Pisati moram uvodnik za 1* maj. To pač ni zavidanja vredna dolžnost. Kaj vse smo že pisali ob takih prilikah. O zgodovini tega  praznika,  njegovem  občečloveškem pomenu, o poletu in mladosti, o padcih in dvigih človekovih, njegovi nenehni borbi za svo-je pravo mesto pod soncem, o cvetju in zelenju, ki daje temu prazniku nek posebni čar in še in še. Tisoč variant na isto temo. Težko je povedati še kaj novega in vendar pomeni vsako tako razmiš-Ijanje  iskanje neke  nove  poti  do  človeka-  TisoČ razmišljanj,  tisoč novih poti, tisoč  srečanj  s člo-vekom.  In  vsako  srečanje  nas  navdaja  z  novim spoznanstvom o človeku, o njegovih notranjih bo-jih na barikadah vsakodnevnih herojstev in zloči-nov, o njegovi ljvibezni in privrženosti, o njegovem človeku, o njegovem dobrem.
Dobro ni in ne more biti apriornost, ne more biti dano samo po sebi, ne more biti izven zavesti. Človekova bit je v dimenzijah človeškega, v di-menzijah nihanj in odklonov. herojstev, ki so strati, in strahu, ki je herojstvo, človekova bit je v di-
rilA/Mkl) V POZDRAV
menzijah moranega, vzgledujočega, sprejetega, iz-venzavestnega. Dobro je spoznanje, je odlocnost# pripravljenost zavestno sprejeti in predati se boju za očlovečenje človeškega, humanega, revolucio-narno naprednega, za svobodo človeškega inte-lekta, njegovih odnosov do stvarnega sveta in do-gajanja v njem, za osvoboditev človeka iz pritiska materialne nuje.
Širom po svetu, na bogatem zahodu in onstran. velikega morja, na vzhodu in v mejah črnega kon-tinenta, povsod, kjer so ubogi, izkoriščani in brezr pravni, postaja to dobro del njihovega človeškega poslanstva, njihovega očlovecenja v aktivnem smi-slu besede, postaja dejanje, ki ptfetresa svet m ruši staro, zasovraženo in gradi sebi in svoji pri-hodnosti novo.
Mi, posebno mladi, smo lahko srečni in ponosni na generacijo pred nami, ki je zavrgla svojo nala-dost in svojo ljubezen in se predala velikim deja-njem. Vendar naša sreča in zadovoljstvo in naš ponos ne more in ne sme biti brez obveznosti. Po" stavili smo trdne temelje, ki zahtevajo, na velikO širšem področju, novih odpovedi in zavestnega pre-dajanja. Vse to še posebej velja za mlade intelek-tualce.
Pred nami stoje velike naloge in velike odgo-vornosti. Stoji naše internacionalno poslanstvo in obveznosti, ki jih imamo kot vzornik milijonov prebujajočih se ljudi. Pred nami so naporna pri" zadevanja za nove odnose med Ijudmi« SocialistiŽ-ni humanizem in osvobajanje človekove osebnosti niso nič več parole, vse bolj postajajo dejstva. Za njibovo popolno uresničitev bo potrebno še veliko časa in naporov, truda, pripravljenosti in zavestnega prizadevanja.
Prvi  maj,   mednarodni  praznik  dela,  iz  leta v leto spreminja svojo osnovno podobo. Vse manj je praznik zatiranja in brezpravnih, vse bolj posta-ja praznik svobodnih graditeljev novega sveta in novih odnosov med ljudmi.
Dobro v ljudeh postaja vse bolj imanenten im-perativ našega časa. Zato naj velja ob tem po-membnem prazniku prisrčen pozdrav predvsem njemu.                                           Stane Cehovin
Za prvi maj - mednarodni praznik dela -
želijo
Rektorat Ijubljanske univerze Univerzifetni odbor Zveze študentov Univerzitetni komite Zveze komunistov in Uredništvo Tribune
veliko delovnlh uspehov vsem študentom
univerze, visokih in vlšjih šol, akademij
in pedagoskim detavcem
1. REPUBLIŠKA  KONFERENCA ZVEZE STUDEMTOV SLOVENIJL
ORGANIZACIJA
JE V VELIKO PODPORO
Republiška konferenca Zveze študentov Slovenije je nova oblika. Uvedel jo je, na osnovi vse večjega razvoja visokega in višjega šolstva, novi statut ZŠJ, ki je bil sprejet na V. kongresu v Ljublja&ii. Ke-publiška konferenca v Mariboru je bila fioslej prvi tovrstni delovni sestanek v Ju-goslaviji, zaradi tega in zato, ker je kon-ferenca z izrazito delavnim značajem od-ločno povedala mnenje organizacije o ne-katerih vprašanjih v zvezi z reformo in materialnimi vprašanji, je potrebno o ajej Spregovoriti nekoliko bolj obširno.
Republiške konference Zveze študentov Slovenije so se poleg delegatov-^iz Ljub-ljane, Maribora in Pirana, udeležili tudi mnogi gosti. Tako je bil na konferenci rektor ljubljanske univerze prof. dr. Ma-kso Šnuderl, sekretar Glavnega odbora SZDL Stane Markič, predsednica CK LMS Francka Strmole, predsednik Uni-verzitetnega sveta Jože Pernuš, generahu tajnik ujiiverze Lojze Piškur, sekretar ČO ŽŠJ Janez Čemažar, predsednik mari-borskega Mestnega sveta Janko Markič, predstojnik združenja mariborskih višje-Šolskih zavodov Bračič in direktorji neka-terih mariborskih višjih šol.
Na republiški konferenci sta bila pre-brana dva referata. Prvega, o nekateiih aktualnih študijskih vprašanjih, je pripra-vil član predsedstva Univerzitetnega od-fcora MILAN KUČAN, drugega pa Janez Pctan, predsednik združenja Zveze štu-dentov na mariborskih višjih šolah.
Konferenco je v imenu mariborskega mestnega sveta pozdravil predsednik Jan-ko Markič. V svojem pozdravnem govoru le poudaril svoje zadovoljstvo, ker je bila fconferenca ravno v Mariboru. Dodal je, fla je Maribor še zelo mlado višješolsko Središče, ki rabi kontakte ne le s prakso, pač pa tudi z univerzo v Ljubljani.
Po prebranih referatih je pozdravil konferenco in posegel v razpravo rekcor ijubljanske univerze prof. dr. Makso šnu-fierl. V svojem izvajanju se je tovariš rek-tor najprej dotaknil referata. Poudaril je, fla je za referat izbrana zelo posrečena te-ina, saj zajema vso problematiko visokega In višjega šolstva in da je referat zelo kvaliteten.
V nadaljevanju svoje razprave se je prof. Šnuderl dotaknil vprašanj, o kate-fih so pred nedavnim razpravljali rektor-Ji vseh jugoslovanskih univerz na sestan-ku v Sarajevu. Tovariš rektor je poudaril, da razprava v Sarajevu ni več ugotavlja-la, ali je prva stopnja potrebna ali ne. Vsi so priznali, da je prva stopnja nujna. Celo Zagreb, ki do letos ni imel stopenj-skega študija, ga je začel na nekaterih fakultetah uvajati.
Rektor Snuderl se je strinjal z ugoto-vitvijo v referatu, da spremljajo reformo, predvsem prvo stopnjo, nekatere napake in slabosti, vendar je menil, da bodo v doglednem času odpravljene. Dotaknil se je tudi vprašanja prehoda iz višjih šol na drugo stopnjo. Poudaril je, da daje izred-ni študij izredno široke možnosti, vendar nalaga tudi dolžnosti. Vpisujejo se lahko samo tisti, ki imajo možnosti, da bodo fctudij v doglednem času tudi končali. Po-gosto se namreč dogaja, da se vpisujejo študentje iz višjih šol na drngc stopnjo predvsem zaradi tega, da bi obdržaM sta-tus  študenta  in  njegove   bonitete.   Študij
na višjih šolah, še posebno na drugi stop-nji, je predvsem na liniji obveznosti, kaj-ti osnovni namen višjih šol je, da dajejo kader za prakso.
Rektor prof. dr. Makso šnuderl se je dotaknil tudi poklicnih naslovov. Pouda-ril je, da so o tem govorili tudi rektorji na sestanku v Sarajevu in da obstaja že uredba Zveznega izvršnega sveta, ki bo urejala poklicne naslove diplomantov pr-ve stopnje. Vendar to niso akademski na-slovi. Poklicni naslovi bodo gotovo imeli tudi reperkusije na mentaliteto prakse in študente.
Na koncu svoje razprave je rektor Šnu-derl poudaril, da bi se morala z vprašanji reforme Zveze študentov ukvarjati bolj smelo in odločno in bolj s študentovskih pozicij.
V diskusiji je spdeloval tudi sekretar Glavnega odbora SZDL Stane Markič. To-variš Markič  je uvodno  poudaril,  da  so
taki sestanki, kot je republiška konferen-ca Zveze študentov Slovenije, zelo korist-ni. V nadaljevanju je dejal, da bi morala Zveza študentov več kot samo skrbeti za diplomante prve stopnje. Morala bi isto-časno razbijati škodljivo misel o prvi stopnji, ki je živa tako med študenti kot med pedagogi in v praksi. Kolikor bolj bo študentovska organizacija aktivna na tem področju, toliko bolj uspešno se bo-do reševali odnosi med prvo stopnjo in zaposljevanjem. Potrebe po kadrih so na-mreč neomejene in segajo tudi preko me-
IZ REFERATA MILANA KUČANA
ja naše domovine. Ob zaključku svoje di-skusije je tov. Markič poudaril, da bi se morala študentovska organizacija veliko Dolj konkretno in intenzivno ukvarjati s študijskimi vprašanji. Organizacija po po sameznih letnikih bi morala posvečati več pozornosti posameznim študentom, kajti osipanje v I. letniku, tu odpade približno eno tretjino študentov, je zelo visoko. Se-kretar Glavnega odbora SZDL tov. Mar-kič je menil, da bi se moralo vrsto vpra-šanj, ki se porajajo ob reformi, reševati neposredno v študentovskih aktivih.
Za bolj resno sodelovanje
Referat o nekaterih aktualnih študij-skih vprašanjih, ki je bil pripravljem za prvo republiško konferenco Zveze študen-tov Slovenije, je temeljita analiza študij-skih problemov, ki se porajajo ob refor-mi. Obširne priprave za konferenco in referatova objektivna vrednost, mu da-jejo značaj doslej najbolj resne in naj-bolj temeljite obravnave tovrstnih vpra-šanj, ki jih je pripravila študentovska or-ganizacija. Njegova edina pomanjkljivost je v tem, da bi bil postavljen laiiko še bolj na študentovske pozicije. Ne glcde na to bi bilo zelo koristno, da ga orgajii-zacije po fakultetah temeljito preštudira-jo in začnejo konkretno razpravljati o vprašanjih, ki so v referatu postavljena bolj načelno.
Referat se v začetku ustavlja pri seda-njem visokošolskem sistemu in ugotavlja, ila je prva faza v izgradnji tega sistema v glavnem zaključena. Končala se je s sprejetjem novih statutov posamezmh fa-kultet, šol in njihovih združenj. Referat ugotavlja, da razpolaga ta sistem z bo-gatimi nolranjimi potenciali, ki bodo ob odstranitvi sedanjih pomanjkljivosti in napak, sposobni uresničiti svojo naloga pii vzgajanju in usposabljanju visokokva-lificiranijh kadrov.
Vsebinska prilogoditev študija
Naloge, ki se danes postavljajo pred visoko šolstvo, so vsebinska sprememba študija. Pri tem ne gre zgolj za novo vse-bino, ki jo mora s spremenjenimi naloga-mi študij dobiti, arnpak gre za novo kom-pleksno in bistveno drugačno pojmovanje visokošolskega študija. Dosedanji študij je dajal študentu preveč enciklopedično znanje in preveč le pregled posamezne stroke, premalo pa ga je pripravljal za neposredni vstop v proces družbene pro-dukcije. Ena največjih pomanjkljivosti starega sistema do reforme je bila v tem, da se je na univerzi šolal strokovnjak splošnega tipa, ki je imel največkrat ve-like težave, predno se je vključil v prakso. Zato se je vse močneje kazala potreba po specializaciji in usmeritvah, ter izdelavi profilov strokovnjakov z različnim nivo-jem. Gre torej za vsebinsko prilagoditev študija zahtevam in potrebam prakse, za prilagoditev posameznemu delovnemu me-stu. Ob tem se nujno postavlja vprašanje likov in profilov diplomantov posameznih slopenj in usmeritev ter vprašanje kvali-tete tn obsega njihovega znanja.
