RO Dn A
/
JULIJ- AVGUST 195?
ŠTEVILKA 7-8
V K K B I X A
Naš človek vc, da dela za vso skupnost in za sebe
/na:
Zazvenela je posebna struna srca Vera Valenci:
Po deželi nageljnov in rožmarina Tomo Brejc:
Gradbeni delavci Slovenije so praznovali
T. B.:
Letošnje revije Zveze Svobod in prosvetnih društev Slovenije
Piknik ameriških rojakov v Polhovem Gradcu
/na Slokan:
Svetel praznik naših slepih
Po B. Lipuiiču:
Oblikuje se podoba nove šole
Marica Sirca-Benko:
Neusahljiv vir
Co. A. Kristan:
Krvodajalstvo v naši domovini
V.
Kako so se Ljubljančani v starih časih zabavali
Marija Jagodic: Narodopisne podobe iz Mengša in okolice:
Dve o rokovnjačih
Po domači deželi
Co. A. Kristan:
Ob 30-lctnici pevskega zbora »France Prešerens v Chicagu
Črtomir Sinkooec:
Tri prošnje (pesem)
Anton Okolich, Barberton:
Kako sva z materjo polha lovila
—n
Bled, središče jugoslovanskega športa
loan Kranjc, Geelong:
Slovenski filmi v Avstraliji
Domovina na tujih tleh Rojaki nam piiejo Drobtinice Dom in družina
Mimi Malenšek:
Stara jablana pa spet cvete
Mladinski kotiček:
Moj bratranec Ivo
Miško Kranjec:
Grlice
Iz uredništva
Foto posnetki in ilustracije:
Foto Slovenija, M. Vilhar, V. Valenci, E. Ažman, H. Vrečko, A. Vi-hur, Viastja, Z. Denisa, VI. Lamut, Putnik, Ljubljana, F. Peršak, Celje, Čampa, Zapotok.
Slika na ovitku:
Novi most čez Savo, zadaj Brežice (foto Krahulec, Krško)
Ril J ARIN JE, III) JA HI!
Izberite knjige v domačem jeziku in o		domači zemlji:	
M E L	1 K :		
	Jugoslavija		Pi-	2300 din
MAL	Stara Ljubljana in njeni ljudje	 Zgodovina Ljubljane L —	pi.	950 din
	Geologija in arheologija . Uredniški odbor:	br.	900 din
	Ljubljana v ilegali . .	Pl-	3200 din
G R A	F E N A U E R :		
	Zgodovina narodov Jugoslavije		
	L del (II. del v tisku) . .	pl.	1200 din
PRIJATELJ:			
	Slovenska kulturno-politična		
	zgodovina I.-III. del . .	pl.	3400 din
M O H	O R 1 C :		
	Zgodovina obrti in industrije		
	v Tržiču		pl.	900 din
Zahtevajte prospekte In kataloge na naslov:
/A\ BRŽAVIUA ZALOŽBA SLOVENIJE
LJUBLJANA, TITOVA C. 25 — JUGOSLAVIJA
Slike najlepših domačih krajev so zbrane v albumu
»POZDRAV IZ 8LOVEKIJE«
S poštnino vred velja samo 1 dolar. Se danes ga naročite pri
SLOVENSKI IKSELIENSHI MATICI
Ljubljana, Cankarjeva l/Il.
Rodna gruda, gladilo Slovenske izseljenske matice v Ljubljani. — Ureja uredniški odbor — Odgovorni urednik Tomo Brtjjc. — Izhaja dvanajstkrat no loto, — Poštnina plačano v gotov nL — Naročnina: ZDA letno 4 dolarje, — Fruncija letno 600 frankov, — Belgijo letno 00 frankov, — Holandija letno 7 guld, — Nemčijo letno 8 DM, — Italija letno 1000 lir, — Avstrija letno 40 šilingov, — Anglija letno 4 funt, — Avstralija letno I avstralski funt, — Argentina letno 30 pezov, — Jugoslavija letno 730 dinarjev. -Uredništvo in uprava: Slovenska izseljenska inutica, Ljubljana, Cankurjeva centa l/II. — Rokopisov ne vračamo.— Čekovni račun pri Komunalni banki 600-704/3-155
»NAŠ ČLOVEK VE, DA DELA ZA VSO SKUPNOST
IN ZA SEBE...«
\ nedeljo. 14. junija so v tovarni motornih koles TOMOS v Kopru začeli s serijsko proizvod njo domačih motornih koles, v celoti sestavljenih iz delov, ki so izdelani doma. Odslej bo tekoči trak omogočil dnevno produkcijo okrog 80 motornih koles. Vsakih 7 minut bo novo motorno kolo zapustilo tekoči trak. Tovarna Tomos je ena naših največjih in najmoderneje urejenih tovrstnih tovarn pri nas. Zgrajena je bila po vojni. Poleg motornih koles izdeluje motorje za čolne in bencinske motorčke, v prihodnje pa misli začeti tudi s proizvodnjo majhnih avtomobilov. Okrog 130 inženirjev in tehnikov ter na stotine delavcev dela v velikih svetlih dvoranah, od katerih ima največja — dvorana tekočih trakov — prostora za štiri normalna nogometna igrišča. V vseh dvoranah je več tisoč različnih modernih strojev in naprav. Vodstvo podjetja si že od začetka prizadeva, da ustvari delavcem kar najbolj ugodne delovne in življenjske pogoje. V Kopru in okolici jim je uredila moderna stanovanja in še gradi zanje nove stanovanjske stolpnice. Imajo lepo urejeno menzo in eno najbolj sodobno urejenih zdravstvenih ambulant.
Nedelja. 14. junija, ni bila pomembna le za delavce in inženirje tovarne Tomos, temveč za ves koprski okraj. Na tisoče ljudi je tvorilo živ venec od nove koprske obale do tovarne ter z radostnimi vzkliki pozdravilo predsednika Jugoslavije, ki je prišel na slovesnost v spremstvu predsednika Ljudske skupščine LR Slovenije Mihe Marinka, predsednika slovenske vlade Borisa Kraigherja in drugih visokih predstavnikov našega političnega in javnega življenja.
S šopkom nageljnov so ga prisrčno pozdravili zastopniki delavcev, nato si je predsednik s spremstvom ogledal tovarno. Ob pol eni popoldne je vstopil v dvorano tekočega traku, kjer mu je skupina delavcev izročila v dar prvo, s tekočega traku dospelo domače motorno kolo znamke Colibri. Nato so mu delavci poklonili še motorni čoln iz plastične mase s prigrajenim Tomosovim motorjem »Lamo«.
Ko se je maršal Tito zahvalil za darilo, je med drugim dejal: »Ko danes potujemo skozi te dele Slovenije, moramo resnično priznati, da je bil napravljen ogromen korak naprej. Zakaj? Kdo je to mogel storiti? Vi sami, mladi ljudje, polni navdušenja, delovni ljudje, ki ustvarjajo z entuziaz-mom, ki verujejo v svoje lastne sposobnosti in ki verujejo v svojo bodočnost. To so ljudje, ki vedo. da ustvarjajo zase.
Ko sem danes šel skozi vašo tovarno, sem pri najbolj kompliciranih strojih opazil same mlade ljudi — skratka mladino. Nisem sicer slišal, kolikšno je število mladincev izpod 25 let, toda slišal sem, da je povprečje 20 let. To vam more biti. tovariši, dejansko v ponos, da smo dosegli to, da imamo danes tako veliko število, lahko rečem ogromno število mladih ljudi, ki ustvarjajo tako komplicirane stroje, kot so na primer motocikli, avtomobili in podobno. To je prav tisto, kar krepi naše globoko zaupanje v jutrišnji dan, ker vidimo, da se je naša mladina na svojstven način oprijela dela, da obvlada najsodobnejšo tehniko. Ko sem šel mimo najbolj kompliciranih strojev - na te stvari se tudi sam nekoliko razumem, ker sem kovinar —, sem si mislil, da so ti delavci,
ki delajo pri teh strojih, visoko kvalificirani, če, ne vsaj kvalificirani. Kasneje sem slišal, da so to. priučeni delavci, ki so se v izredno kratkem času naučili streči kompliciranim strojem. To je prav tisto, kar predstavlja našo največjo zmago, da v naši mladi socialistični državi mladina tako hitro obvlada najsodobnejša proizvodna sredstva in je to tisto, kar nam daje svetle perspektive za veliko bodočnost naših novih generacij.<
Predsednik se je nato s spremstvom udeležil kosilu v tovarniški menzi, kjer mu je nazdravil predsednik koprskega okrajnega ljudskega odbora Albin Dujc, ki je naglasil veselje delovnega kolektiva tovarne Tomos in vseh prebivalcev Kopra, da se je predsednik Tito odzval vabilu in skupaj z njimi proslavil pomembno delovno zmago. Predsednik Tito se je zahvalil za zdravico in dejal: »Zelo sem srečen, da se mi je nudila priložnost prisostvovati začetku dela v tako pomembnem podjetju, kakor je tovarna motornih koles, ki bo imela še mnogo možnosti za nadaljnji razvoj.
Ce svoje misli prenesemo nekaj let nazaj — je naglasil predsednik Tito — in pogledamo samo na najpomembnejše sodobne tovarne, med katere sodi tudi vaša in še vrsta tovarn, za katere mnogi
naši ljudje niti ne vedo. bomo videli, da so se naše nekdanje sanje v polni meri že zdaj začele izpolnjevati. Pred nekaj dnevi sem obiskal del naše dežele, vzhodne Srbije, ki jo smatramo za nerazvito pokrajino iti ki ji moramo posvetiti več pozornosti. Toda reči moram, da sem bil prevzet ne samo spričo velikanskih podjetij, ki so tam v gradnji, temveč v prvi vrsti spričo ondotnih ljudi. Toda. ko gledate te kmete in delavce, vidite. da dihajo s prav tistim enotnim dihom, kakor ljudje v nuših najbolj razvitih industrijskih krajih. To se pruvi. da naše ljudstvo v celoti živi v socialističnem duhu in da se politična zavest razvija celo hitreje kakor industrija.«
Predsednik 'Pito je nato govoril o gradnji tovarne umetnih gnojil v Prahovo, ki bo največja tovarna te vrste nu svetu, o gradnji ondotnega velikega pristanišču, o delih pri gradnji bakrenega rudnika v Majdunpeku. o naporih naših delovnih ljudi, ki jih je videti po vsej širni domovini, in naglasil:
>Naš človek, najsi dela v Sloveniji uli v kateremkoli drugem kraju Jugoslavije, ve. da dela za vso skupnost in za sebe. To je tisto, kur dela našo socialistično skupnost močne in enotno.«
Predsednik Jugoslavije maršal Tito in predsednik Ljudske skupščine LRS Miha Marinko o spremstvu direktorja
pri ogledu tovarne TOMOS
(i	fc pose h na	sl r u n a s r c a
Prvo letošnjo	izletniško	skupino iz ZDA, ki jo je organizirala Slovenska ženska zveza, smo po-
zdravili 26. maja. Vodila jo je ustanoviteljica in častna predsednica tega društva mrs. Marie Prislan-dova,	®	katero smo	se že lani	osebno spoznali. Pri prisrčnem pozdravu	seveda ni manjkalo cvetja in
tudi	ne	kranjskega	pušeljca. Prejela ga je voditeljica skupine, ki pa je	nageljčke takoj razdelila izlet-
nikom. S carino je bilo kmalu opravljeno, nato pa smo tako po domače pokramljali. Zvedeli smo, da je skoraj polovica izletnikov ostala v Parizu, to je tisti, ki so potovali z ladjo in so zamudili vlak. zato so prispeli šele naslednji dan. Sicer pa so bila dekleta in fantje kar sveži. Prav nič se jim ni poznala dolga pot, ki je bila za njimi. Vsi so se v mislih že objemali s sorodniki, ki jih toliko let niso videli, in tako je pot do Ljubljane po lepi Primorski in Notranjski kar hitro minila.
I eden pozneje, 2. junija, smo v Sežani pozdravili letošnjo drugo iu v zadnjih letih eno največjih skupin ameriških rojakov, la izlet je za svoje člane, njihove sorodnike in druge rojake organizirala Slovenska dobrodelna zveza. Izletnike, 130 po številu, pa sta vodila urednik slovenske sekcije društvenega glasila »Glase SDZ mr. Anton Šabec in glavni predsednik SDZ mr. John Sušnik, ki je bil tudi pokrovitelj izleta.
Cvetje, solze, smeh, veseli vzkliki, prisrčni objemi in toliko, toliko toplih stiskov rok. Pionir in pionirka iz Sežane sta v imenu sežanske podružnice zaželela vsem prisrčno dobrodošlico in izročila šopke soprogama obeh voditeljev izletnikov. Skozi okna so se iztezale roke. Pozdravljali so znanci. Kar precej jih je bilo. Tu je bila naša Jennie Troha iz Barbertona, o kateri lahko rečemo, da je v zadnjih letih skoraj stalna obiskovalka domačih krajev. Tudi z rojakinjo Josephine Porokovo in njeno ljubko hčerko Georgino smo se pred nekaj leti že srečali. Zdaj je prišel z njima tudi očka mr. George Porok in nekdanja mala ljubka Georgina je danes zala miss. Komaj štirinajst let ima. pa bi jih človek prisodil najmanj 16. Všeč ji je pri nas in prav gotovo si bo v tem času izpopolnila svoj slovenski besednjak, saj je že ob našem prvem srečanju pokazala veliko volje in zanimanja za to.
Tudi mr. Michael Zimic in soproga Angela sta se po nekaj letih s tople Floride spet prišla poveselit v domače kraje. »Spet bomo zapeli po domače,« se je smejal mr. Zimic ob spominu na vesela doživetja na skupnem izletu po domačih krajih pred štirimi leti.
»Hello, helloh kliče rojakinja iu se smehlja. Znana mi je, imena se pa pri najboljši volji ne morem spomniti. Saj jih toliko pride vsako leto. »Pred tremi leti sem bila doma, pa nisem zdržala, morala sem spet priti, veste, mamo imam še...« Stiska mi roko, smeje se, v očeh pa ima solze.
Vlak je krenil proti Ljubljani. Matičarji seveda spremljamo rojake. Vse bi radi spoznali, pa seveda to ni mogoče v tako kratkem času. Vodja skupine, ki je potovala z ladjo, rojak mr. Šabec je ves prevzet od prvih vtisov srečanja z domovino. Doma je iz Prestranka pri Postojni, sin primorskih tal.
»Ko sem zagledal Trst, naš Trst.« pravi, »je posebna struna zazvenela v srcu. In ta struna, v kateri je l>olcčina in radost, zdaj brni in poje. poje...«
Na hodnik blizu vrat si je neka rojakinja zložila kovčke. Povedala je, da bo izstopila na Pivki. V roki je stiskala robček, oči pa je imela objokane. »Vidite, kar jokala sem,« se je skozi solze nasmehnila, »saj če človek po petdesetih letih pride v domači kraj, ne more drugače...«
Za potnike Kollandrove potovalne pisarne je bila oskrbljena večerja v vlaku. Ko so šli rojaki mimo nas v jedilni voz. smo z veseljem ugotavljali, da je v skupini kar precej naše druge in tretje generacije. Med temi smo se na vlaku mimogrede spoznali tudi z rojakom Johnom Pestotnikom iz Clevelanda in njegovim sinom Johnom, ki nas je prisrčno pozdravil v lepi slovenščini in nam povedal, da ima v Ameriki ženko in hčerkice, ki prav tako kakor on lepo slovensko govore...
Za deset minut je vlak postal v Postojni, kjer je tamkajšnja podružnica matice organizirala za rojake lep sprejem. Bili so tam godci, pevci in šolska mladina. Godci so urezali nekaj domačih in Ziiniceva je kar potegnilo iz vlaka, pa sta veselo zaplesala. Rojak Ione Konchan pa se je povzpel tla stopnico vlaka in fotografiral... Rojak Konchan, po rodu Horjulčan. že vrsto let živi v Chicagu, kjer se pridno udejstvuje tudi na kulturnem področju; bil je med prvimi, ki so zbirali sredstva med rojaki za gmotno pomoč Jugoslaviji. Njegov dom je bil vedno gostoljubno odprt našim umetnikom in znanstvenikom, ki so se mudili v Ameriki. Z lepim prispevkom je tudi pripomogel k nakupu kinoprojektorja za postojnski okraj, za katerega je zbirala in ga 1. 1954 tudi sama prinesla primorska rojakinja Tončka Simčičeva iz Floride, ki nam je nedavno tako lepo pisala na Matico — »kamor koli boste spremljali rojake, bom v mislih z Vami z dušo in srcem«...
Mimogrede smo si nato še segli v roke z rojakom Johnom Tavčarjem, dolgoletnim tajnikom Slovenskega narodnega doma iz Clevelanda, ki nam je dobrodušno dejal, da se bomo že še srečali in si več povedali, ko nas obišče pri Matici.
I a 'cviie
L
»Oj. Triglav moj dom...« nam je še dolgo zvenela v ušesih ubrana pesem postojnskih pevcev, ko je vlak hitel dalje proti beli Ljubljani in vsem tistim, ki so na ljubljanskem kolodvoru z nestrpnostjo in hrepenenjem čakali snidenj s svojimi dragimi, od katerih so jih ločile tolikšne dalje in tako dolga, dolga leta ...
Drugega julija smo na obmejni postaji v Sežani pozdravili tretjo letošnjo skupino ameriških rojakov. ki jim je kakor prejšnjim potovanje oskrbel znani potovalni urad mr. Avgusta Kollandra iz Clevelanda. Spet smo se srečali z nekaterimi znanci, in sicer z mr. Avgustom Kollandrom. ki je sam spremljal skupino in z mr. Andreivom Turkmanom jun., lastnikom znanega |M)djetja »Tivoli Imports« iz Clevelanda. Mr. Turkman. ki je rojen v Ameriki, pa govori lepo slovensko kot pravi naše gore list, nas je obiskal že preti nekaj leti s soprogo, zdaj pa je privedel s seboj svojega očeta mr. Andretva Turkmana sen., ki je po dolgih 48 letih spet prišel pogledat svoj stari kraj. Mr. Kollander nam je napovedal še dve skupini ameriških Slovencev, ki bosta pripotovali konec julija in začetkom avgusta. S tem bodo v glavnem zaključeni letošnji skupinski obiski naših izseljencev iz Amerike. Že sredi julija bo domača dežela toplo sprejela prve velike skupine Slovencev, ki bodo pripotovale iz evropskih dežel, in sicer iz Westfalije okrog 1000. iz Francije 500 in iz Holandije okrog 100 slovenskih izseljencev, ki jim Slovenska izseljenska matica kliče prisrčen: Dobrodošli!
//	' ¿r? s	s s/s/ .

arrVi»
UUL* f
\Ykaj vtisov s Putnikovega izlet n po Sloveniji, organiziranega za oiiieriSkc rojake
— Kam pa jutri?
Zaključili smo petdnevno potovanje po Sloveniji. Zadnjikrat srno pri skupni večerji o hotelu Union v Ljubljani. Pričakovati je, da so rojaki utrujeni in malo nerazpoloženi, ker smo imeli deževno vreme — pa ne; rojak Andrerv Modic, ki vprašuje, kam pa jutri, ni edini, ki mu je žal, da je konec rajžanja po naši lepi domovini. Petdeset zadovoljnih obrazov ameriških Slovencev, ki so se udeležili izleta, je najboljši dokaz, da jim je bilo dobro in lepo. Potovanje je bilo ena sama dolga, dolga cvetna greda, in vsem tistim, ki letos niso mogli priti na obisk rojstne domovine, pošiljamo nekaj cvetk s te grede. Povežite jih v šopek, povežite jih z mislimi in čustvi posameznikov, ki vam bodo o potovanju sami pripovedovali, in zadišalo bo po nageljnih in rožmarinu — po zemlji domači...
*
V Postojnski, svetovno znani podzemski jami, ki je desetletja bila v grabežljivih rokah Italijanov, je malo besed. Očarani smo nad pravljičnim
čudežem narave. Z rojakom Antonom Strniša iz Clevelanda pa se le zaklepetava. Petdeset let ga ni bilo doma in že pri prvih korakih našega potovanja pravi ibeautifuU! Ta beseda, ki se po naše reče krasno, je neštetokrat prihajala iz ust naših rojakov vse do konca izleta.
S slovenskim Jadranom se spoznamo v Portorožu, Piranu, Kopru; v prijaznih, zgodovinsko in turistično zanimivih mestecih. Spali naj bi v najlepšem slovenskem obmorskem letovišču, o Portorožu, a rojaki so dejali, spali bomo doma. Gremo d kavarno, med pesmi in ples. Anica Tušek, ljubezniva Clevelandčanka, prav gotovo ne bo nikdar pozabila, kako sredi ulice prepevamo in plešemo, ko končno le gremo k počitku. Ob neki ograji si natrga rdečih vrtnic in samo eno ji še manjka k popolnemu veselju — da bi bili z njo vsi njeni dragi domači.
Na potovanju iz Kopra proti Gorici nas prijetno presenetijo o kobilarni Lipica z nastopom enega najlepših dresiranih konjev »lipicancev«, ki so največja želja oseh dresurnih jahačev in ljubiteljev konj doma in na tujem. Naše vrle fante, kakor smo imenovali rojake-izletnike, kar ni spraviti s tega mesta. In naj povem na uho, da fante kol dekleta vleče tudi v lipicanski bife. Domač tropinovec nam tako sčisti glasove in poživi srca, da po pesmi zaplešemo celo >povštrtanc«.
Iz Gorice, kjer ogledujemo krivično mejo, se odpeljemo skozi Bovec in Trento na Vršič. Tukaj pa malo — stop. Pravkar bi morali na ¡661 m visoko planino, pa nam pot prepreči prometna nesreča nekega nemškega avtobusa. Če bi ne znali peti in če si ne bi imeli toliko povedati, bi nam
bilo res dolgčas. Rojak Anton Okolish iz Barber-tona ta čas trgu poljsko coetje. Od osa k e rože in biljke utrga po eno, celo kislica je vmes. Tako lepo je delati nekaj, kar si delal še kot majhen fantič... Dekleta pojejo »Rožic ne bom trgala...*. O, še, še! Se boste prišle oe in tiste, ki jih še ni bilo, in si natrgale rož iz domačih logoo — saj tam naj lepše delite!
Strah je za nami, srečno smo pripeljali čez Vršič, po strašno strmi in vijugasti cesti. Sproščen aplavž našima šoferjema Viktorju Trčku in Filipu Bur jaku je iskreno priznanje njihovi sposobnosti. Na Gorenjskem si kar dva dni ogledujemo biserni Bled in Bohinj. Po ogledu slapa Savice nam o bohinjskem hotelu »Pod voglom< postrežejo s pristnimi ajdovimi žganci. Kar oči nam zažare. Le naši najmlajši potomci Frances Repoš in Georgine Porok vihata nosove. Ni jima zameriti, saj ne poznata tiste pesmice in tistega življenja: zPastirička žgance kuha...*
Na Bledu nam llija z nebes ni preveč naklonjen. A korajžna dekleta Mary Geromi in druge odločijo: >kopriva ne pozebe< in odpeljemo se s čolni na otok, čeravno rahlo dežuje. Pesem »Po jezeru bliz’ Triglava« tke umetne sončne žarke in lepo je... Zvonček o cerkvi na otoku dolgo cinglja, kajti človeška srca so vedno polna želja.
