Izhaja 1. d]ié\ v mesecu in \ velja za vse „A? jIeto2gl.40k.Crf ---— Časopis s podobami za slovensko mladost. Štev. 7. V Ljubljani 1. julija 1871. Leto I. Nekemu dečku „Jankotu." l£4ej tukaj, dragi Janko moj, S- Je „Vertec" spet preljubi tvoj ! «f Al si ga čakal vže tezkó? Ves mesec, to je res budu ! A zdaj prinesel je sprelepe cvete, — Kako se bliskajo oči ti vnete — Uganjke tudi, hitro je preštej, In clo podobice, poglej, poglej! O to je krasno, lepo, milo, Kako bi to ne veselilo Otroškega sercä, Ki v tebi se smehljl Naj nježni „Vertec" pozlati Ti mlade dobe svetle dni; Minula bodo leta in odpert Življenja bo veliki tebi v e rt. Podobe našel boš različne, Pretemne ene, druge mičue, ZasUvice mogočne In včasih nerazločne Pretuhtal bodeš Janko moj, Nazaj si želel „Vertec" svoj. Al hraber bodsš mi, kaj ne? In zvesto bilo bo sercé! Objemal bodeš domovino Ko najbolj drago ti svetino, In govorico, v ktero zlil Si ustic pervi glas premil, Boš ljubil vedno; — slajšega vsaj ni Kot jezik, ki ga mati govori! — Od tebe vzamem zdaj slovó, Al prošnjo imam še lepó, Dopolni, kar ti rečem naposled : Slovenec bodi, kakor je tvoj déd! Ročico daj, — a deček, mož besede! — Naj „Vertec" zdaj nasiti ti poglede. Lujiza Pesjakova. Blagi otroci so staršem edina tolažba v nadlogah. Veliko sto let je že zatonilo v morje davne preteklosti, da je živel pod genskim cesarjem Justinijanom hraber mož, verlega, neomahljivega značaja in v vseh svojih dolžnostih zvést cesarju in domovini. Njegovi starši niso bili niti bogati niti plemenitega rodu in mož priproste rodo-vine je služil le kot telesni stražnik na cesarskem dvoru. Toda njegovo blago čuvstvo za närod in domovino, njegova prava čista ljubezen do vladarja, zlasti njegova hrabrost in neprimerna zvestoba, ki jo je kazal pri vsakej priliki, niso ga pustile dolgo v omenjenem stražnem stanu, temveč povzdignile so ga na slavno in častno stopnjo najvikšega vojnega poveljnika. Ta visoka, častna služba pa ni prevzela verlega možd, ampak le še bolj je vkoreninila v njem zvestobo in ljubezen do cesarja, za kterega je bil pripravljen žertovati kri in življenje. A ni dolgo terpelo in mož, kterega je cesar tako častno povzdignil, moral je pokazati svojo hrabrost in bistroümje. Cesar Justinijan je bil namreč zamotan v hudo vojno z mogočnimi Perzijani, kterih vojska je štela čez 40,000 hrabrih vojakov, a njegovih je bilo komaj polovica toliko. Toda bistroumje, s kterim je Bog na-daril nevstrašenega vojnega poveljnika, zdalo je v vojni s Perzijani mnogo več, nego vsa njihova silna in velika množica vojakov. Hrabri vojskovodja je premagal Perzijane in je k miru in slogi pripravil, ter je takó rešil cesarja in domovino iz največe pogube. Ali ta mir ni trajal dolgo. Nastali so kmalu zopet drugi nepokoji v Carigradu, vsled kterih se je mnogo kervi prelilo pa tudi velik in lep del mogočnega mesta v pepel in šuto razpalo; al slavni vojskovodja je pomiril tudi tukaj vstajnike in nemirneže, ter je zopet otél svojemu ljubljenemu cesarju prestol in življenje. Kmalu po tej slav-nej zmagi je moral v daljno Afriko, da se bojuje z ondotnim sovražnim kraljem Gelimerjem. Brez odloga se napoti z bojnim brodovjem in z ostalo vojsko, ki je štela komaj kakih 15,000 vojakov, čez široko morje, premaga protečega kralja in ga pelje v slavnej zmagi, kot vjetnika v velikansko mesto Carigrad. Tako je rešil slavni in pogumni mož zopet svojega cesarja iz velike zadrege in nevarnosti. Z veliko navdušenostjo je sprejelo mesto slavnega premagovalca in nevstrašenega vojnega junaka. Cesar Justinijan mu je ska-zoval velike milosti; v njegovo slavo in čast je zaukazal novce kovati in nobene priložnosti ni opustil, da si ne bi pridobil zopet novih zmag po junaškem vojskovodji svoje armade. , Pošlje ga tedaj v lepo, rodovito Italijo, da bi tam kraljestvo vzhodnih Gotov razdjal in mu tudi rimsko kraljestvo pridobil. Slavni boritelj in obče spoštovani vojni poveljnik odrine s svojim brodovjem v Italijo, privojskuje več zalih mest in pelje gotiŠkega kralja kot vjetnika s sabo v Carigrad. Pozneje se je bojeval tudi z Bolgari, pa tudi tù je bila sreča na njegovej strani. Njegove ogromne zasluge za domovino in cesaija, mnogi kervavi boji, v kterih je prelival svojo kri, tuje dežele, ki jih je pridobil svojemu vladarju, vse to je zadostno pričalo o njegovej zvestobi do vladarja, o njegovej hrabrosti in junaštvu, njegovej čistej in pravej ljubezni do domovine. In kdo bi si bil le misliti mogel, da bo človek, ki je žertoval vse svoje moči na blagor domovine, ki jo je tolikokrat rešil iz največih nadlog in pogube, ki je pridobil svojemu vladarju toliko slavnih zmag ter mu ne samo enkrat otél prestol in življenje, kdo bi si bil misliti mogel, da bo ta človek prišel v veliko nemilost in zamero pri svojem cesarji. Pa je že takó na tem ljubem svetu. Zavid, ta strupeni gad človeškega serca ne miruje poprej, dokler ne pograbi in popolnoma ne vniči človeka, kterega