Za vsebinsko izvedbo reforme je bistve-no tudi pojmovanje stopenjskega študija, pojmovanje nalog, ki naj jih posamezna stopnja vrši in pojmovanje vloge, ki jo posamezna stopnja ima. Vsako stopnjo je treba jemati kot etapo, ki daje do neke mere zaključeno izobrazbo, vendar nika-kor ni odvisna od predhodnega šolanja ali študija, ki neki stopnji sledi. Odloeil-ne važnosti je. da se pojmuje prva stop-nja visokošolskega študija kot stopnja, ki
opravlja dve enakovredni nalogi. Prva stopnja mora usposobiti študenta za za-htevnejši poglobljeni študij na drugi stop-nji, dati pa mu mora tudi dovolj takega znanja, ki ga bo s pridom uporabil pri neposrednem vstopu v produkcijski pro-ces.
Rezultati kažejo, da je dosedanje delo do neke mere zanemarjalo prav pripravo diplotnantov prve stopnje za neposredno angažiranje v proizvodnji. Učni načrti so bili v veliki večini izdelani znotraj fakul-tet in le z neznatnim sodelovanjem pra-kse, ki je prav v odločilni fazi stala ne-kako ob strani, zato ti načrti izpolnjujejo predvsem eno nalogo, pripravo diploman-ta za študij na drugi stopnji. Ponekod so tudi sicer gledali na reformo s precejš-njim odporom.
Vprašanje vsebinske reforme bo posta-lo z začetkom študija na drugi stopnji še bolj živo in aktualno. Študij na II. stopnji se mora navezovati na prehodni študij in če je ta neurejen in neprirejen, če je ne-dosleden in netemeljit, se bo slej ko prej postavilo tudi vprašanje kvalitete študija na drugi stopnji.
Obdobje, ki je pred nami, mora biti obdobje aktivnega dela na novi vsebini visokošolskega študija. Pri tem nam mora postaviti vodilo namen posamezne stop-nje in njena vloga v praksi. Tema dvsma vodiloma mora biti študij prirejen in na-menjen.
Praksa se ne zanlma za diplomante prve stopnje
Naš novi visokošolski sistem je postav-ljen na take temelje, da se lahko ob od-pravi dosedanjih začetniških težav in na-pak brez prehudih naporov prilagodi in priredi še tako pestrim in zahtevnim po-trebam prakse. Vendar se zaradi trenut-nega nezanimanja prakse za diplomante prve stopnje slišijo mnenja, da je naša proizvodnja za enkrat premalo specializi-rana in modernizirana, da bi zahtevala ta-ko bogato razvejan in specializiran študij-ski sistem. Res je, da imamo še mnogokje opraviti z dokaj zaostalimi in primitivni-mi načini in metodami v proizvodnji, da opazimo še mnogokje proizvodrjo, ki se le malo razlikuje od obrtne in manufak-turne. To predvsem pri manjših podjet-jih, ki jim manjka dobra organizacija, kakor tudi materialna osnova in kadri za sodobni telmološki proizvodni postopek. Predvsem je kritično vprašanje operativ-nega kadra, ki je zasidran na rutini in tradiciji, ne pa na solidnem znanju. Opa-ziti je tudi mogoče, da se v zadojem času kolektivi zaradi novih gospodarskih od-ncsov zapirajo vase in ne odpirajo vrat mlademu strokovnemu kadru. Prav to pa kaže na izredni primitivizem in hezrelost delovnih kolektivov, na skoraj popolno ne-razumevanie našega gospodarskega siste-;. ma. rnegovih zakonov in zakonitosti nje-govega razvoja.
Druga stopnja ali zaposlitev
V študijskem letu 1931-62 se je vpisalo v prve letnike na ljubljanski univerzi skupno 3839 študentov, od tega 1215 izred-nih. V drugi letnik se je letos vpisalo 1950 študentov, od tega 210 izrednih. Približno 1500 mladih strokovnjakov bi tako naše gospodarstvo lahko že letos dobilo z fa-kultet ljubljanske univerze. Vendar se lahko vpra^.mo, ali je poglavitni smoter reforme samo ta, da gredo kadri že po prvi stopnji v službo. Vse prepogosto na-•mreč naletimo na mnenja, ki pojmujejo reformo po svoje in smatrajo za svojo politično nalogo in dolžnost, pripraviti di-plomante prve stopnje do tega, da bi od-šli po prvi stopnji v službo. Mislimo, da je dolžnost šole, da daje praksi kvaliteten kader. Če ga ne daje, ali če po njem ni spraševanja, je prav, da mladi ljudje štu-dirajo naprej in si prisvofe znanje, ki jim bo omogočilo najuspešnejšo vključi-tev v produkcijo.
Dejstvo pa je, da kažejo študentje v prvem in drugem letniku zelo neznaten interes za vstop v prakso po končanem I. stopenjskem študiju. Večina študentov namefava nadaljevati študij na drugi stop-nji.
Eden poglavitnih razlogov za tako sta-nje je v neinformiranosti sedanje genera-cije o novem načinu študija že pred vpi-som na univerzo. Velika večina študentov je šele pred vpisom izvedela, da bo štu-dirala po novem režimu, ne da bi podrob-neje vedela,' kaj ta novi študijski režim pomeni. študentje so se večinoma vpisali z namenom, da končajo štiriletni študlj, ne glede na nove možnosti, ki so jih z re-formirano univerzo dobili. Da je dejansko obstajala neinformiranost, nam lahKo po-kažejo podatki iz ekonomske fakultete. Qd skupno 501 študentov I. letnika, jih je na ekonomsko organizacijski oddelek vpisalo 380, na ekonomsko analitični 55, na oddelek za bančno, finančno in komer-cialno smer 40, na statistiko 5, in na od-delek za zavarovanje 21. Na zadnjem od-delku so bile nekaj časa zelo neizkorižče-ne štipendije, ker je bilo študentov pre-malo. Ta podatek nam kaže, da je več kot 75 odstotkov vpisanih študentov na eko-nomsko organizacijskem oddelku, ki še rmjbolj odgovarja klasičnernu, splošnemu študiju ekonomije, za katerega mislijo studentje, da jim bo največ dajal.
Tako vlada v prvem in drugem letniku med študenti dokajšnja konfuznost in nervoza, ki nista pogojeni le v težkih pre-stopnih pogojih, ampak imata korenine tudi drugje. Tudi mi v študentovski or-ganizaciji smo premalo storili, da bi jih seznanili z novim šolskim sistemom in samim načinom študija. Fakultetne in od-delčne uprave so v glavnem premalo sto-rile v tej smeri, saj je skoraj povsod osta-lo le pri prvih spreiemih novincev vv '!e-
Nadaljevanje na 6. strani
„ Umeinosi Je prav tako potrebna kot kruh"
Jevgenij Jevtušenko je po mnenju mnogih kritikov odličen mlad so-vjetski pesnik. Njegove pesmi so bile prevedene v mnoge jezike in so pritegnile pozornost tisočev. Ob-javljamo razgovor z J. Jevtušen-kom; napisal ga je Fayad Jamis s Kube, ko ga je pesnik že drugič obiskal in mu posvetil marsikateri verz.
Ko me je videl z beležnico in svinČ-nikom v roki, rae je Jevgenij Jevtu-šenko vprašal:
»¦Kje bova začela?«
»Kar na začetku,« sem mu odgo-voril.
»Rodil sern se v Irkuitsku, pozimi, pred 27 leti, toda sedaj, ko sem na Ku-bi, mvslim, da so mi ljubši tropski kra-ji. Čeprav sern se rodil v srcu Sibiirije, sem ukrajinskega rodu. Zaradi upora v Ukrajini, konec prejšnjega stoletja, so se rnoji stari starši znašli v Sibiriji. V času druge svetovne vojne je šel moj oče seveda v boj in kmalu nato je šda še moja mati na fronto. Klatil sem se iz kraja v kraj, iz mesta v mesto, živel trdo in žalostno življenje, življenje la-kote in obupa. Da bi se preživel, sem pel po vlakih, nabitih z vojaki, ki so odhajali na fronto. Kovanci, ki so mi jih dali za moje pesrni, med katerimi je bilo veliko mojih, so bili moja prva mezda. Prej in kasneje, ko sem postal »Ijudski pevec«, sem delal že marsikje in, seveda, zelo malo sem se šolal. Po-magal sem pri splavljanju lesa po re-kah, delal z lovci in ribiči in ko sem mel 14 leit. sem se znašel s skupino geo-Jogov v Kazakstanu, v Altajskem po-gorju.«
»Kdaj si pričel pisati pesmi?«
»Ko mi je bilo 8 ali 10 let. Z dva-
najstim letom sem nameraval napisaiti roman, toda bil je vojni čaa in stiska s papirjem. — Cena zvezka je bila ekvir valentna ceni kilograma masla. Upora-bil sem dva zajetna, popisana zvezka in pisal med vrsticama.« »Kdaj si  pričel  tiskati«?
»Okoii leta 1949, če se prav spomi-njam. Tafcrat je poraslo zanimanie za poezijo med vsemi ljudmi Sovjetske s katerimi sem delal, so spoznali pes~ zveze. Geologi, kmetje, lovci in ribiči^ mi Bloka, Jesenina, Majakovskega in drvgih. Ti delavci so recitirali njihove pesmi med delom ali malico in oni so ml vtisnili ljubezen do poezije. Sprva Ma-jakovskega nisem razumel povsem do-bro, toda potem, ko sem rastel in se razvijal, sem ga začenjal pravilno ra-zumeti...
V vojnem času je bila poezija zelo pril-jubljena. V tem času so se pojavili innogi talentirani pesniki, fei so pisali o vojni, o ljubezni, bitkah in trpljenju Jjudi. Bili so tudi pesniki, ki so pisali samo o kolhozih, tovarnah in tako na-prej, ki so sprva bili slavni. Toda kma-lu so bili poeaibljeini, ker so zamemair-jali opisovanje čfustev, človekove duše. Važno je, da pišejo o glavnih postav-kah socialistične izgradnje, toda prav tako se je potrebno ukvarjati z drt> gimi subjekti. Nekateri sovjetski kriti-ki verjarnejo, da je bil Majakovski pes-nik izjgradnje, vendar da pesmi niso bile resnično objektivne, kajti ta veli-ki pesnik je pefl tudi o čustvih,o tem, kaj je dobro in kaj slabo. V pesmdh mnogih povojnih pesnikov so bili verzi reduciranj na deskribcijo dela, pisanja o človeku in njegovih čustvih ni bilo. Toda tiudi pisanje samo o ljubezni nii noben odgovor. Noben teh etksfcremov ni dober, moirajo se skombinirati in do-polnjevati dsrug drugega«
^Pod kakšnimi okoliščinami je bila objavljena Ivoja prva knjiga in kako jo je občinstvo sprejelo?«
^Mnogo kritikov je hvalilo mojo prvio kmjigo, toda ljudje je inso ku-povali. Kakšna tragedija zame! Moje pesmi se jih niso dotaknile. Bil sem razočaran in izgubil sem zanimanje za poezijo. Mislil sem na samomor, hotel sem skočiti v reko, toda ko sem bil na obrežju, sem si rekel: ,Voda mora biti ledeno mrzla'. In potem sem na bližnjem mostu v moje veliko začude-nje srečal skupino ljudi, ki je govorila o Majalcovskem. Dekle je vpitešalo: jKdaj bomo danes imeli pesnika, kot je bil Majakovski?' Mislil sem si: .Dal bom svoj davek sovjetski poeziji. In dodal sem: ,Vsi naši so vredni enega Majakovskega'.