In kar nam zaradi slabega vremena ne more nuditi Bled, nam nudijo Blejčani. V ljubkem turističnem domu v Ribnem pri Bledu, kjer so lanski obiskovalci imeli ameriški piknik, nas sprejmejo kot doma. Fantiček v gorenjski narodni noši pripenja na prsi naših potnic rdeče nageljne in rožmarin, potnikom pa ga pripenja dekletce. V salonu urežejo pozdravno polko blejski muzikantje, ki so prav tako v narodnih nošah. Zala Gorenjka in postaven Gorenje, tudi o noši, zasučeta naše rojake in rojakinje, zasučeta in ogrejeta, da osi pozabijo na llijo. Domača malica in izvrstna kapljica razvežeta jezike, da smo osi kot ena sama vesela družina. Z obiskom in pozdravom nas iznenadita še tajnik Slovenske izseljenske matice Albert Švagelj in šef poslovalnice »Putnik* Branko Čelan.
Rojak Ivan Tavčar iz Clevelanda si ne more kaj, da ne bi spregovoril spričo tako prijetnega večera. Prisrčno se zahvali domačinom, zastopnikom Izseljenske matice in »Putnika* v imenu vseh izletnikov. In mož, ki je bil vso pot vesel in živahen, kot da mu je dvajset let, konča govor s solzami v očeh: > Mi vemo, kaj ste vi, dragi bratje m sestre v domovini, morali pretrpeti, da ste svobodno zadihali in da imate danes dobro življenje, zato vtis še bolj ljubimo in spoštujemo.*
Težko je slovo iz Ribnega, pa le moramo kreniti, kajti o Park-hotelu na Bledu, kjer bivamo, nas čaka večerja, ki se imenuje »gorenjska ohcet*. Hm, kako diši! Kar predstavljajte si domače cmoke, kislo zelje, kranjske klobase, prekajeno in
sveže meso, slanina, flancati in — dekle, ki hodi od mize do mize s polno majolko o rokah... Na naših prsih pa še vedno rde nageljni in ob naših mizah še vedno igrajo muzikanti, ki so se pripeljali z nami...
Le nekaj rožic smo utrgali — druge vam bodo prinesli rojaki. Prinesli vam bodo šopek iz zelenega Štajerja, pozdrav iz Dobrne, Maribora, vesel spomin z gradu Štatenberga, opise iz lepe Rogaške Slatine. Prinesli vam bodo pozdrav iz Kumrovca, kjer so obiskali rojstno hišo našega voditelju maršala Tita. In potem vam bodo povedali, kako smo se preko dolenjske metropole Novo mesto vrnili v belo Ljubljano in kaj ose zanimivega jim je povedal odličen Putnikov vodič Ivan Varga.
Večina izletnikov je bilo iz Clevelanda. Poleg že omenjenih smo se spoznali z Angelo in Johnom Bencina, z Mary Čermelj, Angelo in Josephom Drobničem, z Mary Fende, Frankom Hočevarjem, Mary Ilijas in Antonom Jeocem, ki nas je dohitel šele na Bledu in bil vso pot izredno dobrodušen. Porazgooorili smo se z Mary Kerzmanc, s Karolino in Johnom Koncilija, z Agnes in Mihaelom Klemenčičem, s Frances in Henrijem Lavričem. Prijazna Ana Stariha je bila tako navdušena nad lepotami Štajerske, da je pozabila o avtobusu svoje galoše. John Skočaj je bil dragocena pomoč vodiču, saj nam je po mikrofonu v avtobusu povedal marsikatero okroglo. Angela in Frank Virant sta s potovanjem proslavila petdesetletnico skupnega življenja. Iskreno čestitamo s polnim košem najlepših in najboljših želja. Zapeli smo z Johnom Škuljem, z Angelo Vrhovnik in Mary Zivoder. Z ljubeznivo Tončko Žagar smo pili »ta zelenega*. Anton Logar je pripeljal svoji hčeri Dorothy Urankar in Frances Kavran in prepričani smo, da sta dobremu očetu za lepe dni hvaležni. Očka Pestotnika je spremljal v Ameriki rojeni sin Janez, ki je resnično lahko ponosen na to, da se je z nami po slovensko pogovoril. Med izletniki so bili tudi rojaki iz Barbertona: Frances Lah. ki je je bila ena sama pesem in živo zanimanje za domače kraje, dalje Jennie Podlipec, Helen Shega, Frances in Jack Verbot z in Josephine Porok z možem Georgom in hčerko Georgi-no. Iz Clarendon Hillsa, III. sta bili naši znani Pro-gresivki Frances Vider in Katarina Bernik. Iz Herminie, Pa. Louise Flisek, iz Jollieta, III. Mary in Frances Repoš, iz Fontane, Cal. Frank Robavs, iz Ely., Minn, pa Frances Jenko. Marko Duilo je rodom Dalmatinec, a je z velikim zanimanjem ogledoval rodne kraje svoje žene Kristine.
Podajmo roko še rojaku Antonu Konchanu iz Baerroyna, III., ki je vso pot potrpežljiv in skromen za vsakogar našel prijazno besedo.
Nasvidenje smo si zaželeli ob slovesu! Morda ne jutri ne drugo leto, prav gotovo pa čez nekaj let.	Vera Valenci
S P H T l\l 11 IM) IVI /l i: I II
Georgine Porok, že drugič na obisku o domovini svojih staršev. Rojak Anton Konchan iz Barmi/na lil. Glavni predsednik Slovenske dobrodelne zveze John Sušnik. Urednik časopisa SDZ »Glasac Anton Šabec se ob prihodu pozdravlja s tajnikom Slov. izseljenske matice. Jennic Troha iz Barbertona. S ¡tod a j 2 sliki s sprejema v Postojni.
r
i. i: h
Michael
in Angela Zimic sla na postojnskem kolorlvoru oeselo zaplesala
Najmlajši letošnji izletnici na izletu po Sloveniji
Rojak John Tavčar iz Clevelanda, znani
društveni delavec
John Pestotnik iz Clevelanda s sinom Johnom oba prava »kranjska Janeza«
S/>odaj
nekaj udeležencev izleta
po Sloveniji
Tomo Brejc
Gradbeni delavci Slovenije so praznovali
Pretekli mesec so gradbeni delavci Slovenije svečano praznovali svoj veliki praznik. Ob prisotnosti najvišjih predstavnikov oblasti je bil v Ljubljani odprt nov šolski gradbeni center Slovenije. ki lahko hkrati sprejme nad 400 vajencev gradbene stroke. Ti bodo v domu imeli tudi vso oskrbo: moderno kuhinjo in jedilnico, udobne spalnice, kopalnice, dvorano za prosvetne prireditve, dvorano za telovadbo, športno igrišče itd. Vajenci se bodo v domu specializirali za vse vrste gradbenih del od tako imenovanega belgijskega načina zidanja, kateremu se v najkrajšem času priuči vsak gradbeni delavec, pa do tehničnega upravljanja modernih in kompliciranih gradbenih strojev. Tako se je izpolnila davna želja slovenskih stavbineev še iz pred vojne, da bi imeli svojo lastno znanstveno ustanovo, v kateri bi mladi gradbeni delavci dobili ne samo tehnično, temveč tudi višjo splošno izobrazbo.
Otvoritev doma je bila združena s praznovanjem 40-letnice delavskega gibanja Jugoslavije, srečanjem bivših zaupnikov, funkcionarjev in aktivistov Sindikata gradbenih delavcev pred vojno in spominsko obletnico velike stavke ljubljanskih stavbineev v juniju 1936, s katero so sindikalno organizirani stavbinci takrat prisilili nad 50 gradbenih podjetnikov v Ljubljani in okolici, da so morali podpisati kolektivno pogodbo. S to pogodbo so dosegli znatno povišanje plač, pa tudi izboljšanje drugih delovnih pogojev. Ko se je stavka razširila tudi na podeželske centre, so bili primorani sprejeti to pogodbo vsi gradbeni podjetniki Slovenije.
Da so takrat skrajno izčrpani in izmučeni gradbeni delavci brez stavkovnega sklada mogli vzdržati v stavki, ki je trajala 9 dni, je velika zasluga napredne Ljubljane, ki je stavkujoče de-
lavce in njihove družine izdatno podprla z zbiranjem hrane in denarnimi podporami.
Kako obupen je bil položaj gradbenih delavcev pred stavko leta 1936. naj na kratko ilustrirajo statistični podatki bivše Delavske zbornice iz leta 1935. Iz teh podatkov je razvidno, da je večina stavbineev pred vojno delala povprečno le štiri mesece na leto in da so v tem času zaslužili največ 1.400 din, kar je za najskromnejšo prehrano štiričlanske družine zadostovalo za dva meseca. Ves ostali čas v letu, zlasti pa pozimi, so bili prepuščeni najhujšemu pomanjkanju. Poleg tega so bili stavbinci pred vojno zadnji na družbeni položajni lestvici v stari Jugoslaviji. Bili so popolnoma brezpravni, higiensko-tehnične zaščite pri delu ni bilo, težke poškodbe pri delu pa tudi smrtni primeri so bili nekaj čisto vsakdanjega. Tudi zakon o socialnem zavarovanju so podjetniki kršili na vsakem koraku.
Ta brezupni položaj je gradbene delavce prisilil. da se je večina organizirala v Sindikatu gradbenih delavcev Slovenije in sc v njem borila za življenje tako enotno kot v nobeni drugi industrijski panogi. Niti teror podjetnikov in klerikalno režimske policije nista mogla ne zrahljati in ne zlomiti njihove enotnosti. Ta sindikat je bil za gradbene delavce Slovenije tudi velika stro-kovno-politična šola, v kateri so se izobraževali s pomočjo napredne literature in različnih tečajev. V tem boju za višjo izobrazbo so sc zlasti odlikovali mladi gradbeni delavci.
Članstvo bivšega Sindikata gradbenih delavcev Slovenije je v nadvse častnem številu sodelovalo tudi v narodnoosvobodilnem l>oju. Samo v Ljubljani in okolici živi še 87 nosilcev »Spomenice iz leta 1941«. Za boljše razumevanje naj vam povemo, da je to visoko odlikovanje, do katerega
imajo pravico samo prvoborci in organizatorji narodnoosvobodilnega gibanja. To število bi bilo nedvomno še veliko večje, toda žal, veliko število članov bivšega sindikata gradbenih delavcev je že v prvih letih vojne žrtvovalo svoja življenja za osvoboditev zasužnjene domovine. Iz sindikata gradbenih delavcev je izšlo 7 narodnih herojev, dva generala, deset polkovnikov ter večje število drugih višjih oficirjev. Vsi so bili pred vojno kvalificirani gradbeni delavci.
Srečanje okrog 150 starih borcev in veteranov po dolgih letih na tej svečanosti je bilo naravnost pretresljivo. Objemanju in poljubovanju ni bilo ne konca ne kraja. Tudi marsikatera solza je
zdrknila čez razorana lica starih delavskih borcev. Vse popoldne in pozno v noč so se pomenkovali, kje je kdo bil med osvobodilno vojno, kako se je boril, kaj vse doživel, se spominjali padlih tovarišev itd. Med njimi so sedeli prvi učenci novega šolskega centra, poslušali razgovore in že po njihovih nastopih smo mogli spoznati njihov trdni sklep, služiti svoji domovini prav tako zvesto in požrtvovalno, kot generacija starih borcev.
Praznik gradbenih delavcev Slovenije je v vseh udeležencih zapustil nepozabne vtise pa tudi trden sklep, da se bodo na podobnih prireditvah še in še srečali.
LETOŠNJE REVIJE
Zveze Svobod in prosvetnih društev Slovenije
Delavci — zlasti pa delavska mludina — so vedno hrepeneli po višji izobrazbi, po kulturnem ustvarjanju. Toda v bivši Jugoslaviji je bilo ta cilj nemogoče doseči. Kajti oblast stare Jugoslavije se je izobrazbe delavcev bala in jo je zato na vse načine zavirala. Leta 1935 je bivši notranji minister Korošec prepovedal delovanje »Svobode«, organizacije delavskih kulturnoprosvetnih društev Slovenije. Toda izobrazbe željni delovni ljudje so ustanovili novo prosvetno organizacijo Vzajemnost« in se v njej, sledeč geslu »o izobrazbi je moč«, borili dalje za višjo stopnjo izobrazbe, čeprav je tudi to njihovo prosvetno ustanovo režimska policija najstrožje nadzorovala in preprečevala širjenje sleherne napredne misli.
la tradicionalna težnja po izobrazbi in prosvetni dejavnosti je spremljala tudi naše delovne ljudi, ki so v preteklosti morali v tujini iskati delo in zaslužek. Kjer se je zbrala večja skupina Slovencev, so prav gotovo ustanovili kakšno podporno in obenem prosvetno društvo in se v njem kultu rno udejstvovali. V tej prosvetni dejavnosti v tujini so se zlasti odlikovali naši rojaki v Združenih državah Amerike.
Po zmagoviti narodnoosvobodilni vojni se je delovanje delavskih kulturnoprosvetnih društev v Sloveniji zelo razmahnilo. Zlasti velju ta ugotovitev za obdobje zadnjih petih let, ko nagli dvig našega gospodarstva in porast narodnega dohodka omogoča ljudski oblasti, da pomaga delavski prosveti tudi z izdatno finančno podporo.
V Sloveniji obstaja sedaj okrog 822 »Svobod« m prosvetnih društev, ki so združena v republiški Zvezi Svobod in prosvetnih društev Slovenije«. D njihovi prosvetni dejavnosti smo v »Rodni grudi« že večkrat poročali. Danes se bomo na kratko
dotaknili njihovih kulturnih manifestacij v letošnjem letu. to je junijskih revij delavskih prosvetnih društev Slovenije. Pred dvema letoma je bil namreč sprejet sklep, da bo Zveza vsako leto junija meseca organizirala revijo najboljših pevskih zborov, godb in igralskih družin. Posebna komisija strokovnjakov je pred revijo obiskala vse »Svobode« in prosvetna društva Slovenije in ugotovila. katere skupine so že dosegle tako kvalitetno stopnjo kulturne ustvarjalnosti, da lahko nastopijo na reviji. Mimogrede naj povemo, da je bil kriterij zelo strog.
Najboljši pevski zbori so nastopili 7. junija v Kranju, centru tekstilne industrije Slovenije. Z vseh koncev Slovenije je privrela pesem ... Sodelovali so: štirje ženski, devet moških in devet mešanih zborov — 1000 pevcev! Slišali smo vse vrste pesmi, od preprostih, toda lepih narodnih pesmi do težkih in zahtevnih kompozicij. Velika dvorana Delavskega prosvetnega društva na Prim-skovem pri Kranju je bila premajhna, da bi mogla sprejeti veliko število ljubiteljev lepe pesmi. Med gosti smo opazili tudi več rojakov iz ZDA, ki jih je na revijo povabila Slovenska izseljenska matica. Bili so naravnost navdušeni. Kako tudi ne! To je bil umetniški užitek, ki ga ne bomo tako hitro pozabili.
Najboljše igralske družine so se zbrale v Velenju, moderniziranem rudarskem središču v severni Sloveniji. Drugič so zapele fanfare, dvignila se je festivalna zastava, v žari je zaplapolal ogenj ... Nastopilo je osem najboljših amaterskih igralskih družin, večinoma delavska mladina. V petih dneh smo videli osem predstav: »Othella«, »Beraško opero«, »Babilonski stolp«, »Dundo Ma-roje«, »Vojak Tanake«, »Dežurna služba« in še
Prizor iz drugega dejanja Kaiser jene drame >Vojak Tanaka< o izoedbi dejanskega ¡trosu, drušlua >Sooboda-Center* iz Trbovelj
dve drugi. Prisotni gledališki strokovnjaki so letošnji reviji amaterskih igralskih družin priznali velik napredek, predvsem v izbiri dramskih del. v režijski, scenografski in igralski izvedbi pa tudi v organizacijskem pogledu.
V Ravnah na Koroškem — obnovljenem in moderniziranem centru slovenske jeklarske industrije, kjer je danes zaposlenih nad 4000 delavcev, so se pomerile godbe na pihala. Kako strog je bil kriterij pri odbiranju najboljših amaterskih godb naj pove dejstvo, da je že omenjena komisija od sto desetih v Zvezi včlanjenih godb le osmim priznala pravico do nastopa na reviji. Nič ne pomaga. Boj je oče napredka. Pravica nastopa je častno priznanje, ki ga je mogoče doseči le z visoko kvaliteto. Znani slovenski glasbeni kritik Rafael Ajlec se je o reviji pohvalno izrazil in zlasti pozdravil zaključek revije, v katerem so pod vodstvom ravenskega dirigenta Jožka Hermana nastopili vsi godbeni zbori in izvajali novo. posebej za orkester na pihala napisano simfonično pesnitev skladatelja Blaža Arniča »Kladivarji novega sveta«. S to simfonično pesnitvijo je skladatelj Arnič po mnenju glasbenega kritika Ajlec-a odprl godbam na pihala novo perspektivo in obrazložil tudi smisel svoje nove skladbe: >proč ml starega še v cesarsko-avstrijskih časih zakoreninjenega pojmovanja godb na pihala — k novemu današnjemu pojmovanju, ki se izraža predvsem v iskanju novega zvoka, — v tem, da se godbe prerodijo v prave in resnične orkestre na ¡filiala, kakršni že nastopajo tudi drugje po svetu«.
Tekmovalci s svojimi dirigenti in režiserji so se vrnili domov, obogateni z novimi dragocenimi izkušnjami.	r. B.
PIKNIK AMERIŠKIH ROJAKOV r olhorrm (jmdcu
4.	julija — na dan praznika ameriške neodvisnosti in na naš dan borca — je bil piknik ameriških Slovencev v Polhovem Gradcu pri I.jubljani. Ta piknik je bil četrti; prvi trije so bili v Kamniški Bistrici, na Polževem in v Ribnem pri Bledu. Letošnji piknik je priredil poseben odbor ameriških rojakov, ki so no obisku v domovini, skupno s Slovensko izseljensko matico in s Turističnim društvom Dobrova-Plohov Gradec. Piknik je bil na prostoru pred Pograjskim gradom. Udeležilo se ga je okrog 200 rojakov; vseh udeležencev pa je bilo nad tisoč.
Rojakom sta zaželela dobrodošlico v rodni domovini predsednik Občinskega ljudskega odlaora Dobrova Franc Vrhove in podpredsednica Slovenske izseljenske matice Zima Vrščaj-I lolyjevu. Za ameriške rojake so govorili predsednik Slovenske dobrodelne zveze iz Clevelanda John Sušnik, predsednica krožka št. 9 Progresivnih Slovenk iz Chicaga France« Vidrova, v Ameriki rojeni John Pe-stotnik in drugi. Zahvalili so se za izredno lep sprejem in želeli domovini čim več uspeha.
Člani Prosvetnega društva na Dobravi so prikazali kulturni spored. Popoldne pa je bilo ob zvokih Avsenikovega kvinteta in ob petju članov RTV Ljubljana Dane Fili plače ve in Franca Korena razgibano ljudsko veselje. Piknik je zelo uspel in rojuki so se dobro počutili. K temu sta pripo-moglu tudi lepo vreme in lepota tega kotička slovenske zemlje.
Še več o pikniku in slike — prihodnjič!
vetel praznik naših slepih
Letos 5. juniju je Zveza slepili Slovenije s svojimi ustanovami lepo proslavila štirideseto obletnico ustanovitve prvega slovenskega zavoda za slepe. Slavnostne seje o Zavodu slepe mladine so se udeležili številni predstavniki naših oblasti in organizacij, med temi sta bili tudi rojakinji Frances Vider in Kati Bernik iz Chicaga, ki sta na obisku v domovini, in so ju v Zavodu pozdravili kot zastopnici Progresivnih Slovenk Amerike.
Govorniki so razgrnili pred nami bogato štiridesetletno zgodovino dejavnosti za slepe pri nas. Zelo skromni so bili začetki pred štirimi desetletji in ustanoviteljica prvega Zavoda za slepe Franja Vrhunčeoa pri tedanjih oblasteh ni našla dosti opore iti razumevanja. Zavod je zajel le majhno peščico slepih. Velika večina jih je bilo prepuščenih samim sebi, zato so bili takrat tako številni slepci, ki so se preživljali z beračenjem. Danes je to preteklost, težka preteklost, ki se ne bo več vrnila. Naša skrb za slepe ni več le v lepih besedah in raznih podporah, temveč o tem, da smo jim krepko ugladili pot do življenja in dela. Zavod za slepo mladino v Ljubljani ima popolno osemletno šolo, delavnice za tehnično vzgojo, tečaje za prešolanje pozneje oslepele mladine, obvezen pouk gospodinjstva, strojepisja, esperanta. Nadarjeni mladinci in mladinke lahko nadaljujejo šolanje na visokih šolah, lahko se pa tudi poklicno usposabljajo v posebnih šolah za slepe. V Domu slepih v Stari Loki je vajenska šola, kjer se usposabljajo o pletarski in ščetarski obrti. Če primerjamo stanje zaposlenih slepih v Jugoslaviji pred vojno z današnjim, vidimo ogromen napredek. V industriji je danes zaposlenih 90 slepih, kot telefonisti 56, n intelektualnih poklicih 19, v obrtnih delavnicah 16. Številni med temi se poleg v poklicnem delu zelo aktivno udejstvujejo tudi kot člani delavskih svetov, n upravnih odborih, sindikalnih svetih in kulturnoprosvetnih društvih o podjetjih, v katerih delajo.
Tudi slepi imajo svoje kulturnoprosvetno društvo. Ime so mu dali po pokojnem Karlu Jeraju, znanem glasbenem pedagogu, ki je več let požrtvovalno deloval pri glasbeni vzgoji slepe mladine v Ljubljani. Mnogi bivši gojenci Zavoda za slepo mladino v Ljubljani so se že odlično izkazali na raznih kulturnih prireditvah, kakor na primer nedavno slepi Dezider Cener, zaposlen pri nekem večjem podjetju v Mariboru, ki je pri javnem nastopu ljubljanskega radija >Pokaži kaj znaš« kot pravi oirtouz na harmoniko zasluženo prejel prvo nagrado. Slepi imajo tudi tri knjižnice z lepo izbiro knjig, napisanih v Braillovi pisavi. Za te je dala prvo pobudo in nato organizirala
prepisovanje, ki so ga brezplačno izvrševale članice AFZ organizacije, prof. Minka Skabernetova, ki je nad štirideset let posvetila delu za slepe. Tudi svojo majhno tiskarno imajo in svoj časopis. ki mesečno izhaja in ga prejemajo osi člani Zveze slepih Slovenije.
Ravnateljica zavoda Mira Dobovškova, ki je obenem tudi skromno praznovala tridesetletnico požrtvovalnega dela za slepe, je po seji povabila goste k ogledu šolske razstave del slepe mladine. Ro zakuski pa je ameriškima rojakinjama pokazala moderne pralne stroje, kupljene s sredstvi, ki so jih zbrali o ta namen ameriški rojaki na pobudo Antona Gardna iz Mattaroana. Ti stroji so res odlični in je pranje z njimi zelo olajšalo delo pomočnic o zavodu.
Popoldne je bila v mestnem gledališču slavnostna akademija slepih, katere se je udeležilo poleg Vidrooe in Bernikove še več ameriških rojakov in rojakinj, ki so na obisku o domovini.
Gledališče je bilo polno in pri vsaki od 14 točk bogatega in pestrega programa smo bili posebej in iskreno navdušeni. Saj nismo prav nikjer čutili, da so tisti, ki smo jih gledali in poslušali, n marsičem drugačni od nas. Da so njihove oči mrtve in to, kar smo mi gledali, oni le čutijo s svojimi bogatimi srci. In da so mnogi poleg tega tudi brez roke ali celo obeh — toda kljub vsemu temu v ničemer drugačni. Res toplo nam je bilo ob tem spoznanju — ob zavesti, da je sedanjost slepe
z nami in z vsemi našimi drobnimi in velikimi dogajanji tako tesno povezala in cla tako tesno združeni gremo po skupni poti, ki sc ji pravi življenje.
