A. Aškerc: Ahasverjeva himna Noči.                           473
Ahasverjeva himna Noči.
jXl
raci se zopet ... Po obzorju širnem že prve dolge sence begajo . . . Ko katafalčne rjuhe se počasi po gorah in dolinah vlegajo . . .
In tam in tam —¦ pošast že plove črna,
sem proti meni plove črna Noč;
ko netopir na krilih velikanskih
leti pod nebom sem grozeče zroč . . .
v
Cimdalie bliže in čimdalje bliže . . . Sedaj  sem v temo krog in krog zavit. In zdi se mi: ta Noč me gleda, gleda, in iz oči žari ji blazen svit . . .
In škodoželjno gleda me, reži se, ironski roga Noč se mi v obraz, češ:  »Kdo premagal zopet je svetlobo in solnce tvoje, Ahasver? Kdo? — Jaz!«
Le glej me, demon! Saj poznam, poznam te! Odkar po svetu blodim ti proklet, ah, cesto videl sem te, znanka temna, in žal in žal, sedaj  te vidim spet!
In spet pojo navdušene ti himne poetje tvoji plačani, ah, čuj! In ljudstvo ploska ti po cestah — slišiš? Raduj triumfov svojih se, raduj!
Zdaj  ti kraljuješ, ti sediš na tronu, ti ukazuješ in ti vladaš spet; po željah tvojih,  Noč, in vzorih tvojih zdaj  diha, giblje se in suče svet . . .
»Ljubljanski Zvon« 8. XIX. 1899.                                                                                                  32
474
A. Aškerc: Ahasverjcva himna Noči.
Ah, in kako zabavljajo na solnce, ki ga premagala si baje ti! Pod tvojimi' perutmi pač predobro prijateljem se tvojim  zdaj godi . . .
Moderna si! Kaj tratil bi besede! Kdo vpraša, kaj nastop nam hoče  tvoj! Prinašaš srečo ali pa pogubo ? Moderna si! Slavi te ljudstva roj  .
In glej  in strmi, demon, pa se čudi! Jaz tudi liro v rokah že držim in tudi jaz zabrenkam zdaj ti pesem. O naj te počastim in proslavim!
O, saj čim črnejša ti kdaj  si bila,
tem lepši vselej si rodila dan;
in tem svetlejše je sijalo solnce
potem še vsakikrat črez hrib in plan . . .
Zato pojo ti slavo strune moje, hej, zmaj pošastni, ti strašeča Noč! Zato ti himne poje lira moja, ker pade skoro vlade tvoje moč.
Pomičejo navzdol se že kazala
na uri ... In nemudno teče čas . . .
v
Cuj, petelini že pojo po svislih! Veš, kaj  pomenja njih budilni glas ?
Glej, tam za goroj — tam se nekaj svita ! Nebo skrivnostno že se tam žari . . . Tam zarja nova, jutro dobe nove, svobode solnce tam se že rodi!
A. Aškerc.