CIP - Kataložni zapis o publikaciji



Univerzitetna knjižnica Maribor



821.163.6-312.6





AŠKERC, Anton, 1856-1912



Balade in romance [Elektronski vir] / Anton Aškerc; za elektronsko objavo uredila Helena Grandovec; računalniško obdelal Peter Jerenko.



Maribor : Ruslica, 2006



Način dostopa (URL): http://www.vecer.com/ruslica/





ISBN 961-6559-59-1



COBISS.SI-ID 57197825





MOJA MUZA



Moja muza ni mehkužna

bledolična gospodična;

Črnogorka je, Špartanka,

deva zdrava, ognjevita.



Moja Muza ne poseda

v mesečini v polusanjah,

ona ljubi jasne dneve,

ljubi vroče sončne žarke.



Moja Muza se ne joče

nad svetovnim górjem bridkim,

resno kliče le na delo,

ki naj spasi nas edino! –



V levi baklo, v desni handžar

kvišku dviga moja Muza;

razsvetljuje teme klete

in s tirani se bojuje.





VAŠKA LIPA



V dolini za tremi gorami

na sredi slovenske vasi,

na sredi med belimi hrami

tam lipa košata stoji.



Čigava je roka vsadila

in kdaj jim to sveto drevo?

Noč vekov to tajnost je skrila;

kdo ve še vaščanov za njo!



Pozábili vsi so že davno!

Le Jošt, ki je lani zaspal,

o lipi istórijo slavno –

on sam jo je dobro še znal.



Pod lipoj je starec sedeval,

ko mrak se je znižal do streh,

mladini strmeči prepeval

o starih, minulih je dneh.



»Tu doli« – dostavljal je često –

»za gozdom kraj naše vasi,

tam groze moritve je mesto,

tam tekla junaška je kri!



Turčínov ko listja in trave

prihrulo na našo je vas,

morilo, da v breg iz nižave

jokú se razlegal je glas.



In vas porazivši, divjali

naprej na krvavo so pot,

zaklad pa težak zakopali

na poti so svoji od tod!



In kje je zdaj? – Tukaj je v jami

pod lipoj bogati zaklad!

A v znamenje lipa nad nami,

da pridejo spet ga jemat.«





TRIJÉ POPOTNIKI



Gredó mi popotniki mladi trijé,

po cesti čez ravno gredó poljé.



Obískala vila je Vesna naš svet,

pri cvetu zasajala pisan je cvet.



»Dežela prekrasna!« jo prvi slavi,

»kje tebi enaka na svetu leži?«



Dé drugi: »»Preljub mi domači si kraj,

ti dom naš slovenski, naš zemeljski raj!



Še dražji kot zemlja pa tvoj mi je rod

moj narod, moj narod, ki biva tod.««



In tretji – molči. A zakaj se solzi?

Bol ali veselje te solze rodi? –





STARI GRAD



Tam gori na strmih pečinah

zapuščen mi dviga se grad;

bršlin mu tovariš edin je,

a sove so v njem gospodinje,

gospod mu je pisani gad.



Že čestokrat stal sem na vrhu,

o divnem razgledu zavzet...

A kadar v temine se črne

zidovje to staro zagrne,

ne hodil bi gor za ves svet!



Na vasi zvon jedva naznani

noči polovico naglas:

Glej, sobe gradu razsvetlé se,

vse v blesku čarobnem žaré se,

dni davnih povrne se kras.



S prijatelji v svetli dvorani

grof bledi za mizoj sedi;

sedi mu ob strani devica,

objemlje jo vela levica;

z desnicoj grof čašo drži.



»Ne boj se!« tolaži graščak jo,

»ne boj se me, krasno dekle!

Oh, koj se ti duša privadi

na mojem veselem tu gradi;

glej, ljubi te moje srce!«



In glasna zdravica zaóri

zdaj grofu od drúžnikov vseh;

in divje drhal se grohoče,

med njimi pa deva se joče,

in joče in – sili jo smeh...



Čuj, kdo pa tam doli pod gradom

razsaja in kliče tako?

Orožje mu v rokah se sveti,

nazaj pak jo hoče imeti –

oj hčerko ujeto, mladó!



A kmalu potihne tam doli

pred vrati ta kmetičev krik...

In v roki glavó krvavečo

tam gori pred družbo šumečo

pokorni prinese krvnik...



In vaški petelin zapoje,

da zarja pripelje, že dan:

Ko trenil bi, lesk ves ugasne,

prikazni izginejo jasne –

in grad je spet pust in temán.





SLIKARJEVA SLIKA



»Končano! Take slike ni videl samostan

še v cerkvi svoji stari, odkar blesti čez plan.«



In čopič in paleto odložil je slikar;

zre v sliko, ki obseva jo sonca zadnji žar.



»Čeprav se drug ti v živih topi sedaj očeh,

odsev njih vendar pravi žari se tudi v teh!



Čeprav zdaj drug okuša ust gorkih tvojih med,

rubina njih je vendar na sliki tejle sled.



Čeprav te nimam žive, ponosna deva ti,

podoba vendar tvoja pred mano še stoji!



In za slovo enkrát še poljubim naj te zdaj:

O j zbogom, zbogom, lepa Madona, vekomaj!«



In šel umetnik je v širni beli svet.

Ustvaril slik je novih in krasnih v begu let.



A dasi ga častijo, a dasi ga slavé,

iz glave in iz srca Madona mu ne gre.



Stoji, stoji na gori prastar tam samostan,

k molitvi samotarje v njem vabi zvon glasán.



In vsak dan, ko že bratje ostavili so hram,

ostaja pred oltarjem redovnik Stanko sam.



Zre v sliko na oltarju, Madoni zre v oči,

zamaknjen gleda vanjo, sam s sabo govori...



*



K molitvi v cerkev vabi menihe zvon glasán.

Kaj Stanko pred oltarjem več ne stoji ta dan?



Na odru tam mrtvaškem on v celici leži,

prečudna po deželi o Stanku vest leti:



Pokojnik, prê, bil tisti sloveči je slikar,

ki slikal je Madono prekrasno za oltar...



Da hodil je po svetu brez vere, brez Boga,

v samoti pa naposled je našel mir srca.





BRODNIK



Med skalami Sava šumi,

valove mogočne vali,

v naróčaj jih Dunavu tira.

Čoln ziblje ob bregu se tam,

a ribič mi v njem sedi sam,

na veslo se truden opira...



»Hoj, starec, kar veslo zdaj v dlan

pa hitro na drugo tam stran

čez šumno prepelji nas Savo!

Čuj, turško rumeno zlató

plačilo bogato ti bo...

Če nočeš – ti vzamemo glavo!



Molčita že polje in log,

tam onkraj slavonski ostrog

v neskrbnem že spanju počiva.

Zaviti v plašč temne noči

ogledat poslani smo mi,

kod zdaj naš sovražnik se skriva...«



»»Ne maram za vaše zlató!

Čemu mi pač ribiču bo?

Zastonj vas čez reko prepeljem!

Res sivo že glavo imam,

a vam je nocoj še ne dam!

Rad vašim ustrezam poveljem!««



Že čoln od brega leti

in nese oglednike tri...

Veslaje pa ribič ozira

srepó se v vrtenje vodâ,

ki rado se s čolni igra

in slastno na dno jih požira...



»Pač hrabro srce ti imaš,

izvrsten prevoznik si naš;

ni takega blizu okoli!

A nas tam pohvali glavar,

prekrasen pač čaka nas dar,

krasnejši nas ni še nikoli!«



»»Na mestu!«« – dé ribič krepkó – a veslo zažene v vodo...

»»Tú vaše in moje plačilo!««

»Bes, djaur!« še krik iz valóv,

iz mokrih je Save grobóv –

potem pa vse tiho je bilo ...





SVETOPOLKOVA OPOROKA



Rog odmeva bojni po Moravi,

po državi kralja Svetopolka.

Gospodar pak zvestih Moravanov

sam ne vodi hrabrih več vojnikov,

sam ne suče meča nad sovragom,

sam ne proži puščic več iz loka,

sam ne gleda bojev več krvavih.



Aj, ponosna stolnica se dviga,

Velegrad tam slavni na Morávi!

V Velegrada sredi krasen dvorec,

v dvorcu zlata kraljeva sobana.

Zadnje žarke že pošilja sonce

skozi okna v zlato to sobano

in obseva postelj dragoceno,

kjer počiva bolni kralj moravski,

kralj moravski, Svetopolk mogočni.

Tríje so pri njem sinovi zbrani,

tríje: Mojmir, Svetopolk in Zóbor;

zapustili boje so krvave,

slušat prišli so iz ust očetnih

za slovo si opomine zadnje.



Glej, in vzpne se jim kraljevski oče,

ôzre v svoje se sinove mlade;

zadnje zbere še moči telesne

pa besede govori jim take:

»Bog vas sprejmi, oj sinovi moji,

deca moja, nade moje sladke!

V Velegrad ste sveti sem prispeli

pa krog mene ste se verno zbrali,

da pozveste zdaj mi – oporoko.

O, da vam bi zadnji glasi moji

v dušo segli in srce globoko,

da besede bi vam zlate svoje

vdolbsti mogel, ko kiparja dleto

črke vdolbe večne v trdi marmor!...

Z bojnega ste polja vi prispeli.

Arnulf tamkaj brati se z Arpádom,

kralj krščanski brati se s poganom –

in zakaj? Ker nima ure mirne,

dokler žezlo moje na Moravi

krepko druži Slavine sinove!...

Mesta naša rušijo zdaj Franki,

po deželi pleni Arpad divji –

hujši pa še pridejo sovragi!

Ali, čujte me, sinovi moji,

pomni, Mojmir, Svetopolk in Zóbor:

Naj je vrag vaš zvitejši od Frankov,

naj je ljučji od Arpádov ljutih,

naj pridere od večernih krajev,

naj od juga toplega privreje,

naj, od koder sonce zlato vstaja:

Vse orožje eno vam premaga –

bratovska je sloga to orožje!..



Tri podajam palice vam šibke;

lahko zlomi vsako roka vaša –

a čigava jih prelomi roka,

kadar močna vez vse tri med sabo

v zvezi skupaj veže nerazvezni?!

Čujte, Mojmir, Svetopolk in Zóbor!

Vaše bodi veliko kraljestvo,

na Moravi véliko slovansko,

kadar oče vaš odide v kraje,

kjer je Samo, drugi so očaki!

Daste li mi zdaj besedo sveto,

da ljubili boste se ko bratje,

mirno ležem jaz k očetom svojim,

mirno spal bom v svetlih tleh domačih!...«



In sprejemši to prisego sveto,

kralj moravski nagne trudno glavo;

duh njegov se preseli k očakom...



*



Kaj se óri po Moravi širni,

po državi kralja Svetopolka?

Rog je bojni, ki tako odmeva,

po ravninah kliče in po gorah.

Je sovražnik od strani večerne,

ali prišel je preteč od jutra?

Je prihrul li s severa v Moravo,

ali z juga je sovražnik kruti?

Čuj, iz temnih razvalin stolníčnih,

velegrajskih podrtin otožnih

duh odgovor poje nam zamolkli:

»Ni sovražnik tujec nas pokônčal,

nego vrag je ljuti iz očine!

Brat zavzdignil pest je zoper brata,

Mojmir pest je dvignil zoper brata

Svetopolka in Zobórja besno,

rodna kri med sabo se preganja!

Iz srca so vrgli oporoko,

oporoko Svetopolka kralja!

A pokora za ta greh veliki

vnukom bo še poznim – tujčev jarem!«





POSLEDNJE PISMO



»Šest dolgih mesecev že bo,

odkar od tod je vzel slovo.



In njega le še ni domu,

o njem ni pisma ne glasu!



Oj ljubi moj, oj ženin moj,

mar večno traja divji boj?«



Na pragu deklica stoji,

po vasi poštni rog zveni.



»Imaš li poštar, kaj za mé?«

»»Bo, mislim, pisemce za té!««



In drobno pisemce ji da,

to pismo pêčat črn ima.



In čita, čita pismo to –

ne gre, kar čita, ji v glavó.



»Kdo drug še v list pogledaj mi;

kaj v njem stoji, povedaj mi!«



In sestre, bratje in vsa vas

iz lista brali ta so glas:



Da krogla priletela je

pa ga v srce zadela je! –



In sluša poročilo to –

ne gre, kar sliši, ji v glavó!



Vsak dan na prag še pohiti,

ko poštni rog se oglasi.



Iz vojske ni ga že domov?

Dospel ni vsaj kak list njegov?



Pač prejme pismo marsikdo –

za njo pa ni jih več, za njo...





ANKA



Gre po stezi čez poljé zeleno

Anka mlada, dete zapuščeno.

Kovček lahek nese mi v levici,

solze z desnoj briše si po lici;

joče milo mi sirota Anka,

stoče milo, toži brez prestanka:

»Oj, cvetice, srečne ve sestrice,

jasno vedno vam je lepo lice;

jad nobeden srca ne pretresa,

solza vam ne kane iz očesa.

A gorjé mu, kdor od doma mora,

kdor na domu nima več prostora,

komur starše v hladni grob dejali,

kogar kruha služit so poslali!

Morete mi, rože, razodeti,

kaj sirote delamo na sveti?«



A cvetice cvêtejo, dišijo,

Anki mladi ne odgovorijo.



Stopa dalje po stezici Anka,

bol premišlja svojo brez prestanka;

ptici vsaki žalost svojo toži,

ptici v grmu, ki veselo kroži:

»Kaj vam pravim, pevke moje mile,

kaj vesele bi pač ve ne bile!

Skrb vam níkdar srca ne pretresa,

solza vam ne kane iz očesa.

A gorje mu, kdor od doma mora,

kdor na domu nima več prostora,

komur starše v rani grob dejali,

kogar kruha služit so poslali!

Hočete li, ptice, razodeti,

kaj sirote hodimo po sveti?«



A veselo ptice žvrgolijo,

Anki mladi ne odgovorijo.



Ide Anka, pride do potoka,

pak na brvi zaihti, zajoka:

»Potok bistri, voda žuboreča,

bol neznana tebi je skeleča.

Kak lahko mi tod skakljaš po polji,

sonce, tema – vse ti je po volji!

A gorjé mu, kdor od doma mora,

kdor na domu nima več prostora,

komur starše v temni grob dejali,

kruha služit pa siroto dali...

Potok bistri, veš li razodeti,

čemu pač smo reveži na sveti?«



Sliši voda to ihtenje vroče,

čuti solze, vase padajoče;

teče potok šumno po livadi,

reče potok hladno Anki mladi:

»Daleč mene pot po svetu vodi,

dosti potok vidi, koder hodi.

Tole ve ti, dékle, razodeti:

Prva nisi – zadnja ne na sveti!«





JUDIT



»Gorjé ti, Betúlija krasna, gorjé!

Zdrobijo te jutri asirske roké.



In tvoje sinove pokoplje naš meč

in svojih hčeri ne boš videla več!



A kogar naš meč strmoglavil ni v grob,

čuj, vsak nam zmagalcem bo služil ko rob!«



Srdit Holofernes tako se roti.

V šotoru s prijatelji za mizoj sedi.



In šotor žari se od tisoč svetil

in miza šibi se od dragih jedil.



In čaše se zlate od vina pené

in vojvodi lica od vina goré.



Še bolj od ljubezni srce mu gori –

užiga mu Judit ga, židovska hči...



Že kupo do vrha nalila mu je

pa s sladkimi usti napila mu je:



»»Grešil je, grešil in razžalil Boga

moj narod; zato pred teboj trepeta.



Od bratov in sester pritekla sem k vam,

oj, misli skrivnostne tu v prsih imam.



A tebi le, vojvoda véliki moj,

skrivnost razodeti vso hočem nocoj!««



»Za zdravje ti čašo to pijemo vsi! –

Najlepša si, Judit, za moje oči!



Še predno zasvita nam zarje se soj,

premagan sovražnik bo s tvojoj rokój!



Ves tabor zatorej nocoj se raduj,

zaveznico svojo spodobno spoštuj!«



In čaše veselo okrog zazvenčé

in vojvodi vedno bolj lica goré;



in vojvodi vedno bolj srce gori,

užgala ga njemu je židovska hči.



In pamet objela mu vinska je moč,

tovariše vzela mu pozna je noč...



Pijan Holofernes omahne na tla ...

In Judit se bliža, da – dom mu proda?



Tik njega stoji že, da – vse mu pove?...

Gorjé ti, Betúlija, jutri, gorjé! –



»Na boj, oj tovariši, sije že dan!

In sulice, meče nabrušene v dlan!«



»»A kje nam je vojvoda? Brate, povej!«« –

»V objemu mar židovki?« – »»V šotor poglej!««



»Tam gori na zidu pa žena stoji!«

»»Glavó Holofernovo v roki drži!««



Hu! Groza napade Asirce in strah,

kako jih od mesta spodita na mah!



A tisoč za njimi se óri glasóv:

»Bog živi te, Judit, do poznih rodov!«





JAVOR IN LIPA



Od blede oblit mesečíne

na lazu mi javor stoji;

sred nočne mrtvaške tišine

vejevje mu čudno šumi.



In listje šumeče se giblje

po vejah skrivnostno tako...

Nemara, da v sanjah se ziblje

ubogo samotno drevo!



Vštric njega tam lipa je v cvetju,

krasnejše je nima ta gaj;

o njenem presladkem objetju

on sladko pač sanja sedaj.



Ne sanjaj o lipi cvetoči,

moj javor, tvoj sen je brez nad!

Na veke od ljube te loči

prešírok, predalek prepad.





PEVČEV GROB



Tu torej gomila zdaj tvoja leži,

tu torej zdaj srce pokojno ti spi!

Glej, plošča še kaže kamnéna

njegovega črke imena!



Pač dolgo že, dolgo je tu pod zemljój!

In meni se zdi, kot bi bil pred menoj:

Ves, kakor mi žije in diše,

ves, kakor pravljica ga riše...



Na kloštrskem vrtu sedi samotar,

sam s sabo ko v snu govori samotar;

čujó ga le rože cvetoče

in ptice po drevju pojoče.



»Mariji na slavo sem peval doslej,

a pesmi prepeval bom druge poslej!

Vam, ptice, sedaj bom prepeval,

vam, rože, srce razodeval.



Najlepše vas pesmi navaditi čem,

ki sam je pred brati zapeti ne smem.

In vendar jo moram zapeti –

ni moči je v srcu imeti!



Ah skoro, ah skoro me v grob položé,

ob njem se nasêlite, ptičice, ve,

iz srca, cvetice, mi klijte,

gomilo preprézite, krijte!



Stoletja pod zemljoj že spaval bom jaz,

nad mano pa pesem to boste tačas

ve, pevke, mi vedno še pele,

ve, rože, sladko jo dehtele...«



Pa ko je preminul v cvetočih še dneh,

zagrebli, ah, niso ga v vrtnih tam tleh;

sred cerkve so grob naredili,

nanj marmor težak položili.



In pesem, ki pel jo je Stanko nekdaj,

kako bo pri grobu njegovem sedaj

iz slavčevih grl mu kipela,

iz čašic cvetličnih puhtela?...



In tukaj gomila zdaj tvoja leži,

in tukaj zdaj srce pokojno ti spi!

Da, plošča na tleh mahovita –

na njej pa ime se ti čita!



Sred bujnega gaja, košatih dreves,

med pisanim cvetjem tvoj grob je tu vmes!

A v krogu sred gozdne temine

razsute stojijo zidine...



Mar vekov vihar je zato sem prihrul

in zid samostanski zato je razsul,

da tvoje le želje bi branil,

da tvojo bi pesem ohranil?



Čuj, v glasih stoterih odmeva sladkó

menihovo pesem pač ptice pojó!

Uho mi posluša, pusluša...

umeje že moja jo duša.



Ah, pesem, ta pesem mi znana se zdi...

O sveti svobodi se li ne glasi?

O nadeji pač pokopani,

o zlati svobodi prodani!





TRI PTICE



Ptice tri pred okno priletele,

pesmi tri na lipi mi zapele.

Priletela k meni prva ptica,

kaj je pela ptica lastovica?



»Daleč, daleč mesto tam leži ti,

pa za mestom reka se vali ti,

reka širna, šumna in deroča,

poleg reke ribičeva koča.

Kadar v veži rod svoj nahranjujem,

mnogo vidim ti tako in čujem.

Redko ribič mi doma je stari,

v koči hčerka njemu gospodari.

Slamnat krov je in beraška koča,

pa je taka roža v njej cvetoča!

Često hčerka sama gospodari,

na pobrežju oče tam ribari.

Ko odhaja, nekdo brž prihaja

pa pri hčerki dan na dan ostaja.

Lep junak je, viteške postave,

poln zlatnine ves od nog do glave.

Sablja mu do zemlje se dotiče –

glej, in dékle se mu ne odmiče!

Kaj odmiče! Za rokó ga vodi,

ž njim po izbi gor in doli hodi!

Včasi ona dolgo ž njim poseda,

tujec dèkle, dèkle tujca gleda.

Včasi njima zbližata se glavi –



Bog ve, kaj pač on dekletu pravi!...

Nego čudo to še ni največe!

Včeraj dete v koči vzrem ležeče;

dete v zibki, sladko se smejoče –

poleg zibke – čudo! – dèkle joče!

Dekle joče, dete se ji smeje –

jaz ne morem, Bog vas naj umeje!

Ali tujec nič več ne prihaja,

Dèkle samo solzno zdaj ostaja...«



Pesem svojo lastovica spela,

pesem spela, z lipe odletela.

Pa je druga priletela ptica,

kaj je pela meni pa senica?



»Daleč cerkev tam je v mestu bela;

tam od cerkve sem ti priletela.

Baš na oknu bila sem cerkvenem –

slušaj pesem, koj ti razodenem!

Nad oltarjem lepa je svetnica,

pred oltarjem lepša pa devica.

Z ženinom je pred duhovnom stala,

roko desno ženinu dajala.

Oh, bogato vzel si je nevesto,

bogatejše nima je vse mesto!

On junak je, viteške postave,

poln zlatnine ves od nog do glave.

In veselo orgle zabučijo,

in vesele pesmi se glasijo...



Čuj, kdo sredi cerkve tam zajoče?

Ej, spoznaj jo! – tam iz nizke koče:

Ribičeva hči je tam ob reki,

znana mi po licu in obleki! –

Ženin ta je nekdaj k njej zahajal,

često v koči tam pri njej ostajal!

Kaj senica tega ne bi znala!

Saj sem večkrat tam na oknu stala,

tam na oknu ribičeve koče

poleg reke šumne in deroče.

Čému dèkle zdaj veselje moti?

In pokaj je svatom zdaj na poti!«...



Odletela z lipe mi senica,

priletela tretja k meni ptica.

Vrana črna k meni priletela,

kaj je vrana mi pred oknom pela?



»Daleč, daleč reka tam šumi ti,

poleg reke koča pa stoji ti.

Baš čez reko davi sem letela,

kaj pa ribič tamkaj stari dela?

Na vso moč se starec v veslo upira

pa svoj čolnič proti bregu tira;

čolnič tira, hčerko svojo gleda,

ki v naročju spi mu mrtva, bleda...



Pa čim bliže koče čolnič pluje,

teže ribič tarna in zdihuje:

»Reka zlobna, kaj si mi storila!

Hčer edinko si mi pogubila!

Stoče sivi starec in solzi se...

Poigrava burja mu z lasmi se...«



Pesem svojo vrana črna spela,

pesem spela, z lipe odletela.





POROKA



Stoji tam gradič bel, stoji.

Moži se lepa grajska hči.



Kar rožica med cveti je,

nevesta med dekleti je.



Sred grada je kapelica,

oj, krasna božja celica.



Stoji v kapeli zlat oltar,

pred njim pa zaročencev par.



Poroča ju duhovnik mlad,

duhovnik mlad, redovnik mlad:



»Na veke srečna bodita,

po enem potu hódita!



Težkó živi življenje se,

če ne deli trpljenje se.



A slajša radost je srca,

če srečo si delita dva.« –



In venčani presrečni par

ostavlja zlati že oltar.



Pa ona v njega vpre oči

pa tiho reče grajska hči:



»Bog sam, Bog sam nad nama ve,

a nekaj mi teži srce!«



Pred patra pokleknila je,

odveze izprosila je...



»Čestiti oče Vladimir,

sedaj vas vabim na svoj pir!«



»»Gospa bogata, to ne gre!

Berač vas gledati ne sme!



Bil nisem tebi mar nekdaj –

pokaj bi svat bil tvoj sedaj!««



Se en pogled na njo hladán –

menih se vrne v samostan...





SVETINJA



Bogastva ni mogla mi dati,

svetinjo pobožno samó;

na glas je solzila se mati,

pretežko biló je slovo.



»Svetinjo ná zlato!« je dela,

»zaklad to častit je, moj sin!

Od dedov sem jaz ga sprejela,

zdaj dajem ga tebi v spomin!



Domače boš kraje ostavil,

med tujimi hodil ljudmi,

zaklad pa ta moj ti bo pravil

o domu, kjer mati živi.



Rodove boš videl srečnejše,

zemljó bogatejšo drugod;

svetinja te spomni: krasnejše

od svoje ne najdeš nikod!



In ko bi nas tujci grdili,

domačo nam smešili last:

Svetinja te spomni, sin mili,

da matere braniš mi čast!« ...



Na glas je solzila se mati,

ko težko jemal sem slovo;

ničesar imela ni dati –

svetinjo pobožno samó.



Svetinjo to hranim jaz verno,

od matere dano na pot:

ljubezen za dom neizmerno,

za dom in nesrečni svoj rod.





CELJSKA ROMANCA



Noč na Celjski grad že pozna pada.

Kdo na tihem jaše mi iz grada?

Varno stopa po stezici vranec.

Dragocen je tovor, strm je klanec!

Prismeji se ščip izza oblaka –

lahko vidiš ga sedaj junaka.

Halja črna krije redovníka,

redovníka, živega svetnika!

Glej v obraz mu, glej ta lica vela!

Od solza so pač mu obledela;

te oči, kot da so brez življenja;

to prihaja, brate, od trpljenja,

od moljenja, svetega bedenja!...



Hitro stopa vranec v mesečini,

jezdeca že nese po dolini.



»Brže stopaj, kónjič vranogrivi,

brže stopaj, kónjič iskroživi!

Glej, tam selo znano je pred nama;

pohodila cesto sva ga sama.

Dobro znana ti je hiša mala –

tamkaj bova zopet nočevala!

Tebi ovsa za večerjo dajo,

a najboljše meni, kar imajo...

Torej spejva...!«



»»Postoj, pater Ureh, preslavni Celjan,

svetnik po deželah devetih!

Pri kraljih, cesarjih sveta si poznan,

še bolj pa pri naših – dekletih!



Dekleta slovenska cvetó nam na čast,

lepota njih v pesmih slavi se;

kaj čuda, če v sladko lepote si past

ujel pač napósled še ti se!



A dèkle iz nas in pobožni mož ti –

veš, križ je to – nista enaka!

Mladenke so naše rdeče krvi,

po tebi se modra pretaka!