Ce bi bil Majakovski danes živ, ne bi pisal tako kot je. Hotel sem tako pi&ati kot bi on pisal, če bi bil na mo jem mestu. Ko je živel, so bili nasilni, nepasredni verzi potrebni. Toda danes bi pisal drugače, kajti tudi naši ljudje niso veČ isti. Več kot 30 let je minilo ain stvari so ee spremenile. Kv>ltumi nivo se je dvignil. Današnja situacija je kompleksna in zanimiva. Današnji pesinik Sovjetske zveze to ve. Sedaj je ljubezen in zanimanje za sovjetsko po-ezijo med ljudmi veliko večje kot je bilo za časa Vladimira Majakovsikega. Često so dela mladih pesnikov razpro-dana v dveh ali treh urah. To se je zgodilo s knjigo Andreja Vo2nesenske~ ga, kii je arhilekt. Moja knjiga »Pe&mi različnih let« je biila natisnjena v 20.000 primerkih in kasneje v 75.000 izvodih. Da bi razumeli to veliko zanimanje za poezijoi moramo imeU pred očmi, da naši pesniki stalno recitirajo svoje pe-smii v raznih dvoranah. Moskva ima gledališče,  v  katerem  različni  pesniki
vsak teden recitirajo svoje pesmi. Vsa-ko leto praznuje Sovjetska zveza Dan poezije. Ta dan mladi in stari pesniki rccitirajo svoje pesmi, diajejo avtogra-me itd. Lansko leto je na literarnem' večeru na Trgu Majakovskega v Mo-skvi sodelovalo okoli 20 pesnikov. Lju-dmii, ki so epremljali recitatorje, je bi-lo več kot 7000. Neki ameriški pesnifej ki so ga povabili medse, je spraševal mnoge poslušavce po njihovem pokliou. Okoli 99 odstotkov od tistih, ki jih jo vprašal, je bilo delavcev, tehnikov, štu-dentov, to se pravi ljudi, ki nimajo in-timnejšega razmerja do umetnosti aM literature.«
Nato je Jevtušenko odgovarjal na nekaj viprašanj o pesnikih in pisateljih* ki jih najbolj ceni. Ko je govoril d slikarstvu, je na vprašanje, če je zanj prav tako gJoboko zanimanje kot za pt>-ezijo, je dejal:
»¦Mogoče ne. Vendar sovjetski ljudje ljubijo uinetnost. Ko je bila v Moskvl razsstava Pikasojevih del, so bile pred razstavno stavbo take vrste, da so naa spominjaJe na vrste na kruih med drugo svetovno vogno. Mislim, da so nam *• razstave, in umetnost sploh, prav tateo potrebne kot kruh.-«
Tako govori Jevtušenko, mlad sov-jetski pesnik, ki je vzbudil s svojimi pesmdmi zanimanje po vsem svetu. Pe»-nik, ki ga hvalijo in grajajo, ki je prt srcu mladim ljudem po vsem sA'etu in ki ga odklanjajo. Spregovoril je s pe-smijo svoje mladosti, pesmi pa govori-i jo z vsakim in se ne ozirajo na barvo človeka, na njegov poklic ali karkodi, Spregovoril je z besedo delavcev s Ki^ be, Sibirije, ravntn centralne Itidijo. Od vsepovsod in vsakomur.
Prev«del P. B.
POLJSKI ŠTUDENTJE V OČEH SOCIOLOGOV
Marca 1958 je Sociološki inštitut varšavske vmiverze napravil študijsko testiranje svetovnega nazora varšaviskili študentov. V jumiju 1961 so ista vpra-šanja krožila med Študenti drugič. V prvi vrsti jdm j« šlo za to, da bi od-krili spremembe svetovnega nazora v letih 1958-61, hoteli pa so razibrati tudi usmerjenost teh sprememb in obsežnost tega procesa.
Med testiranjem so opazili določena nagnjena proti sekularizaciji. To je bilo na eni strani opazno v zmanjšanju za-niimanja za religiozne stvari, na dnugi strani pa povečanju števila ateistov. Rroces sekularizacije je razviden tudi V odnosu študentov do katoliške mora-le. Občufcno se je zmanjšalo število štu-dentov, ki smatrajo to moralo za naj-boiljšo, narasla pa je tuxii tendenca Bprejemanja ostalih moralnih principov in dopolnjevanja katoliške morale z ne-katerim drugimi normami. Pretežna vecina študentov smatra, da so versfca vprašanja privatna stver vsakega po-sameznika.
Tako zelo velika večina zelo medlo razumeva. poijme kot »marksizem« ali »socializeim« in priha,ia k njim z raz-ličnih aspektov. Analize so pokjazale, da vidi večina festiranih študentov v sociaiizmu sodalni sistem, v katerem eo produikcijska sredstva nacionalizira-na.   privatna  iniciativa pa je dovolje-
na v maloobsežni industriji in obrti. .V sociatHzmu vidijo sistem. v katerem ni občutljivejših razlik med plačami, čeprav je še daleč do popolne izenače-nosti dohodikov. To je šistem, ki ne vsi-Ijuje stirogih omejitev^ človekovih pra-vic. Opazne pa so bile še nekatere dru-ge koncepcije socLalizma.                __
Drug zanimiv problem, ki ga je od-krila analiza, je razmeroma slabotna zvezia med zgoraj omenjenim pojmova-njem socializima in religioznimi pogledi. Ob vprašanju »Ali želiš, da se svet razvije v srneri socializma?« so se po-kazale razlike v pogledih zelo religioz-nih Ijvdi, ko pa je bilo postavljeno vprašanje glede na vez med religijo in konkretno ideološko zahtevo, so celo te razlike izginile. Katolicizem in mariksizem skoraj popolnoma izključu-jeta drug dirugega.
V pogledu na spremembe, do kate-rih je prišlo m©d študenti v letih 1958 — 1961, je število ljudi, ki se smatrajo za podipornike socializma, precej nara-sio; prav tako je narasel tudi odsto tek ljudi, ki &o prepričiani, da svet na-preduje prota neki gotovi oblifki scciali-zma. N-a drugi strani pa ni več ljudi, fci bi bili globoko pnepričani, da social-ae spremembe, do katerih je prišlo, ne opravičujejo takšnega mnenja. Zelo važna je tudd sprememba, ki j« bila opazna v stališču do marksizma; števi-
lo Ijudi, ki se imajo za marksiste, se je dvaknat povečalo; razumijivo je, da sa je s tem občutno zmanjšalo število na-sprotnikov mariksizma.
Primerjava med anketamii iz lefca 1958 in 1961 odkriva nekaj važnih spre-rnemib tudi r pogledu na problem na-cionaliziacije. Pred tremi leti so skoraj vsi študentje izražali podporo naciona-lizaciji kat ključni veji gospodarstvai. Danes večina zagovarja nacionalizacijo srednje velike indaastrije in vse večja obrti v preteklih letih. Zagovarjajo pa neomejeno privatno iniciativo na po-dročju male obrti.
Anketa je vključevala tudi ndkaj važnih vprašanj glede na življenje na Poljskem v letih 1945-55. Tu je bil pro-blem, ob katerem so opazili najbolj bi-stvene spremembe . Medtem ko je leta 1958 večina študentov zavzela negativ-no stališče do družbenih sprememb v tem č*asu, pa je bila po treh letih si-tuacija popolnamia drugačna. Večuia je bila mnenja, da pozitivne sprememibe prevladujejo nad negativnimi.
Splošen proces gospodarske in poli-tične stabilizacije v deželi je eden od faktorjev, zaradi katerih ljudje odobra-vajo socializem, kljub temu, da se n« poglabljajo v njegove teoretične pro-bleme. Ta stabilizacija pomaga ljudem^ da se poglobijo v svoje osebne proble-me in da se posvetijo predvsem zadovo-ljevanju lastnih potreb.
0 humanističnih koncepcijah v sodobni slovenski književnosti
PREDAVANJE JE BILO 12. APRILA V OKVIRU SVOBODNE KATEDRE NA FILOZOFSKI FAKULTETI.
Umetnost je bila brez dvoma zmeraj ena najpomembnejših in najbolj prvinskib manife-Btacij humanlzma. Ne le, da je najtesneje povezana % bitno osnovo Clovcškega, marveč je v zgodovini družbe zadobila tudi važno zunanje — družbeno — humanlstično funkcijfo; postala je eden izmed pomembnih humanizatoričnih principov, ali vsaj instrumentov zgodovinske družbe. Kolikor je trgoviua, politika ipd. s svojimi instrumenti profita, nasilja itd. človeka dehuma-nizirala, toliko je skušala umetnost človeka spet rehabilitirati v pozitivnem hamanističnem smislu.
Potemtakem lahko danes govorimo o dveh osnovnih humanističnib prvinah v umetnosti, ki nas utegneta zanimati: o relativno ahistorični, splošnočloveški in 0 — bistorični, zgodovinsko-družbeno pogojeni. — Kot produkt človeka nosi umetnina v sebi vse elemente človeške bistve-nosti, ki ni neposredno in konkretno pogojena po družbeni zgodovini oz. zgodovinski družbi, marveč recimo bolj s starim, dolgotrajnim biološko-mentalnim razvojem človeške vrste; kot produkt družbenega bitja pa seveda nosi na sebi tudi Številne znacilnosti zgodovinske družbe, ki je Izoblikovala človeka posameznika, recimo umetnika — ustvarjavca umetnine. Clovečnost umetnosti lahko potemtakem iščemo tako v človeški izpovedi osebne stiske, spoznanja ali radosti samih na sebi in ne glede na komunikativni profil oblike, ki umetnino približuje zgo-dovinski družbi, lahko pa ga odkrivarao tudl v njeni navzven, družbeno angažirani funkciji, pri čemer bosta seveda način izraznega sredstva in izbira »vsebine« odigrala važno vlogo. Glede na to bomo seveda, kot povsod v življenju, težko našli čiste, ekstremne prhnerke takšnih skrajnosti;  gre le za dva shematično  možna  tipa  umetnosti.
Marksizem in idealistični eksistencializem skrajne desnice sta v teh območjih in inter-pretacijah sodobna miselna antipoda. Prvi je s svojo sociološko metodo poudaril v umetnosti predvsem navzven delujoči družbeno neposredno angažirani humanlzem, drugi se je precej eks-kluzivno obrnil navznoter. Ustrezno temu brani prvi v umetnosti bolj realistično (kolikor lahko izraz v tej zvezi uporabimo) oblikovalno metodo, drugi pa se bolj zavzema — razumljivo — za takoimenovano indmdualistično, subjektivistično oblikovanje — tako notranje kot zunanje. — Jasno je, da ima ta ali oni nazor zaledje v zgodovinski dmžbi in njenih konstelacijskih variantah.
Za nas postane razmerje med obema platema humanizma posebej zanimivo v prehodnih razdobjih, kakršnega doživlja slovenski kot sveta zadnjih nekaj deset let. Različne koncepcije humanizma kot odmev družbenemu dogajanju so močno, pogosto celo odločilno vplivale na književnost; še več — književnost je pogosto edini registrator nepotvorjenega zgodovinskega pojmovanja človeka, saj obide filozofsko zavestno oblikovane koncepcije (kolikor obstajajo), Crpa neposredno iz zgodovinske družbene biti ali prakse in to pojmovanje po svoje organsko vključuje t umetnino.
pravi zrevolucionirani del družbe, je to življenje sprejel kot nujno žrtev revoluciji. 2rtvovati se za »stvar«  je  bil najvišji  humanistični princip.
Kmalu po končani neposredni revoluciji je se-veda sistem dveh različnih grupacij kot druž-bena nujnost izginil. Revolucija se je v svoji osnovni postavki uresničila. Ker pa predvideva marksizem v brezrazrednl družbi družbeno enako-pravnost vseh njenih članov in ker bi se z odpravo razirednih nasprotij ta pogoj moral začeti uresni-Cevati, se je začela spontano porajati nova humani-stična koncepcija. Namesto prejšnjih dveh v raz-rednem smislu etično, moralno, biološko itd. pobar-vanih neživih tipov, stopi sedaj v ospredje misel o tako imenovanem »malem človeku«. Sleherni, še
Motjaž Kmecl
i.
Vslovenski  književnosti   zadnjih   dvajsetih   Ief lahko zasledimo tri poglavitne inačice huma-nističnih koncepcij.  Vse so organsko nave-zane   na  določene   dmžbeno-zgodovinske  premike: bodisi na revolucijo, bodisi na porevolucijo, bodisi na določene  kasnejše  procese  v formiranju  naše fcocialistične družbe in s tem v zvezi na vdor dolo-čenih zahodnoevropskih koncepcij v miselnost dolo-čenega dela slovenske inteligence.