Ina Slokan
Slepi otroci so izročili šopke rojakinji Frances Vidrooi in Kati Bernikovi. Zadaj poleg rojakinje Bernikove ravnateljica zavoda Mira Dobovškova
Bodoči piloti
(Foto Vlast ja)
etošnje šolsko leto se je nedvomno razlikovalo od prejšnjih šolskih let. Ne morda zaradi tega, ker smo začeli uveljavljati splošni zakon o šolstvu, po katerem smo lani najprej reorganizirali osnovne šole in gimnazije v osemletne obvezne osnovne šole in v štirirazredne gimnazije. Bolj pomembna od zunanje spremembe v strukturi šolskega sistema je notranja vsebinska preobrazba, ki jo iz dneva v dan vedno boj intenzivno doživlja naše šolstvo. Tisti, ki so s pomisleki in bojaznijo za raven nove osnovne šole spremljali reorganizacijo tradicionalne gimnazije, so se lahko prepričali, da zdaj osnovna šola ni nič manj kvalitetna, marveč še bolj zahtevna. N a j pomembnejša pridobitev te reorganizacije pa je demokratična svoboščina, ki daje vsakemu članu skupnosti enakopravno možnost izobraževanja do najvišjih stopenj. Z obvezno osemletno osnovno šolo se je zvišala stopnja temeljne splošne izobrazbe, ki jo je šola kot družbena ustanova dolžna posredovati. Tega ni zahteval le razvoj znanosti in tehnike ter obči dvig civilizacije, temveč tudi težnja
O M uje se podolja nove šole
družbe, da z višjo izobrazbo kot doslej usposobimo proizvajalce hkrati tudi za upravijalce. Vedno širša in bogatejša socialistična vsebina novih družbenih odnosov terja od naših delovnih ljudi bolj vsestransko in popolnejšo izobrazbo in vzgojo.
Reforma približuje šolo življenjskim potrebam. Temu je dokaz vrsta ukrepov kakor skrajšanje študija in uvedba novih učnih programov na fakultetah ter reorganizacija osnovnih šol in gimnazij, večje uveljavljanje družbeno-ekonomske, go-spodarsko-tehnične, estetske, moralne in telesne vzgoje, fizičnega in proizvajalnega dela, dalje novi notranji odnosi v šoli, ki se izražajo o pedagoških in družbenih oblikah samoupravljanja, v skupnostih učencev itd.
Nadaljnja graditev novega šolskega sistema dobiva jasnejše obrise tudi o zakonodaji. V bližnji prihodnosti bo Ljudska skupščina LRS sprejela zakon o osnovni šoli. ki bo urejal njeno notranjo organizacijo, življenje in družbeno vlogo. Tudi gimnazija se bo vsebinsko izoblikovala v ustanovo, ki naj bolj kot doslej ustreza dejanskim družbenim potrebam. V posameznih vrstah tehniških in drugih strokovnih šol tudi že spreminjajo in dopolnjujejo na lastno pobudo učne programe in učno vzgojno delo n skladu s splošnimi težnjami reforme, ki daje večji poudarek praktičnemu usposabljanju in družbeno ekonomski vzgoji.
Med počitnicami si bo mladi rod pridobil novih moči za prihodnje šolsko leto. Mnogi mladinci in mladinke so odšli o mladinske delovne brigade. Tri skupnem delu na avtomobilski cesti in na drugih delovnih akcijah bodo dali svoj prispevek skupnosti. Jeseni pa se bodo vrata šol zopet odprla, takrat še širše kot doslej. Razen mladine se bodo izobraževali tudi tisoči odraslih, ki hočejo s poglobljenim znanjem in širšo izobrazbo še bolj koristiti skupnemu napredku.
(Po B. Upuiiču — Delo, it. 51.)
NEUSAHLJIVI VIR
Zaprla so se šolska vrata in na cesto »Bratstva in enotnosti« že odhajajo nove srednješolske in študentske brigade. Oj, kako čas beži, saj še ni dolgo, ko smo v marcu na ljubljanskem kolodvoru vzklikali prvim delavsko-kmečkim mladinskim brigadum, in je glasni brigadirski >ho ruk!« odmeval pod stebriščem perona. Četrta izmena brigadirjev in brigadirk se je medtem že vrnila, vesela nad opravljenim delom.
60.000	mladincev in mladink v 420 delovnih brigadah bo sodelovalo v letošnji zvezni delovni akciji na cesti »Bratstva in enotnosti«. Mladinska naselja so vse vzdolž Vardarja, od Paračina do Niša, od Negotina do Demir Kapije. Izkopati bo treba milijon šest sto tisoč kubičnih metrov zemlje, zgraditi 16 mostov, 220 usekov, 27 podvozov,
104.000	metrov ceste... Vse to bodo opravili do 29. novembra, kakor so obljubili. Obljubo so izpolnili lani, izpolnili jo bodo tudi letos, o tem ne dvomimo. Odsek ceste od Ljubljane do Zagreba je gotov, prav tako od Zagreba do Beograda. Več kot polovico cestnega traku, ki bo povezal naše republike Slovenijo. Hrvatsko, Srbijo in Makedonijo. mesta Ljubljano, Zagreb, Beograd, Skoplje je dograjenega.
Na odseku avtomobilske ceste »Bratstva in enotnosti«, ki poteka skozi Srbijo, so zdaj kon-čuli nad 50 %> zemeljskih del in zgradili več važnih objektov, ki so omogočili, da so začeli betonirati cestišče že v začetku tretjega meseca letošnje izgradnje.
Od 230 propustov širine do 5 m, kolikor so jih predvideli na tem delu avtomobilske ceste, so jih do srede junija končali 215, že zdaj pa delajo tudi drugih 15 mostov in podvozov, ki jih je skupno 28. Lansko leto so zgradili 4 take objekte, v prvih treh mesecih letošnjega leta pa 18. Ostalih šest IkkIo začeli graditi še ta mesec. Največji ohjekt na avtomobilski cesti — most na Nišavi pri niški trdnjavi —, katerega dolžina je 68 m, bodo prav tako končali do Dneva republike, 29. novembra, ko bodo odsek ceste Paračin—Niš izročili prometu. Prav zdaj gradijo 11 nadvozov, ki se dvigajo nad progami iu cestami, dva pa so že končali. Kmalu jih bodo začeli graditi še devet.
Vprašujemo se. kdo so mladi ljudje, ki zmorejo vse to? Morali bi govoriti o vseh in o vsakem posebej. Da, tudi o vsakem posebej!
Se danes ju vidim. Bila sta najmanjša in najdrobnejša v brigadni četi, ki je pretekli mesec odhajala z ljubljanskega kolodvora. Ko sem ju povprašala, če bosta zmogla delo v brigadi, sta me očitajoče zavrnila: »Prav gotovo bova pri delu zalegla vsak vsaj za osem deklet!« Bila sta to brata Jože in Mutija Slaniš iz Selnice, mlada de-
lavca, ki hodita na »šilit« v steklarno Hrastnik, kjer, kakor sta pripomnila, tudi ne »šparata« moči pri dokaj težkem delu.
rudi Julka Vrhovec je med njimi bila bolj šibke postave. »Bomo pa mi zanjo kakšno lopato več vrgli,« so obljubili drugi močnejši tovariši-brigadirji.
Na sliki vidite obraz mladinke ob oknu vagona. To je sedemnajstletna Jožica Rakar, delavka v tovarni električnega materiala v Črnučah. Veselo je mahala trem prijateljicam, ki so jo spremile do vlaka in jim klicala: »Mi boste kaj pisale?!« »In ti nam piši kaj o brigadi,« so prosile one. »Pridite za menoj,« je naročala Jožica, »brigado morate videti, doživeti. O brigadi se ne da pisati!«
Jožica je bila že trikrat v brigadi. »Letos gredo naše brigade daleč na jug države, ali so ti doma kaj branili odhod?« sem jo povprašala. Začudilo jo je moje vprašanje. Stresla je z glavo: »Saj sem bila že trikrat v brigadi, menda mi lahko zaupajo!« »Želiš morda, da bi delala v brigadni kuhinji ali kakšni sanitetni ekipi?« »O ne!« je vzkliknila, »kar pravega brigadirskega dela se bom lotila.«
»In kaj tebe vleče v brigado?« sem vprašala Mira Vrabiča iz Kopra. Odgovoril je: »Mislim, da bi se vse življenje sramoval, če bi stal sedaj ob strani, ko vidim, da se vsi naši ljudje trudijo za izgradnjo naše dežele.«
Še in še bi pripovedovali, a vlak se je počasi že pomikal... Oni pa so klicali skozi okna vagonov: Mi smo brigada »Toneta Tomšiča«, brigada »Staneta Rozmana«, brigada »Partizana«. Da, brigade naših herojev. Čutili smo. kako so že ob odhodu ponosni vsak na svojo brigado.
Dan za dnem prihajajo poročila, telegrami o uspehih naših brigadirjev, o štirikratni udarni
IV.	novomeški brigadi, ki je dosegla prehodno zastavo Glavnega štaba, o pohvaljenih brigadah, o mladincih udarnikih. Vedeli smo, da nas tudi letos ne bodo razočarali in prav je. da s svojim delom in uspehi pobijajo mnenje še nekaterih starejših naših ljudi, ki kdaj pa kdaj radi pripomnijo, da današnja mladina ni dovolj požrtvovalna.	3/. Sirca-Benko
KRVODAJALSTVO
velik dokaz človekoljubnosti delovnih ljudi v naši domovini
Med važnimi pridobitvami medicinske znanosti po drugi svetovni vojni je poleg zdravil antibiotikov predvsem zdravljenje s transfuzijo -pretokom — krvi. Transfuzija krvi je bila znana sicer že pred vojno, vendar se je takrat uporabljal samo neposredni pretok krvi iz žile enega človeka v žilo drugega človeka. Med vojno pa se je izpopolnilo konserviranje krvi in je bil s tem celotni postopek zelo olajšan. Transfuzijo uporabljajo zdravniki zdaj uspešno že pri vrsti bolezni. Na tisoče porodnic, bolnikov za rakom, ljudmi s hudimi opeklinami, hudo slabokrvnih bolnikov, ponesrečencev, ki so izgubili mnogo krvi in bi zaradi tega umrli itd., je bilo že rešenih s krvjo sočloveka.
Seveda transfuzija ni mogoča brez živih ljudi, krvodajalcev. V prejšnjih letih so kri od krvodajalcev kupovali, in tako delajo tudi še v raznih državah, kjer imajo krvne borze. Toda te krvi ni bilo dovolj, zlasti še, ker potrebe rastejo iz leta v leto. Leta 193) pa je prevzela pri nas organizacijo pridobivanja krvodajalcev organizacija Rdečega križa. Rdeči križ se je postavil na stališče, da krvi dejansko ni mogoče plačati, kajti to je tako dragocena tekočina, da pravzaprav nima cene. Zaradi tega je pozval delovne ljudi v Jugoslaviji k prostovoljni in brezplačni oddaji krvi za bolnike. Po določenem načrtu se vsako leto pokličejo člani delovnih kolektivov, gospodinje, kmetovalci in sploh vsi zdravi državljani meti 18. in 60. letom starosti, ki imajo zdravo kri, da poklonijo vsaj enkrat na leto 200—330 gramov svoje krvi.
Vso to akcijo vodi v Sloveniji Zavod LRS zn transfuzijo krvi v Ljubljani in pa transfuzijski oddelki pri bolnišnicah v Mariboru, Celju, Novem mestu, Trbovljah, Ptuju itd. Zavod LRS za transfuzijo je dobil lani posebno moderno in skrajno higienično urejeno zgradbo, v kateri lahko odvzamejo kri dnevno od 180 krvodajalcev. Vsakega krvodajalca pred odvzemom krvi temeljito pregledajo in krvi — če dajalec ni popolnoma zdrav ali pa ima premalo ali preslabo kri — sploh ne odvzamejo. Precej je ljudi, ki so jih pri tph pregledih že opozorili na razne bolezni, za katere sami niso niti vedeli.
Število krvodajalcev raste v Sloveniji iz leta v leto. Leta 1933 je bilo v Sloveniji 13.000 duro-valcev krvi, 1954. leta 22.000, 1955. leta 23.000.
Delavci in delavke tovarne >Motvoz* z Grosupljega pred oddajo krvi
Odvzem krvi na ljubljanskem Zavodu za transfuzijo
Z avtobusom so se pripeljali prostovoljni dajalci krvi
Vlado Lamut: Kostanjevica
t vrš' ji—		; .j			
H \	• v/ '				i. > Nj»
1956. leta 33.000. 1957. leta 37.000 in 1956. leta že 43.000. Povprečni letni prirastek je znašal 22 odstotkov in v tem razmerju raste tudi poraba krvi po naših bolnišnicah. V lanskem letu je bilo zbranih 11.000 litrov krvi in je dal kri vsak 48. prebivalec.
Ce vzamemo podatke samo za ljubljanski okraj, lahko ugotovimo tole: Od leta 1953 do
30.	aprila 1959 se je iz tega okraja javilo Zavodu za transfuzijo krvi 61.809 krvodajalcev. Od tega jih je bilo 9333 odklonjenih, a 52.476 oseb je dalo skupno 15.512 litrov krvi. Ce pa vzamemo letošnji odvzem krvi. ki je bil opravljen do 30. aprila 1959 v dvajset občinah ljubljanskega okraja, ki imajo 259.050 prebivalcev in 74.654 zaposlenih, je bil uspeh naslednji: javilo se je 10.942 krvodajalcev, kar znaša 4.2 °/o od celotnega števila prebivalstva in 14®/» od števila zaposlenih. Vsak 24. prebivalec se je javil kot krvodajalec.
Ce bi hoteli ugotoviti, kdo so ti krvodajalci, bi lahko videli, da je v mestih in industrijskih krajih med njimi največ delovnih ljudi iz tovarn, delavnic, uradov, trgovine itd., torej ljudi iz naših delovnih kolektivov, ki so jih k oddaji krvi pritegnile njihove sindikalne podružnice. Številni kolektivi tekmujejo med seboj, kateri bo pokazal večjo pripravljenost za pomoč. Na podeželju pa je zelo razveseljivo veliko razumevanje za te akcije s strani preprostih kmečkih delovnih ljudi in gospodinj. Tudi študenti univerz in dijaki višjih razredov srednjih in strokovnih šol se radi odzivajo oddaji krvi.
Lansko leto je bil proglašen 4. junij kot praznik krvodajalcev. Na ta dan prirejajo organizacije
Rdečega križa za krvodajalce proslave s kulturnim sporedom, obenem pa izročajo zvestim krvodajalcem odlikovanja. Krvodajalci, ki so dali kri vsaj petkrat, dobijo srebrno; tisti, ki so jo dali vsaj desetkrat, pa zlato značko. Tako je bilo letos razdeljenih v Sloveniji 205 zlatih in 911 srebrnih značk. Poleg tega je bilo razdeljenih še 530 diplom. ki so jih dobili tisti krvodajalci, ki so dali kri več kakor dvajsetkrat (eden jo je dal 100-krat. drugi 84-krat), dalje tisti delovni kolektivi in družbene organizacije, ki so se pri organiziranju krvodajalstva dobro izkazali, in pa organizatorji
aktivisti Rdečega križa, ki so se izkazali pri organiziranju oddaje krvi.
Zdaj bodo ustanovili pri občinskih odborih Rdečega križa posebne sekcije krvodajalcev, ki bodo propagirale idejo prostovoljnega krvodajalstva.
Iz tega je razvidno, da se državljani v Sloveniji in Jugoslaviji sploh jasno zavedajo svoje dolžnosti do bolnika in ponesrečenca. Svesti so si tega, da lahko z darovanjem krvi rešijo ženam može, možem žene. otrokom starše, staršem otroke. Zavedajo pa se tudi. da nihče nikdar ne ve, kdaj bo morda on sam tudi potreboval kri zase ali za svojce in mu jo bo tedaj moral nuditi sočlovek. In kakor krvodajalci ne pozabljajo na soljudi, ki so v potrebi, tako tudi domovina in socialistična skupnost ne pozabljata na te plemenite državljane in jim izrekata na dan krvodajalcev in vsekdar toplo zahvalo za njihova človekoljubna dejanja. Ta dejstva so tudi eden od dokazov velike etične in humane zavesti delovnega človeka in državljana nove Jugoslavije.	Cvetko A. Kristan
Novo na Kočevskem
Nova železniška postaja o Kočevju
m ’¡«’"»n «»' “ ia sin sm sisa	*:® *■.
Stanovanjski blok za samce med gradnjo
Jez na Rinži, ki predstavlja prvo etapo urejanja Rinže v Kočevju
Upravno poslopje Komunalne banke v Kočevju
Kočevski mlin
Preurejena dvorana, o kateri se je leta 1943 zbral Slovenski narodnoosvobodilni svet k zgodovinskemu zasedanju
...in v Prekmurju
Leno zgoraj: Tovarna mlečnega prahu — desno zgoraj: novo poslopje podjetja >Kroj< — desno: gimnazija — spodaj: nooe stano-oanjske hiše o Murski Soboti
Kake se se Cjuhlj ančani
v starih časih zabavati
V srednjem veku je bila za Ljubljančane glavni oir zaslužka Ljubljanica, ki je bila o tistih časih plovna. Znana je stara pravljica o Jazonu in Argonavtih, ki so pluli od Črnega morja po Donavi in Savi ter še naprej po Ljubljanici do Ljubljane. Od tod so jo mahnili peš in nato spet zapluli o sinjino Jadranskega morja.
Mali in veliki čolnarji so imeli o srednjeveški Ljubljani zavetnika, sv. Nikolaja, patrona ljubljanske stolnice. Pozneje so se ljubljanski čolnarji večinoma naselili o Krakovem in Trnovem, ki sta se razvila v močni središči plovnega prometa po Ljubljanici.
Mali čolnarji so se ukvarjali z drobnim zasebnim prometom. Prevažali so les, pesek in razno blago, če je bilo treba, so vzeli na čolne tudi potnike. Pluli so podnevi in ponoči; res, nič kaj dosti počitka si niso mogli privoščiti, če so hoteli
skropmo pieživeti sebe in družino. Čolni so imeli lesene strehe, ki so varovale čolnarje pred padavinami. Ob bregovih Ljubljanice so zasadili drevje. da bi ublažili moč burje.
Veliki čolnarji so bili o državni službi in nanjo strogo vezani. Le kadar niso prevažali državnih tovorov, so lahko naložili še kaj drugega in tako zaslužili. Njihove pravice je potrdil že l. 1489 cesar Friderik lil. Grenak je bil njihov kruh, zaslužen z znojem in žulji.
Na Ljubljanici so pa o tistih časih prirejali tudi prav vesele zabave. O njih so se ohranili stari zgodovinski zapiski, ki segajo tja do leta 1092. Zanimive so bile o tistih časih na primer tekme med trnovskimi in krakovskimi čolntirji. Te tekme, pri katerih je zmagal tisti spretnez, ki je z drogom pometal s svojega čolna največ tekmovalcev z drugih čolnov v hladno Ljubljanico, so bile zelo napete in srdite, to pa ne le zato, da si zmagovalec ohrani svojo čolnarsko čast. temveč tudi zaradi imenitnih daril, ki so jih dobili zmagovalci. Prvo in najimenitnejše darilo je bil tovor vipavca, s katerim si je lahko najboljši tekmovalec pošteno j privezal dušo*. Drugo darilo so bili trije vatli sukna, tretje pa par nogavic. Iz tega vidimo, da so tudi nogavice v tistih časih zelo cenili. Višek tekme je predstavljal dvoboj med dvema čolnarjema, ki sta se borila v dveh majhnih čolnih; v vsakem je bil poleg tekmovalca le še veslač. Z dolgim drogom v rokah sta si oba na vso moč prizadevala, da bi drug drugega zvrnila v Ljubljanico. Pri tern je veljalo pravilo, da tekmovalec v čolnu ves čas dvoboja ne sme izgubiti ravnotežja. Zmagal je tisti, ki je pometal največ tekmovalcev v vodo. Po vroči tekmi si je lahko pošteno ohladil grlo z žlahtnim Vipavcem. Drugo in tretje darilo so si priborili najurnejši veslači. Obe darili sta bili obešeni na dolenjskem mostu. Dobila sta ga veslača, ki sta prva priveslala do daril.
Pa še na druge načine so se Ljubljančani o tistih časih zabavali na Ljubljanici. Tako pripovedujejo stari zapiski, da so l. 1210 na Bregu na Ljubljanici čez reko zasidrali vrsto čolnov. Na tem »bojišču* so se nato spoprijeli krakovski in trnovski ribiči, eni s tega, drugi z drugega brega. Pošteno so se borili in mikastili na zibajočem mostu iz čolnov. Zmagala je tista skupina, ki je poslala največ nasprotnikov po >žegen* v Ljubija-n ico.
Tako je bilo včasih na Ljubljanici. In danes?
7.e davno so utihnile pesmi in kle'vice krakovskih
Stari rotovž z Robbovim vodnjakom
Ob letošnjem turističnem tednu so ponovno oživele stare čolnarske igre na Ljubljanici
in trnovskih čolnarjev in ribičev ob bregovih Ljubljanice. Saj tudi današnja Ljubljana ni prav v ničemer več podobna nekdanji, ki so ji po pravici rekli — Blatna. Dolga vas. Vse pa kaše. da bo Ljubljanica, stara, /.vesta posestrima Ljubljane, kmalu ponovno zaživela. Pri stari cukrarni so že pred leti zgradili zapornico, ki ureja vodno stanje Ljubljanice. Izdelani so načrti za hidrobus, ki bo /■a zabavo prevažal domačine in tujce po Ljubljanici tja do Vrhnike. Tudi stare čolnarske igre na Ljubljanici so letos n juniju ob turističnem tednu ponovno oživele in imele veliko navdušenih gledal cev. Marsikaj je še v načrtih, da bo spet ošineta Ljubljanica, kur bo vsekakor napravilo tudi našo belo Ljubljano še bolj privlačno.	v.
DVE O ROKOVNJAČI H
Rokovnjači, ki so v prejšnjem stoletju vznemirjali gorenjske kraje, so pri starejših Meng-šanih in okoličanih še prav dobro v spominu. Izmed nekaterih zgodb, na katere n.i vplivala literatura, naj omenimo naslednje.
Rajnki Gašper Cebttl iz Mengša je doživel dve neprijetnosti z rokovnjači. Ko je bil še majhen fant, se je peljal z vozom proti Ljubljani. Med potjo ga je ustavil čedno oblečen moški, vzel bič iz rok. zapodil konje in dejal fantu: »Ce ite kdo kaj vpraša, pa reci. da si moj sin. Ko sta pripeljala do savskega mostu, je moški še veselo zavriskal in počil z bičem. Dva žandarja, ki sta stala na savskem mostu in verjetno nekoga čakala, sta ju mimo pustila dalje. Ko sta pripeljala na drugo stran, je moški rekel fantu: »Ustavi in vzemi klobuk.« Nato je segel dvakrat v žep in mu vrgel dve pesti drobiža v klobuk. Pa je še rekel: »Ce te kdo kaj vpraša, pa povej, da ti je dal Dirnež (znan rokovnjač), ki se je peljal na tvojem vozu.«
• *
Peljal se je kmet iz Mengša ne semenj, da bi kupil mlade prašičke in konja. Pri znamenju sv. Janeza na cesti pri Trzinu, kjer so rokovnjači najbolj napadali, prisede možakar srednjih let in vpraša: »Oče, kam se pa peljete?« »V Ljubljano.« »Se smem še jaz peljati z vami?« je spet vprašal možak. »Zakaj pa ne,« je odvrnil kmet. »Vi ste pa res korajžni, da se peljete sami,« je c pet povzel dedec. »Eh. nii sile poguma,« je odvrnil kmet, »denar vedno spravim med klajo, pa 6e mi ni bati, da bi ga kdo ukradel.«
Ta, ki je prisedel, je še nekaj časa sedel pri vozniku, naenkrat pa je skočil z voza, pograbil vrečo in jo odnesel v gmajno. Voznik je švignil z bičem po konju in se hudomušno nasmehnil. Saj vreče, v kateri je bil oves, mu ni bilo žal. V Ljubljani pa je na sejmu iz kožuha potegnil mošnjo in nakupil, kar je nameraval.