A ker si mogočen, lahkó narediš,

da sitna izgine razlika,

izlahka za ženo potem jo dobiš,

če ktera dev naših te mika. –



E, pojdi, grof, z nami k posvetu takoj,

da moški se dogovorimo!

Pogodbo podpišeš nam sam še nocoj –

poprej te domov ne pustimo!««...



Sluša Ureh govor starešine,

dobro sliši – nič nato ne zine.

V grlu nekaj sapo mu zapira,

plah nekako se menih ozira:

Móž stotina straži ga vaščanov,

móž stotina hrabrih Teharčánov!



S konja stopi Ureh jim počasi,

nič ne reče – malko odkašljá si.

V sredo médse viteški vzemó ga

pa k županu na posvet vedó ga.



Starešine vsi se pokloné mu,

dolgo pismo dá župan v roké mu.

Kaj li sklenil modri zbor je selški?..

Tale čital list menih je celjski:



»»Jaz, grof Ureh, grof in knez Celjanom,

vsem Celjanom in okoličanom;

knez Slovencem in gospod Hrvatom,

nam sosedom, našim ljubim bratom,

desna roka kralju gospodarju

in pobratim turškemu cesarju:

Teherčane poplemenitujem,

v plemski stan vse selo povišujem –

ali, kakor se po naše reče –:

Modra kri po žilah vsem naj teče!

V grbu dvoje zvezd jim sveti jasnih –

to spomin bo nje oči prekrasnih!

Zvezd srebrnih dvoje v grbu sveti –

ki je kriva, da vam plemstvo dá se

to spomin bo lepi Margareti,

za sedaj in za vse večne čase!«...



Gleda Ureh starešine srenjske –

ej, prejake so pesti slovenske!...

Tiho sede, s čela pot obriše,

s svojoj rokoj pismo jim podpiše;

podpisavši – jo domov popiše.



Teharčani pa, junaki zviti,

dan današnji še so plemeniti.





BALADA O POTRESU



Zastave vihrajo, zvonovi pojó.

procesija dolga se vije,

pevaje, moleč litanije;

in peva in moli in prosi tako:

»O čuj nas, Bog, v sveta nebesa,

obváruj nas potresa!



Svetniki, svetnice, uslišite nas,

prijatelji vsi nad zvezdami,

o bedite verno nad nami!

K vam splava molitve goreče naj glas

in k tebi, naš Oče, v nebesa –

obváruj nas potresa!



Uslišanja vredni, oh, nismo samí,

uslišanja vredna edina

nedolžna je naša mladina.

Njé prošnja, preblaženi, k vam naj

Njo sliši, Bog, v svoja nebesa –

obváruj nas potresa!«



Zastave vihrajo, zvonovi pojó,

procesija v cerkev se vije,

pobožno moleč litanije;

in staro in mlado prepeva srčnó

in pesem se óri v nebesa:

»Obváruj nas potresa!«



In orgle mogočno s korú zabuče

in mašnik v ornatu mašuje,

presveto daritev daruje;

goreče vzdihuje v nebesa:

on z narodom moli, ne moli za sé,

»Obváruj nas potresa!



Kraljica svetnikov, o čuj nas, o čuj!

Devica, brez greha spočeta,

čuj, romarjev kliče te četa!

Vse naše vzdihljaje ti Sinu daruj,

gor nesi jih v nebesa –

obváruj nas potresa!«



In orgle bučijo in pevci pojó

in mašnik ves v zlatu mašuje –

podzemeljski grom se začuje!...

Madona v oltarju se zmaje močnó...

Zamolkel krik čuješ v nebesa:

»Obváruj nas potresa!«



Vse tiho? – Kje cerkev?... Glej, zemlja zija!

Iz brezdna štrlé podrtine...

Vse tiho na dnu globočine?

Ne! – Glasno mrliči vpijó do Boga,

tisoči kričijo v nebesa:

»Obváruj nas potresa!«





ČAŠA NESMRTNOSTI



»Kadar ob smrtni uri duša

stopi človeku do grla...

Kdo mu ponudi čarovne pijače,

da bi ga otel?...«



Koran, sura 75.



Turban pisan diči ruso glavo,

damaščanka mu visi ob boku.

Knjiga sveta je pred njim odprta, –

koran čita mladi Abduraman,

koran čita, suro baš o smrti

in o smrti in življenju večnem.

Svetel dan mu sije skozi okno,

krasno jutro v izbo se smehlja mu,

jasno jutro, dete vesne mlade,

ali v duši jasno ni kalifu.



Težke misli misli Abduraman!...

»Smrt! Že zopet duha obletavaš,

vešča črna, misel nevesela?

Smrt? Umreti! – Moram li umreti?...

Allah, v srcu vžgal ti čut ljubezni,

glavi vdihnil si duha modrosti,

meč oblasti dal si roki moji!

Glej, kako naj ločim od ljudi se!

Veže nanje me ljubezni spona!

Glej, kako naj misliti prestanem?

V duhu nosim svet in – tebe, Allah!

Glej, kako naj z mečem se razstanem!

Najzvestejši mi je on tovariš...«



V težkih mislih je kalif kordóvski!

V težkih mislih tri pozove k sebi:

Zove k sebi Hákima, zdravnika,

zove k sebi Sófra, čarovníka,

zove k sebi derviša Rašida.



Stopi predenj prvi, Hakim, lečnik.



»Ni li leka zoper smrt na sveti?

Duh čemú nam? In čemú so vede? –

Mora biti – večno čem živeti!«



»»Jasni emir, sonce zemlje španske!

Srečen sem, da smem pred tabo stati!

Moč veliko ima znanost naša,

ali vsakdo večnosti ni – vreden!...

Tí nastrezi si v kristalni čaši

rose v polju, preden sonce vzide,

stôpi v rosi biserov mi morskih,

pij pijačo mojo juter sedem...

Večno živel bodeš, emir jasni!««



Jedva svita dan se nad Kordóvoj,

s čašoj v roki spe kalif iz mesta.

V polje ide, preden sonce vzide,

roso streže v čašo si kristalno.



S polnoj čašoj v grad se svoj povrne,

vrže vanjo biserov peščico;

čaka, čaka na čarovno pitje,

ali biser ne stopi se v rosi!



In že stopi predenj Sofer slavni.



»»Svetli emir, muslimanov dika!

Neumrlost dati če ti Sofer.

Mnogo more veda res zdravniška –

vse premore veda čarovniška,

alkimija, sveta veda naša! –

Glej je čaše, ki nesmrtnost daje!

Pij zdravilo njeno čudodelno,

pij zlató, v tej čaši raztopljêno –

pij iz kupe moje si nesmrtnost!«



»»Sam poskusi jo poprej, pijačo!

Nagni krepko, Sofer moj učeni!««



»Svetli emir, časa ta ni zame –

ti edini...!«



»»Sam poskusi prvi!

Naj pijače vidim prej učinek!««



Dvigne Sofer kupo svojo k ustom,

a kalif nad Sofrom damaščanko.

»»Glejmo, je li pitje tvoje pravo«« –

Abduraman mu odrobi glavo.



Stopi predenj stari Ali Rašid:



»Najmodrejši si v Kordóvi, serec?

Čuj, povej mi in skrivnost razjasni:

Ni li leka zoper smrt na sveti?

Mora biti – večno čem živeti!«



Dvigne roko stari Ali Rašid,

derviš stari v halji siromaški,

siva brada mu do pasa pada, –

dvigne desno pa kalifu reče:



»Leka iščeš, mladi Abduraman,

leka rad bi, ki nesmrtnost daje,

pil zdravilo, ki ti večnost daje?

Iskal leka takega pri vračih,

iskal že si ga pri čarodejih –

prevarili pa so vsi te kruto ...

Sam imaš jo čašo čarodejno,

sam naredi pitje si nesmrtno!

Čaša tvoja je – življenje tvoje!

Sam napolni z večnosti jo lekom!

Čaša tvoja je življenje tvoje.

Vlivaj vanjo vsak dan dela dobra,

dela slavna za rojake svoje,

za rojake in za domovino!

Zlega čina pa ne ena kaplja

v čašo níkdar ti ne kani toto!

Prej ne nehaj vlivati v posodo,

dokler polna ti ne bo do roba,

dokler polna čisto ni do – groba!...

Truplo tvoje pač strohni v gomili,

ali čaša tvojih del ostane!

Narod tvoj bo pil iz čaše tvoje,

s pitjem njenim bode se napajal –

v delih svojih živel sam boš večno!...«



Knjiga sveta je pred njim odprta,

a ne čita mi kalif korána,

zre za starcem, ki čez prag odhaja,

zre za njim, sam sebi si šepeče:

»Tá utegne biti čaša prava,

čaša tvoja, modri Ali Rašid!«





ZIMSKA ROMANCA



»Pet mesecev?!... Do maja, se mi zdi,

ko kuriti nehámo že peči...



Saj veste, kaka moč je lepe žene!

Jaz ljubil njo sem, ona, mene.

Če vrabec sme iskati si družice,

kdo to človeku braniti bi kanil?

No, nama zakona ni nihče branil,

naravne, pravijo, so to pravice. –



Ljubezen bila vsa je dota njena,

jaz njej dal kos sem svojega – imena!..

Gospod sodnik! Prijetno tu pri vas je.

Ej gorka peč, ej ljuba ti toplota, –

ko godci godli bi okrog života!

A druga pela v koči tam pri nas je!

Ko zdajle brilo je krog prhle koče,

na oknih led je vence vil cvetoče.

Na smrt je bolna ona mi ležala,

ki črvom lačnim je življenje dala.

In jaz doma, gospod sodnik, brez dela;

brez dela pa nas eden nima jela...

Odrveni, okameni že s časom

človeku srce v revnem tem življenja

in v borbi tej za kruh in v tem trpljenju.

A bede naše odoleti glasom

več mogel nisem. Planem tja na grad:

'Otroci zmrznejo mi v eni uri...

drv prosim malko, da se peč zakuri!' —

„Ha, če jih zebe, pa gredo naj spat!"



'Gospod premilostni, pa prosim kruha!'

''Beračem tu ne peče se, ne kuha!"

'Obleke stare bode morebiti,

da mogel deco golo bi pokriti'...

''Poberi se!''...



Ostavil bil sem grad –

in tisto noč sem moral biti – tat!

In 'greh je krasti', rekla mi je mati,

pokojna mati – Bog ji nauk plati! –



Srce imate, sodni vi gospod!

Usmilite še mojih se sirot!

Da moji ne bi to kar jaz postali,

da ne grešili bi in ne jemali:

Kar dajte z mano vred jih vse zapreti,

da jesti bodo mogli in se greti!...



Ej, draga peč, preljuba ti toplota,

tu godci godejo okrog života.

A zunaj tam kako spet s snegom mete

in v divjem plesu vihra suče pete!«





KRISTUS IN PETER



Zveličar in Peter po svetu hodila,

po svetu hodila, nevedne učila.

Pa gresta mi nekega dne oba

po veliki cesti tako samá.

Za gore že sonce je spravljalo se,

od gričev, vršičev poslavljalo se.

Pa gresta po cesti moža častita,

globoko zamišljena ne govorita.

Globoko zamišljena – ne! – to se pravi:

zamišljen v resnici bil sam je Gospod,

v tla gledal in gledal vso dolgo je pot;

Bog vedi, kaj mu je hodilo po glavi!

O! Peter bi davno že rad bil golčal,

z velikoj težavoj le je molčal.

(Ker, kdor veliko in rad govori,

ne misli globoko – izkušnja uči.)

Beseda mu baš je na koncu jezika:

pred njima prikaže se čudna slika!



V dnu jarka globokega, tik pri cesti

kmet ležal je vznak in v nezavesti.

»Hè, klada pijana, zmezi se, zmezi!«

zadere Šempeter se v sveti jezi.

»Domov! Mar nič se ti še ne mudi?

Brez olja je starka doma in soli!«

A Kristus Šentpetru s kazalcem pomigne:

»Pomagaj, da revež na noge se vzdigne!

Sok trsov moža pač je malko ukanil,

doslej se ni bil še nikdar upijanil,

no pôšten je sicer in dobra duša...«

Šentpeter strmeč te besede posluša,

in, hoče - noče, do prvega praga –

pod pázduhoj kmeta vodeč, pol noseč,

pod težoj rojaka se dobro poteč –

zveličarju spraviti ga pomaga.



Pa gresta po cesti zopet naprej,

kdo jima naproti prihaja? – Glej!

Berač je ostuden, poln gnilih gob,

živ mrtvec, ko svoje dni modri Job.

A glej, zveličar se jadniku bliža:

»Oh, brate nesrečni!« srčnó ga pozdravi –

s poljubom bolnika pri priči ozdravi.

Šentpeter se čudi, od čuda se križa.



Pa gresta po cesti beli naprej,

kdo jima naproti prihaja? – Glej!

Mož svetega lica, v obleki bogati,

na prsih se prstani bliskajo zlati.

In glej, že od daleč se jima odkrije,

»Hosana, sin Davidov!« skoro zavpije...

»»No, vendar že enkrat – hvala Bogú!««

oddahne si Peter – »»biló ni miru

od sitnih pijancev in postopačev

in gnusnih in gobavih samih beračev.

Zdaj prvi nas sreča mož posten in pravi!««

In Peter neznanca spoštljivo pozdravi.

A Kristus? – Popotnika še ne pogleda!

In nálašč od njega obrne se v stran,

ko mimo gre tujec ves sladek, skesán –

za Petra spet nova uganka, seveda!



»Kako pa, da tega preziraš? Povej!«



»»Na ustnih ta človek pač nosi Jehovo,

a srce le Mámona moli njegovo;

o, Peter, ta svetec je – farizej!««





BOJ PRI PIROTU

(Dne 28. novembra 1885. l.)



»Kralj, igra je naša zgubljena –

udal se je, pal je Pirot!...

Premagana vojska je srbska,

Bolgar na bojišču gospod!



Bolgar, gospodar že v Pirotu,

ko piš privihrá nam še v Niš...

Ni varno več tukaj za tebe;

hoj, bolje, da kar ubežiš!



I v Beligrad – v srce očini –

pridere pobedni mejaš...

Življenje in krono kraljevo –

bojimo se, da zaigraš!«



Nem sluša vest grozno kralj Milan,

pred licem se dela mu mrak...

A ranjencev prvih dovede

mu s polja krvavega vlak.



Pomičejo tožna nosila

po ulicah niških se tam...

Vse mesto hiti jih sprejemat;

med množicoj kralj stoji sam.



In k prvemu kralj se pripogne:

»Za mene zdaj, revež, trpiš!

Naznani poslednjo mi željo;

zgodi se ti, česar želiš!«



»»Ob Móravi oče moj stari

tam spet mi je stopil na prag

in s praga ozira se v daljo,

dohaja li sin že vojak.



Zastonj pač on hodi me čakat,

zastonj si napenja oči!

Ah, on ne dočaka več Marka...

Tolaži očeta mi ti!««



In drugemu reče vojaku:

»Bil borec si hraber vsekdar!

Naznani poslednjo mi željo;

izpolni jo tvoj gospodar!«



»»Tja h koči ob Drini deroči

zdaj plavam čez dol in goró,

otroke in ženo cvetočo

poljubit, objet za slovo.



Brez mene kako naj živijo?

Ubije jih glad in pečal...

Sirote izročam zdaj tebi,

ti bodi jim oče, o kralj!««



Pripogne se k tretjemu v krvi:

»Boril si se hrabro, sin moj!

Naznani poslednjo mi željo;

izpolni rad kralj ti jo tvoj!«



»»Nì žena ljubeča nì deca

ne čaka na mene doma;

pogrešal ne bode me nikdo,

ko s tega izginem sveta.



Umreti, čim prej dotrpeti!

Edino to zdajle želim...

Kaj rana na prsih tu smrtna!

Oh, rane jaz hujše trpim!



Sramota boli me, sramota,

da Srbu zdaj Kajn je ime...

da narod moj, bratomorilec,

krvave zdaj nosi roké!



A, kralj moj, ko smrt me poljubi,

zakličem, da čul bo ves svet:

Kdor brata mi ščuje na brata,

tá bodi – tá bodi preklet!««





SOLUS



Premoženje vse deli ubožcem,

vse bogastvo svoje sveti Solus.

Môre dušne čè se iznebiti,

le Bogú, le njemu čè služiti.

»Pridite, vi reveži, prosjaki,

zapuščeni, lačni siromaki,

pridite, za vse bo vsega dosti,

Solusovi vi odslej ste gosti!«



Vsak dan s praga Solus revne kliče,

vsak dan truma njih se mu primiče.

Te napaja, onim kruha reže,

z žitom tukaj, z mesom ondi streže.

Bosi, nagi priteko berači,

on obuva jih in jih oblači.

Ko največje so pred hišoj gneče,

ves denar med nje svetnik pomeče.

»Hvala nebu, zdaj si brez vse teže.

Duša, nič te več na svet ne veže.

Hiša, polje, vrti, hoste, logi!

Da, še to – vse vaše je, ubogi!

Ni pošteno trebuh svoj gostiti,

ko tvoj sosed mora se postiti!«

Sam pri sebi sveti Solus pravi,

dedov svojih stari dom ostavi.

Brez bogastva grešnega, brez doma,

kak lahkó se pač po svetu roma!

Roma Solus ko berač okoli,

neprestano za sobrate moli;

pak iz ene v drugo cerkev hodi

in v nebesa dušo svojo vodi.

Saj zlató mu ni nič več na poti,

mámon trhli, ta ga več ne moti.

In čimdalje bolj se posvečuje

in pobožnik vsak dan širje sluje.

»Sveti Solus!« kliče pešcev tropa,

ko po cesti romar mimo stopa.

»Sveti Solus!« pravijo vaščani,

ko priroma k njim popotnik znani.

»Sveti Solus!« srenja vsa šepeče,

kadar v cerkvi moli on goreče.



To svetnika začne žalostiti,

žalostiti, tiho togotiti –

še ljudi se treba iznebiti!



Ide Solus, ide v kraje tuje,

kjer človeški glas se več ne čuje.

Vsemu svetu čè se izogniti

in napastim njega vsem uiti!



Dolga vije že za njim se cesta.

Vse za njim tam: sela, trgi, mesta.

In za njim tam svet je z bučnim hrumom

in ljudje so zdaj z vsakdanjim šumom;

tam za hrbtom zanke in zmotnjave,

tam pastí so vse in izkušnjave...



Vse za njim – na veke!...

Dlan nad čelo!

Sole, ôzri se na rojstno selo!

Ozri se! – Ne? – Ne! Naprej v samoto,

dalje, dalje v gluho tja tihoto

po neznanih potih, temnem lesi,

ob prepadih, med brlogi...

Kje si?

Kje si, Sole? – Tiho, vedno tiše

okrog njega! Le priroda diše,

sope krepko, vedno svobodnéje;

dih nje sveti mu naproti veje,

iz ogrodij silnih, veličajnih,

iz ogrodij njenih večnih, tajnih. –

Kak lahkó mu tukaj je moliti

in moliti in Bogú služiti!

Izpod skale tam šumlja studenec,

Solus tiho moli rožni venec;

vrh nad glavoj mu šepeče palme,

ves zamaknjen on prepeva psalme;

sveti vzdihi mu iz ust kipijo,

ko ob zarji ptice žvrgolijo.

Izkušnjave ni je tukaj mične,

od Boga ga nič ne trga...

Nič ne?

Kaj zagleda včeraj sveti Solus?

V nočnih sanjah? Ne, o belem dnevu!

Praznovaje? Ne, ne! Psalm pevaje.

Kaj zagleda? – Ko iz megle s kraja

pred očmi mu znano selo vstaja.

V sela sredi béli se zidovje –

da, to širni, krasni dom njegov je!

In, ko da so se odprli zidi,

on v sobane prebogate vidi.

Oh, z močjo ga vse neznanoj miče

in s čarobnim glasom vse ga kliče:

»Vrni k nam se, vrni, tukaj bivaj!

Vrni se, tu živi in uživaj!« –



Gleda Solus te mameče krase,

sluša, sluša te vabeče glase...

Gleda, sluša – glej, in spet doma je,

po domačih tleh se izprehaje;

in soseska vsa kako slavi ga...

vse ga hvali, vse na glas časti ga...

»Majka božja!« svetec ves se strese –

in prikazni v hipu razkadé se.

Zbrano Solus peva spet in moli,

ž njim priroda moli naokoli.

Divja roža se tik njega ziblje –

kaj nad čašoj vzpenja se ji, giblje?

Glej, jasneje se podoba dviga:

Lice deve, ki mu kima, miga?...

Tudi ti tu!... Solus se pokriža –

da napast mu več se ne približa –

a zaman! Za slikoj druga slika

mimo njega v sencah se pomika

dan na dan – – – – –

– – – – – – – – – – – – – – – – –

Čuj, lovski rog glasi se po dobravi!

Tam, kjer gozd jasni se,

mrtev spal pod palmoj je sred laza,

mir sladak mu je sijal z obraza,

mir, na veke varen pred napastmi,

pokoj veder, čist, ne skáljen s strastmi.

Vir šumljal mu je mrtvaške pesni,

palmov list je držal v roki desni;

a na listu čitali so slova,

ki jih roka pisala njegova:

»Vsemu svetu pač ušel lehkó si –

sebe nesel samega s sebó si!«





SLOVENSKA LEGENDA



»Odprite!« pred rajem začuje se klic

in nekdo potrka tri krati...

Že s ključi za pasom in radostnih lic

stoji sveti Peter med vrati.



»Kdo duša si božja?« jo praša vratar,

od glave do nog premotri jo...

»»Slovenec ponižen, nebeški ključar,

in v rajsko želim domačijo!««



»Slovenec! Oh, rad, rad verjamem vam to!

Predobro pač vam ne godi se:

zatorej vsak rajši ostavi zemljó

pa k nam gor čim brž preseli se.



Iz vsakega najdete tukaj stanu

velikih in slavnih svetnikov,

iz vašega jadnega samo rodu

največ jih je, žal – mučenikov!



No, preden otvorim vam sveti naš raj,

prestópiva večnosti meje –

opróstite, prí nas je tak običaj –

kako vam častito ime je?«



»»Slovensko mi Primož je Trubar ime,

saj kdo me utegne poznati...««

»Že dobro!« Šempeter mu reče smejé –

»počakajte tukaj pred vrati!«



*



Žari se dvorana nebeška, žari,

od bajnih leskeče se luči;

pred svatov nebeških sijajne klopi

postavi Šentpeter se s ključi:



»Iz solzne doline tuj neki gospod

na pragu tam naše je hiše!

Poprosil ponižno me baš je za vhod,

a Primož Trubar se piše!«



»»Kaj? Trubar?«« prestraši škof Tekstor se –

kako? Primož Trubar ste rekli?

Živi li še ta do današnjega dne?

Ni davno li zgôrel že v pekli?



Po vsej domovini vam nekdaj razpel

bil vražje on je svoje mreže;

ovčice mi vse poloviti je htel –

gospoda gotovo to ve že!««



»Križ božji! Oh, Luter slovenski je tu!«

Bolestno škof Tomaž Hren vzdahne –

»še tukaj pred njim ne bom imel miru?!

Na dno vic nazaj naj se pahne!



Pripeljal nemara s seboj kar cel sod

slovenskih mi Svetih je Pisem;

peči bil sem kurit dal ž njimi povsod;

vseh mogel dobiti, žal, nisem!« –



»»Pomislite,«« Slomšek se oglasi –

»»pomislite, sveti očetje!

Kar Primož na zemlji nič več ne živi,

preteklo nad tristo nam let je!



O veri njegovi ni bilo sledu

v Slovencih o mojem že časi...

Predlagam, da raj se otvori možú,

da brat naš zaslužni se spasi!



V jeziku premilem on prvi iz vseh,

o, čujte, nam knjige je pisal!

In greh, ki učinil ga bil je, ta greh –

spokorniku Bog je izbrisal!...««



Joj, kakšen prepir vnel in spor se na to

po celi slovenski je strani!

Še drugi začeli nastavljati so

uho radovedno rajani.



Z Jeronimom, glej, učenjak Avguštin

smehljaje se tam pogovarja;

s Kvirinom šepeče tu škof Viktorín,

kazaje na Petra, vratarja.



Cirilu, Metodu pa Nikolaj,

sam papež, na glas se poroga:

»No, slišita, brata predraga, sedaj?

To slavna slovanska je sloga!«...



In angelci zlati, okrog letajoč,

s perutmi že delajo veter...

Pri vratih brez sape, obupano zroč,

ko v tleh ukopán stoji Peter...



»Mir!« – s trona visokega svojega Bog

zdaj glas svoj svarilni povzdigne,

Slovence takoj potolaži okrog,

z rokoj pa vratarju pomigne.



»Do danes vaš Trubar je v ognju pripet

za greh se svoj óstro pokôril,

od nas pa tukaj naj z vami bo vred

za to, kar je dobrega storil!



Ker v vašem jeziku vas prvi učil

moliti in psalme je peti,

zdaj večno me bo po slovensko slavil,

pevaje svoj: 'Sveti, sveti!'...«



In ključ zarožlja in, glej, raj odprt...

in Trubar ponižno pristopi...

Med slavnimi brati (pač mnogim na srd!)

Bog sesti veli mu na klopi.



Prešeren, glej, tam mu naproti hiti:

»Naj bom jaz tvoj prvi častitelj!

Iz narodne smrtne, stoletne noči

na delo si prvi buditelj!«





NA SEDMINI



Ne sama ti, ne sama ti –

vsa vas se v solzah dnes topi!



Predvčerajšnjim še čil in čvrst,

sedaj ga krije črna prst!



Tvoj mož bil sicer že je star,

že star, a dober gospodar.



Bil že je kratkoviden, res,

in gluhih malko že ušes:



No zdrav in jak še korenjak,

krepak tako ni starec vsak.



Oj, dober mož, predober mož!

Še dolgo pomnila ga boš!



Sam pravil nam je čestokrat,

kako ima te srčno rad.



»Mladí se vek življenja moj,

odkar poročil sem se ž njoj.



Cvetoča ona, vel že jaz,

pri meni pač ni kratek čas...



In vendar, vendar ljubi me

in zvesto hrani mi srce!



Zvestobo nje poznate vsi –

noben je fant ne preslepi...«



In zdaj je v grobu dobri mož,

še dolgo pomnila ga boš!



Luč večno Bog mu skoro daj

in večni mir in sveti raj!



Lahko bi živel še kaj let,

dal marsikak nam moder svet.



Kak naglo ga je vzela smrt,

odnesla ga na tihi vrt!



Bog ve, Bog ve, kako je to?

Kdo sóditi si upa, kdo? –



On star, a mlada, živa ti –

tako pač večkrat se zgodi!



Oh, dobra duša, poštenjak,

spoštoval ga iz nas je vsak.



Izpijmo čase polne zdaj,

v spomin njegov vsak pije naj!



Kozarec vsak naj bode suh,

da mir njegov imel bo duh!



Da kdaj ne pride plašit te,

nocoj še morda strašit te! –



Le vdova še izpila ni...