če skušamo na kratko in brez posebnih preten-zij okarakterizirati prvi dve inačici, kakor se bolj ali manj kažeta v slovenski književnosti, potem bi bila podoba približno takšnale:
Revolucijska varianta ima pred očmi predvsem dve različni razredni grupaciji — recimo zatiralsko in zatirano. Zatirana je v ogromni večini, zato se v skladu s svojim družbenim položajem na določeni stopnji zavesti upre, zrevolucionira v smislu dolo čene miselnosti (marksistične). V neposrednem boju si zastavi konkretne ideale, ki ustrezajo po-gojem in zahtevam tega boja; tako je zanjo človek
(človek) tisti, ki se neustrašeno, pogumno, pošteno in ne glede na izpostavljanje lastnega življenja bori za uresničitev revolucije; nujno pripada zatiranemu (proletarskemu) razredu. Nasprotno pa je slab člo-vek (ali pogosto sploh ne več človek) tisti, ki se proti revoluciji bori — kakorkoli. Književnost je tako hitro začela oblikovati predvsem dva tipa člo-veka; nazorno shematizirana, da bi bila idejna ločitev v viharnem revolucijskem času toliko očit-nejša, jasnejša in učinkovitejša: človeka-revolucio-narja in človeka-kontrarevolucionarja. Med seboj sta se razlikovala ne samo po švoji idejni pripad-nosti, marveč tudi fizično in karakterna (vse v prid prvemu). Glede na to, da je morala širiti revolu-cijsko idejo med najširše plasti in da je bazirala na ideblogiji, ki je v osnovi in še posebej v akciji slonela na antagonizmu dveh različnih razrednih grupacij, je bila takšna dvojna tipizacija seveda do neke mere organska in življenjska. — šlo je pač za ostvaritev ideje, ki bi omogočala »boljše življe-fcje šele prihodnjim rodbvom« (pogostno geslo), zato erio samo človeško življenje spričo takšnih idealov  ni  bilo  kdovekaj   pomembno.  Družba, se
tako nepomemben človek, celo kontrarevolucionar, nosi v sebi apriorno človeško vrednost, ki ga bi-stveno loči od živali. V slovenski poeziji je ta mi-selnost prišla najprej do izraza v odporu proti tkim. »kramparski« poeziji. »Kramparstvo« je bilo namreč kot miselnost tipičen zbirokratizirani po-daljšek revolucijske humanistlčne koncepcije in je kot tako podrejalo človeka-posameznika splošnej-šim principom. Umetnost se je kot tenkočuten re-gistrator npr. hitro uprla znani »kramparski« za-htevi, da mora poet peti predvsem o tem, kako dela, kako je delal in kaj bo naredil, da bo družbi koristen in da ne sme peti o nekaterih preveč intimnih, »privatnih« čustvih (erotika, ironija kot izraz  »nekonstruktivnega pesimizma«  ipd.).
Iz te miselnosti se oblikujejo pesniki Pesmi štirih, revija Beseda, novelisti Novel in drugi. — Ker govori o »malem človeku«, torej o povprečnem človeku nasploh, vztraja ta književnost pri kon-kretnem, jasnem, realistično-objektivistično izobli-kovanem pisanju, ki naj bi tudi na zunaj komunika-tivno ustrezal »malemu človeku«. Poudarja posamez-nika, njegovo zgodovinsko izgubljenost in pomemb-no nepomembnost, ob tem se večkrat hudo raz-žalosti, zato ga naslednja koncepcija tkim. oz. sa-moimenovane »kritične (borbene) generacije« po-imenuje s »sentimentalnim humanizmom« (spomni-mo se serije značilnih ruskih filmov kot »Balada o človeku« ipd., ki vsi oblikujejo takšnega navad-nega človeka — nasproti — recimo — liku heroja Matrozova, ki se je s svojim telesom vrgel na stroj-nice, da bi tovarišem omogočil prehod; prav tako se velja spomniti npr. značilnega izrazja v Pesmih štirih, ki je prepoln  »nekosti« in splošnosti ipd.).
• oncepcija »sentimentalnega« oz. recimo raje »apriornega« humanizma pa je imela hudo pomanjkljivost — da je bila namreč zelo nedoločna v opredeljevanju tistega apriornega člo-večnoštnega deleža, ki naj bi bil vsakemu človeku dah. Zato je nudila neštete zelo elastične možnosti
za praktično izrabljanje oz. izkrivljanje, kar je zla-sti hitro ugotovil doloten del birokracije, kakor tudi določen del inteligeace — seveda vsak po svoje. — O tem bom govoril še kasneje, v uvodr»m pregledu naj postavim samo najosnovnejšo tezo: takoj ko je bila koncepclja legalizirana, se je za njo začela skrivati privatna iniciativa najbolj za-nikrne mentaiitete (gospodarski kriminal in sistem sankcioniranja tega kriminala, še posebej ob lju-deh, ki so vsaj minimalno pozitivno sodelovali v revoluciji).
Takšna etična in naoralna brezbarvnost, dalje občutek pomanjkljive »udeležbe v dogajanju — spričo omenjene koncepcije in še nekateri drugi vzroki so revoltirali zltsti del mlade inteligence, ki je začel mrzlično iskati poti h konkretnejši kon-cepciji hvunanizma. Ker se je proces s koncepcijo »apriornega« humanizm usmeril od kolektivne družbe oz. zgodovinskega kolektiva v posameznika, je tudi nova koncepcija sprejela posameznika za izhodišče, le da je hotela tega posameznika iz prejšnje zgodovinske splošnosti izdiferencirati; že-lela je konkretno opredditi tisto megleno, z ničimer določeno, splošno, apriomo človeško bistvo. V svo-jem iskanju je nujno trčila na posamične veje zahodne eksistencialistične filozofije.
Ce se spomnimo ene same misli iz Heideggerje-ve knjige Sein und Zeit (Bit in čas), nam bo po stala ustrezna preusmeritev jasna tudi z vidika ade-kvatnosti glede na zahodnoevropski razvoj (tu mi-slim predvsem na pojan »malega človeka«, ki je hudo blizu pojmu »zniveliziranega človeka«). Hei-degger piše: »,Kdorkoli' ni ne ta, ne oni, niti jaz niti ne kateri drug niti vsota vseh. »Kdorkoli« je nevtrum, brezosebno... V tej neopazljivosti in ne-ugotovljenosti razvija brezosebno svojo pravo dik-taturo. Sedaj uživamo in se zabavamo, kakor se običajno zabava; beremo, gledamo, sodimo o umet-nosti kakor se običajno gleda in sodi; umikamo se pred »maso« kakor se običajno umika; žali nas to, kar se običajno ima za žaljivo. Brezosebno, ki ni nič določenega in kar so vsi, čeprav ne kot vsota, predpisuje način biti vsakdanjosti...« Ža-došča, da termin »kdorkoli« zamenjamo z izrazom »mali človek« in da si ob tem citatu prikličemo v Bpomin Kermaunerjeva uvodna razmišljanja v prvih Stevilkah Perspektiv, pa lahko hitro zaslutimo in-tenziteto adekvatnosti oz, vzorovanja. Lnkacs piše v Razkroju uma, da so tovrstne pasaže najucinko-vitejši del Heideggerjeve filozofije in da je prav zaradi njih doživel tolikšen odmev. Menim, da je poleg objektivnih vzrokov tudi pri naši varianti te miselnosti učinkovala na mlado inteligenco prav ta plast razglabljanja; še posebej, ker gre v osebi Tarasa Kermaunerja za izredno sugestivnega in inteligentnega interpreta.
Stemi kratkimi zapisi želim podati le okvirno bežen prikaz  razvoja humanističnih koncep-cij pri nas. Kdor pozorno bere ^erspektive, mu mora biti nova koncepcija že nekaj časa bolj ali manj jasna. Zaradi lažje razumljivosti pa bi jo, seveda spet zelo bežno In v površnih obrisih, orisal (preprost in dokaj jasan povzetek lahko najdemo tudi v polemikl med Brankom Rudolfom in T. Ker-maunerjem v reviji Nora obzorja).
Problem se vleče v slovenski književnosti prav-zaprav že od Kocbeka sem (Strah in pogum, 1951). Kocbek sicer izhaja iz bližine personalističnih kon-cepcij; junaki njegovih filozofsko tendencioznih no vel doživljajo v tipično eksistencialnih situacijah (na robu med življenjem in smrtjo) svoje personalne revolucije (očiščenja, neke vrste posodobljene ari-stotelovske katarze); — te revolucije pa potekajo v območju spora oz. dlsonanc med posameznikom in dnižbo, med posamemikovo suverenostjo in kon-vencijo — torej v območju, kjer se začenja tkim. »samoodtujevalni« proces. — Bolj dosledno ko nam-reč človek sledi svojenra osebnemu bistvu, v ostrej-ši konflikt prihaja s konvencijo. Ker pa se mora kot član zgodovinskega kolektiva konvenciji pod-rejati, zataji s tem samega sebe, se v bistvu dehu-manizira. (Heidegger: Nepristnosti vsakdanjega bit-ja — i2^ubljenosti biti — je knva družbena bit.) — še več. Posamezniki začno kmalu konvencijo iz-rabljati za »polaščanje« sočloveka v vsem njegovem bivajočem  območju.   Suiti za  konvencijo  kradejo
Vinjeti na tej strani: Anica Hladnik
človeku vse — od materialnih do duhovnih vrednot in mu vsiljujejo svoje. — Edini izhod, da se temu izognemo in da se izognemo samoodtujevalnemu procesu nasploh, je ta, da se »samouresničujemo«, se pravi, da sledimo svojemu notranjemu suvere-nemu bistvu (Heidegger: Clovek mora postati »bistven«, mora se pripravljati na to, da bo znal poslušati in razumeti »klic vesti« in tako dozoreti do »odločnosti«). — V umetnosti je takšna misel-nost privedla do sorazmerno zelo skrajnih subjek-tivizrnov, vsebinskih in oblikovnih; govorimo o tkim. avantgardistični literaturi, kot o literarni skrajnosti te koncepcije. (0 nekaterih njenih pro-
blemih je v lanskem letniku Perspektiv razmišlja-nje Jeana Blocha-Michela: esej je zanimiv in vsako-mur dostopen, zato ga topot ne kaže povzemati.)
Današnja slovenska književnost živi v znamenju vzporedne mešanice vseh treh (ali vsaj dveh) koncepcij. Za slovenskega intelektualca pa je trenutno  najaktualnejša  in  najzanimivejša  posled-nja, ker skuša nekatera družbena nasprotja reše-vati z vidika, ki je za današnjega slovenskega inte-lektualca in za njegov položaj  v naši  družbi zelo privlačen in blizu.
Osnovna razlika med njo in prejšnjima dvema je pač v tem, da se poskuša ta, kar se tiče posa-meznika, ograditi od nekaterih prakticističnih in objektivističnih pojmovanj, da se nadalje poskuša v takšnem smislu subjektivistično zapirati, medtem ko sta prejšnji dve v svoj koncept vsaj deklarativ-no zajemali najširše »mase«; bodisi v tipiziranih predstavnikih revolucije in kontrarevolucije, bodisi v oblikovanju pojma »malega človeka«. — Prav ta osnovna razlika pa odpira niz vprašanj načelnega značaja, vprašanj o aktualizmu in dejavni moči so-dobnih humanističnih koncepcij, kakor se infiltri-rajo v sodobno slovensko književnost.
(Dalje prihodnjič.)
>zen brez nadomestka
Stvaritve Dušana Vukotida so poznane po svetu že nekaj let in marsikatera med njimi je žela tudi mednarodno priznanje. Zato nas ni presenetila od-ločitev selekcijske komisije, ki podeljuje vsako letc najvišjo filmsko nagrado »Oscar«, da uvrsti v naj-ožji izbor risanih filmov poleg štirih ameriških, tudi Vukoticev »Surogat«. 2e sama nominacija tega fil-ma, ki je bil sicer že nekajkrat nagrajen doma in na tujem, v najožji izbor, je pomenila ponovno pri-znanje, novica pa, da je bil v zaključnem glasovanju izbran za najboljšega, je bila triumf. To je bil tri-umf celotne jugoslovanske kinematografije, ki ji je bil s tem podeljen prvi Oscar in bil je to seveda tudi triumf Vukotida — umetnika.
