Leto VIII. - Štev. 45 Gorica - 8. novembra 1956 - Trst Izhaja vsak četrtek Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Poduredništvo : Trst, Vicolo delle Rose štev. 7 Cena: Posamezna štev. Naročnina : Mesečno Za inozemstvo : Mesečno 24/12410 Poštno ček stev. račun Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. post. - II Gruppo Slava madžarskim borcem za svobodo Kljub veliki premoči ruskih tankov upor še ni zatrt Prejšnji teden so Madžari doživ- Po Gronchijev obisku v V soboto 3. novembra je v večernih urah obiskal goriško mesto preds. republike Giovanni Gronchi. Njegov obisk je bil obisk poglavarja demokratične republike, brez vojaškega bleska in policijskih varnostnih ukrepov, ki smo jih bili vajeni pod fašističnim režimom in o katerih slišimo, da se še vedno vrše, ko potujejo poglavarji »ljudskih« demokracij. Že to je bilo dobro znamenje za Gronchi jev obisk. Prijetno smo bili presenečeni tudi ob govorih, ki so bili izrečeni ob tej priložnosti bodisi v Vidmu bodisi v Gorici. Presenetil nas je goriški župan dr. Bernardis. V umirjenem govoru, kot ga nismo pričakovali, je orisal položaj Gorice v preteklosti ter se ozrl tudi v bodočnost: »Mi hočemo z ljubeznijo, ki gradi, in ne s sovraštvom, ki uničuje, zidati našo hišo in naše mesto..., katero ima le eno pot odprto pred sabo, ono, da postane most združitve med ljudstvi, ki se tukaj stekajo, in ne most večnih razprtij. To je smisel naših vsakdanjih prizadevanj.a Tako je izjavil župan dr. Bernardis pred predsedn. republike Gronchi jem v dvorani deželnih stanov na gori-škem gradu. Te besede jemljemo z veseljem rta znanje tudi vsi Slovenci, ki prebivamo na Goriškem, v upanju, da to niso bile le lepe besede, izrečene pred predsednikom, o katerem je znano, da ne ljubi šovinističnih izlivov. Če je izjava g. župana res iskreno mišljena, potem naj besedam sledijo dejanja. Najprej na goriškem županstvu. Oblasti naj priznajo opcijo onim. ki imajo do ohranitve državljanstva vso pravico. Do sedaj je bilo v tem oziru ravno goriško županstvo najbolj krivično. Če hočete, da bo Gorica družila ljudstva in ne jih razdvajala, potem naj vsi goriški občinarji uživajo e-nake pravice. Zato naj bo vsem dovoljeno pošiljati otroke v katere koli šole. Torej tudi optantom in tujim državljanom, ki so se iz Bog vedi kakih razlogov zatekli v goriško mesto. Hočete družiti, a odrekate lepemu številu Občinarjev eno osnovnih pravic, da smejo otrokom izbirati vzgojo, ki jim jo žele dati. Tudi pri nastavljanju uslužbencev bi ne smeli prezirati slovenske manjšine. Zakaj ni na magistratu primernega števila tudi mlajših u-radnikov, ki bi obvladali knjižno slovenščino? Izvajanja župana dr. Bernarclisa je pohvalil tudi predsednik Gron-cbi, ki je dejal: »Besede, ki jih je župan izrekel, so se mi zdele tako umirjene, tako jasne, da jih morejo na vseh straneh vzeti kot sklep za sodelovanje v medsebojnem spoštovanju vseh — na političnem, jezikovnem in človečanskem polju — in tu sklep bo gotovo naletel na priznanje in opravičilo.a Najvišje oblasti v deželi in v državi so torej ob sobotnem obisku pokazale obilo novega razumevanja in dobre volje. Toda mi se dobro spominjamo, da smo marsikaj podobnega ze slišali zlasti ob koncu prve svetovne vojne. In spominjamo se tudi, da je vse ostalo le pri lepih besedah. Saj je prišlo