56 Pesmi Luko Paljetak Luko Paljetak se je rodil 1943. v Dubrovniku, kjer zdaj tudi prebiva in ustvarja. Diplomiral je na filozofski fakulteti v Zadru, tam je nekaj let tudi služboval kot asistent in se obenem ukvarjal z režijo v lutkovnem gledališču. Na literarnem področju je izdal več knjig poezije, pesmi za otroke, gledališke igre ter večje število prevodov iz angleščine, italijanščine, francoščine in slovenščine. Omenimo naj pesniške zbirke: Hudič iz vrtnice (Nečastivi iz ruze, 1968), Najbližnji konec sveta (Najblizi konac svijeta, 1968), Vijoličasto deževje (Ljubičaste kise, 1973), Narobe miši in mačke (Miševi i mačke naglavačke, 1973), Kockice za staro damo (Kockice za staru damu, 1975), Pesmi veliko hvaljeni in ne ravno v vsem ustrezni gospe (Pjesme mnogo hvaljenoj i ne boš sveusvemu zadovoljava-jučoj gospi, 1977), Noro prepevanje po gorah (Ludo pjevanje u planinama, 1978), Strašne mačke (tudi v slovenščini v prevodu Toneta Pavčka, pod naslovom Mačke vrtitačke, 1980) in Prihod malih gospodaric (Dolazak malih gospodarica), ki je pred izidom. Pred izidom je tudi knjiga njegovih gledaliških iger Tri farse in prevod celotnega Prešernovega opusa. Po slednjem se bo gotovo močno vtisnil v slovensko literarno zavest, še posebej, ker se je že izkazal kot izvrsten prevajalec slovenske pesniške besede, posebno v Antologiji slovenske poezije Cirila Zlobca, ki je 1974. izšla v Zagrebu, zdaj pa, pri isti založbi, dopolnjena in razširjena, doživela svojo drugo izdajo; obakrat v visoki nakladi 10.000 izvodov. ISTI TIP ČRK Prav najslabši letni čas za pot, bi dejali, ko bi bih Eliotovi Modri, a belina nam obuja druge misli kot pravica ali krivda (njen drugi indigo), ker gre pri tem za vsako sled, volka ali stvora, ki ga večina ne more prepoznat, zato pa tukajšnjim ljudem 57 Pesmi misli jezdecev na kamelah niso nič kaj mar, naj le jezdijo v ta mraz po belini do zlitij pisala, kjer se, pravijo, poraja bog (devici v naročje položen, od duha) zato mrzel dar je vsaka knjiga, strašna, podobna bodici v mehkem srcu, kjer se dve ubogi bitji ljubita, sovražita, zreta, preganjata, bojujeta in se v povsem istem tipu črk ljubkujeta, samo kurziv ima lastnost, da ju položi poševno, kaikor svetlobna žarka, ki prispela sta objeta z zvezde že zdavnaj odcvele, kakor revno dete skozi to belo pustoto (za katero je ta stavek majhna žalitev), ki je ta čas prava zima, prebijamo se in mislimo na čisto in svežo perilo, ki čaka na nas gole in nežne, tam na koncu, kjer se istimo z vprašanjem, enakim za vse, dasi za vse odgovor ni isti, skoz ista usta gre vprašanje, skoz ista odgovor, prepozno, ker smo tedaj že v ljubezni do grla DVOREZEN NOŽ Na soncu je mesto, ki je čisto hladno in prazno, kot srce izdanega, ali čelo zrcala, kjer nastaja ta ogenj, da imava v tej praznini krov, ki zanj skladno sklepava roke, rožo iz prstov, to počelo najino, ker to je edino, kar znava in tudi počneva; tu dobiva spona svojo spodbudo, kot klasje odejo, kot ona njega nad sabo, ta pogum, saj brez tega bi se drznila tako nedolžno čakat pomladi, kot bi pričakovala boga, ki mu je treba s trikom pomagat, da se mu na svet prilepi senca kot koža mehka in negovana, božanska? glej trik: te vlažne ustnice, ki te tako obilo 58 Luko Paljetak poljubljajo, ko da niso, kar so, bojo držaj noža v megli, sredi mostu, kjer se ne sliši krik — voda je; glej slepilo kot vsako sejmarsko slepilo (kakor golob, ki se je znašel pod nohti), ker tega boga bo treba z nožem, ki si mu eno rezilo ti, drugo jaz, storit je treba to, brez odlašanja BALKON Vzhod je to, in zgoraj