Kaj ti obraz tako bledi?



»Ne vidite pri vratih ga?

Kaj neki v rokah tam ima?«



»»Ne vidimo ničesar mi,

pač varajo te le oči.««



»Kako je bled, kako je bled!

Moj mož?!... Kaj vrača se na svet!



Kaj neki sveti se mu to?

Ah – kupo mi drži z rokó!



In v kupi moten je napoj,

pijača kalna, soprog moj!«



»»Ne vidimo ničesar mi,

pač varajo te le oči.««



»In zdaj iz čase piti če,

že nese k ustom jo, gorjé!



Ne pij, ne pij tegà, ne pij!

V kot s kupoj, da se razdrobi!



Gorjé"! – Izpil je vse do dna...

Kako telo mu trepeta.



Gorjé gorjé! Ti pil si smrt,

čuj, v grlo si izlil si smrt!



Saj nisem natočila jaz,

nalil ti on je tisti čas.



Ko tebe ni biló doma,

bilà sva ž njim samá, samá.



Rokó ovil okrog vratu,

v uho šepêtal mi medu.



Prišel je bil sosedov sin,

prinesel čudnih tekočin.



Srce je meni preslepíl

a tebi v kupo smrti vlil!...



Ne vidite li tamle ga?

Kako telo mu drgeta!



Kako si bled, kako si bled!

Moj mož! – Kaj vračaš se na svet?«





NAPOLEONOV VEČER

(1810. l.)



Hej, to je god vesel nocoj

v Ljubljani pri maršali!

Kdo šteje goste, ki pri njem

so v dvorcu se sestali!

Čast, učenost, bogati svet,

lepote ženske pestri cvet

slavé Napoleona.



Maršal Marmont, to mož je vrl,

Francoza slika živa;

s šampanjca polnoj kupicoj

omizju, čuj, napiva:

»Fraternité, égalité,

égalité in liberté –

to geslo bodi naše!



Vam, gostje slavni, čašo to

na zdravje naj izpijem!

Ponosen sem in sem vesel,

da med Ilirci žijem.

Bog živi našo stolico,

prekrasno nje okolico,

Bog živi vso Ilirsko!«



In »vive la France!« zaórijo

navdušeni glasovi;

zveneč kozarci, se prazne

in – polnijo se novi;

s strun marseljeze spev zveni,

a z godboj, s petjem se vrsti

zdravica za zdravicoj.



»V imenu cerkve: Vive l'empereur!«

škof Kavčič kupo dviga,

»neveste cerkve ne teži

nobena zla veriga!«...

»»Še dolgo bivaj pri nas dni,

maršalov nam najmilši ti!««

napiva maire ljubljanski.



Trgovec Mol: »Francozom čast!

Kupčija cvete naša,

odkar med nami bivate« ...

Pek Testič se oglaša:

»In jaz prodam zdaj hleba več« ...

»»Mesa zdaj mestu treba več,««

meščan Sekač se hvali...



Zvenčé kozarci bolj in bolj,

nalivajo se novi;

s Francozom brati se Sloven

v čast Korsike sinóvi.

To slavnosti bo lep opis,

ki jutri pošlješ ga v Pariz,

vojvóda Dubrovniški!



A sredi družbe tih menih

napitnice posluša;

boj nótranji mu čitaš z lic,

kaj snuje pač mu duša?

Mar rad napil bi, samotar,

ker mirni kot pusti ti car?...

Čuj, zdaj če govoriti!



»V imenu svojem lastnem ne

vzel čašo sem v desnico,

v imenu svojega stanu

naj opustim zdravico:

v imenu vseh Slovencev tu,

v imenu našega rodu

Napoleonu slava!



V imenu našega rodu

in našega jezika,

kateremu stoprav od vas

čast došla je velika:

izpijem čašo tole vso –

Francozi, vam zdravico to

od patra Valentina!«





SVATBA V LOGEH



Za mizoj sedijo svatje

in godci sede za pečjo...

Hej, kaka vesela gostija

v Logeh pri županu je to!



Nocoj pri županu za mizoj

nevesti srce se topi;

ne upa se v ženina zreti,

stidljivo poveša oči.



In, glej, starešini na desni

celó gospod župnik so tam;

saj v Kani počastil bil svatbo

nekdaj še zveličar je sam!



Sorodniki bližnji in daljni

prispeli so sreče želet,

nevesti in ženinu sreče

za ta in za óni svet.



In kteri utegnili niso

čestitat priti samí,

darove pošiljajo svoje –

oj, dražestnih, lepih reči!



Umetalno vezanih kitic

in vencev že poln je vsak kot;

kolačev s trakovi ovitih

nemara, da bode jih stot.



Ne bo li že konec darovom

od vsekod za svatbo nocoj? –

Še vaški je mlinar prinesel

za ženina darek s seboj!



To stari je mlinar Mohorko!

Saj znan vam je malin njegov

v dolini ob bistrem potoku,

v zatišju vrb, jelšjih vrhov.



V dolini ob šumnem potoku

kolesa se vedno vrté,

a mleti pomaga Mohorku

rejenka, prelepo deklè.



»Kaj, sosed, pa ti si prinesel?«

Sred izbe z darilom stoji,

v naróčaju jerbašček nežen

pred svati nerodno drži.



Na desnem in levem ušesu

gluh mlinar je stari močnó;

na ves glas poklanja svoj darek,

na ves glas zavpije tako:



»I, tole je dala, naj nesem!

Dar sprejme pa ženin naj sam

in vpričo neveste in svatov

naj jerbašček njemu oddam!



In kak je lepo ga zavila –

o, Julika naša to zna! –

Predavši ga meni, je rekla,

naj pri vas ostane dar ta!



Njiv, travnikov, hosto, vinograd

in hišico belo dobiš...

Lahko se nevestice svoje,

moj sosed, nocoj veseliš!



Bogati pač vi ste, bogati,

a mi smo beraški ljudje...«

Pred ženina dar svoj postavi,

obrne se mlinar in gre.



Pogledajo v jerbašček svatje –

živ angel kot dar v njem leži!

Podoben je ženinu jako,

zato se tako mu smeji!



Še godci smejó za pečjo se,

smejijo se gosli in bas –

Nevesti kraj ženina lepi

od stida rdi se obraz.





VINSKA BAJKA



Na Sladkem vrhu po trgatvi v hramu

sodi trijé mi stojijo;

v junakih starih, hrastovih, kovanih

čudni duhovi tam spijo.



Polnoč. Zadremal baš je gornik trudni.

Čuj, iz kleti kaj šumi mu?

Šušti, šepeče, siče v sodu prvem –

vinski pa duh govori mu:



»Leži, leži tam polje mi v tujini,

cesta po polju gre bela;

ob cesti krčma mi stoji samotna,

krčma 'Pri lipi' vesela.



Tovorniki pa pridejo bogati.

Ko so ti zlatov našteli,

konjičev iskrih par odpelje mene

z vozom po cesti tja beli.



Posedalo tam potnikov za mize,

mladih ljudi in pa starcev;

oživljali si ude bodo trudne

z mano iz polnih kozarcev...«



Pol spe, napol bedé posluša gornik.

Sladko v uho to šumi mu!

Šušti, šepeče, siče v sodu drugem –

duh pa tako govori mu:



»Menihi pridejo iz mesta póme,

v klet me zapró tam globoko;

o zarji vsaki zakristan bo sivi

v cerkev me nosil visoko.



Menihi bodo stali pri oltarjih,

svete mi čitali maše,

kot kri Spasiteljevo pil bo vsaki

vsak dan iz zlate me čaše!...«



Posluša starec preročanstvo tajno,

divno v uho to šumi mu!

Šušti, šepeče, siče v sodu tretjem –

glas pa navdušen golči mu:



»Doma ostanem rajši jaz! Oditi

toži se meni po sveti!

Kjer sesal sem mladosti moč iz zemlje,

tu čem sedaj dozoreti!



Pa pride dan in oživi ta hram moj,

slavnost vesela bo, krasna;

iz grl pa orila bo tákrat moških

pesem v dolino se glasna:



'Bog žívi v čašah naših sok ta zlati,

vsa ž njim slovenska nam vina!

Bog živi, ki rodi jih, zemljo svetlo –

živela vsa domovina!'«





ČRNOŠOLEC



Prišel je po slovo domov,

po otčev, majkin blagoslov...



»Izgini mi izpred oči!«

grdo nanj oče zakriči.



»Zdaj kruha ískat pojdi sam!

Za sina več te ne spoznam!«



Preklel je sina kmet tiran,

obrnil se od njega v stran.



A mati plače, da je joj!

»Sin moj, sin moj, kaj bo s teboj?



Gospod postati nisi htel,

iz črne šole nam ušel!



Ne boš, oh, pred oltarjem stal,

nikdár ne nove maše bral!«...



In brez slovesa sin-dijak

prestopi zadnjič rojstni prag.



Klobuk pomakne na oči –

kaj komu mar, kaj v njih rosi?! –



Od vseh zapúščen in preklet

skoz vas koraka v tuji svet.



Sam samcat stopa iz vasi,

lajaje spremljajo ga psi.



In okna se odpirajo,

za njim se vsi ozirajo.



In mnog se ôzre vanj obraz,

in mnog za sabo čuje glas:



»Glej črnošolca tamle, glej!« –

»»Ušel je!«« – »Bog mu v greh ne štej!«



»»Sosedov Luter Martin, ha!««

»»»Zanj ni ne pekla ne Boga!«««



In okna se odpirajo,

vsi se za njim ozirajo.



A črnošolec nem in bled

skoz vas koraka v tuji svet.



Pa pride tja na kraj vasi –

tam bela hišica stoji.



Študent tik hiše mimo gre,

i tam se okno zdaj odpre.



In žaluzije se odpró,

na oknu on zagleda njo...



»Zbog mene si od vseh preklet...

o, vrni mi se skoro spet!« –





DVORSKI NOREC



Kaj sloniš tu sam, zamišljen,

dragi Ali, modri Ali?

Glej veselja morje šumno,

kak to pôlje po dvorani!



Kaj stojiš tu nem, zamišljen?

Glej te pare, ki vrte se

po dvorani v plesu lahkem,

glej jih prince in princese!



Hodil mnogo si po svetu.

Reci, kje, na kterem dvoru

veselice so krasnejše,

nego moja je nocojšnja?



Glej briljante, diamante

v sultaníje diademu!

Kje si videl lepših, dražjih?

Rad bi vedel, rad bi vedel!



Vrat Aíde glej princese!

Biserov si kje že videl

na človeku kdaj katerem

še svetlejših in čistejših?



Kje si videl lancev večjih,

lancev še iz težje rude,

nego zlata je veriga,

ki jo nosi paša Jusuf?



In vilinska oblačila!

Kje je lepše tkana svila,

kje obleka bolj okusna,

nego tu na odaliskah?...



Zaškrebljajo zvončki norski,

šiljasta se zmaje kučma,

ko iz sanj se vzdrami Ali

pa satirska skremži usta:



»Lepših videl sem demantov,

biserov sem čiščih našel,

in verig sem gledal težjih

in obleke vse to dražje!



Daleč treba ni hoditi,

da se, sultan, sam prepričaš,

da tvoj norec, modri Ali,

golo pravi ti resnico.



Dražja, nego svila dvorska,

raševina mi je kmečka,

ker si vsak jo sam zasluži

z delom težkim in poštenim!



Težji, nego lanci zlati

tu na prsih gizdalinov,

sužnosti so lanci hudi,

kteri narod moj težijo!



Biserov še hočeš čiščih? –

To so solze milijonov

stradajočih zarad tebe,

ki tu paseš si pohotnost!



In najlepši diamanti –

to so svete srage tiste,

padajoče s čela moža,

ki za svojcev kruh bori se!«





MEJNIK



Sejm bil je živ. Prodal i on je Lahom

tam par volóv.

Zakasnil se je. V pozni, temni noči

sam gre domov.



»Hm, pravijo, da ni baš varno iti

tod obsorej!

Popotnike da včasi rado straši

ob cesti tej.



Pa bil je Martin svoje dni vojak vam,

na straži stal,

ponoči čul tam uro biti vsako –

pa bi se bal?!



Še pri Custozzi bal se nisem smrti,

zrl ji v oči –

pa tukaj mar ko dete bi trepêtal,

če list šušti?!«...



Dospe do svoje hoste... Čuj, iz teme:

»»Joj! kam bi dél?«« –

»Kaj? – Kdo si božji? – Kam naj deneš, vprašaš? –

I, kjer si vzel!«



»»Vzel sem med svojoj bil in tvojoj lastjo

mejnik le-tá,

presádil ga skrivaj na last sem tvojo

za sežnja dva!



Oh, in sedaj, odkar moj duh odplaval

na óni svet,

nazaj ga nosim, kamen ta prekleti,

pač sto že let!



Oh, to teži!««... Zabliska se: Po cesti

pred njim sopeč

pripognjen stopa sosed Vid, na rami

mejnik noseč!...



Pa bil je Martin svoje dni vojak vam

in ni se bal...

Kako nocoj domov je prišel s sejma,

pa le ni znal!



A čudno prinesó mu vsi novico,

ko sine svit:

»Sinoč umrl je nagle smrti sosed,

mejaš naš – Vid!«





LIST IZ KRONIKE ZAJČKE



Slavni svetec v blaženstvu nebeškem,

kartuzijancev oče, sveti Bruno,

ki rodil si nas v dolini pusti,

tam v Šartréški nas rodil dolini;

ki razgrinjaš i nad nami plašč svoj,

zbranimi tu v samostanu Zajčkem:

Ne zameri, oče, ne zameri,

da ti sin tvoj, stari Marijófil –

samostanov tvojih prej nadzornik,

a zdaj prior v domu tem nevredni –

piše danes v kroniko te vrste,

pergamenu da izroča zgodbo,

zgodbo, ki bo žalila te morda!...



Trideset je let že padlo v večnost,

trideset od tistih dob let dolgih!

Dan jesenski bil je topel, krasen,

ko priromam tu pred klošter Zajčki,

razoglav pred samostan priromam.

Palico sem potno držal v desni,

a v levici sveti rožni venec.

Pred svetiščem obstoji mi noga;

prag prestopim, v cerkvi sem prekrasni.

Skozi okna gotiška visoka

žarki sončni lili so se vanjo.

Hiša božja prazna, osamela!

V refektorij grem... tam bodo bratje...

Na stežaj so vrata vanj odprta,

od obeda še šibe se mize,

a v dvorani ni je duše žive!

Po hodnikih samcat stopam dolgih –

celice so prazne, vse je tiho,

le korakov mojih jek se sliši;

med zidovjem čudno to odmeva!

S sten obrazi gledajo me resni,

radovedno vame zró podobe:

Slike stare priorjev pokojnih,

slike stare kartuzijancev zajčkih.

Groza skoro me obide rahla.

Sam ne vem, kak dolgo tad sem blodil:

Stoj, pri tleh, tam v koridoru temnem

vrata najdem le na pol priprta,

iz dvorane govor, hrum in petje!

Tihotapim k drugim tem po prstih,

slušam, slušam, – to reči so divne!

Hrum potihne, vísok glas zapoje:



»Iz raznih krajev, časov

do stropa knjig leži,

a jaz med vsemi ljubim

tam zvezek poezij!



Kaj sta Horac in Pindar!

Kaj Sapfo in Ovid!

Tam v mojo knjigo

višji pesniški duh je vlit.



Če sladka me vsebina

zanese pod nebo,

še jaz bi menda odo

zapel tačas lahkó!«...



Aj, očetje so v biblioteki?!

Čul sem že o učenjakih zajčkih...

Torej res!...

Brat drug se že oglaša:



»A moj foliant je tam stari!

Iz njega rad čitam vsekdár;

čas letnico zglodal mu davno,

pozabil že se je – tiskar.



Če pisca ideje globoke

premišljam do pozne noči,

vsa čuda priroda mi jasno

razgrne tačas pred očmi!«...



Bas resnoben zdaj za tem zapoje,

da dvorana vsa bobni od jeka

in zidovje nad menoj se strese:



»Resnice že dolgo sem ískal zaman,

premêtal neštete sem liste;

v tej knjižnici našel pa zdaj še vsak dan

v vseh knjigah resnice sem čiste!«



Tu veselo zazvenčé kozarci!

Odprem vrata, vstopim in pozdravim:

»Mementote mori!«...

Klet prekrasna!

Klet prostrana me objame hladna.

A v sredini sodov velikanskih

tu sedijo patres kartuzijanci

okrog mize hrastove ogromne;

čašo v roki vsak drži penečo...



»Bratje dragi: Dominus vobiscum!

Tukaj torej knjižnica je vaša?! –

Po ukazu strogem iz Šartréze

prišel k vam je brat vaš Marijófil,

da pregleda samostan vaš Zajčki,

da napredek vidi v učenosti,

ki izvira v knjižnici vam toti...«



*



S težkim srcem pisal te sem vrste,

s težkim srcem to beležil zgodbo.

Ti, Spasitelj križani na pultu,

ti na steni, Mater Dolorosa!

Vidva sta mi priči, kak nerado

teklo danes mi pero je gosje.

A veliki grešnik Marijófil,

ki osivel je, pišoč to knjigo,

kroniko o samostanu Zajčkem,

on ni mogel in ni smel drugače!

Kajti res je res! Resnico sámo

vselej piši vestni zgodovinar!

Ne na levo gledaj, ne na desno,

kaj vrstniki poreko, ne baraj!

Kaj potomci poreko, ne maraj! –

In zato, kajne, da ne zameriš,

da je pisal sin tvoj Marijófil

v knjigo tole danes zgodbo čudno,

ki vršila se je v Zajcu lepem,

ko smo šteli leto: tisoč petsto

šestdeset in štiri še po Kristu –,

oh, saj vem, da rad mi vse odpuščaš

v slavi rajski, oče Bruno! Amen.





BOTRA



Znosila h krstu že vso vas –

vso faro sem nemara jaz:



Brez botre nisem še nikol

po cesti tej šla k cerkvi dol!



Sred sela so pobrali te

in najdenčka mi dali te.



Oj, ktera te dojila bo?

Oj, ktera te redila bo?



Brez otca, majke – velik križ!

A zdaj še botre ne dobiš.



Kdo kupil kríževnik bo bel,

kdo ž njim pri krstu te odel?



»Jaz njemu botra biti čem!

V skrb sprejmem ga z današnjim dnem!«...



Glej, bela žena velih lic

po cesti z Nežoj stopa vštric!



Oči globoko vdrtih lesk –

ko sveč mrtvaških dvoje blesk.



»Ne boj se! Jaz mu botra bom,

a dete vzamem na svoj dom!



Bogata jaz sem ti gospa,

oh, daleč, daleč tam doma!



Kaj preskrbela že otrók

po hišah svojih sem, o Bog!«...



Po ženi beli Neža v stran

pogled obrne tih, plašán:



Nikjer je botre tuje ni...

Na rokah dete mrtvo spi.





UKRAJINSKA DUMA



»Kam pa, menih vi, dalje, kam?

Le noter, noter v dvorec k nam!

Mrak pada na ravnino,

že noč na Ukrajino.



Pač trudni, lačni že ste vi...

Tu náte hleba in soli!

Od pota si počijte,

pri meni prenočite!«



»»Bog plati, mlada vam gospa! –

Samí doma? Sami doma?

Kje mož je vaš častiti,

kje bárin plemeniti?««



»Mož moj odšel je v daljni kraj,

oj, v daljni kraj, ni ga nazaj...

Tri leta so minila,

odkar sva se ločila!



Odšel je v mátuško Moskvó,

od tam pa v Novgorod – nato

v Sibirijo potóvat,

kupčévat in trgóvat.«



»»Kak gospodarstvo kaj stoji?

To pač velike so skrbi!..

Imate dece zale?

Odrasle ali male?««



»Dvor moj je srečen – čast Bogú!

Vsi uli polni so medu;

v hlevéh goved rogata,

po poljih žita zlata!



Edini ôtrok moj – Iván,

kozaček boder je, krasán...

Vse sama gospodarim,

vse vladam in domarim.



Oh, te skrbi, oh, te skrbi!

Lahko se duša pogubi...

Lahko od prave poti

napast nas zvabi, zmoti.«



»»Gost vaš pravico od Boga

greh odpustiti vam ima...

Srce mi le odkrijte,

ničesar ne tajite!««



»Težkó, hudo grešila sem!

Oh, grehe tri storila sem,

tri hude, težke grehe –

podajte mi utehe!



Moliti vsak dan za moža

sem obljubila iz srca...

Oh, večkrat opustila –

greh prvi sem storila.



Posušil se je rožmarin,

vsajen soprogu na spomin...

Zalivati zabila –

greh drugi sem storila.



Prišel bil k nam je mlad kobzár,

oj mlad kobzár, oj lep goslár,

opeval step-ravnino,

opeval Ukrajino.



Kozake v dumah je slavil,

njih ženam krasne vence vil...

Greh tretji sem storila:

kobzárja – poljubila...



Bog pač mi grehe odpusti...

A on, a on mi oprosti,

ko pride iz tujine? –

Po njem srce mi gine...«



»»On že sedi tu pred teboj...

Odpušča vse ti Taras tvoj!

A kaka bo – pokora?

Poljubi me, oj Zora!««





ATILA IN SLOVENSKA KRALJICA



Kralj Atila, Hunov veliki voj,

beneške ugleda ravnine;

pohotnost užge mu do njih se takoj,

zamičejo brž ga skomine.



»Prehodil zares sem že dosti sveta,

podjarmil ga s svojim sem mečem:

Krasnejše dežele pa, nego je ta,

ni, bogme, je – to vam pa rečem!



In ker je prelepa – ah, moja zato

ta zemljica bodi slovenska!

Dobiti je pač ne bo pretežko,

kraljica ji samo je ženska!«



In Atila reče in zemlja bobni,

vsa trese se plan plodovita;

to niso potresa podzemske moči,

to kónj so vam hunskih kopita!



Kobilic je roj na Benečijo pal,

žre, pase po njej se poceni;

to Hunov je divja in gladna drhal,

ki krade in ropa in pleni.



Kresovi po zemlji beneški goré,

oj, svetli, nebrojni kresovi;

Bog vas se usmili, ubogi ljudje –

gorijo vam vaši domovi!



Zveri prilomastile skok so na skok

morit med orače beneške.

Čuj krik njih in vik in jok, vzdih in stok!

Koljó jih zverine človeške.



Hun vlada ob Nádiži bistri povsod,

ni varnega več pred njim zida.

Kje vojski domači zdaj trdni je kot?

Kje zdaj ti, kraljica si, Vida?



Pod Krasom, kjer skalnata stena zija,

kjer širi se Landrijska jama,

tam vojska kraljičina tabor ima,

tam našla skrivišča je sama...



Pred Vido prijaše Hun kôsmat in grd:

»Predaj se kar sama nam rada!

Če nočeš, meč Atilov tvoja bo smrt,

pogine ti tabor od glada!«



»»Gladu in pesjanov se jaz ne bojim!

Tu vzemi za dar si meh žita,

k rojakom povrni tja hitro se ž njim,

če vojska še vaša ni sita.



Čuj, kolikor zrnja ti hrani ta meh,

vreč žita še tolko imamo –

po tajnih donašajo nam ga hodéh –

nikdar se vam mi ne udamo!««



Ustraši kralj Atila sam se zelo

odgovora hrabrega Vide;

Benečiji lepi dá rajši slovo

ter z dolgim nosom odide.



Ko Vida hotela pa peči je kruh,

zmrači se prekrasno ji lice:

Odnesel bil Atilov je ogleduh

poslednji ji mernik pšenice. –

Trdnjava Slovencev današnji še dan

tam zove se Landrijska jama;

spominja se dan, ko je bežal Pesján,

spominja kraljica se sama.





ILIRSKA TRAGEDIJA

(Leta 10. po Kr.)



Tam od gorečih Libije puščav

do mrzlih host germanskih in dobrav,

od Taga pa do Evfrata in Nila –

tod orel rimski razprostira krila!



Vse naše – vse!... Andétrium samó,

vrh skale gnezdo sókolovo to –

edino ti nam ne bi se udalo?

Kak dolgo še nam bodeš kljubovalo?



Kak dolgo, Bato, smeli gorski voj,

poslednji grad mi branil bodeš svoj?

Bojim se, da pogine še od glada

ilirska velikanska ti armada!...



Avguste jasni, kaj si misliš ti,

da sin Tiberij tvoj se tu mudi?

In kaj porečeš, ko brez zmage, slave

domov privedem legije stoglave?!...



Na levjih kožah on sloni. Bedi.

Po glavi misli roj se mu podi.

Polnočna straža tiho, čuj, prihaja,

neznanca v šotor nekega dovaja.



»Kdo?« – »»Bato!«« – »Mars, zaščitnik Rome sam,

privedel k meni, v tabor te je k nam!

Za pest zlatá... za državljanstvo naše

prodajaš – je-li – mi te gore vaše?«



»»Dà, izdajica sem ti, o Rimljan!

Izidat očino prišel v tvoj sem stan...

Tako kričalo vse je gori name,

ko borce svoje sem ostavljal same.



Ná! Pripogibam svojo ti glavó,

odsekaj z mečem slavnim svojim jo!

A narod, narod moj – ta prost naj bode,

ne jemlji mu, ne jemlji mu svobode!



Kaj treba vam še več zemljé, sveta?

Čemu dežela skalna vam bo ta?

Bogovom za Ilirije svobodo

poslednjega žrtvuj nje vojevódo!«



»Ha-ha! Precén, barbar, odkup je tvoj!

Kaj pôčnem z mrtvoj tvojoj naj glavój?

Dežela ta in živa glava tvoja –

to v Rimu bojna bode slava moja!



Naprej, kohorte, na trdnjavo gor!

Naš bo Andétrium, ko vstane zor!«...

Uklenjen Bato mirno mora zreti,

ko vrag razdeva grad mu zadnji, sveti.



On vidi, kak za zidom pada zid...

Kalé oči se mu, kali se vid...

V prah pade zadnji zid po borbi vroči –

i Bato pade in srce mu poči.





GODČEVA BALADA



Tu goslim se mojim vsi čudite vi –

zakaj na teh goslih strun danes ni?



Z gostije sinoč sem se vračal domov,

polnoč že brnela je z vaških zvonov.



Tam v gozdu, stoj, nekaj zastavi mi pot,

oči zaiskri se mi dvoje naprot!



Križ božji! – čez lice brž križe tri –

a črna pošast se ne gane, stoji.



Najlepšo grede si zagodem takoj,

pošast za petámi lepo za menoj...



Po štirih? – posili že skoro me smeh...

Hudič ni! On hodi, prê, vedno po – dveh...



Kako vam to vleče kosmač na uho,

kako mu po godu je goslanje to!



E, da bi te!... Pridi mi rajši na dom!

Tam lepše zagodem ti! Da bi te grom! –



Pa stopam in godem, kar móči mi,

a struna tu prva že poči mi!



Obstanem, da struno bi novo napel,

od góslanja si oddehniti sem htel.



Oči se strašilu še bolj zaiskré

in ostre pokaže mi svoje zobé.