pozneje tako daleč, da so ob Mussolinijevem zadnjem obisku v Gorici leta 1913 zapisali o lllls Slovencih: »Poteptani v prah na lastni zemlji...a Veliko hudega smo torej užili med obema vojnama in tudi po tej drugi. Zato s tem večjim veseljem jemljeta o na znanje besede prvega goričkega obrana dr. Bernardisa in prvega italijanskega državljana predsednika Gronchi ja, da so se časi spremenili in da so ljudje tu ob meji bolj do- ljali strašne trenutke, ki nimajo primere v povojni zgodovini. Madžarsko ljudstvo se je dvignilo, da bi otreslo s sebe jarem brezbožnega in nečloveškega komunizma, ki ga je neusmiljeno tlačil 11 let. O razvoju teh dogodkov smo poročali že v zadnji številki. Toda sonce svobode je sijalo le nekaj dni na madžarskem, z mučeniško krvjo ožarjenem nebu. V Kremlju niso mogli preboleti uspeha madž. ljudstva, ki se je borilo za politično in versko svobodo, narodno neodvisnost in kruh. Na Kremelj so pritiskali tudi razni podložniški veljaki, kakor Ulbricht, Zapotocky, Tito ter bolgarski in romunski komunisti, ki vedo, da je ljudstvo proti njim in so se bali, da bi zgubili oblast, če bi njihovi narodi videli, da si je madžarsko ljudstvo priborilo svobodo. Zato so Sovjeti kar na lepem pozabili na svoja načela, ki so jih tako slovesno poudarjali, ko so govorili o neodvisnosti narodov. Sovjeti so več dni varali Madžare in Združene narode z obljubami,, da se bodo umaknili iz Madžarske. To so delali hinavsko le zato, da so se lahko pripravili za udar. Nato pa so se, kakor nekoč barbarski Huni, š tisočero premočjo in krvavim besom zagna'i nad svobodno madžarsko ljudstvo in v potokih krvi zadušili njegovo komaj porojeno demokracijo. S tem so do konca razgalili svojo dvoličnost. Pokazali so, da so najokrutnejši imperialisti in kolonialisti. Toda njihova zmaga nad svobodoljubnim madžarskim ljudstvom je tudi napovedovalka komunističnega poraza. Ves svet je do obisti spoznal, kaj je komunizem, in mnogi ljudje, ki so mu doslej v zmoti sledili, ga bodo zapustili, ako je v njih le še košček poštenosti. Obupni klici za pomoč Ko so v nedeljo zgodaj zjutraj Sovjeti izdajalsko navalili na madžarsko vojsko, sta budimpeštanski radio in daljnopis pošiljala v svet obupne klice za pomoč. Da bodo naši bralci vedeli, kako je bilo tem ljudem pri duši, bomo objavili nekaj teh klicev. Neko sporočilo pravi: »Pozor, pozor, pozor, tukaj zadnja madžarska svobodna radijska postaja. Davi ob 3.30 uri so sovjetske čete napadle madžarski narod. Pozivamo Združene narode, naj pošljejo takojšnjo oboroženo pomoč in pomagajo madžarskemu ljudstvu. Možno je, da bodo naše oddaje v kratkem prenehale ter nas ne boste mogli več slišati. Molčali bomo šele, ko nas bodo ubili. Tukaj zadnja svobodna madžarska radijska postaja. Ne vemo, kdaj nas bodo pobili.« Po daljnopisu pa je prišel naslednji klic: »Sovjetski gangsterji so nas izdali. Zdaj streljajo po vsej Budimpešti. Prosimo, obvestite Evropo, obvestite avstrijsko vlado! Gre za splošen napad. Janoš Kadar, Maro-san in Ronai so sestavili novo vlado. Zdaj so na strani Sovjetov. Ponavljamo: Obvestite takoj Evropo in avstrijsko vlado. Sovjeti silovito streljajo.