavkaškega sveta. Tam obstajata povsem drugačna vojna in drugačen mir, povsem drugače - z drugega brega - nanju gledajo predstavniki zatiranih ljudstev. Tolstoj nam je prebivalce Kavkaza predstavil z očmi uničevanega in zatiranega malega hribovskega ljudstva, ob tem pa se je izkazalo, da gorjani, ki Nikolaju niso prizadejali nikakršnega zla, prav tako vidijo Nikolaja in z njim tudi vse ruske vojake kot podleže, a se pri tem ne opirajo na abstraktno etiko sovraštva in maščevanja, ki jo napajajo resentimentna občutja, temveč na eksistencialno - torej dejansko doživeto fizično in nravstveno zlo, ki je bilo prizadejano njihovemu narodu. Za njih je vojna v danih pogojih edini mogoči ,življenjski prostor' in poraja drugačen pogled na naravo občutij.
O HeHaBHCTH K pyCCKHM HHKTO He rOBOpM. ^yBCTBO, KOTOpOe HCnLITLIBaHH BCe HeneH^I
ot Mana go BenHKa, 6tmo CHmHee HeHaBHCTH. ^TO 6tma He HeHaBHCTt, a HenproHaHHe
^THX pyCCKHX Co6aK nrogtMH u TaKoe oTBpa^eHHe, rag^HBOCTt u HegoyMeHue nepeg
Svetlana Klimova, Hadži-Murat Leva Tolstoja: Kavkaški mir v času vojne
369
HenenoH xecTOKOCTtro ^Tux cy^ecTB, hto xenaHue ucTpe6neHua ux, KaK xenaHue HCTpe6neHH« Kptic, agoBHTHx nayKOB u bo^kob, 6tmo TaKUM ecTecTBeHHtiM HyBCTBOM, KaK HyBCTBO CaMOCOXpaHeHU« (81).7
Na Kavkazu za razliko od Peterburga deluje drugačna logika vojne in miru: ne gre za opozicijo, temveč za kozmično zlitje vsega z vsem, življenja s smrtjo, osebnega z občim, jaza z drugim. Vojni kot načinu utrditve ideje pokornosti, podreditve in imperijske ideje miru je zoperstavljena drugačna smiselna podoba vojne kot miru
-	vojne kot načina življenja v imenu svobode ter v bran človeškega dostojanstva. Na tem pristopu temeljijo tako ideologija kot aksiologija in eksistencializem vojne in miru v povesti Hadži-Murat.
Da bi lahko celovito opisali to novo vsebino, predlagamo uporabo starogrškega pojma polemos (nöXs^oq), ki najustrezneje odraža konceptualizacijo dane ideje. Gre za drugačno smiselno podobo vojne, pri kateri je mir vpleten v njeno notranje tkivo, nastopa kot njen neizogibni element, kot njen drugi, ki v neločljivo celoto povezuje vse smisle nasprotujočih si načel vojne in svobode, vojne in ujetništva, vojne in lepote, vojne in družine, vojne in človeka, vojne in narave itd. V filozofski besednjak je pojem polemos vpeljal starogrški filozof Heraklit v svojem znamenitem 53. fragmentu »Vojna je oče in kralj vsega«. Natančnejšo analizo polemosa je ponudil Heidegger, ki je pojem povezal z nemškim pojmom Auseinandersetzung:
Heidegger's preferred translation for the Greek word polemos is Auseinandersetzung, commonly rendered in English as confrontation. In English, we speak of confronting the world, or people, or problems, or ideas, or even things. [...] Confrontation is both a struggle over and an account of the sense of things, but not a naked attempt to impose meaning or dominion; confrontation expects and indeed demands resistance as the catalyst for understanding. This sense of confrontation in the German Auseinandersetzung also ranges from outright conflict to a settling of accounts—a giving of accounts in a discussion to resolve an issue (Fried 2000: 15).
Za Heideggerja se heraklitovski polemos razkriva v vseh pojavnostih: ontološko
-	kot utemeljitev pojavnosti stvari v svetu, gnoseološko - kot način identifikacije lastnega bistva skozi polemiko z drugim, etično - kot ,pravica' do svojega mesta v Auseinandersetzung kot »spoštljivem spoznavanju« sebe in drugega.
Ruski filozof Mamardašvili pa ob obravnavi Heraklitovega fragmenta ni poudarjal zoperstavljanja, temveč je izpostavil aksiologijo polemosa:
Za kaj gre? Še ena filozofska fraza v volapiku? Je mar Heraklit militarist? Seveda ne, želi le povedati, da se samo v stanju vsesplošnega polemosa, v katerem se ljudje spoprimejo z bivanjem, drug z drugim in s samim seboj, določi in odloči, kdo je suženj in kdo svobodni človek. Vojna razvršča po rezultatskih poljih: ta je postal suženj, ker ni želel umreti, medtem ko je bil svobodni človek pripravljen umreti in je prestal tveganje lastne pripravljenosti na smrt, saj je - kot pravi Heraklit - eden lahko več in boljši od tisočih, če
7 O kakem sovraštvu do Rusov ni nihče niti govoril. Čustvo, ki je navdajalo vse Čečence, od malega do velikega, je bilo slikovitejše od sovraštva. To ni bilo sovraštvo, temveč nepriznavanje ruskih psov za ljudi in tolikšen stud, gnus in osuplost nad nesmiselno okrutnostjo teh bitij, da se jim je zdela želja, iztrebiti jih, kakor iztrebljajo podgane, strupene pajke in volkove, enako naravna kakor čustvo samoohrane (253).
370
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
je najboljši. A biti najboljši ti ni dano vnaprej, to se porodi in odloči le znotraj polemosa (MaMapgamBunu 2014: 88-89).
Polemos torej ni etično enoplastna oznaka stanja vojne kot nasprotja miru, temveč njuna ontološka enotnost. Kot »oče vsega« je podoben »neustvarjeni Svobodi« (Ungrund - nem. brezno) Berdjajeva, ki ne upravlja zgolj z ustvarjenim svetom, temveč je tudi nujen predpogoj njegovega rojstva v aktu stvarjenja. Polemos je kot pogoj za realizacijo absolutne svobode po svojem bistvu ontološki, noumenalen in božanski. Tu Bog, kot bi dejal Berdjajev, »ni prisoten v Božjem imenu, ne v magičnem dejanju in ne v moči tega sveta, temveč v vsesplošni pravičnosti, resnici, lepoti, ljubezni, svobodi in junaškem dejanju« (EepgaeB 1991: 176).
Tolstoj utemelji polemos v podobi človeka v vojni. Ta človek vojne je drugačen od prejšnjih Tolstojevih junakov, saj z vojno ni povezan ne z občutkom dolžnosti (kot kapitan Tušin v Vojni in miru), ne z otroškim romantizmom in neopisljivim navdušenjem nad nevarnostjo (kot Nikolaj in Petja Rostov) in ne z željo pa slavi in junaštvu (kot Andrej Bolkonski ali častnik Butler iz povesti Hadži-Murat):
BoftHa npegcTaBnmacb eMy TonbKo b tom, hto oh nogBepran ce6a onacHocTu, bo3moxhocth cMepTu h ^THM 3acnyxuBan h Harpagbi, h yBaxeHue 3gemHux ToBapu^eft, h cbohx pyccKux gpy3eft. flpyraa CTopoHa bohhh: cMepTb, parni congaT, o^^epoB, rop^B, KaK hh cTpaHHo ^TO cKa3aTt, h He npegcTaBnmacb ero Boo6paxeHHK>. Oh gaxe 6ecco3HaTenbHo, hto6h ygepxaTb cBoe ^o^THHecKoe npegcTaBneHue o BoftHe, HHKorga He cMoTpen Ha y6uTbix h paHeHbix (79).8
V polemosu je imel človek vojne edinstven občutek za vrednost človeškega življenja, smisel katere pa je bil organsko povezan z edinstvenim občutkom za vrednost človeške smrti. Življenje in smrt ter vojna in mir tukaj med seboj niso v opoziciji, temveč polemizirajo, se družijo, borijo in prepletajo v enotno celoto polemičnega koz-mosa. Zato so s človekom vojne enako povezani vsi junaki povesti: Hadži-Murat in njegova nesrečna žena in sin, Marja Dmitrijevna, vojak Avdejev in ves svet, ki jih obdaja. Celo grm »malinovordečega osata«, tatarca, kot simbol vojne in njene nesmiselne krutosti, je del sveta, ki je vpet v polemos kot v svojo bitnostno osnovo. Polemos druži v enotno načelo delo vojne in oddih miru: » - TaK bot KaK-c, 6arromKa, - roBopun Maftop b npoMe®yTKe necHu. - He TaK-c, KaK y Bac b nurepe: paBHeHbe Ha npaBo, paBHeHbe HaneBo. A bot noTpygunucb (6bin pa3opeH neneHcKun ayn - C.K.) -u goMoft. MamypKa HaM Tenepb nupor nogacT, ^h xopomue. ®u3Hb! TaK nu?« (79).9 Življenje teče na enak način na tej in oni strani barikad. Ob opisih strahot, ki so posledica dejanj ruske vojske, nam Tolstoj hkrati pokaže, da tako Čečeni, ki jih zatira sovrag, kot ruski vojaki v trenutkih mirnega življenja v sebi ohranjajo življenje in Boga ter da v vsem nečloveškem, kar prinaša imperij, ostajajo to, kar so:
8	Bistvo vojne se mu je zdelo samo to, da se je izpostavljal nevarnosti morebitne smrti in s tem zasluže-val tako plačilo kakor spoštovanje tukajšnji tovarišev in prijateljev v Rusiji. Druga stran vojne: smrt, rane vojakov, častnikov in hribovcev, vse to mu, naj bo še tako čudno slišati, niti ni prihajalo na misel. Ubitih in ranjencev ni nikoli gledal, da bi ohranil svojo poetično predstavo o vojni (251).
9	»Torej tako je, dragi,« je v presledku med pesmijo rekel major. »Tu ni kakor pri vas v Pitru: na desno se ravnaj, na levo se ravnaj. No, potrudili smo se - in zdaj gremo domov. Mašurka nama postreže s testenico in dobro zeljno juho. To je življenje! Kajneda?« (252)
Svetlana Klimova, Hadži-Murat Leva Tolstoja: Kavkaški mir v času vojne
371
nepeg »uremMu ctoot Bbi6op: ocTaBaTtca Ha MecTax u BoccTaHoBUTt co CTpamHbiMu ycunuflMu Bce c TaKUMu TpygaMu 3aBegeHHoe u TaK Jierao u 6eccMbicneHHo yHHHToxeHHoe, orngaro BCflKyro MUHyTy noBTopeHua Toro uju, npoTUBHo pejuruo3HoMy 3aKOHy u nyBCTBy oTBpa^eHua u npe3peHua k pyccKUM, noKopuTtca um. CTapuKu noMonunuct [...] u TOTHac xe npuHmuct 3a BoccTaHoBjeHue HapymeHHoro (81).10
Ob tem je najbolj presenetljivo, da ljudje v tej situaciji niso v umski opoziciji in ne sodijo o pravičnih in krivih. Druži jih skupna vez - krvna vez sorodstva in sovraštva. V polemosu se preplete celotno vozlišče človeškega jaza, samo stanje vojne pa postane nujno potreben »drugi« za razkritje bistva življenja, s katerim je človek zmogel vstopiti v dialog, ob tem pa v pogojih uničenja in smrti, ki jih prinaša vojna, ohranil sebe in svojo celostnost. Polemos je dialoški ,boj' med absurdom nenravstvene logike resentimentnega tujega sveta, ki je lastna ,neljudem' (osvajalcem, ki uničujejo koz-mos življenja zaradi vzgibov in želja posameznika, ki si ,jemlje oblast' nad življenjem in smrtjo), in eksistencialno veličino vojne kot višje resnice, ki ohranja celostnost in človečnost v ljudeh, ki se znajdejo v boju za svobodo.
4 Dialoški postopki polemosa
Dialog znotraj vojne pomeni notranjo vez z življenjem in Bogom. V vojni, ko imamo opraviti z nečlovečnostjo, je najtežja naloga ostati človek, dokazati torej, da ima človek vojne pravico do življenja in smrti, spetih z nevidno idejo božanske prisotnosti. Rešitev te naloge je izpeljana nepričakovano in za Tolstoja tipično: »jasnovidec telesa« (Dmitrij Merežkovski) je pokazal zbližanje ljudi iz nasprotujočih si svetov na ravni bližine telesnega koda - z nasmehi: »Xag®u-MypaT otbcthj yjm6koh Ha yjbi6Ky h yjbi6Ka ^Ta nopa3una ^0JT0pa^K0^0 cbohm geTCKHM go6pogymueM. [...] Oh o^ugan MpanHoro, ny®goro nenoBeKa, a nepeg hhm 6mj caMbin npocTon nejOBeK, yjbi6aBmHHC.a TaKon go6pon yjbi6Kon, hto oh Ka3anca He ny®uM, a gaBHo 3HaKoMbiM npuaTejeM« (28).11
Nič manj pomembno pri tem ni srčno (duševno) sočutje do drugega (na primer simpatija Marje Dmitrijevne do Hadži-Murata); Tolstoj je tako poudaril tudi pomen pozitivih dejanj nasprotnikov (vstajanje in odstopanje prostora, podajanje predmetov), vlogo pogledov, pojava sramežljivosti pri divjaku Hadži-Muratu ob stiku s tujim svetom ruske kulture (nemir, rdečica, spuščanje pogleda), vlogo telesne privlačnost ob vonju junakov, obleke in simbolizacije telesno-čutnega zbližanja v ,ritualnem' dotiku ustnic z materinimi prsmi. Izpostavljeno je torej vse tisto, kar je pri Hadži--Muratu in njegovih vojakih naredilo vtis tako na izobraženca kot tudi na preprostega ruskega človeka.
10	Prebivalcem je bilo na izbiro, da ostanejo tu in s strašnimi napori obnove vso tolikanj težko pripravljeno in tolikanj lahko in brezmiselno uničeno last, vsak trenutek pripravljeni, da se ponovi isto - ali pa, da se uklonijo Rusom, v nasprotju z versko postavo in s svojim čustvom studa in zaničevanja do njih. Starci so pomolili [...] in jeli obnavljati, kar je bilo porušeno (253).
11	Hadži-Murat je vrnil smehljaj za smehljaj, in Poltorackega je osupila otroška dobrodušnost tega smehljaja. [.] Pripravil se je bil na mračnega, redkobesednega, odljudnega moža, tu pa je stal pred njim najpreprostejši človek in se tako dobrosrčno smehljal, da se mu je zdel že davno znan prijatelj (196).
372
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
Tuji strašni (običajno namišljeni) podobi sovražnika je Tolstoj zoperstavil realnega živega človeka, tako da je nasprotujoča si svetova zbližal z nasmehi, dotiki, prijaznimi gestami - torej s pomočjo čustvene komplementarnosti ljudi različnih svetov in kultur. »BopoH^B nocnemni goMon, 6oacb HegoBonbCTBa ®eHbi 3a to, hto HaBa3ai en ny®oro, CTpamHoro nenoBeKa, c kotopmm Hago 6brno o6xognTca, hto6m He o6ngeTb h He cinmKOM npnnacKarb (c ^03H^Hn Bbicmero Hag HH3muM - C.K.). Ho CTpax ero 6brn HanpaceH. Xag®n-MypaT cugen Ha Kpecne, gep^a Ha KOieHax ByibKy, nacbiHKa BopoH^Ba« (31).12
Ko je Hadži-Murat začel svoje novo življenje med Rusi, je - podobno kot rusko plemstvo, preprosti častniki in ostali Rusi - druge, njemu tuje ljudi, dojemal preko telesne privlačnosti ali odpora:
OTHomeHue Xagxu-MypaTa k ero hobhm 3HaKoMbiM ceftnac xe onem «cho onpegenraocb. K HBaHy MaTBeeBuny Xagxu-MypaT c nepBoro 3HaKoMCTBa c hhm nonyBCTBoBan oTBpa^eHue u npe3peHue u Bcerga BbicoKoMepHo o6pa^anc« c hhm. Mapb« gMMTpueBHa, KoTopa« roToBuna u npuHocuna eMy nu^y, oco6eHHo HpaBunacb eMy. EMy HpaBunacb u ee npocToTa, u oco6eHHa« KpacoTa nyxgoft eMy HapogHocTu, u 6ecco3HaTernHo nepegaBaBmeec« eMy ee BieneHue k HeMy. Oh CTapaica He CMoTpeTb Ha Hee, He roBopuTb c Hen, ho ma3a ero HeBomHo o6pa^aiucb k Hen u cieguiu 3a ee gBu^eHuaMu (84-85).13
Kvintesenca dialoške telesnosti postane menjava stvari kot simbolni izraz prijateljstva in odprtosti, ki odraža starodavno simboliko obdarovanja in gostoljubja ter preseganja razlik in sovraštva starodavnih ljudstev na poti njihovega zbliževanja. Jean Baudrillard, ki je raziskoval univerzalnost tega starodavnega mehanizma človeške komunikacije z menjavo, je opozoril na cikličnost in simbolnost tega procesa: »Simbolno ni pojem, ne instanca, ne kategorija in ne ,struktura', temveč gre za dejanje menjave in socialni odnos, ki omeji realno ter v sebi dovoli realno in opozicijo realnega in imaginarnega« (Bogpnnap 2006: 243).
5 Konotacije pojma smrti
Drugi temelj polemičnega razumevanja vojne predstavlja novo, drugačno razumevanje smrti, ki se povsem razlikuje od umora. Pisatelj v povesti izbira različne perspektive upodabljanja smrti; ta je tako na primer upodobljena kot noumen in smisel:
12	Voroncov [je] pohitel domov, boječ se, da bi žena ne bila nejevoljna, ker ji je bil naprtil tujega, strašnega človeka, s katerim je bilo treba tako ravnati, da ga nisi niti užalil niti preveč pobožal. Toda njegov strah je bil neosnovan. Hadži-Murat je sedel v naslanjaču, držal Voroncovljega pastorka Buljka na kolenih [...] (199).
13	Razmerje Hadži-Murata do njegovih novih znancev se je takoj povsem jasno določilo. Do Ivana Ma-tvejeviča je bil Hadži-Murat že v prvem trenutku znanja z njim začutil odpor in zaničevanje in se je zmeraj ošabno vedel proti njemu. Marja Dmitrijevna, ki mu je pripravljala in prinašala hrano, mu je bila posebno všeč. Ugajala mu je njena preprostost in posebna lepota narodnosti, ki mu je bila tuja, ter njeno nagnjenje, ki jo je vleklo k njemu in nezavedno prehajalo tudi nanj. Prizadeval si je, da bi je ne gledal in bi z njo ne govoril, toda oči so se mu nehote obračale k nji in spremljale njene gibe (257).
Svetlana Klimova, Hadži-Murat Leva Tolstoja: Kavkaški mir v času vojne
373
PaHa b 6ok 6tina cMepTentHa, u oh nonyBCTBOBan, hto yMupaeT. BocnoMuHaHua u o6pa3H c Heo6tiKHOBeHHOH 6HCTpoToft cMeHanuct b ero Boo6paxeHuu ogHo gpyruM [...] Bce ^To Ka3anoct TaK huhto^ho b cpaBHeHuu c TeM, hto HanuHanoct gna Hero (117).14
Kot fenomen:
neTpyxa y6uT Ha BoftHe, »3a^u^aa ^pa, oTenecTBo u Bepy npaBocnaBHyro«. TaK Hanucan BoeHHtm nucapt. CTapyxa, nonynuB ^To u3BecTue, noBHna, noKyga 6tino BpeMa, a noToM B3anact 3a pa6oTy (39).15
Kot junaštvo oziroma hrabrost:
B ^TOH cMepTH (reHepana Cnen^Ba - C.K.) hukto He Bugen Toro b ^TOH xh3hh MoMeHTa - oKomaHua ee u Bo3Bpa^eHua k ToMy HCToHHHKy, u3 KoToporo oHa BHmia, a Bugenoct TontKo MonognecTBo nuxoro o^u^pa, 6pocuBmeroca c mamKoft Ha rop^B u oTHaaHHo py6uBmero ux (25).16
Smrt je predstavljena tudi kot umor človeka v času vojne, kot osebna (individualna) tragedija posameznika in kot abstraktna (formalna) smrt nekoga drugega, kot vsesplošnost in neizogibnost, kot skrivnost in kot banalnost. Tako je na primer smrt vojaka Avdejeva v poročilu, ki je bilo »poslano v Tiflis«, opisana v izrazito vsakdanjem uradniškem jeziku:
23 Hoa6pa gBe poTH KypuHCKoro nonKa BHcTynunu u3 KpenocTu gna py6Ku neca. B cepeguHe gHa 3HanuTentHoe cKonu^e rop^B BHe3anHo aTaKoBano py6m^KoB. ^nt Hanana oTCTynaTt u b ^To BpeMa BTopaa poTa ygapuna b mTHKu u onpoKuHyna rop^B. B gene nerKo paHeHH gBa pagoBHX u y6uT oguH. Top^i xe noTepanu oKono cTa y6uTHMu u paHeHHHMu (36).17
Uradne vrstice poročila razgaljajo bistvo državno-imperijskega odnosa do vseh življenj in smrti, ki je podoben odnosu do življenja in smrti obcestnega plevela. Smrti vojaka Avdejeva, Hadži-Murata, generala Slepcova in vseh ostalih podanikov so za oblast le smrti številk, ki jih opravičuje politični cilj. Za ves preostali svet takšna perspektiva deluje kot opozicija vojne oblasti proti miru njenih državljanov - miru ljudi, za katere človek ni številka ali travna bilka, temveč edinstvena, neponovljiva in pomembna osebnost.
Življenje in smrt človeka vojne nam dovolita, da uzremo enoten preplet človeških usod, ki pripadajo različnim družbenim stanom, živijo po različnih zakonih, govo-
14	Rana v boku je bila smrtna in čutil je, da umira. Spomini in slike so se mu z nenavadno hitrostjo vrstili v domišljiji. [...] Vse to se je zdelo tako ničevno v primeri s tistim, kar se je začenjalo zanj (292).
15	Petruha [je bil] ubit na vojni, ko je branil carja, domovino in pravoslavno vero. Tako je bil zapisal vojaški pisar. Ko je starka sprejela to sporočilo, je tulila, dokler je utegnila, potem pa se je lotila dela (208).
16	V tej smrti ni nihče videl tistega najvažnejšega trenutka v človekovem življenju, ko se to življenje skonča in vrne k izviru, iz katerega je prišlo; videli so zgolj hrabrost drznega častnika, ki je bil s sabljo planil nad hribovce in obupno sekal po njih (193).
17	Dne 23. novembra sta dve četi kurinskega polka odrinili iz trdnjave sekat gozd. Sredi dneva je znatna tolpa hribovcev nepričakovano napadla drvarje. Strelska četa se je jela umikati, v tem pa se je pognala druga četa v bajonetni naskok in vrgla hribovce nazaj. V boju sta bila dva prostaka lahko ranjena in eden ubit, hribovci pa so zgubili okrog sto ubitih in ranjenih (205).
374
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
rijo različne jezike in ki jih obenem družijo skupni temeljni pojmi: mir, družina, življenjska moč, požrtvovalnost, pripravljenost na smrt, srečanje z drugim. To je najbolj plastično predstavljeno v podobnosti in vzporednicah usod malega človeka - ruskega vojaka Avdejeva - in izjemnega vojščaka, borca in puntarja - hribovca Hadži-Murata. Njuni usodi se stikata v družinskem življenju, ki je pri obeh tako zelo različno, a hkrati za oba tako zelo enako. Oba sta živela in umrla za svoje bližnje in v danem primeru družina ne le dobesedno, temveč tudi metaforično postaja opravičilo in smisel smrti človeka v vojni ter sinonim svobode in človekove pravice do miru. To vez odražajo preproste nevešče besede ruskega vojaka, ki kažejo edino možno pot do drugega človeka: skupni interesi, vezi miru in zasebno življenje teh, proti katerim se je prišel vojskovat:
» - A KaKue ^TH, 6paTe^ tli moh, ronono6bie pe6aTa xopomue, - npogon:®an ABgeeB.
- En-6ory! % c hhmh KaK pa3roBopmcfl [...]. npaBo, coBceM KaK poccuncKHe. OguH
»eHaTbin. MapymKa, roBopro, 6ap? - Eap, roBopuT. - BapaHHyK, roBopro, 6ap? - Eap. -
MHoro? - napoHKa, roBopuT. - TaK pa3roBopunucb xopomo. Xopomue pe6aTa« (16).18
Kdo je bil mali človek Avdejev v svetu, v katerem sta vojna in mir dve različni realnosti, strogo zoperstavljeni ena drugi? Za državo - vojak, za očeta - delavec, za brata - rešitelj, ki je namesto njega odšel v vojsko, za ženo - nepotreben spomin in breme, za mater - najljubši nesrečni sin. On sam je postal šele v vojni: v trenutku, ko je zapustil življenje, so se vse njegove vloge sklenile in ostala je ena sama, a najpomembnejša - biti on sam pred višjim Drugim, o katerem je Tolstoj spregovoril z namigom: »on jih tako rekoč ni videl - videl je nekaj drugega, kar ga je navdajalo s strmenjem« (204). V njegovi preprosti vojaški smrti ni posrednikov, ni cerkve in duhovnika, dveh nujnih simbolov opravičevanja državne politike vojn in morije, ni breznravstvenih sramotnih napotkov teh, ki so človeka spremenili v statistično enoto za zadovoljevanje lastnih oblastniških pravic. Okorna izpoved Avdejeva odraža iskreno radost, ki je premagala grešnost in egoizem, in resnično duhovnega človeka. V najvišjem trenutku smrti je v sebi premagal zavist do brata, namesto katerega se je znašel v vojni in umrl: »B Bbicmufi Mur cMepTH oh npeogoaea b ce6e 3aBucTb k 6paTy, 3a KOToporo nomea yMupaTb Ha BOHHy: »3aBucToBaa 6paTy. R Te6e HOHne paccKa3biBaa. A Tenepb 3HanuT caM pag. He 3aMaH ®HBeT. ^,aft 6or eMy, a pag. TaK h nponumu [...] h nocaegHee: - CBenKy gaH, noMupaTb 6ygy« (36).19
Višje pojmovanje smrti in pravica človeka do smrti, ki presega razlike in nianse miru posameznikov, ljudstev in kultur, preseneča s svojo noumenalnostjo in vse-splošnostjo ter absolutno vrednostjo. Gre za najpomembnejši rezultat življenja ter hkrati pot proti Bogu oziroma onostranstvu, o katerem Tolstoj ni mogel in ni želel govoriti v splošno sprejetem krščanskem jeziku »osebne nesmrtnosti« ter »mistične vznesenosti«. Zdi se, da v povesti Bog - razen opisov vsakdanjega obredja hribov-
18	»A kakšni dobri fantje so ti golobučniki, prijatelj,« je Avdejev nadaljeval. »Bogme da. Imenitno sem se pomenil z njima [...]. Res, prav kakor Rusa. Eden je oženjen. - Maruška, pravim bar [=je]? - Bar, pravi. - Koštrunček, pravim bar? - Bar, mnogo. - Parček konj? - Parček konj, pravi. - Tako smo se lepo pogovorili. Dobra fanta« (183).
19	»Zavidal je bratu. Saj sem ti onkrat pravil. Zdaj pa, torej, sem sam vesel. Le naj živi. Bog mu daj, jaz sem vesel. Tako jim piši [...]. No, zdaj pa mi dajte svečo, precej bom umrl [...]« (204-05).
Svetlana Klimova, Hadži-Murat Leva Tolstoja: Kavkaški mir v času vojne
375
cev in ruskih vojakov - niti ni omenjen, a polemos vseeno ne more obstajati onkraj božanske sile, ki ga ureja in ki daje duhovno polnost obstoječemu svetu. Brez nje vse razpade in postane nesmiselna vojna - »mesoreznica smrti«. Vera kot človekovo posebno stanje je življenjska sila, ki je sposobna premagati vse, celo smrt. Tolstojevo opisovanje pojmov življenja in smrti ter vojne in miru, ki jih prevevata vera in upanje na srečanje z Višjim, postaja eden od najpomembnejših argumentov Tolstojevega eksistencializma: »ropana th, nyna, n Hecemb th CMepTb, ho He th nn 6bina Moen BepHon pa6on? 3eMna nepHaa, th noKpoemb MeHa, ho He a nn Te6a KOHeM TonTan? XonogHa th, CMepTb, ho a 6bin tbohm rocnognHoM. Moe Teno Bo3bMeT 3eMna, mom gymy npnMeT He6o [besedilo hribovske pesmi - op. S. K.]« (92).20
6 Sklep
Z razmislekom o vojni in miru v povesti Hadži-Murat lahko ponazorimo filozofsko religiozne poglede Tolstoja kot humanista, pisatelja in učitelja v poznem obdobju njegovega ustvarjanja, njegov izviren pogled na polemično naravo vojne, ki je nujna za ohranitev osebnosti in njenega človeškega dostojanstva. Obravnavana povest namreč nazorneje kot številni njegovi teoretski traktati razkriva resnično naravo Tolstojevega pacifizma. Polemos kot nov način za razkritje življenjskega smisla v podobah vojne in miru nam omogoča, da se otresemo številnih nacionalno domoljubnih stereotipov o Tolstoju ter očitkov o neživljenjskosti njegovega nauka »neupiranja zlu z nasiljem«. Njegova realistična proza utemeljeno predstavlja celosten pogled velikega človeka na probleme življenja, smrti, vojne in miru, božanskega in človeškega ter ruši stereotipe vrednotenj in ideologij tistih, ki vojno razumejo kot edino mogočo binarno opozicijo miru, mir (oblast) pa kot edini način za vodenje in zatiranje šibkejših in podrejenih.
Iz ruščine prevedla Darja Markoja.
Viri in literatura
Gregory Fried, 2000: Heidegger 's Polemos From Being to Politics. New Haven: Yale University Press.
Martin Heidegger, 1959: Introduction to Metaphysics. Prev. R. Manheim. New Haven: Conn. Yale University Press.
Max Scheler, 1915: Das Ressentiment im Aufbau der Moralen. Abhandlungen und Aufsätze. 1. zv. Leipzig: Verlag der Weissen Bücher. 40-274.
Lev Tolstoj, 1955: Kozaki. Hadži-Murat. Prev. V. Levstik. Ljubljana: DZS.
20 »Vroča si, krogla, smrt nosiš s seboj, ali, kaj mi nisi bila prav ti zvesta sužnja? Črna prst, pokrila me boš, toda kaj te nisem prav jaz s konjem teptal? Mrzla si, smrt, a bil sem ti gospodar. Moje telo bo vzela zemlja, mojo dušo pa bo sprejelo nebo« (265).
376
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
HuKonan A. BepgaeB, 1991: CaMonosnanue. MocKBa: nporpecc.
®aK Bogpunap, 2006: CuMeomnecKuü o6Men u cMepmb. EKaTepuHÖypr: y-®aKTopua.
CBeTnaHa M. KnuMOBa, 2006: PyccKax mmemmen^x: MaxmnuK 6uHapHo^o co3HaHux. ^enoBeK 3/62.
Mepaö K. MAMAPflAmBHHH, 2014: Hekouh no ahthhhoh mmcornu. CUe.: a3EyKA.
nETP A. CEPrEEHKO, 1950: Kommehtaphh k »XAgxH-MypATy« b: H.H. Tohctoh. nOHHOE COEPAHHE COTOHEHHM (^Dehhehhoe) B 90 T. , T. 35.
Hhkohah H. Ctpaxob, 1984: HuTEPATypHAa kphthka. M.: Cobpemehhhk.
Heb H. Tohctoh, 1928-1958: nOHHOE coepahhe co^hhehhh b 90-tomax. M.: Xyg. hht.
HpuHa B. ^OAHOBA, 2005: nOHtOKHE nEPECEHEHU,Li HA CeBEPHOM KaBKA3E B XIX BEKE: OCOEEHHOCTH nPOU,ECCA AflAnTAU,HH. AbTOPEOEPAT HA 3BAHHE K.H.H. CTABPOnOHt.
Pe3kme
CTaTta nocBa^eHa gByM ^yHgaMeHTantHHM o6pa3aM b nOBecTu ^tBa ToncToro »Xagxu-MypaT« - BonHe u Mupy - npoaHanroupoBaHHtiM Hepe3 rpenecKoe noHaTue »noneMOc« (BoHHa), BKnronaro^ero b ce6a ^Tu npoTuBononoxHOcTu He öuHapHO u 0^^03H^H0HH0, ho guanorunecKu u ^nocTHOcTHO. noneMOc cTan OTKptrrueM TaKoro cMticnoo6pa3a bohhli, npu KOTopoM Mup cTaHOBuTca ero HeoöxoguMtiM BHyTpeHHuM »gpyruM«. B cTaTte ocoöoe BHuMaHue ygeneHO ugeonoruHecKuM, Ha^uoHanLHLIM, peceHTuMeHTHHM, ^TunecKuM) ocHOBaHuaM 3apoxgeHua gaHHon npoöneMti bo BnacTHon cTpyKType Poccuhckoh HMnepuu.
Bontmoe BHuMaHue ygeneHO npoTuBOcToaHuro uMnepcKoro Mupa BnacTu u HapogHon BOHHH KaBKa3^eB (u nacTuHHO nonaKOB u yHuaTOB). DiaBHaa ugea - noKa3aTt Ha npuMepe peceHTuMeHTHoro ^^oucTUHecKO^o co3HaHua pyccKoro uMnepaTopa HuKonaa ^puH^u^ua^tHyro pa3Hu^ Mexgy MtimneHueM »0^^03u^uaMu« u MtimneHueM Hapoga b Mupe »noneMOca«. Hapog gna ToncToro - noHaTue yHuBepcantHoe, mMTOMy nog hum noHuMaroTca u KaBKa3^i, KOToptix 3aBoeBtiBana Poccua u pyccKun Hapog - bouhli, BHHy^geHHHX b ycnoBuax 6opt6ti He npocTO xutl, ho npoaBnaTt cbou nuHHOcTHtie KanecTBa. B ^TOM acneKTe HeT ^puH^u^uantHOH pa3Hu^i Mexgy HeHeHCKuM 6yHTapeM Xagxu-MypaTOM u tuxum congaTOM ÀBgeeBtiM, npoaBuBmuM nynmue nepra pyccKoro HenoBeKa. 06a ohu - nrogu, xuBmue u yMepmue 3a cboh goM, cBoro ceMtro u cBoe nenoBenecKoe gocTouHCTBO.
377
UDK 821.163.6.092Semenič S.
Igor Žunkovič
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani igor.zunkovic@ff.uni-lj.si
UČINEK UTELEŠENE VEDNOSTI V SODOBNI DRAMATIKI -24UR SIMONE SEMENIČ
Članek analizira učinke sodobne dramatike, ki temeljijo na analizi posebnega delovanja človeškega telesa na nevrobiološki ravni. Najprej pojem utelešene vednosti razlikujemo od pojma refleksivne vednosti, nakar analizo nevrobioloških mehanizmov, ki utemeljujejo utelešeno vednost, povežemo z Damasievim razumevanjem čustev in občutkov ter njihove evolucijske zveze s pravili vedenja bitij v skupnostih. Končno ugotavljamo, kakšni so možni učinki utelešene vednosti v sodobni dramatiki na prejemnika dramskega sporočila. Teoretsko analizo utemeljimo tudi skozi študijo primera, in sicer drame 24ur Simone Semenič.
Ključne besede: utelešena vednost, sodobna slovenska dramatika, postdramsko gledališče, Simona Semenič
The article examines ethical effects of the contemporary Slovenian drama, based on the analysis of a special impact of dramatic performances. The author first differentiates the term "embodied knowledge" from the term "reflexive knowledge". She then connects the analysis of neurobiological mechanisms enabling the working of embodied knowledge to Damasio's understanding of feelings and emotions, as well as their evolutionary bonds to the rules of social behavior. Finally, she summarizes the effects of the embodied knowledge in modern drama. The theoretical analysis is based on the case study of the text 24hours by Simona Semenič.
