IGRA Z VRTNICO
N A S
DALJNI
BLIŽNJI             SVET
IGRA Z VRTNICO
Ciril Bergles
MOJ VRT
Nisem hotel imeti toliko senc, zato nisem dal postaviti zidu okoli njega.
Sence dajejo času zavetje.
Nobenih poti si nisem izmislil, položil nanje kamnite ploščice, da bi usmerjale moj korak.
Nobenih stopnic ne ograj, ki bi silile misel v razumnost.
Drevesa nisem izbiral jaz: tu rasejo po svoji volji. A vsako bi rad spoznal, kot poznam samega sebe in svoje prijatelje.
Potoček, ki prihaja iz globine, zna sam iztrgati tišini pesem. In soncu svetlobo.
805
Najbrž je bil Stvarnik: videl me je samega.
Zaspal sem
pod cvetočo češnjo
in sanjal.
V snu mi je vzel rebro.
Ko sem se zbudil, je stala pred menoj:
plaha,
gola,
drobcena,
s plavico v očeh,
z vonjem po travah,
ej,
moja poezija!
IGRA Z VRTNICO
V teh pesmih je skrita vrtnica.
V njih živi, telesna, a nedotakljiva.
To je najbolj čista vrtnica od vseh, o katerih so mi govorili.
V nji so vse vrtnice in njen vonj žari v namenih teh drobnih pesmi.
To je kockasta vrtnica sanj, vrtnica jeseni vrtnic.
In ta vrtnica traia v čisti besedi, sto življenj onkraj trajanja nemogoče igre življenja.
V teh pesmih je skrita vrtnica.
V njih živi, telesna, a nedotakljiva.
MOJA POEZIJA
Ciril Bergles
806
IGRA Z VRTNICO
RIBNIK
Z ustnicami se nalahno dotikam njegove vode, da ga ne bi vznemiril.
Tako čista je ta voda, da lahko vidim žile odpadlih listov, ki spijo tam doli na njegovem dnu.
Ne upam si jih zbuditi iz večnega sna.
SAMOTA
Počivam na pajčevini mesečine.
Poslušam zorenje pomladi v svoji sredici.
Po telesu mi polže kot nežni prsti male nočne živali. In me spravljajo v drhtenje.
Mimo gresta ljubezen in lepota.
Zdaj je moja samota neskončna.
807
808
Ciril Bergles
SPOMIN
Od časa do časa potujem nazaj: to je edina možnost, da se spominjam.
Če bi potoval samo naprej, bi vam lahko pripovedoval, kakšno je pozabljenje.
SINJE
Pod kožo čutim gibanje zemlje.
V grlu žejo.
Blizu starega mostu si z roko izkopljem jamo: nenadoma privre iz globin kristalno čista voda.
Nastavim usta in pijem.
Zdaj razumem: resnica je teža in luč.
Razumem, kot razumemo vodo z usti, luč z očmi.
POMLADNO JUTRO
Nekdo je vrgel v zrak oblak belih las in zbudil sonce.
Nekdo je očistil zvonove, ki ob zori bude golobe.
Nekdo je spustil mojega samoroga, da zdaj spoštljivo skaklja med tulipani.
Močna svetloba rase
iz mojega sna proti ljubezni.
In duša sanja notranjo daljavo.
Moja bolečina bo rasla z dnem in bo vse večja, nazadnje bo prisilila popke, da se razcvetijo.
O, prelestno pomladno jutro s svojim slikarskim platnom. Vem, da me boš spet hotelo raniti s svojimi deviškimi očmi.
v
CAS
Cas je tišina.
Z njo se ljubijo ptice.        ^
Napolnijo jo s pesmijo: iz nevidnih niti stkejo v njej gnezdo svojega glasu.
Cas:
ne odhaja ne prihaja ne obstane...
IGRA Z VRTNICO
809