Kako so v Loki pri Mengšu točo preganjali
Sta v Loki loška mežnarja Franci in Ferjan sušila seno in se je začelo pripravljati k nevihti. Je pa rekel Florjan: »Franci, pejd zvanit, jest bom pa uk’p grabu.« Franci je zvonil na vse pretege, pa se mu menda ni prav posrečilo, ker se je huda ura vedno bolj bližala. Je pa Ferjan pritekel k njemu iti zavpil:
»Kako pa vendar zvoniš! li ne znaš! Ce boš ko zv’niw, bo toča vso ajdo potou k\va. Mor’š tkola potrčwat: Svet' Primaž, vari. vari našo bogo ajdo, ajdo ...«
(Iz knjige: Marija Jagodic: Narodopisne podobe Mengia in okolice)
P I) I) O M A Č I I) i: Ž H L I
—	V preteklem šolskem letu je bilo na vseh visokih šolah v Jugoslaviji 16.783 štipendistov, to je 27 °/o od skupnega števila študentov. Za te štipendije so v lanskem šolskem letu izdali mesečno okrog 86.689.000 dinarjev. Od tega največ študentom agronomskih fakultet, kjer je prejemal štipendijo vsak drugi študent.
Na kirurški kliniki v Ljubljani so nedavno prvič v Jugoslaviji uspešno uporabili »umetno ledvico«, aparat UL. ki nadomešča delovanje ledvice. Operacijo je izvedel primarij dr. Rakovec s svojim pomočnikom M. Grosom in s tem rešil življenje 37-letni materi iz Maribora, ki je zdaj popolnoma zdrava. S prvimi poskusi z umetno ledvico so začeli v svetu po drugi svetovni vojni. Šele nekaj let pa te aparate uporabljajo tudi pri bolnikih v Ameriki in nekaterih evropskih državah. Primarij dr. Slavko Rakovec in njegov pomočnik sta proučevala delovanje in izpopolnjevanje teh aparatov že več let in zdaj uspešno izvedla operacijo na prvem l>olniku.
—	V septembru bo v Mariboru odprta prva velika samopostrežna trgovina, v kateri se bodo kupci lahko oskrbeli z vsem blagom, ki bo na razpolago v veliki izbiri. Oprema te trgovine bo veljala okrog 10 milijonov dinarjev. Podobne trgovine urejajo tudi v številnih drugih krajih v Sloveniji.
—	Novo slovensko prekooceansko ladjo »Korotan« so splovili v nedeljo, 21. junija. Zgradila jo je ladjedelnica v Pulju. Ladja je moderno opremljena ter v glavnem namenjena za prevažanje tovora, ki ga lahko naloži do 120 vagonov. Razen tega dma kabine za osem potnikov. Ista ladjedelnica gradi še dve podobni ladji. Prva se bo imenovala »Trbovlje«, druga pa »Zrenjanin«. Vse tri so last podjetja Splošna plovba iz Pirana.
—	Preddvor pri Kranju je po prizadevanju domačega turističnega društva dobil novo privlačnost — umetno jezero. Voda v tem jezeru je zelo ugodna za kopanje, saj ima vedno nad 20 stopinj toplote. Ob jezeru nameravajo zgraditi razna športna igrišča, pozimi bo pa na jezeru drsališče.
—	V Medvodah gradijo letos veliko stanovanjskih hiš. Največ gradijo medvoške tovarne za svoje delavce. Na Poljani pod vasjo končujejo kar pet stanovanjskih blokov, ki bodo že letos vseljivi.
Dve novi šoli gradijo v Ljubljani, z gradnjo tretje v Spodnji Šiški pa bodo začeli v kratkem. Šola, ki jo gradijo pri Litostroju, bo odprta že s prihodnjm šolskim letom.
—	V Turnišču pri Ptuju so odprli tovarno za strojno in ročno izdelavo obutve tovarne »Planika« iz Kranja.
—	Najmočnejša ženska Jugoslavije je štiridesetletna atletinja Marijana Težački iz Like. Tehta 120 kg, z lahkoto dvigne uteži po 225 kg, z zobmi pa dviga polne 50 kg težke pivske sode. Med vojno je bila partizanka, po vojni pa je sodelovala v vseh pomembnejših mladinskih delovnih akcijah. Tudi letos bo sodelovala pri gradnji avtomobilske ceste med Paračinom in Nišem, nato pa bo odpotovala v Chicago, kamor je povabljena na dvoboj z ameriškim atletom Andersonom.
Motio z Rečice ob Savinji letev na Dolenjskem
-	V Ajdovščini je v industriji in obrti zdaj zaposlenih 2723 delavcev in delavk.
V Coljavi pri Komnu je Anton Colja, ki mu po domače pravijo oče Katarinčan, najstarejši v vasi. Na njegov 88-letni rojstni dan se je pri njem zbralo pet njegovih sinov. Pismene čestitke pa sta mu poslali tudi hčerka Zofija iz San Francisca v Kaliforniji, kjer živi že 39 let, in Albina, ki živi že nad 32 let v Buenos Airesu v Argentini. Jubilant je še vedno čil in krepak in rad pripoveduje spomine iz mladih let ob kozarčku terana, o katerem se rad pohvali, da prideluje najboljšega v vasi.
-	V Starem trgu ob Kolpi so, kot že nekaj let nazaj, tudi letos praznovali 1. junij v spomin na obletnico, ko so leta 1942 partizani napadli fašiste v Starem trgu. Takrat je padlo 66 fašistov, med njimi tudi tisti, ki so nekaj dni prej na cesti ujeli štiri Pred-grajčane, jih vso noč mučili in nato ustrelili.
Črnomelj se modernizira. Že letos bodo uredili nov hotel s sobami za tujce, v kratkem bo asfaltirana tudi cesta med Črnomljem in Kanižarico. Pospešek razvoju mesta je dala industrija, ki se v Črnomlju hitro razvija.
• ' ;
- Med naj lepše dijaške domove v Sloveniji spada dijaški dom >Borisa Kidriča« v Črnomlju. V njem ima okrog 150 otrok prijeten drugi dom.
— S tretjim mednarodnim grafičnim bienalom, ki je bil v juniju odprt v Moderni galeriji v Ljubljani, je naša dežela nedvomno spet krepko posegla daleč v veliki svet, saj so na tej razstavi sodelovali s svojimi deli grafiki iz 30 raznih držav. Mednarodna žirija je s prvo nagrado nagradila delo člana pariške šole Picrra Soulagcsa.
Gorje pri Bledu Ribniški grud Motio iz Filooceo o Prekmurju
V	okolici Skoplja so bogata ležišča železne rude, zato so tam začeli graditi novo veliko železarno, ki bo zlasti pomembna za Makedonijo. V njej bodo letno izdelali ‘)-M).000 ton jekla.
V	Selih pri Hinjah v Suhi krajini bodo letos začeli z gradnjo nove šole. Okrajni ljudski odbor je v ta namen dodelil štiri milijone dinarjev, prebivalci pa bedo prispevali z delom, vožnjami in lesom.
Gradnja novega pristanišča v Zadru lepo napreduje in računajo. da bodo nove večje ladje lahko pristale v Zadru že sredi prihodnjega leta. Novo pristanišče bo imelo 120 metrov operativne obale in bo lahko sprejelo letno 220.000 ton blaga.
Znani trojanski klanec na cesti proti Štajerski je bil včasih v strah voznikom in šoferjem. Zdaj grade tam novo asfaltirano avtomobilsko cesto, ki bo ustrezala vsem mednarodnim predpisom. Poleg stare popularne trojanske gostilne bodo uredili parkirni prostor za avtomobile. Cesta, ki bo deloma na novo izpeljana, pa se bo vila nekaj metrov pod gostilno.
— Na Vrhniki je umrla najstarejša Slovenka. To je bila Marija Krašovec, ki so ji rekli po domače Mešečeva teta. Rojena je bila leta 1851 in bi bila v dveh mesecih dočakala 108. leto. Bila je soseda Ivana Cankarja, vendar se osebno nista poznala, ker je Marija šla od doma služit celih 11 let prej, preden se je Ivan Cankar rodil. Služila je večinoma v Gradcu, toda kljub temu je ostala zvesta Slovenka.
- Novo letališče bodo začeli graditi v Beogradu. Gradili ga bodo v več etapah in bo sposobno za pristajanje vseh vrst letal, ki jih zdaj uporabljajo v mednarodnem letalskem prometu.
Na počitnicah o Dalmaciji —
N oni Vinodol
Pod oboki starega peristila o Splitu
— V Tržiču bodo letos zgradili letno kopališče. V gradnji je javni vodovod Kovor—Naklo. Zdaj izdelujejo načrte za osnovno šolo in zdravstveni dom.
- V Logarovcih v Prekmurju so v zadružnem domu uredili prostore za novo šolo. Ustanovili so tudi kulturnoprosvetno društvo, ki ima zelo delavne člane. Igrali so že več iger ter z njimi nastopili tudi v sosednjih krajih.
Okrog 22.000 otiok iz ljubljanskega okraja bo šlo letos na letovanje. Poleg teh bo še okrog 10.000 ljubljanskih otrok letovalo na dnevnih letovanjih v Vikrčah in na Sori. Občine bodo organi-nizirale v 35 krajih letovanja za 8000 otrok. Stroške bodo nosili: občine 18 milijonov, Zavod za socialno zavarovanje II milijonov din, ostalo pa starši. Zveza prijateljev mladine pa je v Omišlju v Dalmaciji organizirala počitniško taborjenje za vajence.
V	sklad Angelce Ocepkove, za gradnjo otroške ustanove, ki je bil, kakor smo že poročali v prejšnji številki, ustanovljen ob njeni smrti letos junija, so do začetka julija delovni kolektivi, družbene organizacije in posamezniki iz Slovenije prispevali že 14 milijonov dinarjev. V sklad so prispevali tudi naši izseljenci. Rojakinja Josie Zakrajšek iz Clevelanda, predsednica organizacije Progresivnih Slovenk Amerike, je poslala za sklad 10 dolarjev.
Pred kratkim je v Malem dolu pri Komnu slavila svoj 80. lojstni dan Vincencija Kodrič, roj. Petelin. Čestitalo ji je pet sinov in tri hčeie s svojimi družinami. Poklonili so ji tudi šopek osemdesetih rdečih nageljnov. Zdrenovo mamo, kakor ji po domače pravijo, so med vojno partizani in aktivisti dobro poznali, saj jim je njen dom bil neštetokrat varno zavetje. Vsi njeni sinovi so bili med vojno v vrstah partizanskih borcev, zato je bila mati trikrat pregnana in njen dom požgan. Njen mož je pred sedmimi leti podlegel posledicam vojne. Hčerka Jožefa pa ji je pred tremi leti umrla v Clevelandu.
Tovarna za predelavo sadja in izdelavo likerjev »Fructal« v Ajdovščini si je nabavila mnoge nove stroje in prenovila prostore. Lani je »Fructal« odkupil na Goriškem za 300 vagonov povrtnine in sadja. Tovarna, ki zaposluje okrog 300 delavcev, predvsem žensk, lahko predela letno do 10.000 ton kmetijskih pridelkov.
Na kumanovTskeni polju v Makedoniji so lani dogradili prvii del velikega namakalnega omrežja na '2979 ha zemlje. Zdaj z gradnjo nadaljujejo. Predvsem bodo morali zgraditi 71 metrov visok jez, da bodo zajeli okrog 20 milijonov kubičnih metrov vode. Celotno namakalno omrežje bo obsegalo 10.000 ha rodovitne zemlje.
V	Kamniku gradijo na Stari grad vlačilno žičnico, po kateri bodo prepeljali gradbeni material za povečanje planinskega doma, ki ga obiskuje vedno več izletnikov in je postal pretesen.
Več kot 800 stanovanj bodo letos začeli zidati v Ljubljani na zadružni podlagi. Člani stanovanjskih zadrug bodo gradili predvsem dvosobna stanovanja.
Zagrebško filmsko (podjetje dokončuje barvati film, namenjen našim ameriškim rojakom. Filmska kamera je lani spremljalu rojake na izletu po Jugoslaviji na prireditve izseljenskega tedna ' Bosno. V filmu so prelepi posnetki iz Srbije, Bosne, Hercegovine, Dalmacije, Slovenije in Hrvatake.
Spomenik• mornarjem o Kraljeviči, ki so padli o NOV
OB 30-LETN I C I
pevskega zbora »France Prešeren« v Chicagu
Eden od najmarljioejših pevskih zborov naših ameriških rojakov izven Clevelanda je moški pevski zbor >France Prešeren« v Chicagu. Ta zbor proslavlja letos 50-letnico svojega uspešnega delovanja.
Zbor >France Prešeren< je bil ustanovljen dne 29. jan. 1929 v restavracijskih prostorih Paola Bergerja, v katerih je deloval ves čas, dokler ni prišel ta gostinski obrat o letu 1957 v tuje roke. Odtlej deluje zbor o Slovenskem delavskem centru v Chicagu.
Med ustanovitelji zbora so bili Martin Janežič, Martin Mihelič, Frank Gradišek. Anton Gradišek. Anton Potočnik, Louis Slamnik, Anton Udovicli in Paul Berger, za tem pa še Fran Stonich, Frank Japich, Frank Teropšič, Joseph Zupančič, John Rokavec, Martin Hren in Frank Gradišar. Ker, so takrat delovali v Chicagu še štirje drugi slovenski pevski zbori, ki pa so bili vsi mešani (Sava, Slovan, Lira in Adrija), so ustanovitelji sklenili, da bo ta novi zbor moški zbor, ki pa bo z vsemi drugimi sodeloval. V prvi odbor so bili izvoljeni: za predsednika Martin Mihelič, za tajnika Anton Udovich, za zapisnikarja pa Paul Berger. Pevovodja je postal Martin Janežič, ki je vodil in učil pevske zbore že po raznih naselbinah o Ameriki in Nemčiji. Bil je sicer samouk, toda dober pevovodja.
Ime so izbirali med tremi: moški zbor SNPJ, France Prešeren in Simon Gregorčič. Po daljši razpravi je bil soglasno sprejet >Prešeren«. Med smernicami za delo zbora je bilo sklenjeno, da bo deloval na svobodomiselni podlagi, toda ne bo se vmešaval o politično in versko miselnost svojih članov. Deloval bo za prospeh narodne kulture in bo sodeloval kjer koli in kadar koli, kadar bo šlo za narodno in kulturno zadevo.
Prvič je zbor nastopil na koncertu pevskega zbora *Lira« 14. aprila 1929 in zapel tri pesmi. Drugi nastop je bil 21. maja 1929 ob 9. redni konvenciji SNPJ v Chicagu. Prvi svoj koncert pa je imel 24. novembra 1929 v dvorani SNPJ in na tem koncertu je sodeloval tudi zbor *Lira*. Peli so slovenske umetne pesmi, uprizorili pa tudi še enodejansko burko. Dvorana je bila povsem polna.
Odtlej ima zbor redno tri prireditve na leto. To so spomladanski in jesenski koncert ter piknik na poletje. Na koncertih so razen narodnih in umetnih pesmi tudi kake igre, enodejanke ali dvodejanke. Tako so programi deloma klasični, deloma pa šaljivi — in navadno poslušalcem ugajajo. Vse prireditve, ki jih je bilo doslej že veliko število (samo koncertov je bilo že več kakor 60),
so bile dobro obiskane in so pritegnile tudi goste drugih narodnosti, ki dotlej o Slovencih niso vedeli mnogo. Na jubilejnem koncertu ob 20-letnici zbora je bilo 1700 udeležencev, kar je rekordno število za koncerte slovenskih zborov. Koncert ob 50-letnici zbora bo letos na jesen.
»Prešeren« je sodeloval s številnimi zbori, ki so pred vojno organizirali festivale, na katerih so nastopali: iz Chicaga >Prešeren« in >Sava*, iz So. Chicaga »Slovanu, iz La Salta >Sočat, iz ITauLegana zbor Slovenskega narodnega doma, iz Mil-rvaukeeja >Naprej« ter >SNPJ Junior Ali Starš Chorusc. Ti festivali so bili prirejeni vsako leto o drugem mestu in so trajali od 1957 do 1940, ko so o Chicagu nastopili še vsi zgoraj navedeni zbori.
V zadnjih letih pa nastopajo na koncertih »Prešerna« tudi pevski zbor Slovenske ženske zveze iz Chicaga, nekateri sindikalni pevski zbori (kakor zbor podjetja C rane), plesalci Slovenskega radijskega kluba, baritonist Draguiin Soštarko, pevka Marie Petek-Sebastian in drugi.
Pevovodje so bili doslej štirje: Martin Janežič, Anton Kvaderas, prof. Frank Kubina in Frank Gradišek. Prof. Kubina uči zbor že skoraj 25 let.
Veliko zanimanja za zbor je tudi med otroci slovenskih staršev, rojenimi o Ameriki. V zboru prevladujejo zdaj pevci, rojeni v Ameriki. To so danes že starejši možje drugega in mlajši možje tretjega slovenskega rodu, ki postopno zavzemajo mesta pevcev-priseljencev iz domovine. Tudi med obiskovalci koncertov imajo v Ameriki rojeni obiskovalci večino. Zaradi tega ni čudno, če je o zadnjih letih na sporedu tudi kaj angleškega.
Prešernooci so izdajali tudi svojo publikacijo *Prešernov glas« (Preserens Bulletin), ki je bil ustanovljen že pred drugo vojno. Svoj posebni pomen je dobil med vojno, ko je bilo 18 pevcev v ameriški vojski. Takrat je »Prešernov glase izhajal na štirih straneh in bil ciklostiran (mimio-grafiran). Pošiljali so ga članom v tiste dele sveta, kjer so se vojskovali.
Zbor je izdal tudi dva albuma gramofonskih plošč s slovenskimi pesmimi, ki jih je pel zbor oziroma so posnetke dobili v Ljubljani. Plošče so bile kmalu razprodane, saj naši rojaki v Ameriki zelo ljubijo slovensko pesem. Leta 1954 so priredili »pozdrav domovini«, ki obsega kratek govor in tri pesmi, ose posneto na magnetofonski trak.
Ob 50-letnici moškega pevskega zbora >France Prešeren o Chicagu, ki je kakih 400 milj naokrog danes edini slovenski moški pevski zbor, želimo, da bi še dolgo in uspešno deloval. co. A. Kristan
T^ri prošnje
Imam tri prošnje, dekle, nocoj, tri prošnje lepe, če smem s teboj?
Je proa prošnja za zvesto srce, za močno srce, kot so moje roke.
Je druga prošnja za čiste oči, za take oči, da otrok se rodi.
Je tretja prošnja za mir srca, za mir srca o objemu sveta.
Imam tri prošnje, dekle, nocoj, tri prošnje lepe, če smem s teboj,
če smem s teboj pod soj zvezda, na toplo dlan zemlje o naročje polja.
Anion O k o I i * h , Bnrberton, O.
KAKO SVA Z MATERJO polha LOVILA
Doma sem iz Loške doline, kjer je bilo včasih vse živo polhov, zato ni črnino, da sem tudi jaz že v otroških letih začel loviti te male živalice. Sedem let mi je bilo takrat in še pošteno smrkav sem bil, zato se seveda tudi kot polšji lovec nisem mogel'meriti z odraslimi. Ampak lovil sem jih pa vendarle ... Nekega dogodka iz tistih dni v zvezi s polhom se posebno živo spominjam.
Bilo je poleti, meri šolskimi počitnicami. Z materjo sva šla v gozd obirat rdeče maline. Kar sem na neki bukvi zagledal luknjo. Brž sem odlomil vejico in začel drezati vanjo. Kmalu se je začulo godrnjanje polha.
»Mati, mati, polh je notri,« sem veselo kriknil.
Mati je takoj prišla 'in ko je ugotovila, da se nisem zmotil, me je začela bodriti: »No. le drezaj, lonček, le drezaj. Ko bo polh ven prilezel, ga bom pa zgrabila.«
Pako se je začel najin lov in oba sva bila prepričana, da se bovu vrnila domov s plenom. Polh je po mojem dolgotrajnem drezanju končno res prilezel iz luknje, toda namesto da bi mati zgrabila njega, je bil on urnejši in jo je prvi z ostrimi zobmi pošteno zgrabil za prst. Mati je zavpila od bolečine.
»Joj, joj, Tonček,« je ječala, »hitro ga zadavi, saj mi bo prst odgriznil.«
Držala je roko proti meni. na kateri ie visel polh. Z vso močjo sem ga stisnil za vrat. Končno
je obmiroval. Odprl sem mu gobček in rešil materin prst, polha pa vrgel na tla, kjer je negiben obležal.
Mati je tarnala in stokala ter ogledovala krvaveči prst, tudi jaz sem bil zbegan in sem za trenutek pozabil na polha. Ta pa je medtem prišel k sebi. malo pobrcal, nato pa vstal in jo pobrisal nazaj do bukve. Jaz seveda za njim. Toda polh je bil urnejši. Kmalu je bil visoko na deblu, da sem ga dosegel komaj za rep. Krepko sem ga prijel. Ne boš mi ušel, ne! sem zarobantil in potegnil. polh, ki mu je šlo za kožo, pa seveda tudi in tako sem mu skoraj rep izpulil — vsaj koža in seveda dlaka mi je ostala v roki — polh pa jo je popihal.
I ako se je takrat klavrno končal moj polšji lov. Loški polharji so vedeli včasih povedati dosti zanimivih zgodb. Tu v Ohiu in menda nikjer v Ameriki nimamo polhov. Lovimo pa veverice, ki jih je več vrst. Seveda pa imamo dosti tudi druge divjadi, kakor: srn, fazanov, zajcev, jerebic itd. Ker sem strasten lovec, je moje največje veselje, biti s puško v gozdu ali na polju. Tudi strasten ribič sem. Rib imamo tukaj dosti v jezerih. Letos sem imel srečo, da sem ujel 14 funtov težko ribo, ki ji tukaj pravimo Silver-cat, slovenskega imena pa ne vem. Ker je bila ta riba nenavadno velika in težka, sem dobil za svoj ribiški plen od naše športne organizacije nagrado 15 dolarjev.
BLED
središče jugoslovanskega športa
Prvu, 'ki so «poznali, da tima Bled ne samo obilo prirodnih lepot, marveč tudi mnogo pogojev za razvoj raznih športov, so bili veslači. Že lefta 1949 so priredili na Bledu državno veslaško prvenstvo, naslednje leto pa mednarodno regato. Prvi so prišli najbližnji sosedje — Avstrijci, Nemci, Italijani, za njimi pa še Švicarji, Francozi. Belgijci, 'Nizozemci itd. Vsi ti so se. polni najlepših vtisov, vračali v domovino kot prvi navdušeni propagandisti Bleda in njegovih lepoti.
Veslačem so se v naslednjih letih pridružili še atleti, plavalci, nogometaši, telovadci, smučarji, košarkarji itd. Kdor je enkrat preživel na Bledu nekaj sončnih dni, ga ni mogel pozabiti. Zato ni čudno, da so se jugoslovanski nogometaši pripravljali za svetovno nogometno prvenstvo leta 1958 v Švedski prav na Bledu.