si je izbral v svojo žertvo. Takó je bilo tudi tukaj. Ni se manjkalo ljudi, ki bi bili radi sloveli in dosegli čast in slavo, kakoršno si je pridobil naš ravno opisani poveljnik. Ker pa niso bili zmožni, da bi si pridobili enako slavo in Čast, jeli so zavidati zvestega in poštenega možd. Izmišljevali so se vsakoverstne reči, ki so mérile v pogubo slavnemu rešitelju gerškega cesarstva. Govorili so le slabo o njem in terdili, da ima na-mére, ki protivijo cesarjevemu obstanku; obdolžili so ga izdajalstva, hlimbe in raznih drugih krivic in nevarnih početij. Cesar Justinijan je gerdim in lažnjivim prilizovalcem bolj verjel, nego svojemu poštenemu in zvestemu vojniku. Takó se je zgodilo, da je že precej priletnemu starčeku, kteremu je poprej toliko ljubezni in zaupanja skazoval, odvzel vso čast in slavo, ktero si je verli mož pridobil v mnogih kervavih bitkah. Nekoliko pozneje ga celò pusti zapreti v globoko, temno ječo. — Pa to še ni bilo zadosti. Cesar se je še vedno bal starega, a še precej čverstega mozä, pa da bi se tega nepotrebnega strahu popolnoma otresel, zapové, na prigovarjanje svojih pri-lizunov, slavnemu in junaškemu vojskovodji oči iztakniti, ter ga po tém za vselej iz svojega cesarstva zapoditi. Ta grozovitna in neusmiljena cesarska zapoved se je izpolnila. Zveste oči, ktere so le za srečo, mir, slavo in življenje svojega vladarja dan in noč čule in bdele, bile so z žarečim železom izžgane; verhi tega je bilo še povelje dano, da se naj staremu in slepemu vojskovodji poišče vodnik, kteri ga popelje čez mejo gerškega cesarstva. Taza-póved je bila javno razglašena. Toda kdo bi bil, da bi prevzel to žalostno nalogo? Ubogi slepi starec, zapert v temuej ječi, težko že čaka rešitelja, kteri bi ga popeljal iz oduhlega kraja vsaj na zdrav in čist zrak, toda — nihče se ne oglasi. — Na vse zadnje se javi nek zäl deček ter prosi, naj bi on bil vodnik slepemu, nesrečnemu možu. To se je rado privolilo in berž se naznani ta novica slepemu vojskovodji. Jetniški varuhi ga denejo iz železja, peljejo ga iz jetnišnice, in namesto svitlega meča dajo nekdanjemu verlemu junaku palico v roko, da se podi za vselej iz svoje drage domovine. Kdo popiše žalost in britkost, ki ju je občutil blagi starec v svojem 7* serci, ko je slišal, da mora za vselej zapustiti dom in vse, kar mu je milo in drago, ter se podati daleč čez meje svoje ljube domovine v puste in neznane kraje. Kdo popiše grenko bòi njegovega čutljivega serca, ko se je pri vsem tem zavedal svoje nedolžnosti in pomislil, da vse to mora po nedolžnem terpeti! Kdo popiše strah in grozo, ki mu švigne po mozgu in kosteh, kedarkoli se ozré v černo z oblaki prevlečeno prihodnjost! — Pa vse to bi bil hrabri vojskovodja še prenašal, kajti terpljenja je bil vajen že od mladih nog, toda ena britkost napolnila mu je dušo in sercé z Nedopovedljivimi bolečinami, za ktere blagi starček ne najde nobenega léka, nobene tolažbe. Bila je to ločitev od zale hčerke, najdražega njegovega zaklada, ki ga je imel na svetu. — Pa kako neki bi se tudi mogel ločiti od nežne svoje krasotice, ki mu je tolikokrat v lehkem diru pritekla naproti; ki je iz ker-vavega boja prišedšega z nedolžnima ročicama objemala ; ki mu je tolikokrat bledi lici poljubovala in ga prav po otročje negovala. Oj, kolikokrat je pri tem milem objemu pozabil vse skerbi in težave, ki mu jih je nakladal njegov težavni stan. In ko je svet občudoval njegovo neprimerno hrabrost in serčnost, ko je sprejemal slavnega junaka z živahnimi pozdravi v svoje o-krožje, gledala je od daleč nedolžna deklica z očesom čiste ljubezni, z očesom gorke hvaležnosti svojega ljubega očeta, kajti nič drugega ni vedela, nič drugega poznala, nego otročjo skerbljivost do svojega dobrega in skerbnega očeta. — In to hčerko, to blago, zalo deklico naj bi zdaj zapustil? Preveč je bilo to za čutljivo sercé nesrečnega očeta. — Ker pa vendar ni mogoče, da bi še kedaj gledal rudeča lica svojega ljubljenega otroka, govoril bi vendar še rad z zalo svojo hčerko in samo enkrat jo še pritisnil na svoje persi, samo enkrat bi še rad poljubil svoje krasno dete, preden se podä kot slepec in berač za vselej po daljnem, tujem svetu. Jetniški varuh ga je popustil v prostornej lopi pred jetnišnico. Nesrečni vojskovodja je vedel, da ni zdaj nikogar v obližji razun blagega dečka, ki se mu je ponudil za vodnika. Z derhtečo roko potegne dečka k sebi ter mu tihoma na uho poseptä: „Kdorkoli si, blaga duša, prosim te, popelji me, preden zapustiva mesto, na moj dom, da samo enkrat še objamem drago hčerko, preden za vselej vzamem slovó od njé, in jej dam svoj očetovski blagoslov. Ali deček ihténja ne more govoriti; terdo se oklene nog slepega mozä in joka tako milo in čutljivo, da bi se najterje človeško sercé moralo omečiti pri tem žalostnem prizoru. Kako se pa tudi ne bi jokal blagi deček, ki ni bil nihče drugi, nego — hčerka nesrečnega vojskovodje. — Ko je namreč zvedela zala deklica, da