obžrt balkon stoji, in devištvo (pravijo — sumljivo, vendar verz v čisto devištvo namočen kot morje vse čisti), balkon, na katerem je ženska kar strepetala, ko je govoril moški: jaz bi, in dosti motnih stvari, a vse drugo je senca, skoznjo stopajo natančni ljudje, to je trdna točka na tej krožni poti, to je kraj ognja in popolne smrti, ki se prevaja sirom sveta v jezike drugih ljubezni, o njej sanja namreč nešteti, a midva veva: balkon je le dva prsta daleč od najine vsakdanjosti, s svojim kamnitim mirom je jamstvo najini dosti neumnejši zgodovini, kjer je Shakespeare samo predstava, tako rekoč dragih bitij, vendar, o draga, midva sva živa v tej preglasni suhi školjčni votlini, kar je svet, samega sebe se sramujoč, in edina pravica je ta kamnina siva, kamor si se nekoč povzpela, a jaz sem bil slabič UCCELLOV He was among the earliest painters of the NOČNI LOV Renaissance to make a study of perspective, and the few of his works that survive are ali remarkable in this respect. The picture reproduced here is one of the most famous. Trije jezdeci so zadržali svoje konje, belega in dva rjava, le tisti, ki peš grejo, 59 Pesmi držijo kopja naperjena v temo, in psi, ki jih pamet sicer ne teži, v polnem teku, cel trop nekam na levo hiti (Uccello tako stopnjuje dramo, on je grešil, a ga je moč opravičit, saj je prvi uvedel perspektivo v prizor nočnega lova na bitje, ki ga oči iščejo sredi gozda, ki je tudi vzor živi igri), nikjer sledu krvi (razen v želji), ker se tam v senci noči, na levi strani slike, česar ni videt na razglednici, ki je samo detalj slike v Ashmolean muzeju (Oxford), skriva lovina; treba je torej v muzej, a za to je še dosti časa, vse življenje POSLEDNJI Sonce na tvojem telesu posluje kot oratar, DEDIČ na prsih ti sadi vasice in v lase polaga divje živali zvezdnega sveta, bedra tvoja razmika kot dva tanka lista zlatar, ko dela okvir za sliko in ga oblaga, roso tvojih prepon pije in vetru brez boja poklanja tvoje perilo, ki s tabo ponoči spi, ko sonce je mesec na nebu — maska njegova je podla — a vsega ne vidiš, naga ležiš in jaz se skušam spomnit, kaj vse odloči trava, ko gleda vso to prevaro, ki ji laska; vsakemu soncu je zelo potrebna tvoja vlaga, da zmore kot nebeška ladja nosit dneve tam, kjer je noč, noči tam, kjer dan še velja nosit, mešetar, in temu se pravi čas, ki si ljubezen, žena moja, kjer se ponašam kot na zemlji svojih prednikov, ki je vsa že razdeljena čebelam in podlim, ti bi si nove omislili rože; vendar se vprašam, ko se zbudiš, boš tudi s priprtimi zenicami me prepoznala, boječega poslednjega dediča 60 Luko Paljetak CARPACCIOV Zelo pogosto razmišljam o bitjih, ki žive BELI PSIČEK z nami pod isto streho, o psičkih igrivih iz mehke volne, o pticah, ki slave Čar nedotaknjenih otokov v naših sivih in manj sivih sobah, o mačkah, ki žari jim iz oči mrtvi Egipt; in zadrži njihova ljubka drža moj pogled (ni krizantema tisti bel Carpacciov psiček, ki ga valovi gondola po črni vodi?), in to je tema mojih misli o njihovem pomenu; ga sploh ni, razen te neogibne potrebe, da je nekaj živega in gorkega ob nogah? mislim zraven tega, da so one tudi takšnih misli, da smo tudi mi dani njihovemu kratkemu življenju ob zori davne obljube, po kateri ne bo padel niti las niti list niti kaplja krvi, kot ukaže tisti glas, ki se je ves nalomil s podobnimi prizori: oče, mati, hči in z njimi bel psiček, ki (se zdi da) vsemu daje mero; najvažnejši je kljub vsemu, in res tako mislim, ta Carpacciov bel kuštrav pes na črni vodi, vse drugo je veščina, nič več Izbral in prevedel Franci Zagoričnik