Višek priznanj je dosegel Bled leta 1956, ko je bilo na Bledu evropsko veslaško prvenstvo. Prišli so najboljši veslači in veslačice iz 21 držav. Pohvale so deževale z vseh strani. Posebno všeč je bilo na Bledu Rusom. Njihov treneT je nekoč vzhičen vzkliknil: »Ah, kakšen sijajen zrak imate tukaj! Ln kakšen blažen mir v okolici! Tu bi morali vsi ljudje učakati sto let!«
Med številnimi ljubitelji Bleda je treba omeniti še enega, danes žal že pokojnega: gospoda Gastona Muli ega, predsednika Mednarodne veslaške zveze. Ta čvrsti Švicar, ki ga je poleti 1958 ugrabila smrt v najlepših letih, je bil navdušen ljubitelj Bleda. Po evropskem prvenstvu na Bledu je napisal tole: »Na Bledu je najlepša veslaška proga na svetu. Poznam skoraj vse
proge sveta, toda blejški lahko postavimo oh bok le progo na jezeru Rotse; v Švici.«
V čem pa je prednost hlejvskoga jezera? Predvsem je tu voda brez podvodnih tokov, ki sicer zelo motijo veslače. Površino jezera ščitijo pred vetrom okoliški hribi, razen tega pa je proga dolga ravno prav, kot zahtevajo mednarodni predpisi — 2000 m. Ker je jezero dovolj široko, lahko vštric vesla po šest čolnov v ravni progi, medtem ko morajo na drugih progah čolni zavijati ali pa jih lahko vesla vzporedno le po štiri. Vsem tem izrazitim prednostim je treba dodati še ugodno klimo, dober zrak. udobne hotele, ugodne komunikacijske zveze itd.
Zadnja leta so začeli Bled zaradi ugodne klime in drugih prednosti uporabljati tudi drugi športniki. Lani je športna zveza Slovenije na Bledu prvič organizirala več tečajev, vse pa kaže, da bo na Bledu 'teh tečajev in tekmovanj vse več in več. O razmahu športne dejavnosti na Bledu je rekel predsednik občine Kapus:
»Bled je dobil po osvoboditvi celo vrsto krasnih objektov — stadion za nogomet in atletiko, igrišča za odbojko in košarko, kegljišče, žičnico, balinišče in sankališko progo, dn sploh ne govorimo o pogojih zn plavalni in veslaški šport. Bled ima zdaj enega najlepših hangarjev v Evropi za 50 čolnov. Občina bo z vsemi silami podprla športno dejavnost, saj bo s tem Bled tudi turistično ogromno pridobil. Ob čolnarni smo športnikom odstopili 'lepo vilo. kjer bo mogoče organizirati irazne tečaje, pa tudi za tekme bo lahko služila. Upam, da bo Bled prav kmalu pomemben jugoslovanski športni center in sploh eldorado vseh naših športnikov.«
Regata na Ble jakem jezeru
Slovenski filmi v Avstraliji
V Melbournu v Footscrayu so nedavno predvajali jugoslovanski film. in kar je nas Slovence še posebej navdalo s ponosom, je bil to prav slovenski film »Dolina miru«. Poleg tega filmu so predvajali še štiri dokumentarne filme iz Slovenije. Vse je posnelo slovensko filmsko podjetje »Triglav film« iz Ljubljane. Film je tukaj zelo ugajal in so v domačih časopisih izšle pohvalne kritike. Predvajali so ga skozi tri tedne v La Scnla Theatre v Footscrayu. Tudi jaz sem si ga ogledni in mi je bil zelo všeč. Pričakujemo in želimo, da bi nas tukaj v daljni Avstraliji še kdaj obiskal kakšen lep jugoslovanski filin.	hran Kranjc, Gcelong, Vicloria
»Zarja«, uradno glasilo Slovenske ženske zveze p Ameriki, praznuje o juliju tridesetletnico. K lepemu jubileju toplo čestitamo1 ustanoviteljem, uredniškemu odboru in sodelavcem!
Slovenska izseljenska matica
V SPOMIN ANTHONY JU SVETU
Üne Í. junija je umrl v Ridge-woodu (Brooklyn) pri New Yorku v starosti 55 let rojak Anthony F. Svet. Pokojni A. Svet je bil dolga leta upravnik »Glasa naroda«, bil je tudi uradnik slovenske banke Sakser Co. v New Yorku. sicer pa je bil eden od nujvidnejših javnih delavcev med Slovenci v New Yorku in okolici. Bil je predsednik Slovenskega samostojnega bolniško podpornega društva v New Yorku in član društva All Americans št. 580 SNPJ. Prav tako je bil dolgoletni član slovenskega pevskega zbora »Slovan« in je sploh sodeloval pri vsaki stvari, ki bi bila v prid slovenskim rojukom. Prav do zadnjega je bil tudi zastopnik newyorskega slovenskega časniku »Glas naroda«, ki ga izdaja in ureja Anna P. Krasna. Zapušča ženo, sina in tri hčere. Užaloščeni družini in pa »Glasu naroda« izreka sožalje Slov. izseljenska matica.
J U G C )S LOV A N S k A BOLNIŠNICA V BUENOS AIRESU
Akcija za zgraditev jugoslovanske bolnišnice v Buenos Airesu, ki je v teku že daljšo dobo, je spet oživela. Za uresničenje te zamisli si prizadevajo tamošnji slovenski, hrvaški, srbski in makedonski priseljenci. Nedavni sestanek je vodil prof. Lojze Horvat, načrte sta pa obrazložila arh. Sulčič in dr. Štefan Brešan.
UMRL JE SLOVENSKI ZDRAVNIK
Dne 10. maja je umrl v Chicagu dr. Rudolf Zaletel, star 69 let. Podlegel je raku. Pokojni dr. Zaletel je bil doma iz Ljubljane in je bil Han društva št. 86 SNPJ. Med vojno in po vojni je sodeloval v raznih pomožnih akcijah za staro domovino in je bil aktiven tudi v SANS. Pred nekuj leti je bil na
obisku v Sloveniji in je takrat podaril ljubljanski univerzi bogato zbirko strokovnih, zlasti medicinskih knjig.
50-LETNICA KLUBA »LJUBLJANA« V CLEVELANDU
Dne 1?. maja so v Clevelandu proslavili 30-letnico kluba »Ljubljana«, ki združuje predvsem priseljence iz Ljubljane in bližnje okolice in pa častilce bele Ljubljane. Prireditev je bila v amer.-jugoslovanskem centru na Recher Ave. v Euclidu. Seveda niso pozabili zapeti tudi klubske himne, ki je znana »Stoji, stoji Ljubljanca, Ljuhljanea dolga vas!«
ZDRUŽITEV DRUŠTEV
V	Chicagu se je društvu SNPJ »Delavec« št. 8 pridružilo društvo št. 49» SNPJ. Slednje društvo je imelo 86 odraslih in 25 mladinskih članov in večina je prestopila v društvo št. 8. Nekateri člani prejšnjega društva pa so se pridružili društvu št. 100 SNPJ »Trailblazers«.
USPEŠNO DELO FARME SNPJ V CLEVELANDU
V	Clevelandu imajo naši rojaki že 20 let lastno farmo oziroma izletni prostor v Chardonu pri Clevelandu, ki ga upravlja clevelandska federacija društev SNPJ. Poleti je ta farma stalno zasedena. V »Prosveti« je bil objavljen koledar piknikov za letošnje poletje. Od
24.	maju — ko bo prva prireditev
do 27. septembra je predvidenih kar 22 piknikov in to ne samo vsako nedeljo, ampak večkrat tudi na soboto. Vse te piknike prirejajo samo organizacije v okviru Slovenske narodne podporne jednote in z njo sodelujočih naprednih društev.
PREDAVANJE PRI DRUŠTVIH SNPJ
Društvo št. 228 SNPJ v Ringu, Kans. je predvajulo 7. junija na banketu za svoje člane slike z obiska v Jugoslaviji in film z zadnje konvencije SNPJ.
DESET LET ARCADIAN PARKA
Zgledu Clevelandčanov, ki imajo svojo izletniško farmo SNPJ, so deset let pozneje sledili tudi v Mihvaukeeju, Wis., kjer so kupili tak prostor z Arcadian parkom. To
Dom rojaka Batiča, ameriškega povratnika in pridnega dopisnika ameriških listov, o Žabji vasi pri Škofji Loki
pomembno obletnico bo proslavila tamošnja federacija društev SNPJ s skupnim piknikom, ki bo v tem parku 9. avgusta.
VELIK SEMENJ V CHICAGU
Odbor petdesetih, ki zbira sredstva za nov slovenski dom v Chicagu, bo priredil v letošnjem jio-letju v Chicagu velik semenj. Krožek št. 9 Progresivnih Slovenk bo imel na tem bazarju tudi svoio stojnico, kjer bodo prodajali ročna dela svojih članic. Sodelovala bodo tudi druga društva, kakor društvo št. 102 SNPJ »Nada« in društvo »Pioneers«. Polovica dobička pojde v sklad za dom, druga polovica pa ostane društvom.
MATI' VOGRICH PONOVNO IZVOLJEN
V La Sallu, 111. je bil znani rojak Matt Vogrich ponovno izvoljen za štiriletno dobo v urad pomožnega nadzornika tamošnje mestne občine. Kakor na vseh prejšnjih volitvah je dobil tudi to pot največ glasov. Za enak položaj je kandidiral tudi rojak Adolf Peterlin ter se je kar dobro izkazal, vendar pa je dobil nekaj več kakor sto glasov premalo, da bi bil izvoljen.
OBLETNICE DRUŠTEV SNPJ
Dne 24. maja je proslavljulo 55-letnico svoje ustanovitve društvo Bratstvo št. 6 SNPJ v Syganu, Pa., ki je eno od društev ustanoviteljev Slovenske narodne podporne jednote, ki je letos tudi proslavljalo 55. obletnico ustanovitve. Na prireditvi, ki je bila v lastnem domu uu Svganu, je bil glavni govornik
predsednik SNPJ Joseph L. Culknr. Nastopila sta tudi pevski zbor »Prešeren« iz Pittsburgha, Pa. in moški zbor iz Clarindgea. Pa. vO. maja je proslavljalo 35-letnico ustanovitve društvo št. 540 SNPJ v Elizabeth, N. Y. Tudi tu je bil glavni govornik Joseph L. Culknr iz Chicaga. — 20. junija pa je imelo proslavo 50-letnice ustanovitve društvo SNPJ št. 107 »Planinski raj« v St. Louisn, Mo. Proslava je bila v zlati sobi tamoš-njega hotela Jefferson.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ROJAKOV V ARGENTINI
Za profesorja prava na univerzi v Buenos Airesu je bil nedavno imenovan dr. Milan Komar iz Ljubljane, kjer je pričel s študijem prava, a ga je dokončal v Italiji. Poleg s pravom se dr. M. Komar ukvarja tudi s socialnimi vedami in s sodobno filozofijo. — Naslov doktorja gospodarskih ved pa je dobil na univerzi v Buenos Airesu nedavno Peter Rant iz Kranja na Gorenjskem. Za doktorsko disertacijo je napisal razpravo o slovenskih naseljencih v Argentini.
POČASTITEV TONETA ŠUBLJA OB 60-LETNIC1
Splošno znani slovenski operni pevec in zborovodja clevelandskih slovenskih pevskih zborov T o n e Š u b e 1 j je praznoval 26. aprila svoj 60. rojstni dan (gl. tudi »Rodno grudo« št. 3 iz leta 1959, str. 78-79). Ob tej priložnosti so mu priredili člani pevskih zborov Glasbena matica, Slovan. Triglav in Pevski zbor mladinskega krožka št. 2 SNPJ, ki jih uči, prijeten častni večer v dvorani aineriško-jugoslovanskega centra na Recher Ave. v Euclidu in so mu v zahvalo za njegovo delo poklonili lep televizijski sprejemnik. Tudi mi čestitamo prvaku naših zborovodij v ZDA in mu želimo, da bi še dolga leta zdrav in čil vodil naše zbore ter tako krepil slovensko kulturo in slovensko narodno zavest med ameriškimi rojaki.
LEPI USPEHI SLOVENSKIH DENARNIH ZAVODOV V ZDA
Jugoslovansko hranilno in posojilno društvo (Jugoslav Savings and Loan Ass.) v Chicagu je zaključilo poslovno 1. 1958 z uspehom. Skupne vloge znašajo 14 milijonov dolarjev.
Društvo ima zdaj 4987 članov in obrestuje vloge po 4 %. Letos proslavlja 40-letnico obstoja. Nameravajo zgraditi ali kupiti nove moderne poslovne prostore, ki bodo večji od sedanjih. — Prav tako deluje uspešno Hranilno in posojilno društvo na St. Claim (St. Clair Savings and Loan Ass.) v Clevelandu, ki ima tri poslovalnice. Bilančna vsota znaša 31,788.000 dolarjev, od tega je vlog 27 mili j. dol., rezervnega sklada ter nerazdeljenega dobička pa 2,170.000 dol. V gotovini in v državnih papirjih ima 4 milijone dolarjev, v posojilih na prvo vknjižbo pa skoraj 25.500.0(H) dol.
ŽIVAHNO UDEJSTVOVANJE ROJAKOV V FONTANI
Rojaki v Fontani se kar živahno družabno udejstvujejo. Priredili so že materinski dan, ko so skuhali samo moški zelo okusno kosilo. Nastopil je tudi pevski zbor. — 7. junija je imel pevski zbor samostojen koncert, 14. junija je proslavljalo svojo obletnico društvo št. 615 v Los Angelesu, 21. junija je bil dan očetov, ko so kuhale samo ženske, 28. junija pa je bil piknik Califor-nijske federacije SNPJ v Lytle Creeku. Polovica presežku tega piknika je šla za slovensko zavetišče v Californiji.
AVSTRALIJA IN IZSELJENCI
Avstralske izseljenske oblasti so v poročilu o priseljencih naglasile, da je treba poskrbeti za izboljšanje tako imenovane rasne lestvice, po kateri naj bi prevladovali priseljenci severne rase nad južnimi. V Avstralijo prihaja čedalje več Italijanov in Špancev, medtem ko ni pripadnikov severnih evropskih narodov. Zaradi tega so obljubili za priseljence iz Anglije, Belgije in Nemčije posebne olajšave. V poročilu je rečeno, da živi v Avstraliji 60.000 priseljencev jugoslovanskega porekla oziroma rodu.
KEGLJAŠKA TEKMOVANJA NAŠIH ROJAKOV
V aprilu in maju je bilo v ZDA več kegljaških tekmovanj, ki kažejo, kakšno veselje imajo naši rojaki s kegljanjem. Tako je bila zadnjo soboto in nedeljo kegljaška tekma društev Ameriške bratske zveze. 3. maja je bila kegljaška tekma društev Ameriške bratske zveze na srednjem zahodu. — Tudi v Lorainu so imeli 2. in 3. maja kegljaške tekme, ki so bile pod pokroviteljstvom lorainskih društev in Eastern KSKJ Booster Cluba. Teh tekem so se udeležile kegljuške skupine društev Krunjsko slovenske katoliške jed-note iz Jolieta, Chicaga. Steeltona, Pa., Strabana, Pa., Clevelanda, Bar-bertona in Girurdu, O.
Družina Johna Pestotnika in Malta Dolencu iz Clevelandu — tri generacije — sami zavedni Slovenci
DOKLER BO SE KAJ SONCA IN DOLARJEV Detroit, Mich.
Rodno grudo imam rad in bom njen naročnik', dokler bo še kaj sonca in dolar jen.
Jakob C or up
TUDI SLOVENCI V AVSTRALIJI R! IMELI marsikaj povedati
Melbourne, Vic., Avafrallja
Pošiljam Vam naročnino 7,u Slovenski izseljenski koledar. Zelo mi je nšeč. saj je imiti nooosii in lepili fotografij iz domovine. 7. velikim zanimanjem sem bral članke o življenju naših rojakov. ki so raztreseni po vsem svetil. Le o življenju Slovencev v Avstraliji ni nihče nič napisu!. Seveda je to naša krivda, kaže. da nobenega takega, ki bi mn pero gladko teklo, ni zaneslo na tu daljni otok. Imeli pa bi marsikaj zanimivega povedati in upam. da v koledarju 1960 le slišite kaj tudi od nas.
A. Gali
KAKOR. DA SEM POPILA NAJBOLJŠA DOMAČA ZDRAVILA K yrkliut. Švedska
Najlepša hvala za poslano >Rodno grudo« in koledar. katerega sem bila prav vesela, saj sem v njem našla posnetek mojega domačega kraja Velenje in druge, ki vsi resnično lepo napredli jejo.
>Rodne grudes sem še posebno vesela, ker me sproti seznanja o dogodkih o domovini in za trdno vem. da bom njen stalni naročnik, ko jo preč it am, se mi zdi. da sem popila najboljša domača zdravila. Pošiljam Vam tlenur za naročnino obeh publikacij in prispevek zn tiskovni sklad. Lepe pozdrave osem pri matici in vsem rojakom po svetu.
Slanu Skoberne
IMAM LEPE SPOMINE Eveleth, Mimi., /DA
Pošiljam ček za 4 dolarje, da bo poravnana naročnina >Rodne grude< za nazaj in
! /lil/n/liic/o	7
za naprej. Lepo pozdravljam vse, ki delate pri matici. saj imam na Vas najlepše spomine iz leta 1991, ko sem bila n Vašem uradu in ste mi postregli z domačo slivovko. Hvala Vam! Želim, rla bi tudi letos imeli veliko obiskovalcev, saj se bodo pri Vas osi dobro počutili.
Vrance, Slerle
Rojak John Lokar, ki kandidira v Kuclidu na župansko mesto proti Keneth Virusu, ki je n Kuclidu že 22 let župan
V TEM KRAJU SVA CISTO SAMA Cite Ceramigne, Francija
Želiva postati naročnika i Rodne grades, ker sva v tem kraju z možem edina Slovenca. Drugi so zelo oddaljeni od naju. zato si iskreno želiva Vašega lista. Tako bova zvedela vsaj nekaj novic iz rojstne domovine. In še eno prošnjo imam. če je mogoče, pošljite mi letošnji koledar. ?.e v naprej najlepšu livalu.
Murija in Franc Obidic
SE VELIKO USPEHA V DELL Milwaukee 10, Wise., ZDA
Pošiljam Vam šest dolarjev za ponovno naročnino > Rodne gruden in za *Slo-venski izseljenski koledart. Želim še mnogo uspeha v Vašem delu.
Helen Ambrožiči»
RADA BI BILA TUDI JAZ MED LETOŠNJIMI OBISKOVALCI Chicago 8, III., ZDA
Slišala sem. da boste v letošnjem ¡roletju spet imeli oeliko obiskovalcev iz Amerike. Spet bo veliko dela in zabave. Kako rada bi tudi jaz bila med njimi. Zal zaenkrat ni mogoče, velikokrat pa se spomnim tistih lepili dni v letu 1992, ko sem bila pri Vas, na domačih tleh, med pravimi Slovenci .,.
Vera Cercek
VSE KOLEDARJE SEM PRODAL
Herminie, Pa., ZDA
Sporočam Vam. da sem prodal vse koledarje, katere ste mi poslali kot svojemu zastopniku in da sem jih moral pet nabaviti še od rProsvetes v Chicagu. Pošiljam Vam denar. Provizijo. ki ste jo določili za koledar, sem vračunal za stroške, pri > Rod ni grudi« pa tega ne bom storil. Glede zvišanja cene Vašim publikacijam se strinjam, ker vem. kako je tisk draga stvar. Vaše knjige pa so še posebno lepe in jili osi pohvalijo. Vesel sem. da sem pri razpečavanju teli tudi jaz nekoliko pripomogel. V bodoče bom skušal še več. Ce mi bo čas dopuščal, bom tudi kaj napisal, saj rad storim karkoli za narodno stvar.
John Kupetar
VSE ŠTIRI SMO V ENEM DNEVU PREBRALE »RODNO GRUDO«
Zürich, Švica
Prejela sem na vpogled Vašo revijo. Enako moji dve sestri in hčerka. Rile smo jo zelo vesele in smo jo vse štiri že prvi dan prebrale. Vsebina nam je bila zelo všeč. pran tako lepe fotografije. Ker stanujemo vse o enem kraju, naročamo en izvod z željo, da nam čim-prej pošljete nadaljnjo številko. ki jo bomo težko pričakovale. julka Remfkar
RODNI GRUDI OSTANEM ZVESTA Lincoln, Anglija
Naj povem, da je presrečen tisti dan, ko pride Jepa, zanimiva Rodna grjida, in gledam slike nase domovine, ki slovi po svoj! lepoti in prekaša vse Ulje kraje. Z veseljem in ponosom jo pokažem svojim znancem, seveda so to sa-nfl Angleži, da vidijo, koko lepa je naša dežela.
Prav vse me zanima doma in na tujem, kjer živijo moji številni sorodniki in znanci. V trenutku pa se mi zasmeji srce, ko zvem iz Rodne grude o svoj h sošolcih in rojakih, ki smo se porazgubili po tem šiimein svetu in mnogi že dolgo ne vemo drug za drugega. Zato Vas prosim, na v tej lepi reviji, ki potuje in je znana po vsem svetu, sporočite moje tople pozdrave Feri Zibert o Franciji, katere se tako rada spominjam in tudi njene harmonike, dalje pozdravljam Andreja Derstuenska iz Švedske.
Rodna gruda bo ostala moja zvesta reviija tudi ko se vrnem v lepo domovino. Obenem se naročam tudi na Izseljenski koledar, da nc bom prepozna, kakor letos. Hvaležna Vain v domovini
Zinka Kink
PRAV NA NAŠEM SAHTU JE BILA VELIKA EKSPLOZIJA Jeanne d’Arc, Francija
Oprostite, da se Vam nismo prej zahvalili za poslane note naših lepih pesmi. Vzrok je bila nesreča n našem rudniku, o kateri Vam je gotovo že kaj znano. Prav na našem šahtu je bila tisla velika eksplozija in so med mrtvimi in težko ranjenimi tudi Slovenci. — Prav danes je zopet umrl eden od ponesrečencev, naš rojak. — Za note najlepša livalu od mene, pevovodje in pevskega zbora društva sv. Barbare.
Johann Pribolek
VEDNO BOST OSTALA NAROČNICA VAŠEGA LISTA Waterford, QnL, Kanada
Vedno hočem ostati naročnica Vašega lista, ker najdem v njem mnogo zanimivosti. Prepričana sem, da bo prinašal tudi moji sestri veliko razvedrila in ji budil lepe spomine na domovino, katere ni videla že mnogo let.
Bernardka Vuga
LIST MI JE ZELO VSEC St. Louis. Francija
Prejel sem na ogled Rodno grudo. List mi je zelo všeč. zato se naročam nanj in prosim, da mi ga redno pošiljate. Nakazujem Vam enoletno naročnino, kar pa ostane, naj bo za tiskovni sklad.
Joie Matkooič
RAD BI DOBIL STIKE S SLOVENSKIMI FARMARJI V DRŽAM NEW YORK
torny M. el M., Francija
Ko sem pred dnevi prejel Vaš priljubljeni list Rodno grudo, sem v njem našel mnogo lepih ter zanimivih člankov. Med temi tudi članek z naslovom >Slovenski farmarji v državi Nem Yorks. — Se ko sem bil v domovini, sem se veliko ukvarjal z živinorejo. Tudi tu sem se posvetil temu poklicu. Zelo rad bi dobil stike s kakšnim našim farmarjem iz ZDA. ki se ukvarja z živinorejo, da se seznanim z njegovim načinom dela. Ce mi lahko pri tem kaj pomagate ali svetujete, l am bom zelo hvaležen.
Čenči Lmbreht
ZA PRIHODNJE LETO STO KOLEDARJEV Pittsburgh, Pa.
Pošiljam Vam dne obnovi naročnine za Rodno grudo. Se vedno sem bolan in ne morem sam okrog naročnikov. pa mi oni naročnino kar na dom pošiljajo. Kar se tiče koledarjev, če bom ozdravil, jih bom prihodnje leto naročil sto izvodov, ker so mi letos hitro pošli.