Keywords: embodied knowledge, contemporary Slovenian drama, postdramatic theatre, Simona Semenič
0 Uvod
Temeljno raziskovalno vprašanje pričujoče razprave je, ali ima princip utelešene vednosti,1 ki ga v zvezi z dramatiko najceloviteje opiše Naomi Rokotnitz v delu Trusting Performance, morebiti tudi določene učinke na prejemnike dramskih sporočil in še posebej sporočil ne več dramske pisave. Teoretsko analizo dopolnjujemo in pojasnjujemo na primeru drame Simone Semenič 24ur. To je besedilo, ki ga je mogoče
1 O principu utelešenosti, in sicer deloma tudi v zvezi z literaturo, je bilo na Slovenskem že precej napisanega. V kontekstu empirične literarne znanosti (ELZ), natančneje, ponovnega premisleka njenih spoznavnoteoretskih podlag Urška Perenič in ob naslonitvi na nemškega psihiatra in filozofa G. Fuchsa predlaga, da se koncept utelešene kognicije vključi med spoznavne temelje ELZ. Na kratko, gre za to, »da je (objektivna) resničnost vselej funkcija subjektovega odnosa do sveta, njegovega spoznavanja, izkušanja sveta oz. njegove povezanosti s svetom.« (Perenič 2013: 278) Gledano širše, je utelešenost eden izmed osrednjih pojmov obravnave socialne kognicije v več delih Gregorja Tomca, zlasti v njegovi zadnji knjigi Geni, nevroni, jeziki, in tudi nevrofenomenološke obravnave mistike Sebastjana Vorosa v Podobe neupodobljivega.
378
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
opisati kot ne več dramsko. Dramo obravnavamo v njeni pisni obliki, a ker gre za besedilo, ki vseskozi upošteva svojo uprizoritveno možnost, običajno ne razlikujemo med njenim potencialnim bralcem in gledalcem.
1	Utelešena vednost
Terry Eagleton pravi, da je »zamisel, da lahko spontano in intuitivno vem, da sem besen, absurdna« (Eagleton 2014: 12). Pri tem ima v mislih vednost kot rezultat dialektičnega procesa. Zato vednost po njegovem mnenju zmeraj predpostavlja določeno refleksivno ali celo simbolno distanco med opazujočim in opazovanim. »Dojenček joče, ker je lačen, a ne ve, da je lačen« (Eagleton 2014: 12). Toda to razmerje bi bilo mogoče tudi obrniti in se vprašati, ali obstaja vednost, ki nima »spontane in intuitivne« ter zato visceralne, utelešene plati? Ali lahko vemo, da smo lačni, če ne občutimo lahkote?
Naomi Rokotnitz trdi, da se gledališče prav zaradi neposredne prisotnosti gledalca med uprizarjanjem dramskega dejanja živih ljudi prek besed, vidnih podob in gibanja, razlikuje od drugih vrst umetnosti. Poseben učinek, ki ga ima gledališče na gledalca zaradi svoje neposredne, telesne prisotnosti, imenuje »utelešena vednost«2 (Rokotnitz 2007: 391).
Sodobna nevroznanost je odkrila, da obstajajo določeni mehanizmi delovanja človeškega kognitivnega aparata na nevrobiološki ravni (zrcalni nevroni, motorična resonanca, empatija),3 ki nam omogočajo neposredno prevzemanje perspektive drugega - ne na podlagi razumske analize podobnosti med individuumom in drugim, temveč na podlagi neposrednega soobčutenja jaza in ne-jaza, ki sta oba del individu-uma samega. To je utelešenost, ki nam omogoča, da zgolj z opazovanjem delovanja drugega z njim soobčutimo; da občutimo, kako je biti drugi, čeprav vemo, da mi nismo ta drugi. Paul Armstrong to paradoksno razmerje med jazom in ne-jazom imenuje paradoks alter ega (Armstrong 2015: 162), pri čemer se smotrno navezuje na Fenomenologijo zaznave Maurica Merleau Pontyja (2006: 14).
Vendar utelešene vednosti in paradoksa alter ega na tej temeljni nevrobiološki ravni ne moremo enačiti z vednostjo, kakor jo razume Eagleton. Tudi Armstrong paradoks alter ega na nevrobiološki ravni obravnava zgolj kot prvo stopnjo socialne dialektike v človeških skupnostih, ne pa kot njeno celoto.4
Prav tako utelešena vednost ni intuicija, čeprav so posamezni elementi utelešene vednosti lahko tudi del širšega pojma intuicija. Gregor Tomc v delu Šesti čut podrob-
2	Čeprav je Naomi Rokotnitz zvezo med človeškim telesom, njegovimi nevrobiološkimi in nevropsihološkimi danostmi ter jezikom in performativnostjo v knjigi Trusting Performance in članku Constructive Cognitive Scaffolding Through EmbodiedReceptiveness pojasnila najobširneje, pa še zdaleč ni edina raziskovalka, ki v zadnjem desetletju analizira različne vidike tega razmerja. Med pomembnejšimi so vsaj še Ellen Spolsky, Elizabeth Hart in Lisa Zunshine.
3	Za temeljni pregled delovanja zrcalnih nevronov, empatije, motorične resonance in njihovega pomena za literarno recepcijo glej Armstrongovo delo Kako se literatura igra z možgani in Seeing, Acting, Understanding.
4	Armstrongovo pojmovanje alter ega in princip utelešene vednosti Naomi Rokotnitz sta dejansko filozofska in literarnoteoretska pojma, ki opisujeta in povzemata pomen določenih nevrobioloških mehanizmov za literarno recepcijo in tudi za človekovo doživljenje in zaznavanje nasploh.
Igor Žunkovič, Učinek utelešene vednosti v sodobni dramatiki - 24ur Simone Semenič
379
no analizira kognitivne mehanizme, ki jih je mogoče povzeti s pojmom intuicija. Po Tomcu je mogoče intuicijo ali šesti čut razumeti kot skupno ime za kognitivne procese (čustvovanje, občutenje, mišljenje), ki se jih ne zavedamo, zavedamo pa se njihovih rezultatov, spoznanj, in to hipoma, brez zavesti o načinu razmišljanja, skozi katerega smo prispeli do njih. (Tomc 2000: X, 124-49, 285) Vednost, do katere se dokopljemo intuitivno, je torej še zmeraj produkt refleksije, ker postane vednost šele, ko se vzpostavi interpretativni, zavestni odnos med dominantno hemisfero (kjer poteka procesiranje jezika) in produkti procesiranja nedominantne hemisfere, medtem ko utelešena vednost tega interpretirajočega razmerja ne potrebuje. Njen temelj je telesno počutje, to je doživljanje čustev, ki lahko preide v doživljanje občutkov.5 Ta razloček produktivno uporablja sodobno postdramsko pisanje.
Čeprav se teza, da je gledališka umetnost posebna, ker se dogaja kot dejavnost živih ljudi za žive ljudi, neposredno in telesno, na prvi pogled zdi samoumevna, zaradi dvoje razlogov učinki tega dejstva niso niti tako preprosti niti tako samoumevni. Prvič, gledališka umetnost nasproti filmski umetnosti z nevrobiološkega vidika nima nobene »ontološke« prednosti. Če se osredotočimo zgolj na delovanje zrcalnih nevronov, ugotovimo, da delujejo na podlagi vidne percepcije in ne diskriminirajo filmske slike na račun opazovanja gibanja živega telesa (Iacoboni 2008: 3-78, Rizolatti in Sinigaglia 2008: 79-114). Utelešena vednost, kakor jo razume Rokotnitz, in upoštevajoč nevrobiološke mehanizme, ki jo utemeljujejo, ni nujno in apriori mogoča le v zvezi z gledališčem, ampak jo je mogoče vsaj skozi delovanje teh istih mehanizmov povezati tudi z drugimi mediji, posebno s filmom. To pomeni, da, drugič, utelešena vednost ni le golo dejstvo prisotnosti, zaradi katerega bi imeli gledalci drame neko posebno vednost o dramskem dogajanju, temveč pomeni nevrobiološke procese, ki se lahko dogajajo v gledalčevem telesu.
A gledališka umetnost se vendarle od drugih razlikuje vsaj po tem, da v proces ustvarjanja pritegne tudi dejanskega gledalca, prejemnika svojega umetniškega sporočila, in sicer kot psihofizično celoto. Neposredna prisotnost gledalca v gledališkem prostoru ne pomeni le, da so omogočene določene nevrobiološke aktivacije, ampak tudi, da je vsaj teoretično mogoča igra med umetniškostjo gledališkega prostora in njegovo fizično, stvarno resničnostjo, vključno z osebami (igralci, gledalci, tehniki itd.), ki se v njem nahajajo. To posebno lastnost gledališča sta gledališka (dramska) umetnost in njena estetska refleksija udejanjili in opisali na različne načine: skozi pojem postdramskega gledališča, performativnega obrata, ne več dramske pisave, kot avtorefleksijo gledališča, itn.6
5	Razlikovanje med čustvi in občutki privzemamo po Antoniu Damasiu Iskanje Spinoze, Descartes' Error in Self Comes to Mind.
6	Razumevanje pojmov postdramsko gledališče in samorefleksija gledališča povzemamo po Hansu-Thiesu Lehmannu, pojem performativni obrat po Eriki Fischer-Lichte in pojem ne-več-dramske pisave po Gerdi Poschman. Vse te pojme sta natančno opisali tudi že slovenska literarna veda in slovenska teatrologija, med drugim Emil Hrvatin, Tomaž Toporišič, Mateja Pezdirc Bartol, Blaž Lukan in drugi. Natančen in zgoščen pregled sodobne slovenske teorije drame in gledališča sta v članku Teorija in zgodovina slovenske dramatike in gledališča sestavila Mateja Pezdirc Bartol in Tomaž Toporišič.
380
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
2 Učinek dramatike
Janko Kos v Literarni teoriji razlikuje štiri plasti literarnega dela: spoznavno, emotivno, estetsko in etično (2001: 23-47). To so elementi literarnih del samih in ne nujno tudi področja učinkovanja literarnega dela, a literarno delo se, če upoštevamo spoznanja recepcijske teorije, udejanji šele z recepcijo. Že Platon je vedel, da ima umetnost določen, po njegovem sicer prevladujoče negativen učinek na prejemnike literarnega sporočila, zato je pesnike izgnal iz svoje idealne države. Kasnejše obravnave učinkov, ki jih lahko ima literatura na svoje prejemnike, so bile do literature prizanesljivejše, a prepričanje, da literatura učinkuje na človeka in da je ta učinek pomemben, se je ohranilo do danes. Nekatere sodobne literarnovedne teorije poskušajo na podlagi učinkovanja literature na svoje prejemnike celo upravičiti njeno evolucijsko funkcijo.7
Razprava se ukvarja z učinkom, ki ga ima lahko dramatika na bralce/gledalce, čeprav bi bilo mogoče, kakor to počne Naomi Rokotnitz, razpravljati tudi o učinku, ki ga ima utelešena vednost na same dramske osebe.
Glede na to, da princip utelešene vednosti opisuje način delovanja določenih ne-vrobioloških mehanizmov med literarno recepcijo, gre za učinkovanje, ki sicer črpa iz vseh štirih plasti literarnega dela, osrednje pa se zaradi telesnosti čustvenega doživljanja vendarle zdi čustvovanje ali emotivna plast literarnega dela.
3 Čustva, občutki in dvojnost gledališkega prostora
Teoretsko podlago tovrstnemu učinku gledališča in tudi literature nasploh tvori psihologija čustev. Dejansko je že William James, oče moderne psihologije, leta 1884 opredelil izkustvo čustev kot percepcijo telesnega odziva ob prisotnosti čustvenega vzvoda ali domišljije (James v Herbert 2007: 214). Na temelju Jamesove teorije sta Schachte in Singer predlagala, da je potrebno čustva razumeti kot telesna vzburjenja, Antonio Damasio pa s svojo teorijo »somatskih označevalcev« trdi, da visceralni in somatosenzorični odzivi, spontani odsevi stanja živega telesa, vzbujajo univerzalna čustva (strah, jeza, žalost, veselje, gnus in presenečenje), značilna za vse ljudi (Damasio 2010: 123-26). Posledično so v psihologiji čustva opisana kot duševni procesi, ki odražajo naš celosten (psihofizičen) vrednostni odnos do okolja. Prav tako prepoznava tri temeljne sestavine čustev: vrednostni značaj (pozitivna in negativna čustva), intenzivnost (od zelo intenzivnih do šibkih čustev) in motivacijsko komponento (ali nas silijo k delovanju ali pomirjajo) (Musek in Pečjak 2001: 66-82).
Psihologija opredeljuje čustva kot tiste duševne procese, ki izražajo celosten vrednostni odnos človeka (ali katerega drugega bitja) do drugega človeka (bitja) in sveta nasploh. Toda med pozitivnimi čustvi in dobrim ter negativnimi čustvi in slabim ni mogoče postaviti popolnega enačaja. Kljub temu ljudje tisto, kar v nas vzbuja negativna čustva, običajno dojemamo kot slabo, tisto, kar v nas vzbuja pozitivna čustva, pa kot dobro.8
7	Glej The Origin of Stories Biana Boyda (2009: 51-66, 99-108).
8	To razlikovanje kot evolucijski temelj morale obravnava tudi Boyd (2009: 99-113, 132-41, 159-69,
Igor Žunkovič, Učinek utelešene vednosti v sodobni dramatiki - 24ur Simone Semenič
381
Do te razlike lahko pride, ker se naši visceralni, somatosenzorični odzivi, kot čustvom pravi Damasio, razlikujejo od naše refleksivne percepcije teh somatosenzo-ričnih odzivov, kar Damasio imenuje občutki. Občutki so po Damasiu naš zavestni odnos do določenega stanja našega telesa in jih je mogoče, čeprav tudi sami temeljijo na specifičnih somatosenzoričnih aktivacijah, zavestno regulirati. To pomeni, da zmoremo odložiti nekaj, kar v nas vzbuja ugodje, če to na primer ni v skladu z našim svetovnonazorskim prepričanjem. Hkrati lahko skozi avtosegustijo, in sicer od zgoraj navzdol, v svojih telesih vzbudimo točno določene somatosenzorične aktivacije in s tem povsem resnična čustva. Razlika med čustvi in občutki se zdi kognitivni pogoj tega, da smo ljudje sposobni ne storiti vsega, kar zmoremo.9
Zato Damasio govori o »kot da« situacijah, za katere vemo, da niso resnične, a kljub temu v nas vzbujajo enaka čustva, kot da bi bile resnične. A situacije »kot da«, kakršne so tudi vse gledališke predstave in vsako branje literature, običajno ne vzbujajo enako intenzivnih čustev kot identični dejanski dogodki, ki smo jim priča. Hkrati se lahko iz situacije »kot da« kadar koli umaknemo (že tako, da se zavemo, da beremo literaturo, ali tako, da preprosto prenehamo z branjem ali odidemo iz gledališča), medtem ko v stvarnem življenju tega ne moremo storiti. S tem razmerjem se ukvarjajo številna literarna dela, nenazadnje tudi prvi moderni roman Don Kihot, ki kažejo, kako nevarna je lahko nezmožnost razlikovanja med situacijami »kot da« in dejansko stvarnostjo.10
Prisotnost živih teles gledalcev in igralcev v gledališkem prostoru omogoča gledališki umetnosti in s tem tudi dramatiki, katere cilj je lahko prav uprizoritev, posebne vrste igro z estetskostjo gledališkega prostora. Slednji ima namreč zmeraj dva obraza: je estetski prostor igre, v katerem imajo udeleženci točno določene vloge; dramsko dejanje, ki se odvija v tem prostoru, pa vsi udeleženci dojemajo kot, če se izrazimo po Damasievo, »kakor da« situacijo. Po drugi strani je to realni prostor, v katerem se dogajajo povsem realne reči, in prekinjanje estetske iluzije ima lahko svojevrsten učinek tako na gledalce kot tudi igralce ter celo na dramsko dogajanje samo.
Takšna estetsko-prostorska umeščenost gledališča utemeljuje poskuse preseganja logocentričnosti gledališča v začetku dvajsetega stoletja z gledališčem krutosti
303-17). Boyd ne govori le o razliki med čustvi in občutki, kot to počne Damasio, čeprav povzema prav njega, ampak govori o moralnih čustvih kot tistih čustvih, ki vplivajo na naš odnos do drugih. Moralna čustva po njegovem mnenju evolucijsko neposredno opredeljujejo vsebino moralnih pravil, ki velja v določeni skupini bitij. Če neka bitja v določenih mesebojnih interakcijah občutijo močna negativna čustva, npr. hudo jezo, to pomeni, da je ta specifična situacija ali ravnanje v tej skupnosti bitij moralno negativno označeno. Smisel Boydove evolucijske perspektive, ki privzema biokulturni pogled na literaturo, je, povedano shematično, da moralna čustva opredeljujejo moralna pravila, ne pa obratno.
9	Obstajajo tudi še osnovnejši pogoji možnosti, posebej sposobnost inhibicije samodejnih odzivov našega organizma na dražljaje in signale iz okolja, ki je posledica arhitekturne zasnove naših možganov, in sicer nove možganske skorje. Dolžina aksonov, ki se nahajajo v novi možganski skorji in segajo v globlja, posteriorna možganska področja ter posledično med seboj niso tako številčno zvezani kot ostali nevroni, na nevrobiološki ravni omogoča inhibicijo ali zaviranje prvotnih instinktivnih odzivov s strani višjih možganskih funkcij.
10	Don Kihot privzame svojo viteško pozo na podlagi branja viteških romanov (»kot da« sitaucije), ki jih Cervantesov roman do določene mere parodira. Don Kihotov (podobno se recimo dogaja tudi Emi Bovary) problem je, da znotrajtekstualno realnost viteških romanov zamenja za nekaj resničnega in se začne vesti v skladu s pravili vedenja v teh romanih, ne pa v skladu s pravili resničnega sveta.
382
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
(Antonin Artauld), vnašanjem ritualnih elementov (Richard Schechner, Herman Ni-etzsch) in epskim gledališčem (Berthold Brecht). Besedna dialektika iz gledališča vendarle ni nikdar povsem izginila, ker bi takšen molk iz gledališke igre naredil čisti performans. Nasprotno, v drugi polovici dvajsetega stoletja je dramatika iznašla nove načine pisanja, gledališča umetnost pa nove načine uprizarjanja, ki se vseskozi igrajo z dvojno naravo gledališkega prostora in pridoma izrabljajo njegove številne možnosti. Blaž Lukan v knjigi Performativne pisave pravi celo, da »teksta v resnici ne beremo in ga tudi ne gledamo (kot sliko), temveč zaznamo njegovo fizično prisotnost v prostoru, tekst je enako gestus, z drugimi besedami in v tem trenutku pisava ...« (Lukan 2013: 30). S tem se zdi tudi nasprotje med pisavo in uprizoritvijo že preseženo.
Eden od sodobnih načinov pisanja dramskih tekstov je nepretrgano upoštevanje prisotnosti gledalca v gledališkem prostoru, in sicer že na ravni pisanja teksta, ki pa sedaj ni več dramski tekst. Takšno pisanje, ki ga po Gerdi Poschman imenujemo ne več dramsko, pogosto ne upošteva klasične razlike med glavnim tekstom in didaska-lijami, še pomembneje pa je, da dramsko dejanje v tovrstnem pisanju ni več edino središče ter vir učinkovanja drame, temveč je to celota gledališkega prostora, z vsemi njegovimi deležniki. Aristotelovsko dramsko dejanje je v tem smislu le eden izmed možnih načinov gradnje sporočila, ob katerem je pomemben vsaj še način, na katerega je dejanje posredovano, kar pomeni, da pisec dramskega besedila hkrati upošteva vsaj še elementa režije in dramaturgije gledališke predstave, potem pa še svetlobne, plesne, zvočne, prostorske in druge elemente teatra.
Tako oblikovana besedila ter igre, ki temeljijo na njih, lahko imajo posebne učinke, ker gledalca postavljajo v drugačne estetske položaje in upoštevajo njegovo prisotnost v gledališču ter lahko usklajujejo vidne elemente, gibanje in besedno dialektiko ne le tako, da ustvarijo določeno pripoved, ampak tudi tako, da v gledalcu kot fizično prisotni osebi v gledališkem prostoru vzbudijo točno določena občutja. Posebna prednost tako razumljenega in predstavljenega gledališkega prostora je, da lahko obiskovalcem predstave vzbudi občutja, o katerih sicer na drugačen način govori drama. Dramskemu dejanju ni potrebno izreči vsega, kar želi avtor/režiser sporočiti s predstavo, ampak je lahko to sporočilo skrito v občutjih in odzivih gledalcev, v tem, kar vidijo, in v tem, česar ne vidijo, v tem, kako se počutijo v svojih sedalih, v smeri, s katere slišijo zvok itn., skratka, v celoti tistega, kar Rokotnitz imenuje utelešena vednost. Tako postanejo vsi gledalci, pa tudi dejanski igralci s svojimi imeni in priimki, sam gledališki čas in prostor in vsi njegovi fizični elementi del dramskega dejanja v najširšem smislu kot tistega, kar posreduje sporočilo gledališke umetnine.
4 Ne več dramska pisava in morala v drami 24ur
Prav z razmerjem med situacijo »kot da« in dejansko prisotnostjo gledalcev v gledališču se igra drama 24ur Simona Semenič. To je besedilo, ki se poigrava z možnostmi estetskega gledališkega prostora in vseskozi upošteva performativno plat dramatike.
Dramsko dejanje, v katerem nastopajo štiri osebe, je umeščeno v dva različna dogajalna prostora, v katerih se nahaja po en par dramskih oseb. Te niso poimeno-
Igor Žunkovič, Učinek utelešene vednosti v sodobni dramatiki - 24ur Simone Semenič
383
vane, temveč nosijo nazive Ona1, On1, Ona2, On2. Hkrati dramsko dogajanje nima klasičnega dogajalnega loka, napetosti ne gradi in ne stopnjuje do vrhunca. Dramsko dogajanje tudi ni enotno, temveč vsak od parov v svojem dogajalnem prostoru uprizarja svojo zgodbo, ki ni nujno povezana s tem, kar istočasno uprizarja drug par.
Prvi par se nahaja v hotelski sobi in prepoznamo lahko, da gre za bivša zakonca, ki sta se bila že pred časom razšla, sedaj pa se poskušata pogovoriti o svojem razmerju in morda obuditi erotični odnos. Drugi par se nahaja v zapuščenem rudniškem jašku oz. rovu, kamor sta se z dvema drugima prijateljema (njunima partnerjema?) odpravila na pustolovski izlet, potem pa sta se izgubila in ne moreta ven. Drugi par sta znanca, nista pa niti ljubimca niti tesna prijatelja.
Dramsko besedilo ni razdeljeno na glavni in stranski tekst (didaskalije) in drama nima pravega vrhunca, temveč teče v intenzivnostno enakomernem toku od začetka do konca. Vendar tok dramskega dogajanja vseskozi prekinjajo intervencije Spamov. Spame bi lahko razumeli kot peto dramsko osebo, ki uvaja tretjo dimenzijo dramskega dejanja, vendar ti različni Spami niso utelešeni v fizični osebi igralca, temveč imajo le svojo zvočno oz. zapisano plat (če so v uprizoritvi predvajani preko zvočnikov ali projicirani na platno). Spami ne vplivajo na dramsko dogajanje, to je na pogovore in gibanje nobenega od parov igralcev. Dramske osebe, ki nastopajo v drami, njihove prisotnosti sploh ne opazijo.
Hkrati drama mestoma prebija estetsko iluzijo - recimo z omembo imena Simona, ki naj bi povzročila brezupno izgubljenost v rudniškem jašku drugega para. Čeprav dramske osebe niso poimenovane, bi lahko to bilo ime ženski iz prvega para, pri čemer bi skupna noč tega para lahko bila tudi tesnobno čakanje, če je uboj novih partnerjev (obeh oseb iz drugega para) uspel. To je seveda interpretativna možnost, ki jo besedilo ponuja bralcu in gledalcu kot možnost, a še zdaleč ne edina. Tudi avtorici besedila je namreč ime Simona in omemba njenega imena lahko enako veljavo; pomeni preboj estetske iluzije, skozi katero dramska oseba skozi igralko, ki jo igra, izrazi tožbo nad svojim težavnim položajem, v katerega je ni postavila kakšna druga dramska oseba, temveč avtorica dramskega besedila sama.
Na ravni dramskega dejanja je v obnašanju obeh parov dramskih oseb mogoče prepoznati mnogo moralnih prvin, od primernosti/neprimernosti dotikov med znanci, primernosti in neprimernosti razkrivanja globljih čustev, neprimernosti prevare, čustvenega in telesnega nasilja in morda celo uboja. Ključno moralno pravilo, ki je skupno obema smerema dramskega dogajanja v tej drami, pa je nezmožnost vzpostavitve komunikacije med dramskimi osebami. Prvi par, ki ležeč v postelji (oba sta oblečena), ves čas govori, nikdar zares ne spregovori iskreno in kljub številnim namigom, igram in možnostim nikdar ne vzpostavi fizičnega (erotičnega) stika - njuna besedna dialektika je preobilna, vseskozi menjujeta stališča, izzivata in preizkušata meje drug drugega. Drugi par, ki izgubljen v rudniškem jašku, vseskozi blodi sem ter tja, a niti v obličju smrti ni sposoben vzpostaviti čustvenega stika skozi iskren pogovor - vseskozi se prestavljata iz enega mesta na drugo, pri čemer svojega izgubljenega položaja v temi prav nič ne spremenita (se dejansko nikamor ne premakneta); mislita le nase in na svoje mesto v prostoru, zaradi česar nista sposobna refleksije tega, kar se jima je bilo zgodilo.
Osrednje sporočilo dramskega dogajanja je torej nezmožnost bodisi besedne bo-
384
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
disi telesne komunikacije med dramskimi osebami. Dramske osebe so predstavljene kot monade, ki se zdijo same sebi zadostne, vendar se na vsakem koraku drame to prepričanje izkazuje za zmotno. Njihove identitete so razpršene, ne vedo, kaj hočejo, ne prepoznavajo potreb drugega, svoja stališča in svoje položaje poljubno spreminjajo in menijo, da so s tem spremenili svojo situacijo, dejansko pa vseskozi ostajajo sami, izgubljeni, nepopolni in končno desubjektivizirani subjekti.
Ker ne vzpostavijo stika z drugim, v katerem bi lahko prepoznali podobnosti s seboj, niso sposobni niti refleksije svojega lastnega položaja. Poznajo moralna pravila in se v skladu z njimi in z zavestjo o njihovem morebitnem kršenju tudi obnašajo, vendar niso sposobni premisliti, zakaj delujejo, kakor delujejo. Odsotnost tega premisleka povzroča, da je njihovo delovanje zgolj navidezno, da ne morejo spremeniti vzorcev svojega obnašanja in s tem morale sveta, ki mu pripadajo.
Prejemniki umetniškega sporočila Simone Semenič prepoznamo brezupne blodnje njenih dramskih oseb. Prepoznamo tudi vzroke njihovih težav - nesposobnost komunikacije, izgubljenost, razpršeno identiteto in povsem nestabilno integriteto vsake od dramskih oseb. Prepoznamo različne možnosti razumevanja uprizorjene zgodbe/zgodb in končno prepoznamo odsotnost etične refleksije dramskih oseb. Morda nas vse to vodi celo k etičnemu premisleku o tem, ali sami v življenju dovolj skrbimo za pristnost stikov z drugimi, ali smo sposobni prepoznati in izpolniti njihove želje, ali smo sami iskreni in ali sploh vemo, kaj hočemo. Vendar tovrstna refleksija ni vse, kar na gledalcem/bralcem ponuja drama 24ur.
5 Utelešena vednost v 24ur
V gornji analizi smo omenili, v nadaljevanju pa namenoma zanemarili, še en poseben element drame 24ur Simone Semenič, to je učinkovanje Spamov.11 Gre za neposredne prepise vsiljene elektronske pošte, ki jo vsi poznamo in polni naše spletne nabiralnike. Spami za razliko od ostalega besedila govorijo v angleščini. Njihova vsebina je povsem stereotipna, neosebna in namenjena bodisi prevari bodisi vzpodbujanju potrošnje.
Ob njihovi vsebini je v tej drami pomembna še funkcija, ki jo opravljajo. Glede na to, da se jih dramske osebe ne zavedajo, saj nadaljujejo svoje dialoge, kakor da jih ne vidijo in ne slišijo, njihov govor ni namenjen dramskim osebam, ne vstopa v dramsko dogajanje v klasičnem smislu, ga ne prekinja, dopolnjuje ali kakorkoli spreminja.
Bilo bi seveda mogoče, da bi Spami sestavljali neodvisno dramsko dogajanje, vendar njihovi nastopi med seboj niso povezani v kakšno koli pripoved. So samostojni, hipni in naključni medklici, ki predvsem prekinjajo recepcijo dramskega dogajanja, ki ga izvajajo dramske osebe.
Njihovi nastopi so lahko namenjeni le bralcem/gledalcem dramske igre. Ker ne sestavljajo posebne pripovedi in ker je njihova vsebina povsem stereotipna - natanko takšna, kot jo bralci in gledalci poznamo iz svoje lastne elektronske korespondence, ne prispevajo k kakršnemu koli poglobljenemu razmisleku ali neposredni refleksi-
11 Spami so primer tistega, kar Tomaž Toporišič v zvezi z značilnostmi ne več dramske pisave pri Heinerju Millerju in Elfride Jelinek imenuje gledališče glasov (Toporišič 2007: 185).
Igor Žunkovič, Učinek utelešene vednosti v sodobni dramatiki - 24ur Simone Semenič
385
ji problemov, s katerimi se ukvarja 24ur. Njihova funkcija je, da motijo percepcijo dramskega dogajanja, ki je sicer že na sebi precej zapleteno, saj se istočasno dogaja v dveh smereh in dveh dogajalnih prostorih. Mestoma so njihove intervencije tako intenzivne, da, če jih bralci/gledalci ne odmislimo, povsem onemogočajo recepcijo dramskega dogajanja. Ampak, ali onemogočajo tudi recepcijo drame?
Upoštevajoč principe ne več dramske pisave, ki se jih poslužuje Simona Semenič,12 lahko opazimo, da so te intervencije Spamov enakovreden del drame oz. njenega učinkovanja, čeprav ne sestavljajo dramskega dogajanja. S svojim prekinjanjem razumevanja dramskega dogajanja, z govorom v angleščini in stereotipnostjo svojih vsebin bralce/gledalce postavljajo v neprijeten položaj. Onemogočajo jim dosledno razumevanje dramskega dogajanja, sledenje zgodbi (zgodbama), ki se dogaja/ ta na odru. Tako Simona Semenič razširi gledališki estetski prostor onstran odra na ves realni prostor dogajanja igre z vsemi njegovimi deležniki. V igro pritegne prejemnike dramskega sporočila, a od njih ne zahteva neposredne participacije skozi dialektiko besed ali skozi refleksijo vsebinskih zvez med sporočili Spamov in dramskim dogajanjem. Zahteva pa določeno mero njihove aktivnosti, in sicer nezavedne nevrobiološke in nevropsihološke aktivnosti njihove psihofizične celote.
Najprej, stereotipna vsebina, posredovana v angleškem jeziku, je identična vsiljeni elektronski pošti, ki v nas, njenih prejemnikih, vzbuja negativna čustva: jeza, občutek ogroženosti, nezaupanje, celo negativno samopodobo in odpor. Ta čustva dojemamo tudi bralci/gledalci drame 24ur, in sicer na način utelešene vednosti in ne šele skozi samorefleksijo.
Drugič, intervencije Spamov motijo našo recepcijo dramskega dogajanja. Ker ne dodajajo nobene koristne vsebine in ne vzbujajo nobenih relevantnih etičnih ali drugih vprašanj, tudi zgolj s svojo prisotnostjo vzbujajo v gledalcih/bralcih negativna čustva, zlasti jezo, zmedenost in odpor do njihovega pojavljanja, s katerim prekinjajo recepcijo dramskega dogajanja.
Tretjič, čeprav lahko zanesljivo sklepamo, da so negativna čustva, ki jih Spami vzbujajo v gledalcih/bralcih drame, del celovitega učinka drame, ki ga poskuša doseči Simona Semenič, niso tudi celota tega učinka. Z onemogočanjem sledenja že tako kompleksnemu dramskemu dogajanju Spami povzročajo tudi, da se refleksivna vednost, ki si jo gledalci/bralci ustvarimo o tem, kaj nam drama sporoča, deloma umakne utelešeni vednosti. Gledalci/bralci na tak način intervencije Spamov doživljamo kot nekaj, kar moti naše razumevanje dramskega dogajanja. Četudi takšna recepcija še ni pravi premislek o upravičenosti strukture in dramaturgije drame ali njene uprizoritve, pa kaže na učinek, ki ga lahko ima utelešena vednost na prejemnike dramskih sporočil.
Četrtič, ker gledalci/bralci dramskemu dogajanju zaradi njegove kompleksnosti in intervencij Spamov le stežka sledimo in mestoma sploh ne moremo več slediti, drama kot celota vključuje trenutke, v katerih prejemniki njenega sporočila več ne vedo, kaj se dogaja, se v zgodbi povsem izgubijo in jih zato zgodba sama odvrača, ne vedo, kakšno mnenje naj si o dogajanju ustvarijo in kaj jim drama sploh želi sporočiti. Izgubljenost na ravni refleksivne vednosti dopolnjuje negativno čustvovanje, ki
12 Recimo zgolj glasovna prisotnost Spamov, nepreglednost in celo odsotnost zgodbe, samonanašanje in samorefleksija, odsotnost dramskega dejanja v tradicionalnem smislu itn.
386
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
ga povzročajo Spami. Gledalci/bralci torej neposredno izkušajo/izkušamo, kako je biti izgubljen, jezen, kako je ne vedeti, kaj drugi želi, kako je ne razumeti in končno, kako je biti desubjektivizirani subjekt.
Petič, nezmožnost razumevanja, nezmožnost pristopa k drugemu, šibkost integritete in identitete posameznika, njegova razsubjektenost in izgubljenost, vse to drama komunicira prejemnikom skozi (1) dramsko dogajanje na odru in (2) skozi intervencije Spamov in utelešeno vednost, ki jo vzbujajo.
Utelešena vednost ni simbolna, ni »kot da« vednost, ker do nje nimamo niti estetske niti dialektične distance, temveč je neposredna vednost prejemnika dramskega sporočila, in sicer ne le kot gledalca te drame, temveč tudi kot bitja nasploh.
Utelešena vednost v tej drami vzbuja v prejemnikih točno določena čustva in s tem občutke, ki jih doživljajo tudi dramske osebe. Omogoča nam, da neposredno, čeprav ne refleksivno, vemo, kako se počutijo dramske osebe. S tem nam drama 24ur ne le kaže, kaj pomeni biti razpršena identiteta in nezanesljiva integriteta, temveč tudi, kako se to občuti.
Prejemnikom lahko vzbudi tudi refleksijo takšnega nestabilnega stanja človeka in medčloveških odnosov, ki ga povzročajo, ter samorefleksijo vsakega posameznega prejemnika sporočila o svojem odnosu z drugimi ljudmi, vendar je bralcem/gledalcem ne vsiljuje in jo ponuja kot eno izmed recepcijskih možnosti.
6 Sklep
Drama 24ur Simone Semenič z ne več dramskim načinom zapisa na svež in učinkovit način vpliva na doživljanje vsakega posameznega prejemnika njenega sporočila. Pomemben del takšnega učinkovanja drame so mehanizmi utelešene vednosti, ki se dogajajo na nezavedni ravni, ne vključujejo zavestne refleksije, a kljub temu v ljudeh vzbujajo točno določena občutja, prepričanja in predstave. Posebna kvaliteta utelešene vednosti je posredovana skozi čustva in občutke, ki so vrednostno označeni. Tako evocira vrednostni odnos prejemnika do vsebine predstavljenega dramskega dogajanja, s čimer lahko vzbuja refleksijo točno določenega problema sodobnega človeka, to je nezmožnost komunikacije z drugimi, ki, kot kaže dramsko dogajanje, prerašča v družbeni problem.
Takšno učinkovanje drami uspe, ker avtorica uporablja sodobni način dramske pisave, ki razširi estetsko polje gledališča tako, da vanj pritegne dejanskega gledalca. Ponudi mu možnost občutenja tega, kako je biti nezanesljiva integriteta. V njem vzbuja premislek o upravičenosti, o veljavnosti razpršene identitete, ki ostaja brez trdne integritete, ki ji ni mogoče verjeti in zaupati. Nezmožnost razmišljanja, ki je očitna v dialektiki dramskih oseb, se umakne potrebi po mišljenju, ki ga moramo izvesti bralci/gledalci drame.
Premislek načinov našega sobivanja z drugimi je po definiciji vedno refleksivne narave in na sebi ne more biti utelešena vednost, toda zdi se, da Simona Semenič zastavlja tudi vprašanje, ali je mogoče razmišljati o dobrem in zlem v našem svetu, če z drugim nismo sposobni soobčutiti, če se ne znamo postaviti v njegove čevlje, skratka, če nimamo utelešene vednosti?