Lok goni po goslih skrivnostna mi moč,

a struna za strunoj – do zadnje je proč!



No zvesto na strani mi hodi pošast.

Poslušati godbo ji slast je in strast.



Ne bode Ii konec že strašne noči?

In gaz ta snežena mar v večnost drži?



Obstanem, da strun bi si novih navil,

od góslanja divjega si počil:



Živéje vzplamté spremljevalcu oči,

groznéje z zobmi pred menoj zareži.



Na struni poslednji sem godel in pel,

skoz drevje že dan še je svitati jel.



A zvesto kraj mene koraka pošast,

poslušati gosli ji strast je in slast.



Vse pesmi sem goslal in pel na ves glas –

pred nama leži tu že znana mi vas.



Nemiren, tovariš si moj, se mi zdi...

Čuj, meni še bolj se mudi, mudi...



In goslam in pojem mrtvaško-vesel,

strun zadnja mi poči – tam poči pa strel!



Kraj mene sestradan je črn in dolg

ustreljen na stezo iztegnil se – volk.





UROKI



Zbolela je Malika naša.

V čumnati na klopi sedi;

zamišljena gleda skoz okno

in lice ji lepo bledi.



In mati ji strežejo stara,

ujamejo vsak njen vzdihljaj;

sto čudnih zdravil ji varíjo,

i sladki kamilični čaj.



»V Petróvče na božjo pot pojdeš,

popeljem se sama s teboj;

Marija gotovo te zvrači,

če tamkaj poklekneš pred njoj!«



Na oknu pa v kletki železni

kanarček rumeni skaklja;

obema se smeje poredno

pa poje in žvižga ptič ta:



Oh, jaz pa vem, kaj je dekletu,

zakaj ji obrazek bledi!

Bolezen so úroki hudi –

no, smrtna bolezen ta ni!



V nedeljo popoludne tukaj

sosedov sin dolgo je stal,

skoz okno govoril z dekletom

in prstanek zlat ji je dal!



On gledal njo, ona pa njega –

z očesom se strne oko –

urekel oči ji je mladec,

ni znala, ne kdaj ne kako.



Ti úroki zli iz oči se

prikradejo dol do srca...

A, mamka, ti nisi nikoli

za úroki bolna bilà?«





LEGENDA O TOPLICAH



Romata po svetu Kristus in Šentpeter,

tod, ondod in vsekod, koder piha veter.

Prideta po poti i v naš kraj slovenski;

bila je sobota, jasen dan jesenski.



»Kje sva?« vpraša Peter nekega človeka...

»»Voda tale bistra je Savinja reka!

Eno uro dalje reka že neháva,

tamkaj ž njoj se druži sestra njena Sava!««



»Zdaj si zvedel!« – Kristus Petru se nasmeje.

Pod kostanja senčne vsedeta se veje.

Nad glaváma jima z listom list šepeče,

tam na reki sončna luč blešči, trepeče...



Pod kostanjem Peter s čela znoj si briše,

truden s prašne poti on globoko vzdiše:

»Lep je kraj ta tuji – ali Galileje

vendar ni tu moje! Kje tam daleč, kje je?



Jezero ti, kje si, jezero nebeško?

Morje, oj, domače ti Genezareško?

Da se skopljem v tebi – divni tvoji vali,

oh, kako bi me sedajle okrepčali!



Ali v vodo tamle kdo bi naju stopal!

Kdo v valovih mrzlih njenih bi se kopal?

Jezero zdravilno, ti Genezareško,

pol sveta za kopel dal bi ti nebeško!«



Smili Peter Kristu se, a nič ne zine,

palico le svojo dolgo v tla porine;

rine jo globoko v zemljo dol brez kraja –

globlje, vedno globlje – že je do ročaja.



Palico izdere Kristus iz votline –

kropa curek kvišku zdajci brizgne, šine!

Gleda Peter, gleda in odpira usta...

»Čudo, je li, brate? Ni to šala pusta!«



Vre iz zemlje vrelec, pari in kadi se,

ko iz kotla voda ven kipi, vali se;

vedno lepše teče in iz tal izvira,

v rupi kakor v kadi véliki se zbira.



Dlan ob dlan vesel si Šimon Peter poči:

»Kopel je gotova!« – nag brž v rupo skoči.

»Oh, to je užitek! Kak to truplo boža!

Sladko slast občuti grešna moja koža!«



Od razkošja Peter v vodi poje, vpije,

skače, plava, ploska in telo si mije...

»Hvala, stokrat hvala, o Gospod Spasitelj,

kópeli božanske dobri ti stvaritelj!



A – à? Žvepla malko nos v tej vodi duha!

Čuj, Gospod, pa menda v peklu se ne kuha?!«

»»Blizu tam pač!«« reče Kristus se smehljaje...

»»Brez strahu uživaj, kar Bog sam ti daje!««



»Oh, drugod ustvari take še toplice!«

prosi Peter milo, umivaje lice;

»v časih poznih – videl bodeš! – v celih rojih

največ po toplicah bo rojakov mojih!«





PRVA MUČENICA

(Staroegiptovska bajka)



Postavljena že je grmada...

In ona vrh nje stoji — ah!

Gorjé ti, gorjé, mučenica:

V trenutku pepel boš in prah!



Privezana k stebru je deva,

obleko že sneli so ž nje...

Boginja ti živa si krasna,

ne hči iz ponilske zemljé!



Lasje ji vihrajo na vetru,

z grmade ozira se dol...

Ves Memfis obsojenko gledat

na trgu se zbira okol.



V daljavo neznano zre deva.

Oči kaj goré ji tako?

Ponos mučeniški nemara,

nesmrtnosti vera je tó?



Glej, bakle že tu so goreče!

A žreci nesó jih sami –

služabniki Apisa sveti –

in njih poglavar govori:



»Od kod je k nam prišla, ne vemo!

Ne vemo, od kod je doma!

Ní otcu nì materi sama

imena ne ve, ne pozna!



Če Nila ni našega dete,

od Gange pač svete je tam;

iz Babela morda poslali,

iz modrih Aten so jo k nam!



Odkar nam Oziris in Izis

življenje delita in rast,

kar svetemu biku božanska

pri nas izkazuje se čast:



To devo zdaj čuli smo prvič!

Smel govor je njen in ves nov;

taji nam red stari svetovni,

svetost taji naših bogov! –



Njen nauk in njene ideje –

zapisano to že je kje?

Ni v hieroglifih besede

prevratne nikjer ne stojé!..



Ukazali smo ji molčati

in bičali jo do krvi...

Zaman! Po Ponilju povsodi

zavajala nam je ljudi!



V verige jeklene vkovali

noge smo ji mi in roké...

V dnu ječe na slami naj gnili

kosti ji na veke strohné!



Čez noč so odprla se vrata,

zapah za zapahom razbit...

Zdrobila okove je težke

in planila zopet na svit!



Bogovi zbog nje že jezé se,

do vrha je vzkipel njih srd...

Egipčani, njim jo žrtvujmo!...

Grmada zdaj tvoja bo smrt!«



»»Zažgite!«« ... Gorí že grmada,

v dim deva zavita je vsa,

poljublja že ude ji plamen

a ona se samo smehlja.



Kaj znači smehljaj na teh ustnih?

V očeh kaj pomeni ta žar?

Ponos mučeniški je sveti?

Nesmrtnosti nada je mar?



Le gôri, grmada, le sveti

prek sfing, piramid v nedogled!

Preženi, razsveti temine,

s katerimi svet je odet!



O luč!... Mučenica utihne...

grmada pepel je in prah...

Kje zdaj si, bogínja ti smela?

Kje tvoja nesmrtnost je? – Ah!



A kaj iz prahu in pepela

pred žreci tu dviga se?

Glej! Spet živa stoji mučenica,

krasnejša, močnejša ko prej!



»Kdo si, čarodejka neznana?

O feniks prečudni ti, kdo?«...

A ona krvnikom se smeje,

s ponosom jim reče le to:



»»I smrt sem premagala slavno!

Nesmrtna zato sem poslej...

Ime mi je – Misel Svobodna,

a moj je ves svet zanaprej!...





»STARA PRAVDA«



»Hört wunder zu!

Der baurn unrue

thet sich so ser auspraitten.

Aus irer gemain theten si schreien:

Stara pravda!

____________________________

Der baurn list man nit vergist

zu singen und zu schreiben...«



(»Pesem o slov. kmetih« iz 16. stoletja)





I



ZNAMENJE NA NEBU

(10. febr, 1515)



... »tunc plebs rustica... Ligam sarxit...«

(Napis v kapeli sv. Trojice v Loki iz let 1499.–1541.)



»Le vkup, le vkup, le vkup,

le vkup, uboga gmajna!

_____________________________________

Der baurn schar

was rueffen dar:

Stara pravda!«

(Pesem iz 16. stoletja)





»Sonca tri med tremi mavricami!

Glejte na nebu, ljudje!

Kdaj je videl kdo že čudo takšno?

Kaj to pomeni, Bog ve!



Sonce prvo ko zlató se sveti,

drugo zeleno se zdi,

sonce tretje in največje – glejte,

to pa krvavo gori!«



Vro vaščani vkup na klic sosedov,

sredi na selo vsi vro,

tisoč ust pa praša se boječe:

»Kaj li tam gori je to?«



»»Bog srdi se radi grehov naših!««

čuje pobožen se glas,

»»s šiboj mahnil bo nas težkoj svojoj –

svetci, prosite za nas!««



»Kuga, slabo leto!« meni drugi,

»kruh nam bo beda in glad!«...

»»Kaj to znači?«« prerok kliče tretji –

»»Turki nas pridejo klat!««



»Nič ne veste, kaj vse to pomeni!«

Glas zagrmi jim ko grom.

Velikan sred njih častit stoji že...

Starec, od kod? Kje tvoj dom?



»Trikrat mesec nam še pomladi se –

mavrice pravijo tri;

vigred kaže sonce vam zeleno;

sonce rdeče je – kri!



Kri bo tekla za svobodo zlato –

sonca nam priča soj zlat;

tresla bo pred nami se gospoda,

tresel tiranov se grad!



Čija zemlja ta? Čigavi mi smo?

Sme se teptati naš rod?

Kaj je kmet? On je li tudi – človek?

Človek mar sam je 'gospod'?



Vidite – tam gor! – v oblakih vojsko?...

Bog sam bori se za nas!

Angele na konjih, glejte, z meči!

Skoro i naš pride čas!



Punt slovenski – tiho! – že se sklepa,

koder naš jezik doma;

zveza sveta veže kmeta tajna:

Stara naj pravda velja!



Kaj stojite tu omahovaje?

Znak že z nebes vam je dan!

Tlake jarem – hè? – vam je li sladek?...

Z nami, o bratje, na bran!«



»»Pojdemo – vsi gremo v boj za pravdo!««

vse se poslancu roti...

Gradu v gori črnemu nad selom

tisoč pesti zapreti.





II



KRALJ MATJAŽ



»Kadar bo kralj Matjaž kraljóval,

onda bo kmetič dobro kmetóval.«

Narodna





Na vasi pod lipoj staroj

pravljice prepeva ded

in vnukom trem svojim jih pravi,

pravljice iz davnih let.



Šumi jim nad glavami lipa,

presladko nje cvetje diši;

mladeničev čilih najmlajši

mi vzdihne in dedu veli:



»Rad prišel jaz v goro bi sveto,

kjer biva veliki kralj naš,

kjer spava stoletja, stoletja,

kjer spava naš kralj Matjaž!



V palačo podzemsko njegovo,

v predivno rad stopil bi jaz,

zaklade bogate bi gledal,

vojaštva rad videl bi kras.



In njega tam samega videl

za mizo j kamnitoj bi rad,

krog ktere mu brada častita

ovija že sedmi se krat.



In lepo soprogo njegovo

Alenčico videl bi tam...

Oh, rad bi napotil se v goro,

da vem le, kod iti in kam!«



Šumi jim nad glavami lipa,

presladko nje cvetje diši,

pa bratov zamišljenih drugi

mi reče in govori:



»Kaj meni za mrtvega kralja,

Kaj brada njegova mi mar!

Kaj meni za mrtve vojake,

kaj meni za mrtve ves čar!



Kaj meni Alenčica mrtva,

ko živo Alenko imam –

za sto Matjaževih mrtvih

jaz svoje Alenke ne dam!



Oh, več ko za mrtvega kralja,

za mrtvih vojakov redí

in več ko za rajno Alenko –

za zlate je meni kadi!



Za tri mi kadi je njegove,

ki hranijo suho zlató!

Ej, tisto zlató bi rad ímel –

kaj ž njim bi počel in kako?



Tri bele bi kupil gradove,

dva prva rad staršem bi dal,

a v tretke z Alenkoj bi svojoj

po željah srca kraljeval!



Zaklad Matjažev skrbi me,

ki v ječi samuje mi tam...

Oh, rad bi ga rešit šel v góro,

ne vem le, kod iti in kam!«



Šumi jim nad glavami lipa,

presladko nje cvetje diši,

pa bratov zamišljenih tretji

se dvigne in dedu veli:



»Pred kralja bi spečega stopil,

nikamor se ne bi ozrl,

nì v ženo nì v zlate zaklade,

le v njega pogled bi uprl!



Pogledal bi spečega kralja

in tabor nešteti njegov,

zaklical, da grad bi zakleti

odmeval od tisoč jekóv:



,Hoj, vstani že, vojvoda, vstani!

Oj vstani iz dolgega snu,

z vojaki prespalimi plani

iz skritega gorskega dnu!



Ti sanjaš tu sanje stoletne,

ob boku ti meč rjaví,

tam zunaj, tam zunaj pa narod,

tvoj narod krivice trpi!



Čuj, tujci nas stiskajo lačni,

smelejši od dne so do dne!...

Tu tvojim junakom pa sablje

v nožnicah, glej, rja že jé!



Hej, vzdrami se, vzdrami iz spanja,

Kralj, vstani pa bodi naš voj!

Preženi sovražnike svoje,

rod ôtmi iz sužnosti svoj!



Spasivši svoj narod iz jarma,

naredi med narodi mir...

V očini svobodni pirujta

s kraljico j stoletni svoj pir!'



Budit bi šel našega kralja,

takoj bi odrinil na pot!..

Iskat Matjaža čem iti!

Povej mi, kam grem naj in kod!«





III



ZMAJ



»Neguden črv, lintver hud...

Črv je tako močno zarjul,

da se je ves grad na kup sesul...«

Narodna





Kaj bliska se tam in grmi?

Kaj zemlja se trese, bobni?

V višavi se krešejo strele,

ko sodni dan vžgati bi htele!



»To dela veliki pozoj,

sin moj, pod Konjiškoj gorój!

Sred gore ti jezero plava,

a zmaj na dnu jezera spava!



Z železnimi lanci pripet

tam spava že bogvekaj let;

glav strašnih ima devetero,

oči ima osemnajstero.



Glav srednja mu nosi zaklad,

to krona je, diadem zlat;

v njem demant ogromen iskri se,

ko sonce to v gori žari se!



A včasi pozoj se zbudi

in takrat po gori bobni:

grom dela zvenčeča veriga

in blisk mu iz démanta šviga.



Zmaj sanja o starih ti dneh,

ko prežal po hostah je teh;

golt večno je lačni odpiral –

otroke slovenske požiral.



Oh, metal mu jih je vsak dan

brezsrčni in tuji tiran;

naš narod je zmaju žrtvóval,

graščak nam trdo gospodóval...



Priklenil pošast je Krsnik,

spasitelj naš, močni svetnik...

In da iz goré ne prihruje,

o Jurjevem mašnik mašuje...



Glej, vnuki nas tujčevi spet

veliko že davijo let;

vse radi bi nas pokončali,

pozoju nas spet darovali!



Moj oče tlačan, jaz tlačan,

ti, sinko, boš v robstvo vkovan!

Tlačani na svet se rodimo –

tlačani ga spet zapustimo...



Ko sila do vrha vzkipi –

ti videl te hude boš dni –

zmaj v gori se znova zbudi tam,

verige jeklene zdrobi tam!



Vihar bo pretresal ves kraj,

iz gore lomastil bo zmaj...

Pomagala več ne bo maša,

ne prošnja, molitev ne naša!



Ne boj se ti strašnega dne!

Sovražnikom našim gorjé!

Na nje zmaj srditi prihruje,

s Konjiškoj gorój jih podsuje!«





IV



PRED CESARJEM

(1515)



»Sy schraven ser,

ye lenger, ye mer:

Stara pravda!



(Pesem iz 16. stoletja)





»Sit sem že predstav in zaslišeb,

teh tožeb in prošenj ves dan!« –

car Makso vzdihuje v Augsburgu...

»Sejm ta bo li dnes že končan?«



»»Še nekaj jih čaka pred vrati,««

dé nadmaršal Ravbar nato,

»»še tote, o car, zasliši!««

»Naprej!« veli Makso krepkó.



In vstopijo v škornjih visokih

in v irhastih hlačah možje;

po prsih jim gumbi srebrni,

a plašči do gležnjev visé...



»»Kjer Sava nam vre iz Triglava,

kjer v Adrijo Soča hiti,

kjer vije deroča se Drava,

kjer Mura zelena šumi:



Tam biva naš narod ti zvesti,

od tam smo poslanci doma;

a žezlo mogočno nam tvoje

tam, zdi se, že več ne velja!



Kar koli se komu poljubi,

počenjati z nami sme vsak!

Po hrbtu pretepa nas Turek,

a v lice nas bije graščak!



Od nékdaj napada nas Turek,

sovraži nas, ker je pogan!

A mi, cesarost, smo kristjani,

graščak pa je tudi kristjan!...



Kaj Turek! Mori nas, odide

in s plenom odnese pete!

A jastrebi grajski požrešni

kjujó nas in – ne odlete!



Mi sejemo – grad nam požanje!

Njegovo vse, naše pa – nič!

In zajutrek naš, to je – tlaka!

Večerja je – valpetov bič!...



Kak dolgo še zemljo mi svojo

kot sužnjiki orjemo naj? –

Gospoda nam vzela je pravdo –

ti, cesar, nazaj nam jo daj!«



»»Podložniki vi ste pobožni?!««

nad irharje dvor zakriči –

»»Kaj? Plemstvo, cesarju udano,

črniti se upate vi?!««



Ne zmeni za dvor se car Makso,

za hrup njegov nič mu ni mar;

zre resno v poslance slovenske

pa reče s sočutjem jim car:



»Krivice, ki vam se godijo,

v nebo so vpijoče, zares!

Besedo zastavljam vam carsko:

To mora neháti – ni bes!



Ej, vitez preljubi moj Lamberg,

ki Pegama, hrusta, si zmel,

bahaču si v Beču snel glavo,

junak že povsod zaslovel:



Kaj pravim ti, Krištof moj dragi,

opaši meč, vzemi svoj ščit!

Pojezdi brž dol na Posavje

gospodo objestno krotit!«





V



TLAKA

(15. maja 1515)



»Ain yeder wolt sich rechen.«

(Ista pesem)



Stoji tam Mehovski grad, oj, stoji;

na oknu pa Baltazar Mindorf sloni,

baš vstal je iz pernice mehke.



»Hm, sonce visoko na nebu je že,

po polju še prazno in tiho je vse,

lenuhov mi ni še na delo!



Oznanil je včeraj pri cerkvi birič:

'Ta teden na tlako v grad, sicer vam bič

po hrbtih zapoje upornih!' –



No čakajte, lep bomo plésali ples!

Pokažem vam, kujavci, bogme, še dnes,

kdo kmet, kdo gospod je Mehovski!



Kaj? – Res? – Glej, glej, tam že gredo!

Pozabili niso! Četudi poznó,

prihajajo vendar na tlako!



A toliko!... Prêveč bo dnes teh ljudi!...

Hè, vstánite, deca, ti žena, vsi, vsi!

Tlačanov brž gledat pokornih!« –



V zvoniku tam bijejo plat zvoná,

po cesti iz hoste roj kmetov vihrá,

vihrá proti gradu naravnost.



Orodja za tlako vsak nese s seboj:

ta s cepcem, ta s kijem, tam óni s kosój,

ta z vilami je oborožen.



Na grajskih tam vratih, čuj: buh, buh, buh!

»Hoj, ôdpri, Mehôvčan, ki ješ naš kruh!

Na tlako smo ravnokar príšli!«



Junaški par pleč se ob duri upre –

s stežajev na mah ko samé zagrmé:

»Tu smo, no, tu smo! – Dobro jutro!



Ej, rožnih si vencev gotovo devet

na tešče že zmolil, ker mož si ti svet –

to hrbti že čutijo naši!



In v cerkvi, – kak včeraj si tam vzdihoval!

Da tepeš premalo nas, si se kesal

tam v klopi klečeč pri oltarju?



Na tlako mi tvojo smo prišli danes!

Na delo, lenuhi! Na delo grad ves!

Ne jé naj, kdor delati noče!



Na delo!« iz grl sto po gradu grmi –

»da zveste, kje hlebec vaš beli zori:

Na jablani ali na hrastu!



A tlaka v baržunu in svili – ha, ha! –

Ne! Tlaka le v kmečki obleki velja!

Hajd, ménjajmo, Mindorf, za danes!«



In Baltazar s sinom, s hčerámi, z ženój

obleči koj raševnat mora jim kroj...

»Sedaj pa le delat – tlačani!«



Za plugom gre Mindorf po brazdi molče.

Sin goni mu vôli; gospa in hčeré

z motikami tolčejo grude.



»Oh, delati – kaka sramota! O Bog!

Oh, škoda teh belih, teh nežnih je rok!...«

A kmetje v baržunu in svili?



Tam v senci kraj njive sod vina leži...

Dolenjca pijó vsi iz grajske kleti,

pijó in pojó mi veselo.





VI



BOJ PRI BREŽICAH

(Septembra 1516)



»Le vkup, le vkup, le vkup...

Erhangen und auch gespist.«

(Ista pesem)



»Kdo trka tam zunaj – o polunočí?«

»»Odprite! Kum Zorko pred vrati stoji.««

»Od kod si?« – »»Iz Brežic – iz boja!««

»Odprta ti koča je moja!



Iz Brežic! Divjá li še pravde vihar?«

»»Ne! Danes potihnil je že za vsekdir!

Mir sklenil je Ditrihštajn Žiga –

nad njim nikjer vojvode ni ga!



To boj je bil strašen, bil vražji je boj!

Kij s sulicoj, z mečem bat, sablja s kosój...

Nocoj je vse tiho tam doli... Z

daj ukaj vsak grad naokoli!



O, miren sedaj je vsak puntar-tlačan!

Mir rajski opevata krokar in vran...

Kako smo se bíli v dolini,

to jaz ti naznanjam edini!



Tristo jih po bitvi ostalih še roj

v vrt mestni nažene ti Ditrihstajn, voj;

nasmeje se Žiga in deje:

'Pokaj pak so prazne te veje?!



Pet kmetov, tovariši dragi, lahkó

kot sadje nosilo bi vsako drevo!

Ko nalašč, prekrasna – vešala...

Pa naj se poskusi ta – šala!'





VII



KNEŽJI KAMEN



...»Kamenje bode vpilo.«

Luk. XIX. 40



»Polje lepo, polje Gosposvetsko,

dežele koroške ti cvet!

Kaj pomeni kamen stari v tebi,

svedok iz neznanih nam let?«



V kresni noči krasni,

tajnopolni kum Stojan se vrača domov.

Gre po polju Gosposvetskem ravnem,

a bliža se doba – duhov!



Pride h kamnu: »Ni to prêstol, ka-li?

Kdo sedel je tukaj? Povej!

Nem si! Mah že te obrašča zelen,

razpadeš pač prej ali slej!



Nem si! Tiho vse okoli tebe.

Ko sonce ti sije, molčiš;

a ko noč na tebe pade črna,

ti ves oživiš – govoriš!



Vrača li se duša pogubljena,

pri živih iščoča miru?

Mar osvete prosi senca jadna

ubitega tu brez sledu?



In pregnati jih, duhove nočne,

s prestola ves trud je zaman!

Kaj za rajne zmolil rožnih vencev

že tukaj je Gosposvetčán!



Kaj storili vse za duš smo pokoj!...

Kdor koli za kamen ta ve,

vejo vrže, rožo poljsko predenj

po cesti tod mimogredé.



Ko naraslo to vejevje, cvetje,

zažgali grmado smo to:

mir imela duša bo nesrečna,

nazaj poslej več je ne bo!



A ko polnoč kládivo odbije,

pri stolu duhove zbudi;

zopet kliče, toži, vzdiha nekdo

vso noč, dokler zor zarudi.



Po menihe smo poslali v mesto

in prišli pobožni možje;

pokropili kamen z vodoj svetoj,

moliti začeli kleče.



In molili ves dan samotarji,

vigilije peli na glas,

litanije peli, čteli maše

za duše nerešene spas.



A ko polnoč kládivo odbije,

pri kamnu strahove zbudi;

spet tu kliče, toži, vzdiha nekdo

vso noč, dokler zor zarudi.



Vsako noč tu straši na prestolu.

No, bode pač tudi nocoj?...

Kresna noč – a Stojan nosi v žepu –

zdaj praprotno seme s seboj!



Bajna noč, ti vseh noči kraljica!

Ti svet nam razgališ čaróv...

Bom jaz tudi gledal čuda tvoja,

ko doba napoči duhov?« –



Tu stoji kum Stojan ves zamišljen.

Poljublja že sen mu oči...

Ob prestola vznožju se naslóni,

zadremlje, zadremlje – zaspi...



Polnoč bije v stolpu gosposvetskem!

A Stojan to sliši takoj:

»Kaj – bedim li ali samo sanjam?

Ni bil to potres pod menoj?«



Je li zemlja vrgla ga iz sebe?

Na stol mu se nekdo popel!

A v trenutku zgine mesec svetli,

zakril ga oblakov je vel.



Sapo nase vleče Stojan, sluša...

Kaj pač duh ta govori?...

»Kdo si, duša ti nesrečna tukaj?

In kake želiš pomoči?



Kdaj neháš tu strašiti ponoči?

Kmet Stojan bi rešil te rad...«

»»Kdo sem, vprašaš me, neznanec smeli?

Po krvi, po stanu tvoj brat!



Čuj, svobode naše pokopane

pomník je ta kamen edin!

Tujcu suženj ti pozabil davno,

da otcev svobodnih si sin!



Knezov naših prestol je slovenskih

ta kamen! Tegà ti ne znaš?

Samo sedel tu, Borut, Gorazd je

pa Ingo, poslednji knez naš!



Tu volili smo sami si kneza;

kmet sam mu dajal je oblast;

narod sam iz sebe mu izročal

moč žezla in krone je čast...



Domovine le iskati sreče,

vsem brániti pravdo vsekdár,

z mečem v roki tu prisezal glasno

v jeziku je našem vladar!



Čitaj črke tu na kamnu svete! –

Mi vdolbli smo v kamen jih, znaj! –

PRAVDO BRANY VDOVE – domovine...

A kdo vam jo brani sedaj?



Mi sedeli s knezom smo za mizoj –

za vrati stojite zdaj vi!...