Philip Profar
ŽELIMO VAM VELJKO USPEHOV IN BOLJŠE ŽIVLJENJE VSEM NARODOM JUGOSLAVIJE! LE TAKO NAPREJ!
Frank in Rezka Kerie, Sem Smirna Beach, Florida
PRIDOBILA SEM NOVEGA NAROČNIKA Bučno« Aires, Argentina
Pridobila sem novega naročnika. ki je moj ožji rojak iz Trbovelj. Zelo se je razveselil, ko sem mu posodila šest številk Rodne grude. Koledar pa tudi gre iz rok v roke med rojaki, ki jih jaz ose osebno niti ne poznam ...
Vera S/urm
ŽELELI BI SLIKO STARE KMEČKE PECI Buenos Atfrcs, Argentina
Vsebina in slike v Rodni grudi so mi zelo všeč. enako tudi moji ženi. Tudi hčerke. čeprav so še majhne, jo rade pregledujejo. Naj vidijo. kakšne so naše slovenske vasi. ki jih same še ne Ipoznajo. ?.e več Slovencev tukaj, ki so brali Rodno grudo in jim je zelo všeč, je želelo, da bi v reviji enkrat objavili sliko stare kmečke peči. na katero mnoge vežejo številni lepi spomini. Druge zopet zanima pokojninsko vprašanje za rojake, ki so upokojeni v Argentini in se nato vrnejo domov. Za prihodnje leto naročam dva koledarja in obnavljam naročnino za Rodno grudo.
Jurij kurent
KAR BO V EC, NAJ BO ZA TISKOVNI SKLAD Euclid, O.
Revija je tako lepa in zanimiva od prve do zadnje strani, da bi res ne mogla biti brez nje. Pošiljam 5 dolarjev za naročnino, kar je več, naj bo za tiskovni sklad. Morda se enkrat o
avgustu vidimo, da Vam osebno plačam še naročnino za prihodnje leto.
Marica Lokar
MALO V EC IZ BELE KRAJINE Kirkland Uke, Ont., Kanada
Sporočam, da sem se preselil in prosim. /rošiljaj-te mi Rodno grudo na novi naslov: saj komaj čakam, da jo dobim. Zelo se mi do-pade. vesel bi bil. da bi prinašala malo več iz Rele krajine, kjer sem doma.
Frank Kajin
LEPE POZDRAVE VSEM ROJAKOM PO SVETU Cleveland, O.
Lepe pozdrave pošiljam vsem rojakom n rojstni domovini in no drugih državah. kjer koli se nahajate in berete našo priljubljeno ,Rodno grudm, ki jo vedno reberem od začetka do onca. Doma sem iz ller-pelje-Kozina na Primorskem. Vesel bom. če bom kdaj bral kaj novic iz tega kraja. Morda prihodnje leto na svidenje!
Vinko Codinn
.drobtinice
OSEM KILOGRAMOV ZLATA
Kmet Trifun Stajčič iz vasi Trlič v Srbiji je pri oranju našel kup zakopanih zlatnikov in nakita. Ves zaklad, ki tehta 8 kg, je Stajčič oddal občinskemu odboru.
JUGOSLOVANSKI CAPRI
Po vsem svetu je znana modra pečina na italijanskem otoku Capriju. Malokdo pa ve in to celo tudi v Jugoslaviji, da ima tudi Jugoslavija svojo »modro pečino«, ki je še mnogo lepša od italijanske. Z njo se ponaša otok Biševo v dalmatinskem Primorju. Do nje je mogoče priti le s čolnom, ker je samo del njenega vhoda nad morjem. Stene, osebe in predmeti v njej dobijo neobičajno svetlomodro barvo, ki jo povzročajo žarki, ki se odbijajo od belega peska na morskem dnu. »Jugoslovanski Capri«, kakor pečini pravijo, je odkril dunajski slikar Ransone leta 1884, ko je na Jadranu iskal slikarske motive.
NEVELJAVNA OPOROKA
Sodišče v Clevelandu je ugotovilo. da je slovenski rojuk Rudolf Kordiš, ki je bil v preteklem jjoletju umorjen v svojem stanovanju, zapustil premoženje v vrednosti 8>.000 dolarjev (ali po uradnem tečaju šo milijonov din) za zidavo »spominske ka|>elice«. Ker pa oporoka ni bila podpisana od prič, jo je sodišče razveljavilo. Za glavnega dediča je bila postavljena Kordiše-va 69 let stara sestra Ivana.
POSTREZITE SI SAMI, DRAGI GOSTJE
V Dravski dolini — na Grilovici je planinska koča, kjer si gostje sami postrežejo. Koča je zelo udobno opremljena z vsem. kar človek na oddihu potrebuje. Tildi shramba je dobro založena z jedili in pijačami. Poleg je cenik, ki je zelo zmeren, kakor je poceni tudi prenočevanje v koči. V blagajni je denar od prejšnjih obiskovalcev. Prešteješ ga iu nato doplačaš za živila, kolikor si porabil. Vse je zgrajeno na poštenju in zaupanju. V koči so tudi razne igre za zabavo, sploh prav vse, da se gost dobro počuti.
KRVAVA VODA
Okolica Litije je izredno bogata najrazličnejših rudnin. Tu so že v davnih časih kopali in topili rude. Od vsakega je nekaj: svinca, harita, živega srebra, cinka, srebra, premoga, železa, bakra in drugega. Zaradi zelo primitivnih načinov izkoriščanja rudnikov je bilo v preteklosti več težkih rudarskih nesreč. Med Litijo in Savo izvira v bližini opuščenega rudnika studenček, ki je zaradi obilice železa v zemlji kar temnorjav in rdeč. Ljudje pravijo, da tam teče iz zemlje kri rudarjev (nekoč jih je namreč v tistem rovu petdeset zasulo), studenčku pa rečejo od takrat krvava voda.
VARČNI GOSTILNIČAR
Šegavi Ribničani bi radi drug drugega spravili v kašo. O enem izmed gostilničarjev pravijo, da je bil še bolj varčen kot so sicer Ribničani. Zvečer, ko je zadnje pijance vrgel skozi vrata, je ustavil uro, da se ne bi kolesa po nepotrebnem preveč izrabila, še bolj kosmata pa je ta, da je svojini otrokom prepovedal gledati skozi okna, ker bi se sicer steklo preveč izrabilo.
d
<9ms dtfwiLn&/ i
KAJ HO M O KIHALE
ti \r.
Dobra kisla pljučka
Telečja, pljučka skuhamo o osoljenem kropu z jušno zelenjavo. Kuhana narežemo na rezance. Posebej kuhamo olupljen, na koščke zrezan krompir. Pripravimo prežganje iz žlice masti. na kateri smo zarumenile nekaj koscev čebule ter nato dodale žlico moke. Ko prežganje lepo zarumeni. dodamo zrezana pljučka. žlico paradižnikove mezge in ščep majaronovih pleoic, zalijemo z juho od pljučk in pustimo počasi vreti. Če je pregosto, zalijemo še z vodo. v kateri snut kuhale krompir, nazadnje dodamo še kuhan krompir, prevremo, po okusu okisamo ter serviramo s kruhovimi cmoki.
Kislo zelje mešano s sladkim
Kislo zelje je zelo dobra kranjska jed. ki je o naših slovenskih domovih doma in na tujem kur dostikrat na mizi. Seveda je zraven treba še kaj — kranjsko klobaso, prekajeno ali sveže pečeno svinjino. Pa tudi brez mesa je kislo zelje izdatna in okusna priloga k ajdovim žgancem, polenti, kruhovim ali krompirjevim cmokom itd. Dobro kislo zelje se tudi takole pripravi. — Pol glavice svežega (sladkega) zelja narežemo na rezance, dodamo prav toliko kislega zelja in oboje skupaj skuhamo v osoljenem kropu. Dodamo ščep kumine. Posebej pripravimo prežganje iz žlice mu-sti. malo čebule in dveh žlic moke. po želji lahko dodamo tudi nekaj ocvirkov. Ko prežganje zarumeni, vmešamo zelje, prevremo in jed je gotova.
(Zgornja recepta rojakinjo Anue Ažman iz Clevelanda)
Zn spremembo — kmečka večerja
l.epe svinjske zarebrnice (karmenuteljce) za vsakega člana družine po eno ope-
čemo na masti, ko smo jih prej mulo osolile in po okusu dodale popru. Ko so rjuvkastorumeno zapečene na obeh straneh, prilijemo prav malo vode, dodamo 4 surove olupljene krompirje, 2 do 4 čebule in 8 rdečih korenčkov. Vse pokrijemo in počasi dušimo. Paziti pa moramo, da ostanejo vsi dodatki — krompir, čebula in korenčki — celi. Jed postavimo na mizo o plitvi skledi, potreseno z drobno sesekljanim peteršiljem.
Polnjena zeljnata glava
Zeljnato glavo (sladko ali kislo) operemo, očistimo in kuhamo nekaj minut v slanem kropu. Noto jo odcedimo. izrežemo sredino ter napolnimo odprtino z naslednjim nadevom: Kos ne premastnega svežega svinjskega mesa sesekljamo ali zmeljemo, osolimo, popopramo. dodamo sesekljan zelen peteršilj, 2 v mleku namočeni ožeti žemlji, nekaj sesekljane čebule, eno jajce in žlico masti. Zmes dobro premešamo in nato nadevamo o zeljnato glavo. Na vrli nadevu položimo nekaj zeljnih listov ali rezin prekajene slanine in prevežemo glavo z vrvico. Nato položimo glavo v lonec z vrelo slano vodo in kuhamo eno uro. Pred serviran jem jo potresemo z drobtinami in polijemo z raztopljenim surovim maslom. Tako pripravljeno ghuio lahko tudi frečemo o pečici ali dušimo na štedilniku. Jed je zelo okusna. Poskusite in dober tek!
Juha iz inožgnn
V ponvi raztopimo za žlico masti ali surovega masla. dodamo očiščene in sesekljane možgane ter jih zalijemo z juho uli vodo in osolimo. Juha nuj vre približno pol ure. Potem ji dodamo vejico majarona, ščep popra in drobno sesekljan zelen peteršilj, še enkrat hitro prevremo in serviramo.
Ledvična julia
Dve svinjski ledvici skuhamo z jušno zelenjavo, ki jim dodamo še dve zrezani kisli kumarici. Ko je ose mehko, zrežemo ledvice na tanke rezine in jih stresemo v juho. Nazadnje juho osolimo, popopramo in dodamo žlico kisle smetane.
Dušeno srce
Eno goveje ali dve telečji srci nabodemo s tankimi
Domače začimbe in
Naše gospodinje imajo po navadi tudi svoje vrtičke dišavnic, ki jih uporabljajo za začimbe k jedem. Marsikje so ti »vrtički« kar v zaboljčkih ali cvetličnih lončkih — toda rečemo lahko, da je le mn-lokatera slovenska gospodinja, pa čeprav živi še tako daleč, brez njih. Ustavimo se prav malo pri nekaterih od teh začimb:
Majaron ■— brez njega gospodinja skoraj ne more biti — saj ga uporablja za izboljšanje okusa pri številnih mesnih jedeh in omakah.
Melisa — izboljša okus mnogim omakuin. dodajamo jo tudi solatam in surovi hrani.
Muškatni oreh — je tudi začimba k omakam ter zelenjavnim in nekaterim drugim juham.
Pehtran — svež, je začimba za solate in omake. Z. njim izboljšamo okus raznim nadevom s skuto. Pehtranova potica je odlična sladica. Pehtran, se-sekljun v kisu, daje zelo prijeten okus solatam in majonezam.
Zelen peteršilj — je pa pri kuhi skoruj nepogrešljiv. Preveč bi bilo naštevanja. za kaj vse pri kubi ga potrebujemo. Za juhe, mesne in jajčne jedi itd. Skoraj vedno ga dodajamo, ko je jed že gotova, razen pri cmokih in mesnih jedeh.
Paprika — ostra in sladka je priljubljena začimba
rezinami prekajene slanine. Na žlici masti zarumenimo nasekljano čebulo ter nato na tej zabeli opečemo srce po obeh straneh. Dodamo timian, sesekljano zelenjavo za juho. Ust lovora ter dušimo. Ko se srce zmehča, ga vzamemo iz kozice, mast o kozici pa zgostimo z moko. prepražimo in zalijemo z nekaj žlicami tople vode, da dobimo gosti jato omako. Vanjo vložimo srce, ki smo ga prej narezale na kose. po okusu solimo in okisamo s kisom ali limono ter hitro ¡moremo.
Poleg ponudimo kruhove ali krompirjeve cmoke in kakšno solato.
kjp jih uporabljamo
za golaž, omake, zelenjavne juhe, k siru itd.
Šetraj — uporabljamo svež in posušen kot dodatek k mesnim omakam, prav tako tudi timian. luštrek svež uli suh.
Listi zelene so nepogrešljiv dodatek h goveji in drugim juham (gobe) in omakam. Žafran dodajamo pecivom in mesnim juham. — Žajbelj — svež ali posušen se dobro prilega mesnim jedem, perutnini in ribam.
Baziliko ali prežiljko dodajamo solati, juham, mesnim in ribjim jedem. Posebno jo upoštevajo primorske gospodinje. — Janež — izboljša okus pecivu in kruhu. — Kapre — so začimbe za omake, mesne jedi in jajčne omake. — krebuljico — svežo dodajamo v majhnih količinah solatam, jajčnim jedem in surovi hrani. — Kumina je vsestransko uporabna pri kruhu, pecivu. mesnih jedeh, svežem in kislem zelju itd.
Koper - kapre — sveže, dobro sesekljane izboljšajo okus solatam in omakam. ribjim in jajčnim jedem pa tudi kuinarum in surovi hrani. — Brinove jagode dodajamo mesnim ribjim jedem. — Luštrek izboljša okus mesnim jedem in juham, prav tako tudi lovorov list. — K domačim začimbam prištevamo tudi čebulo, česen in drobu jak.
M i m i Mate n i e k' :
a ra
PA
ral'/a n «
A i: c v i: ■ i;
Tako je bil torej Jolm Dolinar spet na domačih tleh in sedel je na klopi pod jablano, ki je bila, kakor da se o štiridesetih letih tli spremenila. in tudi klop z naslanjalom in preprosto mizo je bila, kot da je tam še iz njegovih mladih let. Bil je pojoč pomladni dan in skozi rdečkasto cvetje stare jablane je huškul topli veter, da se je zdelo, kot da stara jablana šepeta. John se je nasmihal predse — to, da jablane spomladi o vetru šepetajo, je bilo pravzaprav tisto, kar ga je privedlo domov. Komu j dvu meseca je bilo tega, kur je nekega zimskega večera sedel v mali topli sobi v gugalniku, zraven njega na tleh pa je sedela vnukinja Mari/ z otroškim časopisom na kolenih, gledala pisune podobe in zlogovaje brala s krhkim otroškim glasom:
>In the spring-time ... tlie Apple-trees ... breathing ... in the Garden.* Utihnila je, zamišljeno strmela v list, potem pa je vprašala deda:
>Ded, ali res spomladi jablane šepetajo po vrtovih? c
Zbegalu ga je — otroci te sprašujejo tako nenavadne stvari — potem pa se je domislil nečesa in odgovoril:
•Da, da, Muri/, šepetajo, spomladi, ko so vse v cvetju. Ko sem bil mlad, sem jih velikokrat slišal."
->K je?*
>Tam daleč, kjer sem doma.*
Deklica je prikimala. O njegovi domovini je vedela veliko in mulo in predstavljala si jo je po svoje. Kot nekakšno pravljično deželo, v kut eri je trava bolj zelena, sonce bolj rumeno, gozdovi in reke pa mnogo lepši kot v kraju, kjer so živeli. A'i dolgo mislila na to. ker je bil časopis tako zanimiv. Spet se je sklonila nadenj in brala o pomladi v Kaliforniji, John pa je prisluškoval njenemu drobnemu, pojočemu glasu in mislil na neko drugo pomlad daleč tam n starem kraju.
Od tistega dne je pogosto mislil na to, da bi šel pogledat nazaj n domače kraje. Zima, ki ni bila nobena prava zima. kakršnih se je spominjal iz mladih let, se je polagoma umikala in John Dolinar je vsak dan živeje videl pred seboj dolino, ki jo je zapustil pred štiridesetimi leti. Nekega dne je omenil, da bi šel rad čez morje, in potem je šlo ose kakor samo ob sebi. Spomladi, ko so zacvetele jablane, je bil spet v domači dolini.
Za trenutek mu je bilo, kakor da je prišel tujec o tuje kraje. Tolikokrat je mislil na dolino, kakršno je zapustil, tako živo jo je imel pred seboj, da mu je bilo zdaj, kakor da ga je ogoljufala za ljubezen dolgih štiridesetih let. Vse je bilo drugačno; nikjer oec ni bilo steza, po katerih je hodil nekoč, ne pašnikov, kjer je kot pastir pasel krave, ne malega tolmuna o potoku, kjer je lovil postrvi. Ob potoku je stala velika žaga in pašnik je bil spremenjen v lesno skladišče. Hiše so spremenile svoja lica in skozi vas je tekla nova, široka avtomobilska cesta. Johnu se je stisnilo srce, toda bil je izkušen človek in je vedel, da življenje teče naprej. Celo razveselil se je, da mlademu rodu ni več treba v tuje kraje za kruhom. In polagoma je prepoznaval tudi obraz svoje doline: po robovih in pobočjih so bile še zmeraj raztresene stare domačije, kakor nekoč, pod vasjo je ropotal mlin. Polagoma je tudi prepoznaval obraze, ki jih je zapustil, ko so bili mladi in so zdaj postali poštami, in oni so prepoznavali njega. Pripovedovali so mu, kaj so preživeli, odkar se niso videli in on jim je pripovedoval o delu v rudnikih in svojem življenju v Ameriki. Čez nekaj dni je bil dom spet dom, in čeprav se je marsikaj spremenilo, je bilo le veliko stvari, ki so ostale. Že takoj prvi dan, ko je stopil n sadovnjak, je spoznal staro jablano nad klopico in rekel nečaku, ki je zdaj gospodaril na domu:
»Glej no, stara jablana pa še stoji.«
»Se,« je rekel nečak.
kdo bi si mislil,€ je rekel John Dolinar. »Že takrat, ko sem jaz odhajal, je bila stara in trhla, o votli panj so si znosili čmrlji gnezdo. Mislil	sem,	da ste jo davno posekali.«
Nečak se je nasmejal in prikimal. »Saj	so jo	posekali — jaz sem bil takrat še otrok.	Pa	so na
njeno mesto vsadili drugo, in zdaj se je že to drevo postaralo. Komaj še pomnim, kdaj je bilo mlado.«
John Dolinar je prikimal. Seveda — stare jablane ni bilo več. Toda na njenem mestu je rasla druga, prav tako skrivenčena, prav tako odeta o cel oblak rdečkastega cvetja in veter je pel skozi njen vrh. Nič zato, da je bila druga — Johnu je bilo pri srcu, kakor da ga je vsa leta čakala.
Zdaj je sedel na klopici pod jablano in bilo je čudovito pomladno nedeljsko popoldne, slovesno in malce dolgočasno na način, ki ga ljubiš, kakršne so pač nedelje po vsem svetu. John je mislil na ameriški weekend in da sta se sin in snaha bržčas z malo Mary odpeljala k tistemu malemu jezercu, ki jim je preteklo poletje vsem tako ugajalo, potem pa je mislil na nedeljske popoldneve, ki jih je nekoč presedel pod staro jablano, v prvih popoldanskih urah, ko je bilo na vasi še ose tiho in se fantje še niso zbirali v gruče, da bi odšli o sosednjo vas ali kam povasovat. Po poti spodaj so hodili ljudje — videli so Johna na klopici in so mu zdaleč klicali v pozdrav, on pa jim je odzdravijal in se srečen smehljal vsemu: ljudem in lepemu dnevu. Tako je sedel, in potem je nenadoma prišla čez vrtove k njemu soseda Lucija. Videl jo je, kako gre	počasi skozi sadovnjak, kakor bi se pomišljala,	in	potem
je stala pred njim in preden se je ovedel, da	bi jo	pozdravil, je sedla k njemu na klopico	in	rekla:
»Tako, pa si prišel pogledat domov, Janez?«
Glas je bil globok in postaren, toda nekaj je zazvenelo v njem, kar ga je stisnilo za srce — če bi bit slep, bi spoznal ta glas, in če bi ga zaslišal sredi milijonskega mesta, bi ga izmed oseh spoznal pran tako hitro, kakor na domačem vrtu. kakor n zadregi si je John popravil kravato in malce vznemirjeno rekel:
»Glej jo no, Lucija!«
Zenska se je zasmejala. Tudi smeh ni bil več zvonek, kot nekoč, ne več neskrben in razigran, a tudi na dnu njenega smehu je bilo tisto, kar bi bil takoj spoznal, čeprav bi sedel pred njo z zavezanimi očmi in bi mu rekla kot o mladih letih: »Pa ugani, kdo sem!«
Johnu je nenadoma, kakor da oživlja bolečina, ki mu jo je prizadela pred malone štiridesetimi leti. »Saj sem hotel, da bi prišla za menoj,« pravi. »Pisal sem ti!« t	»Takrat sem bila že z Andrejem o besedi. Prej bi bil moral pisati.«
Johna spet reže in boli. Tako, kot takrat, ko je, novinec, prišel v Ameriko in opravljal najslabša dela, ker niti jezika ni razumel. Potem je postal rudar in takrat je hotel, da bi Lucija prišla za njim.
»Nisem maral, da bi prišla o negotovost,« je rekel. Hotel sem, da bi ti pri meni ne bilo hudega.«
»/, zdaj je že tako,« je rekla ona in se spet malce zasmejala. »Mogoče sploh nisem bila za tuji svet,« je dodala čez nekaj časa.
Pogledal jo je in postalo mu je laže. Morebiti res ni bila za tuji svet in bi vse življenje koprnela po svoji dolini. Sedela je zraven njega, še zmeraj krepka in zdrava dolinska kmetica, on pa je po vsem, razen po srcu postal Američan. »Luko pa tvoji?« je vprašal.
Samozadovoljno je skomignila z rameni. »Dobro, kar dobro. Vsi smo zdravi. Samo enega sina sem izgubila. Padel je v vojni. Nemci so ga ubili. Dolgo se nisem mogla potolažiti. Toda čas zaceli vse rane.«
»Meni je starejši sin padel na Koreji,« je rekel John. »A čas menda res zaceli vse rane.«
Potem sedita in se pogovarjata. Ona mu pripoveduje o domačiji in znancih, on njej o Ameriki, o svojem mlajšem sinu, njegovi ženi in o mali vnukinji. Ničesar več ni, kar bi ju razdvajalo. In potem
se začneta spominjati nekega daljnega časa, pred štiridesetimi leti. John nehote poišče njeno staro, žilnato roko in jo stisne.
.Moj bog, kako sem te imel rad, Lucija/«
>Jaz sem te tudi rada imela.«
Nenadoma je štirideset let izginilo, otlmaknilo se nekam. John nidi Lucijo, kakršna je bila pred štiridesetimi leti — komaj dvajsetletno dekle, nežna in vitka, s težkimi kostanjevimi kitami, ki si jih je povijala okrog glave kot krono in se je zdelo, da jih komaj nosi. Vsepovsod sta se srečavala: pri cerkvi, na sejmu, na vasi. Johna kar zaliva obilje spominov iz tistih let. Pri sosedu so majili turščico in potem so plesali na podu. Lucija je plesala z njim. On je nabijal po podu, da se je dvigal prah in zastiral svetilko, visečo na tramu, da je začela nemirno nihati, Lucija pa se je vrtela v njegovih rokah tako lahko, kakor bi imela krila in bi plavala po zraku. Zavrtel se je in videl pred seboj njen obraz, in drugič spet njen obraz, in zmeraj spet in spet njen obraz, ki je polagoma zardeval, dokler je ni čez in čez prekrila rdečica. Ob nedeljah se je ustavljal pod njenim oknom in prosjačil za nagelj. Dajala mu je razkošno razcvele rdeče nageljne, kakršnih ni videl nikjer več na svetu, da si jih je zatikal v gumbnico in se postavljal z njimi. Rad jo je imel.