Igor Žunkovič, Učinek utelešene vednosti v sodobni dramatiki - 24ur Simone Semenič
387
Viri in literatura
Paul Armstrong, 2015: Kako se literatura igra z možgani. Prev. I. Žunkovič. Ljubljana: ZIFF.
Brian Boyd, 2009: The Origin of Stories. London: Harvard University Press.
Antonio Damasio, 2000: Descartes' Error. New York: Quill
--, 2008: Iskanje Spinoze. Ljubljana: Krtina.
--, 2010: Self Comes to Mind. New York: Pantheon Books.
-- , 2000: Descartes' Error. New York: Quill.
Terry Eagleton, 2014: The Body as Language. Canadian Review of Comparative Literature 41/1. 11-16.
Erika Fischer Lichte, 2008: Estetika performativnega. Prev. J. Drnovšek. Ljubljana: Študentska založba.
Beate Herbert idr., 2007: Interoceptive Sensitivity and Emotion Processing. International Journal of Psychophysiology 65/3. 214-27.
Marco Iacoboni, 2008: Mirroring People. New York: Farrar, Straus and Giroux.
Janko Kos, 2001: Literarna teorija. Ljubljana: DZS.
Blaž Lukan, 2013: Performativnepisave. Maribor: Aristej.
Maurice Merleau-Ponty, 2006: Fenomenologija zaznave. Ljubljana: Študentska založba.
Janek Musek, Vid Pečjak, 2001: Psihologija. Ljubljana: Educy.
Urška Perenič, 2013: V prerezu slovenske empirične literarne znanosti. Slavistična revija 61/1. 275-84.
Materja Pezdirc Bartol, 2007: Kriza brez konca. Primerjalna književnost 30/2. 164-70.
Mateja Pezdirc Bartol, Tomaž Toporišič, 2013: Teorija in zgodovina slovenske dramatike in gledališča. Slavistična revija 61/1. 95-104.
Gerda Poschmann, 1997: Der nicht mehr dramatische Theatertext. Tübingen: Niemeyer.
Giacomo Rizzolatti, Corrado Sinigaglia, 2008: Mirrors in the Brain. Oxford: University Press.
Naomi Rokotnitz, 2007: Constructing Congitive Scaffolding Through Embodied Receptiveness. Style 42/4. 385-408.
--, 2011: Trusting Performance. London: Pelgrave Macmillan.
Gregor Tomc, 2000: Šesti čut. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
--, 2011: Geni, nevroni, jeziki. Ljubljana: FDV.
388
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
Hans Thies-Lehmann, 2003: Postdramsko gledališče. Prev. K. J. Kozak. Ljubljana: Maska.
Tomaž Toporišič, 2004: Med zapeljevanjem in sumničavostjo. Ljubljana: Maska.
--, 2007: (Ne več) dramski gledališki tekst in postdramsko gledališče. Primerjalna književnost 30/1. 181-89.
--, 2015. (Ne več) dramsko v sodobni slovenski dramatiki (Jovanovic, Ravnjak, Po-točnjak, Skubic, Semenič). Slavistična revija 63/1. 89-101.
Rolf zwaan, Lawrence Taylor, 2006: Seeing, Acting, Understanding: Motor Resonance in Language Comprehension. Journal of Experimental Psychology 135/1. 1-11.
summary
The basic research question of this study is whether the principle of embodied knowledge has any ethical effects on the recipients of dramatic messages. At the same time, we analyze the notion of embodied knowledge, the concept of emotions and feelings, the concept of reflexive knowledge, and the concept of ethics and morality in the drama and the relations between these concepts.
Modern neuroscience discovered the existence of certain mechanisms of human cognitive apparatus at the neurobiological level (mirror neurons, motor resonance, empathy, emotions) that allow us to take on the perspective of others. This action is not based on a rational analysis of the possible similarity between individuals, but on the direct feeling of the self and not-self, both of which are part of an individual person. This is the embodiment that allows us to feel empathy with others simply by observing them; to feel how it is to be another person, even though we know that we are not. These neurobiological mechanisms allow the existence of individualized societies; therefore, they should be understood as mechanisms that are at the basis for the rules of social behavior.
Therefore, the dramatic embodied knowledge, possibly also contained in the interaction between fictitious persons, is directly connected with the embodied knowledge of the audience. Contemporary drama takes account of this theatric ability and plays with the knowledge embodied in its spectators. By excitation of specific unconscious psycho-physical effects, the drama can raise moral emotions, feelings, and ethical reflections.
Simona Semenic does so in her drama 24hours in various ways: with the post-dramatic structure of her text that does not follow the classical Aristotelian unities; with characters who can hardly be considered individuals (in particular Spam); and especially through the actions of Spams. Their actions are, in fact, aimed at the spectators/readers of the drama.
Finally, the author shows that the contemporary postmodern drama still raises ethical considerations and that these ethical impacts are associated with the operation of the mechanisms of embodied knowledge. Therefore, it is finally possible to ask whether ethical reflection, if not based on embodied knowledge, is at all possible.
389
UDK 811.163.6'367.63
Ada VidovičMuha
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani ada.vidovic-muha@guest.arnes.si
PROPOZICIJA V FUNKCIJSKI STRUKTURI STAVČNE POVEDI -VPRAŠANJE BESEDNIH VRST (POUDAREK NA POVEDKOVNIKU IN ČLENKU)
Funkcijska struktura stavčne povedi je dvodelna: temelji na propoziciji kot slovarskem segmentu, sestavljenem iz endogenih leksemov, katerih izrazna podoba je skladno z njihovo le-ksemskostjo sekundarna, v ospredje stopa denotat, in modifikaciji kot slovničnem segmentu. V tem smislu je mogoče propozicijo razumeti kot vozlišče leksikalnega pomena na eni strani in potencialnega pomena stavčne povedi na drugi. - Besednovrstni status povedkovnika kot propozicijske sestavine ureja zloženi glagol kot refleks zloženega povedka.
Ključne besede: kategorialna pomenska sestavina, kategorialna slovnična lasnost, propo -zicija, modifikacija, prosti glagolski morfem, zloženi glagol
Functional structure of a complete (clausal) sentence is two-part: it is based on the proposition as a lexical (dictionary) segment consisting of endogenous lexical items whose formal manifestation is—in accordance with their lexical nature—secondary (the denotation is at the forefront), and on modification as the grammatical segment. In that sense, the proposition may be understood as a nexus of the lexical meaning on the one side and of the potential meaning of a complete sentence on the other. - Derivational status of the predicative as a propositional component is controlled by the complex verb as a reflection of the complex predicator.
Keywords: categorial semantic component, categorial grammatical attribute, proposition, modification, free verbal morpheme, complex verb
1 Pobuda za aktualiziranje razmisleka o besednih vrstah izhaja iz dejstva, da gre znotraj slovenskega slovničnega pa tudi slovarskega prostora še vedno za nezadostno dorečenost kriterijev njihove opredelitve, kar se izrecno kaže zlasti v zvezi s poved-kovnikom in členkom. Posledično je to dejstvo razvidno v aktualnih slovarjih kot neskladnost rešitev zlasti teh dveh besednih vrst.
1.1 Da je za besedne vrste nasploh potreben uvid v skladenjskofunkcijsko struk-turiranje jezika, dokazuje dejstvo, da se je tudi v evropskem jezikoslovju problematika zlasti povedkovnika pa tudi členka kot nestavčnočlenske besedne vrste odprla šele z uveljavitvijo funkcijskopomenskega, tudi razvrstitvenega (distribucijskega) strukturalnega jezikoslovja tako na slovnični kot slovarski ravni.1 Celovito razumevanje besednih vrst s stavčnočlenskega vidika zahteva poznavanje specifičnega na-
1 Členke in povedkovnike uvršča med »novejše« besedne vrste tudi Slovnica češčine 2 (ČM 2, 1986, 18), vendar brez utemeljitve.
390
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
bora kategorialnih slovarskih lastnosti - kategorialnih pomenskih sestavin torej, in kategorialnih slovničnih lastnosti. Prepoznavnost sekundarne stavčnočlenske funkcije besednih vrst je mogoča s prepoznavanjem spreminjanja teh dveh naborov. Nič čudnega torej, da je prva izdaja SSKJ v tem smislu vsaj eksplicitno nedorečena.2
1.2 Zapletenost vprašanja opredelitve členka zlasti v razmerju do drugih besednih vrst dokazuje Slovar slovenskih členkov3 Andreje Žele (dalje SSČ). Namreč izkazalo se je, da prav ta slovar s svojim široko zastavljenim heterogenim gradivnim naborom in preskopim, glede slovarja konceptualno premalo razčlenjenim uvodom posredno odpira problematiko besednih vrst4 v smislu njihove vgrajenosti tako v be-sediščni korpus jezika - slovar, kot v izhodiščno minimalno stavčnopovedno besedilo. Tako se nam neposredno izpostavlja vprašanje jasnega metodološkega izhodišča, ki bi razmejilo razumevanje členka zlasti glede na medmet, se pravi poleg členka še eno modifikacijsko besedno vrsto, povedkovnik, prislov notranjih in zunanjih okoliščin, pa tudi samostalnik, pridevnik, veznik. Skratka odprl je vprašanje orientacijske točke osmišljanja besednih vrst, natančneje - njihove funkcije v jeziku. Gre namreč za pomemben segment tudi koncepta Novega Slovarja slovenskega knjižnega jezika, ki zahteva jasno odločitev za takšne vrste metodologijo, ki omogoča argumentirano utemeljitev izbire izvedbenih meril, in potem, kar je prav tako pomembno, njihovo razvidno ohranitev skozi celotno analitično pot.5
Ob tem pa je potrebno imeti v zavesti, da je SSČ prvi tovrstni slovar v slovenskem prostoru; tudi v širšem evropskem prostoru so slovarji členkov izjemni (npr.
2	To seveda ne pomeni, da SSKJ zlasti povedkovnika ni prepoznal kot posebne funkcije znotraj stavčne povedi (Kozlevčar 1968); o »predikativu« v ruščini piše svoji slovnici F. Jakopin (1968, 333-36) s predstavitvijo pomenskih skupin za ruščino; sicer pa jih Isačenko že l. 1954 (362-63) navaja kot primer za slovenščino pet, in sicer treba, všeč, lahko, pog. žiher, res.
3	Avtorica ohranja v slovnicah, učbenikih, slovarski tradiciji uveljavljeno, se pravi ustaljeno dvojnično ime členek zapartikulo. Izraz členica se verjetno prek pravopisnega slovarja vnaša v 2. izdajo SSKJ, vendar nedosledno. Še posebej za terminologijo z obvestilnostjo kot temeljno funkcijo velja merilo ustaljenosti.
4	Hvale vredno bi bilo, če bi R. Grošelj v svojem kritičnem prispevku (2015, 269-81) storil vsaj prvi korak k reševanju »odprt[ega] problemsk[ega] polj[a] v slovenskem jezikoslovju [v zvezi z] besednovrstno kategorizacijo« (275) npr. tako, da ne bi samo opisoval Kempgenovih »kriterijev« - »funkcionalnih, distribucijskih, pogostnostnih, skladenjskih, pomenskih in oblikoslovnih« (270) - ampak bi jih skušal tudi povezati v smiselni koncept. S tem bi mu skladenjski v zvezi funkcijskim (funkcionalnim?) »glede na položaj besed v višji skladenjski enoti, stavku« izločil stavčne člene; ti bi mu osmislili oblikoslovni kriterij, kjer gre, upam, za skladenjsko morfematiko, pa tudi pomenski kriterij, če gre za pomen stavčnih členov; sicer je nabor kategorialnih pomenskih sestavin ob zgledu »hiša« (271) posredno pojasnilo, da gre za slovarski pomen propozicijske, torej stavčnopovedne sestavine. Tudi predvidljiva razvrstitev (distribucija) se pojavlja, kolikor vemo, že od Breznika znotraj stavčnočlenske problematike. - Ker je jezik sistemska struktura z med seboj tako povezanimi prvinami, da je ta sistem kljub notranji dinamiki trden (zaenkrat tudi še slovenski), je smiselno v raziskovanju izbrati metodo, ki te povezovalne prvine išče in jih poskušati opredeliti. - Če bi odmislili Kempgenov pogostnostni kriterij in namesto časa upoštevali relevantnost koncepta, bi morali h »ključn[emu] slovničn[emu] del[u]« (275) v dr. pol. 20. stol. Bajčevi, Kolaričevi, Ruplovi in Šolarjevi slovnici dodati še Breznikovo iz 1916. leta - slovenistika s svojo besednovrstno problematiko niti ni tako na slabem.
5	Tu gre seveda za vzpostavitev leksikoloških načel in njihovo dosledno apliciranje v leksikografsko analizo takšnega gradivnega korpusa, ki verodostojno odslikava neponarejeno jezikovno realnost. Slovarsko verodostojnost je mogoče graditi na upoštevanju obeh teh dveh prvin.
Ada Vidovič Muha, Propozicija v funkcijski strukturi stavčne povedi
391
Helbig 21990, Grochowski 2014). Nekaj razprav slovenskih avtorjev na temo členkov ne izkazuje homogenega pristopa oz. premalo razvidno prepletajo strukturalno jezikovnosistemsko določljivo funkcijo z besedilno in pragmatično.6 V tem smislu je predstavljen členek tudi v Slovenskih slovnicah J. Toporišiča (npr. 42000, 445-49).
2 Funkcijska struktura stavčne povedi
Omejitev na strukturo stavčne povedi usmerja razumevanje problematike besednih vrst v funkcijo, ki jo imajo v stavčni povedi, se pravi v stavčne člene,7 hkrati pa izloča tiste besedne vrste, ki takšne funkcije nimajo.8 Pritegnitev propozicije kot pomenske podstave povedi9 loči, kot je znano, potencialne stavčnopovedne člene na tiste, ki so lahko sestavina propozicije, samostalniško in glagolsko besedo, od pomensko dopolnjujočih stavčnih členov, med katere sodita potencialni pridevniški prilastek z razvrstitvijo ob samostalniku, predvsem lastnostna pridevniška beseda, in potencialni prislovni prilastek, prislovna beseda notranjih okoliščin, z razvrstitvijo ob glagolu.
Potencialni propozicijski stavčni členi vzpostavljajo na svoji vertikalni osi po pomembnosti hierarhizirano razmerje z denotatom, kot ga oblikuje propozicija.10 Hie-rarhizacija propozicije je glede na pomembnost potencialnih stavčnih členov definirana z obveznostjo leve glagolske vezljivosti, izražene s hibridno osebno glagolsko obliko kot nujnega in hkrati zadostnega pogoja za oblikovanje minimalne prostorsko--časovne osebkovo-povedkove strukture; morebitna desna vezljivost glagola samo širi stavčnopovedno strukturo na preostala delovalniška in ev. okoliščinska mesta. V horizontalnem smislu je za realizacijo prvin propozicije v stavčne člene, ustrezne
6	Prim. zlasti prispevke M. Smolej (npr. 2015, 671-79). Opozoriti velja na članek A. E. Skubica (1999, 211-38), napisan z veliko akribijo. Avtor poskuša na podlagi Hallidayeve funkcijske slovnice izpostaviti členke s kohezijsko vlogo; zdi se, da vstopa v problematiko veznikov, tudi prislovov, stavčnih segmentov s premalo dorečenim razumevanjem funkcije primarnih členkov kot notranjih stavčnopovednih modifikatorjev. Inovativen je članek T. Korošca (2009, 99-09) na temo členka v besedilu. Med tipološko pregledne sodi članek I. Černelič (1991, 73-85).
7	V slovenskem prostoru je J. Toporišič v svoji slovnici (1976 in vseh kasnejših izdajah) odprl vrata opredelitvi besednih vrst načeloma z njihovo funkcijo v stavku. Vendar kot da mu je ta opredelitev premalo, je zapisal: »Besedne vrste so [...] pojmi za množice besed z enakimi skladenjskimi vlogami in drugimi lastnostmi (poševno A. V. M.).« Npr. pri glagolu je skladenjska opredelitev odpadla, navedena je samo neke vrste splošnopomenska: »Glagoli so besede, ki izražajo dejanje [...], stanje [...], dogajanje [...].« - Skladenjskofunkcijski vidik je v Toporišičevi slovnici razviden s pritegnitvijo zaimkov in števnikov v ustrezen besednovrstni okvir - samostalniške, pridevniške in prislovne besede; pri glagolski besedi pa bi bilo potrebno upoštevati glagolski primitiv (proverb). - Na zasnovni ravni Slovnici manjka smiselna utemeljitev skladenjskofunkcijskega načela delitve besednih vrst in dosledna izpeljava, ki bi morala poseči v samo zgradbo slovnice. Tako pa ostaja, v ožjem smislu seveda, klasično nespremenjena.
8	Tovrstno izhodiščno binarno členitev besednih vrst sem tudi grafično prvič predstavila v kritiki Toporišičeve Nove slovenske skladnje (1984, 142-55), kasneje deloma dopolnjeno (2000, 31), vendar pa še vedno z uvrstitveno zadrego povedkovnika kot dopolnjujočega stavčnega člena na tretji rang.
9	Pomenska podstava povedi, dvojnica v Toporišičevi Novi slovenski skladnji (1982, 225), v Slovenskih slovnicah (1976, npr. 423 in 2000, npr. 492), je hkrati tudi okvirna, usmerjevalna razlaga propozicije; posebnost pri Toporišiču je večkrat uporaba stavka namesto povedi.
10	V tem smislu je izpostavljena osebkovo-povedkova struktura v vseh Toporišičevih slovnicah (npr. SS '1976 idr.).
392
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
stavčnopovedni strukturi, potrebna, kot vemo, modifikacija propozicije. - Že sedaj lahko rečemo, da propozicijo sestavljajo slovarske entitete, endogeni leksemi, modifikacijo na prvi temeljni stavkotvorni stopnji pa slovnična razmerja od izhodiščnega prisojevalnega do ev. vezavnega in primičnega. Izhajamo torej iz dejstva, da temeljni stavčnopovedni vzorec združuje tako slovar kot slovnico jezika.
Smiselnost izhodiščnega opredeljevanja besednih vrst s stavčnočlenskimi funkcijami izhaja iz razumevanja sintagmatske, to je podredne strukture11 tako slovarja, leksema, kot stavčne povedi. Podrednost leksema odseva na abstraktni ravni v hierarhičnem, se pravi podrednem strukturiranju najmanjših enot leksikalnega pomena - pomenskih sestavin (semov),12 od kategorialnih prek uvrščevalnih do razločevalnih. Na besedotvornopomenski ravni, ki sodi tudi v slovar jezika, imamo opraviti prav tako s podrednim razmerjem med besedotvorno podstavo in obrazilom (Vidovič Muha 22011).13 Stavčno poved lahko kot najmanjše potencialno besedilo,14 najpogosteje pa kot besedilno enoto, definira prav tako sintagma, torej podredno razmerje med stavčnima členoma - osebkom in povedkom, tip Lipa cveti - cvetenje lipe : cvetoča lipa. Specifičnost prisojevalne stavčne sintagme, imenovane medsebojno odvisnostne (interdependenčne), izhaja iz pretvorbeno dokazanega dejstva, da lahko izkazuje jedrnost in s tem hierarhično enakovrednost tako osebka kot povedka (Hjelmslev 1972, 28; Vidovič Muha 1984, 144-45).
Naj povzamemo: propozicijo je mogoče razumeti kot vozlišče zgradbe leksikal-nega in abstraktnega besedotvornega pomena,15 slovarja torej, na eni strani, na drugi pa potencialne zgradbe stavčne povedi, nastale z možnostjo stavčnočlenske realizacije besednih vrst. Tovrstna dejstva izpostavljajo propozicijo kot vezni člen dveh temeljnih metajezikovnih entitet - morfologije in skladnje (sintakse), morfemske slovarske strukture besede kot leksema in stavčnopovedne strukture.16
11	V strukturalnem smislu je sintagma, za razliko od skladnje (sintakse), omejena na morfemsko strukturo (izrazne) besede; ta pa je poredna. (Prim. Vidovič Muha 1994, 161- 92, in tam navedeno literaturo.)
12	Hierarhizirano razumevanje sveta v smislu vodilnega člena glede na odvisne člene ni lastno samo strukturalnemu, ampak do določene mere tudi kognitivnemu jezikoslovju seveda iz drugačnih metodoloških načel, ki pa temeljijo prav tako na sintagmatičnosti. Različnost poti lahko pripelje do istega cilja (Vidovič Muha, 22013 , 51-97, in tam navedeno literaturo).
13	Za razumevanje smiselne povezanosti morfologije in skladnje na pomenskopodstavni, torej propozicijski ravni je dragocen samostalniški pomen priponskih obrazil/pripon navadnih izpeljank, tvorjenk iz predložne zveze in medponsko-priponskih zloženk; ta so nastala iz zaimensko izraženih potencialnih stavčnopovednih funkcij propozicije. Velja torej, da ne more biti več besedotvornih pomenov, kot je sestavin propozicije, sama propozicija pa mora imeti najmanj toliko sestavin, kolikor je besedotvornih pomenov (Vidovič Muha 1988, 10-33; 22011, 82-103).
14	Pri nas je na to dejstvo prvi opozoril A. Breznik že 1908. leta (1982, 233- 55; prim. še Vidovič Muha 1993, 497-507).
15	Besedotvorna abstraktnost pomena je razumljena v smislu predvidljivega pomena obrazilnih morfemov, ki izkazujejo zaimensko izražene funkcije propozicije (g. op. zgoraj, 13), lahko pa tudi določena slovnična razmerja, ko gre za zloženke, antropocentrične prislove, ko gre za predponska obrazila glagola, in določene merne pridevnike, ko gre za (samostalniške) modifikacijske izpeljanke (Vidovič Muha 11988, 22011).
16	Za A. Žele (2014) je »[p]ropozicija oz. pomenska podstava (s povedjem in udeleženci) [...] temeljna pomenska enota besedila, ki je z dokončno izrazljivo obliko ubesedeni rezultat pomensko-smiselnega sporočanja.« (2014a).
Ada Vidovič Muha, Propozicija v funkcijski strukturi stavčne povedi
393
2.1 Sestava propozicije
Vprašanje sestave propozicije se zdi, da je z jezikovnosistemskega vidika17 mogoče doreči s tematsko usmerjenim naborom endogenih leksemov,18 pri čemer ni v ospredju izrazna podoba leksema, ampak njegov denotat: gre za predstavno prvino jezika, katere pomenska, natančneje pomenskosestavinska struktura je identična ne glede na to, ali imamo opraviti z izrazno eno-, dvo- ali večbesednostjo. Enote propo-zicije so torej identične z endogenimi leksemi kot enotami slovarja.19 Če sprejmemo dejstvo, da tovrstni leksemi kot pomenske enote jezika niso nujno prekrivni z (izrazno) endogeno besedo, da so torej lahko več kot enobesedni, potem je logično, da kot taki sodijo tudi v propozicijo.
2.1.1 Naj se ustavimo ob imenski zvezi, katere jedro je vedno samostalnik, razvija pa ga prilastek. Če je ta prilastek pravi vrstni pridevnik, tvori s samostalnikom stalno besedno zvezo, tip cestni promet, pralni stroj črni kruh, črna maša, navadni volčin; zgodnji krompir, ki tako kot prilastkovno nerazvit samostalnik vstopa na potencialna stavčnočlenska mesta, vezana na izražanje abstraktno ali besedilno konkretizirane prostorske funkcije; abstraktni prostor zaseda osebek, v primeru še desne vezljivosti glagola predmet, v zvezi s konkretnim besedilom pa še mesto prislovnega določila prostora in časa, izraženega lahko tudi s predložnim samostalnikom. Zunaj propozicije so torej ostale vse pomenske skupine lastnostnih pridevnikov, nepravi vrstni, t. i. antropocentrični pridevniki, nastali iz antropocentričnih prislovov, tip zgornji, spodnji sosed, svojilni pridevniki, tip očetov avto, in števniški pridevniki, npr. trije bratje.
Zavedajoč se, da je z uvrstitvijo imenske zveze s pravimi vrstnimi pridevniki v propozicijo ta izstopila iz samo formalnih (slovničnih) okvirov - ujemalnost, in se prevesila v leksikalnopomenski, naj ponovim vsaj tri, za obravnavano problematiko posebej pomembne lastnosti, ki utemeljujejo stalnost in s tem leksemskost tovrstnih imenskih zvez:20
• Zaradi celovitosti leksikalnega pomena, ki ga tvorijo s samostalniškim jedrom, ne morejo prehajati med sekundarne povedkovnike, se pravi, da ne morejo opravljati funkcije povedkovega določila; morebitno rabo v poved-kovem določilu je mogoče razumeti kot izpust samostalniškega jedra,21 npr. Ta računalnik je prenosni (računalnik) oz. prenosnik; na slovnični ravni gre torej za okrnjeno stavčnočlensko funkcijo;
17	Tu se ne bomo spraševali o pragmatičnih okoliščinah, ki jih nekateri jezikoslovci uvrščajo med sestavine propozicije. (Pri nas npr. Kunst Gnamuš 1981).
18	Kot vemo (Vidovič Muha, 12000, 51-83; 22013 , 51-97), so leksemi, katerih leksikalni pomen izkazuje pomenskosestavinsko (semsko) strukturo, dveh vrst: endogeni, ki jih določa notranja uvrščevalna pomenska sestavina (UPS), in eksogeni, določeni z zunanjo UPS: med prve sodita samostalnik in glagol, ev. še prislovi zunanjih okoliščin, med druge razvijajoči stavčni členi - pridevnik, prislov notranjih okoliščin.
19	Vemo, da moramo na terminološki ravni ločiti besedo na slovarsko, ki ji ustreza pojem leksem, in izrazno, definirano glasovno (SS 1976, 90-92). Več o tem v Slovenskem leksikalnem pomenoslovju (22013, 17-33).
20	Definicijske lastnosti pridevnikov in pridevniških zaimkov, tudi imenske zveze so predstavljene v več razpravah, in monografiji Vidovič Muha (npr. 1979; 12000; 22013).
21	Več o teh vprašanjih Vidovič Muha (npr. 20 1 32 , kjer je zbrana tudi vsa literatura).
394
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
•	na slovarski ravni se pojavlja razmeroma pogosta možnost univerbizacije tovrstnih zvez, npr. prenosnik - prenosni računalnik, rdečka11 - rdeča mravlja idr.;
•	zanimiva lastnost, ki potrjuje leksemskost zveze pravega vrstnega pridevnika s samostalnikom, izhaja iz kontrastive z nemščino; vse tovrstne imenske
zveze so v nemščini zloženke, tip cestni promet - Straßenverkehr, črni kruh - Schwarzbrot (Vidovič Muha, 1988, 311-22).
2.1.2 Razmislek o propozicijskih vprašanjih glagola in morebitnega glagolskega okolja velja usmeriti v tri področja, in sicer v
(a)	glagole s prostim glagolskim morfemom (PGM);
(b)	zložene glagole13 oz. potencialno zložene povedke, kjer gre za vprašanje zlasti besednovrstnega statusa povedkovnika;
(c)	obseg prislovov zunanjih okoliščin, kjer gre za vprašljivost propozicijskega statusa vzročnosti.
2.1.2.1 Zlasti prvega vprašanja, se pravi glagolov s PGM, slovenske pa tudi druge slovanske slovnice ne izpostavljajo. PGM-ji, ki so homonimni s predlogi, se kot taki obravnavajo znotraj sklonske problematike, se pravi kot predložni skloni. Njihov pomen je torej izražanje vrste slovničnega razmerja skupaj s sklonsko končnico (Vidovič Muha 1979; 1981; 2000, 22013 idr.).14
PGM-ji pa so poleg homonimne relacije s predlogi globinski prislovi, torej samostojni, nevezani morfemi; kot taki so del skladenjske podstave obrazilnih, in sicer predponskih morfemov glagolov, tippo-kriti ^ kriti [po], [ ] 'zgoraj'.15 Če v tem kontekstu pustimo ob strani dejstvo, da v prislovnem pomenu nastopajo kot skladenjska podstava glagolskih sestavljenk, ostane na ravni propozicije pomembno spoznanje, da postanejo predlogi kot PGM-ji zanimivi, ko gre za propozicijsko predvidevanje družljivosti, se pravi potencialnih stavčnočlenskih prislovnih določil kraja in časa, seveda če so izraženi samostalniško; ti so vedno predložni, natančneje PGM-jevski. Njihov pomen je osnovna prostorska ali časovna orientacija glagolskega dejanja glede na pomen samostalnika, ob katerem stojijo, npr. Stanuje v Ljubljani, v 'znotraj, notri', Prihaja ob sedmih, ob 'zraven, ko se začne'.
Smiselno bi bilo vzpostaviti razvidno propozicijo, se pravi PGM ob glagolu v propoziciji je potencialno prislovno določilo v stavčni povedi; propozicija navedenih dveh povedi se glasi stanovati v, Ljubljana;priti ob, sedem. Če ob glagolu ni PGM-ja, gre za njegovo zmožnost vzpostaviti vezavno razmerje, seveda lahko tudi predložno,
11 Pogostnost univerbizacije je odvisna predvsem od aktualnosti denotata. Sicer pa je večina univerbiziranih izrazov prešla v knjižni jezik iz (splošnega) pogovornega, lahko tudi žargona, vendar tedaj verjetno v terminologijo in od tu ev. šele v knjižni jezik, pač zopet odvisno od denotata. Več o tem A.
Vidovič Muha (1972, 35-52; 2000, 102-11), od tujih pa zlasti Jedlička (1974).
13	Termin zloženi glagol sem prvič uporabila v Slovenskem leksikalnem pomenoslovju (2000) vzporedno s skladenjskim terminom zloženi povedek. - Kot besednovrstni ustreznik povedkovemu določilu ga dosledno uporablja v svoji monografiji J. Snoj (2010).
14	Ko gre za predložne sklone, se pojavlja vprašanje morfemskosti. Upravičeno bi lahko govorili o enem predložno-končniškem morfemu.
15	Kot vemo, je nabor predponskih obrazil glagolov večji kot je nabor PGM-jev.
Ada Vidovič Muha, Propozicija v funkcijski strukturi stavčne povedi
395
vendar ne z napovedjo v propoziciji, npr. povedi Izseljenec hrepeni po domovini : Tone pleza po skalah, izkazujeta propozicijo izseljenec, hrepeneti, domovina: Tone, plezati po, skala.
2.1.2.2 Drugo vprašanje se nanaša na razmerje med potencialnim zloženim po-vedkom in njegovo propozicijo. Tu je potrebno ločiti dva temeljna sklopa.
2.1.2.2.1	Formalno zloženi povedek je samo realizacija katere izmed oblik skladenjskih modifikacij glagolskega dela propozicije, npr. skladenjskega časa, razen sedanjika, pogojnega naklona, ene izmed dveh oblik trpnega načina. Gre torej za oblikotvorni in ne pomenotvorni proces; kot tak seveda ne more biti del propozicije. Kot je znano iz slovnic, slovarske in slovnične kategorialne lastnosti si razdelita glagol biti in opisni deležnik glagola.
2.1.2.2.2	Vsebinsko zloženi povedek je določen z dejstvom, da je v povedkovem določilu pomensko nov leksem, povedkovnik, ki daje vsebino, leksikalni pomen gla-golskemu delu propozicije. Tudi v tem sklopu se pojavljata dve skupini.
(a)	Tipični povedkovniki so določeni z naborom leksemov, katerih povedkovo-določilna funkcija je primarna, se pravi definicijska,26 npr. (biti) všeč, prav, rad,21 žal, tudi kul, fer, super idr. Tako kot za opisne in trpne deležnike formalno zloženih povedkov je tudi za primarne povedkovnike značilno, da se (opisno) stopnjujejo. Številčno sicer zelo omejena skupina primarnih povedkovnikov kot da s pogostnostjo svojega pojavljanja, tudi slogovno nezaznamovanostjo in zaznamovanostjo, to malo-številnost relativizira in se tako umešča v središčno, pomensko, se pravi tudi deno-tatno nepogrešljivo leksiko jezika.
(b)	Drugotni (sekundarni) leksemi so med povedkovnike prešli iz drugih besednih vrst,28 največkrat iz samostalnika ali iz nepravega vrstnega pridevnika, prislova notranjih okoliščin tako, da so pridobili za povedkovo določilo relevantne slovarske in skladenjske kategorialne lastnosti, opustili pa svoje izvorne kot npr. (biti) zdravnik, (biti) človek, (biti) copata, (biti) hudič; (biti) hud; (biti) mrzlo.
V obeh primerih v povedkovem določilu ni samo oblika glagola, npr. opisni deležnik, ampak je nov leksem, nova slovarskopomenska enota. Da gre pri drugotnih, npr. iz samostalnika nastalih povedkovnikih za glagolsko, torej povedijsko funkcijo in ne več npr. za samostalniško, potencialno osebkovo, je med drugim izguba kategorialne slovarske lastnosti, vezane na opozicijo konkretno - abstraktno: vsi izsa-mostalniški povedkovniki so lahko samo abstraktni s pomeni npr. lastnosti, stanja, poklica, naziva. Opisno stopnjevanje, se pravi druženje s prislovi stopnje, kot katego-
26 V SSČ so tudi prvotni povedkovniki uvrščeni med členke, npr. prav Prav je, da se mu opravičiš; členek se nenadoma pojavlja v skladenjski funkciji povedkovega določila.
21 Gre za naklonski povedkovnik, ki za razliko od drugih primarnih povedkovnikov izraža prisojevalno ujemalnost, se pravi imenski kategoriji spola, rad-s,/-a/-o, in števila, rad-i/-e/-a; izražanje osebe je vezana na osebno glagolsko obliko.
28 Pregledna tipologija metaforičnega povedkovnika, »povedkovniške metafore«, je predstavljena v delu J. Snoj (2010); vezana je na nekaj parametrov, npr. besednovrstni izvor tovrstnih pvedkovnikov, njihove kategorialne pomenske sestavine, opredelitev t. i. kategorizacijskih, modalnih povedkovnikov (94-155).
396
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
rialna slovarska lastnost vseh tistih besednih vrst, ki lahko izražajo različno stopnjo razsežnosti ali intenzivnosti svojega denotata - glagol, tudi v osebni glagolski obliki, lastnostni pridevnik in iz njega nastali prislov - je značilno tudi za sekundarni izsa-mostalniški povedkovnik, če njegov denotat dopušča različno pojmovno/pomensko razsežnost oz. intenzivnost, npr. (biti) zelo človek 'zelo človeški'.
Drugotni povedkovnik - izvorni samostalnik s potencialno osebkovo oz. predmetno funkcijo, izvorni pridevnik ali prislov notranjih okoliščin s potencialno pri-lastkovno funkcijo - kot sestavino zloženega glagola bi bilo mogoče prepoznavno vgraditi v propozicijo s pomožnikom biti + (drugotni) povedkovnik, npr. stavčne povedi kot Sosedje učitelj; Sosedje hudič;19 Sosed je dober; tudi Zunaj/Danes je mrzlo imata dve propozicijski prvini, (potencialni) prvi delovalnik sosed, povedje (biti) učitelj, (biti) dober, (biti) hudič; tudi (biti) mrzlo, (biti) zunaj.
(b1) Posebej velja izpostaviti dva tipa povedkovnikov, ki vplivata na dejstvo, da je trditev obvestilno zadostna in kot taka lahko že samostojno besedilo. Oba tipa imata svoj izvor v pomenskosestavinskih (semskih) lastnostih leksikalnega pomena. Kot povedkovnik se lahko pojavljata oba tipa slovarskih pomenskih sestavin: • Vrednost uvrščevalne pomenske sestavine (UPS) ima zloženi povedek, propo-zicijski zloženi glagol z drugotnim izsamostalniškim povedkovnikom. Vzorec je vezan na metajezikovno razvrščanje, do določene mere slovarsko, tudi takso-nomsko urejanje denotatov v smislu enosmerne zajetosti, inkluzije (Lyons (1980, 300-305; Halliday 1994, 119; Vidovič Muha 2000, 174-177): pomen povedkovni-ka v povedkovem določilu se uveljavlja kot hipernim, kot uvrščevalna pomenska sestavina (UPS), pomen osebkovega mesta pa je hiponim: (5) Smreka je iglavec/ drevo; Mačka je domača žival/zver.30 Tovrstne povedkovnike bi glede na funkcijo lahko imenovali uvrstitvene. Določa jih kar nekaj lastnosti:
(a)	vprašalnica kaj je kaj, npr. Kaj je smreka? Smreka je iglavec/drevo;
(b)	dosledna sekundarnost, nastali so iz prvotnega samostalniškega leksema;
(c)	nezaznamovanost števila; edninska oblika zadostuje, ker velja, da je smreka iglavec, torej so vse smreke iglavci;
(č) odsotnost 1. in 2. osebe - tvorcev govornega dejanja - v osebni glagolski
obliki, kar vpliva na (č') odsotnost oz. nerelevantnost osebe kot slovarske kategorialne lastnosti (KPS); ta je po obliki vedno tretjeosebna, saj 1. in 2. oseba kot tvorki govornega dejanja ne moreta imeti tovrstnega denotatnega pomena;
(d)	nerelevantnost tudi skladenjskih kategorialnih lastnosti, ki določajo glagol v povedku - osebno glagolsko obliko torej, kot so čas, naklon, način; kot take so v obliki za sedanjik, povedni naklon in tvorni način nezaznamovane s stališča omenjenih lastnosti.