« zoreli, zato da hočejo graditi bodočnost v medsebojnem razumevanju in spoštovanju narodov, ki se tu ob Gorici stikajo in so tudi v preteklosti vsak po svoje prispevali, da je Gorica rastla in prospevala. To pa naj se najprej pokaže ob ravnanju s slovensko manjšino. Nato se je oglasil spet budimpeštanski radio: »Govorimo v imenu Imre Nagy-a. Nujno prosi za pomoč. Vse madžarsko ljudstvo prosi. Ali že imate kako obvestilo za nas? Če imate kako obvestilo od avstrijske vlade, nam takoj povejte! Nujno, nujno, nujno! Ostali bomo v zvezi z vami, dokler bomo mogli. Ne vemo, do kdaj. Živela Madžarska, živela Evropa. U-mrli bomo za Madžarsko in Evropo! Vlada čaka na odgovor na poziv za pomoč. Ni dovoljeno čakati, ni dovoljeno izgubljati časa. Vladni glasnik je potrdil, da so Sovjeti zajeli madžarske vojaške voditelje, tiste, ki so se začeli pogajati za odhod sovjetskih čet iz Madžarske.« Toda novic o pomoči ni bilo. Zahod delno ni mogel, delno ni hotel pomagati. Poročila so postajala redkejša. Še enkrat se oglasi glas iz Budimpešte, ki pravi: »Če imate kako novico, sporočite nam jo. Sporočite vsako novico! Imre Nagy osebno prosi za podporo. Prosi za diplomatske korake, za diplomatske korake!« Nato še zadnji glas: »Moramo zapustiti uredništvo. Na svidenje prijatelji! Na svidenje prijatelji! Bog nas reši!« S temi besedami je zamrl zadnji svobodni glas iz Budimpešte. Sovjeti so zaprli Nagy-a, strli so junaški upor. Kardinal Mindszenty se je zatekel na ameriško poslaništvo. Sovjeti so z užitkom prelivali madžarsko kri. Zuruženi narodi so pokazali svojo nemoč. Ameriški zastopnik je zahteval, naj Varnostni svet zapove Sovjetski zvezi, da umakne svoje sile iz Madžarske, toda Sovjeti so vložili veto proti tej resoluciji, za katero so se izrekle vse članice Varnostnega sveta razen Sovjetske zveze, ki je glasovala proti, in Jugoslavije, ki se je vzdržala. Nato so sklicali izredno sejo Glavne skupščine Združenih narodov, kjer je ameriški zastopnik vnovič predložil Ves svobodni svet je Sovjete obsodi) zaradi njihovega divjaškega napada na Madžarsko in zaradi njihovega zatrtja svobode in demokracije, kakor tudi narodne neodvisnosti, ki so jih zahtevali Madžari. Predsednik Eisenliower je poslal predsedniku sovjetske vlade Bulga-ninu pismo, v katerem zahteva, naj Sovjeti takoj umaknejo svoje vojaštvo iz Madžarske in dovolijo madžarskemu ljudstvu, naj si izbere takšno vlado, kot jo samo želi imeti. Italijanski zastopnik pri Združenih narodih je izjavil, da madžarsko ljudstvo umira za veliko stvar, ki je tudi stvar vseh svobodnih narodov. Združeni narodi morajo poslušati poziv umirajočega naroda in mu pomagati. Sovjeti zdaj ne morejo zvrniti odgovornosti za upor na tuje agente, ker se je dvignilo vse madžarsko ljudstvo brez izjeme z nekaterimi poštenimi komunisti vred. Če bo svobodni svet zaprl ušesa pred obupnim krikom borcev za svobodo, ga čaka enaka usoda. Ameriški zastopnik je očital Sovjetom hinavščino, ker obsojajo dogodke na Srednjem Vzhodu, sami pa so neusmiljeno pomandrali svobodo in neodvisnost madžarskega naroda. S tem so kršili listino Združenih narodov in načelo o suverenosti vseh narodov. Janoš Kadar bo vladal na resolucijo, ki obsoja sovjetski nastop na Madžarskem in poziva sovjetsko vlado, naj preneha z oboroženimi napadi na to deželo in u-makne iz nje svoje čete. Resolucija tudi zahteva, naj glavni tajnik Združenih narodov uvede preiskavo o dogodkih na Madžarskem preko zastopnikov, ki jih bo sam določil. Nato naj predloži