Prav tisto jesen je prišel iz Amerike sosedov Jože. Čez morje je odšel tik pred vojno in vaščani so se večkrat menili o njem, da je imel srečo, ker je izginil, preden so ga vpoklicali k vojakom. Ril je ubog krojaček, ko pa se je vrnil, je bil gosposko oblečen, n gostilni je razsipal denar in s seboj je prinesel čudno škatlo, iz katere si slišal muziko, če si si nataknil slušalke na ušesa, in še drugo škatlo, ki jo je bilo treba samo naviti, pa je zaigrala, kar si hotel. Vsa vas se je večer za večerom zbirala pri Joži, ki je pripovedoval čuda o Ameriki in se posmehoval domači siromaščini.
Takrat se je Janez domislil, da bi šel v Ameriko in se kmalu tudi odločil, da poskusi srečo onkraj morja. Doma tako in tako ni imel kaj iskati — domačijo je prevzel brat.
John nenadoma vidi, kako sta se poslavljala. Stala sta za neko živo mejo, bila je pomlad in o meji se je razcvetel črni trn. Bilo je o mraku in on je mislil na svoj leseni vojaški kovčeg, ki ga je čakal doma za vrati, ker je hotel s prvim vlakom zjutraj na pot. Od vseh se je že poslovil — sIqoo od Lucije pa je bilo najtežje.
iKakor hitro si uredim in najdem stalen zaslužek, ti bom pisal. Poslal ti bom denar in vozno karto, Lucija. Ali boš prišla?<
¿kamor boš hotel, samo ne daj. da bi predolgo čakala nate. Skoprnela bi...«
Tako je odšel in minilo je prvo leto in drugo in tretje. Na koncu tretjega leta ji je pisal, da ji pošlje karto in denar. Odgovora ni dobil. Potem pa mu je pisal brat od doma med vaškimi novicami tako nekam vnemamo, vsakdanje: »Letošnji pred pust so tudi plesali. Lucija se je omožila z Andrejem in zdaj smo sosedje .. .<
¿Lepo je bilo pa le, ali ne, Lucija?<
¿Lepo, Janez.t
¿Kaj hočeš — človek je samo enkrat mlad.c
¿Samo enkrat. Pa saj nama menda ni bilo sile. Če te pogledam, mislim, da se ti o Ameriki ne godi slabo.x
¿Ne, ne godi se mi slabo. Dom imam, sina, snaho, vnučko...«
¿Potem je pa vse prav, Janez.t ¿Vse je prav, Luci ja. t
¿Ampak lepo	je le, da sva se po tolikih letih	še enkrat srečala.t
->Rogve, Lucija, da sem mislil na to, ali te bom kaj videl, ko sem	se vozil	čez mor je.t
Nenadoma je zardela. Nekaj, kakor daljni odsev minule mladosti ji je hušknilo čez lica.
¿Jaz sem si pa mislila, ko sem zvedela, da si doma: bogve, ali mi je odpustil. Morala sem govoriti s teboj. Morala sem zvedeti.t
¿Tako vesel sem, da si prišla, Lucija.«
Počasi se mrači nad dolino. Samo na vrhovih je še sonce, daljno, zato pa bolj blesteče, kot podnevi. Trava je tako zelena, kakor nikjer na svetu in nebo bolj modro kot nad Ameriko. Vstala je.
¿Pa poglej kaj k nam, Janez.t ¿■Rad, Lucija.t
Počasi se vrača čez ort. Samo da je zdaj njena hoja bolj prožna kot prej, ko jo je videl prihajati.	Vzravnano gre	— tako je hodila, ko je bila še	dekle. John gleda za	njo. Pri	srcu mu je	dobro	in
hudo.	Hudo, ker je	mladost minila in more zaživeti	samo še n spominih,	dobro, ker je življenje	rado-
darno in mu je poklonilo domači kraj in srečanje z Lucijo.
Skozi razcvele veje starega drevesa pa veje topli pomladni veter in ose cvetoče jablane na vseli vrtovih šepetajo med seboj.
MEIN VETTER IVO
Moj bratranec Ivo živi v starem kraju. Tako pravimo Sloveniji, ki je rojstna domovina mojega deda in babice. Tudi jaz sem Slovenka in sem na to zelo ponosna. Bratrancu je ime Ivo, jaz sem pa Mary. Poznava se samo po fotografijah. Veliko si tudi piševa. On mi piše slovensko, jaz mu odgovarjuin pa v angleščini, tako se izpopolnjujeva v teli dveh jezikih. Ivo živi s starši v Ljubljani, ki je glavno mesto Slovenije. To je lepo, moderno mesto. To mi povedo fotografije, ki mi jih je poslal bratranec. Ivo hodi v gimnazijo in piše, da hoče postati inženir. Kisal bo načrte zn gradnjo novih cest, mostov, tovarn in velikih hiš. Jaz bom zdravnica. To je lep, koristen poklic. Dedek pravi, da bosta z babico prihodnje leto obiskala stari kraj in bosta mene vzela s seboj. Zelo se veselim srečanja z bratrancem in z lepo, belo Ljubljano.
My/ cousin Ii/o
My cousin Ivo lives in the old country. That’s how we call Slovenia, the native country of my grandparents. I am a Slovenian too, and very proud of it. My cousin’s name is Ivo and they call me Mary. We have seen each other only through photos. He is writing to me in Slovenian and 1 am answering in Englis. Thus we are brushing up our knowledge of these two languages. Ivo lives with his parents in Ljubljana, the capital city of Slovenia. It is a beautiful, modern town. 1 can tell so by the photographs my cousin lias sent me. Ivo goes to high-school and he wri-les that he intends to be an engineer. He will draw blueprints for new roads, bridges, factories and big buildings. Myself, I want to be a doctor. It is a beautiful, useful profession. My grandpa says that next year he and grandma are going to visit the old country and take me along. I can hardly wait to meet-my cousin and Ljubljana, the white and beautiful.
Mein Vetter lebt in der alten Heimat. So nennen wir Slowenien, das die Heimat meines Grossvaters und meiner Grossmutter ist. Auch ich bin Slowenin und stolz darauf. Mein Vetter heisst Ivo, ich aber heisse Marie. Wir kennen uns nur durch Photos. Wir schreiben uns auch viel. Er schreibt mir slowenisch und ich antworte ihm deutsch, so vervollständigen wir uns in beiden Sprachen. Ivo lebt mit seinen Eltern in Ljubljana, das die Hauptstadt von Slowenien ist. Das ist eine schöne. moderne Stadt. Davon erzählen mir die Bilder, die mir Ivo geschickt hat. Ivo besucht das Gymnasium und schreibt, dass er Ingenieur werden will. Er wird Pläne für neue Strassen, Brücken, Fabriken und grosse Häuser zeichnen. Ich aber will Ärztin werden. Das ist ein schöner, nützlicher Beruf. Grossvater sagt, er wird mit Grossmutter nächstes Jahr die alte Heimat besuchen und d ass sie mich mit nehmen werden. Ich freue mich sehr auf das frohe Treffen mit meinen» Vetter und mit dem schönen, weissen Ljubljana.
Otl COUSUl D OO
Mon cousin oit dans notre vieux pays. C'est ainsi que nous surnommons la Slovénie, le pays natal de mon grand-père et de ma grand-mère. Moi aussi, je suis Slovène et je suis très fière de cela. Mon cousin s'appelle Ivo et moi, je suis Mary. Nous ne nous connaissons que auprès de photos. Nous avons une correspondence très vive. Il m'écrit dans la langue slovène, je lui réponds en français et ainsi, nous nous complétons dans ces deux languages.
Ivo et ses parents habitent Ljubljana (Lioub-liana), c'est la capitale de la Slovénie. C’est une ville belle et moderne. Je le sais des photographies que mon cousin me les a envoyées. Il fréquente le lycée, il dit qu'il deviendra ingénieur. Il fera des projects pour des nouveaux bâtiments, ponts, usines et maisons hautes. Moi, je serai médecin. C'est une profession belle et très utile. Mon grand-père dit que lui et ma grand-mère visiteront notre vieux pays l'année prochaine et qu'ils me prendront avec eux. Cela sera un rendez-vous très agréable avec mon cousin dans la belle ville blanche de Ljubljana.

n
MlSKO KRANJEC
<k. RLI
Beli oblaki plavajo nad Gederjeoim domom: oblaki pomladanskega popoldneva, ki jili prinaša rahla južna sapa. Nebo je sinje kakor cvet spominčic, ki zdaj najlepše cveto po jarkih. Jablane po vrtu so močno zelene, izza listja je že pričelo kukati sadje; češnje so dozorele. Škorci kriče ves dan nad vrtom in na češnji. Vse okoli tega doma se spreminja in presnavlja: nove pomladi prinašajo novega cvetja, novega zelenja, novih ptic, ki jih pozimi ni bilo; jesen otresa sadje iti listje, zima pregrinja zemljo s sneženo odejo, spreminjajo se oblaki, ki plovejo nad domom, celo nebo se spreminja; zdaj sinje kakor cvetje spominčic, zdaj temnejše, poleti je skoraj belo, razžarjeno, jeseni umazano megleno in pozim! ga prekrije bela megla, ki se dviga bogve od kod.
Le samota, ki je razpostrta nad tem domom, se ne spreminja; ta je večno enaka, stanovitnejsa od sinjega neba.
Od štiridesetih let, kar sta jih Gederjeva skupaj preživela, so jih samo petnajst poživljali otroci. Trije so umrli, samo eden je ostal.
Tega pa je beda pognala po svetu; ne zgolj beda, saj je Geder že nekako skrbel za vsakdanji kruh. Več kot zgolj vsakdanjega kruha pa res ni zmogel, čeprav je garal vse življenje. Tako je usojeno v življenju siromakov; brez vsega začneš in brez vsega končaš; vmes premine petdeset, šestdeset, nemara celo sedemdeset let, če si močan. Vmes je veliko, brezkrajno trpljenje, večno delo, večne skrbi, večno pehanje. Hišo in vrt sta imela in še kos zemlje. To pa je bilo vse in na tem ni hotel njun otrok ostati in delati.
Petnajst let je dovolj, da otrok lahko odide po svetu. Tudi ni nič čudnega, če se ne vrne. Če se pa vrne prvič čez deset let, se niti ne začudiš. Bridkost, ki je mogoče kdaj grenila srce, se jo polegla, ose je postalo čudovito mirno, nikomur več ne zamerjaš. Samota je postajala skoraj nadležna, zoprna. Hiša in dvorišče — vse je bilo prazno. Res so se sprehajale po dvorišču kokoši, race so se zvečer vračale iz vaških mlak. gosi so prihajale s skupnega pašnika, rjav psič z močno zavihanim repom je preganjal dva majhna prašička po vrtu in za ograjo se je pasla krava, ki je imela zaradi tega, ker ni vozila, zelo dolge parklje, da je že komaj hodila: maček je dremal na slemenu in se grel; bilo je mnogo drobnih
stvari, celo divjih, ki pa so kdaj pa kdaj zašle v bližino hiše; o gozdu na kraju vrta — tu gozd ni bil več Gederjev — .so gnezdile in prepevale ptice; drobnejše in bolj domače so gnezdile celo na vrtu na jablanah. V stari hruški so se udomili sršeni in pomagali pospravljati sladki in mehki sadež. Metulji prihajajo do vežnih vrat, čebele zaidejo celo v sobo, če je okno odprto: in v jeseni obletava na tisoče komarjev ogle in išče odprtin, da si podaljša življenje, bodisi o sobi, bodisi v kuhinji, če pa ne drugod, vsaj v veži. Pozimi se še vrabci stisnejo po skednju in podlasica riše o sneg svoje drobne sledove.
Kdor je vajen gledati to drobno življenje, najde pri osem mnogo svojevrstne radosti, od dehtečega pisanega cvetja pa do drobnih mušic, od sinjega nebesnega svoda do zelene trave na vrtu, ki je ne more zadušiti niti odpadlo listje jablan jeseni, in do snega, ki naposled pregrne ort.
Med osem tem pa bi se moralo gibati človeško bitje, otrok. Da, otroci bi morali poživljati vrt; lahko bi lovili metulje ali pa otresali hrošče z vrb: lahko bi stikali za gnezdi ptic v gozdu in po jablanah, nabirali cvetje, ko ga je še malo. in ga n lončičih postavljali na okna: včasih bi kričali, peli, se pretepali in se ljubili. In če ne drugega, morali bi vsaj kdaj pa kdaj loputati z durmi, odhajati v vas in prinašati vsakdanjih novic, ki jih star človek ne more tako hitro ujeti.
Pri Gederjevima pa je bil že petindvajset let praznik, mir, mučna samota, ki je ni zmotila nobena stvar.
Leta so minevala: beli oblaki so poleti in pomladi jadrali čez nebo. zgrnili so se včasih, obljubljali nevihto in prinesli droban lep dež. Vetrovi so prihajali pred zimo in pozimi, sneg je zastiral pokrajino, bleda megla sinje nebo, cvetele so jablane, metulji in otroci so se igrali v soncu, čmrlji so obiskovali cvetoče mrtve koprive in sršeni so vsako leto znova odganjali zarod v stari hruški, kakor bi jo vzeli v najem; samota je postajala vsak dan večja: podobna je bila sadu, ki počasi zori. rani, ki se počasi gnoji.
Postajida je pretežka.
Tihe molitve Geder jene matere so klicale hčer domov. Skromen je bil dom. res, tesen, in beda je bila tu doma, beda, ki je ne bodo še mnogi rodovi pregnali: beda, ki se morda nikdar ne bo
umaknila iz njega. Kljub temu pa je bilo tu mnogo prijetne topline in skrite lepote. Vse, kar je Bog darooal svetu, je šlo mimo Gederjeve hiše: pomlad, poletje, jesen in zima, veter in dež, sonce in bledi mesec, cvetje in zelena trava;'blato in mehki sneg in neprijetni mraz, samo bedo je posebej podaril Gederjevim in je ni nikdar nadomestil z bogastvom.
Dvajset let že kličejo molitve Gederjevega otroka iz sveta. Moral bi priti, če še živi. Med molitvami pripoveduje starka, da so dokupili majhno njivo, da imajo svojo kravo. To pa je že veliko bogastvo za tistega, ki je imel samo kočo in majhen vrt.
Hčere ni priklicala. Morda je že umrla, mogoče še ni prišel njen čas, da bi se vrnila, zakaj tudi hči sanja, da bi si opomogla in se bo vrnila bogata domov. Pač pa je sredi junija ob lepem nedeljskem popoldnevu stopil na Gederjev vrt tuj otrok in se ni mogel načuditi, kako lepo je tu.
Prišel je iz gozda, ki meji na onem koncu na Gederjev vrt, potem po Gederjevem med starimi košatimi jablanami, se ozrl po češnjah, ki so že rdele, in naposled obstal pred Gederjevima, ki sta sedela pred hišo.
Razcefran je bil, da ga je bilo veselje pogledati; krpe so visele z njega, kakor bi jih bil nalašč tako obesil. Srajce sploh ni imel in so mu prsi gledale izza suknjiča, takisto je trebušček silil na sonce. Suknjič je imel zapet s trnom; tudi kapa ni bila boljša; spod nje so silili dolgi sršeči lasje.
Vse to ga ni prav nič vznemirjalo in motilo. Prav živahno je pozdravil Gederja, ki je bral časnik, in Gederico, ki je molila na molek. Rok pa le ni vzel iz hlačnih žepov.
»Kaj delate?*
Ne skrbi ne strahu ni kazal in zdelo se je, da je bil že tu in da pozna te ljudi.
Ana Gederjeva je dvignila glavo; ozrla se je o okrogli, mirni, močno zagoreli obraz, na suknjič, ki je bil s trnom zapet, na razcefrane hlače in bose, razpokane noge.
»Čigav si pa ti?* je vprašala, ne da bi odgovorila. Fant je zmignil z rameni.
»Ne vem. c
»Ne ve!s je vzkliknila, medtem ko je Geder še vedno molčal. »Kdo sta ti oče in mati?t
>Ne poznam ju.<
»Pa vsaj: pri kom živiš?*
»S cigani hod im. <
»Kradeš ne?*
»Ne, samo prosim.*
»Pa če ti ne dajo?*
»Potem tudi kradem.* Gederjeva sta se nasmehnila drug drugemu. Nekaj veselega, a tudi brezmejno zanikrnega je bilo na njem. Bil je podoben čmrlju, ki leta od cvetice do cvetice; če ne najde, gre dalje.
»Kaj si pa delal na našem vrtu?*
»V gozdu sem bil, za pticami sem pogledal. Pa nisem našel in sem zdaj prišel k vam prosit jesti; lačen sem.*
»Nisi našel ptic? je zdaj vprašal Geder. »Sem. pa še niso godne,* je dejal omalovažujoče in zamahnil z roko.
»Kakšne ptice pa so?*
»Teh ne poznam. Vem pa za grlice, velike so že, skoraj godne.*
Tedaj je rekel stari Geder:
»Jaz ti bom že pokazal grlice! Samo dotakni se jih. Zdaj bom vsaj vedel, kdo jih je odnesel. Na zadnjico ti jih bom nasekal, da boš pomnil vse življenje. Grlice!*
Grlice so pele oso pomlad, vendar jih v bližini ni bilo, temveč zunaj v gozdovih, ki obkrožajo vas. Skromna, nežna in enolična je bila grličja pesem in je utonila v pesmih mnogih ptic: slavcev, kosov in še drugih.
Fant se ni preplašil Gederjeve grožnje. »Saj niti ne veste, kje ima grlica gnezdo.*
»Zakaj ne bi vedel?*
»Ne veste.*
»Kako bi ne vedel, če jih hodim vsak dan gledat!*
»No, pa povejte, kje imajo grlice gnezdo? Če bom videl, da je res, se jih ne bom dotaknil.*
»Po zadnjici ti bom pokazal pot do tjal* Fant se je zasmejal. »Saj sem vedel. In nikdar ga ne najdete. Ni vsak za to, da bi našel gnezdo. Jaz ga pa iztaknem. — No, pa povejte, koliko gnezd je na vašem vrtu, na jablanah?* Njegov glas je zvenel jasno, nekaj veselega, skoraj lahkomiselnega je zvenelo v njem. Z novim vprašanjem je presenetil Gederja. Geder je sicer imel oči za malenkosti, vse je videl, vse slišal, ni mu ušla niti pesem ptic, vendar za gnezda na svojem vrtu ni vedel.
»Tudi to si že iztaknil!* je vzkliknil in bil pol jezen pol presenečen. ■»Le glej, da zmanjka iz gnezda mladičev!*
»Kako boste pa vedeli, da sem jih odnesel, če ne veste, kje so gnezda?* Se je bil vesel. »No —, ali mi boste dali kaj jesti?*
Gederjeva sta se spogledala. Naposled je Ge-derica rekla:
»Jesti dobiš, če boš pasel kravo.*
»Kako naj pasem,* je dejal, »če nisem še nikdar pasel? Pa se mi tudi ne ljubi. Saj lahko stopim drugam: mleka dobim povsod in malo kruha zraven, še nikjer mi niso odklonili.*
»Spekla sem dobro pogačo,* je rekla Gederica, iti nekaj od kokoši tudi imam, kaj pa za večerjo.* Fant jo je pogledal. Pogače in kokoš! To niso bile napačne stvari in nekaj prostodušnega je bilo na ženski, ki mu je naznanila to dobroto. Saj so drugi vedno govorili: Oh, zdaj nimamo nič takega, če hočeš mleka! — Pogače je dobival samo ob
7.eteo
o Prekmurju
miških proščenjih. mesu mu pa niso dajali nikjer in nikdar. Zdaj je bila pomlad, kruha je primati j-kooalo po hišah in ljudje so neradi dajali.
»Koliko časa bi pa pasel?*
»Do večeru vendar.*
Ali bi lahko dobil takoj polovico tega, kar ste mi namenili?*
»Ne, se je zasmejala Gederica. »Vse dobiš, ko opraviš delo.*
»Pa sem lačen.*
»Zdaj lahko dobiš mleka in kruha.*
Premišljal je; videti je bilo. da ga mika. Delo samo pa mu nikakor ni dišalo: bil je tako lep dan, sonce že visoko in lahko bi se še sprehajal. »Pa bom sam pasel? In koliko krav imate?* »kravo imamo eno; pasel pa ne boš sam, oče bo s teboj. Sedel bo tam in te gledal.* Izpustili so mu kravo na ort, Geder je šel z njim, mu pokazal na eno stran mejo, ki ni bila pregrajena, medtem ko je na drugi strani bila živa meja. Fant je držal za vajet, odganjal kravi muhe, obade in komarje, neprestano požvižgaval, vmes pa vendar našel priložnost, da je Gederja izprašal o vsem in se pozanimal za njunega otroka, ki ga nista videla že mnogo let.
Zvečer se je najedel kokoši in pogač, dobil je še kozarec vina, ki je Gederjevima ostalo od obeda. Potem se mu je naglo zadremalo. Odmaknil se je svet, v katerem je do sedaj živel, zamrla je misel na bele ceste, po katerih je do sedaj drsal z bosimi nogami, in kakor bi se bil vsega naveličal, je zaprosil:
»Zaspan sem, ali bi lahko spal pri vas?*
Geder jeva nista nikomur odpovedala prenočišča; zato ker je Gederica vedno dejala: Kaj pa, če najina hči tudi kdaj prosi za stanovanje?
»Na senu,* je odvrnil Geder. »Če te ni strah: in da ne zažgeš!*
»Strah me ni,* je odvrnil fant. »Zakaj bi zažigal, pa res ne vem. Saj še žveplenk nimam. In — saj vedno spim na senu.*
Topla pred poletna noč je legla na vas, rosa je padala na travo in jablane, ptice so že zdavnaj utihnile; bil je čas, ko se tudi žabe niso več oglašale, če ni bilo dežja. Na nebu so se prižigale zvezde druga za drugo. Geder jeva sta še posedala na pragu, ne da bi spregovorila o čemer koli. komarji so zlobno brneli okoli obrazov, njune misli pa so bile dideč. In svojevrstne so bile ta večer.
Samota tega večera je bila skoraj prijetna, v mnogočem drugačna od samote, kakršne sta bila vajena poslednja leta.
Na senu je spal tuj, nepoznan otrok.
Andrej mu je bilo ime, a vendar pravi, da to ni pravilno;' prav je samo: Draš. Kako se piše, ne ve. Saj tudi živina živi z enim imenom. Pes je Hektor, krava je Lisa, drugo pa je celo brezimno. — Od kod je, ne ve, kam potuje, tudi ne. Zato je vseeno, ali takoj potuje dalje ali pa se nekaj dni ustavi pri Gederjevima. Saj gre še jutri lahko dalje, ali pa celo čez eno leto. V njegovem življenju se to nič ne pozna in nič ne zamudi.
Prijatelj je vsemu, kar je pri hiši; z mačkom sta se sprijaznila, kakor bi bila že davna znanca,
pes se vrti samo še okoli njega. Mečeta se po traoi in Gederjeoa gledata prestrašeno, kako zagrabi pes z zobmi za golo Drašeoo laket, kako zagrabi za golo nogo. pa vendar ne ugrizne.
Čez doa dni pozna ose stvari pri hiši, nič mu ni tuje. Pobira jajca za kokošmi, pase, preskakuje plotove, stika za pticami in če ga pokličeš, je vedno pri roki.
Za silo so ga oblekli.