Mi iz polnih skled obedovali,

a vam še ne dajo kosti!..



Kdaj izpolni se napis na kamnu?

Da duh bi moj mir že objel!

Kdaj, vi bratje...!«« Čuj, pri Gospi Sveti

petelin tam že je zapel!



Stojan vstane in oči si mane...

Za gôroj že svita se dan...

»Kaj je bilo pač to v kresni noči?

Resnica mar ali le – san?«





VIII



TABOR

(1573)



»In kurtzer zeit zu krieg und streit

kham maniger her von weitten...

__________________________

Ain yeder schwur bey seinem ayd.«

(Ista pesem)



Hej, to vam je živo pod Klanjcem

na Sotelskem polju nocoj!

Upornikov dvadeset tisoč

za pravdo pripravlja se v boj.



Sčip gleda z napetim obrazom

na tabor ustaški zavzet;

posluša tam konj rezgetanje

in sabelj posluša žvenket.



Sam sneg in sam led po poljanah,

božični razsaja vihar,

a v srcih je vroče, prevroče –

osvete razgreva jih žar!



Sred tabora tam pri kurišču

možje pa sedijo trijé;

zimzelen, kokotja peresa

junakom s klobukov visé.



Veselo praskeče jim ogenj,

iz sanj se mi prvi zbudi;

na puško kremenko naslonjen

kmet Pásanec pravi, veli:



»Car daleč, a Bog je visoko!

Od kod pomoči in svetá? –

V pest svojo odslej le verujem,

zaveznik moj – puška je ta!«



Veselo praskeče jim ogenj,

iz misli se drugi zbudi;

sedé pa na topu tam turškem,

voj Ilija sam govori:



»Vse vzel mi je Tahi imetje,

oropal me s krutoj rokój!

Zato, kakor vesta, sem puntar,

zato sem med vami nocoj!...



Ha, to vam je bilo življenje!

O krasni minuli ti čas,

ko Turkom sva cépila glave

naš Lenkovič slavni pa jaz!



In z istoj zdaj sabljoj gospodo

pošiljal vam v pekel bom dno!

Želite, da vojvoda vas sem?...

No, v božje ime, pa naj bo!



A z vami vred tukaj prisegam:

Umrjem vam rajši stokrat,

ko enkrat še iti na tlako,

le enkrat h gospodi še v grad! –



Ko zmanemo Turke krščanske,

Slovenci se združimo vsi!

Takrat si izvolimo kralja...

No, kralj naš, brat Gubec, boš ti!«...



Pojemlje že ogenj, le Gubec

zamišljen strmi vanj doslej...

Tu vstane, znak bratom dá s sabljoj

in reče jim sámo: »Naprej!«





IX



STAVA I

(1573)



»Wir wellens frischlich vahen an,

khainen darin leben lan.«

(Ista pesem)



Vino pije Oger Fêrenc Tahi,

vino pije na graščini svoji,

Podsosedom, v gradu na Posavju.

Ž njim ga pije slavnih gostov družba,

grofov sedem, vitezov petero.



Prašaj, kdo so – porekó s ponosom:

»Vsi sinovi vojvode Arpada!«

Njih obrazi pričajo pa glasno:

»Polovica nas je janičarjev!«



A med njimi še baron je nemški,

Jože Turen, vlastelin na Krki,

vlastelin in stotnik čet uskoških.



Teče gladko v grla vince sladko

in skoz grla stopa vince v žile

in po žilah stopa gostom v duše,

stopa v duše, v srca jim junaška...

Čudodelnik duh si vinski divni!

Prideš v žile, kri se nam segreje,

prideš v srce, bije nam hitreje,

prideš v dušo, pa nam oživi se,

razvedri se in razveseli se.

Čudodelnik duh si vinski divni!

Čuda delaš danes Podsosedom!

Omečila srca so se gostom,

pa v junaška ljubijo se lica,

od ljubezni brat objemlje brata.

Glej, tu vstane mi za mizoj Turen,

Jože Turen, stotnik čet uskoških,

dvigne čašo rujnega bizeljca,

dvigne čašo, začne govoriti:

»Krasno smo pri tebi se sestali,

ljubi sosed ti naš, Fêrenc Tahi!

Bogme, tu je pravo še življenje,

tu pri tebi! Skoraj sem pozabil,

od kedaj že gost sem tvoj presrečni...

Ali, prašam vas, gospoda moja,

kdo dandanes treba lepše sloge

nego plemič, stiskani povsodi?! –

Hudih časov, oh, smo doživeli!

Plemstva stari majejo se stebri!

Kdo jih maje, kdo podreti hoče?

Ha-ha, bratje, sram me je, a res je!

Kmetje to so, delavci seljaki,

ti slovenski in hrvaški kmetje!

Ljud umazan krati nam pravice,

posvečene od stoletij šege!...

Človek kmečki in plebej – povejte! –

kakšno pravdo naj ima neplemič?

Mi vsi vemo to, gospoda draga:

Človek pravi, to je samo tisti,

ki ga diči grb na pergamenu!

Mi vsi vemo, kaj je volja božja:

Eden rojen je, da gospoduje,

drugi pa, da prvemo hlapčuje;

eden delaj, drugi tam počivaj!

Eden stradaj, drugi pa uživaj!...

Pa ukaži kmetu danes tlako,

koj zagode pesem ti o pravdi,

takt pa bije s cepcem ti po hrbtu!

Zagrozí ti še z Matijem Gubcem,

kraljem novim, kmečkim kraljem svojim,

ki gradove nam podere naše!...

Nekrščansko se postopa z nami,

oh, krivice nam gode se težke!..

Ne, ne – tebi, mili Fêrenc Tahi,

tebi bati ni se roke selške! T

i brzdati znaš jih in krotiti.

Tepeš jih in bičaš, da je radost;

oslavil si daleč se po svetu!

Občudujem plemiški tvoj pônos,

posvečujem polno to ti čašo!«



»»Vivat! Eljen!«« – in poljubi vroči

in objemi in junaške solze!



Čašo novo si nalije Turen,

nadaljuje govor v sveti jezi:

»Mojster res si v strahovanju, Tahi!

Ali, bratec – čarodej še nisi!

Čarati zna samo Jože Turen,

tvoj prijatelj, stotnik čet uskoških...

Bistra teče mimo tebe Sava,

ali preden mine teden tretji –

hôdi gledat mi na breg valove! –

preden mine dni ti trikrat sedem,

voda bode Savina rdeča!

Vso prečaram reko jaz ti čisto;

čudesu se mojemu boš čudil:

Jože Turen, moj prijatelj nemški,

čarodej je pravi, mi porečeš!

Staviva dnes pred svedoki stavo,

vádljajva se, brate, Firenc Tahi!

Ako meni se posreči čara,

ako Sava tekla bo rdeča,

ti mi pošlješ v stavo sivca konja,

da ga jezdim po ravninah krških.

Ako pak se čara ponesreči,

Sava teče ob obroku bistra,

onda, sosed, ti dobodeš stavo!

Pošljem stavo tebi jaz še lepšo,

pošljem tebi, kar imaš najrajši:

rožo belo in napol razcvelo,

v vrtu kmetov mojih tam ubrano,

pošljem v stavo ti – deklè slovensko!«



Ko razumel Tahi je zdravico,

slišal, kaj mu pravi Jože Turen,

planil kvišku je ko ogenj živi:

»Mož beseda, ljubi sosed Turen,

mož beseda! Stavo to sprejemam!

Vse omizje slavno nama priča.

Težko čakal čarovnij bom tvojih.

Rad bi videl, kak res hočeš, bratec,

Savo našo nam pordečiti,

rad ti pošljem tudi sivca konja,

da ga jezdiš po ravninah krških:

a še rajši jaz bi videl vendar –

naj v uho ti željo pošepečem –

da umetnost se ti ponesreči!«



»»Vivat! Eljen! Stava je veljavna!««



Seže v roke Tahi gostu Turnu,

v roko seže, da se vadlja zveže;

v roke seže Turen vsem po vrsti,

za slovo še vse poljubi gôrko,

vse poljubi goste in objame.

V pozni noči se od njih razloči,

jaše premo na svoj grad na Krki.



2



Vsak dan jaše Tahi z gosti k Savi,

hodi gledat Savine valove,

so li bistri ali že rdeči.

Jaše gledat Tahi teden prvi:

Sava teče bistra ko popreje.

Jaše gledat Tahi teden drugi,

od nedelje do nedelje druge;

radoveden tam stoji na bregu,

radovedni vsi zro v reko pódse –

Sava teče bistra ko popreje!

»Čarovništvo,« reče Fêrenc Tahi,

»čarovništvo menda ni bas lahko,

Savo vodo to pordečíti,

ali pa se šali z nami Turen!

Ceterum, če stvar se izjalovi,

meni, bratje, veste, to tem ljubše!«



»»Sedem dni še čakajmo, prijatelj!««



Jaše Tahi zopet z gosti k Savi,

hodi gledat reko teden tretji;

vsak dan tam na produ mi stojijo,

vsak dan, vse od jutra do večera.

Kolne Tahi, kolnejo tovarši

in na Turna se hudó jezijo:

»Ha, za nos nas vodi Nemec zviti!«



Dan napočil jim je trikrat sedmi.

Jaše Tahi k Savi dan poslednji

speje k reki z gosti navsezgodaj,

baš na praznik Agate svetnice.

Pod kopiti škriplje sneg konjičem,

z vej srebrno se leskeče ivje

in pod nebom kroka gavran lačni...

A junaki dirjajo mi k Savi.

Gor in dol po produ jase Tahi,

hudomušno suče vranca konja,

suče ga in tepe brez potrebe;

hudomušno zbada ga z ostrogoj

zdaj na desni, zdaj na levi v trebuh.

Jašejo ž njim gostje radovedni,

gledajo in vodo vsi motrijo,

čakajo od jutra do poldneva –

Sava teče bistra ko popreje!

Divje škriplje že z zobmi mi Tahi,

brke viha in od jeze piha,



kolne Turna, v peklo ga preklinja:

»Dan poslednji – zlagal je baron se!«



»»Do večera vztrajajmo še, sosed!««



Gor in dol po produ jaše Tahi,

zroč nestrpno v Savino vodovje

in kolnoč skoz zobe kletve grde.

Jašejo ž njim vitezi in grofi;

Tahija na glas pomilujoči,

a na tihem – se posmehujoči.

Gleda sonce zimsko skoz oblake,

ne, mežika malce le zaspano.

Zdaj razgrne se zavesa siva,

z jasnega se sonce ôzre doli,

gleda z neba toplo in prijazno,

gleda svetlo v Savine valove...

»Kaj je to? – Ne vidite li, bratje?!«



»»Dá, kali se Sava, brate Tahi!««

»Vidim prav? Ha, prek in prek se barva!

Torej vendar – čarodej – si – Turen!...

Ne, ne! Vara luč oči me mojih!

Zájmimo o, bratje, Save v čaše!«



Zajme v čašo vode rečne Tahi,

zajme gost je vsaki v čašo svojo.

Proti soncu čaše vsi držijo:

»Voda v čašah je zares rdeča!«

Zajmejo iz Save vode drugič,

proti soncu čaše vsi držijo:

»Voda v čašah je zares rdeča!«

Zajmejo iz Save vode tretjič,

proti soncu čaše vsi držijo:

»Voda v čašah je zares rdeča!«...



Ne počaka, da domov prijaše,

kar na produ piše Tahi Turnu,

piše pismo, lepo ga pozdravlja:

»Slava ti! Do zemlje se ti klanjam!

Mislil sem že res, da si pavliha,

a ostal, si, sosed, mož beseda!

Čarodej si! Rad ti čast priznavam!

Ali preden pošljem sivca konja,

čuj, povej nam in razloži, bratec:

S čim prečaral Savo si nam bistro?

S čim pobarval reko si rdeče?

Mar črnine imaš prêveč v kleti

pa si v Savo jo iztočil danes?

Ali češenj si nakuhal suhih

pa si v Savo sok izlil čarovni?

Ali pa si bržčas bil na lovu,

tam nastreljal zajcev brez števila,

brez števila srn, volkóv, medvedov

pa si v Savi plenu kri izpiral?...

Ah, povej in razodeni tajnost,

preden pošljem tebi sivca konja!«



3



Vino pije Oger Fêrenc Tahi,

vino pije na graščini svoji,

Podsosedom, v gradu na Posavju.

Ž njim popiva svetlih gostov družba,

grofov sedem, vitezov petero –

vsi sinovi vojvode Arpáda!...

Hej, to bil je zopet vaš dan, godci,

fantje črni, vi ciganski fantje!

Niso gosli jókale zastonj vam

in zastonj ne vriskale veselo:

Kolkor pesmi, toliko cekinov! –

Pili vince ta gospoda svetla,

vse od jutra do polnočne ure,

čaš brez broja od zdravic pobili.

Že razhaja družba se vesela,

za slovo že brat poljublja brata:

pride pismo od barona Turna,

baš na roke Tahiju graščaku!

Čita pismo Tahi gostom svojim;

v pismu Turen Tahiju poroča:

»Ne budali, ljubi bratec Tahi,

ne budali ter se mi ne šali!

Nimam v kleti preveč jaz črnine,

da bi Savo barval ž njoj globoko;

tudi češenj nisem kuhal črnih,

da bi s sokom Savo bil prečaral,

pač pa bil sem v istini na lovu!

Nisem streljal zajcev za zabavo,

ne volkóv, ne srn in ne medvedov,

nego kmete puntarske lovil sem,

veš, slovenske in hrvaške kmete!

Slavno jih pri Krškem sem premagal

in Krčane ž njimi vred uporne!

Vse pobili moji so Uskoki,

vse pobili, kar so jih dobili,

vse poklali, ki se jim udali!

Kri plebejska tekla je v potokih,

tekla v Savo pa ti jo skalila,

jo skalila in pordečila...

To je, bratec, vsa umetnost moja!

Rad bi prišel sam Podsosed k tebi –

truden sem od čarovnij prekletih!...

Pošlji skoro mojega mi sivca!«





X



KRONANJE V ZAGREBU

(1573)



»Ir khainer west umb das endt!«

(Ista pesem)



Zvonovi zagrebški pojó,

pojo, da še nikdar tako.



»Le vkup, le vkup, gospod, tlačan!

Oznanjamo slovesen dan!



Široko óri se naš glas

v poslednjo tja slovensko vas!



V poslednjo tja hrvaško vas

naj slišijo seljaki nas!



Razlegaj se do daljnih dalj:

Matija Gubec naš je kralj!«



Ropoče boben gor in dol

po ulicah ko še nikol:



»Le vkup, le vkup, oj Zagreb ves!

Seljakov kralj se krona dnes!



Kjer cerkev Markova stoji,

tja gledat kronanje zdaj vsi!«



Kjer Marka svetega je hram,

pred njim železen prêstol tam!



Pred stolom Gubec, kmet, stoji...

O srečen, slaven kralj si ti!



Glej, kronanje iz oken vseh,

z balkonov gledajo in streh.



Ponosno Gubec jim stoji.

Molče on govori z očmi!



Poglejte smeli mu klobuk!

Ni li posavski to hajduk?



Zimzelen si za trak je del,

pero kokotovo pripel...



In Gubcu, glej, možje trijé

priklonijo se do zemlje;



priklonijo se do zemlje,

v škrlat odeti vsi trije.



Priklanja prvi se, veli:

»Naš kralj Matija naj živi!



Bog spolnil ti je željo, knez!

Ves narod v tebi združil dnes!



Tu v Zagrebu, preslavni voj,

htel prestol si imeti svoj.



Tu prêstol! Glej ga pred sebo:

nad ognjem žolt je ko zlató!



Nanj sede veličanstvo naj!

Udano prosimo sedaj!...



Bojiš se trona?! – Ti ječiš?...

O vreden, da na njem sediš!«



Priklanja drugi se, veli:

»Naš kralj Matija naj živi!



Brez krone kralja nočemo –

mi kronati te hočemo!



Na tronu svetlem že sediš,

a zdaj še krono to dobiš!



O rači jo, prejasni knez,

iz mojih rok sprejeti dnes!



Žari se ko zlato ti vsa –

saj v živem ognju je bilà...



Trepečeš?! Dosti si krepak,

za krono rojen si junak!«



Priklanja tretji se, veli:

»Naš kralj Matija naj živi!



O kak te diči krone kras!

Kraljév pod njoj je tvoj obraz!



O kralj slovenski, kmetov voj,

na stolu zlatem pred menoj,



od mene sprejmi pa v rokó

ognjenosvetlo žezlo to!



Krepko ga drži!... Z njim vojuj,

podložnikom zapoveduj!« –



In vsi zvonovi zapojó

in bobnarji zabobnajo:



»Matija Gubec – žível kralj!

Razlegaj se do daljnih dalj!«



Na tronu Gubec kralj sedi,

z mrtvaškim glasom govori:



»Kot kralj dnes prvič gledam vas –

vi zadnjič slišite moj glas!...



Ves narod kronan si z menó,

s kraljévoj venčan zdaj častjó...



O naš veliki petek sam!...

Kdaj vzkresne stara pravda nam?...



Za njo duh moj vas spremljaj v bran!

In — pomnite današnji dan!«





II





IŠKARJOT



Sam – čisto sam! Tu nihče me ne vidi.

Zakrivaj, gaj, me ti!...

To bil je pot, to bil je pot iz mesta,

izmed ljudi!



Gledaje k tlom po ulicah sem bežal

ven mimo znanih hiš

naprej, naprej – kot da bi bil podil me

nevihte piš...



»O, Juda! kje so srebrniki?« vpije

poulična dečad –

»»Vse vrgel v tempelj! Pústite me,

pojte si jih iskat!««



Trgovec Levi sreča me na trgu,

pomane si roké:

»Čestitam ti na včerajšnji kupčiji,

apostol, hé!«



In Ahasver, čevljar predmestni stari,

pred hišoj mi sedi:

»Kaj skrivaš v plašč se in bežiš? Poznam te:

Brat Juda ti!



Mesija tvoj, noseč tod križ pred uroj,

počiti htel je tu.

Odgnal sem ga. A ti hitiš gotovo

pomagat mu!...«



Najprej, naprej – no kam? Sedaj sem tukaj.

Ne, ne! Umrl ne bo!

On križan?! Ne! Pomilosté ga morda...

Čuj, kaj je to?



Skoz gaj mi ljudstva hrum in šum odmeva!

Na Golgati sem mar?

Čuj, kladiv jek, zabijajočih žeblje...

Za vdarom vdar!...



In hrumu bliže tihotapi Juda –

prizor mu je odkrit!

Glej, križ stoji že tam, a On na križu

razpet pribit!



In Juda zre v telo nagó, krvavo...

A On tam še živi?

Da! Ni li zdaj naravnost vanj velike

uprl oči?...



Pod križ tja plani! Ne! Zaman, prepozno!

Tu cedra močnih vej...

In zadrgnivši vrv okrog vratu si –

visi na njej.



Na vetru guga mrtvo mu se truplo,

glej, s kuštravoj glavój!

Srca utihnil vtrip, na vek utihnil

vesti je boj...



Stemni se! Grom, potres! – Mrliči živi

zdaj vstajajo iz jam!

Za hip i sam obešenec v življenje

zbudi se tam.



On vidi, sliši... Obletava črn ga

roj netopirjev, sov;

srebrá maši mu polno mošnjo v usta

trop zlih duhov.



Blisk piše v črkah mu orjaških sodbo

za ta, za óni svet...

Vihar mu tuli: »Umri, Juda, dvakrat!

Preklet, preklet!«





MUTEC OSOJSKI



»Pozdravljam te, oj temni, stoletni samostan!

Pozdravljam te, zelena jezerska tiha plan!

Prelepi skriti biser koroške ti zemljé,

bo li miru kraj tebe tu našlo mi srce?«...



Popotnik, kdo si tuji, ki sam s seboj golčiš?

Ob jezeru Osojskem po cesti mi hitiš?

Junaška ti je hoja in plemenit je stas,

oči žaré ti živo, a bled je tvoj obraz...



Priromal je pod gôro, do samostanskih vrat.

Pred samostanom sivi sprehaja se opat...

A romar ta je mutec, nagovora ne zna;

odgovor on menihu na listu pisan dá...



»Kaj čitam v pismu tvojem? Iz Rima si prispel?

In tu pri nas ostati, počiti bi si htel? –

Le z manoj, mož pobožni! Če srce ti zvestó,

za hlapca nam očetom boš služil ti lahkó.«



Molče gre za opatom čez samostanski prag.

Najnižje posle v hiši on dan opravlja vsak.

Najprvi je na nogah, ko jutro se rodi,

poslednjemu na večer sen stisne mu oči.



In nihče več ne vpraša, kdo on je ter od kod,

kje zíbelka mu tekla in kje njegov je rod.

Neznan kot bil je prišel in tuj ostane vsem.

Kdo pač bi ž njim se menil – saj mož je tih in nem!



*



Bolnika dnes previdet osojski gre opat.

Tam v celici tesnobni leži mu nemi brat.

Na postelji ubožni je mutasti bolnik;

s popotnicoj približa se mu izpovednik...



»Oh, oče moj častiti, poslúšajte me zdaj!« –

Čuj, govori li mutec? Godi se čudo – kaj?

Ni bil li v samostanu nad sedem dolgih let?

In zdaj zna govoriti, kar mogel ni popred!...



Počasi govore si razbremenjuje vest...

O dneh preteklih burnih – oj dolga je povest!

Povest o škofu svetem – Staníslav mu ime –

ki z mečem on je nékdaj prebodel mu srce...



*



In ko je na Osojah napočil tretji zor,

mrtvaške pesmi v cerkvi menihov pel je zbor.

Na sredi cerkve v krsti je hlapec nemi spal;

za njega v plašču črnem opat je mašo bral.



Pel mašo oča Tenho in molil je tako:

»Naj pride njega duša, o Bog, tja gór v nebo!

Glej, delal je pokoro naš nemi samotar,

brat Boleslav, kralj poljski... zavreči ga nikar!«





»MEA KULPA!«



Kaj bahá se Hasan paša?

On kristjane oponaša:

»Mea culpa – mea Kulpa!«



Tam, kjer Sava Kulpo pije,

tabor turški polje krije.



Nad šotóri poleg Siska

polumesec, glej, se bliska.



Sred ostróga šotor krasen,

pod šotorom pir je glasen.



Hasan paša god praznuje,

zmag sijajnih se raduje.

Gostom pravi, beseduje:



»Hej, junaki, vince pijte!

Kórana se mar bojite?



Allah sam je vino vstvaril,

nam v veselje ga podaril.



Bil menih benediktinski,

znal moliti sem latinski.



Zdaj molitve so mi bitve,

druge zábil sem molitve.



Danes pomnim le še eno,

kratko, ali preiskreno.



Ko končana dnes bo bitev,

staro molil bom molitev:

»Mea culpa – mea Kulpa!«...



»»Brž na nóge, v boj na Sisek!

Džaur bliža se ko blisek.«« –



Memi-beg pred pašo plane,

to mu reče... nem obstane.



Ni še noč na Kulpo pala,

bitev že se je končala.



Čuj, s Hrvatom sredi Siska

brat Slovenec uka, vriska.



Teče Kulpa vsa krvava –

Hasan paša mrtev plava.



Sred tovaršev naokoli,

sred mrličev Hasan moli:

»Mea Kulpa – mea culpa!«





JANIČAR



»Kaj čakaš, paša? Kaj stojiš?

To vas napasti se bojiš?!



Ko burja sèm smo privihrali,

podrli mesta, poteptali.



In ti kot hraber janičar

podžigal v nas si bojni žar.



Od zmage vodil si do zmage

tovariše nas svoje drage.



Za nami borb je slavnih sled,

pred nami trese ves se svet.



Od bistre Bosne do Savine

poznajo džavri nas Turčine...



In tukaj, paša, si obstal!

In té vasi si zdaj se zbal?!



Zakaj baš danes omahuješ

in tratiš čas in premišljuješ?«



»Postoj še, Osman beg, postoj!

Še dosti časa je za boj!



Glej tam med drevjem hišo belo!

Kraj nje tam vidiš li kapelo?



Minulo let je trideset –

in svojo vas zdaj vidim spet!



Tu bili so me uplenili,

za janičarja me vzgojili...



In Ahmed paša gleda zdaj

domačo vas, svoj rojstni kraj...



Ah, tu ležijo, v tej dolini

mladosti moje vsi spomini...



To moja je preljuba vas,

pred njoj sovražnik, tujec – jaz!«



»Kaj mar nam domovina tvoja!

Krvavega želimo boja!



Čuj, tabor punta se, kriči,

po plenu, krvi hrepeni!



In, paša, ti se obotavljaš

in nočeš v boj in nas ustavljaš?!«



»Potrpi! Kaj se vam mudi!...

Če mati moja še živi,



le to rad vedel bi popreje.

Še danes ljubim jo brez meje...«



»Ha, izdajalec! Ves ostrog

pripravljen že je za naskok –



a paša ti!...« «Jaz se ne ganem!

Ne morem z vami. Tu ostanem...



Gorje ti, moja vas, gorje!...«

Zabode handžar si v srce.





KRALJEVIČ MARKO



Kdo me kliče iz gomile temne,

iz gomile moje petstoletne?



»Jaz sem, Marko, majka tvoja stara!

Toži se mi, sinko moj, po tebi.

Vstani, pridi zopet k meni, Marko,

pojdeva na Prilep, grad domači!

Tam živela bova srečno skupaj;

stregla bom ti kakor prejšnje čase.«



Mrtev sem! Ne morem vstati, majka!

Pusti me, naj spavam in počivam,

naj počivam v sveti zemlji srbski,

sanje sanjam naj junaške svoje!

Ako pak še ljubiš me, o majka,

pa poklekni na gomili moji,

moli zame in za dušo mojo!...



Kdo me kliče iz gomile temne,

iz gomile moje petstoletne?



»Jaz sem, Marko, ljubica sem tvoja!

Jelica te zove k sebi zvesta.

Vstani, vstani, da te spet objamem,

da objamem te in te poljubim!

Moč ljubezni spet me vleče k tebi,

moč ljubezni vroče, hrepeneče;

pozabiti te ne morem, Marko!«



Srce moje, ljubica, je mrtvo,

hladno je in trdo kakor kamen;

ah, ljubezni več ne čuti ženske!

Ako pak je, Jelica prekrasna,

srce tvoje zopet oživelo,

od ljubezni silne se ti vnelo,

da živeti več brez nje ne moreš,

ljubi rajša živega junaka,

a ne drami mene v grobu tihem!...



Kdo me kliče zopet iz gomile,

iz gomile temne petstoletne?



»Jaz sem, Marko, jaz, tvoj verni Šarec!

Vstani hitro mi iz groba, vstani!

Ko vihar te, gospodar, ponesem

na bojišče Kosovo nerečno!

Turek divji tam, sovražnik najin,

kri preliva bratov tvojih zopet!«



Ti si, Šarec, ti si? Gromska strela!

Dobrodošel, moj konjiček bojni!