čimprej priporočila, kako naj se odpravi sedanje stanje na Madžarskem. Ameriško resolucijo je odobrilo '50 držav in proti njej Sovjeti niso mogli postaviti veta, ki v Glavni skupščini ne velja. Kaj se bo zdaj zgodilo? Sovjeti so izvedli svoj satanski načrt. Z bajoneti so postavili Madžarom novo vlado, ki je ljudstvo ne mara. Janoš Kadar je po vsej verjetnosti igral dvojno vlogo. Kdo ga bo podprl I Le člani osovražene tajne komunistične policije. Edino velikanski pritisk svetovne javnosti bi utegnil Sovjete prisiliti, da bi dali Madžarom vsaj nekaj, kar so zahtevali med protikomunistično revolucijo. Ni pa govora o tem, da bi Madžarska lahko izstopila iz varšavskega pakta in postala nevtralna. In na podlagi tega pakta bodo Sovjeti lahko vedno imeli svoje vojaštvo na Madžarskem, odnosno ga v primeru potrebe poslali tja. Sovjetske čete so sicer zasedle Madžarsko in tudi Budimpešto, toda ljudskega odpora niso mogle streti. Še v torek in sredo so se borili po budimpeštanskih ulicah in tudi marsikje na deželi. Celo ženske in otroci so posegli v boj ter z oken in streh streljali na ruske tanke. Zadnje madžarske svobodne postaje so klicale v svet: »Pošljite nam orožje, zdravila, obveze.« Medtem je po vsem svetu rastel odpor zoper to zadnje sovjetsko nasilje. Povsod so bile velike demonstracije pred sedeži sovjetskih poslaništev in sedeži komunističnih partij. Tudi v Italiji. Prav tako v Trstu in Gorici. Madžarskem le s pomočjo bajonetov, ljudstvo pa bo proti njemu in proti Sovjetom, ki jim je z orožjem v roki pokazalo, da ne mara ne njih, ne njihovega komunizma. In ne pozabimo, da so bili v prvih vrstah madžarskih upornikov delavci! Sovjetska vojaška premoč je Madžare strla, ni pa strla njihovega nezlomljivega hotenja po svobodi in odpravi komunističnega nasilstva. Ta duh bo kot pekoča žerjavica tlel v vseh vzhodnoevropskih državah in bo opominjal vest tamkajšnjih diktatorjev od vzhodnega Berlina do Moskve in Beograda. Komunizem je dobil bitko na Madžarskem, toda to ni bila zadnja bitka. Podjarmljeni narodi bodo nekoč dosegli svobodo. Zato jim lahko odgovorimo z zadnjim vzklikom, ki je prišel iz Budimpešte: Na svidenje, prijatelji! Na svidenje, junaški madžarski delavci. Vaša nedolžno prelita kri vpije v nebo po maščevanju! Tudi vam bo posijala svoboda. V Severni Afriki je še vedno precej napeto. To stanje so povzročili prejšnji teden Francozi s svojimi neprimernimi ukrepi zoper alžirske voditelje, ki so bili namenjeni v Tunizijo. Po zadnjih poročilih je na raznih mestih prišlo do atentatov. Sueška zadeva Tudi na Srednjem Vzhodu je bil prejšnji teden zelo dramatičen. Komunistična propaganda je te dogodke zelo poudarjala, da bi odvrnila javnost od Madžarske, ki so jo Sovjeti zverinsko napadli in vnovič podjarmili. Izraelci, ki jim Arabci pod Nasserjevim vodstvom grozijo, da jih bodo izbrisali z obličja zemlje, so napadli Egipt. Pravijo, da so to storili, da bi prehiteli Egipt, ki se je skupno s sosednjimi arabskimi državami baje pripravljal za napad na Izrael. Tako je prišlo na Srednjem Vzhodu do obžalovanja vredne vojne. Izraelci so kmalu premagali Egipčane na Sinajskem polotoku. Dalje niso šli, ker so Angleži in Francozi poslali Egiptu in Izraelu ultimat, da bodo zasedli področje Srfeškega prekopa, če se mu bosta vojskujoči se stranki približali za