Sicer pa je glagol biti do določene mere nadomestljiv s PGM-jevskim glagolom
29	Ni jasno, zakaj naj bi v SSČ sodile med členke oz. členkovne funkcije besede kot npr. strahota kot členek Strahota je [... ], hudič kot členek Hudič je, če [... ]; Hudič je vse skupaj, ki se od zvez npr. Hudo/ slabo ipd. je [...] loči samo po konotativnem pomenu, torej po slogovni zaznamovanosti; na skladenjski ravni gre v obeh primerih za povedkovo določilo.
30	Po doslednem razvrščanju leksemskih denotatov v UPS z neposrednim pojmovno/pomensko višjim, širšim poljem, se ločuje terminološki slovar od npr. splošno informativnega, kot je SSKJ.
Ada Vidovič Muha, Propozicija v funkcijski strukturi stavčne povedi
397
uvrščati se med, kar pa odpira možnost prislovnemu določilu kraja. Vendar je med glagoloma tudi temeljna razlika, ki jo izloči vprašalnica: Kam uvrščamo npr. smreko je posledično glede na vprašanje, Kaj je smreka. Torej kot objektivno dejstvena ostaja vprašalnica Kaj je kaj.
• Ena izmed razločevalnih pomenskih sestavin (RPS) ima definicijsko vrednost pomena leksema, seveda znotraj njegove UPS; predstav-no-pomensko je neopustljiva in kot taka lahko implicitno pleonatič-na, odvisno od stopnje objektivne preverljivosti tovrstne lastnosti, npr. (6) Oglje je črno. Sodnik je pravičen.
2.1.2.3 Propozicijsko mesto potencialne prislovnodoločilne funkcije je vezano, kot rečeno, samo na prostor in čas. Uvrstitev vzročnosti v stavčno funkcijo proble-matizira dejstvo, da vzrok, torej potencialno vzročno prislovno določilo, nima pre-tvorbene možnosti v besedotvorni morfem za razliko od prostora in časa, potencialnega prostorskega ali časovnega prislovnega določila, tip kovač-ija ^[tam, kjer je] kovač[-4>], [ ] —^-ija, kovač-; vsaj s tega vidika je upravičena njihova izločitev iz propozicije. Kot že rečeno, pri opredeljevanju števila propozicijskih sestavin lahko igra pomembno vlogo abstraktni besedotvorni pomen, ki ga v pretvorjeni obliki prepoznavamo v priponskih obrazilih navadnih izpeljank oz. priponah tvorjenk iz predložne zveze in medponsko-priponskih zloženk; obrazilno/priponskomorfemsko izražen pomen vzroka ne obstaja.
Naj povzamemo: Propozicija je nabor endogenih leksemov, iz katerih se z upo-vedovalnim postopkom oblikujejo samostojni stavčni členi; propozicijski nabor endogenih leksemov mora torej ustrezati potencialni stavčnopovedni strukturi. Kot že rečeno, zunaj propozicije ostajajo razvijajoči stavčni členi, kot so prilastek ob samostalniku (imenski zvezi) in prislovno določilo notranjih okoliščin ob glagolu, načeloma nastalo iz lastnostnih prislovov, ti pa iz lastnostnih pridevnikov.31
Kot je bilo že omenjeno, je med pridevniškimi prilastki nujno izločiti prave vrstne pridevnike - vrstni pridevniki prvega tipa - ki tvorijo z jedrnim samostalnikom en leksem, eno poimenovalno enoto (Vidovič Muha 2000, 62- 75; 2013, 76-92), tip okenska polica. Kot taki sodijo skupaj s samostalniškim jedrom v propozicijo.
2.1.3 Slovarske kategorialne lastnosti propozicije
V zvezi s propozicijo je potrebno izpostaviti še pomembno vprašanje, ki se nanaša na kategorialne lastnosti besednih vrst. V zvezi s propozicijo so pomembne slovarske kategorialne lastnosti, nekaj smo jih že omenili, v zvezi z modifikacijo pa slovnične.
31 Ni jasno, kako je mogoče v SSČ uvrstiti med členke ali med »členkovne besede« - tako avtorica imenuje tiste, »ki lahko skladenjskopomensko nastopajo v vlogi členkov« (11) - obsežen nabor prislovov tako zunanjih kot notranjih okoliščin; med slednjimi so pogosti zlasti prislovi stopnje, katerih razvrstitev, kot je znano, je mogoča ne samo ob glagol, ampak ob vse tiste besedne vrste, ki lahko izražajo razsežnost, intenzivnost svoje lastnosti, torej tudi pred lastnostne pridevnike ali iz njih nastale prislove. Nekaj primerov: ful pomeni; hudičevo se moti; karseda previdno; komaj dohajati; malce zmeden; mimogrede povedati; pomalem se jezi; preveč vprašati; drugič pridem; napil se je kjerkoli. Sopomenke tudi ob konotativnih izrazih kot npr. hudičevo, ful 'zelo', pa tudi ob npr. malce malo itd. niso uvrščene v SSČ.
398
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
Da sta slovar in slovnica po svoji zasnovi komplementarna segmenta jezika, dokazujejo tudi kategorialne slovarske lastnosti, ki so v stavčni povedi pogoj za realizacijo stavčnih členov, v slovarju pa prepoznavne kot kategorialne pomenske sestavine v funkciji izhodiščnega pomenskega razvrščanja endogenih leksemov, tistih torej, ki izkazujejo notranji hierarhični pomenskosestavinski sestav (Vidovič Muha, 2000, 30-39; 22013, 35-44). Ker je propozicija slovarski segment stavčnopovedne strukture, se slovarske kategorialne lastnosti - kategorialne pomenske sestavine, vgrajujejo v njeno izhodiščno (kategorialno) pomenskosestavinsko zgradbo; kot take niso podvržene nobene vrste modifikacij.
Slovnične kategorialne lastnosti se uveljavljajo v funkciji modificiranja propo-zicijskih besednih vrst v smiselne stavčne člene. Zunaj propozicijske strukture kot pomensko dopolnjujoči ostajata stavčnočlenski besedni vrsti - pridevniška beseda, ki ni prava vrstna, določena z ujemalnostjo, in prislovna beseda notranjih okoliščin, določena s pomensko družljivostjo; prav tako ostaja zunajpropozicijski vzročni prislov v skladenjski funkciji prislovnega določila vzroka.
2.1.3.1 Pri udeležencih je temeljna kategorialna pomenska sestavina (KPS) spol, ki je izražen končniško, pri tvorjenkah tudi obrazilno.32 Temeljnost kategorije spola je upravičljiva ontološko, ko gre za naravni spol, kar odseva tudi v antropocentrični razločevalnosti kategorialne lastnosti človeškega glede na vse drugo, izraženo v zaimenski vrednosti kdo (č+) glede na kaj (č-). Antropocentričnost je tudi podlaga za potencialno izrazljivost kategorialne lastnosti osebe pri udeležencih.33 Končni-ška zmožnost izražanja spola tako naravnega, tip brat-?, sestr-a, kot slovničnega, tip stolmiz-a, odpira homonimno razmerje tega morfema z modifikacijsko, torej slovnično oz. skladenjsko funkcijo.
Na metajezikovni ravni se lahko strinjamo, da sodita med udeleženske, torej samostalniške kategorialne lastnosti sklanjatvenost in števnost.34 Gre za zmožnost izražanja skladenjskih kategorialnih lastnosti sklona in števila: samostalnik v ude-leženski vlogi s sklonskimi končnicami realizira glagolskemu pomenu ustrezno ve-zljivostno polje in različnost števila glede na pojavnost samostalnika v udeleženskih vlogah. V tem smislu ločuje samostalniške denotate na konkretne, iz katerih so izločeni snovni in skupni kot neštevni; abstraktne (pojmovne) vedno določa neštevnost (SS 1976, npr. 210). - Pri imenski zvezi je nujno upoštevati tudi zmožnost samostalnika, da formalno (končniško) realizira ujemanje, se pravi prilastkovo privzemanje končniških lastnosti samostalniškega jedra.
32	Spol je leksikografska besednovrstna oznaka samostalnika.
33	Utemeljitev tovrstne trditve izhaja iz dejstva, da sta tvorec in naslovnik govornega dejanja vedno človek - govoreči in ogovorjeni; izrazljivost te kategorije je lahko slovarska, se pravi zaimkovna jaz, ti v vseh treh številih, obvezno pa končniška z osebno glagolsko obliko; gre za znano udeležensko-povedijsko hibridnost glagolske oblike.
34	Propozicijski obliki obeh kategorialnih lastnosti, števnosti in sklanjatvenosti, sta v funkciji nezaznamovanosti, se pravi edninska oblika v propoziciji za sposobnost izražanja števila, imenovalniška oblika v propoziciji za sposobnost izražanja sklona, v stavčni povedi (minimalnem besedilu) obvezna za izražanje prisojevalnega razmerja.
Ada Vidovič Muha, Propozicija v funkcijski strukturi stavčne povedi
399
2.1.3.2 Povedje (predikat) je slovarsko določeno z morfemsko, pri tvorjenkah še obrazilno izraženim (slovarskim) časom, se pravi z glagolskim vidom,35 in z načeloma neizraženo potenco vezljivosti (valence).
Da je vid slovarska kategorialna lastnost glagola - njegova kategorialna pomenska sestavina, je mogoče dokazati z dejstvom, da ima ne samo glagolsko predponsko obrazilo/glagolska predpona besedotvorno (obrazilno) vrednost, se pravi pretvorlji-vost v antropocentrični prislov zunanjih okoliščin, ampak da ima takšno vrednost lahko tudi glagolska pripona zlasti ko gre za izražanje vrst glagolskega dejanja, npr. pridel-ova-ti ^ (1) [večkrat] pridelati, [ ] ^ -ova-, 'ponavljalnost'; (2) {delati, da} pridela{-{ } ^ -ova-, 'iztekanje dejanja'.
Tudi vezljivost (valenco) kot slovarsko kategorialno lastnost je mogoče definirati z zmožnostjo glagola organizirati vezljivostno polje, se pravi vezljivostni zmožnosti glagola ustrezen nabor udeleženskih vlog. Kot je znano, ni nujno, da pride do besedilne realizacije vseh vezljivostnih zmožnosti glagola.36
Slovarske kategorialne lastnosti tako imenske kot glagolske so dejansko kate-gorialne pomenske sestavine. Ta status jim omogoča znotraj slovarja potencialno pomensko prepoznavnost različnih funkcij propozicijskih stavčnih členov. Temeljna slovarska pomenska členitev izhaja torej iz minimalne besedilne strukture - stavčne povedi. Posledično so torej slovarske kategorialne lastnosti kot kategorialne pomenske sestavine že vgrajene v morfemsko strukturo propozicijskih leksemov.
Naj povzamemo: udeleženca v funkciji osebka - prvega delovalnika, kot temelj -nega člena stavčne povedi, določajo spol, (antropocentrično) človeško, oseba, živo, konkretno, sklanjatveno, števno; v slovarju so to samostalniki. Povedje v funkciji povedka določa sposobnost oblikovanja vezljivostnega polja in glagolski vid, v slovarju so to glagoli.
2.2 Sestava modifikacije
Modifikacijski37 proces mogoče bi bilo mogoče obravnavati v treh stopnjah: pri prvih dveh gre za jezikovnosistemsko modifikacijo propozicije, pri tretji pa tudi za besedilno modifikacijo stavčnih členov.38
Na prvi jezikovnosistemski ravni je modifikacija vezana na proces upovedova-nja, ki ga lahko definiramo kot upoštevanje skladenjskih kategorij pri propozicijskih,
35	Vid je leksikografska besednovrstna oznaka glagolov v slovarjih slovanskih jezikov.
36	Ločevanje med slovarsko zmožnostjo oblikovanja vezljivostnega polja - intenco - in tovrstno besedilno realizacijo - valenco - je upoštevna npr. v češki slovnici (MČ 3, 29). - Po zaslugi A. Žele ima slovensko jezikoslovje vezljivostni slovar (2008), zahtevno minuciozno delo, ki pa do danes še ni doživelo ustrezne predstavitve. Tudi sicer ima avtorica slovarja kar nekaj literature na temo glagolske vezljivosti; omenimo samo eno monografijo Vezljivost v slovenskem jeziku: S poudarkom na glagolu (2001).
37	Izraz modifikacijski je v jezikoslovju uporabljen še za poimenovanje dveh nestavčnočlenskih besednih vrst, členka in medmeta (Več o tem Vidovič Muha 2000, 83-88.)
38	V kritiki Toporišičeve Nove slovenske skladnje (Vidovič Muha 1984/2, 142-56) sem 13 nehierarhiziranih modifikacijskih prvin, ki jih avtor navaja (277), ločila na »temeljne [...], ki so konstitutivni (bistveni) del povedi [...], npr. časovna, kolikostna, naklonska, nikalna, osebna, pomembnostna«, sledita stopnjevitostna in gotovostna, in nato »v celoti stilno zaznamovane odločitve« (153). Tudi v svoji slovnici (npr. 2000, 492-533) Toporišič modifikacij propozicije ne hierarhizira.
400
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
se pravi besednovrstnih leksemih tako, da postanejo tvorne prvine stavčne povedi, stavčni členi. Tudi upovedovanje se nam torej uveljavlja kot ločnica, ki členi katego-rialne lastnosti na slovarske in slovnične, natančneje skladenjske.
Skladenjske kategorialne lastnosti na prvi jezikovnosistemski ravni zajemajo upo-vedovalne prvine, obvezne za oblikovanje temeljnega levovezljivostnega, torej priso-jevalnega razmerja. Temeljnost osebkovo-povedkove strukture izhaja, kot je bilo že rečeno, iz stavčne povedi kot skladenjsko medsebojno odvisnostne podredne zveze, kar dokazuje enakovrednost osebkovega in povedkovega stavčnega člena, pomensko pa iz reference z abstraktnim prostorom - samostalniška beseda, besedilno realiziran s prvim delovalnikom, in časom - glagolska beseda, besedilno realizirana z dejanjem. Glagolska desna vezljivost, izpostavlja še vezavno razmerje, pomensko odprto v abstraktni prostor, besedilno v pomensko različne vrste delovalnikov (Orešnik 1992, 29-51); družljivost odpira v najširšem smislu glagolsko dejanje, pomen povedka, v besedilno pogojeno prislovno določilo prostora in časa, umeščeno s PGM, če ga zaseda samostalnik. - Za temeljno stavčnopovedno skladenjsko modifikacijo kot abstraktno stavčno strukturo je značilno, da je število kot skladenjska realizacija števnosti - kate-gorialne slovarske lastnosti udeležencev, nerelevantna, zato nezaznamovana, se pravi oblikovno edninska. Lahko govorimo tudi o nezaznamovanosti sklona kot skladenjske realizacije sklanjatvenosti, saj je ta vedno imenovalniški, ko gre za oblikovanje temeljnega stavčnopovednega, to je prisojevalnega razmerja. Denotat glagola v povedku narekuje sklonske oblike udeležencev desnega vezljivostnega polja.
Poleg navedenih za upovedovalni proces temeljnih skladenjskih kategorij, ki bi jih lahko imenovali tudi izhodiščne ali prvotne, sodijo k upovedovanju še drugotne; te lahko modificirajo prvotne na ravni udeležencev s številom, na ravni povedja, glagola v povedku, pa s skladenjskim časom, naklonom, načinom, zanikanjem, nikalnostjo, tudi z opisno stopnjo, se pravi z druženjem s prislovi stopnje kot npr. zelo, precej trpeti, tudi zelo všeč, (je) zelo človek. Tvorec besedila ima skratka jezikovnosistemsko možnost svojemu komunikacijskemu namenu ustrezno izbiro števila udeležencev in glagolskih oblik. Pri vseh tovrstnih modifikacijah mora upoštevati dvofunkcijskost oblike - poleg edninskosti, ne nujno enosti, pri udeležencih, sedanjika, povednega naklona in tvornega načina pri povedju izražajo te oblike lahko še nezaznamovanost.
Ko gre za drugostopenjsko skladenjsko modifikacijo, izpostavimo dva členka -naj v zvezi z realizacijo velelnika in se v zvezi z realizacijo eno izmed dveh oblik trpnika, tip Naj dela, Naj bi delal;39 Knjiga se tiska.
V poseben tip skladenjske modifikacije povedja sodi nikalna ubeseditev propozici-je. Namreč če izhajamo iz glagolske oblike, je trdilna modifikacija lahko nezaznamo-vana, tip Zvečer (vedno) berem, lahko pa izraža pomen trdilnosti, z obveznim členkom ne ob povedku nikalnost, eksplicitno, kadar gre za odgovor na odločevalno vprašanje, še z dodatnim členkom da/ne. 40 Členka da/ne kot samostojni trdilnici/nikalnici imata za izražanje npr. stopnje te modifikacije členke kot seveda, kajpada, nikakor (ne) ipd.41
39	Uvrstitev besedne oblike glagola biti, ki se za izražanje pogoja glasi bi, med členke, je nenavadno (SSČ, 19), saj gre, kot rečeno, samo za obliko glagola, za njegovo modifikacijsko funkcijo, in ne za pomensko samostojni leksem.
40	O obliki in rabi modifikacijskih oblik v Toporišičevih slovnicah (npr. 2000, 358-67).
41	Za razliko od SSČ v tem kontekstu stavčno strukturirani odgovori, npr. Dvomim (da je doma), Mislim, da ..., Ne vem, če ... ipd. niso razumljeni kot členki. Med členke tudi niso uvrščeni prislovi kot
Ada Vidovič Muha, Propozicija v funkcijski strukturi stavčne povedi
401
Naj povzamemo: Prvo- in drugostopenjska modifikacija propozicije je jezikovno-sistemsko pogojena sposobnost vzpostavljanja temeljnega prvostopenjska stavkotvorna razmerja - prisojevalnost, ev. vezavnost in družljivost - znotraj propozicijskega nabora leksemov s slovničnimi sredstvi - načeloma vezanimi morfemi. Če je prvostopenjskost modifikacije definirana z vsebinsko nezaznamovanostjo skladenjskih kategorialnih lastnosti, jih drugostopenjska realizira v smislu namere tvorca besedila.
Tretjestopenjska besedilna modifikacija je nestavčnočlenska, torej zunaj stavčne zgradbe, zajema pa besedilne (modalne) členke.
2.3 Glede na povedano, je členke mogoče ločiti na jezikovnosistemske modifika-torje - obvezne prvine na 2. stopnji modifikacije, in na besedilne nestavčnočlenske modifikatorje - zunaj jezikovnosistemske predvidljivosti. Mednje se uvrščajo bese-dnovrstno samostojni členkovni leksemi, določeni s primarno členkovno funkcijo. Predstavljajo problemsko jedro členkov. Za obe skupini členkov velja, da nikoli ne morejo biti nobene vrste stavčni člen, da so torej nestavčnočlenska modifikacijska besedna vrsta (Vidovič Muha npr. 1984, 144-145), zato ne morejo imeti ustrezne vprašalnice in s stavčnimi členi tudi ne morejo tvoriti sintagmatskega razmerja (MČ 2, 1986, 229; Toporišič 2000, 445). So torej nepregibna modifikacijska besedna vrsta42 s prekrivno slovarsko in besedilno izrazno podobo.
V slovenskem jezikoslovju ostaja vtis, da se ne ločuje primarne besedne vrste členkov od sekundarne, čeprav je primarna funkcija ne samo členkovne, ampak katerekoli besedne vrste tista, ki mora vsebovati prepoznavne (kategorialne) lastnosti, takšne torej, ki jo ločijo od vseh drugih besednih vrst.43 Vsaj s slovarskega vidika je pomembno doreči besednovrstno opredelitev besed kot npr. še, le, samo, že; pravzaprav, ki po svojih definicijskih lastnostih ne sodijo med prislove, veznike, še manj med povedkovnike, medmete.44 Pri omenjenih in njim podobnih besedah tudi ne gre za Toporišičeve »skrčke« stavkov (2000, 445), ampak prej za njihovo referenco s stavčnim denotatom.
Če so jezikovnosistemski členki skladenjski modifikatorji oz. natančneje - (so) realizatorji nekaterih skladenjskih kategorialnih lastnosti glagola, so besedilni členki vsebinski modifikatorji.45 Za besedilne členke veljata vsaj še dve definicijski lastnosti:
verjetno, ev. možno, mogoče ipd., tudi ne prislovi kot včasih, nikoli, redkokdaj; torej (Da), včasih (berem), (Ne), nikoli (ne berem) ipd.
42	Kot modifikacijska besedna vrsta so bili skupaj z medmeti predstavljeni v kritiki Toporišičeve Nove slovenske skladnje (Vidovič Muha 1984, 144).
43	V tem smislu bi bilo lažje odgovoriti na vprašanje kako je z »veznikom v členkovno rabi« besede da v stavčni povedi kot »Da mi pri priči izgineš!«, o kateri med drugim razmišlja M. Smolej (2015: 671-79). Če bi si dovolili ne samo »konstrukcijski«, ampak tudi rekostrukcijski »pristop« (677), potem bi izhajali iz opuščenega glavnega stavka npr. s katerim izmed glagolov rekanja v povedku kot Ukazujem, da mi [...]; da je klasični podredni veznik predmetnega odvisnika. - Nenavadna je ugotovitev, da je v korpusnem označevalniku JOS »[v]zrok različne obravnave etimološki«, ko gre za sinonimna prislova v identičnih zvezah »Mogoče bo jutri deževalo« - mogoče po JOS-u »splošni prislov« - in »Morda bo jutri deževalo« - morda pa »členek«. Kaj pa če se je JOS zmotil?
44	V tem smislu je zanimiv članek N. Jakop (2000, 67-81).
45	Pomenske skupine členkov, s katerimi so posamezni členki označeni, navaja SSČ (12).
402
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
•	odprta razvrstitev,46 dejansko pred katerokoli sestavino stavčne povedi, se pravi lahko tudi pred drugim členkom, če ga lahko pomensko dopolnjuje;
•	modifikacijski pomen ima načeloma možnost vzpostavitve pomenske reference z globinsko stavčno strukturo,47 se pravi, da ima možnosti pomensko adekvatnega izraza v stavčnem denotatu, ki pa, za razliko od medmeta, nima funkcije (stavč-ne) povedi kot samostojne besedilne enote.
Besedilni členki izkazujejo torej dvojno modifikacijsko možnost - lahko globinsko s stavčno povedjo, in površinsko: s pomenom pretvorjenega dela stavčne povedi vplivajo na pomen stavčnega člena, ob katerega se razvrščajo, tip Tudi sosed obrezuje jablane - vsi [...] - (torej) tudi sosed; Sosed tudi obrezuje jablane - vse dela - (torej) tudi obrezuje; Sosed obrezuje tudi jablane - vsa drevesa - (torej) tudi jablane; Tudi naš sosed [...] - vsi sosedje [...] - (torej) tudi naš sosed [...]; Pravzaprav tudi sosed [...]; [...] pravzaprav tudi obrezuje [...]; [...] pravzaprav tudi jablane [...]; [...] pravzaprav tudi naš sosed [...].
2.4 Predvsem v smislu omenjenih dveh lastnosti se medmeti, ki so prav tako modifikacijska besedna vrsta, ločijo od členkov. Če velja za členke, da delujejo znotraj stavčnopovedne zgradbe kot vsebinski modifikatorji posameznih delov stavčne povedi, so medmeti zunaj nje, se pravi, da nikoli ne modificirajo posameznih delov povedi; t. i. horizontalna modifikacija pri njih odpade. Za vse pomenske skupine medmetov - razpoloženjske, posnemovalne, namerne (Vidovič Muha 2000, 86-88; 22013, 97-107),48 velja, da so izraz celovitega govornega dogodka oz. drugače - njihov denotat je izrazno modificiran celovit govorni dogodek, na jezikovnosistemski ravni stavčna poved. Od členkov jih na izrazni ravni loči tudi dejstvo, da je tvorjenje zlasti razpoloženjskih medmetov v veliki meri poljubno, se pravi ne nujno leksika-lizirano. Zlasti posnemovalni medmeti so verbalizacija slišanega, se pravi z glasom (človeka) izraženega, zato zapis do določene mere lahko variira. Pri medmetih je torej vsaj deloma dopustna osebna variantnost znotraj istega jezika, seveda pa tudi medjezikovna variantnost. Zato je zlasti za razpoloženjske pa tudi posnemovalne medmete značilna ekspresivna (čustvenostna) konotativnost.49
Vendar pa členke in medmete povezuje dejstvo, da sta nestavčnočlenski besedni vrsti z modifikacijsko funkcijo, vendar s temeljno razliko: členek je vedno znotraj-stavčni modifikator z leksikaliziranim izrazom, medmet pa modifikator govornega dejanja s stavčnopovedno zgradbo in ne nujno leksikalizirano izrazno podobo.
46	Tovrstno opredelitev členkov je zaslediti tudi v MČ 2 (229); do določene mere jo je mogoče zaznati tudi v Toporišičevih slovenski slovnici 4 2000 (445 ).
47	Za dokončno opredelitev členkov pa tudi za slovarsko delo bi bil nujen korpusni nabor primarnih členkovnih leksemov.
48	V Toporišičevih slovnicah so pomenske skupine medmetov predstavljene tudi glede na glasovno podobo (npr. 2000, 451-63).
49	Ob ponovni izdaji SSČ bi bilo nujno opustiti tudi primarne medmete kot ah, aha, aja ipd. in razčistiti razmerje med členki in medmeti, se pravi držati se izhodiščih meril, kar pa seveda ni vedno lahko. - Tako kot pri vseh besednih vrstah ločimo tudi pri medmetih drugotno medmetno funkcijo. Nekaj zgledov iz SSČ, ki izkazujejo vprašljivo uvrstitev v členkovno funkcijo - oznaka kot členek - konotativnih primarnih samostalnikov, katerih funkcija je medmetna ali npr. povedkovniška, nikakor pa ne členkovna, npr. Drek, ne bom se pustil; Fant, kako pojejo; Figico (Figo, figole), ne bom te ubogal; Grozota (je), kakšna je mladina; Hudiča (Hudika, Hudimana), bo mir ali ne; Klinec, pa taka družba; Mater, kako so igrali.
Ada Vidovič Muha, Propozicija v funkcijski strukturi stavčne povedi
403
3 Smiselnost jezikoslovnega raziskovanja temelji tudi na možnosti poiskati posameznim jezikovnim vprašanjem mesto v celoviti jezikovni zgradbi in v tem kontekstu ugotoviti njihovo vlogo. Prav besednovrstna vprašanja se lahko osmišljajo z delovanjem jezika, z njegovo ontološko socializacijsko vlogo. Jezikovno izvorna, besedilno pa lahko zadostna stavčna poved s svojo razvejano strukturo nam to omogoča.
Viri in literatura
Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko Rupel, Jakob šolar, 1956, 1964, 1971: Slovenska slovnica. Ljubljana: DZS.
Anton Breznik, 1982: Besedni red v govoru. Jezikoslovne razprave. Ur. J. Toporišič. Ljubljana: SM. 233-55.
Ivanka Černelič, 1991: Členek kot besedna vrsta v slovenskem knjižnem jeziku. Jezikoslovni zapiski 1. Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
M. Grochowski, 2014: Slownik gniazdowy partikul polskich. Krakov: Polska Aka-demia Umiejçtnosci.
Robert Grošelj, 2015: Kriteriji besednovrstnosti v sodobnem slovenističnem jezikoslovju. Obdobja 34: Slovnica in slovar - aktualni jezikovni opis. Ur. M. Smolej. Ljubljana: ZIFF. 269-76.
M. A. K. Halliday, 1994: An introduction to functional grammar. London, Melbourne, Auckland: Edward Arnold.
Gerhard Helbig, 21990: Lexikon deutscher Partikeln. Leipzig: Verlag Enzyklopädie.
Louis Hjelmslev, 1972: O zâkladech teorie jazyka. Praga: Academia.
Alexander V. Isačenko, 1954: Grammatičeskij stroj russkogo jazyka. Bratislava: Izdajatel'stvo Slovackoj akademii nauk.
Nataša Jakop, 2000: Vezanost poudarnih členkov na določeno besedno vrsto oziroma stavčni člen. Jezikoslovni zapiski. Ljubljana: ZRC SAZU. 67-81.
Franc Jakopin, 1968: Slovnica ruskega knjižnega jezika. Ljubljana: DZS.
Alois Jedlička, 1974: Spisovny jazyk v současn komunikaci. Praga: Universita Karlova.
Tomo Korošec, 2009: K izboljšanju redakcije členkov v SSKJ. Strokovni posvet o novem slovarju slovenskega jezika. Ljubljana: ZRC, ZRC SAZU.
Ivanka Kozlevčar, 1968: O pomenskih kategorijah samostalnika v povedkovi rabi.
Jezik in slovstvo 13/1. 11-16.
Olga Kunst Gnamuš, 1981: Pomenska sestava povedi. Ljubljana: Pedagoški inštitut pri Univerzi Edvarda Kardelja.
John Lyons, 1987 (1980): Semantik. Zv. 1. München: Verlag C. H. Beck.
404
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
R. F. Mikuš, 1960: Prostorni podatak dogadaja. Radovi 1. Zagreb: Sveučilište u Zagrebu.
Mluvnice češtiny [2], Tvaroslovi (MČ), 1986: Praga: Československa akademie ved.
Mluvnice češtini [3], Skladba (MČ), 1987: Praga: Československa akademie ved.
Janez orešnik, 1992: Udeleženske vloge v slovenščini. Ljubljana: SAZU.
Andrej E. skubic, 1999: Ogled kohezijske vloge členka. Slavistična revija 47/2. 211-38.
Mojca smolej, 2015: Členek v sodobnem slovenskem jezikoslovju. Obdobja 34: Slovnica in slovar - aktualni jezikovni opis. Ur. M. Smolej. Ljubljana: ZIFF. 671-78.
Jerica snoj, 2010: Metafora v leksikalnem sistemu. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Ju. J. Švedova (ur.), 1970: Grammatika sovremennogo russkogo jazyka. Moskva: Akademija nauk SSSR.
Jože Toporišič, 1976: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.
--, 1982: Nova slovenska skladnja. Ljubljana: DZS.
--, 2000: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.
Ada vidovič Muha, 1972: Kategorizacija in stilna opredelitev ozko knjižne leksi-
ke. VIII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: FF. 35-52.
--, 1978: Merila pomenske delitve nezaimenske pridevniške besede. Slavistična revija 26/3. 253-76.
--, 1984: Nova slovenska skladnja J. Toporišiča. Slavistična revija 32/2. 142-55.
--, 1988: Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk. Ljubljana: Partizanska knjiga, Znanstveni tisk.
--, 1988: Kontrastive slowenische-deutsche Typologie der Nominalkomposition. Wiener slawistischer Almanach 22. Dunaj. 311-22.
--, 1993: Breznikov jezikoslovni nazor v njegovi razpravi o besednem redu. Slavistična revija 41/4. 497-507.
--, 1994: O izvoru in delovanju jezika ali teorija sintagme R. F. Mikuša (s predstavitvijo trikotnika Ramovš - Mikuš - Belic). Slavistična revija (Ramovšev zbornik) 42/1. 161-92.
--, 2009: Skladenjska interpretacija glagolskih predponskih obrazil. Slavistična revija 57/2. 251-61.
--, 22011: Slovensko skladenjsko besedotvorje. Ljubljana: ZIFF.
--, 22013: Slovensko leksikalno pomenoslovje (SLP). Ljubljana: ZIFF.
Andreja Žele, 2001: Vezljivost v slovenskem jeziku: S poudarkom na glagolu. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
--, 2008: Vezljivostni slovar slovenskih glagolov. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU (Zbirka Slovarji).
Ada Vidovič Muha, Propozicija v funkcijski strukturi stavčne povedi
405
--, 2011: Povedkovnik kot skladenjska in slovarska kategorija. Jezikoslovni zapiski 17/1. 27-34.
--, 2012: O propozicijskosti med prislovi (z vidika dosedanjega slovanskega jezikoslovja). Slavia Centralis 5/2. 21-36.
--, 2014: Slovar slovenskih členkov. Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
--, 2014a: Medpropozicijskost z vidika družljivosti glagolov oz. povedkov. Slavia Centralis 7/2. 5-17.
Summary
1	The logic behind the classification of parts of speech based on their sentence constituent functions is based, on the one hand, on the understanding of the synta-gmatic structure of the lexicon, which is on the abstract level reflected in subordinate structuring of the smallest units of lexical meaning, i.e., semantic components (semes), and on the other, in the similarly syntagmatic structure of the smallest potential text or part of a text—a complete (clausal) sentence. Its lexical (dictionary) segment is represented by the proposition, which is defined with a thematically oriented set of endogenous lexical items capable of grammatical modification into sentence constituents, i.e., a complete sentence.
1.1	The fact that lexicon and grammar are, by their design, complementary segments of the language is evident from categorial lexical (dictionary) attributes that are requisite for realization of parts of speech in the sentence and are categorial semantic components of the lexicon: the participant functioning as the subject—first actant as the basic constituent of a complete sentence is defined by gender, anthropo-centric marking as human, person, animate, concrete, declination, countable—in the lexicon, these are nouns. The predicate functioning as predicator defines the ability of forming a valency field and the verbal aspect, which are verbs in the lexicon. - A complete sentence is realized by categorial syntactic attributes, i.e., number, case in participants, time, mood, voice, affirmation/negation in the predicate."
1.2	Endogenous lexical items as elements of the proposition are expression of the denotation rather than phonetically defined words. In this sense, set (nominal) phrases, e.g., with a classifying adjective as attribute, like strojni inženir 'mechanical engineer', fall into the category of participants as well. In the case of complex predi-cator when there is a new lexical item in the predicative, the proposition also has the complex predicate, i.e., a complete grammatical-lexical predicative information, just like the (non-complex) predicator has, e.g., (biti) všeč 'to appeal'; (biti) učitelj '(to be) a teacher', (biti) jezen '(to be) angry', (biti) mrzlo '(to be) cold'.
2	Modification of the proposition is the ability to establish a basic first-degree clause-forming relationship—predication, potential government and collocability—wi-thin a propositional set of lexical items by grammatical means—in principle, bound morphemes. First-degre modification is defined by unmarked content of the syntactic
406
Slavisticna revija, letnik 63/2015, st. 4, oktober-december
categorial properties; in the predicate, the forms defining it are present tense, indicative, active voice in the affirmative form, and singular for first actant. - Second-degree modification concretizes syntactic categorial properties of both predicate and participants from the standpoint of functional semantics; in addition to bound morphemes, it includes linguo-systemic (modal) particles such as naj, se, and in the affirmative/negative modification the particles da/ne. - Only third-degree textual modification of the proposition includes lexical items, which are, however, not sentence constituents, i.e., they are outside of the syntactic structure; those are textual (modal) particles. - Limiting the discussion on particles, it is possible to say that both linguo-systemic and textual particles fulfill the modal function in the language. The latter represent the core problem of particles and are defined by open classification next to sentence constituents and, in principle, the deep clause.
407
UDK 81'366.561
Enena 3aKupoena Kupeeea
Lev Tolstoy Tula State Pedagogical University
L89107032507@yandex.ru
nPATMATHHECKHE ACnEKTbl CEMAHTHKH nEPBOrO H^A (HA MATEPHAHE PErHOHAHbHOrO 3AKOHOAATEnbCTBA)
CTaTba nocBa^eHa paccMOTpeHuro npamaTHHecKHX acneKTOB ceMaHmKK 1-ro nu^: ^yHKUHOHHpoBaHHro cpegcTB BtipaxeHua u pe^epeHTHon cooTHeceHHOcrn. HcxogHaa npegnoctinKa coctoht b tom, hto aBTop o^HunantHoro goKyMeHTa npaMO npoaBnaeT ce6a b TeKCTe. B aBTope goKyMeHTa nepcoHH^uuupyeTca opraH BnacTu unu ero npegcTaBuTenb (npegcTaBHTenu), a He TexHHHecKHe ucnonHHTenu - hhhobhhkh. MaTepuanoM nocnyrnnu o^^uanLHtie goKyMeHTLi - HopMamBHO-npaBOBtie aKTti, ^opMupyromue peruoHantHoe 3aK0H0gaTentCTB0.