je dano povelje, da se poišče vodnik, ki popelje nesrečnega, slepega možž, čez cesarske meje, oblekla se je v moško obleko, ter hitela k ljubemu očetu, da mu kaže pot po nevarnih njegovih stopinjah. In takó je peljala svojega slepega očeta iz drage domovine v pusto tujino in delila ž njim ves čas njegovega življenja žalostno njegovo osodo. Dasiravno slép, nadložen in reven, bil je vendar srečen nesrečni Be-lizar na strani svoje zveste, ljubljene hčerke — Irene. Ivan Tomšič. Otroci iz šole gredé. Otroci iz neke vasi so šli iz šole skupaj domu. Med njimi je bil mali Jožek, ki je danes pervikrat iz šole s svojimi večimi tovarši ceptal. Pred njim je šel Vamparjev Lukec s tablico na rami, za njim pa neporedni Kramarjev Polde, ki je tebi meni nič veselo vriskal in kapico k višku metal. Pred vsemi je pa prav pametno šla Vertnikova Nežka, kterej so danes zavoljo posebno lepega obnašanja in posebno izverstnih odgovorov iz kate- kizma gospod kaplan lepo knjigo podarili. Počasi in premišljeno, ali vendar ne ošabno, stopa pred svojimi šolskimi tovarši in komaj pričakuje, da pride domu in dobrim svojim staršem prelepi dar pokaže. „Takó bi bil jaz danes tudi iz katekizma odgovoriti znal, kakor ti, če še boljše ne," poprime besedo Vamparjev Luka in ponosno z rokami v žep seže, kakor bi s cekini zažvenkljati hotel. „Jaz pa tukaj svojo kapico stavim," povzame Kramarjev Polde, „ako tudi boljše ne znam kot Nežka." Mali Jožek je pa revček molčal in je le med svojimi učenimi tovarši, kterih še razumeti ni mogel, počasi z vejo v rokah korakal. Nežika se k svojima nezadovoljnima tovaršema oberne ter jima reče: „Ali mi hočeta na eno vprašanje odgovoriti; ako dobro zadeneta, tukaj so vam moje knjige v dar. Saj pravita, da vse bolje znata od mene, tedaj naj vama moje vprašanje glave kar nič ne beli. Eecita „da" — in koj vaju vprašam. „Ha, ha, ha!" se smejeta obà, „poglej jo no učene ženske glavice. Vse, vse, dà vse boljše znava nego ti; le naju vprašaj!" „Vprašanje je prav lehko in ako dobro ne odgovorita, vaju bo sram," nadaljuje dobra Nežika. „Sram bo le tebe, ko boš videla, da sva učenejša od tebe", povzameta ponosna terdoglavca. ,,Nó, ker sta taka učenjaka, povejta mi hitro, kako pravimo unej ptici, ki tam na unem plotu žvergljaje sedi?" Pri teh besedah pokaže na veselo ptičico. Oba molčita. „Hitro odgovor!" prosi Nežika. „Naj Luka pervi svojo misel razodene," reče Polde. „Jaz pa le tebe poslušam," zaverne Luka. „Senica je", zavpije Luka. „Kaj še! Mar ne poznaš vrabca?" popravi mu Polde in ga skuša s kapo zapoditi. Nežika se prijazno nasmeje in reče: „Niti eno niti drugo ni, ampak lastovka je. Ali ne vidita njenega repa, ki je škarjem podoben? Ali ne vidita gori v zraku še več drugih lastovk, ki veselo žvergljajo? Ali ne poznata žvergoljenja lastovk? Zdaj morebiti vendar spoznata, da boljše od mene vsega ne vésta; zategadelj pa tudi knjižice z vašim dovoljenjem le moje o-stanejo. Ha, ha, ha! kdor se naposled smeje, se najboljše smeje." Lukec in Polde vtihneta. — Mali Jožek si je pa menda tudi svoje mislil. ___Lj. T. Strela. (Prosto po Kellner-ji.) Janezkova mati so bili bolni; huda merzlica jih je tresla. Zdravnik jim priporoča hladilnih jedi. Vsled tega se napravi Janezek v gozd, da bi svojej ljubej mamici natergal sladkih jagod. Bilo je vročega poletnega dné. Deček marljivo išče po gozdu in se vselej razveseli, kedar koli se mu iz temnega listja prikaže kaka rudeča jagodica. Solnce zelò pripeka in Janezek se od vročine poti. Toda malo se zmeni zató, marveč skerbno hodi sim ter tje po gozdu in išče rudečih jagod, da bi napravil ljubej mamici veselje. Po dolgem iskanji vendar napolni svojo canjico. Vés vesel pogleduje Janezek na svoj pridobljeni zaklad. Truden se vsede v senco pod košati hrast, da bi se nekoliko odpočil. Toda trudnost ga premaga in — Janezek zaspi. — Zdaj se pripodé na nebu sivi oblaki, pekoče solnce se skrije in strašen grom začne bučati. Ptički ferfrajo iskaje si lukenj po skalovj i. Naenkrat zašumi veter po drevesih in ploha se vlije iz nebà. Gromi in bliska se na vse križe. Janezek se zbudi in strah ga obide, ko vidi kako se je lepo vreme tako naglo spremenilo. Jokaje sedi Janezek pod visokim hrastom. Zdajci se spomni učiteljevih besed: „Otroci ne hoditi ob hudej uri pod vi- soka drevesa!" — Urno skoči na noge, vzame canjico in hiti izpod hrasta. V tem trenotku se močno zabliskne in strašen grom zabuči kmalu po blisku, da se zemlja strese pod dečkovimi nogami. Janezek se nazaj ozré in glej ! hrast pod kterem je še malo poprej sladko počival razklala je strela, da so špevte okrog in okrog odletele. Vse je v ognji in dimu! — Ves prestrašen in do kože moker pride Janezek domu. Z velikim strahom so ga mati pričakovali, pa se tudi zelò razveselili, ko so videli, da se pridnemu dečku ni nič zalega zgodilo. Bolna mati so se okrepčali s sladkimi jagodami in se zahvalili Janezku za storjeno jim dobroto. Iv. Libijanski. Začarani