UREDNIK.
Spomini iz dijaškega življenja.
I.
kjftwOe je ^do res vnet za prospeh slovenstva, so to brez dvoma dijaku VlJlS^ Vse bi storili za narod, pili in peli bi za narod, živeli bi za narodr vH^^g' tudi umrli bi za narod. Dijak stori za narod vse, če se le poceni «^S8D pride skozi. Vsaj mi smo bili taki.
Nadebudni dijaki smo bili. Dvanajst nas je stanovalo pri znani Burjevi , Katri. Sedem najbolj vnetih za narod in za njegove svetinje nas je stopilo skupaj, podali smo si roke, slovesno smo se zavezali, da bomo delali na tihem da bomo pisali in kovali pesmi. Ustanovili smo si svoj lastni Časopis BZvezdaa, ki je izhajala vselej, kadar je bilo dovolj gradiva za osem strani navadnega pisnega papirja.
Mene so izbrali za urednika. Kaj je to: urednik? Vidite, urednik mora biti hudo učen mož. Urednik mora znati brati lepo in grdo pisavo; vedett mora, kako se povesti pišejo; kako se pesmi delajo; poznati mora svet iit zemljo in vse stvari — pa ne vem, kaj še vse drugega. Urednik mora biti. tudi strašno potrpežljiv mož. Včasih mu nagajajo pisatelji, ker preneradi pišejo; včasih ni bravcem všeč, kar da urednik tiskali ali napisati — in z. obojimi mora potrpeti. Urednik mora hvaliti in grajati, vse obenem, da se preveč ne zameri; urednik mora prositi in trkati, da se odpre kje kakai pisateljska in pesniška žilica. Urednik mora biti pa sevč tudi satn priden.. Ves časopis mora že prej prebrati, preden ga da tiskati. Urednik je pa tudfc strah pisateljem in pisateljicam, zakaj urednik ima tudi koš Ta koš pa ni* tak, kot ga ima parkelj, da bi urcdnik pisatelje metal vanj, ki mu nočejo pisati; ampak v ta koš romajo povesli in pesmi vseh listih, ki ne znajo> prav pisati povesti in kovati pesmi. Urednik mora torej biti vsem vse: učenik, vodnik, trpin, hvalivec dobrega in slabega, tudi sam pesnik ins pisatelj ...
Za takega učenega urednika sem moral biti jaz naši novorojeni »Zvezdi". Še danes se čudim samemusebi, kako stm premogel toliko dela; kako da nisem omagal pod bremenom truda in skrbi.
II.
Izšla je prva številka.
Sam sem napisal na prvem mestu lep, navdušujoč uvodni članek z naslovom ,,Sveti, zvezda!" Morebiti ga bodete tudi vi z zanimanjem brali, zato vam priobčim tukaj vsaj glavne misli. Le poslušajte in sodile, če te besede res niso bile navdušujoče!
nNova zvezda je zasvetila na nebu slovenske domovine. Vsvet pošiljamo skromno opravljeno, a vendar mnogoobetajočo »Zvezdo".
BZvezda1." Krasno imel In pod tvojim imenom se zbira majhna truma navdušenih mladeničev, ki t\ hočejo posvetiti vse svoje miade moči, ki te hočejo krepiti in podžigati z vsem mladeniškim ognjem. V tvoji svetlobi hoče slovenska mladina podati dokaz, da krepko živi; pokazati hoče, da ji bije srce navdušeno za blagor domovine; pokazala bi rada, da se zaveda-svoje velike naloge, ki jo stavlja vanjo ljubeča mati domovina.
Ti, mila »Zvezda", bodi naše zavetišče, naše zbirališče, naš dom, kjier se hočemo s peresom v roki shajati; kjer hočemo vračati svoji ljubljeni domovini gorečo, sinovsko Ijubezen.
.ilo     Zato ti kličemo:   Sveti BZvezda!" Sveti  nam na potu naših vzvišenih
nvzorov, razsvetljuj svoje bralce in povej jim, da je ni lepše službe, da ga
ni lepšega dela, kot je delo in služba za domovino. Posveti pa tudi tistim,.
ki te nočejo poznati,  ki prezirajo tvojo skromno svetlobo in pripelji jih v
naš bratski krog.
Prvič boš posvetila danes, in na tvojem prvem potu ti želimo, da
sveti zvezda, daj upreti                                             ¦
v tebe teden vsak oči!"                                            -m
&2   27    Z5>                                                   I
S tem ognjevitim uvodom je torej posvetila naša nZvezda" na obzorju <lomovine. Pesnik z izmišljenim imenom »Maksološki" nam je z vsetn navdušenjem opeval letne čase in slovesno dokazoval, da je lepa naša do-movina, naj jo že pokriva zelena pomlad ali bela zima, naj bo toplo poletje ali hladna jesen. Pisatelj BKovačev Janko" je pa začel pisati dolgo povest iz turških časov.