Gre pa tu še za eno pomembno priznanje: to je priznanje zagrebški šoli risanega filma, ki pomeni hkrati tudi potrditev njenega koncepta. Ta koncept se je oblikoval v vsem dosedanjem obsežnem de-lovanju umetnikov te šole in njegove bistvene točke zasledimo v samem »Surogatu«. To je moderna, netipizirana risba, katere bistven element je črta v vseh njenih oblikovalnih lastnostih, dosledno izra-žanje preko risbe, pri čemer omejujejo dialog na minimum in velika širina v tematskem pogledu od preprostih tem, ki jim je- namen zgolj zabavati, do družbeno aktualnih. Omenjeni koncept je nedvom-no širok, a prav ta širina je njegov najpomembnej-Si element; takšno širše gledišče so zahtevali da-našnji družbeni pogoji, kot njihov odraz pa sam razvoj risanega filma, pri čemer je to gledišče pri-dobilo kvalitativen pomen v njem. Tu mislim pred-vsem na razširitev pri tematiki, s katero so se ri-sanemu filmu, kot sprfemljevavcu in kritiku sodob-nega življenja, odprle nove možnosti, katerih nastop je bil čedalje bolj nujen; v tej tematski razširitvi so v bistvu pogojene tudi ostale značilnosti zagreb-ške šole, predvsem moderna tehnika in elastičnost v izrazu, ki ju obdelava takšnih tem zahteva. S tem pa, da se je namen risanega filma od samega zabavanja razvil do obdelave sodobnih problemov, se je dvignil tudi na novo, višjo umetniško raven. Le v takšnih pogojih je lahko prišlo do ustvari-tve takšnega filma kot je »Surogat« in pri tem ne pisati v superlativih, je skoraj nemogoče. To je iziazito intelektualno delo z jasno in dosledno iz-peljano idejo. Ideja sama je lirično subtilna, v njej nam Vukotič izpoveduje svojo vero v ljubezen kot tisto neposredno človeško čustvo, ki ga ni mogoče potvoriti; v svetu, polnem nadomestkov, ostane edi-no ljubezen brez nadomestka. S tem pa postane ta svet nepopoln, mit o njegovi vsemogočnosti je porušen in kmalu se pokažejo šc druge njegove po-manjkljivosti; tako pomanjkljiv svet nadomestkov pa je nesmiseln in zato propade. Vukotic je dal tej ideji s svojo oblikovno sposobnostjo dovršen izraz. Njegovi liki so edinstveni, vsak zase so posebna stvaritev, delo izredne fantazije; črto kot izrazno sredstvo obvlada Vukotič mojstrsko in z njo mora izraziti vse, kar se oblikuje v njegovem duhu. Tako široko tematsko obzorje pa zahteva sebi odgovar-jajočo tehniko izraza, ki jo moremo tudi že zaznati v Surogatu, to je abstrakcija. Nobenega dvoma ni, da Vukotidevi liki v Surogatu mejijo na abstrakci-jo; da bi ostal njegov abstraktni in s tem tudi uni-verzalni izraz popoln, je Vukotic3 izločil iz svojega dela sleberni dialog in ga izključno nadomestil z gibcnjem in odlično glasbeno spremljavo.
I. PaS
NAMESTO »PREDSTAVUAMO VAM«:
Zgodilo se je v vrvežu nekega popoldneva (lahko se bo zgodilo tudi jutri ali kdajkoli), fco sem srečal znanca, s katerim sva hodita več let skupaj v gimnazijo. Pravzaprav ga nikoli nisem dobro razumel. Sedaj študira menda na filozofski fakulteti. Bil pa je tudi marsikje drugje. »Veš,« mi je rekel skoraj brez uvoda, »šele ko grem ta-kole med Ijudi, ko tavam ves popoldan po mestu, ne da bi kaj hotel, se zažira vame misel: MED LJUDMI Sl LAHKO SAMO SE BOLJ SAMOTEN.« Pravi hiengovski junak, sem si rekel. Zakaj sta-vek bi lahko prebral na katerikoli strani nove-listične zbirke Planota ANDREJA HIENGA, ki je izšla lam pri Cankarjevi zalozbi v Ljubljani. Ne-kaj besed rnimogrede. Andrej Hieng je mlad slo-venski pisatelj. ki je do sedaj tiskal tri zbirke novel. V prvi, s sodelovanjem Frančka Bohanca in Lojzeta Kovačiča, je objavil dvoje novel, Noši in Onkraj livade je roža. Kasneje je pri martbor-ski zalozbi Obzorja tiskal samostojno zbirko Usodni rob, zadnja zbirka, o kateri govori ta neurejen zapisek, pa je prikaz pisateljevih lite-rarnih prizadevanj in dognanj zadnjega časa.
Planota. Ljudje se srečujejo in govorijo drug mimo drugega. Iščejo se in se ne najdejo. Njiho-va govorica je Ijudem tuja, nimajo pravih besed. V njihovih ustih, pod jezikom, je težka granitna egipčanska beseda SAMOTA. Neizgovorljiva kot kamen. Ne CLOVEK ČLOVEKU VOLK ampak ČLOVEK ČLOVEKU SAMOTA, NEZNANKA, ČLOVEK CLOVEKU PESEK itd.
Znova sem srečaval znanca iz gimnazijskih let. Govoril mi je o HIROŠIMI in NAGASAKIJU. SA-MOTNEŽ, mu pravim. Kamen namesto gozda.
Andrej Hieng piše premišljeno, išče in ubira samosvojo pot. Ne glede na komunikativnost. Piše med vrsticami. Asimptotično se približujemo njegovim junakom, povsem jih nikoli ne razu-memo. Iz enostavnega razloga, ker morda nismo taki. Niegove novele bi lahko imenovali tudi no-vele o SMRTI. Kajti vsaka samota je smrt zase. Smrti ne maramo. (Spominja nas na gibljiva, peščena tla).
Govorimo o družbeni angažiranosti umetnika. Nekjt sem prebral: Vprašanje registriranja teko-čih problemov in tolmačenje tekočih problemov \z tega ali onega idejnega aspekta je prav tako stvar narave umetnika kot narave publicista. Idejne smernice ustvarjavca so zadeva samega ustvarjavca Nihče mu ne more predpisati, kakšne idejne smernice mora imeti, te bo dal sam sebi, morda niti ne razmišljajoč o njih, na osnovi svo-je narave, svojega notranjega bistva, na osnovi svojega odnosa do družbe in odnosa družbe do njega.
Hiengove novele so vsekakor zanimivo branje. Nenavadno in prav zato nas  privlači.   Za  svoje
HEOREJEB
junake ne najde rešitve. Jšče jo bravec sam. Gib-Ijejo se nekje do Camusovega spoznanja absoluta, vendar ga ne dosežejo. Zgodi se, da njegov junak, nekje na oglu ulice nenadoma zasluti, da je živ-Ijenje iracionalno, zasluti nesmisel med iskanjem sreče in zamolklostjo sveta. Vendar do tega spo-znanja ne pride, ostane le pri slutnji, ki mu ne da (v svoji negotovosti) možnost razumskega revolta. Posledica tega je samota in beg pred njo. ki pa je neuspešen.
Hieng je pisatelj, ki obeta. Kot literat se ne spoprijazni z dejstvi apriori, sam se hoče doko-pati do svoje resnice.
In znanec, ki ga srečujem? Samotnei ...
Ne vem, kam bi z njim.
Peter Breščak

Na bregu spoznanja, v brezčasnem soju, ki je nemara tudi od dobrih ali zlih oči, brž ko prisluhnemo, se ozremo in se nam prikaže ravnina, koder so razpostavljene čiste, dejal bi — dokončne in povsem dolo-čene stvari; na tem bregu nekje je mesto nestalnega peska, so gibka tla, ki nam ne dado, da bi se trdno ustopili, in vsakršna gotovost se tam izpreminja (Čemu se pač slepiti) v svoje nasprotje, v bolečino zavo-ljo zmede, hjijšega od prvih korakov smrti za ovinkom. Ure tečejo mimo. Galebi so se zbndiii in kriče nad zalivom. Omotica ra-ste in pada, človeku ne more biti tnar, kam ga zanese> kako  in zakaj.
Andrej Hieng, iz novele Marisa — Tri samote
Domači film »čudno dekle«,  ki je nastai  v proizvodnji   beogirajsikega   podjetja   Avala   film in ki je prišel te dni tudi na spored Ijubljanskih kinematografov, je zgodba dekleta, ki je napačno začelo z napačnim človekom. in si je nato obe-silo okoli  vrafcu  opozoriJno tablico z napisomj Pazi, grizem! Iz tega, nekoliko skanstruiranega ozadja, se odvija nato pred gledališčem nadalj-nja usoda tega dekleta, ki pride študirat v Beo-grad  in tu  po naključju spozna pravega fantaj ob katerem v njej končno preraste nezaupanj^ vera v resničnost neposrednih medčlovešikih od-nosov, v resničnost prave ljubezni. Film obravna-va vsekakor sodobne probleme m treba je pri-znati, da jih obravnava mnogo bolj kompleksno in zato tudi na drugi ravni kot dosedanja tak-šna naša filma -Nočni izlet« in »Igre na gradibi* 6ču«. Tudi po oblikovni strani je v filmu dolocen napredeik,   njegova  izrazna   tehnika  je  filmskaj diaJog, ki je že leta in leta ena poglavitnih sla-bosti našega filma, je tu na mnogih mestih du-hovit in, kar je glavno, tekoč. Vendar pa itna film tudi  hude slabosti.  Predvsem je v  filmiji tnmogo preveč dialoga, tako da to ni več dialo^ ki naj gradi filmsko fabulo, temveč je to dialo§ zairadi dialoga,  pau čemer je na mnogih mestih izključno preračunan na uspeh pori publiki. Dru-ga poglavitna slabost filma je njegova razbitost$ prizori se menjavajo neverjetno hitro,  tako da gledavec Izgubi občutek za celoto in se mu zdi, da gleda niz kratikih prizorov v sicer ločenem zapcred-ju, ne pa enovitega filma. Med hibe filma lahiko prište-jemo tudi  začetne  prizore,  prav  tako  pa tudi končne • Prvi, ki nam prikazujejo srečanje Minje in Pedja, so na silo u&tvarjeni, nesrečni m zato naivni. Sam zaključek zgodbe, ko Minja do-kcnčno spozna Nenadovo plemenitost in se skle-ne zanj žrtvovati, je že vseboval nevarnost, da Be sprevrže v osladen happy end. Tej nevarnosti Zivanovič  cčitno ni  bil  dorasel.   Njegov   konec je  vse  preveč  nežno zanesen,  pri  čemer  je to zanesenost v tistem osladnem pomenu, ki je tako pogosita v nemških filmih. Poglavitaa teža filma sloni na igri Spele Rozinove in treba je reči, da je bila kos svoji odgovorni nalcgi. Njen napre-deik je očiten: pred nami ni več tista Špela, ki 30 poznamo iz Nočnega izleta, temveč igravka, ki st je že zagotovila svoje mesto v jugoslovainskem filmu                                                     J. Paš
\resno sodelovanje
Nadaljevanje z 2. strani
kanih in predstojnikih. Med predavatelji glišijo študentje pogosto njihova privatna mnenja o reformi, o njeni preuranjenosti in tudi nesmiselnosti, o težavah, ki nasto pajo in o njihovi zaskrbljenosti nad uspo-sobljenostjo študentov. študentje sami vi-dijo natrpanost programov, preobreme-Djenost s študijskimi obveznostmi in po-vršen, bežen način priprav na izpite.
Kritike so deležni predvsem učni pro-grami in prestopni pogoji, ki so velikokrat podobni umetnim pregrajam, s katerimi Skušamo študente odvračati od nadaljnje-ga študija. Zdi se nam, da bi ob obstoje-Cih pogojih imeli bodoči tretji letniki kaj gkromno število študentov. Univerzitetna tiprava je veliko storila, da bi se te umrjt-00 pregraje kar najbolj odpravile. Misli-tno, da bi jih bilo treba najbolj odločno pdstraniti, ker je popolnoma zgrešeno vr-Liti selekcijo z umetno skonstruiranimi posegl, Če ne moremo drugače.
Bolj kot prej se danes postavlja vpra-Sanje učbenikov. Spet se postavlja tudi vprašanje študijskih programov, ki jih trenutno na nekaterih fakultetah še vedno Himajo. Zdaj je končno že vendar napočil jljas, ko bi bilo potrebno to vprašanje ure-fliti, saj kaže, da se bo stvar spremenila f pravljico o jagi babi in polžu. Ker so torogrami eden osnovnih pogojev za uspe-ien študij, nikakor ne bi smeli dovoliti, jjja postane ta problem v našem visokem Solstvu imanenten. Do neke mere je iz te-ga nerešenega problema viden tudi odnos jn odgovornost pedagoškega kadra do mla-oih ljudi, ki so jim prepuščeni.