KaroqeBwe caoBa: aBTop 0$H^HantH0^0 goKyMeHTa, KaTeropua nu^, MecTouMeHue.
The article focuses on the pragmatic aspects of first-person semantics, i.e., on functioning of linguistic expressions and reference correlation. The research is based on the premise that the author of an official document manifests him- or herself in the text, i.e., s/he personifies an authority or its representative(s) rather than its executives— civil servants. The research material consists of official documents—statutory and regulatory acts from regional legislation.
Keywords: author of official document, grammatical person, pronoun
B nnrepaType npuHaTO CHnraTb, hto xapaKTepHon HepTon o$u^anbHO-geno-Boro CTuna aBnaeTca HenuHHOCTHOCTb rono^eHua (Ko^uHa 2006: 275). OgHaKO aHanu3 goKy MeHTOB no3BonaeT yTBep^gaTb, hto aBTop o^unuanbHoro goKyMeHTa npaMO npoaBnaeT ce6a b onpegeneHHbix KOHTeKCTax. nog aBTopoM goKyMeHTa b CTaTbe noHuMaeTca co6upaTenbHbin o6pa3 co3gaTena TeKCTa. B HeM nepcoHu^u-nupyeTca conuanbHbiH uHCTmyT rocygapcTBa: ^TO opraH BnacTu unu ero npeg-CTaBuTenb (npegcTaBuTenu), a He TexHunecKue HC^onHnTenn - huhobhuku. ^nbro CTaTbu aBnaeTca paccMOTpeHue nparMaTunecKux acneKTOB ceMaHTuKu 1-ro nuna: ^yHKnuoHupoBaHue cpegcTB Bbipa^eHua u pe^epenraaa cooTHeceHHOCTb.
B pa6oTe paccMaTpuBaeTca rpaMMaranecKaa KaTeropua nuna (BuHorpagoB 1975: 269). O6ieKTOM royneHua aBnaroTca MecTouMeHua 1-ro nuna KaK 3aMecTu-Tenu uMeHu (Bloomfield 1933; Botha Knight 2009) u nunHbie rnaronbHbie $opMbi roiabutenbhoro HaKnoHeHua, c kotopmmu ohu cuHTarMaTuHecKu coeguHaroTca; nH$nHnTnB c uMnepaTuBHHM 3HaneHueM u uMnepaTuB. AHanroupyroTca TaK^e neKcunecKue cpegcTBa KaK pe3ynbTaT TpaHC^O3n^nn, Korga ynacTHuKu KOMMy-HuKanuu yKa3aHbi He npu noMomu npaMbix o6o3HaHeHun (t.e. mectohmehhh 1-ro
408
Slavisticna revija, letnik 63/2015, st. 4, oktober-december
ïï^a; BynHrHHA, Omeheb 1997: 328).
MaTepuanoM uccnegoBaHua nocny^nnu TeKcTbi nog3aKoHHbix HopMaTHB-HO-npaBOBHx aKTOB (ganee - HnA), ^opMupyro^ue peruoHanbHoe 3aKoHogaTenb-ctbo. PaccMaTpuBaroTca Bce KOMnoHeHTbi CTpyKTypM HnA, b tom nucne npuno-®eHua.
KaK KaTeropua-mu^Tep «nu^ xapaKTepu3yeT ynacTHUKoB coo6^aeMoro $aKTa no 0TH0meHHM k ynacranKaM $aKTa coo6^eHua» (3ko6coh 1972: 100). Ka-Teropua nu^ no caMon cBoen cyTu HMeeT npeuMy^ecTBeHHo nparMaTHHecKun xapaKTep (Dik 1978; nagyneBa 1996: 37), nocKonbKy «... yKa3aTenu r h mu ... cy^ecTByMT jamb KaK 3HaKu, aKTyanroupyeMbie b eguHoBpeMeHHbix peneBbix aKTax, rge ohh Ka^gbiM H3 aKToB CBoero noaBneHua oTMenaroT npo^cc npucBo-eHua a3biKa roBopa^uM» (EeHBeHHCT 2002: 289). A.B. EoHgapKo, paccMaTpuBaa $yH^uu KaTeropHH nu^ (EoHgapKo 1991: 7), BbinneHaeT b nucne nponux ceMaH-THKo-nparMaTHnecKHe, cBa3aHHbie c nepeganen tohkh 3peHua roBopa^ero Ha co-oraomeHue o6o3HanaeMon CHTya^HH h CHTya^HH penu.
^nb 3aKoHogaTenbcTBa 3aKnronaeTca b onepaTHBHoM perynupoBaHuu o6^e-cTBeHHMx oTHomeHHH. Co3gaBaa goKyMeHT, aBTop opueHTupyeTca Ha KaHoHune-cKyro peneByro CHTya^HM (ÏÏAgy^EBA 1996: 259), KoTopaa ^poe^HpyeTca Ha nucb-MeHHyM penb. ^oKyMeHTHMH TeKcT, aBnaacb, KaK u xygo^ecTBeHHbin, «BTopun-hoh Mogenupyro^en cucTeMon», oTnunaeTca ot Hero TeM, hto roBopa^un b HeM - ^TO Bcerga aBTop, a He o6pa3 aBTopa. Abtop goKyMeHTa ycnoBHo aBnaeTca «TeM npocTpaHcTBeHHo-BpeMeHHbiM opueHTupoM, kotopmh Heo6xoguM gna ocy^ecr-BneHua geHKTUHecKoô pe$epeH^HH» (nAgy^EBA 1996: 201).
0 ©opMa 1-ro .^a eg.™c.a
,3,na BMpa^eHua HenoBTopuMon cy6ieKTHBHocTH roBopa^ero a3MK co3gan «eguHMH, ho Mo6unbHbiH 3HaK r, kotopmh ... cBa3aH c a3MKoM b npo^cce ero ucnonb3oBaHua u yTBep^gaeT roBopa^ero HMeHHo KaK roBopa^ero» (Behbehhct 2002: 288). R, nog kotopmm noHHMaeTca $opMa 1-ro nu^ eg.H., ucnonb3yeTca gna HgeHTH$HKa^HH rnaBHoro ynacranKa peneBoro aKTa - aBTopa 0$H^HanbH0^0 goKyMeHTa. «CeMaHTunecKaa yHHKanbHocTb 1-ro nu^ cpegu nponux nH^ rnaronb-hoh ceMaHTHKu o6Hapy®HBaeTca b nep^opMaTHBHbix KoHTeKcTax» (nAgy^EBA 1985: 136).
Bcneg 3a A. B. EoHgapKo, b pa6oTe ucnonb3yeTca npegcTaBneHue nparnara-necKoro oTTeHKa coneTaHueM MecTouMeHua u npunaraTenbHoro. OcHoBaHueM gna npamaTHHecKon xapaKTepHcTHKH nocny^un yneT ponu aBTopa goKyMeHTa u ero agpecaTa b ycnoBuax pa3Hbix peneBbix aKToB (ganee - PA).
R-o$u^anbHoe MHoronuKo u 3aBucuT ot a) ®aHpa goKyMeHTa, 6) cTaTyca kom-MyHHKaHToB, b) KoMMy HHKaTHBHMx 3agan:
1) iï-pe^ympym^ee (3aKonodamenbHoe) peanu3yeTca b TeKcTax HnA, npuHu-MaeMMx Ha ocHoBe eguHoHananua: yKa3 / nocTaHoBneHue (go 2013 r.) u pacnopa^e -Hue ry6epHaTopa, nocTaHoBneHue rnaBHoro caHHTapHoro Bpana, npuKa3 MHHHcTpa h gp. 3HaneHue nu^ Bbipa^aeTca:
Enern 3aKupoBHa KupeeBa, npamaraHecKHe acneKTti ceMaHTHKH nepBoro wu,a
409
а)	nep^opMaTHBHbiM rnaronoM: nocmamenam, npuKa3ueam, npe^na^am, o6%3b-eam b BbicKa3biBaHHax, nocpegcTBoM kotopmx ocymecTBnaeTca gupeKTHBHbiH PA:
B	noo^penun apandan, enecmux 3HanumenbHuü eKnaó e C0^uanbH0-
^K0H0Mu^ecK0e u Kynbmypmepa3eumue TynbCKOü o6nacmu <... > nocmaHoenaw. 1. Ymeepóumb nonoweHue o nouemHoü apaMome ay6epHamopa TynbcKoü o6nacmu (npunoweme) (O6 yTBepxgeHHH nonoxeHHA o noHeTHoñ rpaMOTe ry6epHaTopa TyntcKoñ o6nacTH: 10.01.2013).
б)	HMnn^HTHO, nocpegcTBOM HHT0Ha^HH b pacnopa^eHuax. CTpyKTypHO ^TO ogHococTaBHbie npegno^eHua c He3aMemeHHon ^03H^HeH
nogne^amero, T.e. 3HaneHue nu^ MecTOHMeHHeM He gy6nupyeTca. noneMy? B pyccKOM a3MKe ynoTpe6neHue nunHoro MecTouMeHua npu rnarone aBnaeTca ^HTepaTypHOH H0pM0H, B 0TnHHHe OT MH0rHX cnaBAHcKHX 33MK0B (Hopmah 2009: 55). C tohkh 3peHua rpaMMaTHKH ynoTpe6neHue nunH0H rnaronbHoñ ^opMbi 1-ro unu 2-ro nu^ c gon^Hoñ acHocTbro nepegaeT 3HaneHue nu^: «b ihhhhx $opMax rnarona HenocpegcTBeHHo, HarnagHo, Mop^onorunecKu Bbipa^eHbi ... rpaMMaTunecKue KaTeropuu nu^, BpeMeHH u MoganbHocTu...» (BuHorPAgoB 1975: 266). TaKHM o6pa3oM, ^^0^eHTpHHH0CTb BbicKa3biBaHua o6"bacH_aeTca rpaMMaTHnecKH. OgHaKo HH^e b pa6oTe npuBegeHM npuMepbi, b kotopmx rpynna nogne^amero MaKcuManbHo pacmupeHa. He3aMemeHHaa ^O3H^Ha nogne^amero b npuBegeHHoM npuMepe o6"bacH_aeTca nparnaTHHecKu: aBTop pacnopaguTenbHoro goKyMeHTa HageneH BnacTHMMH nonHoMonuaMu; gupeKTHBHaa BMcKa3MBaHHa u Hucxogamun xapaKTep K0MMyHHKa^HH noacH^MT, noneMy oh He BHgHT Heo6xogHMocTH b caMO^pe3eHTa^HH. CnegyeT oTMeTHTb, hto HgeHTH$HKa^HH aBTopa goKyMeHTa cny^aT TaKue peKBH3HTbi ^opMynapa, KaK HaHMeHoBaHHe opraHa BnacTu, nognucb ero npegcTaBHTena, Bug goKyMeHTa u gp.
2)	M-omnumueam^eec%. Pe$epeHT0M ^T0^0 % aBnaeTca gon^Hocraoe nu^o, BbmonHaromee cboh o6a3aHHocTH b paMKax cny®e6Hbix nonH0M0Huñ: npegcTaBHTenb opraHa ucnonHHTenbHoñ BnacTu (HanpuMep, 3aMecTHTenb npegcegaTena ropogcKon flyMM) unu MecTHoro caMoynpaBneHua (HanpuMep, rnaBa MyHH^H^anbH0^0 06pa30BaHua): B omnemHoM nepuode % npuHUMan yuacmue npaKmmecKu eo ecex 3acedaHu%x komuccuu, npu Heo6xoduMocmu npoeoduM 3acedaHu%, Koopdmupoean dexmenbHocmb nneHoe komuccuu u o6ecnenuean op^aHU3a^uoHHoe pyKoeodcmeo (Ottet, 2012). 3HaneHue nu^ Bbipa^aeTca MecTouMeHueM - «cn0B0M^ro^HTpuK0M, KoTopoe cogep^HT oTcMnKy k roBopameMy» (nAgyqEBA 1985: 200), b TeKcTax goKy MeHT0B oTHeTHoro xapaKTepa. ^TH TeKcTM coctoat h3 gecKpunTHBHMx BbicKa3biBaHHH, peanu3yromux penpe3eHTaraBHyro $yH^HK>, ^nb kotopmx - 3a$uKcupoBaTb oTBeTcTBeHHocTb roBopamero 3a coo6meHue o HeKoTopoM nono^eHuu gen. Abtop goKyMeHTa HMeeT nognuHeHHMH cTaTyc: oh oTnuTMBaeTca o cBoen pa6oTe nepeg opraHoM, npegcTaBHTeneM u pyK0B0guTeneM KoToporo aBnaeTca.
3)	fl-3aeucuMoe TaK^e HMeeT hh3khh KoMMyHHKaTHBHMH cTaTyc. 3aK0H0gaTenb perynupyeT npo^cc B3aHMogeñcTBua rpa^gaH u opraHoB BnacTu
410
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
c noMombro pa3Hbix MexaHH3MoB, B xom Hucne nyxeM co3gaHua $opM goKyMeHxoB
-	xpa^apexHbix xeKcxoB c nocxoaHHoñ h nepeMeHHoñ uH$opMa^ueH. KaK cxpyKxypHbrä ^neMeHx HnA ^opMbi goKyMeHxoB BKnroneHbi b npuno^eHua h aBnaroxca ero HeoxteMneMon Hacxbro. Ohh npegnararoxca 3auHxepecoBaHHbiM nu^M gna 3anonHeHua nyxeM BHeceHua CBegeHun b nepeMeHHyro Hacxb xeKcxa, x.e. uH$opMa^ua b hhx aKxyanu3upyexca npu Heo6xogHMocxu. 3anonHeHHaa $opMa npuo6pexaex cxaxyc uH$0pMa^u0HH0-c^paB0HH0^0 goKyMeHxa. Bnarogapa ucnonb30BaHuro $opM K0MMyHUKa^ua, Koxopaa b gaHH0M cnynae HMeex Bocxogamun xapaKxep, npHHHMaex ynopagoneHHbiH Bug h cxaH0Buxca pernaMeHxupoBaHHoH. TaKUM 06pa30M, $0pManbH0 aBxopoM goKyMeHxa
-	pe$epeHxoM x-3aeucuMo^o - aBnaexca rpa^gaHUH ($u3unecKoe nu^>) I uHguBugyanbHHH npegnpuHUMaxenblropuguHecKoe nu^o, Koxopbie Bcxynarox b KaKue-nu6o npaB00xH0meHua c opraHaMu rocygapcxBeHHon Bnacxu unu MecxHoro caMoynpaBneHua: ohh nognucbiBarox goKyMeHx, ux gaHHbie BKnroneHbi b cocxaB peKBU3uxa «Abxop goKyMeHxa» b (^opMynape. ®aKxunecKu ®e xeKcx cocxaBnaexca 3aK0H0gaxeneM. OnocpegoBaHHbrä xapaKxep K0MMyHUKa^uu Bbipa^aexca b xom, hxo b npo^cce C03gaHua ^opMbi aBxopoM aBnaexca pa3pa6oxHUK goKyMeHxa, u xsaeucuMoe ^0xeH^uanbH0. B npo^cce npuMeHeHua aBxopoM aBnaexca nu^, 3anonHaromee $opMy, u M-3aeucuMoe uMeex K0HKpexH0r0 pe^epeHxa.
O6maa uHxeH^uoHanbHaa HanpaBneHHocxb xeKcxoB gaex npegcxaBneHue o xom, KaKUM Bugux 3aK0H0gaxenb M-3aeucuMoe. Ha6op ero geñcxBUH cxporo pernaMeHxupoBaH: oh Mo^ex npocuxb, gon^eH oxnuxbiBaxbca unu uH^opMupoBaxb o $aKxax, HenocpegcxBeHHo k HeMy oxHocamuxca (HanpuMep, gaBaxb cornacue Ha o6pa6oxKy nepcoHanbHHx gaHHbix unu coo6maxb CBegeHua o goxogax).
TeKcxxaKux$opMgoKyMeHxoBopraHU3yexcaBHCKa3HBaHuaMu,peanu3yromuMu unnoKyxuBHHe $yH^uu npocb6bi, cornacua, c^e^uanu3up0BaHH0^0 coo6meHua nocpegcxB0M nep^opMaxuBHbix rnaronoB: npomy b npocb6ax, eupawam co^nacue, co^naceH b PA cornacua, cooô^am ceedeHux, yeedoMMxm b PA c^e^uanu3up0BaHH0^0 coo6meHua b 3aaBneHuax, cnpaBKax, yBegoMneHuax.
CxpyKxypHo ^xo gBycocxaBHbie npegno^eHua c nogne^amuM M, 06a3axenbH0 gononHeHHHM npuno^eHuaMu. 3HaneHue nu^ gy6nupyexca rnaronoM u MecxouMeHueM; 6onee xoro, rpynna nogne^amero MaKCUManbHo pacmupeHa yxoHHaromuMu HneHaMu: npuno^eHuaMu, HecornacoBaHHbiMu onpegeneHuaMu, npuHacxHHM o6opoxoM, HanpuMep: Ä, &.H.O., nacnopm cepuu _, M _ ,
3ape^ucmpupoeaHHUü no adpecy__, npowueam^uu no adpecy _ ($u3uuecKoe
m^); unu: M, 0.H.O., don^Hocmb, deücmeyrn^uü Ha ocHoeaHuu (g0n®H0cxH0e nu^>). ^xo uH$opMa^ua o nepcoHanbHHx gaHHbix aBxopa: ®.H.O, nacnopxHbie gaHHbie, agpec Mecxa ^uxenbcxBa, Mecxo pa6oxbi, gon^Hocxb (K0M6uHa^ua MeHaexca b 3aBucuM0cxu ox ^nu goKyMeHxa). HH$opMa^ua aBnaexca Heo6xoguMon u g0cxax0HH0H gna ^nen goKyMeHxa u cny^ux «ugeHxu^uKaxopoM» pe^epeHxa.
PacmupeHue rpynnbi nogne^amero o6iacHaexca nparMaxunecKUMu npuHUHaMu. M-3aeucuMoe UMeex hh3khh K0MMyHUKaxuBHbiH cxaxyc, Begb ero K0MMyHUKaxuBHaa 3agana penpe3eHxupyexca unn0KyxuBH0H ^yH^uen npocb6H, cornacua, coo6meHua. M-3aeucuMoe ^0xeH^uanbH0 Ha ^xa^e C03gaHua
Enern 3aKupoBHa KupeeBa, npamaraHecKHe acneKTti ceMaHTHKH nepBoro wu,a
411
npoeKTa goKyMeHTa. AKTyanu3upyacb, oho Hy^gaeTca b yT0HHeHuu. Pe(epeHT x-3aeucuMa^a - oguH u3 0TKpHT0r0 MHo^ecTBa nu^ n03T0My geTanu3a^ua uMeHH0H rpynnbi o6ycnoBneHa Tpe6oBaHueM co6nrogeHua MaKcuMH KonunecTBa: «roBopu HacT0^bK0 uH(opMaTuBH0, HacK0^bK0 3T0 Tpe6yeTca b gaHH0H cuTya^uu».
1 ©opMa 1-ro .^a MH. HHC^a
Mbi-o$^uanbHoe MH0r0nuK0.
1)	Mbi-3aKoHodamenbHoe b nep(opMaTuBHbix K0HTeKCTax penpe3eHTupyeTca neKcunecKon H0MUHa^ueH.
B onpegeneHHbix C0^uanbH0-KynbTypHbIx ycnoBuax, b tocthoctu b HeK0T0pbix pmyanu3upoBaHHbix aKTax, cymecTByeT 3anpeT Ha pe(epeH^uro k caM0My ce6e (BoHflAPKo 1991: 328). B o(u^uanbHbIx goKyMeHTax TpaHC^03u^ua - mup0K0 pacnpocTpaHeHHHH npueM.
B K0HCTaTupyMmen nacTu pacnopaguTenbHbix g0KyMeHT0B, u3gaBaeMbix Ha ycnoBuax K0nneruanbH0CTu (n0CTaH0BneHue, pemeHue, yKa3aHue, pacnopa^eHue), mu 3aMeHaeTca Ha cocTaBHyro H0MUHa^uro co 3HaneHueM 'Ha3BaHue npuHaBmero opraHaBnacTu'. ,n,upeKTuBHbiHnep(opMaTuBynoTpe6naeTcaB (opMe 3 -ro nu^ eg.H. : TynbcKax oônacmHax flyMa nocmaHoenxem. rny6uHHaa CTpyKTypa npegno^eHua cnegyro^aa: Mu, denymamu TynbcKoü oónacmHoü flyMU, nocmaHoenxeM. EMKocTb u ^aK0HuHH0CTb K0HCTpy^uu no3BonaeT nonynuTb neTKoe npegcTaBneHue 06 aBTope goKyMeHTa u npugaTb 06ieKTuBH0CTb BbiCKa3biBaHuK>. .HeKcunecKaa H0MUHa^ua KaK o6o3HaneHue aBTopa Mo^eT 6biTb npegcTaBneHa He TonbKo b gupeKTuBax, ho u b unnoKyTuBHbix aKTax «c^e^uanu3upoBaHHbie coo6meHua u yTBep^geHua. Bbi6op neKcunecKon H0MUHa^uu no3BonaeT nognepKHyTb He T0nbK0 bhcokuh CTaTyc aBTopa goKyMeHTa u cnaaHHocTb aBTopcKoro KonneKTuBa, ho u npogyMaHHocTb ynpaBneHnecKux pemeHun, nocKonbKy ohu npuHuMaroTca c yneT0M o6mero MHeHua ynacTByromux b o6cy®geHuu.
2)	Mu-npoeKmupymty.ee b goKyMeHTax ®aHpoB nporpaMMH, nnaHa penpe3eHTupyeTca cuHTarnaranecKuM coneTaHueM MecTouMeHua mu u rnarona. O6nacTHHe u MyHu^u^anbHbIe nporpaMMH, yTBep^gaeMbie n0CTaH0BneHuaMu (paHee - 3aK0HaMu), aBnaroTca uHCTpyMeHT0M perynupoBaHua u ynpaBneHua peru0HanbH0H CTpaTeruen 3K0H0MunecK0r0, C0^uanbH0^0 u HayHH0-TexHunecK0r0 pa3BuTua peruoHa. Pe(epeHT0M TaKoro mu aBnaeTca KonneKTuBHbrä pa3pa6oTHuK nporpaMMH: «npu pacmupuTenbH0M ynoTpe6neHuu MecTouMeHue mu M0®eT yKa3HBaTb Ha C0B0KynH0CTb nu^ KonneKTuB, Bcex rpa^gaH» (Obe^oba 1980). n03T0My BHHneHuTb x b goKyMeHTax nporpaMMHoro nnaHa Henb3a:
flnx pemeHux npoôneMU ^Hep^o^$>$>eKmu6HOcmu TynbcKoü oônacmu <u Poccuu e
WnoM> HeoôxoèuMo npoeecmu MHowecmeo Meponpuxmuü, mm pa3paôomnuKu'
nepenucnuM numb HeKomopue u3 hux:
1. HeoôxoèuMo npueecmu nompeôumeneû ^Hep^uu k noHuMaHurn npoôneMU
^Hep^ocôepeweHux (Hoctahob^EHHE 2010).
412
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
^KC^nuKa^ua pe^epeHTOB no3BonaeT roBopuTb o neTKo onpegeneHHoM MHo^ecTBe nug - rpynne pa3pa6oTHUKoB. Mu nognepKUBaeT oömee MHeHue KonneKTuBa o nyTax u cnocoöax pemeHua cjoxhhx coguanbHbix u 3KoHoMunecKux npoöneM.
3)	Mu-comdapHoe peanu3yeTca b TeKcTe ycTaBoB MyHugunanbHbix oöpa3oBaHun:
Mu, wumenu E0^0p0^u^K0^0 paüoHa TynbCKoü oônacmu PoccuücKoü @eóepaquu, - nennncb nacmbK) MH0^0Ha^u0HanbH0^0 Hapoda PoccuücKoü @eóepaquu, <...> npuHUMaeM ycmaB MyHu^unanbH0^0 o6pa3oeaHuM Eo^opo^u^Kuü paüoH (Yctab 2007).
Pe^epeHTHon rpynnon aBnaroTca rpa^gaHe P®, MecTo ^uTenbcTBa KoTopbix pacnono^eHo b rpaHugax MyHugunanbHoro oöpa3oBaHua, oönagaromue npaBoM Ha ynacrae b pe^epeHgyMe. B ycTaBe mu - 3to He 'm + mu/oHu ', mu - onpegeneHHaa rpynna nug, KoTopaa napaMeTpu3yeTca no oöieMy, nocKonbKy Ha pe^epeHgyMe ronoca nogcnuTHBaroTca. H36upaTenu aBnaroTca aBTopoM goKyMeHTa ^opManbHo u ycnoBHo. ycTaB MyHugunanbHoro oöpa3oBaHua npuHuMaeTca MecTHbiM pe^epeHgyMoM, kotopmh aBnaeTca ^opMon npaMoro Boneu3"baBneHua rpa^gaH, ocymecTBnaeMoro nocpegcTBoM ronocoBaHua.
Bmcokuh cTaTyc pe^epeHTa oöycnoBneH TeM, hto oh aBnaeTca cyöieKTOM npaBoTBopnecKoro npogecca. ®parMeHT ycTaBa npegcTaBnaeT coöon BMcKa3MBaHue, nocpegcTBoM KoToporo ocymecTBnaeTca KoHBeHguoHanbHbrä peneBon aKT - aKT npuHaTua HnA MyHugunanbHoro oöpa3oBaHua, uMeromero Bbicmyro ropugunecKyro cuny no oTHomeHuro k hhhm npaBoBbiM aKTaM. Mu-conudapHoe geMoHcTpupyeT eguHcTBo no3uguu KonneKTuBHoro aBTopa goKyMeHTa, nocKonbKy ycTaB npuHuMaeTca öonbmuHcTBoM ronocoB.
4)	Mu-npedna3amty.ee npegcTaBneHo b TeKcTax oöpa^eHun:
PaccMampuean daHHuü Bonpoc, mm, denymambi TynbCKOÜ ^0p0^CK0Ü flyMM, cnumaeM HeoôxoèuMbiM coxpaHumb ^mom ypoBeHb coquanbHoü 3a^umu yKa3aHHoü Kame^opuu ^paw^aH, no^moMy oópa^aeMcn k BaM <^y6epHamopy> c npednoweHueM: -<...> npedycMompemb eudeneHue acc^HoeaHuü Ha noKpumue 3ampam, ceM3aHHux c npedocmaeneHueM ycny^ no npoe3dy Ha BHympu^0p0^CK0M mpaHcnopme neHcuoHepaM u yna^uMcn o6ty.eo6pa3oeamenbHux wxon ... (PEmEHHE 2004).
Pe^epeHTOM aBnaeTca rpynna nug, oöteguHeHHbix 3aKoHoTBopnecKon geaTenbHocTbro, - genyTara. H3-3a KonneruanbHoro xapaKTepa goKyMeHTa uHguBug KaK nneH rpynna He BbigenaeTca.
5)	Mu-omuumueamtyeecM yKa3biBaeT Ha KonneKTuB (um aBnaeTca npegcTaBuTenbHHH opraH rocygapcTBeHHon BnacTu unu MecTHoro caMoynpaBneHua) u aBTopa goKyMeHTa - rnaBHoe gon^Hocraoe nugo KaK npegcTaBuTena u pyKoBoguTena 3Toro opraHa. Mu ceMaHTunecKu pa3naraeTca Ha 'm + eu' (Mbi-uHKnro3uBHoe, no ^. BeHBeHucTy), nocKonbKy npegcTaBuTenb opraHa
Enern 3aKupoBHa KupeeBa, npamaraHecKHe acneKTti ceMaHTHKH nepBoro wu,a
413
omuTbiBaeTca nepeg 3tum opraHoM. YnoTpe6neHue xapaKTepHo gna omeTOB - o^unuanbHoro u o6ieKTuBHoro ucTonHuKa uH^opMupoBaHua HaceneHua, o6mecTBeHHocTu, npegnpuaran o geaTenbHocTu npegcTaBuTenbHoro opraHa. TeKCT omeTa npegcTaBnaeT co6on gecKpunruBHbie BbiCKa3biBaHua, peanu3yromue penpe3enraTuBHyro unnoKyTuBHyro ^yHKnuro, KoTopbie MoryT 6biTb uctuhhmmu unu no»HHMu:
Mu KpaÜHe oôecnoKoemi cocmouHueM den e cucmeMe 3dpaeooxpaHeHun paüoHa u HanuHaeM iiKmiiBiio paóomamb Had meM, nmo6u HaceneHue uMeno eo3MowHocmb nonynumb KanecmeeHHue MeduquHcKue ycny^u e ynpewdeHunx 3dpaeooxpaHeHun kük hü öecnnamHoü, maK u hü nnamHoü omoee (PEmEHHE 2004).
MHoroo6pa3ue nparnaTunecKux ottchkob mu npoaBnaeTca b ^opMax (o6pa3nax gna 3anonHeHua) goKyMeHToB, KoTopbie aBnaroTca HeoTteMneMbiM npuno^eHueM HnA.
ó) Mu-napmHepcKoe (pe^epenroM TaKoro mu aBnaroTca cropoHbi o6a3aTenbCTB) peanu3yeTca b ^opMax goroBopoB, cornameHun, o6a3arenbCTB. ^oKyMenr uMeeT gByx (u 6onee) aBTopoB-cocraBuTenen, u KonunecTBo opuruHanoB paBHo KonunecTBy CTopoH (b goKyMeHToBegeHuu cymecTByeT noHaTue yMHoweHHuü opueuHan). Ka^gbin u3 aBTopoB cnnraeT m (nepByro ceManrunecKyro cocTaBnaromyro mu) ce6a, a mu npoenupyeTca Ha napTHepa. 3HaneHue Mo^eT 6biTb 3KcnnunupoBaHo Mogenbro ,m + mu' npu gonymeHuu, nro m - sto nro6on u3 aBTopoB goKyMeHTa. TaKoe mu xapaKTepu3yeTca «3epKanbHon», B3anMoo6parHon aronenrpnnHocTbK). Hgenru^uKanua ynacrauKoB KoMMyHuKanuu npegycMoTpeHa HopMaTuBHMMu aKTaMu u aBnaeTca o6a3aTenbHon. rpynna nogne^amero MaKcuManbHo pacmupeHa npuno^eHuaMu; HecornacoBaHHbiMu onpegeneHuaMu; cornacoBaHHHMu onpegeneHuaMu, Bbipa^eHHbiMu npnnacTHbiMu o6opoTaMu: Mu, HuwenoönucaemuecM, socyöapcmeemoe ynpewdeHue TynbcKoü o6nacmu»_», uMeHyeMoe e ÖanbHeümeM «YnpewdeHue», e n^e dupeKmopa (3aeeöym^ezo
ynpewdeHueM)__(paMunuM, umm, omnecmeo), öeücmeym^eso hü ochobühuu Wcmaea,
c oöhoü cmopoHU, u epawöaHuH (3ükohhuü npeöcmaeumenb) _ (paMunuM, umm,
omnecmeo),___zoda powdeHuM, nacnopm N__, euöaH «___»_____zoda___KeM
euöaH, npowueam^uü no adpecy: _, uMenyeMbiü e ÖanbHeümeM «06cnywueaeMUü», c dpyzoü cmopoHU, saKnmnunu HacmoM^ee cosnameHue o Huwecneàym^eM.
B goKyMeHTax Mu-napmHepcKoe yKa3biBaeT Ha KonneKTuB, u3 KoToporo m He BbigenaeTca no npunuHe KonneruanbHoro xapaKTepa goKyMeHTa.
7) Mu-uHpopMupym^ee. Pe^epenroM aBnaeTca opraH rocygapcTBeHHon BnacTu unu MecTHoro caMoynpaBneHua b nune CBoero npegcTaBuTena. Mu-uHpopMupym^ee ynoTpe6naeTca b BbiCKa3biBaHuax, peanu3yromux PA «cnenuanroupoBaHHbie coo6meHua» u xapaKTepHo gna $opM goKyMeHToB uH^opManuoHHo-cnpaBonHoro xapaKTepa, uMeromux Hucxogamun xapaKTep. 3HaneHue nuna penpe3eHTupyeTca 2-Ma cnoco6aMu.
a) $opMon 1-ro nuna mh.h. nep^opMaraBHbix rnaronoByeeàoMnMeM, coo6^aeM, uHpopMupyeM: YeawaeMaM (uü) _! yeeàoMnMeM Bac o moM, nmo___(HaseaHue
414
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
yupewdeHux) He Mowem npedocmaeumb BaM ^ocy^apcmeeHHym ycnyzy e cex3u c
__(yKasamb npuuuHy omKa3a: HenpaeunbHo o^opMnemi doxyMeHmu u dp.)
e coomeemcmeuu c BamuM 3axeneHueM om__N___(dama nodauu 3axeneHux)
(nocTAHOB^EHHE 2012a). MecTOHMeHue oTcyTcTByeT u3-3a HecymecTBeHHocTu ïïhhhocth ucnornuTe^a - oTBeTcTBeHHoro go^Hocraoro ah^, KoTopoe b paMKax cbohx c^y^eÖHbix n0^H0M0Hun npegcTaB^aeT opraH rocygapcTBeHHon B^acra u^u MecTHoro caMoynpaB^eHua u ocymecTB^aeT B3auMogencTBue c rpa^gaHaMu.
6) cuHTarMaTHHecKHM coneTaHueM neKcunecKon HOMHHa^HH, Ha3biBaromen opraH B^acTu, u nep$opMaTUBHoro raaro^a b $opMe 3-ro ah^ eg.H.: ynpaeneHue no adMuHucmpamueHo-mexHuuecKoMy Had3opy a^MUHUcmpa^uu ^opo^a Tynu cooôtyaem, umo BaMu caMoeonbHo <... >ycmaHoeneH Hecma^uoHapHuü mop^oeuü
(uhoü Hecma^uoHapHblü) oôbeKm:___(yKasamb HauMeHoeaHue, xapaKmepucmuKu,
uHdueudyanu3upymtyue npu3HaKu Hecma^uoHapHo^o mop^oeo^o unu UHo^o Hecma^uoHapHo^o oôbeKma - Hopmah 2009). TaKoe ynoTpeö^eHue geMoHcTpupyeT oTB^eneHue ot geaTe^a-ne^oBeKa: c agpecaT0M roBopuT rocygapcTBo.
8)	Mu-KoHcmamupymty.ee, KoTopoe yKa3biBaeT Ha ^u^ yn0^H0M0neHHbix aKTupoBaTb coÖHTua, u pea^H3yeTca b ^opMax aKToB ( nocTAHOB^EHHE 2012a): Mu, Huwenodnucaemuecx, npedcmaeumenb ^ocy^apcmeeHHo^oyupewdeHux Kynbmypu TynbcKou oônacmu «tyHmp no oxpaHe u ucnonbsoeaHum naMxmHuKoe ucmopuu
u Kynbmypu» e n^e dupeKmopa__, ^eücmeym^e^o Ha ocHoeaHuu Ycmaea, c
odHoü cmopoHu, u npedcmaeumenb__, UMeHyeMo^o e danbHeümeM coôcmeeHHuK
(nonbsoeamenb), e nu^___, ^eücmeym^e^o Ha ocHoeaHuu____, cocmaeunu
Hacmoxtyuu aKm o moM, umo__(dama) npouseedeH ocMomp oôbeKma KynbmypHo^o
Hacnedux (naMxmHuKa ucmopuu u Kynbmypu)____3HaueHux__, pacnono^eHHo^o
no adpecy... B cTpyKType MecTouMeHua He Bbige^aeTca ero nepBaa ceMaHTunecKaa cocTaB^aromaa x u3-3a K0^erua^bH0r0 xapaKTepa goKyMeHTa. HMeHHaa rpynna pacmupeHa b ^^ax HgeHTH$HKa^HH ynacTHUK0B coÖHTua, nocKo^bKy ot ux 0$H^HaflbH0^0 cTaTyca 3aBucuT neruTUMHocTb goKyMeHTa.
9)	ynoTpeö^eHue Mu-3aeucuMo^o aHa^oruHHo ynoTpeö^eHuro x-3aeucuMo^o.