Koplji, kopiji na gomili moji

pa s kopiti me čimbrž izkoplji,

da ti vstanem in iz jame planem,

da se pópnem nate, moj tovariš,

in odjašem na mejdan junaški

na Turčine, stare dušmanine!





ROPOŠA IN KRUCI

Zgodovinska romanca iz leta 1704—1746



»Rópoša ni, ga ni, ga ni!

Regenta ni, regenta ni!«

Veržejska prislovica



I



Rópoša Štefan v krčmi sedi,

vina majoliko v desni drži.



Brke si viha pa pije in pije.

Sonce poletno skoz okno mu sije.



Ropoša pije in pije molčé.

Leno po podu iztega nogé.



Kučma kosmata na glavi čepí mu,

brušena sablja ob boku visí mu...



»Ropoša, Ropoša! Kruci gredó

proti Veržeju!... Kaj bo, kaj bo?



Oh, ti razbojniki! Ravno pred uro

bojda prebredli zeleno so Muro!«...



Leno po podu iztega nogé

Ropoša pa se zasmeje: »»Hehe!



Naj mi le pridejo! Jaz jim pokažem!

S svincem jim ogrske glave namažem!



Nikdar ne pridete, Kruci, v Veržej,

dokler še Ropoša diha! Naprej!««



Ropoša vstane, iz hiše ven plane.

Pópne se v sedlo na plavca... Obstane:



Krucev krdelo po cesti leti.

Prah se ko megla za njimi kadí...



»Jezdec, stoj!« Ropošo četa ustavi...

»Pot do Veržeja pokaži nam, pravi!



Lačni smo, žejni! Pred nami naprej

jahaj, pijanec! Gredoč nam povej:



Kje je najboljše dobiti starine?

Kje je dobiti klobas in svinine!



Hleb kje je beli najlepši domá?

Kje je največ tam srebrá in zlatá?



Kje so najlepša slovenska dekleta?

Rada bi videla naša jih četa!



To nam pokaži brž, to nam povej!

Naš ujetnik si zdaj! Jahaj naprej!«



»»Rad vam pokažem tod pot do Veržeja!

Tam potolaži se glad vam in žeja.



Česar vam koli srcé poželi,

vse vam pokažem! Vse tam se dobí!



Kruci junaški, kar urno za mano!

Tod vas povedem skoz hosto neznano!



Onikraj hoste stoji že Veržej...

Koliko plena tam čaka vas, hej!««



Jaha ponosno po poti pred Kruci

Ropoša Štefan na plavkasti Luci.



Jaha z razbojniki, jaha, leti.

Prah se za njimi ko megla kadi.



Že jih objela je bukova hosta,

senčnata hosta, hladna in gosta.



Ropoša Štefan zažvižga ... »Hoho,

kažipot! Kaj pa pomeni zdaj to?«



»»Nič, nič! Zažvižgal sem samo za šalo!

Veverke, ptiče postrašil sem malo!««



Ropoša drugič zažvižga... »Hoho!

Kaj pa pomeni spet žvižganje to?«



»»Nič, nič! Jaz žvižgam tako iz navade!

Zajce, lisice podražim rad mlade!««



Tretjič zažvižga si Ropoša... Hoj!

Plane iz gozda tovarišev roj,



kmetov pomurskih, veržejskih junakov,

mož oboroženih, glej, korenjakov!



Pokajo puške... In mah ti na mah

padajo Kruci razbojniki v prah...



Ropoša seka jih, strelja jih zviti,

dokler do zadnjega niso pobiti.



II



Zbrali se Kruci kraj Mure šumeče

pa se ozirajo tak hrepeneče



tjakaj čez reko na štajersko stran,

tjakaj na lepo zeleno ravan.



Hude jih mičejo danes skomine,

kak se cedijo razbojnikom sline!



Radi spet krast bi in ropat šli tja,

radi bi šli po srebrá in zlatá!



Radi spet tam bi divjali, morili;

radi bi spet se najedli, napili!



Kaj je tam vina po hladnih kleteh!

Oh, in dekleta so lepa ko greh!



Radi bi šli – pa ob bregu stojijo...

Ropoše Kruci se hrabri bojijo...



Vražji ta Rópoša! To je res strah,

kaj je že Krucev postreljal jim v prah!



Njega pa svinec mar kak že zadel je?

Ali ga ranil sploh kdaj že kak strel je?



Kaj še! Začaran je čudni junak!

Čuva ga menda Bog sam, ali vrag?



Tam taborijo kraj Mure šumeče

pa se ozirajo tak koprneče



tjakaj čez reko na štajersko stran,

tja na bogato veržejsko ravan.



Pa se zbero pa napišejo pismo:

»Ljubi Veržejci! Saj Kruci mi nismo



vaši sovražniki hudi nič več!

Vrgli v koruzo smo puško in meč!



Radi bi prišli čez Muro globoko,

da bi podali vam bratovsko róko!



Radi bi prišli takole k vam v vas

kakor sosedje za kratek le čas!



Žalega ne bi nikomur storili,

kamna na cesti nikjer premeknili!



Svoje prijateljske, moške roké,

svoje junaško, pošteno srcé,



ljubi Veržejci, mi radi vam damo

zdaj in na vekomaj, istina! – samo



Rópošo nam izročite takoj!

To je naš skromni, poslednji pogoj!



Radi bi videli tu ga od blizo,

radi popivali ž njim bi za mizo!



Veste, da sila spoštujemo ga,

ljubimo ga, občudujemo ga!«...



Pismo so kruško Veržejci prebrali,

pismo prebrali, na glas se smejali.



Pa se smejali so cele tri dni,

da so jim solze zalile oči.



Ropoša pisemce tudi prebral je

pa se za trebuh držeč grohotal je.



Romalo pismo iz rok je v roké,

norce iz njega so brili ljudjé.



No, in četrtega dne so v Veržeji

zbrali možjé se na občinski seji.



Novo pisar si ureže pero.

Pisal je Krucem sosedom tako:



»»Ljubi razbojniki! Mi smo veseli

pisemce vaše častito prejeli!



Vzeli smo ga s spoštovanjem v roké,

z vsem spoštovanjem ga brali stojé.



Ali pred branjem smo vam se odkrili,

list prečitavši se vam priklonili,



Kruci precenjeni, nizko do tal.

V čast si štel vsak je, ki pismo je bral!



Vse vam verjamemo radi, seveda!

Sveta je v pisemcu vsaka beseda!



Mogel li kdaj bi zlagati se tat?

Kruc je, kako pa, najboljši naš brat!



Ali ne ljubi razbojnik resnice?

Ali ne ljubi morilec pravice?



Prišli bi radi k nam, pišete, v vas...

Prišli takole za kratek bi čas...



Kdo ne zaupal bi vaši obljubi,

Kruci pošteni, sosedje preljubi!



Čislamo tudi vaš skromni pogoj,

Ropošo naj vam predamo takoj!



Prav veseli nas, da tak ga častite,

da med seboj ga imeti želite!



Oh, to bi vžival visoke časti,

če bi junak naš k vam prišel v gostí!



Vi bi bržčas ga tako spoštovali,

da bi ovratnico belo mu dali



v dar in povzdignili ga na kraj kak

vzvišen kje v gozdu na drevju – kaj pak!



Rópošo čislate vi po pravici!

Radi bi dali mi vam ga, v resnici!



Ali, prijatelji! Križ je le to:

Ropoša Štefan ni naše blago!



Mi ga ne smemo nikomur prodati,

niti ne moremo vam ga poslati!



Ropoša naš je svoboden junak,

suženj naš ni! Sam je svoj korenjak!



Ako pa res že tako ste zanj vneti,

ako ga hočete res že imeti,



no, pa kar pridite ponj k nam samí!

Saj se vas Ropoša že veseli!««



Pismo podpisali in se smejali,

Krucem črez Muro ga brž odposlali.



Čakali dolgo jih dan so na dan...

Čakali Krucev Veržejci zaman.





III



Rópoša orje. Jesenski lep dan.

Peče na soncu se plodnata plan.



Sije iz jasnega sonce in greje.

Ropoša Štefan za plugom se smeje.



Vleče po brazdi mu plavcev ga par.

Tiho za njima koraka ratar...



»Rópoša!« sosed iz sanj ga predrami –

»puško za plugom ti nosiš na rami?!



Nisem še videl orati tako!

Kaj to pomeni, prijatelj? Hoho!«



»»Kaj to pomeni? Kruc Janoš sloviti,

stari razbojnik in tat razupiti,



piše mi, naj bi brž funta mu dva

živega svojega poslal mesá!



Pa sem odpisal še tisto mu uro,

da bi sam prišel si ponje črez Muro!



In če pritepe se Kruc, tolovaj,

s puško posvetim mu zopet nazaj!««...



Sonce popenja se više in više.

Ropoša orje, pot s čela si briše.



Vleče po brazdi plug plavcev mu par.

Tiho za njima koraka ratar...



»»Kdo gre zdaj tam črez rumeno strnišče?

Česa ta lovec sumljivi tam išče?



Janoš razbojnik, Kruc divji je to!

Prišel je menda po moje mesó!««...



Rópoša puško brž sname si z rame,

Janoša, Kruca, na muho si vzame.



Puška je počila... Zvrnil se vznak

mrtev na njivo je kruški divjak.



Smeje se Rópoša: »»Hvala ti lepa,

dragi Kruc! Sreča v resnici je slepa!



Pisal si mi, naj bi funta ti dva

živega svojega poslal mesá.



Zdaj pa cent samega tebe na njivi

moji leží tu, oh, Kruc ljubeznivi!««



Rópoša prime za plug. Ko doslej

tiho po brazdi mu rije naprej.



Sonce jesensko pripeka in greje.

Rópoša Štefan pa v brke se smeje.



IV



Legel je Rópoša, da bi umrl,

legel, da trudne oči bi zaprl.



Čuda li, če se junak je postaral?

Čuda, če nič več živeti ni maral?



Dostikrat hrabro se s Kruci boril,

dosti je Krucev postreljal, pobíl!



Tri dni že starček umira, vzdihuje,

tri dni že smrti bolan pričakuje.



Smrti pa k Rópoši ni in je ni...

Kje pač tak dolgo se s kosoj mudi?



Starec umira, umreti ne more;

hudo trpi, dotrpeti ne more.



Pridejo k njemu veržejski možjé:

»Rópoša, kaj še teži ti srce?



Ali so grehi to nespokorjeni,

neizpovedani, neodpuščeni?



Ali ti Krucev pobitih je žal,

ki si na oni bil svet jih pognal?



Gledaš li Krucev podrta dvorišča,

njihovih hiš in kleti pogorišča?«



»»Krucev razbojnikov nič mi ni žal!

Niti njih koč, ki sem kdaj jih požgal!



Ena le krivda na vesti leži mi,

dušo ko môra pošastna teži mi.



Kolikrat že sem spovedal, skesal

greha se tega, za maše dajal!



Romal po božjih sem potih na gore,

molil in delal sem ostre pokore –



ali zaman! Še sedaj pred očmi

detece v zibki mi mrtvo leží...



Dete sem nežno bil Krucem umoril.

Strašni zločin, ki sem v boju ga storil,



v duši ko ogenj me peče nocoj...

Smrt, kdaj prineseš že pokoj mi svoj?...



Ali jo vidite?... Zopet me gleda

v zibelki stvarica drobna in bleda!...««



Rópoši blede tako se tri dni.

Zmerom, mu dete leži pred očmi.



Vidi, kako izteguje ročice

tanke proseče, smejé se mu v lice...



Sliši kraj postelje, zdi se mu, glas

žrtve nedolžne – in strese ga mraz...



Starec umira, umreti ne more;

hudo trpi, dotrpeti ne more.



Noč šele tretjo prestopila prag

bela je žena – umrl je junak.





BALADA O JEZERU



»Glej jezera, ljubi, globoke vodé!«

»»Globočja ljubezen je moja za te!««



In dalje po jezeru čolnič leti.

V objetju on ljubico svojo drži.



»Glej, zvezde prisvitajo že nad goró« –

»»a nádeje zvezde za naju ne bo««...



»O jezero, voda globoka, čuj!

Iz tajnih globin pa ti nama svetuj!«



Iz jezera sliši se bajen šepet:

»Nikar ne obupajta v cvetu let!



Bol vajino zroč jaz že sámo trpim;

najbolje, da vaju kar jaz poročim.



V dnu mojem kristalen se dviga oltar;

tam v roke si sežeta, tam za vsekdar!



Nevesta, ti venec iz lilij dobóš;

pirú starešina povodnji bo mož.



In svatovske pesmi duhóv nebroj

na trstovo piščal bo piskal nocoj.



Sto vil bo na svatbi, sto belih družic,

plešočih krog vaju raj rádostnih lic...«



In slušata, slušata jezera svèt –

premami valóv ju vabljivi šepet!



*



Že zarja jutránja vrhove zlatí,

ob jezeru ribič pa ribe lovi.



Lovi in lovi... in gledi, tedaj:

Njih dvoje priplava baš predenj na kraj!



Iz dna že dospela sta s svatbe bilà

od rož, trav povodnih ovita še vsa.





ZIMSKA IDILA



Drsijo pisane sani

po cesti, prav posred vasi.



A kraj vasi ob cesti tam

stoji županov beli hram.



Kolovrati opoludne

vrtijo v izbi se trijé.



»Poglej te lepe tam sani!«

Predica prva govori.



»»Še lepši črni je konjič«« –

oglasi drugi se deklič.



»»Vplêtenih v grivo, glej, cvetóv

in pisanih ima trakóv.««



Pred pragom obstojé sani –

v obraz zardi domača hči.



Do bujnih nedrij bolj in bolj

poveša glavico nizdol.



Kaj danes kar po vrsti se

nit trga ji med prsti se?



Pa res! Ta nit, ta sitna nit –

Njen v hišo stopi snubec Vid.





POSLEDNJA STRAŽA



Po tlaku stopa strog in mrk,

visi mu ivje z brade, z brk.



Iz svetlih doli pa dvoran

odmeva godbe šum glasán.



Glavar posadke, general,

meščanom daje pir in bal.



Šampanjec peni se, kipi,

sto parov v plesu se vrti.



Ah, kaj vrti se v lesku sveč

polnagih nedrij, golih pleč!...



Hej, lep je tudi zunaj ples!

Divja od zemlje do nebes.



Plesalka burja je gospa

in s snegom pleše in divja.



A on sred metežev, vetróv

palačo straži krog voglóv.



Poslednja straža je nocoj –

odpust dobi že jutri svoj!



Čim bolj pred jutrom gine noč,

tem jačja je viharja moč.



Mraz brije do mozgá kosti,

po žilah kri se ledeni.



In on po straži gor in dol

koraka zmrzel že na pol.



A vroče bije mu srce,

vse misli mu na jug leté;



na jug, v domači sončni kraj,

kjer zime ljute ni sedaj.



In jutri pojde že domov,

povrne se pod rojstni krov!



Naj vihra, sneg razsajata,

okrog palače rajata!



Kaj mar mu zámetov, snega!

On že je tam... doma, doma.



Pod oknom spet nocoj stoji,

nevesti svoji zre v oči.



Ah, južna noč, prelestna ta!

Razkošen vetrič le pihlja...



»In ko zasije beli dan,

privedem svatov ti pred stan...«



Dani se... čuj, veselja hrum,

poskočne godbe burni šum!



A to v palači ples šumi!

Pred vrati pa vojak stoji.



Ob puško v zámetu oprt

stoji na straži mrtev, trd.





SVETNICA



Ne v veliki ne v mali pratiki

ni ga tvojega najti imena.

Na nobenem oltarju tvoj kip ne bo stal,

mučenica svetnica Helena!



Saj četudi na grobu tvojem kdaj

bi se čudo celó prigodilo,

kdo naj plača, da hteli bi vpisati te

med svetnic in svetnikov število!



Bila nisi bogata, žalibog,

ne kraljica in ne cesarica;

le par njiv si imela pa kočo kraj njih,

ti Helena soseda, kmetica.



In od jutra do mraka dan na dan

si se trudila kakor čebela;

okrog koče, po polju vrtela si se

pa za svojce skrbela, trpela.



A tvoj mož, požeruh, lenuh vse dni

tam po krčmah okrog se je klatil;

in ponoči pijan, razdivjan skozi vas

mimo nas je domov kolovratil.



In ko se je najedel in si počil,

ta zverina objestna in zdrava,

za zahvalo ozmerjal te je, opsoval

ter pretepel te je do krvava...



In če ni se povrnil kdaj čez noč,

si boječa mu tekla naproti

pa iskala si ga, no, in našla si ga:

v kakem jarku je spaval ob poti.



In ko težko prinesla si ga domov,

nad teboj se zato razjezil je!

In ozmerjal te je in okregal te je

pa za námeček te še nabil je...



Ti soseda Helena pa molče

vse trpela si in se solzila...

Ah, in leto za letom si novega mu

redovito otroka povila...



Dan podoben je dnevu bil tebi, žal!

Blaž, tvoj mož, je čimdalje bolj padal...

A pod slamnatoj strehoj ti dece je kup

se množil in čimdalje bolj stradal...



No, in prišel je konec, sam sodni dan...

To vam bila je noč strahovita:

vsi vaščani hiteli smo gledat prizor,

ko ležala si tam polubita.



In umirala v koči pusti si

med otroki na trdem ležišču...

Ubijalca moža je uklenjenega

ravno straža odgnala k sodišču...



In izdihnila si... Sosedi vsi

pa smo vedeli, da si svetnica!

Mučeniška ti krona zdaj glavo krasi,

ako tudi si samo kmetica...





PRED SODNIKOM



I, kaj bi vam veliko govorila!

Saj milosti ne bodem vas prosila.



Obesite me! Samo to želim,

gospod sodnik! Naj skoro dotrpim!



Kako je bilo?... V glavi se vrti mi...

Možgani vro in kri se ledeni mi...



Zakaj si zmešal pamet mi, o Bog?

Zakaj si, satan, zvabil v svoj me krog?...



Prišel je v krčmo k meni bil sinoči,

in prenočiti htel je tujec v koči...



Naročil je večerje, jedel, pil...

Govoril malo je, tobak kadil...



Ko plačal je, denarnico odpiral,

skrivnostno name gost se je oziral...



Ah, imel je cekinov polno pest...

In vrag tedaj mi je zadavil vest...



Gospod sodnik, uboga jaz sem žena,

na pol udova, reva zapuščena.



V Ameriki moj mož Andrej živi.

Glasu o njem že dvajset let več ni...



Ze dvajset let o njem več nisem čula.

Gotovo ga lopata je zasula...



Gost moj ima cekinov polno pest...

Sam satan mi preslepil bil je vest...



Stoji pred njim tam vina polna kupa.

Jaz naskrivaj mu vsujem vanjo strupa...



Zakaj si zmešal pamet mi, o Bog?

Zakaj si, satan, zvabil v svoj me krog?



Izpil je, pa ni dolgo več govoril...

In danes zjutraj strup ga je umoril...



Umira, vzdihne: »Jaz sem tvoj Andrej!

Zakaj povedal nisem ti poprej?!



Pritajil sem se samo, te poslušal;

poslušal, gledal sem te in izkušal...«



Obesite me! Samo to želim, g

ospod sodnik! Naj skoro dotrpim!





BALADA O SV. MARTINU



Uh, kaka zima! Sto volkóv!

Nocoj ne pridem živ pod krov.



Kako, ti ščip, z nebes se smeješ!

Le škoda, da kar nič ne greješ.



A kod, Boštjan, si zášel, kod?

Nemara to ni prava pot...



Sneg mete... ostra sapa piše...

In krog in krog nobene hiše!



Pač! nekaj tukaj le stoji...

Kapelica je – se mi zdi.



Kapela svetega Martina,

patrona ljubega mi vina!



Da nisem ga tako rad pil,

nocoj bi tukaj ne nočil...



A ti, svetnik, mi ne zameri,

če tožim ti... pri moji veri!



Veš, imel kočo svoje dni

še lepšo jaz sem nego ti.



Zdaj ni več moja tam na Griči –

prodali so mi jo biriči.



In zdaj razcápan je berač

in bos ko gos Boštjan, kovač.



Vsak pes oblaja me na cesti...

Glej, od mrazú se moram tresti.



A ti se zime ne bojiš,

vsak dan obleko tu deliš.



Še mene s plaščem zdaj ogrni,

če treba, Bog ti ga povrni!



Ne sekaj z mečem ga čez pol!

Daj celega, saj ves sem gol!



Tako... tako! Kako se sveti!

Oh, škoda ž njim se je odeti...



Od pêt do vrata ves je zlat...

Da ne bi vzel ga kak mi tat!



Ljudje od pragov nas podijo –

svetniki še za nas skrbijo.



Kožuhe môlji skopcem žró,

a nago naše je telo...



Kako me greje!... Naj počijem,

v tvoj plašč ovit tu v kot se skrijem...



In ko zastavil se je dan –

bil zmrznil je berač Boštjan.





PONOČNA POTNICA



Po nebu ščip plava,

šumi, šumi Drava...

»Prepelji, brodnik, me takoj!

Oh, meni mudi se,

in preden zdani se,

mi daleč je priti nocoj.«



Po nebu ščip plava,

šumi, šumi Drava...

Čez reko čoln črni leti.

A potnica pozna,

velika in grozna,

z brodnikom v njem tiho sedi.



»Telo ko kost suho

zavijaš v rjuho;

mrtvaški iz ust diše ti puh!

Pod čelom prikrita

dva ogla gorita...

Živ človek si, ali si duh?«



»»Kaj znoj si otiraš?

Kaj v me se oziraš?

Naprej, naprej tiraj svoj čoln!...««

In žena vzravna se,

glej, veča se, rase –

ves čoln že je skoraj je poln.



Po nebu ščip plava,

šumi, šumi Drava...

Pri bregu! Čoln butne na kraj...

»Kdo tujka si grozna?

O, potnica pozna,

brodnino odštej mi sedaj! –«



»»Za manoj smrt bleda,

puščoba in beda,

strah, stok in drget pred menoj!

Kdo tvoja sem druga?

Ime mi je – kuga!

Nocoj grem na desni breg tvoj!



V vsak dom se odpravim,

ljudi vse podavim...

A tebi naj milost storim!

Ne boš čul vpijočih in gledal ne mročih –

zdaj prvega tebe vmorim!««





SPAK



Žari na vzhodu jutra svit,

Tomaž pa ribe gre lovit.



Meglen nad morjem pajčolan,

In čoln se ziblje tja črez plan.



Veslá Tomaž, vesel veslá,

saj danes zopet rib prodá!



Pa vzame sak in ga spusti

v globino... Vzdigne – kaj nič ni?



Spusti ga drugič... Zopet nič?

"To mi nagaja sam hudič!"



Spusti v globino tretjič sak...

"Hoho, sedaj je pa težak!"



Kaj vzdigne?... Kozla črnega!

Ustraši se, obrne ga ...



Res, kozel črn je in rogat,

ves kôsmat, grdogled, bradat!...



Kako Tomažu se reži!

Kako žarijo mu oči!



Prekriža se Tomaž – in spak

sam skoči v morje. Bil je vrag.





RIBA NE GRE IZ MREŽE...



Pa sem šel, pa sem šel

davi ribe lovit,

s sakom k morju sem šel,

ko se delal je svit.



Pa sem ribo ujel, zlato ribo, juhé!

Kaj zdaj ž njoj bi počel,

ko iz mreže ne gre!



Ah, nedolžna ti stvar!

Pa me res že skrbi!

Bog ve, ni li kak čar,

ki me kdaj pogubi?...



Pa saj riba ni to,

nisem v sak je ujel –

tam gredoč pod gorój

sem dekleta objel.



Stala, prala je tam

ob pobrežju, in jaz

bil z Ljudmiloj sem sam

in objel jo čez pas...



Tiho vse kroginkrog,

samo morje šumí,

pljuska nama do nog,

jaz ji gledam v oči...



In skočilo tedaj

mi deklè je v srcé...

Kaj počel bi sedaj?

Iz srcá mi ne gre!





»DVE SESTRI!«



Dve skali štrlita iz morja,

in morje krog njiju šumi;

in sonce obseva ju zlato,

in mesec nad njima gori.



Dve sestri Sesljanki ljubili

sta ribiča. Mlado srce

gorelo obema za fanta

je lepega... Dvojno gorje!



Hodili zaljubljeni sestri

sta k sinjemu morju vsak dan,

ko mimo veslal je tam ribič

na čolniču svojem v pristan.



Stojita na bregu dekleti,

in ribič po morju vesla...

in sestri se mlajši izvije

obupnosti vzdih iz srca:



»Pokaj se boriva med sabo?

Ne bodi ni moj niti tvoj!

Veš, kaj? Ljubosumnosti mukam

naj konec bo, sestra, nocoj!«



»Prav praviš!... Glej, morja pod nama

grob zije globoki odprt!

Skočiva vanj, sestrica draga!

Pripravljena iti sem v smrt!«



In skočita v morje objeti

Sesljanki zaljubljeni vznak...

Zapljuskajo temni valovi

nad njima... Pokrije ju mrak...



Dve skali štrlita iz morja,

»dve sestri« še naše tam dni...

In sonce obseva ju zlato

in mesec nad njima gori.





RIBIČ TOMAŽ PA KAPUCIN



Pa sva peškat šla pod Miramare

v noči jaz in sosed moj Kondare.



Sčip je nama žolt z nebá sijal,

vetrič svež je nama barko gnal.



S krepkimi rokami sva veslala.

Tiho vse, le voda je šumljala...



Sredi miramarskih tam pečin,

glej, stoji pred nama kapucin!



Kapucin suh, osivele glave

in visoke, sključene postave!



Dolga kuta mu odeva stas,

bela brada pada mu čez pas.



Gledava ga, s čolnom obstojiva...

Strah je naju skoro, pa molčiva ...



Pa se ojunačim, prašam: »Hej,

duh si ali človek živ? Povej!«



»Klošter stal je tukaj v starem časi« –

kapucin zamolklo se oglasi –



»jaz pa bil nepošten sem ključar

in za sebe shranjal sem denar!



Tukaj skril sem bil ga pod pečino

poneverjeni zaklad v globino.



Greh teži mi dušo še sedaj...

Brez miru trpim, ne morem v raj...



Kdor zaklad moj našel in ga vzel bi,

dušo mojo brž iz vic otel bi!«



Reče in izgine kapucin.

Midva pa vesela do skalin.



Iščeva in kopljeva... V votlini

zableščijo nama se cekini!



Ha, beneški bil je lep denar!

Hvala ti, menih, za skrivni dar!



Vzdignila zaklad sva, ga zapila

pa za kapucina sva molila.



Od tedaj ga ni nič več nazaj...

Bržčas je odišel v sveti raj...



Vsem nam bilo prav je: kapucinu

v raju, nama pa pri sladkem vinu!





KAŠLJAN IN BOŠTJAN



Ribe lovita Kašljan in Boštjan

na morju širokem... Prihruje orkan



pa biča valove, in morje šumi,

divja kakor tur in se peni, besni.



In huje in huje razsaja vihar

in groma razlega za vdarom se vdar.



Gorjé, vama ribiča, danes, gorjé!