Referat se je v svojem nadaljevanju dotaknil še vrste vprašanj. Tako je nagla-sil, da bi imeli zelo pozitivne reperkusije na študente in prakso poklicni naslovi. Ti naslovi ne bi smeli biti akademski, pač pa naj bi dajali poklicno usposobljenost za določeno delovno mesto. Govora je bilo tudi o izredni ekspanziji višjega šolstva v nekaj zadnjih letih. Opraviti imamo s šo-lami, ki daje neko zaključno znanje in so specializiranega značaja in šolami, ki de-jansko predstavljajo prvo stopnjo študlja na fakultetah. Vse to je namreč pomemb-no zaradi statusa teh šol in seveda štu-dentov in možnosti nadaljevanja študija na višji slopnji.
Referat se je ob izredno intenzivnem študiju dotaknil tudi zastarelih pedago-ških in znanstvenih metod pri študiju. Še vedno imamo opraviti z zastarelimi pre-davanji eks katedra, mnogokrat z branjem predavanj-zapiskov itd. Referat se zavze-ma za nove bolj intenzivne metode štu-dija, ciklusni študij, večje število izpitnih rovkov itd.
Vloga Zveze študentov
Vloga ZŠJ je bila v procesu reforme visokošolskega študija vidna in pozitivna. Izgleda, da je v sedanjem obdobju, v tem, morda najtežavnejšem obdobju, naša vlo-ga nekoliko manj vidna. Morda je vzrok temu dejstvu, da smo študentje preveč zaprti v svoj krog. Toda pozitivno je, da pojmujemo kot izredno pozitiven in po-memben proces, ki bo imel zelo daleko-sežne   posledice   in   zahteva   temeljito   in
naporno delo. Kot člani posameznih zavo-dov smo dolžni ta proces pospeševati in usmerjati, se v njem aktivno angažirati. Dolžni smo s konstruktivno kritiko opo-zarjati na napake, obsojati zgrešena poj-movanja tako prakse, pedagogov in še po-sebno med študenti samimi. Prvenstveno smo dolžni v naših vrstah razsvetliti ne-jasnosti in dvome, ki izvirajo iz trenutnih slabosti in pomanjkljivosti. Pomembno je, da gledamo na reformo kompleksno in ne pozabljamo njepe velike vloge pri demo-kratizaciji visokega šolstva. Ker se že da-nes Čuti, da sistem družbenega upravlja-nja kljub uspehom, ki jih je dosegel, ni dovolj razvit, bi morali postaviti zahteve po njegovi razširitvi in zbližanju s peda-goškim procesom, ki poteka na naših za-vodih. Organi družbenega upravljanja bi morali prodreti tudi na oddelke. Sveti od-delkov bi bili oblika, ki bi neposredno za-interesiranim organizacijam, študentom in pedagoškemu  kadru,   omogočali  nepo-
sreden vpliv na vsebini študija. Tja bi se Iahko preneslo tudi odločanje o finančnih sredstvih, o iskanju lastnih dohodkov brez nevarnosti, da bi oddelki prerasli v nove fakultete.
Potreba po vsestranski angažiranosti ZŠJ v procesu reforme se v polni meri čuti tudi danes. Se vedno je polno vpra-šanj, ki znotraj visokega šolstva čakajo na odgovor. Vsestranski razvoj, ki smo ga že večkrat omenili, je ob uspehih po-kazal tudi težave, katerih analizi bi mo rali posvetiti maksimalno pozomost, če bi hoteli, da bi bila naša organizacija ve-dno sposobna določiti svoja jasna stališča do raznih problemov. S temi problemi je potrebno prodreti izven ozkih meja viso-kega šolstva in jih povezati s širšim do-gajanjem. Vsega tega pa ne bo mogoče doseči brez doslednega aktiviranja najšir-ših množic študentov, ki morajo čutiti te probleme tudi kot svoje in za katerih re-ševanje   se   morajo   čutiti   tudi  poklicane.
Brigadirji brigade »Toneta Tomši-La« so se vrnili na svoje fakuliete, nazaj k učbenikom in pripravam na izpite v bližnjem juniju. Peti partL-zanski pohod študentov prava z vseh fakultet v državi je končan- V petih dneh so udeleženci pohoda — delo-cna z avtobusi, deloma peš — obiska-li kraje, znane iz NOB, na Notranj-skem, Primorskem m Gorenjskem.
Požrtvovalno delo organizatorjev večmesečne priprave so rodile uspeh. Z ljubljanske pravne fakultete in Namen pohoda, da
0 obuja med študenti prava tra-'   dicije   narodno-osvobodilne   borbe !   L utrjuje   bratstvo    in    enotnost i   jugoslovanskih narodov }   % krepi vezi in izmenjavo izku-j   senj med študenti j   L   prikaže gospodarske, kulturne
in turistične pasebnosti dela naše
ožje domovine,
je bil v teh petih, sončnih dneh, do-sežen.
Mi, udeleženci partizanskega pohoda — bilo nas je več kot 240 študentov prava iz Beograda, Zagreba, Sarajeva, Skopja, Novega Sada, Prištine, Niša, Splita, Ma-ribora in Ljubljane — smo v teh petih dneh bili bravci. Knjiga, ki je bila pred
HEJ BRIGADE
HITITE...
nami, je bila obširna in velika, tako ve-lika, da smo lahko po njenih straneh ho-dili in se vozili. Njen naslov: Narodno-osvobodilna borba v Sloveniji. šest udob-nih Kompasovih avtobusov, pa tudi naše noge so nam pomagali, da smo jo odprli čimvečkrat in prebrali čimveč strani. V kratkih, toda nepozabnih dneh pohoda smo lahko spoznali le nekaj poglavij: Ljubljano, Notranjsko, Primorsko in Go-renjsko.
Organizatorji pohoda so nam na mno-gih krajih omogočili, da smo srečali lju-di, ki so pred dvajsetimi leti z orožjem v roki zapisali prve besede v to tako dragoceno zbirko spominov na težke, kr-vave dni.
Mi, študentje, živimo sedaj, takrat smo bili premladi. Pravijo, da pozabljamo na ta štiri leta neizprosne borbe za svobodo, da se odtujujemo ciljem, za katere so se starejši borili, za kar so mnogi žrtvovali življenje.
štampetov most, ožgana Postojnska jama, partizansko grobišče na Vojščici, tiskarna »Slovenija« v grapi pod Vojskim, bolnišnica »Franja«, Dražgoše, Begunje ...
Diverzant kapetan Tušar, partizanski zdravnik dr. Voljčak, prvoborec major Lušina, narodni heroj polkovnik Dež-man ...
Kdor enkrat obišče te kraje, sliši iz ust teh preživelih, neustrašnih borcev, kako so se skupno s svojim tovariši borili, — ta tega več pozabil ne bo! *
»živeo bratski narod Slovenije!« — je zaklical brigadir iz Beograda ob vkora-kanju v slavnostno okrašeno Idrijo. »ži-veo!« — je v odgovor zagrmela brigada. Bratstvo, ki se je kovalo med NOB, ob-staja še zdaj. Partizanski borci, ki so nam pripovedovali o borbah z okupator-jem, so govorili zdaj slovensko, drugič srbohrvatsko, večkrat pa tudi vsem ra-zumljivi »naro^ni jezik«.
V Železnikih so prebivavci sprejeli bri-gadirje v svoje hiše. Moji gostitelji so bili
kar razočarani, da sem »samo iz Ljublja-ne«. Zgovorni Splitčani so se z gospo-darjem in družino zaklepetali pozno v noč. Zjutraj pa niso mogli oditi, preden niso pospravili obilnega zajtrka.
Zato še enkrat :»živeo bratski narod Slovenije!«
*
Na zboru brigade v Ljubljani smo si nekateri veterani s teh tradicionalnih po-hodov spet stisnili roko. Le malo nas je še, ki smo bili na drugem maršu v Ma-kedoniji. S prvega, čez Kozaro, ni niko-gar. Mnogi so od tedaj, pred štirimi leti, že diplomirali. Spet se enkrat zavem, da sem študij že malo potegnil, obenem pa mi zaradi takih in podobnih tovariških srečanj ni prav nič žal, da sem še študent.
Vožnja v avtobusu, še bolj pa nena-porna hoja po cesti, je pirava prilika za medsebojno spoznavanje. Nekateri pravijo, da tudi ob hoji navkreber spoznaš mnoge kolegice, vendar se z njimi ne meniš o pogojih študiranja in izpitnih režimih, na-biraš pa si izkušnje, dragocene, v potu svojegao braza. še posebej, če je njena torba prece zajetna. *
Pohod je za nami. Slekli smo uniforme, pozabili na napore hoje po Jelovici. Ostala so nam nepozabna doživetja. Morda mi kolegi iz Beograda, Skopja ne bodo po-slali fotografij.. Vendar na te dni pohoda po Sloveniji ne bomo pozabili. Dogodek za dogodkom bomo izluščili iz pozabe ... Pripovedovanje terenca ob spomeniku na Ulaki, rafal mitraljeza v temi Postojnske jame, tiskarna v globoki grapi, miting v Železnikih, Mikajlo in njegova pantomi-ma, sneg na Jelovici, koncert partizanskih pesmi v Kranju, izlet na Bled in v Vint-gar...
Ti spomini bodo potegnili iz pozabe še ljudi, ki so nam to nepozabno doživetje pripravili. Komandant Marko, intendant Božo, kulturnik Drago, Mira, Janez, oba Marjana, Sonja, Peter ... sploh vsi delovni člani pripravljalnega odbora. Svojo nalogo
so opravil odlično. Izbrali in oskrbeM so pot in program, ki je bil več kot samo pohod in tovariško srečanje študentov prava.
*
Mi, udeleženci petega partizanskega po-hoda — bilo nas je več kot 240 — nismo samo brali strani, ki so bile pisane pred dvajsetimi leti. Smo tudi pisali in o nas so pisali. Naše delo so le drobni zapisi o petem partizanskem pohodu študentov prava Jugoslavije po Notranjski, Primor-ski in Gorenjski. Nekateri so pisali za časopise, za študentske liste, drugi le zase, nekaterim pa je ostalo vse to le v mislih, v srcu. Oni pred nami so napisali »Tako smo se borili«, mi pa živimo v tera »Za kar ste se in se bomo borili«.
mac
Strojniki - v Cepovan
Študentje strojništva prirejajo v sode-lcvanju s študentkamni Višje šole za me-dicinske sestre, v počastitev Dneva mla-dosti in 70-letnice tovariša Tita, maja meseca tradicionalni partizanski pohod. To leto je njihov cilj znani partizanski kraj Cepovan na Primorskem.
Odred nosi proletarsko zastavo, ki jo je dobil od glavnega komandanta sloven-skih partizanskih odredov, dolgoletnega revolucionarja in narodnega heroja tova-riša Franca Leskoška-Luke. Zastavo z imenom »Franc Rozman-Stane« bodo po-novno ponesli po partizanskih poteh.
Mladina, športniki!
UŽIVAJTE  CIMVEČ   JUŽNEGA,
VITAMINSKO  EOGATEGA
SADJA  IN  SADNIH  SOKOV!
Export-lmport »SLOVENUA-SADJE«
LJUBLJANA, TITOVA 19/VIII
Trgovska predstavništva v Mari-boru, Bohovi pri Mariboru, Ce-lju, Beogradu, Skopju; skladišča v Volčji drag^ in Kanalu; hladil-nica v Zalogu pri Ljubljani.
... ob štirih popoldne, ko sončna ura tako prijetno tiktaka, študiratl z glavo v čebru vode in poleg vsega biti absolvent. Sam način je nemogoč. Ta pa je takle: glavo imaš v čebru vode, tiščiš jo vse do dna, s prsti leve noge držiš skripta, s prsti desne pa svinčnik, s katerim podčrtuješ glavne misli. še bolj nemogoče je, če slabo vidiš in si moraš na prste, ki ti še ostane-jo, natakniti očala. Najbolj nemogoče pa je, če to delaš v dnevu, ki se ne imenuje niti ponedeljek, torek, sreda, četrtek, pe-tek, sobota, nedelja, ampak sploh nima imena.
... doštudirati v štirih letih. (Izjeme potrjujejo pravilo!)
... iti mimo filozofske fakultete in se ne ustaviti, kadar se iz predavalnic vsujejo germanistike. (Kaj vse so skrivale pod zim-skimi plaščki!!!)
... voziti se po morju s triciklom in po Veliki planini s čolnom na vesla, ki nima niti jader, niti motorja.
... biti tak optimist, kot je Martin, ki misli, da bo po končanem enostopenjskem študiju v podjetju upoštevan.