osel. (Burka za kratek čas.) O šolskih počitnicah nekega vročega dné so šli štirje dijaki po deželi. Žeja jih je zelò terpinčila in radi bi šli v gostilnico, pa — v žepu je kača. Belijo si glavo, kako bi si žejo vsaj nekoliko ugasili. To premišljevaje zagledajo poleg ceste otovorjenega osla, ki je travo mulil, a blizo njega v mehkej travi je terdo spal njegov gospodar. Eden prekanjenih dijakov reče svojim tovaršem: „Veste kaj? Tukaj le bomo nekaj vjeli. Le pomagajte mi, da živinče tovora oprostimo. Potem naložite tovor na mé in denite mi tudi uzdo na obraz. Vse to pa delajte lepo tiho in mirno, da gospodarja ne zbudite. Osla potem vzemite in peljite ga v mesto na somenj, tam ga bomo prodali. Tovarši ubogajo in store, kakor jim prekanjenec pravi. Ubogi kmetic se zdaj prebudi in kako se prestraši, ko vidi človeka namesto osla. „Za božjo voljo! lepo vas prosim," kliče dijak, „izberzdajte me in rešite me težkega bremena. „Šmencajte, kaj pa je to? kaj neki delaš ti tukaj in kje je moje živinče", vpraša prestrašeni kmet. „Oče, le počasi in ne prestrašite se preveč, kar vam bodem povedal. Vse natanko vam bodem razložil. Glejte, moja nesreča je, da sem sin nekega copernika. Nekega dné sva se z očetom prav hudo sperla in oče me v svojej jezi spre-mené za dve leti v osla. Ravno danes je ta doba pretekla in poprejšna človeška podoba se mi je zopet povernila." — Trapasti kmetic verjame goljufu. Hitro skoči k njemu, reši ga težkega bremena in uzde, ter zagromi nad njim: „Zdaj se mi pa le poberi od tukaj, kajti s coperniki nočem nič opravka imeti." Ko je bil dijak težkega bremena prost, pobriše jo hitro za svojimi tovarši in se jim pridruži. — Kaj je pa bilo zdaj okradenemu kmetu storiti? „Drugega osla bo treba kupiti," misli si trapec in gré na somenj, kjer jih je bilo dosti na prodaj. Ko jih je mnogo ogledal, zagleda naposled tudi svojega ukradenega osla med njimi. „Oho!" zavpije trapasti kmet, „kakor vidim, si se pa že zopet speri s svojim očetom. Zdaj pa le bodi, kjerkoli hočeš, jaz ne maram več za-te." Gostač. Velika zélnata glava. Jože in Filip, dva rokodelska fanta, sta šla memo nekega verta, v kterem je bilo vse polno lepega zelja. „Le poglej," pravi Jože, „kako velike zélnate glave so tam na vertu !" Filip, ki se je rad hvalil in babai, se zélnatim glavam ni prav nič čudil. „Na svojem potovanji po svetu," reče, „sem videl enkrat zélnato glavo, ki je bila tako velika, kakor naša župnija (farovž)." Jože, ki je bil kotlar, odgovori nato: „Tetešentaj ! to je pa bila res velikanska glava. I mi, vse je mogoče. Jaz sem pa enkrat izdelàval kotel, ki je bil tako velik, kakor naša cerkev." „Za božjo voljo! čimu je neki bil tak kotel?" vpraša Filip. Jože reče: „Hotli so menda tisto zélnato glavo v njem kuhati, ktero si ti videl." Filipa je bilo sram in reče: „Zdaj še le umejem tvoje besede. Ti sicer govoriš zmiraj resnico, a zdaj si hotel mojo laž narediti smešno. Prav je, da si tako naredil, kajti Kdor sani'ga sebe z lažjo hvali Ljudjé se bodo mu smejali. (Po K. Smidu.) Kmetovalec. Ko je Bog perva dva človeka zapodil iz raja, rekel je Adamu: „V pótu svojega obraza boš svoj kruh jedel." —■ Ta izrek božji se razprostira na vse človeštvo, kajti perva dva človeka sta naša pradeda, torej smo vsi odločeni, da si svoj kruh služimo v potu obraza in obdeljujemo polje. — V starodavnih časih si je sam kralj prišteval v veliko čast hoditi poleg orala na polji; v poznejših časih pa se je to opravilo preneslo le nižim stanovom, in zdaj je za obdelovanje polja posebni ljudski razdelek odločen in to so : kmetovalci. Zató pa tudi smejo biti kmetovalci ponosni na svoj posel, kajti v poprejš-nih časih opravljali so ga najviši stanovi. In koliko je dandanes ljudi, ki zaničujejo kmetovalca, ter ga postavljajo v versto najzadnjih stanov. Tega ne bi smeli! — Poglej, ljubi moj, kmetovalca, ki na polji neprenehoma dela v hudej vročini, da mu pot curkoma teče iz čela ; poglej njegove roke, kako so vterjene od težkega poljskega orodja! Ali ga moreš zaničevati? — Da moremo živeti, treba nam je kruha, in da imamo kruh, treba nam je kmetovalcev. Po njegovem delu rodi zemlja mnogoverstna žita in drugi živež. Kmetovalec obdela suho terdo zemljo, izorje kamenje, vseje seménje in glej ! v nekoliko mesecih vidiš zlatorumeno žito, ktero ziblje lahni veterc. Ali te to ne razveseljuje? Če gledaš iz kakega griča na polje, zdi se ti, da je svet, kakor pokrita miza. Tukaj rumeno, skorej zrelo žito, tam lepo zeleni travniki, to vse je delo kmetovalca, ki je izprosil Boga, da mu je podelil svoj sveti blagoslov! — Ne zaničujte tedaj kmetovalcev, ki se trudijo le v naš lastni blagor, in nam prideljujejo naš ljubi vsakdanji kruh! Ivan G. Videl detice sem malo, Ki nad grobom je ležalo; Vprašam, kaj tam dela lé, „Čakam" pravi „mamice." „Kje pa. so" uprašam „ata"? ,.Je zasula je lopata Tam ne daleč spavajo", — Mi odverne žalostno. Solz potoček se mu vlije In obrazek si