Valovom kos vajine niso roké.



Ah, morje se s čupoj ko z žogoj igrá

in meče jo semkaj in luča jo tja...



Veslajta, veslajta! Ze padla je noč...

Čoln bliža se, bliža se vama pomoč...



"Le enega vaju v svoj sprejmemo čoln!

Obeh ni mogoče... Nas samih je poln...



»Odločita brž se! Kateri nocoj

iz vaju rad videl še živ bi dom svoj?



Pa skoči k rešiteljem ribič Boštjan.

Sam v čupi bori se z valovi Kašljan...



Bori se z valovi obupan, potrt

in vidi pod sabo pogubo in smrt...



Za drugom nezvestim ozira se tam...

Zapustil ga je pa se rešil je sam...



Boštjan pa na barki rešilni sedi

pa gleda, kako se tovariš bori...



In vidi Kašljanovo strašno gorjé...

Zaskeli, zaboli od sramú ga srcé...



»Sebičnik sem! Šleva sem podla! Fej, fej!

Zapustil sodruga v nesreči sem tej!



"Ne, ne, ne! Brez tebe ne pojdem domov!..."

Pa vrže Boštjan se v vrtinec valov



pa plava h Kašljanu skoz noč in vihar.

Kaj klici rešilcev, njih čoln mu je mar!



„H Kašljanu, k prijatelju, smelo naprej!"

In dojde ga... V čupi pri njem je že... Hej!



Objameta se, in obema oči

od radosti solza skali, porosi.



Spet skupaj veslata Kašljan in Boštjan.

A s čupoj igra se na morju orkan.



Tri dni, tri noči se borita samá...

Dlani so krvave... Nikjer ni bregá...



Kam žene čoln jima po morju vihar –

kaj ribiča vesta! Kaj jima to mar!



Ob bregu beneškem črez tri jima dni

obstala razbita je čupa... Molči



vihar in spet mirna morska je plan.

In v čupi ležita Kašljan in Boštjan.



Objeta ležita... Kaj mar jima srd viharja!...

V zvestobi zdaj druži ju smrt.





MORSKE FATE



Na podvečer Treh svetih kraljev,

ko zvon polnoč oznanja z lin,

čez morje priveslajo fate

v steklenih čolnih pred Devin.



Privežejo ob skalah čolne

pa naglo stopijo na breg

prelepe fate, vile morske,

v tančicah belih kakor sneg.



Pa razpršijo se po vasi

opolnoči na vse strani;

pred vsakim pragom oglasi se

za hip po kaka morska hči.



In blagoslavljajo jih fate

vaščane dobre tisto noč,

preklinjajo ljudi pa zlobne

in jih kaznujejo gredoč...



Na predvečer Treh svetih kraljev

gre k bregu ribič Radovan,

da vidi krasne mlade fate,

ki pridejo čez morsko plan.



In čaka ribič na obali,

za skaloj skrit stoji, sloni...

Srce mu mlado bije burno,

in morje tik pred njim šumi...



Polnoč!... In, glej, stekleni čolni

priplavajo trije pred breg!

Na njih sedijo fate morske

v tančicah belih kakor sneg.



In gleda ribič vile krasne,

nemirno bije mu srce...

Oh, če opazi ga katera,

izgubljen je nocoj, gorje!



In Radovan jih gleda fate,

kako se izkrcajo,

kako ta bitja nežna, vitka

ne stopajo, le plavajo...



Ta ljubka angelska obličja

in čar prelestnih teh teles!

Pod haljami brsteče prsi...

Priplavale so iz nebes?



Ni dihati ne upa skoro

si mladi ribič Radovan...

Zdaj skoči iz čolna zadnja fata

pred njim na prodnati pristan.



In skoči – pa zašepa vila...

Na skalo sede si počit,

na skalo, za kateroj ribič,

ubogi Radovan, je skrit...



»To skalo si zapomnim dobro!

Zaznámujem si brž jo zdaj,

če s hromoj nogoj še povrnem

počivat semkaj si kedaj!«...



Iz las si sname zlato iglo

in mahoma jo zasadi

globoko v srce Radovanu

pa ga pri priči umori.





BOŽJA POT V BARBANO



»Greš, ljubica, z mano na božjo pot,

k Mariji v Barbano na božjo pot?

Po morju bo barka letela,

ko da bi peruti imela!«



»Oh, morja bojim se, bojim se vetrov,

bojim se razburkanih strašnih valov!

Lahko bi gredoč potopila

se ladja — in jaz utonila!«



»Ne veš, kak zvonovi pojó tam lepo,

čez otok barbanski kako tam pojó!

Čez tihe lagune sanjave

odmevajo v sinje daljave...«



»Bojim se razburkanih morskih valov...

Bog ve, če bi kdaj se vrnila domov... S

am romaj pa prosi Marijo

še zame za milost!... Adijo!«



»Ne greš? Res ne greš?... No, poromam pa sam

in molilil za tebe in sebe bom tam!...

Pa enkrat še pridem ponoči

te vabit na božjo pot h koči!«



In prišel je... Noč... In vihar je divjal...

In ribič pod ljubice oknom je stal:

»Vem, dekle, zakaj si v Barbano

se branila romati z mano!



Ni res, da se burnega morja bojiš!

Za drugega, dekle nezvesto, goriš,

a mene več ljubiti nočeš!

Poslednjič te vabim: Kaj hočeš



nemara z duhovi oditi nocoj,

na morja globoko dno hočeš z menoj?

Tako je lepo v globočini,

tak mirno v podmorski tišini!



Greš, ljubica, z mano na božjo pot,

k Mariji v Barbano na božjo pot?

Vigilije zame pojó tam

in črne zdaj maše beró tam.«





III





MI VSTAJAMO



Mi vstajamo! In – vas je strah?

Pokaj tako hrumite!

Slovana se bojite?

Teži vam dušo huda vest?

In vest vam stiska jezno pest?

Bojite se – osvete

od množice neštete?



Mi vstajamo! Ni ljubo vam?

Mi vstajamo gotovo

v življenje svetlo, novo.

Nič več ni drag nam spanja mrak,

na delo vodi nas korak;

noč temna je za nami,

svobode svit nas drami.



Mi vstajamo... Poslednji čas!

Mi nočemo umreti,

mi hočemo živeti!

Iz svojih vstajamo moči,

četudi smo pozni, mladí:

Kaj uk je zgodovine?

Bodočnost je – mladine.



Mi vstajamo, mi vstajamo!

Če še tako hrumite,

če še tako kričite!

Pokaj tako jezite se?

Nas morda res bojite se? –

Napredek in prosveta,

to naša bo osveta!





ČUJ, VETER PIŠE RAZDIVJAN...



Čuj, veter piše razdivjan

čez tuje zemlje cvetno plan...



To ni vihar, ni piš vetróv –

to glas nemirnih je duhov!



Pradedov to glasovi so,

pradedov to duhovi so...



Vzdihujejo in jočejo,

čez dol in goro stočejo:



»Kjerkoli sonce sije tod,

naš nekdaj je prebival rod.



Sedaj tod tujec širi se,

ošabno nam šopiri se...



Premehki pač mi bili smo,

da zemljo mu pustili smo...



Tedaj pa je nasilnik naš

pod jarem upognil tilnik naš...«





SOPOTNIK

Maglaj



Govôri, le govôri,

tovariš novi moj!

Ne veš, kako mi prija

prekrasni govor tvoj.



Kar smelo turban pestri

na glavi ti sedi!

Obleka slikovita

baš divno ti stoji.



Zdaj noge graciozno

podkrižal si... lepô!

Še čibuk dragi v usta,

pa kádiva... tako!



Z obraza že ti čitam,

da moslem ti si vnet;

Jeruzalem je – Mekka,

vzor tvoj je Mohamed.



Govôri, oj govôri

premili jezik svoj!

Kaj meni Mekka tvoja,

kaj meni turban tvoj!



Tvoj jezik moj je jezik,

čuj me, prijatelj ti!

Slovanska sva si brata,

ej, ene sva krvi!





V HUSREV-BEGOVI DŽÁMIJI

Sarajevo



»Sezuj se!« opomni me hodža,

»prijatelj, dom ta nam je svet;

sam Allah tu moli se višnji,

časti se njegov Mohamed!«



V mošeji sva krasni... a tiho!

V molitvi vtopljeni so baš;

na čilimih klanja do zemlje

z beračem se vred bogataš.



Skoz kupolo sonce poldnevno

na vernike sije z nebes;

na turbane pisane sije

in vmes na rdeč kje kak fes.



Na ustnih trepeče jim »Allah!«

Na vzhod pa jim zrejo oči...

O, kaka goreča molitev

iz duše globin jim kipi!



Ne moti vas »tujec« edini,

stoječi med vami neznan?...

Ah, videti hotel sem samo,

kak Allaha moli Slovan.



Po svoje jaz – vi pa po svoje

kot bratje častimo Boga;

molitev je dobra i vaša,

če dobrega vzdih je srca.



Skoz kupolo sonce poldnevno

na brate dol sije na nas...

Le môlite, skoraj da pošlje

nam Allah naš veliki čas! –





V BAZILIKI SV. MARKA

Benetke



Ne, ne! Kdo pač tukaj bi môlil!...

Ob marmornem stebru slonim,

s krasotoj, bazilika tvojoj

oči naj, srce si pojim!



ZIató, srebró, marmor, dragulji...

Vse v skladu se bajnem blišči,

vse narodu svetca San-Marka,

Venéciji otca, slavi.



Kdo znal vsa imena bi slavna

stvariteljem slavnim teh slik!

Kdo gor tam na svodu visokem

sestavil je ta mozaik?...



Ne, ne! Kdo pač tukaj bi môlil!

Tu gledati moreš samo...

Pač! Vitka signora kraj mene,

glej, čita mi v knjigi lepó!



Berilo pobožno, seveda!

Zamaknjena vanje je vsa...

Pogledam... v platnicah rdečih,

oh, Baedeker, tebe ima! –





RUSKA VAS



Dolga vrsta hiš lesenih,

kmečkih koč in nizkih streh...

In otožnost, zapuščenost –

ali kaj? – leži na vseh.



Sredi sela mala cerkev,

sama tudi iz lesa;

in na kupoli, na križu

nič ne sveti se zlatá.



Cesta črna, cesta prašna

vije se skoz tiho vas;

čredo konj po cesti žene

dečko mlad in svetlolas.



Za vasjo v rudečih srajcah

truma delavcev stoji,

tam na njivi v soncu žarkem

grude tolčejo bosí.



Kmet bradat v kaftanu belem

plug ravná po brazdi svoj...

Gledam starca, pa mi zdi se,

kakor da je sam Tolstój...





NA VRABČJIH HRIBIH

Moskva



Tisočlistnata pestra ti roža Moskvá!

Ko na gredi brezmejni tu svoji

pred menoj se razcvitaš, a sonce z nebá

samo čudi lepoti se tvoji.



Kje umetnik tvoj toliko barv je jemal,

ko te slikal tak živo je bojno?

Je-li čilim si vztočni za vzor bil izbral,

zrl je v mavrico pisanosojno?



Sred zelenih alej, sred zelenih vrtóv

hiš nebroj je naslikal mi belih;

tu streh modrih, rdečih, zelenih stolpóv,

okrog Kremlja zidov počrnelih...



A za križe in kupole svetih cerkvá

on cekinov cel kup raztopil je,

z rumenilom bleščečim, s sijajem zlatá

vse po vrsti jih krasno oblil je...



Ah, zahaja že sonce... Pod sinje nebo,

kak povsod to zlató se leskeče!

Po vseh križih in kupoloh kakor v slovo

žarkov zadnjih poljub tam trepeče...





POTOK IN MORJE



Teče v morje potok, teče,

po skalovju žubori,

pada v morje ves otožen

pa šumlja in govori:



»Morje sinje, neizmerno

in globoko morje! Glej,

v tebi siromak izginjam

in izgubljam se poslej!



Ko kristal, jaz čist in bister

moram zdaj spojiti se

s tabo, temno, slano morje,

s tabo v eno zliti se!



Še trenutek – pa umrjem...

Ni me več, nič več! Kako

bridko je prestati biti!

Težko je s sveta slovo!«



Pljuska morje ob pobrežje,

pljuska, peni se, šumi

pa potoku v strugi skalni

se zasmeje, zabuči:



»Kaj mi tožiš, kaj vzdihuješ,

potok bistri, mali moj?

Žal ti je, da v vodi moji

spajaš v eno se z menoj!?



Kaj bi bil ti sam brez mene!

Kaj bi bil ti sam? Povej!

Sonce bi te izsušilo,

brez sledu umrl bi, glej!



Brez sledú bi sam usahnil!

Z mojimi valovi zlit

z mano vred živiš še dalje

neizmeren, vekovit!«





JUTRNJA PESEM RIBIČEVA



Plavaj, čolnič, plavaj

čez zeleno plan!

Jadro je razpeto,

svita se že dan.

Dobro jutro, morje!

Oj, kako ležiš

mirno, veličastno

pred menoj! Še spiš?

Morje, sinje morje!

Ribič srečen ni,

kadar te ne vidi

s svojimi očmi.

Ti si moja mati,

ti za mé skrbiš,

dan na dan me hraniš,

z ribami rediš.

Ti si moja njiva,

vrt si plodovit,

čolnič moj te orje,

ko zasije svit;

čolnič moj te orje,

ko ugasne dan,

in ko krila črna

noč razpne čez plan...



V gori kraševiti

hišico imam –

ženi in otrokom

kaj naj jesti dam?

V portič grem pa sedem

v čolnič svoj, in, hej,

vzamem veslo v roke

pa veslam naprej

na široko morje,

z vetrom vred letim,

na širokem morju

mrežo tam spustim

v globočino modro.

Kak vesela lov!

S polnim čolnom vračam

se zvečer domov...



In če mi na srce

leže črn oblak,

če potrt, obupan

tavam siromak:

ti mi, sinje morje,

srce razjasniš,

ti me potolažiš,

ti me razvedriš!

Kaj, če od veslanja

žuljava je dlan!

Plavaj, čolnič, plavaj

čez zeleno plan!





O, MORJE...!

Devin pri Trstu



O, morje!... Ko neskončno hrepenenje

razlivaš se v daljavo pred menoj

nemirno, vekovito ko življenje.

Zamaknjen v čar sem tajnoviti tvoj.



Kako slovesno nad teboj leskeče

se in bahantsko uka jasni dan!

Pod solnčnimi poljubi vsa trepeče

zrcalnosvetla, valovita plan.



O, morje! Poezijo čudovito

jaz tvojo pijem z žejnimi očmi;

opojen s silo tvojo bajevito

moj duh ko čoln črez sinjo plan leti.



Z razpetim jadrom plava; plava, plava,

vse dalje, dalje plava, v nedogled...

V brezbrežnost širi se pred njim daljava,

v neznane kraje tja, v pravljični svet...



Kje sem? Kod plovem? Kam si me zanesla,

ti čarovita, svetla morska plan?

Gnan od vetrov letim, letim brez vesla...

Je li resnica ali diven san?



Tako bi gledal te, o morje moje,

in gledal te in gledal dan na dan,

zamaknjen v čare in lepote tvoje, z

amišljen v tvojo sinjevito plan.



Tako poslušal tvoje bi valovje,

ki pljuska in se peni in šumi,

zaganja se in buta ob skalovje,

poljublja ga, objemlje in ječi.



In ne nagledal bi se te nikoli,

pa naj bi gledal te do konca dnij!

In ne naslušalo uho po volji,

nikoli bi se tvojih melodij!





TEMNI NAUKI — POJASNJENI



»Mladina preljuba, ti zlati up naš,

pripravljaj se resno za zrele dni svoje!

S krepostmi srce si, značaj okrašuj,

z modrostjo si, z znanjem glavó napolnjuj!

In – srečno življenje bo tvoje...«



Prekrasno, prekrasno! A kaj da, možje,

odkrito bojite se vi govoriti?

Denar je najbolj spoštovana krepost

in znanost najboljša, najvišja modrost:

umeti bogastvo množiti.





BOŽIČNA PESEM SIROMAKOVA



V palači svetli nisi rojen bil,

zaplakal prvič si v pastirski koči;

in v zlato zibel položila ni

te mati tvoja revna v hladni noči.



Od Betlehema je trpljenja pot

do Golgate se vila tvoja kruta,

uboštva, borbe, mučeništva pot

z bodečim trnjem, kamenjem posuta.



Bil siromak si žive svoje dni!

Tovariš naš zato si na vse čase...

A, ki živé od žuljev naših rok,

imeli bi te radi vsega záse.



Imeli radi bi, da ti igó,

v katero vklepajo nas siromake,

bi blagoslavljal jim, pomagal jim

goniti nas na truda polne tlake...



Ne! Ti si naš – mi bratje tvoji vsi,

kar nas zatirancev po svetu tava,

kar sužnjev nas brezpravnih nosi svet,

kar hira nas in strada in zmrzava.



Le kdor občutil sam je kdaj gorjé,

trpin mu, brat njegov, v srce se smili;

in v kočah, ne v palačah še vsekdar

človekoljubi so se porodili.





DVA POGREBA



To so včeraj zvonili, zvonili!

In pomikal se dolg je sprevod;

»Miserere« prepevali krasno

s svečeniki so pevci vso pot.



In pogreznili krsto so drago

z vsemi venci do groba globin;

in zapeli so spet in zvonili –

pokopán je bil mož bogatin.



Tudi danes zvonijo – pa manje,

in pogrebcem se skoraj mudi;

z nepobarvanoj krstoj, brez vencev,

četvoríca tja k jami hiti.



Vse je tiho. Mrliča pa spremlja

le vdova in dvoje otrók...

Pokopali ubogo so paro...

Nič ni petja... ihtenje in jok.





VEČERNA MOLITEV SIROMAKOVA



Beračev Bog in bogatinov!

Ti veš, kako se mi godi.

Olajšaj mi življenja breme!

Pretežke me teró skrbi.



Ah, prva skrb in misel prva –

to kruh je, ko se prebudim;

in skrb poslednja – kruh vsakdanji,

ko zvečer truden ves zaspim.



In ko ubijam se pri delu,

ko kaplja vroč mi s čela znoj,

na ženo mislim, na otroke,

na grenki njihov kruh in svoj.



In kaj – skrbi me – če prezgodaj

mi obnemorejo roké?

Kaj s svojci ljubimi počel bi?

Glad pride v hišo, smrt? – Gorjé!



No jaz ne molim le za sebe –

o Bogi sebičnik nisem tak –

za siromake vse te prosim,

trpin se smili meni vsak.



Glej, tamle vštric moj sosed mladi

prekrasno ima hišo – grad!

Zlatá podédoval je kupe,

zlatá priženil celo kad.



In noč in dan zdaj premišljuje,

kako zapravil bi denar,

kako užival bi bogastvo...

Ni li on tudi revež mar?



Poglej, o Bog, še tam soseda,

kaj v sreči svoji on trpi!

Olajšaj mu bogastva breme,

olajšaj tudi mu skrbi!





DELAVČEVA PESEM O PREMOGU



Globočje in globočje dol v prepad...

Bojiš li vožnje se pod zemljo čudne,

ko peljal bi v vodnjak se, bratec moj?

Kaj, če utrga se železna vrv?

In vse to pade z viška zdaj tja dol

globoko več sto metrov... Ni to šala!

Otročje misli in otročji strah!

Kajne, tovariš? Kdor se rad boji,

pod zemljo ta ne hodi kruha iskat...



Na dnu. Na vse strani gredo hodniki

ko rovi krtovi. In delavci

ko krti črni se razhajamo.

Temnejša in tesnejša pot čimbolj.

Soparno je in dihaš tukaj težko.

Vročina raste... Bližamo se peklu?

Da, pekel tu je nekaternikom;

hudo se pokorijo v njem za greh,

da hočejo živeti in pa jesti...



Brlijo lučke blede v zágati,

ko vešče po močvirju ti migljajo...

V polmraku pa se gnetejo možje

do pasa nagi, mladi, žilavi;

in kopljejo in izkopavajo

in ga vzdigavajo iz temnih jam –

zaklad podzemski, »črni diamant!«...

Kdaj pač si zelenelo, drevje ti,

in kdaj cvetelo – kdo nam to pove?

In kdo bi vedel zdaj imena tebi?

A isto sonce kakor naše dni,

prav isto sonce grelo ti je debla

in isto sonce ti poljubovalo

košate glave, vrh bujnorasle;

in isto sonce barvalo ti listje

in naše sonce barvalo ti sad...

A v senci tvoji hladni tiste dni

počival ni še delavec od truda;

ob deblu tvojem slônel ni pastir,

da piskal bi na piščal tenko svojo;

na klopi pod zelenoj strehoj tvojoj s

edelo ni zamišljeno še dekle

in pelo pesem o ljubezni mladi.

Pod tabo j človek mislil ni še misli

velikih, močnih svojih in globokih;

uganke bitja večne ni rešaval...

A človek tudi ni moril človeka...

Pač mnog vihar drevil je preko tebe,

divjal ob tebi, lámal veje tvoje...

In vekov te pokopal je vihar!

Globoko v zemlji zdaj ležé ti debla

po grobih, skritih tisoč, tisoč let,

okamenele, puste mumije,

telesa brez življenja in krvi,

ko kralji slavni v piramidah starih...

In dalje krti rijejo pod zemljoj

in mečejo krtine velikanske

iz globočine kvišku dan na dan.

Zamazana in črna so jim lica

in s čela teče znoj jim curkoma...

Zamolkel slišiš včasih govor vmes,

tu vzdih, tam kletev, smeh in tu dovtip...

Oglaša se iz dalje dinamit...

A pesem glasna ne odmeva tod...

Svetilke blede svetijo pri delu –

drugod je tema, tema kakor v grobu.

Tam gori pa na vrhu sije sonce,

v svetlobe morju koplje se priroda;

in trava, žito zeleni in drevje;

in rože pisane cvetó po vrtih.

In človek trudi, peha se za kruhom;

a peha se in trudi v žarkih sončnih...



Naprej, naprej!... Utrujeni in lačni

odhajajo iz jam premogarji,

potrti ko jetniki, bledih lic...

Molče koraka truma jih po cesti;

pomičejo ko senčne se prikazni.

In sonce samo njihovim očem,

navajenim podzemskega mraku,

presvetlo sije že in prebleščeče...



Kaj mar jim sonce in kaj mar jim dan!

Za kruhom svojim mora siromak –

svetloba, užitek, ah, to je za druge!...

Le idite! Že čaka vas obed.

Pod njim se miza sicer ne šibi,

ne bo predolgo se muditi treba...

Le idite krepčat se in počivat

za novi težki trud!...



Naprej, naprej!

In jama spet požira nove čete

spočitih mož v prepad svoj nenasitni.

In ista pesem dan za dnevom...

Stojte!

Počasi, vi premogarji predrzni!

Pod zemljoj spava demon silen skrit.

Gorje, če ga z razgrajanjem zbudite!

On gospodar bogastev je podzemskih

in on lastnik premoga samega.

Gorje, če se zbudi! Osveti se,

če vas zasači, vas razbojnike,

če najde vas tatove tihotapske,

ki prišli ste zaklade mu jemat!

Kako jih čuval veke je neštete!

On sam je vedel zanje, nihče drug.

On sam jih gledal je, on sam zaklepal,

on sam s ponosom se jih veselil...

In zdaj priplazi človek se do njih,

ta zvita stvar, prekanjena in zlobna!

In z lakomnimi gleda jih očmi,

z umazanimi grabi jih rokami

in vlači jih na svetlo te zaklade!

Gorje, če se predrami skopi škrat!

Užge vse pline svoje smrtonosne,

ki hrani jih pripravljene za vas.

To bode blisk in grom, potres pod zemljoj!

In v pekel vam goreč prečara jamo

in v hipu vas pobije jezni duh...



In tisti dan bo žalosten in grozen...

In iz prepada temnega na vrh,

kjer sije sonce, kjer življenje utriplje,

gor, gor vas spravijo tovariši,

mrliče, ki vas težko bo spoznati,

vas stokajoče v bolečinah strašnih,

umirajoče mučenike dela...

In pride večer preturoben, bridek...

Gorele bodo bakle mnogobrojne

in v mrak bo svetil njih krvavi žar...

Po cesti vil se sprêvod bode dolg...

Pri krsti krsta črna... »Miserere«...

Zastava delavska, zavita v flor,

vodila vas bo k večnemu pokoju

pod zemljo spet... Zvonovi bodo peli

tako otožno, da bi jokal kamen...

Ah, kaj porečejo pač žene vaše?

In deca vaša, kaj poreče takrat?





KADI SE NJIVA...



Kadi se njiva razorana...

Po rázgonu koraka kmet,

zajema v sevnici semena,

po brazdah meče ga gredoč.



In rada in pa poželjivo

sprejemlje zemlja seme to;

vsesava v krilo ga skrivnostno,

kjer zlati bode klil zaklad...



Kadi se njiva razorana,

po brazdah seme seje kmet...

A mislec seje misli svoje;

po dušah živih seje jih.





JAZ



Strah pred menoj te mar je, strah?

Razuma božjega nositelj,

prirode smeli ti krotitelj!

O človek, ti trepečeš plah!

Sam polbogá veličaš sebe –

močnejši kdo je li od tebe?

Poglej mi, veleum, v obraz:

Jaz, moč prirodna, to sem jaz!

Veliki človek, kdo pa ti si?

Ti meni gospodar – še nisi!

Ti meni to si, kar črvìč,

ti meni majhen, pust si – nič!

In s tem ničesom kadar koli

igram se jaz po svoji volji.

Če hočem, s tajnoj ti rokoj

potresem zemljo pod teboj:

in pokajo kosti ji, skale,

ki prej so trdno se držale;

in tla se zemska zibljejo

in majejo in gibljejo

ko morska raven valovita,

če burja biča jo srdita ...

In kar gradiš si, »zemlje car«,

na tleh nestalnih – kaj mi mar!

Ta mesta tvoja in palače,

po kterih znanost se uči,

umetnost sveta se slavi –

otročje meni so igrače!

Če hočem, samo eden hip –

in vse razrušim v prah in sip.

Porušim cerkve ti ponosne,

pagóde stare stolponosne;

in džamije razsujem v prah

in sinagoge ti na mah.

Poderem tvoje žrtvenike

in ž njih svetnike in malike;

ti sam pa iz razpadlih hiš

berač brez strehe mi bežiš...



O, ne preklinjaj mi »očeta«,

o, ne preklinjaj mi – Boga!

Ne »oče«, ta ni brez srca,

brez krivd ne tepe on deteta.

Ne! dober oče ne podi

otrók iz hiše sred noči,

iz sladkega ne drami spanja,

ne goni jih iz stanovanja

polnagih venkaj v mraz in mrak!

Iz postelje na cestni tlak

slabotnih porodnic ne meče,

ko dete v krilu jim trepeče.

Očetu smili se bolnik,

svet mu njegov je žalni krik;

čez prag otroka, ki umira,

ne vlači oče in ne tira...

O, ne preklinjaj mi Boga!