HTaK, x-o$u^uanbHoe pa3^unaeTca nparMaTunecKUMu oTTeHKaMu u 3aBucuT
ot ®aHpa goKyMeHTa, cTaTyca KoMMyHUKaHToB u K0MMyHUKaTUBHbix 3agan. Bbige^aeTca x-pe^ynupym^ee (3aKoHodamenbHoe), x-omuumueamtyeecx u b $opMax goKyMeHToB xsaeucuMoe, npuneM cTaTyc ynacTHUK0B K0MMyHHKa^HH u guaMeTpa^bHo npoTUBono^o®Hbiñ. TaK, b paMKax cBoen po^u pe^epenr x-3aeucuMo^o Mo^eT npocuTb, go^^eH oTHUTbiBaTbca u^u uH^opMupoBarb o $aKTax, HenocpegcTBeHHo k HeMy 0TH0camuxca.
B 3aBucuMocTu ot KoMMyHUKaTUBHoro cTaTyca aBTopa goKyMeHTa 3HaneHue ah^ Mo^eT 6biTb Bbipa^eHo a) nep^opMaTUBHbiM raaro^oM. He3aMemeHHaa ^03H^Ha nogœ^amero oöiacHaeTca npamaTUHecKu: aBTop pacnopagnre^bHoro goKyMeHTa Hage^eH B^acTHbiMu n0^H0M0HuaMu u He BuguT HeoöxoguMocTu b caMonpe3em^uu; 6) nep^opMaruBHbiM raaro^oM u MecTouMeHueM, npu 3tom rpynna nog^e^amero MaKcuMa^bHo pacmupeHa. Pe^epenr x-3aeucuMo^o -oguH H3 0TKpHT0r0 MHo^ecTBa ^u^ n03T0My geTaflH3a^Ha uMeHHon rpynnbi
Enern 3aKupoBHa KupeeBa, npamaraHecKHe acneKTti ceMaHTHKH nepBoro wu,a
415
o6ycnoBneHa Tpe6oBaHueM co6nrogeHua MaKcuMbi KonunecTBa.
YcnoBua ynoTpe6neHua u cpegcTBa BbipaxeHua Mbl-o$u^uanbno^o MHoroo6pa3Hbi. BbigenaeTca Mu-3aKonodamenbnoe (b pacnopaguTenbHbix goKyMeHTax), Mu-npoeKmupym^ee (b goKyMeHTax xaHpoB nporpaMMbi, nnaHa), Mu-conudapnoe (e ycTaBax MyHugunanbHbix o6pa3oBaHun), Mu-npe^na^am^ee (b o6pa^eHuax), MU-omnumueam^eecM (e doKyMenmax om^emno^o xapaKmepa). MHoroo6pa3ue nparnaTunecKux oTTeHKoB mu npoaBnaeTca b 4>opMax goKyMeHToB. ^TO Mu-napmnepcKoe (b ^opMax goroBopoB, cornameHUH, o6a3aTenbcTB), mu-un$opMupym^ee u MusaeucuMoe (b ^opMax goKyMeHToB uH^opMaguoHHo-cnpaBoHHoro xapaKTepa, uMew^ux cooTBeTcTBeHHo Hucxoga^un unu Bocxoga^uH xapaKTep KoMMyHUKaguu), Mu-Koncmamupym^ee (b ^opMax aKToB). Pa3Hoo6pa3HHe cpegcTBa BbipaxeHua no3BonawT nognepKHyTb He TonbKo cTaTyc aBTopa goKyMeHTa u cnaaHHocTb aBTopcKoro KonneKTUBa, ho u npogyMaHHocTb ynpaBneHHecKux pemeHun, nocKonbKy ohu npuHUMawTca c yneTOM o6^ero MHeHua ynacTByromux b o6cyxgeHuu. ynoTpe6neHue MecTouMeHua mu u pacmupeHue rpynnbi nognexa^ero 3aBucaT ot cTaTyca KoMMyHUKaHTa. TaK, Ha6nwgaeTca KoMnpeccua TeKcTa b BbicKa3biBaHuax, Korga aBTopoM aBnaeTca pe^epeHT M-3aKono^amenbno^o u, Hao6opoT, rpynna nognexa^ero MaKcuManbHo pacmupeHa b BbicKa3biBaHuax, aBTopoM KoTopbix aBnaeTca pe^epeHT x-3aeucuMo^o.
.HuTEPATyPA
^. Behbehhct, 2002:	numeucmuKa: nep. c $p./ H3d. 2-e, cmepeomunnoe.
M.: EguTopuan yPCC.
A.	B. BoHgAPKO, 1991: Teopux fyyn^uonanbnoü ^paMMamuKu: nepconanbnocmb. 3ano^oeocmb. Cn6.: HayKa.
T. B. BynHrHHA, A. g. Ome^eb, 1997: fäbiKoeax Kon^enmyanu3a^uM Mupa. M.: ^3hku cnaBaHcKon KynbTypbi.
B.	B. BuHorPAgoB, 1975: H36pannue mpydu: Hccnedoeanux no pyccKoü ^paMMamuKe. M.: HayKa.
M. H. Koxhha, 2006: CmunucmunecKuü ^n^uKnone^u^ecKuü cnoeapb pyccKo^o x3biKa. M.: ®nuHTa: HayKa.
B. ro. HopMaH, 2009: ïïumeucmmecKax npa^MamuKa (na Mamepuane pyccKo^o u ^py^ux cnaexncKux x3biKoe): Kypc ne^uü. Mhhck: Bry
Ottet, 2012: OTneT 3aMecTUTena npegcegaTena TynbcKon ropogcKon gyMbi H.ro. ®unaTOBa o pa6oTe 3a 2012 rog: PemeHue TynbcKon ropogcKon gyMH ot 27. 03. 2013 N59/1300. Tyna. 25. 12. 2012. 51.
E. B. nAgy^EBA, 1985: BucKa3ueanue u e^o coomnecennocmb c deücmeumenbnocmbm (pe$epen^anbHbie acneKmu ceManmuKu MecmouMenuü. M.: HayKa.
--, 1996: CeManmunecKue uccnedoeanux (CeManmuKa epeMenu u euda e pyccKOM x-3biKe; CeManmuKa nappamuea). M.: ^3hku pyccKon KynbTypbi.
416
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
nocTAHOB^EHHE, 2012a: O6 yTBep^geHuu agMuHucTpaTuBHoro peraaMenra npegocTaBneHua rocygapcTBeHHon ycnyru «O^opMneHue oxpaHHbix o6a3aTenbcTB co6cTBeHHuK0B (nonb30BaTenen) 06ieKT0B KynbTypHoro Hacnegua, Haxoga^uxca Ha TeppuTopuu TynbcKon o6nacTu». nocTaH0BneHue npaBuTenbcTBa TynbcKon o6nacTu ot 29. 06. 2012 m 350. TynbCKue u3eecmux. 12. 07. 2012. m 99.
--, 2012b: O6 yTBep^geHuu agMuHucTpaTuBHoro peraaMeHTa npegocTaBneHua rocygapcTBeHHon ycnyru «npegocTaBneHue uH$opMa^uu o nopagKe npoBegeHua rocygapcTBeHHon (uToroBon) aTTecTa^uu o6ynaromuxca, ocBouBmux 06pa30BaTenbHbie nporpaMMbi 0cH0BH0r0 o6mero u cpegHero (nonHoro) o6^ero 06pa30BaHua, b tom nucne b $opMe eguHoro rocygapcTBeHHoro 3K3aMeHa, a TaK^e uH$opMa^uu u3 6a3 gaHHbix TynbcKon o6nacTu 06 ynacrauKax eguHoro rocygapcTBeHHoro 3K3aMeHa u o pe3ynbTaTax eguHoro rocygapcTBeHHoro 3K3aMeHa». nocTaH0BneHue npaBuTenbcTBa TynbcKon o6nacTu ot 29.06.2012 m 324. TynbCKue u3eecmux. 05. 07. 2012. m 95.
--, 2010: O6 yTBep^geHuu nporpaMMH no 3Heproc6epe®eHuro u noBbimeHuro 3HepreTunecKon 3$$eKTuBHocTu TynbcKon o6nacTu Ha 2010-2020 rogbi. nocTaH0BneHue agMUHucTpa^uu TynbcKon o6nacTu ot 28. 07. 2010 m 677.
TynbCKue u3eecmux, 05. 08. 2010. m 114.
PEmEHHE, 2011: O nono^eHuu «O geM0HTa®e caM0B0nbH0 ycTaH0BneHHbix HecTa^uoHapHHx ToproBbix u uhhx HecTa^uoHapHHx 06ieKT0B Ha TeppuTopuu MyHu^u^anbH0^0 06pa30BaHua ropog Tyna». PemeHue TynbcKon ropogcKon flyMH ot 02. 09. 2011 m 30/629. Tyna. 06. 09. 2011. m 64.
--, 2009: O6 0TneTe raaBbi a^MUHucTpa^uu MyHu^u^anbH0^0 06pa30BaHua CyBopoBcKun panoH o gearenbHocTu agMUHucTpa^uu MyHu^u^anbH0^0 06pa30BaHua CyBopoBcKun panoH no pemeHuro BonpocoB MecTHoro 3HaneHua 3a 2009 rog. PemeHue Co6paHua npegcTaBnrenen MyHu^u^anbH0^0 06pa30BaHua CyBopoBcKun panoH ot 19. 03. 2010 m 15-164. Ceemnuü nymb. m 85, 21. 12. 2009.
--, 2004: O6 o6pameHuu genyTaT0B TynbcKon ropogcKon flyMH k ry6epHaTopy TynbcKon o6nacTu u b TynbcKyro o6nacTHyro flyMy no Bonpocy coxpaHeHua nbroT b Buge 6ecnnaTHoro npoe3ga b ropogcK0M nacca®upcK0M TpaHcnopTe neHcuoHepaM u yna^uMca 06me06pa30BaTenbHbix mKon «MyHu^u^anbH0^0 06pa30BaHua ropog Tyna TynbcKon o6nacTu». PemeHue TynbcKon ropogcKon flyMH ot 24. 11. 2004 m 51/998. Tyna. 10. 12. 2004. m 72.
Vka3, 2013: O6 yTBep^geHuu nono^eHua o noneraon rpaM0Te ry6epHaTopa TynbcKon o6nacTu. yKa3 ry6epHaTopa TynbcKon o6nacTu ot 25. 12. 2012 m 202. TynbCKue u3eecmux. 10. 01. 2013. m 2.
ycTAB, 2007: ycTaB MyHu^u^anbH0^0 06pa30BaHua Bo^opogu^Kun panoH. Mynu-^unanbHblü eecmnuK (npumwenue k ^a3eme «Eo^opo^u^Kue eecmu»). 06. 10. 2007.
Enern 3aKupoBHa KupeeBa, npamaraHecKHe acneKTti ceMaHTHKH nepBoro wu,a
417
H. ro. fflBEflOBA, 1980: PyccKan ^paMMamuKa: T. II. M.: HayKa.
P. O. ^koecoh, 1972: ffln^Tepbi, raaronbHbie KaTeropnn h pyccKHH raaron. npuH-^unbl munom^u^ecKo^o ananu3a xsbiKoe pa3m^Ho^o cmpox. M.: HayKa.
L. Bloomfield, 1933: Language. N. Y.
R. Botha, C. Knight (eds.) 2009. The crandle of language: Studies in the evolution of language. Oxford: Oxford U. Pr.
S. C. Dik, 1978. Functional grammar. North Holland Linguistic Series. 37. Amsterdam.
Povzetek
Članek se ukvarja s pragmatičnimi vidiki semantike prvoosebnega izražanja, tj. delovanju jezikovnih sredstev in referenčni korelaciji. Raziskava temelji na predpostavki, da avtor uradnega besedila nastopa v tem besedilu. Avtor pooseblja državni organ - oblast ali njene predstavnike, a ne državne uprave, tj. javnega uslužbenca. Prvoosebna identiteta avtorja se med drugim izraža z gramatično kategorijo osebe. Gradivo te raziskave sestoji iz uradnih besedil - odlokov in predpisov iz pokrajinske zakonodaje. Razlog za to pragmatično karakterizacijo je avtorjeva vloga v kontekstu različne komunikacije. Kolektivni avtor uradnega besedila ima mnogo obrazov. Pragmatične konotacije so odvisne od vrste dokumenta, statusa udeležencev komunikacije in sporazumevalnih ciljev; tako je jaz lahko upravni organ (zakonodajalec), odgovorni ali nepreskrbljeni (družinski član). Statusa udeležencev komunikacije sta nasprotna. V vlogi 'jaz, nepreskrbljeni (družinski član) osebek lahko prosi ali se mora zglasiti ali obvestiti pristojni organ o nečem, kar neposredno zadeva to vlogo. Uporaba in načini izražanja vloge 'mi, uradno telo' so različni, npr. mi, zakonodajalec; mi, projektant; mi, (ki smo) solidarni; mi, predlagatelj; mi, odgovorni. Spreminjanje pragmatičnih odtenkov zaimka mi se pojavlja na obrazcih - prilogah k odlokom in predpisom, saj se se mi pojavlja npr. z družbenik, prijavitelj (obveščevalec), nepreskrbljeni (družinski član), pripovedovalec. Številni načini izražanja omogočajo izkazovanje ne le statusa avtorja besedila in njegove trdne povezanosti s kolektivom, ampak tudi premišljenosti upravnih odločitev, do katerih prihaja s soglasjem celotnega kolektiva. Raba zaimka mi in pomnožinjenje subjekta je odvisno od avtorjevega statusa: čim nižji je, tem večja je potreba po identifikaciji s kolektivom.
419
UDK 78:811.163.677
Jernej Kusterle Jesenice
jernej.kusterle@gmail.com
VPLIVI SPLETA NA SLOVENSKO ULIČNO POEZIJO
Splet je prinesel veliko jezikovnih novosti, ki so jih pesniki prevzeli in integrirali v besedila. Po eni strani so bile spremembe koristne, saj je prišlo do aktualizacije slovarja, po drugi strani pa je novi medij odprl vprašanje, ali je neki zaznamovani izraz s spleta, ki ga mladi prevzamejo v splošno rabo, že slengizem ali ne. Splet je povzročil tudi spremembe na prenosni-škem, komunikacijskem, oglaševalnem, tržnem in (samo)promocijskem polju ulične poezije.
Ključne besede: rap, ulična poezija, e-jezik, internet, fonetizem
With the internet, numerous linguistic innovations were introduced into Slovene street poetry, i.e., they were adopted and integrated into lyrics by Slovene street poets. On one hand, these changes were useful, as the vocabulary became more current and closer to the everyday usage, but on the other hand this new media opened the question whether a stylistically marked word that appears on the internet and is transferred into general use by a young poet is already slangism or not. Slovene street poetry was affected by the internet in other ways, i.e., in terms of its transmission models, communicative options, advertising, marketing, and self-promotion.
Keywords: : rap, street poetry, e-language, internet, phonetism
0 Uvod
Znanstveno ukvarjanje z ulično poezijo je v Sloveniji šele na začetku, kar ni čudno, saj se je ulična poezija pri nas pojavila šele leta 1994, več kot dvajset let po nastanku v Ameriki, s studijskima albuma Včasih smučam hit skupine KoširRapTe-am in Leva scena raperja Ali-Ena.1 Besedno zvezo ulična poezija sem postavil kot sinonimni izraz pojavnosti, ki jo sicer imenujejo rap (Kusterle 2014a: 100-01). Ta je kot subkultura eden izmed štirih glavnih elementov2 kulture hip hop. Ulična poezija je transkulturna oblika, saj v določenih segmentih presega literaturo kot kulturni sistem oziroma glasbo kot kulturni sistem. V tem smislu je ulična poezija binarni model zapisanega in govorjenega besedila. Zaradi zamude pri kulturnem transferju3 slovenska ulična poezija v 90. letih dvajsetega stoletja ni imela toliko možnosti za razvoj zunaj spletnega okolja kot ameriška. Iz natančnega opazovanja slovenske ulič-
1	Medtem ko sta Matej Jovan in Jure Košir izkoristila predvsem prepoznavnost Jureta Koširja, ki je v tistem času blestel v alpskem smučanju, se je Ali-En prebil na slovensko glasbeno sceno s provokativnimi besedili in obscenim ter vulgarnim besedjem.
2	Glavni elementi hip hopa so: DJ-ing, MC-ing ali rap, breakdancing in graffiti.
3	»Kulturni transfer je proces, ki pogosto vodi k naturalizaciji tujka - ta postane občuten kot tradicionalna, avtohtona sestavina, vraščena v domače strukture.« (Juvan 2015: 3)
420
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
ne poezije je razvidno, da je spletizacija4 v njenih besedilih povzročila lingvistične spremembe.
1	Namen raziskave in metoda
Namen raziskave je prikazati prehod slovenske ulične poezije na splet in njene temeljne jezikovne novosti po uveljavitvi interneta. Korpusni pristop bo prikazal vplive spleta in e-jezika na slovensko ulično poezijo, ki v izrazu predstavlja jezikovno dvoravninskost, zapisani in govorjeni jezik, sociolingvistični pristop pa bo razkril vlogo slovenske ulične poezije kot izrazito družbene tvorbe. S problemi transkripcij se tokrat nisem ukvarjal, ker to ni bil namen raziskave.
2	Historični prehod ulične poezije na splet
Zgodovina slovenske ulične poezije je kljub kratki časovni premici obsežna in raznolika. K temu prispeva sprememba, ki je najbolj zaznamovala ulično poezijo, to je prehod na splet. Pojavijo se nove oblike zvočnega zapisa, komunikacije, oglaševanja, trženja, (samo)promocije itd.
2.1 Nosilci zvoka
Zametki slovenske ulične poezije segajo v začetek osemdesetih let dvajsetega stoletja, vendar je bila to zgolj faza eksperimentiranja, ki ni prinesla pomembnejših dosežkov. To je bil čas punka, zato v tem predobdobju5 ni bilo potrebe, da bi se preko vinilnih plošč seznanili še s to zelo mlado obliko protestne poezije.
Pravi začetek slovenske ulične poezije je leto 1994, ko sta izšla studijska albuma Včasih smučam hit in Leva scena. Predvsem Ali-En je s svojimi provokativnimi besedili poskrbel, da se je tradicija protestne poezije iz punka prenesla v rap. Albuma sta izšla na dveh nosilcih zvočnega zapisa hkrati, na CD-ju in avdiokaseti. Zanimivo je, da je imela Leva scena na avdiokaseti komad več kot na CD-ju. Založba Prodok/ Mačji disk se je odločila, da bo na kaseto uvrstila dodatni posnetek Plestenjak,6 ki je pred izidom albuma prišel na radijske postaje kot singel.7 Založba je komad uvrstila na avdiokaseto z razlago, da bi v primeru tožbe iz prodaje umaknili le kasete, CD -jev pa ne (Jizah 2009).
Popularna je slovenska ulična poezija postala z večjo rabo osebnih računalnikov in kasneje interneta. Pojavili so se programi za (ne)legalno nasnemavanje glasbe s
4	Spletizacija sem poimenoval postopek, s katerim elemente spletne komunikacije vnašamo v nespletna besedila.
5	Zgodovino slovenske ulične poezije delim na več obdobij: uvajalno predobdobje, začetno, razvojno, zlato, mainstream in underground ulične poezije ter obdobje pospešenega razvoja. (Kusterle 2014a: 97-110)
6	Gre za diss na danes zelo priljubljenega glasbenika Jana Plestenjaka, ki se je na začetku svoje glasbene kariere preizkusil v rapglasbi.
7	Singel je predstavitveni komad (prihajajočega) glasbenega albuma.
Jernej Kusterle, Vplivi spleta na slovensko ulično poezijo
421
spleta,8 npr. Kazaa, E-mule, Limewire, Shareaza, Imesh, DC++ idr. Dela so lažje krožila med poslušalci, saj je posameznik zgolj z nekaj kliki prišel do želenega posnetka. Izmenjavanje podatkov je potekalo vzporedno z družbenim mreženjem. Leta 1995 je v splošno uporabo prišel izpopolnjen program mIRC (mIRC 1995-2015), ki je uporabnikom ponujal skupinske oziroma javne in zasebne virtualne klepete ter kmalu tudi izmenjavanje datotek, s čimer se je izboljšala uporabniška izkušnja. Na nekaterih kanalih9 so organizirali tekstovne dvoboje. Po letu 2000 je popularnost mIRCa upadla in na njegovo mesto je prišel leta 1999 predstavljen program MSN (Petronzio 2012) za komuniciranje in izmenjavo datotek v virtualnem okolju.
2.2	Spletni forumi
Poseben pomen za slovensko ulično poezijo imajo spletni forumi (Rap dvoboji, Rap scena, RWC, Monkibo), ki so uporabnike obveščali o novostih na domači rap-sceni ter jim nudili pomoč pri urjenju raperskih veščin. Prevzeli in nadgradili so tisto, kar je nekoč ponujal mIRC. Bili so »šolske učilnice«, kjer so izkušenejši v vlogi nekakšnih mentorjev učili newbieje,10 jim svetovali in jih usmerjali pri ustvarjanju. Avtorji so posnetke lahko objavljali v posebej za to oblikovanih temah, ki so jih skrbno nadzorovali administratorji in moderatorji, medtem ko so ostali uporabniki komentirali svojo poslušalsko izkušnjo. Predvsem forum Monkibo11 je slovel po trdi in neizprosni kritiki. Forumi so organizirali avdio in tekstovne dvoboje,12 zmagovalca so izbrali uporabniki ali posebej za to sestavljena komisija. Kasneje so tu potekali organizirani dvobojevalski turnirji, ki so zmagovalcu prinesli čast in ugled.
2.3	Spletno trženje in (samo)promocija
Od snemanja vokalov na kasetofon do snemanja profesionalnih posnetkov v domačih glasbenih studiih je bila sorazmerno kratka, a zanimiva pot. Pred petnajstimi leti si mladi ustvarjalci niso znali predstavljati, kako enostavno bo v prihodnosti priti do profesionalnih glasbenih izdelkov, saj za to ni bilo dostopne tehnološke infrastrukture. Danes je snemanje na kasetofon ali palični mikrofon in sestavljanje glasbenih podlag na programih eJay pozabljeno. Elektronizacija je pomagala tudi prehodu ulične poezije na splet. Ta je bila pred tem precej drugačna kot danes, ko so
8	Komadi so bili v različnih zvočnih formatih, kot so npr.: wav., wma. in mp3.
9	Program je omogočal, da so uporabniki lahko ustvarjali ali se priključevali različnim kanalom, kjer so se nahajali tudi drugi uporabniki. Kanali so bili neke vrste virtualne socialne skupine, ki so združevali pripadnike posamezne skupine v virtualno komunikacijo.
10	Newbie ali noob (slov. zelenec) je slengovski izraz za novinca.
11	Spletni forum Monkibo so postavili člani Društva za promocijo in razvoj urbane kulture Monkibo leta 1998. Namenjen je bil »celostnemu razvoju slovenske urbane kulture, ki večinoma izhaja iz urbanih glasbenih žanrov (hiphop, drumnbass ...)« (Monkibo 2003). Monkibo je bil več kot spletni forum. Predstavljal je neformalno organizacijo mladih, ki je združevala DJ-je, MC-je, producente idr. ter organizirala razne dogodke. Hkrati je bil Monkibo glasbena založba, pri kateri je leta 1999 izšla breakbeat kompilacijaMonk-o-rama. (povzeto po Monkibo 2003, Monkibo 2015)
12	Avdio in tekstovni dvoboji (battle) so bili dveh vrst: dissovski (diss track 'glasbena parodija') in tematski.
422
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
studijski kondenzatorski mikrofoni, studijska programska ter ostala strojna oprema cenovno in logistično lažje dostopni.
Klemen Klemen je svoje prve demo verzije13 snemal na kasetofon, jih presnemaval na avdiokasete ter jih delil med prijatelje (Kusterle 2014a: 101) in tako skrbel za svojo promocijo, danes pa obstajajo nove možnosti trženja in (samo)promocije. Gre za štiri velike spletne portale, s pomočjo katerih avtorji dosegajo večjo prepoznavnost. SoundClick (1997), MySpace (2003) in SoundCloud (2007) so glasbenikom ponujali spletni prostor,14 kamor so lahko naložili svoje glasbene posnetke. Leta 2005 se je pojavil portal YouTube, ki je združil sliko in zvok ter poskrbel tudi za promocijo glasbenih videospotov.
Leta 2004 ustanovljeni, a za širšo javnost šele kasneje dosegljivi Facebook, ki je iz socialnega omrežja harvardskih študentov prerasel v globalno družbeno omrežje (Phillips 2007), je spremenil načine trženja in (samo)promocije. Kar nekaj avtorjev je z njegovo pomočjo postalo izvozni artikel, ki predstavlja slovensko ulično poezijo zunaj meja Slovenije, hkrati pa nase in na svoje delo opozarjajo tudi domače oboževalce in poslušalce: npr. Zlatko, Trkaj, N'toko, Vauks, Kosta, Cazzafura, Da II Deuce, Murat & Jose, Kocka, Chorchyp idr.
3 Leksikološki vidik
Internet je prinesel nove poimenovalne možnosti. Poleg terminov, kot so npr.: svetovni splet (world wide web), mreža (network), e-pošta (e-mail), spletni brskalnik (web browser) idr., so postopoma nastajali izrazi, v katerih so uporabniki videli ergo-nomsko udobje, kar jim je nudil predvsem, enako kot v slengu,15 ekskluzivizem. To so lahko kratice, npr.: wtf (what the fuck), brb (be right back), tyt (take your time), rofl (rolling on floor laughing), lol (laughing out loud), ty (thank you), np (no problem), omg (oh my god), omfg (oh my fucking god), rtm (slov. rad te imam), ali novotvor-jenke, npr. selfie (slov. sebek), profilka (slov. profilna slika, npr. na Facebooku) idr. Ker pa sta ulična poezija in splet v enaindvajsetem stoletju neločljivo povezana, je predvsem drugi, ekskluzivistično obarvani del novega besedišča postopoma prehajal v besedila ulične poezije.
3.1 Vdiranje spletnega besedja v slovar ulične poezije
Pod vplivom spleta se v ulični poeziji pogosto pojavljajo primeri ironije, satire, parodije, humorja in metaforizirane kritike.16
13	Demo (iz demonstration) je komad, ki ga glasbenik posname z istim namenom, kot risar ali slikar nariše skico. Gre torej za »prvi« posnetek, surovo različico komada, ki včasih dobi končno podobo v dodelanem posnetku studijske kvalitete.
14	Vsi trije so uporabnikom na voljo še danes.
15	O ekskluzivizmu kot značilnosti slenga gl. Velemir Gjurin (1974), razpravo Andreja E. Skubica sem upošteval v Kusterle 2014b.
16	Metaforizirana kritika je prikrita kritika, pri kateri mora bralec najprej odstraniti plasti nedobesednih pomenov ter besedilo parafrazirati v skladu s svojim (kritičnim) razumevanjem.
Jernej Kusterle, Vplivi spleta na slovensko ulično poezijo
423
Mirko je eden izmed avtorjev, ki zelo radi posegajo po slovarjih različnih področij, vse od frazeologije (npr. v komadu Od glave do pet) do reprezentativne socialnoz-vrstne obarvanosti besedil (npr. v komadu Sleng). V sklopu jezikovnega eksperimentiranja je v komad Ni več tko vključil besedišče spletne govorice: »Zdej mamo nove načine naprimer - MSN, / dns ljubezn je kratka - RTM, / velik takih frikov - WTF, / stari moj, kje je življenje - BRB.« (Mirko v Trkaj idr. 2008), s čimer je opozoril na dehumanizacijo sodobne družbe in medosebnih odnosov, hkrati pa aktualiziral slovar in s tem besedilo približal ciljni publiki, tj. mladim. Podobno, a bolj zakrito, je besedišče spletne komunikacije uporabil Trkaj v komadu Kensl: »Kdo gre prot men? LOL-ek in Stan« (Trkaj v Challe Salle idr. 2012).
Avtorji vključujejo besedišče s področij interneta in računalništva na splošno:
3.1.1	Neizvirnost in plagiatorstvo
[V]se ratal copy-paste, sam tega ni v hip-hopu. (Zlatko v Mujke idr. 2011)
3.1.2	Ponarejanje
AK-47, AK-47 / Challe Salle ti si smešen, ne pa Ekrem / internetni gengster zaprt u svoji sobi / še večji strah in trepet, to je Jovič / mu očka kupu studijo, šou je med producente / Saletu dau oglede, ker pozna Nizozemce. (Vauks 2012)
3.1.3	Socialna omrežja
Eni belijo si glavo kaj je blo z državo / kdo je za zastavo pol si twitajo o pravo. (Mito v Luks idr. 2013)
3.1.4	Promocija
Fukn me na my space uu tud na youtube, / aktiviri bluetooth in pošl tale hud loop. (Ghet v Mrigo idr. 2011: 13)
3.1.5	Iskanje podatkov
Če ne veš kdo so Pharcydi Jedi mindi idi googlat. (Emkej v Mrigo idr. 2011: 8)
3.2 Kritika virtualnega sveta
Virtualni svet vse bolj nadvladuje realnega ter uporabnike spleta zasvaja do te mere, da včasih v resničnih situacijah ne znajo delovati v skladu z družbenimi normami, »Ceu večer za kompm, z družbo se ne znajo igrt, / in pol ni čudn, da zjutri, težko jim je ustt.« (David 2015). Ulični pesniki kot znanilci neevfemistično prikazane resnice opozarjajo na aktualno družbeno problematiko za ozaveščanje javnosti o občem in/ali specifičnem dogajanju znotraj globalne skupnosti. Kot primer navajam citat iz komada Pejt vn: »Slike so ostale v glavi pa ni noben lajku. / Tehnologija nas je povezala, / hkrati odtujila, vse pokazala, / dušo skrila, druga so pravila. / S klikom ratava frenda, brez da bi spregovorila.« (Murat v David 2015). Včasih kdo od avtorjev kritični odnos izrazi bolj ekskluzivistično: »Zdej bulte v ekran, sam se ti svet ne
424
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
odkrije, / ker ti dejansko ostajaš samo tele brez vizije.« (Mirko v Trkaj idr. 2008). Zelo pogosta je kritika na račun socialnih omrežij, kot jo je zaznati v komadu Usput: »Tega se pluva, pol je kul, ker je unga zdisu, / ta disu nazaj in Fejsbuk se spet razpisu. / A mam jz tok tejst drug ...« (Doša 2013).
3.3 Kritika spletnih oziroma t. i. forumskih emceejev
Problema ne predstavljajo le virtualni svet in njegovi (obči) uporabniki, temveč tudi avtorji, ki so splet izkoristili za svoje mesto na slovenski rapsceni. Ti pogosto svoje posnetke17 objavljajo na internetu, kjer si gradijo virtualno kariero. To je razlog, da avtorji, ki si pridobivajo ime z javnimi nastopi, medtem ko jim splet predstavlja dodatno (samo)promocijo, takih izvajalcev ne sprejmejo medse in jih pogosto kritizirajo v t. i. dissih. Izbral sem tri najbolj reprezentativne primere, ki so bili znotraj marginalne skupine najodmevnejši. Prva dva citata sta iz dissov Usput in Kensl, kjer avtorja kritizirata obalnega raperja Vauksa, ki je s svojim dissom, T.N.T., sprožil beef ('rivalstvo') med osrednjeslovenskimi avtorji in samim sabo.
Jebal vas youtube reperi [...] In zbi si z buče, da si karkol sploh še, / če ti mama internet izkluč. / Ker ti rabš youtube, da se sploh opaz te, / deli budalo iz sebe, sam ne je delat iz glasbe [...] Sam majke mi, / folk prodaja duše za view-je pa like-e. (Doša 2013)
To ni faktor X, to je faktor Kiks, da matko bi prodal za klik, bitch. (Trkaj v Challe Salle idr. 2012)
Tretji citat je iz komada Šmorn rmx, kjer avtor besedno obračuna z Nekroman-tom, raperjem, ki je svoje komade, pogosto so vsebovali ljubezensko tematiko, poslušalcem predstavljal prek spleta, bolj znan pa je postal leta 2010, potem ko se je kot udeleženec resničnostnega šova Slovenija ima talent prebil v polfinale in s tem poskrbel za lastno promocijo, kar je v hip hop srenji sprožilo ogorčenje in neodobra-vanje, saj naj bi se »prodal«.
Naj nekdo sporoči Nekromantu / da mam pun kurac jutub reprjev in ljubavnih komadov. (Mirko v Emkej idr. 2011)
4 Fonetizem18
Fonetizem sem poimenoval posebno smer znotraj slovenske ulične poezije, ko se v zapisu ohrani akustična slika besed. Gre za prevzemanje jezikovnih sestavin predvsem iz angleškega jezika, kar se lahko pojavi v naslovu (npr. Več od lajfa, Zlat-ko feat. Senidah) ali znotraj besedila (npr. »vejst mojga cajta in pride srt vse več teh pajacov gor na stejdž« (Doša v Emkej idr. 2011)). Ravno v simplifikaciji19 se pri nas najbolj kaže vzporednica med spletom, slengom in ulično poezijo.
17	T. i. doba YouTuba je prinesla trend snemanja domačih (homemade) videospotov, ki združujejo sliko in zvok, a zaradi nekakovosti nižajo ugled profesionalnejšim glasbenikom.
18	V poglavju Fonetizem in podpoglavjih Korpusno-slovarski pristop k ulični poeziji ter Dihotimija leksema rap/rep sem izhajal iz izvornih zapisanih besedil in ne iz transkripcij.
19	Termin simplifikacija uporabljam po Alojziji Zupan Sosič (2011: 61), ki govori o simplifikaciji kot poenostavljanju, za katerega zapiše, da skrbi za prilagojenost umetnosti večinskemu občinstvu.
Jernej Kusterle, Vplivi spleta na slovensko ulično poezijo
425
4.1 Korpusno-slovarski pristop k ulični poeziji
Slovenski ulični pesniki za eno in isto pojmovno/predmetno pojavnost uporabljajo različna poimenovanja. Predvsem pri izrazih, ki izhajajo iz tujejezičnih slovarjev, lahko tako ravnanje povzroči zmedo pri določanju slovarskih lastnosti. Za leksem besedilo lahko zasledimo različne sinonimne pojavitve (npr. tekst, lyric) in celo različice ene same besede (tekst - txt - text; lyrics - liriks - lirika - lirik). Zanimiva je predvsem raba angleškega leksema lyric(s) in njegovih izangleških variant. V angleščini leksem lyric(s) nastopi v dveh vlogah, pridevniški (liričen, lirski) in samostal-niški z dvojnim pomenom (lirska pesem, besedilo pesmi), medtem ko se v slovenski ulični poeziji izraz uporablja le v sinonimnem razmerju z besedilom. Variantnost rabe tega leksema me je spodbudila k raziskovanju njegovih slovarskih lastnosti znotraj slovenskega jezikovnega okolja s pomočjo korpusne analize.
Izbral sem slučajnostni vzorec štiristo besedil različnih underground ali mainstream20 avtorjev slovenske ulične poezije ter v njih iskal enote besedne družine angleškega leksema lyric(s). Gradivo s podstavo lir* sem našel v stopetindvajsetih besedilih in ga zapisal v razpredelnico na način: besedilno okolje (levo), leksem, besedilno okolje (desno), vir.
BO (levo)	L	BO (desno)	vir
z	liriki	znam šamarat	Zlatko v Hodža feat. Zlatko: Pejt naprej
Tabela 1: Primer umeščanja gradiva v korpusno preglednico.
Sledila je klasifikacija, pri tem sem izločil 89 primerov, ki niso ustrezali iskanim pomenskim kriterijem (enainsedemdeset primerov) ali je bilo spol zaradi spolske in-diferenciacije v množinski tožilniški obliki (osemnajst primerov) nemogoče določiti, ter izdelava slovarske mreže.
leksem	rodilnik	spol	posebnost	število pojavitev
lirik	lirika	moški	/	12
lirika	lirike	ženski	/	21
lyrics	lyrics-ov	moški	množinska oblika	1
liriks	liriks-ov	moški	poslovenjen anglizem	2
Tabela 2: Slovarska mreža.
Kljub temu, da sem na zadnji stopnji obravnaval le še šestintrideset primerov od stopetindvajsetih, se da določiti najbolj rabljeno obliko, tj. lirika -ke (ž), in iz končne skupine razločiti zanimiv vzorec, ki kaže na različne preference avtorjev. Tako trenutno najpopularnejši raper Zlatko v analiziranih besedilih najpogosteje uporabi moško obliko, tj. lirik -ka, medtem ko eden izmed začetnikov slovenske ulične poezije, Ezy-
20 Za več informacij o izrazih undergorund in mainstream glej Kusterle 2014a: 103.
426
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
-G iz dvojice Dandrough, ki jo uvrščam v tretje obdobje, tj. obdobje v razvoju, leta 1996 v komadu Flo-Master uporabi žensko obliko.