zakrije, „Oh zakaj so zapustili" Joka „starisi me mili." Meni pa se je storilo Okrog serca težko milo, „Pojdi z mano dete malo" Pravim „boš pri men' ostalo." Ivan G. — 105 — Sirota. Na grobu mojega očeta. Tvoj duh, to upam, ljubi oče! Nad zvezdami je srečen tam, A sinek tvoj pregrenko joče Na tihem tvojem grobu — sam. Lepó si vselej skerbel zame, Ko lastno čuval me okó; Oh, le prezgodaj smert te vzame, Prezgodaj dal si mi slovó! Le eno je, ki me tolaži: Da nekdaj spet te videl bom Na unein svetu, kjer najdraži Kristjanov, vernikov je dom. Iv. Libijanski. Na pokopališči. Pozdravljena mi bodi, božja njiva! Britkosti solza mi z očesa kane, Z otožnim sercem na grobéh stojim : Ker plava mi minljivost pred očmi ; Prijatelj, znanec mnogi tu počiva, Vsaj ciò brezbožnežu sercé se gane, Ki bil še v kratkem sem v tovarštvu ž njim. Ce v mislih se v večnost zatopi. Leži člo'veška glava tam stro imela, Oh, kaj je bila nekdaj — kaj je zdaj! — Enaka tudi tebe bo zadela Ob času se na pravo pot podaj! ___Iv. Libijanski. Otroške igre na prostem zraku. 5. Adam imel je tri sinove. Ta igra se dà posebno zunaj na prostem lepó izpeljati, kajti kretanje ali gibanje z nogami in rokami je zunaj zmiraj bolj prosto, nego v hiši. Ako se pa v sobi igrä, izveršuje se ta igra tako-le : Igralci se posedejo okoli mize takó, da imajo tistega, ki Adama predstavlja, spredej in ga lehko vidijo. V klopéh je to igro že bolj težavno izpeljati, to pa zategadelj, ker spredej sedeči ne vidijo smešnega ravnanja zadnjih, to pa veselje otrok zmanjšuje in dela velik nered med otroci. Zunaj na prostem se pa sučejo vsi igralci okrog Adama, ter pojejo: Adam imel je tri sinove, Tri sinove je imel. Pili niso, jedli niso, Gledali drug druzega, Pa vedli se takó: Adäm, ki je predigralec, se zdaj smešno in šaljivo suče na vse strani, kar morajo, se ve da, vsi drugi natanko posnemati. Ako Adäm pristavi konec pesmi besedico „nikdar," potem ga nihče ne sme posnemati. Kdor se pregreši, zapade kazni. 6. Š' m o n v e 11. Predigralec pravi: ali pa krajše: Kter' bodi si, Če prav sedi, Kter' bodi bì, Al tud stoji; K' med nam' sedi, Ce zraven spi, Naj to stori, Al zvest preži, Kar Š'mon veli! Naj to stori, Kar Š'mon veli! Pri zadnjej besedi Š'mon zapové, kaj ima vsak storiti in slehern igralec mora se zvesto po zadanih besedah deržati, ako tudi Š'mon nasprotno kaže in dela. N. pr. Š'mon veli: „Roke na kviško!" pomoli je pa znabiti navzdol, morajo vendar igralci roke na kviško vzdigniti, kakor je bilo zapovedano. Druge zapovedi so: Roke navzdol! Roke navskriž! Desnico doli! Levico gori! Glavo na desno, glavo na levo stran! Glavo doli! Glavo gori! Ušesa derži! Primi za nos! Križ na glavo (z rokama)! Roki skrij! Roki spredej! Roki zadej! Obé na stran! Nogi vsaksebi! Nogé v réd! V ledje oprite roke! Roki zadej navskriž! Z rokó, stoj! Z rokó, nič! Z rokó proč! Z roko plosk! Z roko pést! Odprite pést! Napnite persi! Rame narazen! Z ramo pah! Z desno pah! Z levo pah! Z obema pah! Glavo v čok! i. t. d. 7. Potujoči perstan. Igralci sedè ali stoje v kolobarji. V sredi kolobarja je en sam. Iz roke v roko je napeljana nit ali trak, na kterem pleše perstan od igralca do igralca, toda na skrivnem. Igralci si vedno podajejo roké, da motijo v sredi stoječega. Ko perstan dalje potuje, pojete se lehko sledeči verstiei: Iz roke v roko, perstan pleš'; Če ne, kdo vgrabi te, da veš! V kolobarji stoječa osoba mora uganjevati, v čigavej roki da je perstan. Ako ugane, stopi v kolobar tista osoba, ki je imela perstan res v roki, ter prevzame nalogo uganjevalca. Ako uganjevalec slabo sodi, plača nekoliko globe. — Mesto perstana na traku ali niti pošilja se lehko tudi kak denar, potem se poje: li roke v roko d'narček ples', i. t. d. P. Stegnar. Nekdanja lakota. „Tonče! ti še nič ne vés, kje je prav za prav ljubi Bog domä," rekli so mi večkrat moj rajnki déd, ko so se z mano vred o dolgih zimskih večerih pri peči sedè greli. „Zdaj imamo dobra leta," so nadaljevali, „vsega imamo hvala Bogu zadosti, da nam ni kar nič potreba stradati. A če se spominjam nekdanjih hudih letin, stopijo mi vselej solzé v oči, ker mi pridejo na misel oni žalostni časi, ko smo morali vsakdanjega kruha stradati. To so ti bili časi, da se Bogu usmili. Komaj sem vstal izza mize, in se še žlica ni bila posušila, že sem bil zopet lačen, in zopet bi bil rad poručal kako skledo žgancev, ako bi je bil imel. Sploh ni človeku nobena jéd teknila. Kaj je bilo prav za prav vzrok tega, še dandanes izvedeti ne morem. Mislim pa, da je nekaj k tej velikej slasti po jedi pripomoglo to, ker v teh letinah ni prav nič tečnega žita obrodilo, kakor je n. pr. turšica, ajda, pšenica itd., ampak le korun je bila edina jéd, ktera je še nekaj zdala. — Žgance smo jedli ovsene. Pa še oves ni bil ves domä pridelan, marveč kupovali smo ga, Česar se še dobro spominjam, pri Novej cerkvi, kamor so ga Hrovatje na prodaj vozili. Plačevati smo ga morali drago, — silno drago. A to bi nam ne bilo še toliko pri-zadjalo, ker smo imeli, hvala Bogu, še precej denarja, pa oves je bil na-mešan z razno nesnago tako, da se je človeku gnjusilo. — Namesto solate prinesli so nam na mizo kropive, ktere so bile nekoliko z jesihom poparjene, — in dobre so morale biti. Kruha nismo imeli ne skorjice. Suhe hruške smo jedli namesto kruha. Spominjam se še dobro, ko sem gonil ovce s sosedovimi pastirji pod goro tjé na „Čerin" na pašo. Če sem kteremu ponudil rép suhe hruške, rad mi je šel na verh gòre po ovcé ter mi zopet vse na pašnik nazaj prignal. Ako je pa dobil celo hruško, zdelo se mu je bolje, nego bi mu podaril sreberno dvajsetico. Glej! taki časi so bili nekdaj. Bog nas varuj še kedaj enakih!