... pisati pesmi, ki so ljudem razumlji-"-. Kaj bi pa kritiki rekli! Proglasili bi te ssa cepca in neinteligentneža. " ...hoditi na fakulteto brez glave. (To je pravzaprav mogoče). Toda nemogoče je hoditi z glavo na tehtnici in imeti za pro-tiutež tri cente svinca. Ljudje ti ne bi ver-jeli, ker bi bili vsl prepričani, da je utež prazna, kot tvoja glava.
... misliti, da bodo cene v študentskih domovih ostale take" kot so. še bolj nemo-goče je to misliti, če si ekonomist. Najbolj nemogoče pa je povišanje cen z ozirom na štipendijo.
... verjeti, da je zemlja okrogla. (Ha, ha, ta štos je pa bolan!)
Nemoooče ie_
... pravijo nekateri ljudje, da bi Tribu-na začela tedensko izhajati. še bolj nemo-goče je biti povsem prepričan v to, kajti Tribuna v kratkem začne tedensko izha-jati. (Stavne listke pošljite na naslov: Joa-him, urednik humorja, Njivska ali Poljan-ska 6).
... dobiti skripta, naprimer na pravtt, za kakšen zaguljen predmet.
... organizirati letošnje brucovanje pravnikov.
... hodit v hribe. To je pravzaprav čisto mogoče. Nemogoč pa je način hoje. Hodiš namreč s plavutkami za podvodni ribolov, namesto z gojzericami.
... pripeljati avtomobilček izza mejice. Nekateri študentje so postavljeni pred dej-stvo, da začnejo resno študirati.
... vse, kar ni mogoče.
... obiskati vse kinodvorane in si ogle-dati filme jugoslovanske proizvodnje in si pri tem ne kupiti v prvi prodajalni krepko vrvico, ki jo potem v lično zavitem paket-ku pošlješ producentu, režiserju, glavnim igravcem in še komu.
... naštudirati izplt za junijski rok. (Narava nas je tako prizadela! Sonček je kupil v vsemirju še eno stovatno žarnico in nas neusmiljeno preganja iz sob in knjižnic.)
... pojesti za jutranjo malico vse knji-ge, ki jih hrani nučka (Narodna univerzi-tetna knjižnjica). še bolj nemogoče je po-jesti za kosilo celo stavbo. Najbolj nemo-goče pa je, če ne poješ niti knjig, niti stavbe, ampak napišeš poslovilno pismo svojim staršem in jo mahneš v prvo re-stavracijo in naročiš porcijo solate. (Ta vic je že klasičen).
... vedeti, kdaj boš diplomiral. (Kaj veš, kaj te čaka za prvim vogalom!)
... danes hoditi na predavanja. (To je pravzaprav mogoče), Toda nemogoče je hoditi na predavanja z veliko, tisoč let sta-ro uro na pesek in meriti z njo čas, ki ga potrebuje profesor, da pride s kolesom ali peš na fakulteto predavat. še bolj nemogo-
če je meriti čas študentom, ki prihajajo na faks z avtomotobilčki. če pa bi to bilo mogoče, bi ura na pesek zaznamovala ta-kle rezultat: profesor, ki odide ob osmih iz kraja A, je že čež deset minut v kraju B. študent pa odpotuje z avtomobilom iz kraja A že ob pol sedmih in prispe v kraj B takrat, ko profesor že odpotuje iz kraja B proti kraju A. Tako se (po verjet-nostnem računu) srečata študent in profesor le na cesti med krajema A in B. Ponavadi se ne poznata, kajti študent ni bil še nikoli v kraju B. Potem pa se zgodi na izpitu, da študent, ki je prvič pripotoval v kraj B, pobara profesorja na hodniku z beseda-mi: Ej, kolega, delaš tudi ti danes izpit?
... študentu pisati oporoko.
... da bi bil študent naročen na list Upokojenec. Pa je vendar mogoče. Nasvet: oglej si v Akademskem kolegiju tablo: pri-spela pošta.
,.. prepričati bruca, da naj ne študira.
... verjeti, da boš prišel z avtobusom na poti v Akademski kolegij, ne da bi se vsaj enkrat zaprle zapornice.
... dokončno preštudirati študijski pro. gram kakšne fakultete, ker ti ga med tem, ko ga bereš, že dvakrat spremenijo.
... meriti telesno temperaturo z žeb-ljem.
... pridobivati zlato iz naslednje meša-nice: dva koščka črnega premoga, kos gu-me za žvečenje (čik-gumi), blago starega, pozabljenega dežnika in dve leti študento*
vega »luftanja«   (ali po  domače:  dve leti tujske legije).
... zaineriti Joahimu za. zgoraj predsto-ječe vrstice, ker si je sam na jasnem, da nanj pomlad prav neverjetno vpliva.
TRGOVSKO PODJETJE
Ohraini liudshi odDor liovo mesio
čestita vsem delovmm Ijudem Jugo-slavije za praznik dela — 1. maj
DEUKATES
MARGARIN
%A VlTAMHN<«M>
če pazite na  svežost  hrane,  potem vedno  svežo,  zelo  okusno,  zdravo  in visokokalorično
VITAMINIZIRANO
»ZVEZDA«
MARGARINO
Kadar kupujete margarino, pazite, da bo to naša domača Zvezda margarina, ki je garancija svežine in kakovosti.
Proizvaja jo
TOVARNA OLJA, ZAGREB
»ZELEZNINA«
V NOVEM MESTU
posreduje iz svojih centralnih skladišč v Bršljinu in Kandiji pri Novera mestu ter iz poslovalnic ŽELEZNINA — BARVE — LAKI in AVTO DELI najraz-licnejše vrste gradbenega materiala, stekla, železa, pločevino, orodje, kovinsko opremo za stanovanja, gospodinjske stroje, barve in lake, rezervne dele za vsa motorna vozila, kolesa, motorje in avtomobile domače proizvodnje. Trgovsko podjetje ŽELEZNINA opravlja vse prevoze z lastnimi kamioni. Večje kolioine kupljenega blaga, zlasti gradbeni material, pa hitro dostavlja neposredno potrošnikom na dam.
Delovni kolektiv 2ELEZNINE pozdravlja študente ljubljanske univerze in jim čestita za delavski praznik — 1. maj.
ZA PRVI MAJ — MEDNARODNI PRAZNIK DELA — CESTITA VSEM ŠTUDENTOM LJUBLJANSKE  UNIVERZE   PODJETJE
»Projeht nlzhegradnje«
LJUBLJANA, Parmova 33/111
Telefon 32-029
Izvršuje projektne naloge za ceste, mostove, vodovode, kanalizacije, hidrocen-trale, melioracije, regulacije, pristaniške zgradbe, visoke zgradbe, vodno-gospodarske osnove.
DELOVNI KOLEKTIV PODJETJA
Gral-Avtoobnova
LJUBLJANA — Bežigrad 11
ČESTITA  VSEM   SVOJIM   POSLOVNIM   PRIJATELJEM   IN   DELOVNEMU/ DUDSTVU ZA  1. MAJ — PRAZNIK DELA
Oh, kako je dofga pot od Ljublja-ne do Maribora. Toda tisti petek je vožnja hitro minila, posebno ko smo se vračali... Bil sem udele-ženec prve republiške konference Zveze študentov. S cehovskim ko-legom Andrejem, ki si je vestno za-pisoval pofek konference in poročal v Delu, sva kot predstavnika sedme sile izza zelene mize opazovala, kako si naša študentovska organi-zacija utira pot tudi tam, kjer je komaj zaživela. Maribor - naš novi visokošolski center. Ni slučaj, da je bila konferenca ravno v tem, v pomlad se prebujajočim in že v cvetje in zelenje odetem mestu pod Pohorjem.
JUTRO
Avtobus nas je že zgodaj čakal pred Jkavarno Študentovskega nasalja. Mudi-lo se nam je, zato so nekateri delegati in gostje komaj utegnila pozajtrkovati. Spomladansko sonce, ki se je s težavo prebilo skozi rahlo Ijubljansko megli-co, se je uprlo v steklo avtobusa in dalo slufciti, da bomo doživeli res pravi po-mladanski dan brez oblačka. Po obvo zu je šofer zavil proti Štajerski in med nami je zaživelo. Spredaj so se fantje pogovarjali s šoferjem, ki je pripovedo-val, katere hribe, ki smo jih videli na levi in spredaj, je že oiblezeJ, pavedal je, da je doma iz Logarsfke doline, da vozj že več Iet pn istem podjetju, da je oesta, po kateri vozimo, zanič, ker je podlaga slaba. Skratka, da je cesta sa-ma jama, potem je povedal tisto, kako so Angleži spustili na hino satelit in tako naprej. Med pogovorom o malooib-tnejnem prometu in o tem, kaj ljudje vse kupujejo, pa je dajal duhovite pri-ipombe.
Zadaj so se še enkrat domenili glede poteka konference, potem pa so pravili norčije kot vsi mladi, kadar se srečamo in ne vemo, kako bi si krajšali čas ... Mimo nas je bežala Blagovica. Vransko, Zalec in naenkrat smo bdli v Celjv. Po ulicah so hiteli dijaki in gospodinje: enirn se je mudilo v Šoilo, drugim na trg. Ura je bila točno 7,25. Po malo boljši cesti smo se vozili skozi Vojnik, Frankolovo in Slovenske Konjice. Sre-čevali smo avtomobile z avstrijskimi tablicami. Po njihovi opremi sodeč — koLikor se to pač more ugotoviti z be-žečega avtobusa, ki mu je šofer z moč-nim plinom dajal hitrost ofcrog 80 ki-lometrav na uiro, so bili počitniško-tu-ristično razpoloženi in pripravljeni za invazijo na Jadransko morje. Nekdo je pripomnil, d& vozijo Avstrijke s seboj guvernante in smo se vsakokrat zakro-hotali, kadar je mimo nas privozil mlad par in je na zadinjem sedežu sedela sta-ra gtospa s klobukom... Bilo jih je ve-liiko, dva avtomobila na enega našega.
Pri Prelogah se je začela cesta str-mo dvigati in padati. Sofer je počasi vrgel v drugo in voaili smo za tovornja-kom, ki je komaj lezel v hrib. Potem smo vozili skozi Polskavo in Hoče in pred nami se je odprlo ipredmestje Ma-ribora. Po šestih mesecih sem spet vi-defl   Dravo,   umazaino,   z  napogled   za-
Marihorski mozaik
hrbtnimi valovi in vrtinci. Avtobus je zavozil v Cafovo uliico in ustavil. S tr-dimi koleni smo klecnili na štajerska tla in počakali navodiil za zaoetek kon-ference.
DOBER ZAČETEK
Dvoranica v petem nadstropju pod streho je ena najbolj simpatičniih, kar sem jih kdajkoli videl. Skozi okno se nudi lep razgled po Mariboru in tam zadaj se vidijio brajde; sive so v pozni spomliadi, jeseni pa se napolnijo s težki-mi grozdii... Razpoloženje je bilo kon-ferenčrao. resno, zadinje priprave mrzlič-ne. Sprejeli smo poslovnik svojega de-la in tako se je začelo. Milan Kučan, član predsedstva UO ZŠJ v Ljubljani, je prebral izorpen referat, ki je pomenil osnovo za vse razprave in pripombe, ki so sledile. Nato so še Mariborčani po vedali svoje: referat Janeza Petana ]e bil skop, kar pa mlademu predsedniku ne gre zameriti. Problematika na mari-borskih višjih šolah ni tako koncentri-rana kot v Ljubljani. Prijetno je bilo slediti referatom, saj je vsakdo imel pred sabo na mizi mapo z referati in si je iahko zraven pisal pripombe in podčrtovol bistva. Mariborski referat je bil tdskan na boljši papir, Kučanov je bil zgoščen, po 48 vrstic na vsako stran. Med diskusijo, ki je sledila, sem se za debelih petnajst minut odstranil v bližnjo kavarno; ko sem se vrnil, sem našel še vse kot prej: delovno vzdušje in disciplina so dajali konferenci pečat resnosti in zavzetosti.