4.2 Dihotomija leksema rap/rep
Jezik ulične poezije se loči od jezika tradicionalne poezije v tem, da je besedje, ki ga raper uporablja, zelo dinamično, saj jemlje besede iz svojega okolja. Besede so žive. Neprestano se spreminjajo in kažejo v oblikah, ki jih kot bolj ali manj posrečene inovacije uvajajo mladini popularni televizijski programi, liki in osebnosti trenutnega in preteklega časa. (Kusterle 2014b: 95)
Pri tem pogosto prihaja do nesmiselnih in napačnih poenostavitev besedja, ki ga avtorji modificirajo bodisi zaradi ritma ali rime bodisi zaradi nepoznavanja jezikovnih prvin, pa naj bo to besedje ali slovnična pravila. Temeljni problem je dihotomija leksema rap/rep. Rap je kratica, »ki pomeni ritem in poezija (angl. »rhythm and poetry«)«. Podoben primer je izpeljanka raper, ki jo zasledimo v fonetičnem zapisu [reper]. Gre za posledico simplifikacije, ki je značilna tako za sleng kakor tudi za splet, zato ni čudno, da se pojavi tudi v slovenski ulični poeziji. Sledijo primeri, ki nam odkrivajo to problematiko še v praksi.
glej jih reprji pogumni ste [...] dost mam kretenov, raznih rap fenomenov / raznih dilerjev brez droge, raznih reperjov brez rim [...] takrt porivam tvojo močno, rap-u bom zategnu ročno [...] kako naj vas spoštujem, če reprčki ste pičkice (Alen 2013)
Ej tiii, repaš na ladji pri oseki, / zato pa so na tvojih rap koncertih sami dedi. (Mito v Tekochee Kru 2014: 7)
Da zapalim tt jebeni rap [.] Poznate sam reperje slabe (Dražič 2012)
Na predstavljenih primerih se je pokazalo, da so bolj problematične izpeljave iz podstave rap, kjer a-jevski vokal vedno preide v e-jevskega (reper, repat), medtem ko pri osnovnem leksemu prihaja do dvojne rabe, rap ali rep, celo pri istem avtorju v istem komadu: »V leto 2009 spet vleto v rep iz reke lirik / dam izrek da tvoj rap rek je bu-rek jej YO.« (Mito v Tekochee Kru 2014: 6)
5 Spletizacija motivno-tematskega okvira
Ko govorimo o spletizaciji motivno-tematskega okvira, govorimo o vnosu motivov in tem, povezanih s spletom, v kontekst ulične poezije. Avtorji so postopoma, vzporedno z razvojem tehnologije, v besedila vnašali aktualna poimenovanja novih pojavnosti, npr.:
vzamem telefon v roke, da pošlem Palijotu socjalca (Marchezzi 2010)
Jst pa glih pr lubici to noč sm spet prespau, telefon mi zazvoni, Marchezzi mesič je poslau: Prosm, da pokličete ali napolnite račun. Takoj prtisnem YES. Čez sekundo sm uzun. (Palíjo v Marchezzi 2010)
Jernej Kusterle, Vplivi spleta na slovensko ulično poezijo
427
Tako kot so avtorji pred časom posegali v referenčni okvir mobilne telefonije, tako danes v svoja besedila implicirajo virtualni svet, ki uporabnikom daje gradivo za aktualizacijo upovedene vsebine. Uporabljajo motive in teme, vezane na spletno okolje, vendar se splet ne pojavi kot glavna tema. Kljub temu lahko znotraj korpusa besedil slovenske ulične poezije najdemo primere, kjer avtorji pripenjajo nespletne podteme in motive na glavno temo, ki je vezana na spletno okolje. Taki primeri so npr. Selfie (Burke), Moj frend iz Nizozemske (Da Kru feat. Shorti), Fejsbuk (R-i-P) in Se vozim (Tekochee Kru). Komada Selfie in Fejsbuk izražata kritiko. Na kaj se bo le-ta nanašala, napovedujeta že naslova. V nadaljevanju navajam transkripcijo primerov.
jebeš smartphona, če ni gor instagrama [...] daba vam sve slike, statusi in počutje, / slikaj si duck face, ko ti odrežem usne [...] to ni komad za fejsbuk, niti komad za tviter, / to je pesem ki opeva internetne klike, / pičke in tipe, internetni biceps, / 2 all my people, ki forsirajo selfi slike [...] crno bela slika, tako zvan selfie zebra, / če si slikam kurac, znači da kurac te gleda (Burke 2014: 8)
moja soseda [...] mutirala v pisatla, / predn je prišla do šeststotega prijatla [...] Tipkaš, šminkaš, tipkaš [...] Sklopim ti elektriko pa nimaš pojma dihat. [...] Vsako leto tristo dni hrana za tipkami; / odvisni vsi, glej, piše ti, odpiši ji. (263 v R-i-P 2011)
Ko je skupina Da Kru začela s svojim ustvarjanjem in je dosegala zavidljive statistične rezultate po številu ogledov na portalu YouTube, so jih nekateri obtožili, da so ogledi plačani in nepristni, prišli pa naj bi iz Nizozemske. Kot odgovor na te obtožbe so člani skupine posneli komad Moj frend iz Nizozemske. Uporabili so ironijo, ki temelji na inverznosti pomena.
In lansko leto sm komade dou na youtube, / šest ogledov in en komentar, da sm ful glup. / Jeah, gremo zgooglat, kje se lah kup / oglede in lajke [...] a me kdo čut. / Ko jebe te zavistne Slovence. / Na MSN-ju sm dodou tiste Nizozemce (Jovic v Da 2012)
Tok že poznava modela, k dela z ogledi, / dava v kovček kuverto moji štipendiji. [...] Hitr zve za stvari, k jh vejo vsaj trije, / da kupujem LP-je, EP-je pa IP-je. [...] Damjan bil zadolžen, da prikrije statistiko - ni je! [...] Fene, ideje, oglede in lajke, Da Kru / plačuje te zneske, bol, da ne veste, kok stane predujem. (Shorti v Da 2012)
Zadnji izmed zgoraj omenjenih primerov je komad Se vozim skupine Tekochee Kru, ki se nanaša na spletno stran Prevoz.org. Le-ta je nastala leta 2005 za pomoč »pri koordinaciji prevozov študentov znotraj Slovenije«. Popularnost spletne strani je rastla, največ zabeleženih uporabnikov - tako tistih, ki so prevoze ponujali, kot tudi tistih, ki so prevoze iskali - pa je bilo v oktobru 2014 (povzeto po Čuhalev 2015). Posledica tega je, da je spletna stran presegla svoj prvotni namen, saj danes prevoze ponujajo in uporabljajo vsi, hkrati pa je omogočeno, da lahko posameznik ponudi ali uporabi prevoz tudi za potovanje zunaj Slovenije. Prepoznavnost je strani prinesla večjo izpostavljenost. Na podlagi svojih izkušenj s ponudniki in prejemniki storitev je skupina Tekochee Kru posnela parodijo z naslovom Se vozim.21
21 Ni naključje, da je komad Se vozim uvrščen na album, ki je izšel leta 2014, v istem letu, ko je spletna stran dosegla največji obisk.
428
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
Mama pravi izkušnja, lahko spoznaš ljudi nove, / te pa folk si misli kurc se bom prijavo na prevoze, / z malo nervoze sn napolno sprve avto, / zdaj že pičim jih pobrat, malo sem pozen, grem na Tržaško. [...] Da si ne bo kiri zmislo, če lahko dam ti bolj na toplo, / če sem tak nastavo je to zato, ker je meni dobro. [...] Zdaj da sestra ma otroka, ti, bo? Osnovna, srednja, šola, faks? / Ki te delaš? Reees?! Boli me kurac! (Sniki v Tekochee 2014: 3)
Tiho! Alo jaz sn Andro, ko zlifra vas v Ljubljano, / da neo nekih glasbenih odlagam na železniško postajo / in pol adijo nekaj v takem stilu, / ima da plačate vnaprej, da si neo keri kaj še zmislo. (Mito v Tekochee 2014: 3)
Vsi štirje navedeni primeri imajo skupno glavno temo, in to je splet. Tej avtorji v različnih besedilnih okoljih dodajajo podteme (narcisizem, asocialnost, podkupovanje, ponarejanje, družabnost, egoizem, kapital idr.) in motive, ki niso nujno vezani na splet, a problematiko glavne teme poglobijo ter jo še dodatno izpostavijo.
6 Namesto zaključka
Čeprav je Marko Godnjavec - Jizah prepričan, »da je [...] rap v Sloveniji globalno umrl z internetom« (Ekipa 2010: Jizah), saj naj bi splet povzročil škodljivo popularizacijo ulične poezije, je tehnološki napredek slovenskim avtorjem odprl nove možnosti ustvarjanja, sodelovanja in povezovanja z drugimi avtorji ter poslušalci. Rok Terkaj - Trkaj v nastopu virtualnega okolja ne vidi propada slovenske rapglasbe, saj je njemu kot avtorju začetniku pomagal pri prepoznavnosti:
toj blo [...] tko, da [...] sm posnel na računalnik, [...] takrt smo mel še omrežje [...] Irc, [...] k je zgledu kokr [...] MSN dons, samo, da je blo več ljudi na nekem kanalu, kjer smo se lahko pogovarjal med sabo. In potem sm [...] poslou [...] tak komad [...] svojmu frendu in [...] se je to kr razpošilat začel. (Ekipa 2010: Trkaj)
Viri in literatura
Alen, 2013: Glej jih reperji.
Burke, 2014: Selfie. Skunkcloud vol. 3. Maribor: Wudisban Records. 8.
Challe Salle, Adam Velič, DaKru, Shorti, Trkaj, 2012: Kensl.
Jure Čuhalev, 2015: Podatek. Osebna korespondenca 11. 10. 2015.
Da Kru feat. Shorti, 2012: Moj frend iz Nizozemske.
David feat. Murat, 2015: Pejt vn.
DošA, 2013: Usput.
Dražič feat. Lokalc, 2012: Si ziher.
Ekipa rap.vest.si, 2010: Jizah o internetnih rap senzacijah. YouTube.
Jernej Kusterle, Vplivi spleta na slovensko ulično poezijo
429
- -, 2010: Trkaj o vplivu interneta na rap sceno. YouTube.
Emkej feat. Ghet, Mrigo, Nipke, Zlatko, Mirko, Doša, Mito, 2011: Šmorn rmx.
Jizah, 2009: [Marko Godnjavec:] Prerez dela artista znanega pod imenom ALI EN. Radiostudent.si.
Hodža feat. Zlatko, 2012: Pejt naprej.
Marko Juvan, 2015: Čop in Prešeren ali transfer svetovne književnosti na Kranjsko. Splet.
Luks feat. Mito, Emkej, Mirko, Trkaj, Ghet, Mrigo, Doša, 2013: Več.
Marchezzi feat. Paljo, 2010: Uauu Blues.
mIRC, 1995-2015: Older news. mIRC.com.
Monkibo, 2003: Oportalu društvaMonkibo. Archive.is.
Monkibo, Društvo za promocijo in razvoj urbane kulture, 2015: Monkibo. Culture. si. Mrigo & Ghet, 2011: Dshit. Mrigz V Ghet hitz. 13.
Mrigo & Ghet feat. Emkej, Mito, 2011: Kdosoti. Mrigz V Ghet hitz. 8.
Mujke in Five D feat. Zlatko, 2011: Na majku.
MySpace: Press Room. MySpace.com.
Matt Petronzio, 2012: A brief history of instant messaging. Mashable.com. Sarah Phillips, 2007: A brief history of Facebook. theGuardian 25. jul. 2007. R-i-P, 2011: Fejsbuk.
SoundClick: What is SoundClick. SoundClick.com. SoundCloud: Press Information & Resources. SoundCloud.com. Tekochee Kru, 2014: Madmeti. Sabljasti tiger. Samozaložba. 6. --, 2014: Nasedem. Sabljasti tiger. Samozaložba. 7. --, 2014: Se vozim. Sabljasti tiger. Samozaložba. 3. Trkaj, Zlatko, Mirko, omar Naber, 2008: Ni več tko. Vauks feat. Alyo, 2012: T.N.T.
Zlatko feat. Senidah, 2012: Več od lajfa. Plečnikova roža. Reflektor Music. 4.
Velemir Gjurin, 1974: Interesne govorice: sleng, žargon, argo. Slavistična revija 22/1. 65-81.
Jernej Kusterle, 2014a: Zgodovinski in tipološki pregled ulične poezije. Jezik in slovstvo 59/4. 97-110.
--, 2014b: Ulična poezija v interakciji z (živim) jezikom. Jezikoslovni zapiski 20.1. Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. 93-105.
--, 2014c: Stilistika ulične poezije. Primerjalna književnost 37/1. 109-24.
Alojzija Zupan Sosič, 2011: Na pomolu sodobnosti ali o književnosti in romanu. Maribor: Litera.
430
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
Summary
The term "street poetry" is also known to music loving public as "rap". In Slovenia, the first important appearance of the street poetry occurred in 1994 when two music albums were published: Včasih smučam hit by KoširRapTeam and Leva scena by Ali En. Shortly after, the internet started influencing the authors, which was noticeable in new forms of sound recording, communication, advertising, marketing, and (self-)promotion. Grammar and themes of the Slovene street poetry were influenced even more. The article also discusses the variation in the use of the English term lyric(s). In English, it can be used as a noun or an adjective, but in Slovene street poetry it only appears as a noun, meaning 'text'. There is also a problem with the use of the term rap versus its phonetical form rep. Both forms are used by Slovene authors, but only the former is correct, since rap is actually an abbreviation of 'Rhythm and Poetry' or 'Rhythmically Accentuated Poetry'. The motives and themes have been influenced by the internet gradually, depending on technological development, i.e., new vocabulary items naming the new phenomena have been included in the texts. Consequently, the authors started using terms from mobile phone technology, implying the existence virtual world in their texts. On the one hand, some authors (Trkaj) see a positive side of the internet influence, while others (Jizah) think the internet influence caused the end of street poetry.
431
OCENE - POROČILA - ZAPISKI - GRADIVO
MIHAIL LERMONTOV V GLOBALNEM DISKURZU
V okviru projekta »Meseci ustvarjalnosti Mihaila Lermontova na univerzah v Sloveniji«, ki so ga na Oddelku za prevodoslovje Filozofske fakultete pripravili ob 200. obletnici rojstva tega velikega ruskega romantičnega pesnika, je na Univerzi v Mariboru od 5. do 6. marca 2015 potekal mednarodni znanstveni simpozij Mihail Lermontov v globalnem diskurzu. Na tridnevnem simpoziju, ki ga je Oddelek za prevodoslovje pripravili v sodelovanju s kulturnim centrom Ruski dom, so se zbrali številni strokovnjaki iz Sloveniji, Srbije, Rusije, s Češke, Hrvaške in Slovaške.
Plenarnemu predavanju Tatiane Ivanovne Jurčenko Zgodba o skoraj neznanem prevodu pesmi M. J. Lermontova »Vyhožu odin ja na dorogu« Siegfrieda von Vegesacka namestnice direktorja Državnega muzeja M. J. Lermontova v Piatigorsku, so sledile predstavitve referatov v sekcijah, namenjenih posameznim tematskim sklopom Lermontove ustvarjalnosti s poudarkom na prevajanju in recepciji Lermontova v evropskem prostoru. Sodelovali so Marko Jesenšek, Blaž Podlesnik, Alenka Jensterle Doležal, Anna Jakovljevic Radunovic, Natalia Kaloh Vid, Eva Dekanova, Jasmina Voivodic, Željka Čelic, Kristian Lewis, Ivana Peruško, Miha Javornik in Katja Bakija. V sklopu konference je potekala tudi študentska sekcija, v kateri so sodelovale študentke magistrskega programa Prevajalstvo in tolmačenje Ana Maric, Nina Šimanovič, Pia Pogorelčnik, Mojca Kolar in Tadeja Tement.
Razprave, predstavljene na konferenci, nazorno pričajo o velikem zanimanju za tega znamenitega ruskega romantika s tragično življenjsko zgodbo, ki je zaznamoval celotno obdobje ruske romantike in močno vplival na nadaljnji razvoj ruske književnosti. Ob literarnih temah, posvečenih še ne dovolj raziskanim dimenzijam Lermontove proze in dramatike, kot so topografske dimenzije v romanu Junak našega časa, analiza z vidika pravoslavne aksiologije, primerjava Lermontovih ženskih likov z liki Odojevskega ter sodobne uprizoritve Lermontove najbolj znane drame Maškarada, so prispevki, predstavljeni v sklopu konference, prinesli tudi številna nova spoznanja o tradiciji prevajanja Lermontova v evropske jezike ter stiku literarne ustvarjalnosti Lermontova z drugimi interdisciplinarnimi oblikami umetnosti, kot so film, slike in ilustracije.
Opazno mesto med predstavljenimi temami je imela razprava Marka Jesenška z Univerze v Mariboru, ki se je osredotočila na primerjalno analizo slovenskih prevodov ene Lermontovih najbolj znanih pesmi - Jadro, ki so jih naredili Kette, Mencinger, Župančič, Klopčič in Baebler. Avtor je ugotovil, da so slovenski prevajalci uspešno, vendar vsak na svoj način prenesli v prevode ruske antiteze, okrasne pridevke, primere, retorična vprašanja, vzklike in poosebitve iz Lermontova ter da so slovenskim bralcem uspešno posredovali romantično sporočilo Jadra.
Na prevajalsko tematiko se je navezoval tudi referat Blaža Podlesnika z Univerze v Ljubljani, ki se je osredotoči na prevajalske težave pri prevajanju Lermontovih »junkerskih« pesmi. V svoji razpravi je analiziral prevajalske rešitve Antona Zebre pri prevajanju pesnitve Špital, ki ponujajo izhodišče za premislek dveh sklopov vprašanj
432
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
o sodobnem prevajanju verzne klasike. Prvi sklop je bil posvečen vprašanju vloge verza v sodobnih prevodih več kot stoletje starih del, drugi pa problemom prevajanja del, ki so na eni strani vpeta v okvir tradicionalne visoke poezije, a se hkrati zavestno poigravajo s temi mejami ter jih na različne načine prečijo
Željka Čelič in Krisitan Lewis z Univerze v Zagrebu sta pripravila izčrpno lingivistično-kultorološko analizo prevodov romana Junak našega časa v hrvaščino. Ob primerjavi prevodov M. Bogdanoviča (1918, 1947) in Z. Crnkoviča (1974, 2012) sta avtorja določila stopnjo ekvivalentnosti prevodov, ustreznost in funkcionalnost ter jezikovno vrednost. Rezultati njune analize so razkrili potrebo po posodobljenih prevodih tega dela v hrvaščino.
Temo percepcije Lermontova na Češkem je osvetlil prispevek Alenke Jensterle Doležal s Karlove univerze v Pragi, ki je obravnaval zgodovino prevajanja Lermontova v češčino; ta se je začela že v obdobju romantike, potem paje zaradi političnih okoliščin nekaj let zastala. Po mnenju avtorice so najboljši prevodi nastali na prelomu stoletja, pomembno obdobje za prevajalske dosežke pa je pomenila stoletnica Lermontove smrti - čas pred drugo svetovno vojno in takoj po njej.
Sledil je prispevek študentk magistrskega programa Prevajanje in tolmačenje Mojce Kolar, Pie Pogorele in Tadeje Tement z Univerze v Mariboru o prevajalskih izzivih, s katerimi so se soočile pri prevajanju kulturnospecifičnih prvin v prvem delu romana Junak našega časa z naslovom Bela, za katerega je značilen preplet ruske, kavkaške in turške kulture. Razprava je zajela pomen kulture pri literarnem prevajanju in najpogosteje uporabljene strategije za prevajanje kulturnospecifičnih prvin.
Na podobno tematiko se je navezovala tudi razprava študentk magistrskega programa Prevajanje in tolmačenje Nine Šimanovič in Ane Maric z Univerze v Mariboru, v kateri sta predstavili in analizirali prevajalske izzive pesniškega prevajanja, s katerimi sta se soočili pri prevajanju daljšega odlomka pesnitve Demon.
Jasmina Vojvodic z Univerze v Zagrebu se je v svojem prispevku osredotočila na mejna prostranstva v romanu Junak našega časa ter se ob tem oprla na topografijo, predstavljeno v romanu. V razpravah o romanu Junak našega časa in naslovnem junaku Pečorinu so strokovnjaki namreč večkrat opozarjali na nasprotja, na motive »burje« in »pokoja«, upora in pokore. Kot primere navajajo nasprotne pomenske enote/pare, ki jih je Lermontov uvedel tako v prozi kot tudi v pesništvu, npr. dobro in zlo, nebo in zemlja, spodaj in zgoraj, pesnik in množica, Vzhod in Zahod.
Zanimivo stališče je predstavil Miha Javornik z Univerze v Ljubljani, ki je v svojem prispevku vzpostavil vzporednice med Lermontovo življenjsko zgodbo ter poetološkimi značilnostmi njegovega ustvarjanja. Razmislek je prinesel tezo, da se je pesnik premaknil od abstraktno romantičnega klišeja o ambivalentni demoničnosti k predstavi o tem, da svetu vlada zlo, ki človeka samega spreminja v demonično bitje, ko se proti njemu bori za svoj obstoj. V razmišljanju se avtor nagiba k temu, da je Lermontov v pesmih, dramatiki in prozi vseskozi ubesedoval samega sebe kot demona.
Razprava Katje Bakije z Univerze v Dubrovniku se je osredinila na premiero drame Maškarada na odru HNK na Reki v režiji slovenskega režiserja Vita Tauferja ter osvetljuje vlogo, pomen in interpretacijo klasičnih dramskih del v kontekstu sodobnega gledališča.
Natalia Kaloh Vid, Mihail Lermontov v globalnem diskurzu
433
Anne Jakovljevic Radunovic z Univerze v Beogradu je pripravila prispevek, v katerem je odprla številna zanimiva vprašanja ob primerjavi strukture cikla, sistema podob in motivov v delih M. Lermontova, ki so posvečena V A. Lopuhini, s strukturo, podobami in motivi cikla Domači pogovori V. F. Odoevskega. Avtorica posebno pozornost namenja temam ženske emancipacije, poroke zaradi denarja in podrejenemu položaju ženske v družini.
Ivana Peruško z Univerze v Zagrebu se je v svoji razpravi posvetila poglobljeni semiotični analizi kinematografske dediščine enega najbolj kontroverznih junakov ruske književnosti XIX. stoletja - Pečorina, ki jo avtorica vidi v upodabljanju naslovnega junaka filma Brat (1997) A. Balabanova. V prispevku vzpostavi jasne vzporednice med likom Pečorina, ki poosebljal tragičnost postdekabristske generacije tridestih let, ter Danilom Bagrovim, ki po njenem mnenju pooseblja postsovjetski čas devetdesetih let 20. stoletja.
O povezavi med ustvarjalnostjo Lermontova in likovno umetnostjo je spregovorila Natalia Kaloh Vid z Univerze v Mariboru, ki je v svojem prispevku primerjala po učinku na gledalca in bralca najmočnejše podobe demona v ruski književnosti in kulturi - pesnitev M. Lermontova Demon, ter ilustracije M. Vrubla k pesnitvi.
Po predstavljenih referatih se je razvila pestra debata, ki je osvetlila številna aktualna vprašanja posodabljanja literarnih prevodov ter percepcije ustvarjalnosti M. J. Lermontova v evropskem prostoru.
Organizatorji so poskrbeli tudi za prijetno druženje in popestritev konference z družabnimi dogodki. Simpozij Mihail Lermontov v globalnem diskurzu je bil po nam dostopnih informacijah edinstven v evropskem prostoru v letu 2015, ki je bilo v celoti posvečeno ustvarjalnosti tega velikega ruskega pesnika.
Razprave s simpozija so bile objavljene v večjezični znanstveni monografiji Teopnecmeo M. W. flepMonmoea: Momueu, meMU, nepeeodu, ki je izšla pri mednarodni knjižni zbirki Zora.
V okviru konference je v prostorih Pedagoške fakultete potekala razstava študentke Nike Lopert z naslovom Lermontov: prevedeno s čopičem, na kateri so bile predstavljene ilustracije k Lermontovim pesmim.
Prijetni vtisi in nova poznanstva so gotovo pomembna vzpodbuda za organizacijo nadaljnjih konferenc, posvečenih različnimi vidikom ruske književnosti.
Natalia Kaloh Vid Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru natalia.vid@siol.net
434
SPOMINSKA OBELEŽJA FRANCU MIKLOŠIČU
0	Uvod
Na Slovenskem so spominska obeležja,1 posvečena slovenskim jezikoslovcem, literarnim zgodovinarjem in drugim proučevalcem jezika, zastopana v nemajhnem številu. Med najlepšimi zgledi za to trditev je primer znanega filologa Franca Miklošiča (1813-1891), ki je z raziskavami primerjalne slovanske slovnice, starocerkveno-slovanskih besedil idr. zgradil uspešno akademsko kariero ter med drugim deloval kot redni profesor slavistike, dvakratni dekan dunajske filozofske fakultete in rektor dunajske univerze. Pri podobi Miklošiča kot človeka in politika sicer najdemo več pričevanj, ki ga ne kažejo v najlepši luči - znan je zapis Janeza Trdine, češ da Miklošič ni želel govoriti slovensko, zato mu je pripel »na vse veke žig sramote« (Trdina 1905-1906) -, vendar je zaradi svojega dela danes predznačen pozitivno in v stroki ter javnosti velja za enega največjih slovenskih jezikoslovcev.
1	Spominska obeležja Francu Miklošiču
Miklošiču so na Slovenskem in v Avstriji postavili krepko nad deset obeležij, s čimer ta slavist s številom spomenikov prednjači pred tako rekoč vsemi drugimi slovenskimi jezikoslovci. Miklošičevi spomeniki predstavljajo zanimivo kulturno dediščino, ki v celoti še ni bila zbrana in predstavljena, zato bom to poskusil storiti v nadaljevanju.
1.1 Grob in nagrobnik na dunajskem pokopališču
Miklošič je za kapjo umrl 7. marca 1891 na Dunaju. »Hvaležnega srca stojimo ob njegovem grobu in le prebritko čutimo, kakega duševnega velikana smo v njem izgubili,« je ob tem objavil časopis Slovenski narod. »Narod slovenski, zlasti pa razu-mništvo naše, mej katerim je toliko njegovih bivših učencev, šteje ga in ga bode štel mej svoje najslavnejše sinove in spomin njegov bode večen.« (Nepodpisano 1891a: brez pag.)
Slavistov pogreb, ki je potekal v soboto, 9. marca, ob 14. uri (Nepodpisano 1891b: brez pag.), je bil »veličasten in vreden slavnega učenjaka. Vdeležili so se ga mnogi vseučiliščni profesorji, rektor in dekani vseh štirih fakultet, mnogi dostojanstveniki,
1 Spominska obeležja slovenskih književnikov so pomembno področje, s katerim so se v zadnjem času ukvarjali v raziskovalnem projektu Prostor slovenske literarne kulture (2011-2014, vodja Marko Juvan). S tem se je v okviru projekta specialno ukvarjal Marijan Dovič (gl. npr. 2013, 2013a). Projekt je zajel 323 »pomembnejših akterjev slovenske literarne kulture od začetkov leposlovne produkcije v slovenščini (Pisanice od lepeh umetnost, 1779) do približno 1940.« (Perenič 2013: 163) V projektu so književnike pojmovali v širšem smislu, kar pomeni, da so upoštevali pisatelje, prevajalce, kritike, založnike idr. Dve tretjini biografij so predstavljali literati, približno eno tretjino drugi našteti literarni akterji (prav tam). Miklošič kot jezikoslovec ni bil upoštevan, kar pomeni, da bi lahko pričujoči prispevek razumeli kot svojevrstno in pozitivno spodbudo k morebitni razširitvi projekta z osebnostmi z jezikoslovnega področja.
Ivan Smiljanic, Spominska obeležja Francu Miklošiču
435
med njimi knezoškofa ljubljanski in lavantinski, vsa slovanska akad. društva, razven Hrvatov, ki so darovali krasne vence. V cerkvi so peli akad. pevci in slovansko pevsko društvo nagrobnice.« (Nepodpisano 1891c: brez pag.) Na njegovo krsto je venec položila tudi Slovenska matica (Nepodpisano 1891b: brez pag.), »slavno akademiško društvo Slovenija« pa je namesto venca, »ki hitro zvene«, prispevalo denar za družbo sv. Cirila in Metoda (Nepodpisano 1891d: brez pag.).
Miklošiča so pokopali na osrednjem dunajskem pokopališču Zentralfriedhof. Njegov grob, ki je bil kupljen tik pred pogrebom, se nahaja v skupini 41B, v vrsti G1 in ima številko 25. Obdan je z železno ograjo in prekrit s kamnitim sarkofagom. Pravokotni nagrobnik prekriva timpanon s križem. Na vrhu napisne plošče je vklesan citat iz Janezovega evangelija (Ego sum / resurrectio et vita: / qui credit in me, etiam si / mortuus fuerit, vivet / Joannes II 25), pod njim pa slavistovo ime z datumoma rojstva in smrti ter imena njegovih sinov Franza, ki so ga pokopali 29. marca 1923, ter dvornega svetnika Moritza, pokopanega 15. julija 1933. Moritz je imel tri otroke, sina in dve hčeri. Sin Wolfgang, čigar ime je zadnje na nagrobniku, četudi tu ni pokopan, je umrl 7. aprila 1919 v ruskem ujetništvu v kraju Nikolsk (Rugale, Preinfalk 2010: 131), ki leži okoli 600 kilometrov severovzhodno od Moskve. Z njim je izumrla moška veja plemiške družine Miklošič.
Leta 1981 je mesto Dunaj razglasilo grob za t. i. častni grob (Ehrengrab). Gre za skupino grobov pomembnih oseb, ki so zakonsko zaščiteni in s pešpotjo povezani v celoto. Tudi skrb za Miklošičev grob je leta 1991 prevzelo mesto.
1.2	Spominske plošče na dunajski univerzi
Miklošičevo ime najdemo na dveh obeležjih, ki sta postavljeni v prostorih dunajske univerze (Universitatsring 1). Prvo izmed njih sta dve t. i. častni plošči (Ehrentafel) dunajske filozofske fakultete, na kateri so imena najbolj znanih učenjakov, ki so delovali na tej fakulteti (Medved 1995: 24). Gre za eno od štirih fakultet, ki so zastopane z leta 1893 odkritimi ploščami nad stopniščema v univerzitetni avli. Med pozlačenimi imeni znanih učenjakov, med katerimi so tudi Slovenci (npr. Kopitar), se v desnem stolpcu leve plošče kot 14. po vrsti nahaja tudi priimek MIKLOSICH, ki je bil vklesan pred letom 1957 (takrat so morali zaradi pomanjkanja prostora dodati drugo ploščo; Posch 2015).
Miklošičev priimek (in letnica 1853, čeprav je bil rektor od 1854) je vklesan tudi v eno od marmornatih plošč v avli, vzidanih leta 1892, na katerih so zapisani vsi rektorji univerze od njene ustanovitve leta 1365 naprej (Posch, Kniefacz 2015).
1.3	Doprsje pod arkadami dunajske univerze
Ob dvoriščnih arkadah dunajske univerze stoji množica plošč, kipov in reliefov nekdanjih pomembnih sodelavcev univerze. Kmalu po postavitvi prej omenjenih plošč je bil pod arkade postavljen še Miklošičev doprsni marmornati portret, njegova prva kiparska upodobitev, če odmislimo profilni relief z medalje iz 1883, ki jo je Josef Tautenhayn izdelal ob slavistovi sedemdesetletnici. Realistično zasnovani kip nadnaravne velikosti, ki »se odlikuje po svoji življenjski podobnosti in umetni-
436
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
ški izvršitvi« (-o- 1926: 4), je izdelal avstrijski kipar Hans Scherpe (tudi Schärpe), profesor na dunajski umetniški akademiji. Kip je nastal že vsaj leta 1894, financiralo pa ga je c.-kr. Ministrstvo za vero in izobrazbo (Maisel 2008: 581). Odkritje doprsja »na najčastnejšem mestu dunajskega vseučilišča« je potekalo 4. (ali morda 5.) julija 1897. Fran Vidic je imel dogodek za »srečen slučaj,« ker so Slovencem v tej dobi »oholi Nemci v svoji domišljavosti in nadutosti« v splošnem pripisovali »kvalitativno inferijornost.« Menil je, da doprsje »predočuje pravi jugoslovanski tip z genijalno razmršenimi lasmi, z mogočnimi navzdol visečimi brkami, obrito brado in ostrih pa ljubeznivih očij.« Slavnostni govornik na odkritju je bil prof. dr. Vatroslav Jagic. Svečano odkritje Miklošičevega in treh drugih doprsij so zaznamovala nacionalna trenja, saj je slovenski deputaciji rektor univerze prepovedal izkazovanje slovenstva zaradi »nemškonacijonalnih „buršev", ki bi smatrali to za - demonstracijo!! Opustiti se je moralo torej slovensko petje, opustiti se je moral lovor-venec« (Vidic 1897: brez pag.).
Doprsje, na katerem je vklesan napis FR. MIKLOSICH, se nahaja v jugozahodnem vogalu dvorišča in stoji na 1,5 metra visokem kamnitem podstavku z napisom
LIT. SLAV. PROF. PRINCEPS. / MDCCCXXXXIX- MDCCCLXXXV. Ob robu kipa je vklesana kiparjeva signatura.
1.4 Doprsje na Miklošičevem trgu v Ljutomeru
Marca 1926 je Matija Slavič ugotavljal, da se od Miklošičeve smrti njegov »spomin ni praznoval več javno« in da »bi si Miklošič zaslužil, da bi njegov spomin bolj častili. Njegova domovina, pa mu ni dala niti kake spominske plošče, ne v Ljutomeru, ne na rojstni hiši, tako da niti domačini več ne vedo, kje je bil Miklošič rojen.« (Slavič 1926: 96) Njegova opazka je bila na mestu. Leto 1926 je bilo prelomno, saj so Slovenci nenadoma hoteli nadoknaditi vse zamujeno, zato je slavist takrat dobil vsaj štiri obeležja, čeprav tega leta razen 35. obletnice njegove smrti ni bilo posebnih okroglih jubilejev. Takrat se je v Mariboru »osnoval tudi poseben odbor, ki si je postavil za nalogo, da vzida na rojstno hišo spominsko ploščo in postavi v Ljutomeru primeren spomenik« (Nepodpisano 1926a: 95).
Čeprav so Slovenci v Ljutomeru želeli spomenik svojemu sokrajanu postaviti že prej, jih je pri tem ovirala nemška večina v občinskem zboru (Nepodpisano 1926b: 4). Najverjetneje je ta skupina vplivala tudi na odločitev, da Miklošičev kip ne bo izvirno umetniško delo, ampak kopija dunajskega doprsja. Kipar Scherpe je dovolil izdelavo novega kipa, ki ga je izdelal ljubljanski kamnosek Alojzij Vodnik (Zanjko-vič 2007: 143). Bratko Kreft nad tem ni bil navdušen in je cinično vprašal: »Ali ima mogoče g. Schärpe koncesijo za izdelovanje Miklošičevih spomenikov za Slovenijo?« (Kreft 1926/1927: 23) Scherpe je za avtorske pravice prejel 16 000 dinarjev. Na zagovore, da je takšna izdelava kipa cenejša, saj bi morali slovenskemu umetniku za izdelavo novega kipa plačati večjo vsoto, je Kreft odgovoril: »Tudi to je mogoče res. In če bi se mogoče to tudi zgodilo, pa bi imeli originalno delo slov. umetnika in ne kakor sedaj kopijo nemškega profesorja. Tudi slov. umetniku bi bilo materijelno pomagano.« (Kreft 1926/1927: 24)
Slovesnost odkritja kipa na trgu pred ljutomersko cerkvijo sv. Janeza Krstnika, ki
Ivan Smiljanic, Spominska obeležja Francu Miklošiču
437
je potekala 8. avgusta 1926, naj bi bila impresiven praznik slovenstva, številni časopisi pa so jo najavljali že več tednov pred pričetkom. »Ko se odkrije v Ljutomeru Miklošičev spomenik, bo prisotna vsa Slovenija, ponosna na zemljo, ki je rodila velikega moža«, so pisali (Nepodpisano 1926c: brez pag.). Načrte jim je prekrižalo neurje, ki se je razdivjalo med svečanostjo. Kljub temu sta kot osrednja govornika nastopila Rajko Nahtigal in Josip Tominšek, naslednjega dne pa so delegacije položile vence. Šopek je pred spomenik položila tudi slavistova vnukinja in govorka na dunajskem radiu Dora Miklošič, ki je takrat prvič obiskala dedovo rojstno hišo v Radomeršča-ku. Tam je goste postregel njen tedanji lastnik, veleposestnik iz Noršencev Marko Vaupotič. »Prof. Nachtigal je v slavnostnem govoru povedal, da je Fr. Miklošič spisal 21.000 kvartnih strani, M. Vavpotič pa je rekel, da Miklošičev vinograd daje v dobrih letinah 21.000 litrov vina.« (Nepodpisano 1926d: 6)
Ljutomerskemu kipu so 8. maja 1941, dober mesec po pričetku druge svetovne vojne v Jugoslaviji, nemški vojaki ponoči odbili nos in glavo ter ju odnesli v neko grapo na Kamenščaku. Tam je kip našel domačin Rudolf Stegmuller, ga odnesel domov in zakopal na svojem dvorišču. Kipu je dodal listek z napisom: »V naročje zemlje izročam od nemških zločincev oskrunjenega spomenika glavo velikega Slovenca Franca Miklošiča, ki so ga Nemci 8. majnika 1941 razbili in pozneje glavo odvrgli v gozd v jarek, kjer sem jo našel in jo rešil pred nemškimi zločinskimi rokami. Rudi Stegmuller, 12. V. 1941. Vse, kar je slovenskega, nam hoče uničiti velika oznanjevalka Hitlerjeve kulture, nemška barbarska mladina. Kar hočemo ohraniti, moramo skriti v naročje zemlje. To je svoboda, ki nam jo oznanjajo Nemci - uničiti Slovence.« (Vrabl 1953: 194) Doprsje je preživelo ostanek vojne, po njej pa ga je občina dala obnoviti in postaviti na staro mesto. Ponovno so ga odkrili 27. julija 1952 (Čopič 2000: 293).