Ob koncu »Zvezde" je bila pa odprta urednikova listnica, kjer se je bralo, kako zna urednik grajati in hvaliti in kako si zna pridobivati novih ¦sotrudnikov ...
III.
Vsako soboto je zvezda prisvetila.
Kako smo hiteli odpirati njene predale. »Maksološki" je gledal, kako •urednik striže njegove pesniške proizvode; ,,Kovačev Janko" se je hudoval, •ker je bilo njegove povesti premalo priobčene; Jože Planinski" je zabavljal, <da se njegova pot k sv. Joštu predolgo časa vleče, ker ima pripravljen že ¦drug potopis; vse pa je potolažila konečna opazka urednikova, da pride nepriobčeno blago v najkrajšcm času na vrsto.
Popolnoma novo življenje je zavladalo tedaj v našem dijaškem krogu.
Latinska slovnica je lepo počivala; družba ji je delala njena sestra, grška slovnica. Temveč pa je trpel papir, svinčnik in črnilo. »Maksološki" je v enem tednu porezal dva svinčnika ... Tako je delal in popravljal svoje pesniške umotvore. Koliko sem jaz kot urednik porabil svinčnikov in črnila, ne vem; vem pa, da sem zapravil grozno mnogo časa s popravljanjem, s svetovanjem in s pomaganjem piscu našega lista, ker svoje tiskarne še nismo imeli.
Že poprej sem dejal, da mora biti urednik vsem vse. BMaksološki" je mprejinnaprej vpraševal, kaj naj opeva? »Kovačev Janko" je prišel neštetokrat 2 vprašanjem, ali naj v povesti pobije vse Turke, ali naj pusti enemu prosto pot nazaj v Carigrad, da bo sultanu oznanil nesrečo. In zopet: ali naj sultan umrje sam, ali naj se sultan in poslanec zgrudita mrtva na tla? In Jože Planinski"? Dvakrat je bil pri sv. Joštu, in vselej je doživel kaj posebnega. In glej, že prihaja vprašat, aii naj vsako pot posebej popiše, ali naj iz obeh potov naredi cn sam potopis. Za temi pa še drugi. . .
Pa recite, dragi tnoji, če to ni mučno! Zares, urednik mora imeti angelsko potrpežljivost in zlato srce, če ne, mu slabo prede. Zameri se prej kot pa odmeri . ..
IV.                                                  !Ob
Naše vneto delovanje za domovino je pokazalo sevž ,,uspeh" tudi v šoli.
Enkrat je bil eden vprašan nepripravljen; drugi zopet prezgodaj, kcr jih je bilo pred njim še najmanj deset, ki še nikdar niso bili vprašani; •tretjega so ujeli zamišljenega v delo .. . Redi so pešali, padali, padli . . . ln to je polagoma zamorilo ognjevito navdušenje; sotrudniki so jeli odpadati in ni bilo dolgo,  pa sem bil sam urednik  in pesnik in  pisatelj in vse . . .
Štirikrat je samo posvetila »Zvezda"; ko se je pa petič prikazala v vsej svoji lepoti, je pa utrnila.
CS2   28    SS
Zopet sem pisal članek. Pisal sem mrtvaški list tisti »Zvezdi", ki senr jo urejal od njenega početka naprej. Stal sem ji na strani ob rojstvujn sedaj* ji moram zatisniti ntrudne oči". Globoko sem pomočil pero in pisal:
nOb tvojem grobu, mila nZvezda", stojimo danes. Zamrla si — a nismo te umorili mi; nismo ti mi izkopali hladnega groba. Od drugod, iz višav je priletela strupena puščica in te zadela v tvoje rahlo srce; iz višav je-udarila strela in te je razbila; odzgoraj je zapihala mrzla sapa in ti upihnila tvojo svetlo luč. Srce se nam krči, ko se ločimo od tebe, mila tovarišica; ko se poslavljamo od tebe, zvesta vodnica! Srce nam poka, a vendar stojimo ob tvojem ranem grobu neupogneno; saj vemo, da je bolje počivati v mirit kot živeti v preganjanju."
Pokopali smo torej nZvezdo". Ne vem, kje so sedaj njeni zemski ostanki. Jaz jo imam samo še v spominu. In da spomin nanjo ne zamre,, sem tudi sem popisal njen vzhod in njen zahod, njen začetek in njen konec
J. E. Bogumil   ,