Nakane nemčurjev in nemškutarjev pognbne SloTencem. Lastna korist, lastni hasek tirja, da Slovenci vsa postavna sredstva vporabimo v to svrbo, da se nam uresničijo narodne pravice v šolah, uradib in javuem življenji. S tem se ne pregrešimo zoper krščansko ljubezen do bližnjega, marveč jej damo pravo meio. Ljubi bližnjega kakor sam sebe. Tako veleva postava, ne pa: ljubi bližnjega več kakor sam sebe. Ali tako ravnajo zaslepljeni nemškutarji z iiami in sami seboj. Tako zahtevajo sebični nemčurji, laboni in inagjaroni od nas. Pšenieek bi naj tujcem puščali, ovsenjak sanai brustali. Nas kmet pravi, kedar namerava fanta svojega dati v šole: naj gre se učir, da si kedaj kruh leži služi, kakor ga jaz morem. In prav ima. Onim, ki se dobro izšolajo, mogoče je dokaj ležisega kruba najti v raznovrstnib službab. No in teh je sedanje dni veliko na Slovenskem. Le pomislimo, koliko štejemo dubovnikov, učiteljev, uradnikov, zdravnikov, notarjev, advokatov, apotekarjev, trgovcev, inženirjev, obrtnikov, fabrikantov in pri teb zopet mnogovrstnih inenjših ali večjih, časib jako dobro plačanih služeb, kojim so le izšolani ljudje kos. Glejte, koliko pšenička! In komu pripada v prvej vrsti pravica do tega pšenička? Morebiti tujcem? Nikakor ne. Prva pravica gre domacinom, zemljakom, rojakom slovenskim na tleb slovenskih. Tako veleva natura, tako zahteva pamet, isto potrjuje krščaustvo, uči zgodovina, kaže vsakdanja skušnja pri vseb narodih, ki bočejo živeti, ki nečejo živi v grob, ki sami sebe ne ubijajo! Zakaj bi toraj Slovenci drugače hoteli imeti, zakaj bi ti nemčurjem na ljubo ia od nemškutarjev zapeljani pšeniček v prvej vrsti tujcem lomili a sebi nič ali samo nekaj drobtinic privoščevali? Zastraa omenjenib služeb nobeden izobražeu narod ne dela po šegi naših nemškutarjev\ Nemci, Francozi, Italijaai, Angleži itd. imajo v prvej vrsti nemške, francoske, italijanske, an- gleške itd. duhovnike, učitelje, uradnike, profesorje, zdravnike, notarje itd. Ako pa hoče tuj človek kakšno službo pri njib, mora najprej se naučiti, to pa dobro naučiti njibovega jezika. Nihče jim tega ne zameri, ker je tako prav. No in tako tudi nam Slovencem naj nibče ne zameri, ako kaj enakega zahtevamo. V katerein stanu dobijo slovenskih staršev sinovi še največ domačega pšenička? Gotovo v duhovniikem? Zakaj? Zato, ker je slovenska duhovsčina vsa narodna; ona pridiguje in spoveduje slovenski, sploh uči in posluje slovenski. Noben dijak ne more biti v duhovšnico in dalje med duhovnike sprejet, ki ni popolnem zmožen slovenščine. Ker se toraj zabteva popolno znanje slovenskega jezika, zato je tujcem prihod tukaj zabranjen, domačinom pšeniček prihranjen. Zakaj pa zastran drugih deset- in stokrat boljaih služeb na Štajersketn ni tako? Zato, ker se slovenščina v jednakej tueri ue zabteva ali celo prezira, odriva, zametuje, zaničuje, sovraži. Kolika škoda, kolika nesreča za sinove slovenskih staršev, ki jednako Nemcem, Italijanom itd. nosijo državna bremeua, izpoljnjujejo državljanske dolžnosti! S teru, da Sloveuci premalo tirjamo od cesarja nam zagotovljenih narodaib pravic v šolah, uradib in javnem življenji, nadelujemo tujcem pot k službam med narai, jo zapiramo domačiuom, svojemu gospodarstvenemu in narodnemu napreku škodujemo in sami svojej naiodnosti gotov a malo slaven grob kopljemo! Vprašanje o slovenščini v naših šolah, uradib in javnem življenji toraj ni prazna reč, atnpak silno važuo in imenitno za ves naš gmotni in duševni blagor in narodni obstanek. Nakane nemčurjev in nemškutarjev so tukaj nam Slovencem naravnost smrtonosne. Tera večja je toraj dolžnost vseh zavedenib Slovencev, da vporabijo vsa postavna sredstva, posvetijo vse svoje sile v to svrho, da hitrej ko mogoče vseskozi obveljajo narodue naše pravice, to tem bolje, ker so tudi mileriej nam Avstriji v največjo korist. 0 tem pa prihodnjič!