—- To smo radi molili in Boga klicali, da bi dal kmalu boljše čase. Zatò pa le priden bodi Tonče, rad moli in ne pozabi nikdar, da če nam Bog svojega blagoslova ne podeli, je ves naš trud zastonj." Bukovski Tone. Stanovanje Kamčadalcev. Kamčadalci prebivajo v severnej Aziji, kjer je zemlja skoraj vedno s snegom pokrita. SolnČne toplote — tega velikega božjega daru — ne poznajo, ker se jim solnce le redko kedaj prikaže in še takrat svoje žarke le povprekoma na zemljo pošilja. Pač bote rekli, kake hiše neki morajo tamošnji prebivalci imeti, da jih ne zebe? — Zelò priproste. Po zimi si skopljejo globoke jame, podobne našim ledenicam, je pokrijejo z vejami ali drugo šušnjavo, da mokrota tako lehko skozi ne pride. Oken nimajo drugih, nego v sredi strehe neko luknjo, skozi ktero dobivajo svitlobo in čisti zrak, pa tudi dim odhaja skozi to lukujo. V takih jamah prebivajo od meseca oktobra do aprila. V začetku meseca aprila pa izlezejo iz teh lukenj in si stavijo poletna prebivališča, ki se tudi „balagane" imenujejo, in so zelò prosto narejene, kakor je sploh vse njihovo življenje priprosto. Zabijejo namreč štiri, 12 do 13 čevljev visoke kole v zemljo; verh teh kolov položč povprek zopet štiri kole, ki so zvezani z unimi navpik postavljenimi. Čez te kole naredijo streho, ki je na vsem svetu taka kakor streha kakega zvonika in je pokrita s slamo ali pa travo. Pod to streho je njihovo stanovanje. V zgornjem oddelku ravno pod streho spijo in prebivajo; spodnji oddelek pa rabijo kot kako shrambo, v kterej večidel sušijo ribe. V gornji oddelek so napeljane stopnice, ktere se pa ne smejo primerjati z našimi; kajti le nekaj stopnic je vsekanih v pošev ležeče deblo, da noga tako lehko ne izpodersne. Ako je deblo obernjeno narobe, je to znamenje, da ni nikogar domä, in o tem času si nihče tujih ne upa v hišo. Svitlobo dobivajo skozi majhna vra-tica, skozi ktera tudi hodijo v prebivalnico. Dim se kadi skozi streho, ktera je nalašč zato na kakem kraji raztergana, da ljudje ne zaduhnejo. Kamčadalci se hranijo večidel z ribami in divjačino, kajti drugega si zavoljo mraza ne morejo pridobiti. Obleko imajo iz tople kožuhovine kakega severnega medveda ali kake druge kosmate živali, tudi obutev imajo iz živalskih kož, ktere ovijajo okoli nog in je s posušenimi živalskimi žilami obvežejo, da jim ne odpadejo. Ako zdaj primerimo naše kraje s temi kraji, v kterih živijo Kamčadalci, moramo pripoznati, da je naša domovina zarés prelep in srečen kraj, ves po našej želji in našemu življenju takó ugoden, da si boljšega želeti ne smemo. Bukovski Tone. Polž in kobilica. (Basen.) Kobilica je srečala, polža. „No, prijatelj polž, hitreje, hitreje!" mu reče kobilica, „sicer ves svoj živi dan ne prideš naprej." „Tudi počasi se pride daleč," jej odgovori počasni polž. „Ha, ha, ha!" smeje se prevzetna kobilica, „kdor ima moč in tako gibčno telo, kakor jaz, lehko pride v enem trenotku tako daleč, kakor ti mesec dni." To rekši se napne in zažene izpred počasnega polža. Pa joj nesreče! Naredila je predolg skok in je skočila v bližnji ribnik, kjer jo je riba požerla. Prevzetnost pelje v pogubo. mu opravlja govedo ter mu pomore, da se kmetija povzdigne in v bolji stan pripravi. Pa to še ni vse. Govedo mu daje tudi lep kos zdravega in tečnega živeža, kakor: meso, mleko, surovo maslo, sir itd., kar se gotovo vsakemu želodcu prav dobro prilega. Verbi tega mu daje govedo tudi potrebno obutal in obleko, kakor tudi marsiktere druge v vsakdanjem življenji neobhodno potrebne snovi. — Med govedom pa zasluži krava gotovo pervo mesto. Krava je tista domača žival, od ktere dobivamo toliko dobrega in sladkega mleka, iz kterega si pripravljamo sir in surovo maslo; daje nam tudi sočno in tečno meso, iz kterega pripravljajo mati mastno in okusno juho, ktera se posebno bolnikom in drugim slabotnim ljudém priporoča; daje nam loj za sveče, kožo za usnje, in rogove, iz kterih izdelujejo strugači raznoverstne stvari, n. pr. : glavnike, rožene žlice, gumbe, nožne platnice itd. Krava je pokrita z dlako, ki je različne barve. Na dolgej in širokej glavi nosi dva okrogla, gladka in votla rogova, ki sta nekoliko vkrivljena. Čelo ima močno, ploščnato in obokano z majhno grivo na