1.5 Spomenik v Ljubljani in njegova predzgodovina
Pripoved o nastanku tega obeležja, ki danes stoji v parku pred ljubljanskim sodiščem (pravokotno na Miklošičevo cesto), se pričenja v letu 1895, ko je Ljubljano na velikonočno nedeljo prizadel potres, ki je povzročil precejšnjo materialno škodo ter zahteval sedem smrtnih žrtev. Avstro-ogrski cesar Franc Jožef I. je 7. maja za štiri ure obiskal mesto, kar je bilo Ljubljančanom v veliko tolažbo.
Mesto se je cesarju za obisk želelo zahvaliti, zato je bila sprožena ideja za odkritje njegovega spomenika. Dne 5. novembra 1895 je ljubljanski občinski svet izglasoval postavitev (Čopič 2000: 256). Projekt je nadaljeval novi župan Ivan Hribar, ki je upal, da bo Ljubljana s spomenikom pridobila cesarjevo naklonjenost (Hribar 1983: 307). Začelo se je nabiranje denarja, kar je trajalo vse do leta 1902, nato pa je bil razpisan natečaj. Nanj je prispelo 12 osnutkov devetih kiparjev. Strokovna komisija je prvo nagrado podelila Svetoslavu Peruzziju, drugo Franu Bernekerju in tretjo mlademu hrvaškemu kiparju Ivanu Meštrovicu, ki je kasneje dosegel svetovno slavo. Peruzzi je med letoma 1905 in 1908 izdeloval spomenik, na ljubljanski občini pa so medtem za postavitev kipa izbrali prostor pred sodiščem, ki so ga leta 1903 kupili od zasebnikov ter uredili po načrtih Maksa Fabianija. Spomenik so svečano odkrili 2. decembra 1908 (Čopič 2000: 256-258), toda prej omenjeno Hribarjevo upanje je bilo »prazno«, saj je župan uvidel, da so vse tovrstne počastitve za dvor zgolj »dolžni pozdrav su-
438
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
žnjev« (Hribar 1983: 307).
Umetnostni zgodovinarji se strinjajo, da je Peruzzi ustvaril kvalitetno umetniško delo, vsaj glede na to, da je bil proračun omejen na 35 000 kron in se s »tako svoto [...] seveda ne da postaviti nič velikega in posebnega,« kot je leta 1904 menil neznani pisec (Nepodpisano 1904: 96). Doprsje na podstavku je bila najcenejša možnost, zato je Peruzzi cesarjevemu portretu dodal še nekaj elementov: žensko alegorijo z lovoro-vim vencem, ki se vzdiguje k cesarju in simbolizira Ljubljano, dva cesarska orla ob straneh in relief ljudi, ki so bili ob potresu prestrašeni ali ranjeni ter zaupljivo zrejo v cesarja, na zadnji strani (Kladnik 2003: 129). Omenimo še, da spomenik nastopa v romanu Višnjeva repatica Vladimirja Levstika.
Spomenik je stal do zloma monarhije, ko je skupina primorskih mladeničev z njega 30. decembra 1918 odstranila cesarjevo doprsje (Jezernik 2014: 210), ki je danes shranjeno v ljubljanskem Mestnem muzeju, nikomur pa se ni dalo ukvarjati z izkopavanjem masivnega podstavka. Nanj so čez nekaj let namestili cvetlično vazo, ki pa ni mogla osmisliti praznega podstavka.
V 1920. letih se je začela nabirka za Miklošičev spomenik. Zbranega denarja ni bilo dovolj, zato so pristojni občinski uradniki dobili idejo, da bi Miklošičevo doprsje enostavno dodali na podstavek cesarjevega spomenika. Načrt je bil brez posebnih zapletov sprejet in Miklošičevo doprsje je iz tirolskega marmorja (Čopič 2000: 294) izdelal akademski kipar Tine Kos, »ki je v ta namen proučaval razne slike in fotografije tega učenjaka ter tudi kip na dunajski univerzi.« (Nepodpisano 1926e: 4) Mnogi kulturniki tega načrta niso podpirali. Fran Govekar je opozarjal, da je taka menjava neokusna, saj ima spomenik »še zmerom simbola avstrijskih dveh orlov. Podoben je ta spomenik tistim vojaškim čepicam, ki so jim porezali rozete in ščite, pa jih nosijo kot civilno pokrivalo; ali vojaškim plaščem, ki so jim zamenjali ovratnik in gumbe ter jih nosijo kot civilne suknje. Vsak človek pa vidi, kaj so bili ti plašči in te čepice prvotno ter kaj so še zmerom.« (Platon 1929: 2) Peruzzija, ki je deloval v Splitu, o »predelavi« njegovega dela niso obvestili in je o dogajanju izvedel iz časopisov. Čeprav je »vložil pri mestnem magistratu kot lastniku monumenta protest, da se s postavljanjem tujega poprsja na njegov podstavek, kršijo njegove avtorske pravice« (Nepodpisano 1926f: 5), to ni imelo nikakršnega vpliva. Odbor je sicer trdil, da bo spomenik na tej lokaciji stal »samo provizorično«, ker bodo tja sčasoma namestili »spomenik osvobojenja« (Ljubljančan 1926: 2), vendar je začasna rešitev postala trajna.
Miklošičevo doprsje, težko okoli 850 kilogramov, so delavci podjetja kamnoseka Alojzija Vodnika na podstavek namestili 3. septembra 1926 (Nepodpisano 1926g: 3). Kip je bil postavljen »v okviru olepševalnih del«, pa tudi zaradi obiska češkoslovaških parlamentarcev (Jezernik 2014: 313). Časopisje niti ne poroča o uradnem svečanem odkritju. »Novi« spomenik, pri katerem sta bila edina zares nova dodatka napis na podstavku in »monumentalno-karakterističen« (-ec 1927: 184) Miklošičev kip, je še nekaj mesecev buril duhove, nato pa je bil sprejet v mestno krajino.
1.6 Spominska plošča v Radomerščaku
Miklošič se je rodil v Radomerščaku v Slovenskih goricah, jugozahodno od Ljutomera. Njegova rojstna hiša, stara kmečka domačija iz leta 1629, danes nosi naslov
Ivan Smiljanic, Spominska obeležja Francu Miklošiču
439
Radomerščak 33. Na hiši je bila kasneje odkrita spominska plošča. Čeprav je na njej vklesana letnica 1926, je bila odkrita naslednje leto, v nedeljo, 7. avgusta 1927 (Nepodpisano 1927a: 3).
Tudi tokrat so časopisi na proslavo vabili »ves slovenski narod«, »da dostojno proslavi svojega kulturnega delavca in se v obilnem številu udeleži te proslave« (Nepodpisano 1927b: 7), časopis Kmečka moč, pisan v prleškem narečju, pa je takole vabil na proslavo: »Ne daleč od Lotmerka v Radomerji je bio rojeni znani slovenski vučenjak Dr. Franc Miklošič. Te vučenjak je jako dosta včino za slovenstvo. Zato tso njemi lani postavili lepi spomenik v Lotmerki, da na takši način ohranijo večen spomin velkomi zaslužnomi moži. Letos pa njemi postavijo spominsko ploščo na njegovoj rojstnoj hiši. Slavnostno odkritje te spominske plošče se bo vršilo dne 7. avgusta predpoldne v Radomeršaki pri Lotmerki. Malokde čujemo kaj takšega, posebno v našoj Prlekiji. Zato zdaj stembole pokažimo, kak znamo ceniti, spoštuvati delo naših prednikov. Te zgodovinski den pa tak najbole proslavimo, či se v velkom števili udeležimo omenjene slavnosti. Tak v nedelo vsi v Lotmerk!« (Nepodpisano 1927c: 6)
Proslava, ki je bila »prava narodna ljudska slavnost« (Nepodpisano 1926e: 3), se je začela ob pol enajstih z mašo v Kolaričevi kapeli nedaleč od Miklošičeve hiše (Nepodpisano 1927d: 5). V nagovoru vernikom je univerzitetni profesor in prelat dr. Matija Slavič izpostavil povezavo med palestinskim in ljutomerskim Jeruzalemom. Domači pevski zbor je zapel Slovensko mašo, delo slavistovega brata Ivana Miklošiča (Nepodpisano 1927e: 3). Sledila je svečanost pred Miklošičevo rojstno hišo. Ploščo je priskrbel že omenjeni lastnik hiše Marko Vaupotič, ki je postavil tudi paviljon za godbo ter mize in šotore za obiskovalce.
Ob okrašeni hiši se je zbralo veliko Miklošičevih častilcev. Nagovoril jih je predsednik pripravljalnega odbora za odkritje plošče in ljutomerski župnik Andrej Lo-vrec, za njim pa je nastopil tudi Slavič, ki je orisal Miklošičevo življenje ter pomen njegovega dela. Zadnji je govoril poslanec dr. Josip Hohnjec, ki je izpostavil Miklošičevo politično delovanje, govor pa sklenil z besedami: »Miklošiču ni treba te svečanosti, venec njegovih del bo blestel naprej, dokler bo veda v čislih in živelo slo-vanstvo. Potrebujemo je pa mi, da se iznova navdušimo za narodne svetinje ter obljubimo stalno vernost svojemu narodu in jeziku slovenskemu.« (Nepodpisano 1927a: 3)
Poročevalec Slovenskega gospodarja je ocenil, da je svečanost »dosegla ne samo hipen učinek, marveč trajen uspeh« (Nepodpisano 1927a: 3). Tudi Slovenčev novinar je zapisal, da je slavnost »sijajno uspela« (Nepodpisano 1927e: 3).
Spominsko ploščo in napis na njej je izklesal neki Golobič iz Ljutomera; njegov priimek je še danes delno viden v desnem spodnjem kotu plošče. Na vrhu plošče, katere rob je umetelno okrašen s secesijskimi linijami, je vklesan Miklošičev plemiški grb, pod njim pa je napis: V tej hiši se je narodil / 20. novembra 1813. / Dr. Fran Miklošič, / jezikoslovec svetovnega slovesa. / - / Postavila Radomerska občina / 1926. Poročevalcu v Slovencu se je plošča zdela lepa (Nepodpisano 1927e: 3).
Leta 1941 so hoteli Nemci ploščo uničiti, vendar je tedanji lastnik hiše obljubil, da jo bo »odstranil sam, v resnici pa je najel zidarja [...] in sta ploščo nekako zazidala oziroma zakrila s plastjo malte.« Že 13. maja 1945 so ploščo ponovno svečano odkrili (Rakuša 1991: 14).
440
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
1.7	Spominska plošča v Ljutomeru
Leta 1817, ko je imel bodoči slavist Miklošič štiri leta, se je s staršema ter bratom Ivanom preselil iz Radomerščaka v Ljutomer, kjer je obiskoval prvo šolo. Družina je živela v hiši, ki danes nosi naslov Miklošičev trg 1. V spomin na Frančeva in Ivanova mlada leta je bila okoli leta 1926 (točni datum ni znan) na pročelju te hiše odkrita spominska plošča. Ploščo je dal že pred odkritjem Miklošičevega doprsja v Ljutomeru vzidati tedanji hišni lastnik Rosenberg (Panonski Slovenec 1926: 268).
1.8	Doprsje pred Univerzitetno knjižnico v Mariboru
Leta 1991 je minilo stoletje od Miklošičeve smrti in ob tej priložnosti so v četrtek, 3. oktobra 1991, pred vhodom v Univerzitetno knjižnico Maribor odkrili slavistovo bronasto glavo, delo akademskega kiparja Draga Tršarja iz 1960. let. Na odkritju »se je zbrala velika množica Mariborčanov, predvsem intelektualcev, ki znajo ceniti Miklošičevo delo,« kot slavnostni govornik pa je nastopil dr. Matjaž Kmecl, ki je povedal: »Tako kot Prešeren je za Slovence pomemben tudi Miklošič. Njegovo delo nam to dokazuje. Njegova ljubezen do slovenščine je razvidna iz njegovih pesmi. Bil je mož orjaške delovne moči.« (V. V. 1991: 1)
Obeležje je stalo le nekaj tednov, v noči iz 8. na 9. november 1991 pa ga je neznana skupina vandalsko napadla in mu odbila glavo. Po dveh napadih so obeležje umaknili z javnega mesta.
1.9	Doprsje pred gimnazijo v Ljutomeru
Ob gimnaziji v Ljutomeru, ki nosi slavistovo ime, stoji bronasta Miklošičeva glava na manjšem podstavku. Tik pred proslavo 30. obletnice ljutomerske gimnazije leta 1994 je ravnatelj Ozvald Tučič za Večer pojasnil, da je Miklošičev kip, »ki ga bodo odkrili pred gimnazijo, [...] tisti, ki je doslej stal pred univerzitetno knjižnico v Mariboru, a so ga nepridipravi že dvakrat oskrunili. Največji slavist 19. stoletja se bo tako preselil med svoje Prleke, v Mariboru pa naj bi dobil doprsni kip v prostorih univerzitetne knjižnice.« (Rakuša 1994: 11) Naslednjega dne, 21. aprila 1994, so na svečanosti odkrili prestavljeni kip. Glava se nahaja na istem marmornatem podstavku kot v Mariboru, na njem pa je napis, sestavljen iz slavistovega imena in letnic rojstva ter smrti.
Leta 2013, ob dvestoletnici Miklošičevega rojstva, je bil kip premeščen izpred zahodne, obcestne fasade gimnazije pred vhod ob Cvetka Golarja ulici.
1.10	Spominska plošča na Dunaju
Na Dunaju, kjer je Miklošič z nekaj presledki preživel obdobje od 1830. let do smrti, so se slavista spomnili leta 1954, ko so v okraju Floridsdorf po njem poimenovali ulico Miklosichgasse. Leta 1991 (točni datum ni dognan) je bila odkrita tudi spominska plošča na hiši na naslovu Josefstädter Straße 11, v kateri je Miklošič živel najdlje in tudi umrl. Glavni pobudnik za odkritje te plošče je bil jezikoslovec prof.
Ivan Smiljanic, Spominska obeležja Francu Miklošiču
441
dr. Stanislav Hafner (zzv/zzv 2001), ki je, podobno kot Miklošič, nekaj časa delal v Avstrijski narodni knjižnici.
Hafner je poskrbel tudi za proslavo ob stoletnici Miklošičeve smrti in uredil oskrbo slavistovega groba (Medved 1995: 75). Na marmornati plošči je s pozlačenimi črkami v nemščini in slovenščini zapisano, da je Miklošič v hiši živel od leta 1852 naprej. Četudi je naveden kot avstrijski slavist, je dodano tudi, da je bil slovenskega rodu.
1.11	Doprsje v Univerzitetni knjižnici v Mariboru
Dne 6. februarja 1997 je na slovesnosti, posvečeni 200. obletnici slovenskega časnikarstva, v osrednji avli Univerzitetne knjižnice Maribor Ciril Zlobec odkril Miklošičev bronasti doprsni kip. V spremljevalnem govoru je Zlobec izpostavil izjemen Miklošičev pomen za jezikoslovje in pozdravil takrat aktualno idejo, da bi mariborsko knjižnico poimenovali po njem. Menil je, da Slovenci bolj kot znanstvenike častijo pesnike, četudi jih redko berejo.
Po Zlobcu je nastopil še bibliotekar Mirko Nidorfer, ki je ponovno omenil Miklošičev prispevek k jezikoslovju, opozoril na evropske razsežnosti njegovega dela in dodal: »Miklošič je bil učenjak, ki je obvladal tudi vse pomožne in vzporedne discipline in bil zelo produktiven, obenem pa znanstveno zelo natančen.« Slavistika, ki je bila pred Miklošičem pri Slovencih v povojih, je po njegovi smrti postala primerljiva z germanistiko in romanistiko, je še poudaril. Na koncu je kritično omenil še zrušitvi Miklošičevih spomenikov v letih 1941 in 1991 (mko/bst/dr 1997).
1.12	Doprsje pred rektoratom Univerze v Mariboru
PROFESOR, VODILNI JEZIKOSLOVEC 19. STOLETJA je zapisano na podolgovati kovinski plošči ob Miklošičevem bronastem doprsju, ki se nahaja pred rektoratom Univerze v Mariboru na Slomškovem trgu. Gre za enega od štirih kipov v Aleji velikanov, kjer imajo spomenike še Pavel Turner, Herman Potočnik Noordung ter Matija Murko. Kipe so odkrili 14. septembra 2000, po koncu obnove stavbe univerze po načrtih arh. Borisa Podrecce. Tedanji rektor Ludvik Toplak je ob tej priložnosti povedal, da aleja s kipi znanstvenikov, »ki so delovali in ustvarjali na univerzah v evropskih metropolah, na simbolični način priča o tem, kako so Slovenci soustvarjali evropsko znanost in kulturo« (Nepodpisano 2000). Vse štiri kipe je izdelal kipar in restavrator Viktor Gojkovič, Miklošičev kip pa je nastal leta 2000 (Kladnik 2003: 147).
Tednik Mladina je poročal, da je Aleja velikanov, ki naj bi se po prvotni ideji podaljševala globlje v trg, pravzaprav črna gradnja, saj univerza zanjo ni imela lokacijskega dovoljenja (Šuljic 2001). Aleja je kljub temu obstala.
1.13	Doprsni kip na Glavnem trgu v Ljutomeru
Leta 2013, med proslavami ob 200. obletnici slavistovega rojstva, je Miklošič v Ljutomeru dobil še tretji kiparski spomenik. V torek, 19. novembra, na predvečer obletnice rojstva, je na Glavnem trgu potekala slovesnost, ki sta jo organizirala ljutomerska občina in Umetniško društvo Bronos. Na njej sta ljutomerska županja
442
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
mag. Olga Karba in ravnatelj Gimnazije Franca Miklošiča Zvonko Kustec, ki je bil pobudnik za postavitev kipa, odkrila bronasto, realistično zasnovano Miklošičevo doprsje, delo akademske kiparke Irene Brunec - Tebi. Slavnostna govornica je bila županja, ki je izrazila željo, da naj ostane »trajen pečat v spomin na to leto, posvečeno enemu izmed temeljnih nosilcev prleške identitete.« Zbrane je nagovorila tudi avtorica kipa, ki je pojasnila, da je »upodobila Franca Miklošiča v najodmevnejšem obdobju njegovega življenja.« V kulturnem programu ob odkritju so nastopili Tomaž Domicelj s skupino Langa in otroškim zborom. Odkritju kipa je sledila slavnostna akademija, na kateri je nastopil minister za kulturo Uroš Grilc (Prlekija-on-net 2013). Kip je tako postal del aleje pomembnih Prlekov, v kateri za zdaj stojita še doprsji Radoslava Razlaga in Karola Grossmana.
Kmalu po odkritju so ljutomerski občinski svetniki zahtevali pojasnila glede transparentnosti naročila kipa, ki je stal 8 500 oz. po drugih podatkih 11 000 evrov. »Na občini pojasnjujejo,« je poročal časnik Delo, da so »izvedli postopek naročila z izdajo naročilnice glede na ponudbo, ter se zaradi dobrega in korektnega sodelovanja z občino Ljutomer odločili za akademsko kiparko Ireno Brunec Tebi« (Karba 2013).
2 Zaključek
Obdobja postavljanja Miklošičevih spomenikov spominjajo na sinusoido, ki v intervalih raste in pada. Ta fenomen kaže na različno doumevanje Miklošičeve vloge v posameznih obdobjih. Glede na to, da so prve Miklošičeve spomenike postavili na Dunaju, bi lahko ocenili, da so si ga takrat lastili v Avstriji, na Slovenskem pa so ga odrinili na stranski tir. V času Kraljevine SHS so si ga Slovenci prilastili nazaj (predstavljal je celo tihi upor unitaristično-centralistični politiki), nato pa je v socialistični Jugoslaviji sledil njegov vnovični padec, verjetno povezan z viteškim nazivom, znan-stvom s takrat nepriljubljenim Kopitarjem in s funkcijo cenzorja (res pa je bil leta 1963 upodobljen na poštni znamki). Leta 1991 je ob stoletnici smrti sledil ponoven porast slavistove popularnosti. Sprememba vrednotenja Miklošičeve vloge je torej svojevrstni pokazatelj družbenih sprememb in sistemov, ki so iz njih nastajali.
Ivan Smiljanic Kranj
ivansmil.is@gmail.com
Viri in literatura
Špelca Čopič, 2000: Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja. Ljubljana: Moderna galerija.
Marijan Dovic, 2013: Memorials in Slovenian literary culture. Slovene Studies 35/2. 3-27.
--, 2013a: Vodnik, Prešeren in začetki postavljanja spominskih obeležij slovenske literarne kulture. Primerjalna književnost 36/2. 185-204.
Ivan Smiljanic, Spominska obeležja Francu Miklošiču
443
-ec. (psevd.), 1927: Tine Kos. Ilustrirani Slovenec 3/23. 184.
Ivan Hribar, 1983: Moji spomini: I. del. Ljubljana: Slovenska matica.
Božidar Jezernik, 2014: Mesto brez spomina: Javni spomeniki v Ljubljani. Ljubljana: Modrijan.
Dejan Karba, 2013: Ljutomer poln Miklošičevih kipov (in Tomaža Domicelja). Delo. si.
Darinka Kladnik, 2003: Stoportretiranih glav na Slovenskem. Ljubljana: PD.
Bratko Kreft, 1926/1927: Miklošičev spomenik in slov. umetniki. Mladina 3/1. 2324.
Ljubljančan (psevd.), 1926: Miklošičev spomenik (Tudi glas iz občinstva.). Slovenec 59/223. 2.
Thomas Maisel, 2008: Scholars in stone and bronze: The monuments in the arcaded courtyard of the University of Vienna. Dunaj, Bologna, Weimar: Böhlau.
Drago Medved, 1995: Slovenski Dunaj. Celovec, Ljubljana, Dunaj: MD.
mko/bst/dr (psevd.), 1997: Odkrili spomenik Franu Miklošiču. Sta.si.
Nepodpisano, 1891a: Jur. et. phil. dr. Fran vitez Miklošič f. Slovenski narod 24/55. Brez pag.
--, 1891b: Dr. Fran vitez Miklošič f. Slovenec 19/55. Brez pag.
--, 1891c: Pogreb viteza Miklošiča. Slovenec 19/57. Brez pag.
--, 1891d: Družbe sv. Cirila in Metoda VI. velika skupščina. Slovenec 19/178. Brez pag.
--, 1904: Razstava konkurenčnih načrtov za cesarjev spomenik. Slovan 2/3. 96.
--, 1926a: Rojstna hiša znamenitega jezikoslovca evropskega slovesa Fr. Miklošiča.
Ilustrirani Slovenec 2/12. 95.
--, 1926b: Miklošičeva slavnost v Ljutomeru. Slovenec 54/174. 4.
--, 1926c: Slovenski učenjak Miklošič in njegov spomenik v Ljutomeru. Tedenske slike 1/15. Brez pag.
--, 1926d: Po Miklošičevi slavnosti v Ljutomeru. Slovenec 54/181. 6.
--, 1926e: Olepševalna dela na Trgu kralja Petra. Slovenski narod 59/201. 4.
--, 1926f: Novi Miklošičev spomenik v Ljubljani. Slovenec 54/196. 5.
--, 1926g: Miklošičev spomenik. Slovenski narod 59/200. 3.
--, 1927a: Odkritje spominske plošče Miklošiču. Slovenski gospodar 61/32. 3.
--, 1927b: Miklošičeva slavnost v Ljutomeru. Domovina 10/28. 7.
--, 1927c: Slavnostno odkritje spominske plošče. Kmečka moč 1/4. 6.
--, 1927d: Ljutomer. Slovenski gospodar 61/31. 5.
--, 1927e: Odkritje spominske plošče na Miklošičevem domu. Slovenec 55/178. 3.
444
Slavistična revija, letnik 63/2015, št. 4, oktober-december
--, 2000: Prenovljena stavba Univerze v Mariboru. 24ur.com.
-o- (psevd.), 1926: Odkritje Miklošičevega spomenika v Ljutomeru. Slovenec 54/179. 4.
Panonski Slovenec, (psevd.), 1926: Ob Miklošičevi slavnosti v Ljutomeru. Ilustrirani Slovenec 2/31. 268.
Urška Perenic, 2013: Kartiranje biografij slovenskih književnikov: Od začetkov do sodobne prostorske analize v GIS. Primerjalna književnost 36/2. 163-181.
Platon (psevd.), 1929: Napoleonov spomenik v Ljubljani. Slovenski narod 62/139. 2.
Herbert Posch, 2015: Ehrentafeln der Fakultäten im Hauptgebäude der Universität Wien am Ring. Univie.ac.at.
Herbert Posch, Katharina Kniefacz, 2015: Die Rektorentafel im Hauptgebäude der Universität Wien am Ring. Univie.ac.at.
Pripravljalni odbor, 1927: Odkritje spominske plošče Miklošiču. Slovenec 55/165. 4.
Prlekija-on-net (psevd.), 2013: Odkrili doprsni kip Franca Miklošiča. Prlekija-on--net.
Jože Rakuša, 1991: Dvakrat odkrita spominska plošča. Večer 47/172. 14. --, 1994: Nadpovprečno uspešna šola. Večer 50/93. 11.
Mariano Rugäle, Miha Preinfalk, 2010: Blagoslovljeni in prekleti: Del 1: Plemiške rodbine 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Viharnik.
M. Slavic, 1926: Na Miklošičevem domu. Ilustrirani Slovenec 2/12. 96.
Tomica Šuljic, 2001: Bo zmagala pamet ali Toplak. Mladina.si.
Janez Trdina, 1905-1906: Moje življenje. Wikivir.
V. V. (psevd.), 1991: Miklošič spet med Mariborčani. Delo 33/233. 1.
Fran Vidic, 1897: Sin slovenskega oratarja. Slovenski narod 30/160. Brez pag.
N. I. Vrabl, 1953: Usoda Miklošičevega spomenika v Ljutomeru. Kronika 1/3. 194.
Martina Zanjkovic, 2006: Umetnostnozgodovinska znamenja mesta treh trgov in njegove okolice. Ljutomer, osrčje Prlekije. Ur. Goran Šoster in Primož Premzl. Ljutomer: Prleška razvojna agencija. 143-158.
zzv/zzv (psevd.), 2001: Slovensko državno odlikovanje prof. Stanislavu Hafnerju.
Sta.si.
NAVODILA AVTORJEM
Slavistična revija sprejema izvirne in še neobjavljene znanstvene in strokovne članke s področij slovenističnega oz. slavističnega jezikoslovja in literarne vede ter iz sorodnih strok, ki niso v uredniški presoji za nobeno drugo publikacijo. Članki so v slovenščini, izjemoma tudi v drugih slovanskih in svetovnih jezikih, pred objavo pa morajo v postopek uredniškega recenziranja. O sprejemu ali zavrnitvi članka je avtor obveščen približno tri mesece po njegovem prejemu. Objavljeni članki bodo takoj prosto dostopni v spletnem arhivu revije in z zamikom v Digitalni knjižnici Slovenije. Pisec ohrani avtorske pravice nad člankom brez omejitev. Korekture je potrebno vrniti v treh dneh. Avtor odda članek na portalu http://ojs.srl. si (če gre za prvo tovrstno oddajo avtorja, se na portalu najprej registrira kot avtor). Dolžina članka naj ne presega ene in pol avtorske pole, tj. 45.000 znakov, ocene 24.000 znakov, poročila 8.000 znakov s presledki in opombami vred. Daljši prispevki bodo zavrnjeni. Tipkopis je potrebno oddati v datoteki RTF ali v podobnem besedilnem formatu in v datoteki PDF. Nabor je Times New Roman, velikost besedila 12 pik, za izvleček, povzetek, daljše citate in opombe 10, razmik med vrsticami pa 1,5. Odstavki so ločeni s prazno vrstico in brez umika ter desne poravnave. Narekovaji so dvojni srednji, ločila in prečrkovanje tujih pisav se ravnajo po zadnjem slovenskem pravopisu. Sinopsis naj ne presega 8 vrstic, povzetek ne dveh strani, ključnih besed, ki niso besede iz naslova, naj bo 3-5; avtor naj poskrbi tudi za prevod sinopsisa, povzetka in ključnih besed v angleščino. Članki, ki niso napisani v slovenščini, imajo slovenski povzetek. Avtor naj priloži svoj elektronski naslov in polni naslov institucije, na kateri dela. Slikovni material se priloži v ločenih datotekah; vsako sliko s svojo številko; v tipkopisu pa mora biti označeno, kam katera sodi; podnapisi k slikam so že v tipkopisu članka. Nad 5 vrstic dolgi navedki so odstavčno ločeni od drugega besedila in brez navednic. Izpusti so v navedku označeni s tremi pikami v oglatih oklepajih; na začetku in na koncu citatov ni tropičij. Zaporedna številka opombe stoji stično za ločili, ki sledijo mestu, na katero se nanaša. Literatura se navaja v krajši obliki v oklepaju v tekočem besedilu (Boršnik 1962: 213), v daljši obliki pa v seznamu literature na koncu članka. Spletno verzijo objave navedemo za bibliografskimi podatki natisnjene verzije. Seznam literature oblikujemo takole:
Marja Boršnik, 1962: Študije in fragmenti. Maribor: Obzorja.
Helga Glušič, 2003: Izraz negotove zavesti: Pogled na sočasni slovenski roman. Sodobni slovenski roman. Ur. Miran Hladnik in Gregor Kocijan. Ljubljana: FF (Obdobja, 21). 287-95.
Irena Novak Popov, 2006: Ustvarjalnost kontroverzne umetnice Svetlane Makarovič. Slavistična revija 54/4. 711-25.
Luiza Pesjak, 1887: Beatin dnevnik: Roman. Wikivir. Ogled 13. aprila 2011.
Opombe naj ne vsebujejo bibliografskih podatkov, če pa že, naj bodo enote bibliografske navedbe med seboj ločene z vejicami: Marja Boršnik, Študije in fragmenti, Maribor, Obzorja, 16-18. Na koncu vsake bibliografske enote je pika. Naslovi samostojnih izdaj, knjig in periodičnih publikacij so postavljeni ležeče. Zbirka je v oklepaju tik pred navedbo strani; krajšavo str. za stran izpustimo. Naslovi v stroki poznane periodike so lahko okratičeni (npr. SR za Slavistično revijo, LZ za Ljubljanski zvon). Pri zaporednem navajanju več del enega avtorja v seznamu literature namesto imena in priimka napravimo dva vezaja. Kadar na isto leto pride več del istega avtorja, letnici na desni stično dodajamo male črke slovenske abecede: 1944a, 1944b. URL-jev ne navajamo, ampak samo Na spletu.
GUIDELINES FOR AUTHORS
Slavistična revija (Slavic Review Ljubljana, SRL) accepts original, not previously published scholarly articles in the areas of Slovene and Slavic linguistics and literary studies and from related disciplines, which were submitted only to SRL. Articles are published primarily in Slovene and occasionaly also in other Slavic or world languages. Before publication, all articles submitted to Slavistična revija are reviewed by the editors. The author is notified whether his/her article has been accepted for publication about three months after the submission date. The proofs must be returned to the publisher within three days. Authors should submit articles online at http://ojs.srl.si. Articles should not exceed 45,000 characters, reviews 24,000 characters, and reports 8,000 characters; longer papers will be rejected. All manuscripts must be submitted as RTF or similar files and in PDF format, using the Times New Roman font. The article should be typed in 12-point font, the abstract, summary, longer quotations, and footnotes should be in 10-point font with 1.5 spaces between the lines. Paragraphs must be separated by an empty line, without indentation, and without right justification. Quotation marks are second-level double quotes (» «), punctuation and transliteration of foreign alphabets must comply with the latest edition of the Slovenski pravopis. Each article must include an abstract (not to exceed 8 lines), a summary (not to exceed 2 pages), as well as 3-5 key words that are not contained in the title. The author should also provide the English translation of the abstract, summary and key words. Articles written in a language other than Slovene must include a summary in Slovene. Authors must provide their e-mail address and full name of the institution with which they are affiliated. Visual materials are to be sent in separate files, with each illustration numbered. In the manuscript, it must be clearly indicated where each illustration belongs; the captions to the illustrations are already included in the manuscript. Quotations longer than 5 lines should be typed in separate paragraphs, without quotation marks. Omissions in quotations must be indicated with three dots in square brackets, with no dots at the beginning or at the end of quotation. The footnote number must follow (with no space) the punctuation mark at the end of the segment that the footnote refers to. In the text, literature is cited in short form in parentheses, e.g., (Boršnik 1962: 213). Literature is cited in long form in the list of references at the end of the article. The on-line version of the article is listed after the reference for the printed version. In the list of references, the works are cited in the following manner:
Marja Boršnik, 1962: Študije in fragmenti. Maribor: Obzorja.
Helga Glušič, 2003: Izraz negotove zavesti: Pogled na sočasni slovenski roman. Sodobni slovenski roman. Ur. Miran Hladnik in Gregor Kocijan. Ljubljana: FF (Obdobja, 21). 287-95.
Irena Novak Popov, 2006: Ustvarjalnost kontroverzne umetnice Svetlane Makarovič. Slavistična revija 54/4. 711-25.
Luiza Pesjak, 1887: Beatin dnevnik: Roman. Wikivir. Ogled 13. aprila 2011.
Footnotes should be free of bibliographic information; if this cannot be avoided, individual parts of a bibliographic citation are separated by commas: Marja Boršnik, Študije in fragmenti, Maribor, Obzorja, 16-18. Each bibliographic entry is followed by a period. Titles of individual editions, books, and periodicals are italicized. The series name is listed in parentheses before the page number; the abbreviation str. for stran 'page' is omitted. The titles of periodicals well-known in the field may be abbreviated (e.g., SR for Slavistična revija, LZ for Ljubljanski zvon). In subsequent quotations of several works by the same author in the reference list, the name is replaced by two hyphens. When citing several works by the same author with the same year of publication, the year of publication is followed (with no space) by lower-case letters, e.g., 1944a, 1944b. Just put Web instead of citing long URLs.
CONTENTS
ARTICLES
Blaž PoDLESNiK: A Document and Prose in the Works of Svetlana Alexievich.................................................349
Svetlana Klimova: Leo Tolstoy's Hadji-Murat - The Caucasian Peace in the Time of War...........................363
Igor ŽuNKovič: The Impact of Embodied Knowledge in Contemporary Drama - 24hoursby Simona Semenič .... 377 Ada ViDovič Muha: Proposition in the Functional Structure of a Complete Sentence—
A Part-of-Speech Question (A Focus on the Predicative and the Particle).....................................................389
Elena Z. Kireeva: Pragmatic Aspects of First-Person Semantics (as Illustrated by Regional Legislation)..........407
Jernej Kusterle: The Influence of the Internet on Slovene Street Poetry.......................................................419
REVIEWS - REPORTS - NOTES - MATERIAL
Natalia Kaloh Vid: Mikhail Lermontov in a Global Discourse........................................................................431
Ivan Smiljanič: Memorial Sites Dedicated to Franc Miklošič.........................................................................434
Revijo sofinancira: ARRS.