več kot 16 kilometrov. Izrael je ultimat sprejel. Egipt pa ne. Zato so začeli Francozi in Angleži bombardirati egiptovska letališča in vojašnice ter obrežne baterije ob Sueškem prekopu in so se tam v ponedeljek izkrcali kljub pozivu Združenih narodov, naj Izrael, Velika Britanija in Francija umaknejo svoje sile iz Egipta. Glavna skupščina Združenih narodov je nato sprejela kanadsko resolucijo, naj bi Združeni narodi ustanovili policijske sile, ki bi skrbele za mir na Srednjem Vzhodu. Britansko-fran-coski ter 'izraelski nastop je bil neprimeren in obsojanja vreden, ker so z njim posegli po orožju in dali sovjetski propagandi močne razloge, da odtegne svetovno javnost od svojih kršitev mednarodnega prava na Madžarskem. Zatišje v Egiptu V7 Egiptu so se dogodki od nedelje dalje razvijali z bliskovito naglico. Najprej so Rusi ponudili Ameriki, da bi skupaj poslali mornarico za postavitev reda. To so seveda vsi odklonili. Nato so Izraelci izjavili, da prenehajo z vsemi sovražnostmi na Sinajskem polotoku, umaknejo pa da se zaenkrat še ne. Izjavili so tudi, da sprejmejo predlog Združenih narodov o mednarodnem policijskem zboru, ki naj bi zasedel Sueški prekop in ločil tako med sabo Izraelce in Egipčane. Tudi ti slednji so izjavili, da pristajajo na tako rešitev. Končno je v torek zjutraj prišlo do izkrcanja angleških in francoskih čet v Port Saido, potem ko so se.prejšnji večer spustili padalci in pripravili prostor suhozemskim četam. V teku torkovega dne so zavzeli vse mesto Port Said in Port Fuad ob vhodu v Sueški prekop iz Sredozemskega morja. Po tem uspehu so tudi Anglo-fran-cozi izjavili, da sprejemajo ponudbo ZN o mednarodnem policijskem zboru, ki naj skrbi za red ob prekopu in redno plovbo po njem. Tako so bile v noči od torka na sredo dejansko končane sovražnosti v E-giptu in ob Sueškem prekopu. Ruska grožnja, da bodo z orožjem posegli v egiptovski spor, je morda tudi opravila svoje, da so vsi hiteli kazati dobro voljo, ki je sprva ni bilo nikjer. Če bo pri tej dobri volji ostalo, ne bo težko najti mirne rešitve težavam na Srednjem Vzhodu. Eisenhower zopet izvoljen Pri torkovih volitvah za novega predsednika ZDA je bil z veliko večino ponovno izvoljen dosedanji predsednik Dwight Eisenhovver, ki bo tako še nadaljnja 4 leta vodil ZDA skupaj s podpredsednikom Nixonom. VES SVET OBSOJA SOVJETE t NAS TEDEN V CERKVI 11. 11. nedelja, 25. pob.: sv. Martin, šk. 12. 11. ponedeljek: sv. Martin, p., m. 13. 11. torek: sv. Stanislav Kostka, sp. 14. 11. sreda: sv. Jozafat. šk., m. 15. 11. četrtek: sv. Albert Veliki, šk. 16. 11. petek: sv. Jedert, d. 17. 11. sobota: sv. Gregor Čudodelnik, šk. SV. JOZAFAT (1580-1623) je dobil doma globoko versko vzgojo. Z dvajsetim letom je stopil v samostan sv. Bazilija. Živel je zelo zatajevalno, mesa ni užival, ne pil vina, hodil je bos tudi po zimi. Bil je zelo radodaren, da je ose razdal. Njegovo sveto življenje ni ostalo prikrito ljudstvu. To je bilo silno zadovoljno, ko je zvedelo, da je postal škof. Posebno se je trudil, da bi se pravoslav- ni zedinili s katoliško Cerkvijo. To mu je nakopalo soi ražnike. Ko je bil na škofovski vizitaviji, so ti vdrli v stanovanje in pobijali njegovo spremstvo. Jozafat je stopil k napadalcem in zaklical: »Pustite moje služabnike; če mene iščete, sem tu.