Kaj primernega niso mogli najti. Saj nimajo pri hiši otrok, da bi ostajale ponošene obleke: Gederica je morala sešiti hlače iz prevelikih očetovih, prav tako srajco; suknjič ni bil potreben, ker je bilo toplo. To, kar je imel na sebi, je bilo vendar neuporabno. Pač, strašilo za proso so napravili iz tistih cunj in Draš ga je zanesel na njivo.
Če se bo pa izkazal in bo dober — je sklenila Gederica, ne da bi s kom govorila —, mu bodo kupili novo obleko!
Vendar noče nič obljubljati; nič ne ve, če bo jutri še pri hiši ali pa bo že kje v svetu.
»Vidim, da si pravi cigan.«
»Nisem cigan,< odgovarja Gederici.
»Obraz in duša te razodevata.«
»Ni res!« se brani, ne užaljeno, temveč, ker ga cigani sami nočejo priznati za svojega. »Poglejte. kakšne oči imam, in spomnite se, kakšne oči imajo cigani. Tudi las nimam črnih ali temnih.« In res je imel jasne modre oči in lanene, sršeče lase.
»Ciganski govoriti pa vendar znaš.«
»To bi se tudi vi naučili, če bi bili dolgo z njimi.«
»Pa navade imaš njihove; nisi stalen.«
»Kje naj bom stalen? Nikogar nimam.«
V štirinajstem letu je, skoraj nizek, vendar de-belušast in močan. Ni strasten, nikomur nič ne zameri. Otroci ga zmerjajo s ciganom. Veselo jih posluša in se zadovoljno smeji. Njegova duša prenaša žalitve, kakor prenese njegova koža najhujše sonce.
Samo udariti ga ne smeš, ker je močan in voljan braniti se. Zato, ker se brani vsaka žival. Maščevalen pa ni, maščevalnosti ne pozna. Ne sprijatelji se z nikomer, vesel pa je vsakogar, ki mu pokloni troho prijaznosti; vendar ne potrebuje družbe, prav nič mu ni dolgčas samemu; vajen je. Ves dan se vrti na Gederjevem vrtu. Dela, kar mu naročijo, poleg tega najde še dovolj časa. da stika za malenkostmi po vrtu.
Čudovit mir je razlit nad njim.
»Pa te ne bodo pogrešali?«
»Kdo bi me pogrešal?«
»Tisti cigani, s katerimi si hodil.«
IZ UREDNIŠTVA
»Pozdrav iz Slovenije«. Slovenska izseljenska matica je izdala lep album, ki ima naslov Pozdrav iz Slovenije in ima štirideset fotografij raznih krajev Slovenije. Na naslovni strani je štiribarvna fotografija Bleda. Album je res lepo izdelan in je zelo primeren za darilo, zato ga toplo priporočamo. Velja s poštnino vred t dolar oziroma ustrezno protivrednost v drugi valuti. Ker je naklada albumov majhna in zanimanje zanje veliko, vam priporočamo, da ne odlašate z naročilom.
Slovenski izseljenski koledar za leto /960 je že v tisku in bo spet zelo lep. Ne odlašajte z naročilom, da ne boste ostali brez njega! Cena koledarja je tri dolarje oziroma ustrezna protivrednost v drugi valuti. Naročniki bodo prejeli koledar že v decembru.
Tiskarski škrat nam je v št. 6 Rodne grude spet nagodel nekaj napak, in sicer na str. 145 v prvi vrsti pod sliko se mora pravilno glasiti: »Takšno je bilo srečanje na ljubljanskem kolodvoru 2. junija... ne pa 3. junija. Na strani 164 — Prvi prispevek za Izseljenski dom v Ljubljani je prispevala rojakinja Lia Menton, ne pa Monten. Na str. 165 — učila — nem. gelehrt, ne pa gelernt.
Za tiskovni sklad so prispevali: Matt Turk 6 dol., Frances in Andy Krvina (po roj. F. Vider) 2 dol., Ema Janc, 1.5 dol., John Odlag I dol., Mary Kajfež 1.5 dol.. John Stermole 1.5 dol., A. Golf I Lstg, Liza Seničar 1000 din, Frances Vider 300 din. Iskrena hvala!
V	eselo se zasmeje. »Kakor da bi jim bil o kakšno korist!« Nekaj svojevrstnega, velikega razumevanja je v tem. Potem doda mirneje: »Saj nisem njihov.«
Ne, njega ne bo nihče pogrešal, ker nikogar nima. Odveč je, vendar ne tarna, veliko voljo do življenja ima in ljubi svoje bedno življenje.
»Si kdaj kradel?«
Gederica hoče počasi prodreti v njegovo mlado dušo in videti, ali je pokvarjena ali še nedolžna, ali bi mogla iz njega napraviti dostojnega človeka, ki bi lahko živel med ljudmi.
»Sem.«
V	tem priznanju ni kesanja: ne obžaluje, da
je kradel. »Saj ni greh.«	.
»Jezus!« vzklikne Gederica. Potem mu pobožna žena dokazuje, da je krasti velik greh. »To je največji greh!«
Tega ne more razumeti. Sicer si pa s tem ne ubija glave. Dobro ve, da je včasih nujno krasti. Kako naj se sicer preživi? Vendar ji tega ne more dokazati. Ona ni nikdar kradla, samo branila se je pred cigani. Branila je svoje skromno imetje, čeprav ji ga nihče ni hotel vzeti. Vendar pa Draš ve, da krasti ne sme zaradi žandarjev. Ti pazijo s čudovito vztrajnostjo na ljudi, ki kradejo. To se je naučil na potovanju.
(Nadaljevanje)
Tisk tiskarne »Toneta Tomiiča« v Ljubljani
Our
Young
Citizen
"Our Young Citizen" is the title of the booh mlwse front cover picture me ure reproducing on the right. A boy and ii girl, apparently two students, chatting serene and uninhibited as only youth can be.
The book tells the story of the eoeryduy life of young people in Yugoslavia, how they go to school, how they enjoy themseloes and what is their place in the society.
More than that, it is a book by youth about youth, written by young authors. Most certainly you mill be interested to know horn the Yougoslav youngster is living and. viceversa. our young people want to know about your life, mlial you like, mliat are the obstacles you are meeting, what are you doing after school or work . .. We are repeating today what me have stressed lost time: that the pages of our modest Supplement ure open to you too. We shall be only too glad if you take the pen. and ask us about this and that. Your letter will be published in the next issue of the Supplement loghether with the answer to your t/uestion.
So. write to: Urednistoo "Rodne grude”, Youth Supplement. Cankarjevu HU., Ljubljana, Yugoslavia.
The Slovenian magazine for teen-age youth,
tion for snort atone*. swTcncs, |>ooms, eritical essays an<l paintings or sculptures. Most of the competitors are high-school students, but university undergraduates are taking part a* well. Each year the interest hud been very lively: some V)0 young authors and artists have sent in their works. A special jury reviews all kico«ning contributions. Anything of quality is being published in the magn-
In the se\eu years since 'the foundation of the magazine a wide circle of young contributors has gathered around it. Quite often there arc recitals where they are reading their poems and short stories.
Their poetry is foremost a reflection of their sentimental life, of their moods and intimate experiences, while in their prose they strive to cope with the present: the country life, events in their schools, their very own problem*.
On the photo (left): now list Ivan Potrc, author of the novel “Peasant Life*' (N a kmctih), presenting the uwurd to seventeen years old Elza Budau for her short story “Diagram of a love“ (Diagram neke Ijubcz-ni). She is u high school senior in Ljubljana
i:\ou mi: ivokiji
AMI orit COUNTRY
Once every fortnight the big studio of "Radio-TY Ljubljana" is humming with excitement. A couple of hundreds of young people are imputicntly waiting for the public teen-age show “Know the world and our country" to begin, while tens of thousands
ure fretting at their radio and TV sets, because every public show is being also beamed on the radio and telecast.
In these public shows young pcofdr are measuring their knowledge in any domain of their own choice. They may enter the competition alone or in groups of three. Most of them choose s|>orls, but there are quite a few inusicul enthusiasts and connoisseurs of literature. Some impressively well versed budding economist* and politi<-ian» are to be found as well. . .
The trial has three degree*, each successive is more difficult. Having once overcome ull three, the winners receive practical gift*, which they can choose themselves, like by-cicle*. radio sets, record albums etc. The winner in three different themes will get the grand prize — u trip to Paris.
Several hundred young people uppeured before the microphones ami cameras, ami, of course not ull of them were lucky, it all depends on knowledge . . .
For many listener» and viewers the show has become a real trial of knowledge. The questions put to the competitors are directed at the listener too. In trying to anticipate the answers they are testing their own knowledge.
On the fdiolo: Competitors, students of the High School No. 2 in Ljubljana were answering questions on "All about Himalaya". They were holding a caucus at the moment the shot was takcu. They have %0 second» to think u question over.
Leopold Hočevar: Boy with glasses
France Aniel: Harbka
Peter Jovanovič: Portrait of a boy
Festival
of
Mathematic**
No (luul>t the greatest majority of students in this world arc of the same mind, that math is certainly nothing pleasant. A very select few may consider it their hohbv.
Peter Soklii, whom you see on this photo, is one of the numerous young radio hams. Still more, in the all-Slovenian competition he has won the title of the best ham in Ljubljana.
He h .shown in the picture. ready for the fox hunt. He was the first to spot it. “Fox hunt?" somebody might ask. "Where's his gun?" As a matter of fact, his gun is the frame lie is holding in his hands, a small detector, rigged for the fox hunt, that is. for the hunt on un 80meter band transmitter.
Lt is just as difficult to hunt dowui u hidden transmitter as the reul fox. They were si-arching for it in a densely populated town area. Seventeen young hams were scurrying from stuirhousc to stairhouse, from doorstep to doorstep. They were taking their hearings, turning their detectors this way and
In the eves of the layman, mathematics is but one unitelligible. hazy formula beyond their grasp. It seems, however, that some, judging by our picture, find it much to ihoir taste. A group of high-school kids in I.jubljuna have evidently hud not enough of it at school, so they enrolled for a special evening lecture course at the Ljubljana University to get a deeper ‘insight into the fundamentals of higher mathematics. Once weekly they are gathering in the math lecture room, Imwing oil their copy-books, bent on mastery of the secrets of this science.
At the end of the course they intend to stage a competition with prizes for the best. The lecturers are trying to spread this rare enthusiasm to the other Slovenian towns.
- + - = +
Hi: Speaks Five l.ani*uai'i:s
Sometime ago we reported in this supplement that professional traffic policemen in Ljubljana were substituted by students. The idea has proved satisfying. An so on all intersections ini Ljubljana you may now-sec students directing cars, tourists and travellers and offering necessary information as well. They are greatly helped in their job by their knowledge in foreign languages.
To let the foreigner know, mi which tongue lie may address the student policeman, they are wearing special badges on their chests, each budge meaning one language.
The student-traffile cop on the foto has five badges, equivalent to five languages: Incan speak English, Russian. French. German and Italian. For each of there languages lie had to appear before a special examination Iniurd.
OVERTURE
Did you know, Daddy, that Einstein had an E in math in the third form?
ihc oilier, always following the beam of the transmitter.
^oong Peter Soklic bus got the scent in five minutes.
Like Peter ami his puls, many youngsters arc tinkering with mechanics and electronics. Parhaps this hobby will become their future vocation, when their knowledge und inclinations will be <put to the service of the people, for their country's welfare.
THE YOUNG ON THE MARCH
Sot so long ago. Slooenian sporting achievements mere synonimous mitli the names of Polda. Mulej, Lorger. Kristančič... Most of them remain active sportsmen to this day. some are eoen at the apogee of their capacities. And yet. from day to day. a young generation of Slooenian sportsmen is pressing to the fore Perhaps more than roe have expected. It could be said that me are looking formard to a brilliant future of smimmer Kocmur, gymnast Cerar, meight lifter Rozman, table tennis player Teran. The list of names could be continued. We mant to present these forerunners of a item generation of Slovenian sportsmen. We haoe chosen those mho haoe already reached the top in Yugoslavia, mhile some of them are striving for international distinction.
Miro Cerar — gymnast without peer
Gyiiliiustics is a brunch where Slovenians enjoy a long and rich traditiom Tin older generation remembeflr ■well the golden age of Slovenian gymnastics, when our men have been winning golti medals at Olympic Games and world championships, when Štukelj and Primožič were household names all over the world. Naturally, their glory could not last forever and it was a disagreeable feeling when after World War II we found ourselves without gymnastic youth. For years we have been looking in vain to read something in the reports about some Slovenian gymnast. A year ago we have had our tnomenit: quite unexpectedly there was a re|M>rt from Moscow that Slovenian Miro Cerar won third place on the vaulting horse. It was a success which Yugoslavia has been miss-
ing for years. When the boys came home from Moscow, we got to know that he should have deserved a belter pluce. perhaps the best, but the Russian umpires were rather unfavorable to him.
Only then we remembered that Miro Cerar was really a gymnast. one of the best in the country, although still very young. Only last year he graduated from high-school and took up law studies in Ljubljana. He was just nineteen. Jie has been a junior only years ago, but he was taken into the national team. It con be said that for the last three years Cerar has been the best in Yugoslav gymnastics. Meanwhile, he won a couple of junior championships and in 1937 he appeared among seniors. He had no trouble eliminating his rivals and becoming national champion (seniors) for the first time. He repeated his success last yeur. Na-turaly. his top achievement is
the third place in Moscow. Third among the best in the world... it certainly needs no further comment.
Miro Cerar is modest. His life is centered around the gym. Gymnastics means everything to him. He can never have enough, he can hardly spare a moment... for anything else.
Jane/, kociuur the fastest swimmer in the country
Swimming is rone of those sports where pfovenians can boast of quite a respectable past. Once, thi^wimmers of “Ilirija" were securing the best places in the country for themselves and after the war we had Pellian. Hafner and some others who were on the itop at home. But a few years ago this elan of the Slovenian swimmers came nearly to a standstill. Yet a new "swimmers' spring” was just around the corner. A young generation is growing up in Kranj, where the "Triglav" swimmers count a couple of young braves, who can defend the Yugoslav colors in any international event.
Among ithese, Jane/. Kocnuir. to-day undoubtedly the fastest swimmer in Yugoslavia, should be named as the best. He hails from Maribor and is just 22. He found his way among the swimmers in a rather strange way. He shared a room with two Mu-ribor swimmers. They took him under their wings, they went bathing toghethcr and Janez began to improve his swimming in a remarkable way.
Two years ago he came to Kranj and kept on practising. Soon he was extraordinarily swift in the water until he stopped at the one minute murk last year. But he soon overcame this “water barrier” and now he cun proudly show his record, the best result in the country — 37,6.
If asked about his greatest wish. Kocniur would probably list just this one: the summit of his carreer would be the Olvm-pics in Rome. Whatever he does now, he does it with an eye on Rome, decided to earn his fare. After all, it is quite a satisfaction to be put on the list of the candidates for the Olympics!

Tine Ko/innn — champion
and eon cli
/
I liose who Wte weight lifting and wrestling will certainly know Tine Rozman. For young Tine has oftW been straining under heavy weights both at home and abroad, he has proved the strength of his muscles so many times that he has become one of those sportsmen, who can claim for themselves the place among the best in Yugoslavia.
Tine ltozman is about 21 and graduated not long ago from the Physical Culture Institute in Ljubljana. He is waiting for enlistment now... Of course it should be told that Tine is also the first, and so far the only, weight-lifting coach in the country.
He is one of those who do not look for glory in the sports. Just the opposite. He is always willing to show his knowledge to others and rpiite often he can be found anywhere in Slovenia, coaching the weight lifters, imparting tips aud suggestions, whenever he can spare the time.
lie has taken up weight lifting when he was fifteen, llis results got better and better every year. For some years lie has neon holding the Yugoslav records both in the lightweight (698.5 lbs) and in the medium categories (757 lbs). Of course he can be
found at all international events. He took part in three European and world championships (Vienna. Milan and Stockholm).
Jane/, reran — master of the little white ball
We have been observing him shortly in the big hall of the Ljubljana Fair. He was manfully figriping his opponents, who were much better than himself - officially, at least. And not one of them can honestly say that young Teran sold his scalp cheaply...
Janez Teran is a high-school senior now. In a few months he will graduate, but, as he says, table tennis is no particular obstacle to scholastic achievement. Not long ago he has won an excellent recognition. He was named the most promising Yugoslav player and on the strength of this he will be sent to Dortmund (Germany) to participate in the world championships. This is his greatest, success, the event in Germany his best experience for the future.
*
Are these the masters of Slovenian sports? No! Maybe they are no more than pupils right now, they are all still learning, but all of them have an open way before them. That is why we are proud of them, knowing that they will carry the name of the country into the world.
I hido 7.1 itjpah
Jloaf of Btcad
.4 fragmentary remembrance of the difficult days during the last tVar. when the iiloaders brought many families into concentration camps, where women and children especially have been tortured by suffering and hunger.
A heavy, leaden sky was hanging over the camp at Viseo in Northern Italy. It was a stifling summer day. Outside, across the barbed wire a sea of golden wheat was laying. It did not move in the heavy air. the wind has come tto a standstill in the plains. In front of the wooden barracks women, young and old. were chatting, resting on the ground. Somewhere among the long line of shacks a loud quarrel could be heard, 'the Croatian women had a go again most probably. On the watch towers around the camp stood soldiers, machine-guns and search-lights were dully staring towards the shacks.
We, the children, were playing in the dust in front of the shacks. 1 was hungry and tired soon
Igor Dolenc: At the neighbors'
of our play. I left the crowd and went 'towards our shack. Mama was sitting there in front, mending my brother’« only trousers. My brother was lying in the shack under the cover.
"Mama, 1 am hungry." 1 tugged at her skirt.
Mama started up. looked at me and smiled in apology.
’"Wait, the evening is far yet, and I huve bread for just one meal.”
1 could not grasp it with my childish reason. If I am hungry, why does she not give me bread? I »imply have to eat!
"Mama, I am hungry!" I prepared for crying.
Mama did not answer, but 1 saw tears in her eyes. She gazed there towards 'northeast, where the sky was clear and the outlines of the hills could be seen. Hope flickered in her eyes.
I sighed and left for 'the camp. All I could think of was bread, which mother kept hidden somewhere, of that thin slice of bread, which was doled out to us for one whole day. And there in the shack lies my brother, thinking probably of bread, like myself.
l.oud yelping of children broke off my rumination. Everylxxly was running 'to the kitchen. I ran behind them as fast as I could, because 1 knew that in front of the kitchen a fat soldier was standing, with a handful of loaves of bread and maybe I could get some.
Out of breath and sweating 1 reached the band, struggling around the fat soldier. In his hairy hand he held bread, beautifully roasted bread.
Everything in me was pounding. The eyes were fixed to that little loaf. The soldier kept it high in the air. I must, I must get it. so J won’t have to starve. I charged the group, struggling. yelling. They were tTampiling my feet, they shoved me. but 1 did not feel anything, only bread was in my eyes... I do not know how I fought my way into the front rank. 1 saw tniny hands, extended towards the soldier and the man. laughing and 'beating off the little hands. In the other hand he held the bread.
Out of breath, trampled and dirty I stretched out iny hands to him. Maybe I will have it...
The soldier striked again and the blow was hard on my hand. Then everything went broke in ine. From pain, but even more from disappointment and the feeling that (I will nett have the broad and will be hungry. It packed me.
France Aniel: Little hut
Y ling
1/iss Barba korencic and J. kofel from Euclid, Ohio. Both are sports enthusiasts. Miss Barba is a niece of our subscriber, brother Matt Klemen from Euclid.
On the second photo: Miss Donna Vranekooic. also a niece of Matt Klemen.
Nine year old Milm pushed me off brutally. I fell on the ground and wept. .1 did not weep like children, all spoiled, because they did not have a toy. I wept, because in my fifth year I knew what bread and hunger meant, because I felt a bitter disappointment.
I he soldier saw me. He came to me. The children were silent. '1 here was a deep silence. I thought even the grey sky came nearer in expectation. Through tears I saw the soldier and something went through me: maybe...
He packed me with a strong hand, pressed the little loaf in my hand and went quickly to the kitchen. 1 pressed the loaf firmlv and ran to our shack.
I came running to my mother.
"Look;. Mama, bread!”
She looked at me with a long glance and cried, I do not know why myself.
I was all dirty, my foot was bleeding and in the hand, swollen red from the blow I held the little loaf of bread. But my eyes were laughing, only great, bright tears were running down my cheeks, dripping on the little loaf of bread.
Í >>
STRANGE GUEST
TciencLship Of» the Aic
Marko Skaut. a farm laborer from Berkovic near Mostar (Hertzego-vina) lias been a radio ham since he was nine. Marko is 22 now and sending his messages on the air, like hundreds of other hams. Nothing special to this, had he not been keeping friendship for four years with a girl he has never seen. She
is a ham like himself, of course. The girl in question is Jannie krtliun. a student from a Detroit suburb. 'Nearly every day messages are flashing to and fro on both sides of the Ocean. So far. Marko admits, they have had a tiff only twice. Still. Marko got dozens of her letters and pictures.
A Soccer Game — against
the Barefooted
One of the events on the rich and varied sports programme in honor of the Youth Day in Valjevo (Serbia) was found particularly attractive by the spectators: a soccer game with one team shod and the other barefooted. Despite heroic efforts the shods won.
The Army Stadium in Pi rot (Serbia) has every Sunday, when there is a soccer game, one assiduous guest — a dog who does not miss a single game. He hops quietly on the beam of the door poles and stuys there until the lust whistle. Nobody dreums of chasing this old fuithful away, even the doorkeepers got used to him.
Dog Stopped the Game
A game in the .soccer B Liguc in Sarajevo was interrupted bccau.se of uii unexpected event. The guests were already trading 3:0 when, suddenly, a dog ram into the field and took over the bull, chasing iit around for whole five minutes and ullowing nobody to get near. Only ofter the fiery fan voluntarily loft the field, the game could be resumed.
s
	Priporoča potrošnikom svoje kvalitetne izdelke
* z	Z LATO R OG terpentinovo milo
	RIO In PERIL sintetične praške
<?	CET tekoči detergent
0*	VAN KAIT zobno pasto
	SOLEA KREMO FOX
H	kremo za čevlje
(s	1 Matere# M A II I II » II
Moj tihi!
Če vam je potrebno zavarovanje vaših poslopij
v domovini za požar in druge nesreče
vašega voza
za poškodbe, razbitje, tatvino, za zakonito odgovornost
vašega življenja
za nezgodo ali smrt
se boste zavarovali pri nas
DRŽAVNI ZAVARI)VAT.IVU ZAVOD
Direkcija za LRS
Ljubljana, Miklošičeva cesta 19
Telefon 39-121
Izvažamo že 50 let v 45 prekomorskih dežel
Naie ixdolko z zaščitnim znakom z zadovoljstvom uporabljajo širom sveta
telefon «2-71 telegram Emajl Celje
Tovarna
emajlirane posode
CENE
vodeči proizvajalec in izvoznik
emajlirane posode pokositrne posode pocinkane posode higiensko-tehničnih predmetov jeklenih kotlov jeklenih radiatorjev in jeklenk za butan-propan plin
Posebno priporočamo naše nove izdolke:
Econom lonec, alu-pekač, sokovnik, lonec za pranje perila z vložkom
miiMui
LADIJSKA DRUŽBA
H AMA« s........v
vzdržuje s svojimi moderno opremljenimi ladjami redno zvezo iz Trsta, Genove in Dubrovnika v Kanado, ZDA, Argentino, Brazilijo, in druge države v Južni Ameriki
INFORMACIJE REZERVA C1 JE
PRODAJO LADIJSKIH KART
dobite pri
|ioinor*.liS n««-n<>iji
Beograd. Knez Mihajlova ulica 20 Zagreb. Zrinjevac 20 Ljubljana, Titova cesta 10 Sarajevo, MarSala Tita 9 a