verhu. Oči so sicer velike, ali pravega ognja nimajo; malomarno in nekako topo gleda žival pred sé in ta serpi pogled jo dela neumno. Gobec ima širok, gol in moker s širokimi odpertimi smerčki. Ušesi ima veliki in viseči, pa dolg na koncu čopast rep, s kterim se muham brani. Trupla je debelega in težkega, je širokih lepo zbočenih pers in kratkega vratu, izpod kterega jej visi ohlapna mahadrava koža, ki jej pod vratni k pravimo. Na vsakej nogi ima dva velika parklja, po kterih krava hodi, zadej pa ima še dva manja bolj v viš stoječa parklja ali kérneka. Krava je sploh nekako okorno, počasno, štorasto in ne-ukretno živinče, ki je pa vendar pri vsem tem sterpljivo in terpežno tudi pri najtežem delu. Krave poznajo prav dobro svojega pastirja in njegovega psa, kakor tudi vsakega človeka, ki se ž njimi peča. — Proti živalim, ki jim Govedo. imenom umejemo vola, bika, kravo in tele, je ena največih, najmočnejših in najkoristnejših domačih živali. Govedo pomaga kmetovalcu pusto, nerodovitno zemljo obdelovati, vozi mu gnoj na njive, pomaga mu poljske pridelke spravljati, ob kratkem: najteža kmetijska dela Govedo, pod kterim niso nevarne, so goveđa krotka in prijazna, svoje sovražnike pa termasto in seréno napadajo ter se tudi proti največej zveri dobro in vspešno branijo. Govedo jé naj raj se zelénje, bodisi opresno ali suho, posebno pa rado muli bohotno mlado travo, tudi listje, zlasti pa ljubi vsakoršno korenje. Nektera zelišča so mu škodljiva, kakor n. pr.: lan, trobelika, ušivec, loč, mleček, podlesek, mlada hrastovina in orehovina, mokra opresna detelja in še več drugih. — V hlevu se poklada govedom rezanica z otrobi, seno, surovo ali kuhano korenstvo in tudi žito. Učenjaki štejejo v Evropi pet glavnih govejih verst, namreč: dolinsko, planinsko, holandsko, s t epn o in škotsko pleme, ktero vsako razpada zopet v več ali manj podplemen. -- Naši kmetovalci imajo največ dolinsko govedo. Planinsko govedo rede posebno na Švicarskem in Tirolskem, Goveja živina se derži najraje po planinah. Čisti planinski zrak jej bolje dó, nego smerdljivi in zaduhli hlevi. Na planinah živina jé, kedar se jej poljubi, v višavah tudi ni nikoli take vročine, kakor po dolinah, in sitne muhe in obadi je tolikanj ne nadlegujejo. Zató pa je goveja živina na planinah bolj čversta, zdrava in vesela, nego ona po dolinah. Planinska krava poznà na planini vsak germ, vsako mlako ; tudi dobro vé, kje je najboljša paša; vé, kedaj je čas molžnje, pa tudi pastirjev glas že od daleč pozni Njej je znano, kedaj je čas iti h koči ali na vodo, razločuje škodljiva zelišča od dobrih in sluti nevihto. Planinska krava poz uà vse nevarne kraje in se jih marljivo ogiblje, al vendar se večkrat zgodi, da pade kaka krava čez stermo skalo, ali da po kakej melini zderčf v prepäd. — Največi sovražnik planinskih krav je medved, ki se nahaja še povsod po planinah, zlasti na švicarskih. Pri suhem vremenu živina koj zavoha kervoločnega kosma-tina že od daleč in se mu krepko postavi v brau; v deževji in v megli ga pa krave ne zavohajo tako lehko, in pri takem vremenu se je že dogodilo, da je medved izmed črede pograbil in odvlekel kravo, medtem ko druge v gostej megli sovražnika še čutile niso. Bivol. Z govedo v najbližem rodu je bivol, ki je iz vzhodne Indije doma, pa se je pozneje zaplodil tudi po Turškem, Vlaškem, Ogerskem in Laškem. Bivol je veći in močnejši od našega vola in tehta navadno po 10 centov. Glavo ima debelo in kratko z zbo-eenim in kuštravim čelom. Bogovi so močni, v korenu ploščati in nagerbani, na koncu pa robati, ter so najpred nazaj, potem navzgor in naposled zopet naprej zakrivljeni. Dlake je navadno černe in zelo redke ; po herbtu, trebuhu in nogah je pa skoraj popolnoma gol. — Bivol je jako močna in koristna žival; vpregajo ga v vozove in orala; on vozi, orje, vlači in nosi težke tovore. Berž ko je svoje delo opravil, mora ga človek v miru pustiti, da ugaja svojej prirojénej strasti, to je, da se zapraši v vodó ali pa, da se vleže v blato, ter se valja po njem kakor prešič, kar mu neznansko dobro dé. Bivol je zelò zadovoljna žival; za sladka in sočna zelišča se ne zmeni veliko, aia pak raje si poišče kislih in močvirnih trav, rezne ostrice, terstja in ločja, sploh taka zelišča, za ktera nobena druga živina ne mara. Bivolovo meso pa ni tako tečno in okusno, kakor od naših pravih goved; terdo in žilavo je, pa tudi diši po mosku ali pižrnu. Od telet in mladih juncev je pa mesó neki prav dobro in ga povsod radi jedó. — Ill — Razne stvari. D rob t i ne. (Poletje) je d6ba vročine in težave. V poletji dozori, kar je cvetelo v spomladi in nam prinese žlah-nega sadja, s kterim se okrepčujemo: črešenj lepo rudečih, rumenih sliv in sladkih hrušek. Obä serpana, mali in veliki, nam prineseta veselo žetev. — Poletju podobna so leta mladenčev in cvetočih deklic. Odraščen deček kaže kaj zna ; deklica, kaj bo iz njé, ali kaj dobrega, ali kaj slabega. Mladina začne v teh letih