Ne »oče« – jaz sem brez srca,

jaz, moč vsemirna, moč prirodna,

in tebi, človek, moč usodna...



Trepečeš!? Ti se me bojiš?

Sovražiš me in me črtiš?

Čemú? Ne delaj mi krivice!

Kdo sem? Poglej mi bliže v lice!

Sedaj sem Brahma, stvarnik tvoj,

ustvarjam z modroj ti rokój

svet poln življenja, velekrasja,

svet poln razuma in soglasja.

A zdaj sem Siva, ki ta svet

prevračam v kaos divji spet.

A nisem Brahma niti Siva,

le moč prirodna jaz sem živa!

In ne ustvarjam ti svetóv,

ne uničujem jaz jih vnov –

le gibljem se brez prenehanja,

od vekov večno brez prestanja...

Ne vem, kaj je življenje, smrt,

neznana srd sta mi in črt,

a tudi ne poznam ljubezni;

ne vem, kaj je dobróst in zlost,

ne vem, kaj greh je, kaj svetóst,

poznam le – zakon svoj železni;

nepremakljiv, strog, večen je

in trd, neoporečen je!

Kdo sem? Le premotravaj me,

spoznavaj, proučavaj me –

zabava krasna, duhovita –

do dna spoznal ne boš mi bita!

Jaz sužnja tvoja? Rob ti moj?

To večni je med nama boj.

Komu na prid, kdaj boj konča se,

ki z novoj siloj vsak dan rase?

Kdo sem? Kdo pač razreši dvom?

Vesoljnost jaz sem, ti – atom.





LUČ IZ NESKONČNOSTI



Iz neskončnosti luč!

Ti me gledaš,

ti me vabiš – odkod?

Si li žar porodivše se zvezde,

vzplamenivše na novo v vsemiru

na ukaz vsemogočne moči,

vsemogočnega, večnega Brahme,

ki zažiga življenje,

ki ustvarja svetove iz sebe,

kadarkoli, kjerkoli baš hoče?

Si odblesk li življenja

utripajočega burno

in poljočega bujno

na telesu svetovnem neznanem?

Ali plamen poslednji si morda

v nič razpadsega stvarstva in v kaos

razpršivše se zgradbe,

umotvora,

organizma, ki ni več potreben?

Kaj si, luč? Kdo to ve!

Zrem porod li? Življenje?

Ali smrt?...



Ti pa svetiš in siješ

mi iz bajnih prepadov.

Glej, in vendar in vendar

ti dospela si k meni

po neskončnosti poti

sem do mojih oči,

do duha in do mojega čustva..,

Ti uganka si meni,

jaz uganka sem tebi!

Toda, midva oba sva le – eno!

In obadva le majhni sva iskri

neizmernega ognja – življenja,

neizmerne moči, neizčrpne

energije vesoljne prirodne...

In oba epizodi sva kratki

v zanimivem romanu,

ki ime mu je »kosmos«,

ki ga piše od vekov

naš največji umetnik,

naš največji poet,

genialni bog Brahma...

Luč skrivnostna iz večnih prepadov,

luč, ki svetiš v oči mi in v srce

v čarojasnih nočeh:

v osamelosti si mi družica,

ljubezniva si mi tovaršica!

Duša moja razpenja peruti,

hrepeneča vzdiguje se k tebi;

od veselja pozdravlja te, peva

ta preskromni ti psalm. –





GIZEJSKA SFINGA

Gize



Jaz gledam sonce, ki poljublja z žarki

gorečimi kamniti moj obraz;

jaz gledam zlate zvezde v jasni noči,

nebeškega azurja gledam kras.



Puščave mrtve gledam veličanstvo,

svečano nje tihoto in pokoj;

oblake peska žolte, ki jih goni

vihar saharski, gledam nad seboj.



Jaz gledam Nila svetega valove,

ki mimo se svetlikajo šumeč,

po domovini moji izobilje

in blagoslov na vse strani deleč.



Jaz gledam polje ravno, plodovito,

cvetoči vrt, zeleni palmov gaj;

jaz gledam mesta in felahov sela –

ves svoj egiptovski veliki raj.



Jaz gledam tisočletja, ki minila

mi pred obličjem so ko kratek dan;

jaz gledam, kak vali se mimo mene

čas v večnosti brezdanji ocean...



Jaz gledam slavne svoje stare kralje.

Ko živi mi stojijo pred očmi...

Jaz gledam žrece, ki na žrtvenike

bogovom v čast polagajo darí.



Jaz gledam, kak armade tisočglave

sovražne zbirajo se pred menoj...

Jaz gledam ljuto borbo za svobodo,

krvavi in poslednji gledam boj.



Jaz gledam, kak oskrunjajo barbari

svetišča stara naša kroginkrog...

Pozabljena sta Izis in Oziris...

In na oltarjih nov se moli bog...



Jaz gledam mir in boj, spremembo večno.

Jaz gledam temno noč in svetli dan...

Sveta uganko gledam tajnovito –

razrešiti jo trudim se zaman.



Svet!... Kaj je svet? Povej mi, zlato sonce!

Povejte, večne zvezde, kaj je svet?

Kaj pravzaprav, vsemir si neizmerni?

Kaj gledam jaz že tisoč, tisoč let?



Svet!... Gledam li izvirnik veličastni?

Mar vse to bilo je že kdaj poprej?

Vse to je bilo že? In le ponavlja

se vse iz sebe večno in brez mej?



Vse je že bilo? Ponovitev večna

je vse? Le povrnitev prasvetá?

Iz sebe same li se preporaja

v oblikah vedno istih snov ta vsa?



O, sveto sonce, in ve zlate zvezde,

molčite? Ni odgovora od vas?

Le svojo luč iz dalje tam neskončne

mi neprestano lijete v obraz?



In človek, ti pritlikavec, kaj hočeš?

Pokaj po svetu se mi trudiš tod,

pred mojimi očmi se ugonabljaš?

Kam vodi zagonetna tvoja pot?



Odkod, o človek, duh je tvoj demonski?

In kaj je misel tvoja, mi povej!

Kaj hočeš, večni puntar in razbojnik?

Kam dereš le naprej, naprej, naprej?



Tak gledam, gledam v daljo in vprašujem...

In mimo se vali za vekom vek...

Odgovora ne slišim od nikoder...

Kam mojih se vprašanj izgublja jek?



Jaz gledam z mirnimi očmi življenje,

jaz gledam smrt – in hladno svet motrim.

Sedim v puščavi, premišljujem, sanjam...

Ko modrijan smehljam se in — molčim.





GREŠNIK



Noč. V koči samotni nad Gangoj

skrivnostno še bakla gori.

Na podu sedijo menihi;

sam Buddha med njimi stoji.



Napol razsvetljeni obrazi

zamišljeno gledajo v tla.

Vse tiho ... Možje so ti, misliš,

iz onega prišli sveta.



»No, bratje« – pretrga molk Buddha –

»kdo ve še med vami kak greh?

Zdaj vprašam vas tretjič in zadnjič...

Spovedali vsi ste se vseh?



Gorje mu, kdor madež prikril bi,

zamólčal na vesti bi kaj!

Nikoli se ne bi posvetil,

ne vnišel v nirvane bi raj. –



Nobeden se več ne oglasi?

Obred že je sveti končan?...«

Še eden!... Učenec Ambattha

pred Buddho tja stopi skesan:



»Grešil sem, prevzvišeni mojster!

Grešil sem hudó, prehudó;

kako naj odkrijem ti krivdo?

V dnu duše me peče zelo...«



»»Ne boj se! Kaj bil bi pač storil?

Zavedla te vroča je kri?

Pogledal – kaj ne? – pregloboko

mladenki si kaki v oči? – ««



»Jaz mislil sem, o prečastiti!

Sam mislil sem, s svojoj glavój!

Življenja uganko sam htel je

pronikniti smelo duh moj.



Vsemira uzroka in svrhi

prodreti sem skušal do dna;

premišljal rad sam sem, pogosto,

razvoj in postanek sveta.



Resnici pogledati v lice

sem s svojimi želel očmi,

iskati z razumom je svojim

od mladih hrepênel sem dni.



In misli poletu nikoli

ograj jaz ne stavim ne mej...

Po veri brahmanov to greh je,

kar delal, žal, jaz sem doslej.



Kar v Vedah je pisano svetih,

to misliti človek le sme!

Ne globlje, ne više, ne dalje...

Kdor misli drugače – gorje!«



Le redko smejal se je Buddha,

sedaj nasmehlja se sladkó,

začudeno gleda učenca,

smehljaje mu pravi tako:



»Čemu pač nam vsakemu svojo

bog Brahma bi glavo bil dal?

Čemu bi nam duha luč sveto

tam z lučjo bil svojoj prižgal?!



Čemu imaš nogi? – da hodiš!

Za delo ti dvoje je rok:

Z razumom pa v glavi ti misliš...

A misliti zna le še bog!



Čim bolj ti sam misliš svobodno,

tem bolj si podoben – bogu,

tem bolj približuješ se Brahmi...

Le misli zato brez strahu!



Le misli, Ambattha preljubi!

Le dalje ves svet premišljuj!

Da misliti greh bi bil morda –

brahmanom tegà ne veruj!«





AHASVEROVA HIMNA NOČI



Mrači se zopet... Po obzorju širnem

že prve dolge sence begajo...

Ko katafalčne rjuhe se počasi

po gorah in dolinah vlegajo...



In tam in tam – pošast že plove črna,

sem proti meni plove črna Noč;

ko netopir na krilih velikanskih

leti pod nebom sem grozeče zroč...



Čimdalje bliže in čimdalje bliže...

Sedaj v temó sem krog in krog zavit.

In zdi se mi: ta Noč me gleda, gleda

in iz oči žari ji blazen svit...



In škodoželjno gleda me, reži se,

ironski roga Noč se mi v obraz,

češ: »Kdo premagal zopet je svetlobo

in sonce tvoje, Ahasver? Kdo? – Jaz!«



Le glej me, demon! Saj poznam, poznam te!

Odkar po svetu blodim ti preklet,

ah, često videl sem te, znanka temna,

in žal in žal, sedaj te vidim spet!



In spet poj o navdušene ti himne

poetje tvoji plačani, ah, čuj!

In ljudstvo ploska ti po cestah – slišiš?

Raduj triumfov svojih se, raduj!



Zdaj ti kraljuješ, ti sediš na tronu,

ti ukazuješ in ti vladaš spet;

po željah tvojih, Noč, in vzornih tvojih

zdaj diha, giblje se in suče svet...



Ah, in kako zabavljajo na sonce,

ki ga premagala si baje ti!

Pod tvojimi perutmi pač predobro

prijateljem se tvojim zdaj godi.



Moderna si! Kaj tratil bi besede!

Kdo vpraša, kaj nastop nam hoče tvoj!

Prinašaš srečo ali pa pogubo?

Moderna si! Slavi te ljudstva roj...



In glej in strmi, demon, pa se čudi!

Jaz tudi liro v rokah že držim

in tudi jaz zabrenkam zdaj ti pesem.

O naj te počastim in proslavim!



O, saj čim črnejša ti kdaj si bila,

tem lepši vselej si rodila dan;

in tem svetlejše je sijalo sonce

potem še vsakikrat čez hrib in plan...



Zato pojo ti slavo strune moje,

hej, zmaj pošastni, ti strašeča Noč!

Zato ti himne poje lira moja,

ker pade skoro vlade tvoje moč.



Pomičejo navzdol se že kazala

na uri... In nemudno teče čas...

Čuj, petelini že pojo po svislih!

Veš, kaj pomenja njih budilni glas?



Glej, tam za goroj – tam se nekaj svita!

Nebo skrivnostno že se tam žari...

Tam zarja nova, jutro dobe nove,

svobode sonce tam se že rodi!





AHASVER POD KRIŽEM



In že spet te vidim... Nag visiš razpet

na jelovem križu, mrtev, tih in bled.



In po cesti prašni gor in doli todi

mimo tebe ljudstvo vozi se in hodi.



Kaj za vrvež cestni pač se meniš ti!

Nagnjena je glava, sklenjene oči.



Večno sonce z neba ti poljublja lica;

nad glavój brni ti telegrafska žica.



Misli blisk prenaša noč in dan po njej,

nove, smele misli križem svet naprej...



Pomniš Ahasvera?... Tamkaj v daljnem mesti

videl sem v svetišču, slišal te na cesti.



Kakor grom z oblakov grmel glas je tvoj

med pismarjev glupih, farizejev roj.



Bičal njih sebičnost, bičal licemerstvo,

bičal častihlepnost si in praznoverstvo.



Bičal si nadutost, svetohlinstvo, laž...

Prašal nisi: rob je ali velikaš.



Pal si v borbi s svetom, zelotizma žrtev,

zlobe in bedaštva, fanatizma žrtev.



Videl žaloigre te sem zadnji čin.

Kot zmagalec pal si, mučenik, trpin!



Pomniš Ahasvera?... Htel si bil počiti

tam pred hišoj mojoj ter si oddahniti.



S križem tvojim bil sem te nerad odgnal –

ščuvala me nate besna je druhal.



Brez miru za kazen zdaj po svetu blodim.

Devetnajst sto let že ožigosan hodim.



Često vidim križ tvoj – čudno to drevo.

Zeleneti videl že sem ga lepo.



Cvetje videl večkrat sem na njem dišeče,

sadje zlato videl sem na njem zoreče.



Potnikov krepčalo ž njim se je nebroj,

ko od težke poti lil jim s čela znoj...



Videl pa sem tudi... Za vešala tvoja

skrival svet je cesto že zločinstva svoja.



Videl sem, kako je vihtel mnog tiran

križ tvoj kot orožje, kot osebno bran.



S križem je okrutnik tvojim okoreli

prestol svoj podpiral slabi, prepereli.



In še več sem videl! O, ti modri svet!

križ je tvoj grmadam rabil za podnet!



A v imenu tvojem kurili grmade

njega dni so razni slavni Torquemade.



In v plamenih zgorel mnog je živ svetnik,

mnog svobodne misli hraber mučenik...



S prtom tvojim hteli pa so že zakriti

sončno luč resnice modrijani zviti.



Iz železnih žebljev trdih tehle treh

spone so kovali sužnjem v temnih dneh...



Ah, vse to sem videl jaz na svoji poti;

priča bil sem mnogi že človeški zmoti.



Razumeli niso tvojega duha,

polnega ljubezni tvojega srca.



Pa namesto sprave in miru, ljubezni

tvoji že učili verniki so jezni



često le sovraštvo, srd in slepi črt,

brate drugih misli pa gonili v smrt...



Zdavnaj sta umrla, zdavnaj pokopana

dva sodnika tvoja, Kajfež in pa Ana.



Ni pa izumrl še farizejev rod,

in pismarjev dosti srečam še povsod.



In ko spet bi pôslal te na svet Jehôva,

sodili hinavci, veš, da bi te znova!



Farizejev zbor bi spet psoval te, vpil...

»Križaj ga!« Pilatu bi s pestmi grozil.





BUDA V BRAMANSKI KNJIŽNICI



In ko je bil Buda Gotama

v Benares priromal nekoč,

naproti mu šli so bramani

iz svetlih palač in iz koč.



Vse ulice pisane ljudstva,

ko grede neštetih cvetlic,

cvetočih v najpestrejših barvah...

Kaj tod radovednih je lic!



»Ah, slekel je plašč svoj kraljevi

ta lepi princ, nori čudak!

Glej v halji meniški ga žolti,

glej, kak je sedaj siromak!«



»Za mizo je sedel bogato,

prepolno najslajših jedi;

zdaj hodi od hiše do hiše

in sam ob beraštvu živi!«



»In žen je tam imel najlepših,

ljubezni je užival sladkost;

vsej sreči ubežal je zemski,

najvišjo uči nas modrost!«...



Tako so o njem govorili,

tako šlo od ust je do ust...

Udivljenje tu, spoštovanje...

Tam čul se dovtip je kak pust...



In ljudstva se pisana reka

vali in vali tja šumeč...

Sred množice, sred svečenikov

Gotama koraka molčeč.



In vodijo ga po pagodah,

kjer himne se svete pojó;

vse, vse znamenitosti mestne

zgovorni mu žreci kažó...



»In v tejle palači, o Buda,

leži naš najdražji zaklad!«

S ponosom rekó mu, privedši

do krasnih, visokih ga vrat.



In stopi čez prag, gre za njimi...

V dvorani veliki stoji...

Ob stenah, od tal pa do stropa

knjig tisoč in tisoč leži...



»Glej spise preslavne, stoletne,

Ved naših globoko modrost!

In glej komentarje debele...

Iz njih govori učenost!



Ljubezen do bratov trpečih

pa jedro je naukov teh;

usmiljenje diha, sočutje,

o Buda, iz bukev ti vseh!«



»Žal, vidim!« – odvrne jim Buda –

»Ljubezen je v knjigah tu zdaj;

iz src preselila človeških

na tale je pusti se kraj.



In ker iz src živih prenesli

na mrtvih ste knjig jo strani,

zato tako prazna so srca,

zato pa ljubezni v njih ni...«





FIRDÛZI IN DERVIŠ



Čilim pester tke Firdûzi,

pesnik perški v mestu Ghasni;

ni preproga, ki on tke jo –

pesem piše, dolgo, krasno:

epos »Šah-Namé«.



Broj poseča ga prijatlov,

znancev često, drúgov zvestih,

drugov zvestih in častilcev.

A Firdûzi zbranim peva

pesem »Šah-Namé«.



Čita pesnik. Glej, in pólni

kraljev starih vsa se izba,

polbogov in borcev bajnih...

Boj se bije, kri se lije

za svobodo, dom.



Glej... z resnicoj laž bori se,

z dobrim zlo se bije kléto;

tema v boj gre proti luči:

Z Ormazdom boj bije večni

demon Ahriman.



Pred odprtim oknom čita

gostom epos svoj Firdûzi;

pešec mnog gre tamkaj mimo,

mnog postaja in posluša

verze z ulice.



Poslušalec najzvestejši

med meščani lepe Ghasne –

glej, stoji že spet pred oknom! –

To je stari derviš Mahmud,

prêrok daleč znan.



Vštric pred oknom se postavlja

Mahmud vsak dan sredi ceste;

iz oči mu sije blaznost,

a iz ust mu vró klevete

na Firdûzija.



Klevetaje, zabavljaje

pleše Mahmud in vrti se;

turban ziblje se na glavi,

a kaftán ko perutnica

v zraku mu vihrá.



In Firduzi piše, čita.

Pa rekó mu gostje, znanci:

»Nič ne vidiš, nič ne slišiš,

kak te psuje norec tamle?

Mirno to trpiš?



Verz za verzom ti zavija,

vse obrača ti narobe;

kar je belo, vidi črno,

kjer je čistost, vidi podlost...

Odgovori mu!«



Nasmehlja se pesnik lahno,

brado črno si pogladi,

mirno ôzre se po gostih,

mirno reče jim in pravi:

»Niste Perzi vi!



'Smili naj se vsak bolnik vam!'

Ni učil tak Zarathustra?

Derviš Mahmud mi se smili,

ker bolan je revež hudo –

um mu je bolan!



Kóran zmešal mu je glavo,

dražiti ga, greh bi bilo;

zbôlel svetec bi še huje:

Kdo ve, kaj bi se zgodilo?

Kriv pa bil bi jaz!



Oh, spet vpije in besni tam!

Vode, vode hladne, bratje!

Tu je vrč poln!... Poškropite

glavo vročo mu! Ostanek

piti dajte mu!«





DVA VODNJAKA



Žalosten je mladi fellah Omer,

vse premalo vrt rodi njegov!

Tu pa tam po kaka bleda bilka –

ali sočnih ni pa ni plodov!



Saj pobrska včasi kaj po gredah

in zaliva si jih siromak,

kolikor pač more dati vode

sveže plitvi, skopi mu vodnjak.



Žalosten je mladi fellah Omer

in zavist ga tare in mori,

če pogleda, kakšno zdravo sadje

vrt sosedov, Ahmedov, rodi.



Vidi Ahmed, da mu sosed hira,

da zavist ga gloda, tare srd,

pa s sočutjem stopi tisto jutro

k Omerju na mali, pusti vrt.



Ves potrt je ležal suhi Omer

v palme senci z motnimi očmi.

Sede k njemu stari sosed Ahmed,

stisne roko mu in govori:



»Kaj jeziš se name, ljubi Omer,

če tvoj vrt je suh, neplodovit?

Mari kriv sem jaz nesreče tvoje?

Vzrok neuspeha ti drugje je skrit!



Sosed, veš, vodnjak je tvoj preplitev,

pa premalo daje ti vodé!

Vrčev par zajameš – pa je prazen

in do dna izčrpan že, sevé!



Moj vodnjak pa ti je sila globok,

rekel skoro bi, da je brez dna!

Črpam vrelec, dan na dan ga črpam –

ne izčrpam ga! Tako je, da!



Glej, zato moj vrt rodi obilo

sadja vsako leto ... Tvoj vodnjak

je preplitev, to je jasno, sosed!

In zato si, Omer, siromak!«





OBLAKU



Pod nebom gre oblak, oblak

ko ptič legak;

čez góre, čez doline,

podi ga sever jak.



Oblaček beli moj!

Pač plul boš nad vasjoj

v dolini tam globoki...

Postoj nad njoj, postoj!



Na hišo sred vasi

z višave se ozrl!

Nemara da pred hišoj

tam nékdo zdaj sedi.



Če videl boŠ obraz

v okviru zlatih las, —

glej, v duši sem ga nosil

obraz ta nekdaj jaz.





OBISKI



In spet si pred menoj,

lik dragi gledam tvoj...

Ne hodi, ah, ne hodi

mir motit dušni moj!



Pa, kadar naskrivaj

potrkaš spet, tedaj

spomina vrata sama

odpró se na stežaj...





ČEZ SEDEM LET



Sprejela me s smehljajem je presrčnim,

pozdravila ko ljubega me znanca

in mi podala belo je rokó

čez sedem let, čez sedem dolgih let...



In sedel sem na nizki kanapé;

diskretno sedla ona je kraj mene.



Ko težka môra nad vasjo leži

sopar poletni. Skozi žaluzije

pa šviga dnevna luč v polmračno sobo.



Pokaj sem prišel pravzaprav v to hišo,

kaj gnalo me je na obisk nenadni?

Kaj delam tu? Najrajši bi izginil

neviden tam skoz okno ven makari...



In vendar – rad sedim pri tebi spet.

In ti me gledaš z lepimi očmi,

z očmi velikimi in mehkimi

ko žamet... V teh očeh si ti,

ti sama. Dušo tvojo vidim v njih.



Ta duša tvoja bila je nekdaj

del duše moje. In s poljubom prvim

strnili sta se bili tisti hip

ko dva plamena srci najini.



No, to je bilo, a sedaj ni več –

čez sedem let, čez sedem dolgih let...



In midva ne zapaziva, kako

pomiče naglo se kazalec tamle

na uri in kako poteka čas.

Sam sebe ne poznam in čudim se,

kako sem v družbi tvoji se razvnel.

Dovtip in smeh, beseda resna vmes...

Tako je pač, tako je pač, če dva

že nista videla se sedem let!...



Če filozof sem še ko svoje dni?

Filozofija – to je moja strast!

Takole rad modrujem na primer:

Če stopi ti življenje kdaj naproti

s šampanjca polnoj čašoj. se penečoj –

ne pij, obrni hrbet, pojdi mimo!...



A če pogledaš me takisto toplo,

ko sonca žar pomladnega pogreje

pogled ta tvoj mi hladno dušo mojo:

In vrag jo vzemi vso filozofijo

in ž njo vred mrtvo resignacijo!

Objel bi te, poljubil strastno, blazno –

čez sedem let, čez sedem dolgih let...



Stoj! Skoro sem pozabil... Tu nasproti

sedi molče tvoj mladi, srečni ženin...





ZARJA



In v zapuščeno dušo mojo

mi jutra posijal je žar...

To belo je obličje tvoje,

oči je tvojih živi čar.



Ti sama si mi zarja nova,

ti sama si pregnala noč...

Jasni, dani se spet obzorje

in svet je krasen ko nekoč.



V dno duše zvon velikonočni,

tvoj govor mehki mi zvoni...

Glej, vstajam k novemu življenju

in nove čutim spet moči.





NAD SRCEM TVOJIM VZHAJA SONCE



Nad srcem tvojim vzhaja sonce,

ljubezni dan... V očeh ga vidim tvojih, dèkle,

ta svetli san.



Na poti biti sreči tvoji

ne smem več jaz;

od mene naj ne pada senca

na tvoj obraz!



Nad srcem tvojim sije sonce –

in drug je tvoj...

In jaz od tebe v stran obračam

korak zdaj svoj...





SNEG PADA



Sneg, beli sneg

na cesto tiho pada...

Kaj ne, lep dan.

sosedka moja mlada?



Skoz okno tam

strmiš v ta metež snežni.

Zamišljen je

obraz tvoj bledi, nežni.



Sneg, beli sneg

med nama tiho pada...

Jaz v tebe sem zamišljen,

deva mlada.





CIGANKA



O, ti črna ciganka Marija!

Kake čudne imaš ti oči,

da pozabiti več jih ne morem,

da od njih zdaj srce me boli!



»Prerokujem naj srečo še tebi!« –

rekla si, mi pogledala dlan,

pa si čitala mojo usodo:

tek življenja moj bil ti je znan...



Nisem tvoje poslušal prerokbe,

le v oči sem ti gledal tačas,

tvoje črne lase le sem gledal

pa tvoj bledi, otožni obraz.



In tako sem bil v temne oči ti

neprevidno se ves potopil,

da začarala ti si me ž njimi,

da sem úroke revež dobil!



Črnolasa ciganka Marija!

Vidiš, tvoje so krive oči,

da pozabiti več te ne morem,

da po tebi srcé me boli...





POSLEDNJI ŽARKI



Poslednji še padajo

žarki z goré po dolini okrog,

poljubljajo vso pokrajino,

zlatijo livado in log...



Poslednji so padali žarki

mi v dušo iz tvojih oči;

bil lep je, bil svetel je vêčer

pred temoj sedanje noči.





SIVI LASJE

(V narodnem tonu)



Sivi lasje, sivi lasje

niso za mlado žensko srcé.

Zime ne ljubi pomlad zelena,

starca ne mara dekle nobena.



Sivi lasje, sivi lasje –

vsaka ogiblje se jih dekle.

Vidi sneg beli na tvoji glavi

pa jo zazebe, če te pozdravi.



Sivi lasje, častiti lasje...

Hvala za čast to, hinavski ljudje!

Kaj so lasje mi takšni častiti,

če me nobena več noče ljubiti!





KOSA



Kôso nekdo kleplje svojo,

čuj, nekje tam sred vasi...

Ostro-rezko to klepanje

skoz večerni zrak zvení.



Jutri rano pa bo trava

padala pod kosoj toj

in cvetóv po polju mnogo

palo mrtvih bo pod njoj...



Slušam, slušam to klepanje...

Bog ve, kaj, da mi se zdi: –

Smrt je, ki tam kleplje kóso,

da ž njoj mene pokosí.