MIMOGREDE
Sonce nas je ščemelo v oči, ko smo ob enih prekinili konferenco. Izkoristil sem priložnost in potegnil Janeza Pe-tama za iokav. Prijazno se je odzval po-vabilu za razgovor, čeprav sem mu Iah-ko iz svetlih oči bral, da bi se rad po-govarjal z našimi funkcionarji z UO-ja. Plavolasi mladenič mnrnega značaja je na vprašanje, kako se počuti kot pred-sednik Združenja mariborskih visoko-šolskih zavodov, dejal:
^Moje delo je pionirsko. Združenje smo usta-novili šele pred letom in pol. Spočetka so bila združenja po šolah, zdaj pa imamo osrednji cnrgan, tako kot druge štud->ntovske organizacije. Težave so v tem, da se nam je težko posrečilo alktivizirati vse študenle pri nas, to pa zaradi razbitosti pouka in oddelkov. Ni-so vsi iz Maribora, zato je naše napre-zanje težko. Vsekakor pa to ne pred-stavlja trenutno najresnejši problem, kajti visokožoke iz mesta angažiramo pri odborih in svetih letniikov, tisti z d^ežele  pa  so vključeni  v pokrajinskih
BouorniRom u premislet
V   prejšnji številki naše  Tribune  smo na tem mestu prebrali nekaj misli o po-manjkanju govorniških sposobnosti disku-tantov-študentov   na   raznih   sestankih in bili  opozorjeni  na  dejstvo,  da  študentje povečini niso dobri  govorniki,  čeprav  bi pričakovali ravno nasprotno. Pisec članka »Govornik« je svojo tezo podkrepil s pri-merom študenta družbene fakultete, ki si bo po končanem študiju med drugim tudi z govorjenjem služil kruh. Mislim, da mo-ramo problem   pomanjkanja   govorniških sposobnosti osvetliti z več strani, saj je glob-Iji kot ponavadi mislimo in ima korenine, ki so razpredene vse do prvih let šolanja. Navajam nekaj misli, ki jih je dal pogovor s tov. asist. Bredo Pogorelec z Oddelka za slovanske jezike in književnosti filozofske fakultete v Ljubljani.
V  osnovni šoli bi ntorali učitelji posve-čati vso pozornost premagovanju težav z
dialektom. Učitelji bi morali učiti učence tako, da bi brali v tekstih glasov e in ne črke. Prehod z dialekta na nivo kuh tiviranega jezika mora biti opravljen čim-prej. Stvari, ki se jih učenec ni naučil, pomanjkljivosti izreke in ostanki dialekta, se ponavijajo iz leta v leto, od stopnje do stopnje. Tako se dogaja, da pridejo na uni-verzo Ijudje, ki se že niso razmejili z dia-lektom, torej še niso prebredli osnovne stopnje na poti k kultiviranemu jesiku. Na slavistiki bo sčasoma, fco bodo prihajali na univerzo študentje z že izdelano izreko, mogoče posvetiti več časa tudi retoričnim vajam.
Govornik se srečuje s specifično pro-blematiko. Danes smo si vsi na jasnem o tem, da ni mogoče govoriti brez priprave. Tudi na diskusijo se moramo pripravljati. Vendar se moramo zavedati, da govornik ustvar fa tekst in ga med govorom z asociacijami dopolnjuje. Ta tekat mora kot misel zaključiti tako, da ima poanto in da na voslušavce učinkuje. Važno je tudi, ka-ko izbira besede in kako jih intonira. Nje-gova osebna interpretacija mora biti točna tista jezikovna in tntonadjska varianta, ki v tekst sodi.
Vsekakor pa ne smemo pozabiti še dru-gega momenta. To je sproščenost in ja*-
seikcijah, kjer uspešno delujejo. Meni je pravzaprav funkcija predsednika da-na še v dokaj ugodnih pogojiih, saj se je študentovska organizacija v naši driavi že močno afirmirala. V pogledu raziuimevanja mlade študentovske orga-nizacije pri nas pa tudi v Mariboru no-čjejo biti na zadnjem mestu ...«
To mi je v naglici povedal, ko sva šla po stopnicah. Pri izhodu so ga čaka-li kolegi, ki so slišali moje zadnje vpra-šanje, kafcero se je nanašalo na študent-sko kultuirno življenje v Mariboru. Obstopili so naju in sprva molče sprem-ljiali razgovor, potem pa so še sarni od-govarjali. Končno so še sarni postavijali vprašanja: kako je to i;n ono pni vas, kaj ste organizirali itd ... Odgovor na vprašanje o kulturi pa so takole skon-struirali:
»Kulturno življenje pri nas je pre-cej razgibano. Pripravili smo likovno r-azstavo, v kratkem bomo ustanovili pevslki zbor. Priredili smo zelo obiska-no prireditev z naslovom »Brigada v sliki in besedi«. Študentje bero našo Katedro, l.ist mariborskih študentov, kjer precej pišemo tudi o naši kulturni dejavnosti... Katerda 62 — pod tem na-slovom je bil festival popevk, ki so jih napisali naši študentje. Priprava za bri-gade je bil brigadirski večer.«
Se eno vppašanje Janezu Petanu: njegova največja želja.
»Rad bi<% je prizadeto rekel, »da bi naše zdriiženje dobilo ustrezne prosto-re. Zdaj se skupaj z uredništvom Ka-iedre stiskamo v dveh sobah. Radi bi imeli  tudi  svoje družabne prostore ...«
»Studentje se ne vemo zvečer kam dati,« je pripomnil nekdo od prisotnih. Ce bi imeli svojo klubsko sobo, bi se tu lahko marsikaj pugovorili. Vsi čuti-mo, da je naša zahteva utemeljena in pričakujemo vso podpoiro. Nekaj se že govori ...«
Peter Fajič je stopil z menoj po mestu, ko sem se poslovil. Je študent višje pravne šole. Prijazno me je po-spremdl do Asiorije in med potjo mi je pripovedoval o ideolo.ško-političnem de-lu na šoli. PoudariJ je, da je vsa.kemu pravniku v korist. če se nekje aktivizi» ra. Povedal je, da nudi ideoioško-poti-tično delo osnovno orientacijo vsako mur, da se pozneje lažje oTient.ira na službeneim mestu. »Pri nas imr.mo še posebne težave, ker je šo-la dvoletna. Komaj nekoga ir/edes v n."šo problema-tiko, že diploniira in ga vzamejo drugi. Vsekakor pa neka j le delamo: organizi-rali smo zunanjepolitične preglede, kjer smo obravnavali aktualncsti v svetu in vmes vpletald nclranje dogodke. Sprva je bilo to organizirano po partijskih ak-tivih,  sam  način   cbravnavanja     pa   je
nost artikulacije. To dvoje pa je stvar osebnega prizadevanja, do neke mere se to lahko priuči. Za sproščenost je potrebna psihološka priprava za stik s svetom, % javnostjo.
Razmišljati o katedri za retoriko bi bilo spričo kompleksnosti preblema iluzorno. Za to imamo danes še vse premalo stro kovnega kadra. Za trenutno situacijo pa bi bila zelo pametna rešitev v okviru svobo dne katedre na slavistiki. Morda bi bilo dobro razmisliti o kurzu pravorečnih vaj za vse slušatelje filozofske fakultete in drugih, ki se za ta vprašanja zanimajo. Za to pa bt bila vsekakor potrebna določe-na sredstva.
Zavedamc se, da študentje in še pose-bej študentje-funkcionarji manifestirajo mladi rod pred javnostjo. S takimi govor-niskimi sposobnostmi, z osnovnimi prava-rečnimi spodrsljaji, zadržanostjo, pa bomo lahko ugotavljali le negativen stik, ali pa vsaj takega, ki nam ne bo ravno v korist. Govornik, ki se ne more sprostiti, ki ne najde stika z javnostjo, ki mrmra in dia-lektizira, naj ne predstavlja študentske skupnosti pred javnostjo. Naj to namesto njega storijo njegovi kolegi ali pa naj se ti čimbolj potrudijo, govore manj in to bolj premišljeno.
Morda &j ta članek bolj sodil na začetek šolskega leta. Tako pa naj bo opozorilo in vodilo za jesen. Vpajmo, da bodo te vrsti-ce naletele na ugoden odmev pri študentih* slavistih, ki so se posvetiH jezikovnim vprašanjem in da bomo imeli v jeseni kurz, ki bo študentom-govornikom lahko v mar-sičem pomagal.                 Peter Breščak
VSE 0 RAZPRAVI NA POROČILO
Najbolj zanirniva (in duhovtta): Krešo Petrovič
Najbolj optimistična: dr. Mais-so ŠnucterJ:     '
Najkrajša: Dane Starman Najdaljša: Sava Mihajlovič Edlni ženski diskulanti: I\ anka Vrhovšček in Alenka Jelenc ' Najbolj   vzpodbuden  stavek:   Te-žave   pri   reformi   visokošolskega študija  bomo  laže premagali,  če bcmo imeli za sabo tako študen-tovsko organizacijo, s taklmi po-gledi in analizami, kot so bile iz-ražene v referatu.
zainteresiral širok krog kolegov. Zdaj so tovrstni sestanki postali že tradicL-ja... Objektdvna težava: pomanikanje prostorov.«
VROČI POPOLDAN
Ob 15. uri je predsednik Mestnega sveta priredil sprejem za nekatere ude-leženoe konference. Komaj s® se vsedli, so že morali spet na delo. Popoldansko sonce je sijalo skozi okno in vroče je bilo kot v pravem poletju. Odprto okno ni koristilo. Ni lahko sedeti v taki vro-činj pod streho, ko veš, d.a je sloviti ma.rtiborski pank poln brezskrbnih sprehajavcev, klopic, intimnosti in po-mladi.
Ne glede na povedano so bile raz-prave zanimive. Začutil sem, da konfe-renca pomeni odločUen korak za vzpo-stavitev prijateljskih odnosov z mari-barskimi visokošolskimi zavodi. Ko je legel mrak na zemljo in je ositala za prihodnjič še vrsta vprašanj, je fcon-ferenca dobila zaključeno celoto. Vraes je bilo moje nepristransko ocenjevanje diskut,?ntov. Ko je predsedu-joči zaklju-čil konferenco, sem dvema dekletoma iz Maribora, ki sta ves dan pisali za-pisnik. zastavil v n,aglici nekaj vpra-šanj. Cvetka Kobale je povedala, da je presenečena, ko je konferenca tako lepo uspela in dosegla svoj namen.
¦+In tvoja osebna zapažanja pri de-lu konference?«
»Nekateri bi se lahko bolje pripra-vili na diskusijo,-« se je nasmehnila Cvetka.
Slavica Ceglar je tudi študentka. Vprašal sem jo, o čem bi govorila, če bi morala diskutiratd. Pogledala j« kvišku, za hip premrišljevala in rekla: »Mislim, da bi morali še več govoi-iti o znanru in kvaliteti študija. Jaz bi pa nerada diskutirala, zato so drugi...«
^Bereš   Tribuno?«
»Tribuno redno dobivam. Všeč mi je, ker pišete prvenstveno o študentih. Le škoda, da izhajate samo na ostmih straneh .. .** je dej,ala. Povedal sem ji, zakaj. »A, tako,« je razumela, »potem pa je nekaj drugega! Kljub težavr>m mi je sirnpatična!« S tem se j« stri-njala tudi Cvetka.
Tako so minevale ure in ob deveiih zvečer smo spet sedeli v avtobusu. Slo-vo cd študentov s severa naše republike je bilo prisrčno. Zdelo se mi je, da so s stiskom rok največ? povedali. Ko je naš avtobus v trdnem mraiku z.apeljal po mestu, in še potem, ko se je Ma-ribor zlil v široko reko drobnih lučic, sem mislil na te kclege. Potem je nek-kdo zabrundal Podimoskovske vecere in ostali smo pritegnili. Petje se je kon-čalo nekje pred Ljubljano. Peli smo šansone, ronance, pesmi od Armstron-ga do Plovi, plovi. Najbodj udarna (in ubrana s fortiss,imom), je bila Bazo-vica ...
Tako je minil ploden d.^n. Bilo je precej resnosti in zbranosti. Naši štu-dentovsiki funkcionarji — člani UO-ja in predsedniki FO so prejeli nove na-loge, ki jih bodo s koordiiniranim in vztrajnim delom lahko uspešno rešilL Prva republiška konferenca Zveze štu-dentov je prav to tudi pofcrdila.
Tadej Munih
TrlbLina - glasllo Zveze Studentov - Izdaja Unlverzltenl odbor ZSJ -Oreja uredniški odbor - Odgovorni urednik Stane Cehovln: glavnl urednilc Nlko Tlftar - Orednlštvo li) uprava, Tribuna Poljanska 6/TI, telsfon 30-ltt - leko« račun 800-H/3-587 - Lelna oaročnina 4M dinarjev, posameznl Izvod 10 din -Rokopisov In fotografij n» vra«ia-mo - Tlsk: CP Delo. Ljublian«. TomSlčeva 1. tel. 33-521.