skerbeti, kako bo živela in služila kruh sebi in drugim. Ako se otrok slabo izuči, tudi mla-deneč ni priden, niti deklica pridna. (Zlato) je najlepše med vsemi rudninami. Dobiva se čisto v večih kosovih, ali pa v drobnem zernji na-drobljeno v drugem kamenji; pa tudi v pesku nekterih rek in naplavljenej zemlji, kamor ga je voda nanesla. Največ zlata se nahaja v Ameriki, Avstraliji, izhodnjej Indiji, Afriki, Sedmograškem, Ogerskem in na Uralu. Zlató se rabi za novce in svetinje, za cerkveno, namizno in drugo po-sodje, kakor tudi za lepotinje in pozla-tenje drugih kovin. Ker je zlató mehko in zelò drago, ne izdeluje se nikoli čisto, ampak vselej s srebrom ali pa bakrom, večkrat pa tudi z obema pomešano. Pametnice. * Misli že v mladih letih na prihodnjo starost, v dobrih dnéh pa na čas potrebe. * Varuj se, da ne boš imel manjše skerbi za neumerjočo svojo dušo, nego jo imaš za trohljivo telo. Tvoja duša mora biti žlahna, sercé plemenito in vsa tvoja vnanja obnaša spoštovanja vredna. * Naj bi imel vse zaklade, ki je ima svet, vendar si ne bi mogel kupiti pameti in uma. * Bogastvo je minljivo! Marsikteri nevednež imevši kupe zlata, bil je vendar naposled berač. Kratkočasnice. * Neki kmet je grajal svojega sina, ker se je pri kosilu gerdo obnašal in nespodobno govoril. „To je vendar preveč," pravi, „da se pre-derznež takó nespametno blebetati. Ko bi se bil jaz vpričo svojega očeta tako gerdo obnašal kakor ti, tepli bi me bili, da bi bilo groza." — Pač ste imeli," reče sin smejaje se, „modrega očeta!" Kmet zdaj še bolj razkačen zaverne jezno svojega sina: „Pametnejšega nego ti!" * V nekej vasi se je prav velikokrat vnel ogenj zavoljo tega, ker so ljudjé v hlevih tobak kadili. Župan izda sledečo zapoved: „Ker je že tolikokrat ogenj v našej vasi najlepša posestva pokončal največ iz tega vzroka, ker so nekteri tobak kadili v hlevih, pa da se take nesreče v prihodnje obvarujemo, prepoveduje se ostro, d a nobeden ne sme z gorečimi fajfami in smodkami živine pitat. Zabavna naioga. Kako se naredi iz ò koščekov papirja podoba a, in 5 koščekov pod. 4 pravi čve-terokotnik (kvadrat)? Skakalnica. (Priobčil Ivan Drenovski.) Da zo- od bolj le- kdor ve- to ta, li, In dan ri. smert- do- vsak sle- lja ya- se- po- se- zmis- ta, rn lja Pre-: do sve- tev rin. bi že- Se- ve- Naj (Rešitev zabavne naloge in skakalnice, kakor tudi imena reäevalcev v prihodnjem listu.) Zastavice. 1) Kilo zna v vseh jezikih govoriti? 2) Ktera voda se lehko v rešetu nosi ? 3) Ktero drevo nima ne vej, ne listja, ne cvetja, ne sadu? 4) Kje raste najboljše vino? 5) Kdo živi od dima? (5) Koliko ljudi je na zemlji? (Uganjke zastavic v prihodnjem listu.) Rešitev številne naloge in skakalnice v 6. listu „Verteca." Rešitev štev. naloge: Ko deklici nekoliko časa pomišljujete, kaj jima je storiti, reče, Nežika dekli : Že vém kako bove naredile. Aničina posoda derži ravno 3 bokale, moja pa 4. Zlila bom torej najpred iz svoje posode vse mleko v tvojo, in potem iz Aničine posode v svojo. Tedaj ga imaš ti 4 bokale, jaz 3 in Anica nič. Zdaj napolnim iz tvoje posode Anicino in potem iz Aničine svojo. Tako ga ostane tebi 1 bokal in Anici 2, a jaz ga imam 4 bokale. Zdaj zopet prelijem svoje mleko v tvojo posodo, in potem Aničino v svojo, takó da ga imaš ti 5 bokalov, jaz 2, in Anica ima zopet prazno posodo. Ako zdaj iz tvoje posode napolnim Aničino, ki derži 3 bokale, ostane ga tebi ravno 2 bokala, kakor si ga imeti želela. Da se stvar lože spregleda, kako je prebrisana Nežika prelivala mleko, naj pokažejo sledeče številke pod. A, koliko bokalov mleka je bilo zaporedoma v vsakej posodi : Pod. A. Pod. B. An. Než. Dek. 3 4 0 3 0 4 0 3 4 3 3 1 2 j 4 1 2 0 5 i () 1 2 5 3 2 j 2 An.1 Než. Dek. 3 1 4 0 0 4 3 1 3 o 1 1 6 1 1 (1 6 1 1 4 2 Pa se naloga tudi tako lehko reši, da izlije najpred Anica svoje mleko v deklino posodo, kakor kažejo naslednje številke pod. B. To nalogo so prav rešili po podobi B : Gospodična Ulrika Lipoldova v Idriji; Anton Bezenšek, dijak v Celji; Janez Sancin, kraetigki fant, v Dolini. _ Rešitev skakalnice: Slovenci predragi ! zdaj hitro na noge, Da reši se ptujnosti hude nadloge Slovenija draga nam cenjena mati. Teman. Skakalnico so prav rešili: Ö. g. BI. v. na Primskovein : g. Josip Benedek, učitelj v Hrenovicab; Janez Sancin, kmetiški fant v Dolini; Rud. Malič, učenec v Ljubljani. Listnica. Oosp. J. s. v Predosljih: Bog daj, da bi se vaša in naša želja kmalu spolnila!— G. Iv. L. v G.: Skusite nam vi kaj izvirnega poslati. Ostalo, kolikor nam bo mogoče, po zmožnosti. VS" Vse 6. gg. naročnike, ki nam naročnine za drugo polletje še niso postali, prosimo uljudno, da naročnino najpozneje do 20. t.m. obnove, kajti drugače ne moremo z delom naprej. Celoletna naročnina znaša 2 gld. 60 kr.; polletna I gld. 30 kr. Vsi dosedanji listi se še dobé. Vredniitvo. Oaiin«uJ«-imi listu j« prirljuila muzikalnu prilog», lzdateij, založnik in vrednik Ivan Tomšič. — Tisk Ègerjev v Ljubljani.