« Umorili so ga z mečem. Sv. Jozafat je zavetnik za zedinjenje. Molimo in upajmo, da se čimprej to uresniči, da bo ena čreda in en pastir. Zeitinjenje je pri nas pospeševal škof Slomšek, zailnje čase pa univ. prof. dr. Grivec in nad ose delavni zlatomašnik Anton Merkun. Ta je spisal knjižico Ciril-metodijska ideja. V Velehradu je pa sedež »Apostolstva sv. Cirila in Metoda pod zavetjem blažene Device Marije«, ki deluje za zedinjenje. Ta je tudi od naših škofov priporočena. Prav je, da smo nje člani. IZ SV. EVANGELIJA isti čas je povedal Jezus (šj množicam to priliko: Ne-beško kraljestvo je podobno človeku, ki je vsejal dobro seme na svoji njivi. A ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, prisejal ljulke med pšenico in odšel. Ko je pa bilje zraslo in šlo v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. In pristopili so gospodarjevi hlapci in mu rekli: Gospod, ali nisi na svoji njivi vsejal dobrega semena? Od kod ima torej ljuljko? Rekel jim je: Sovražnik je to storil. Hlapci so jnu rekli: Ali hočeš, naj jo gremo pobrat? Rekel je: Nikar, da pobiraje ljuljko ne porujete z njo• morda tudi pšenice. Pustite, naj o-boje raste do žetve; in ob času žetve porečem žanjcem: Poberite najprej ljuljko in jo povežite v snope, da se sežge, pšenico pa spravite v mojo žitnico. * Cel svet je kakor eno samo širno polje ali prostran vrt, katerega lastnik je Troedini Bog. V njem je pomešano dobro s slabim, žilo s plevelom. Na svetu dejansko ni malo dobrih ljudi, a je tudi veliko slabih. Evangelijski sejavec je Bog, ki seje po vsem svetu samo dobro seme, t. j. dobroto in dobre ljudi. Sovražnik je pa hudič, ki seje hudobijo, kvari ljudi, jih zapeljuje in podžiga k slabemu. Žetev pa, ki bo vse dobro zbrala in vse slabo pokončala, je podoba poslednje sodbe. Večkrat se nam vsiljuje zagonetno vprašanje: Odkod zlo v svetu? Ali ni Bog vsega ustvaril in ni On, ki vse vodi? In On je vendar neskončno dober! Odkod torej zlo? Ali ga ni kriv tudi Stvarnik? — Na stavljena vprašanja vera odgovarja takole: Bog je pri človeški hu- dobiji popolnoma nedolžen. Ustvaril je človeka dobrega, dal mu je zdravo pamet, jasno spoznanje, neokrnjeno voljo in vso potrebno moč; dal mu je tudi sv. milost, t. j. nadnaravno pomoč, da Iti človek mogel v dobrem vztrajati in zvesto služiti Bogu v srečnem razmerju sina do Očeta. Toda človek se je v času preizkušnje na satanovo pobudo sam izpridil, odpadel je od Boga, obrnil Mu je hrbet, podvrgel se je slabemu. Postal je hlapec in suženj hudega duha. Z izvirnim grehom je prišlo zlo med ljudi. Izgubljena je bila prvotna milost, vir nekdanje sreče, zapravljeni so bili izredni darovi in ranjena cela narava: nagnjena je k slabemu, dovzeta za slabosti, skušnjave in slaba nagnjenja. A dobri Stvarnik padlega človeka ni zapustil: Sklonil se je k njemu in ga dobrohotno dvignil iz strahotne sužnositi hudega duha; vrnil mu je izgubljeno milost, ki prihaja k nam po sv. krstu; izlečil je v zadostni meri grešne rane in dal nam je na razpolago vsa sredstva, ki so potrebna za pošteno življenje na tem in večno srečo na drugem svetu. Ni pa odvzel preizkušnje in ne človeku potrebne samoodločitve. Celo življenje -je doba preizkušnje, ki jo je treba dobro prestati, da si zaslužimo nebesa. Nadalje, človek ima prosto voljo in se mora potemtakem sam odločiti za dobro ali za slabo, za Boga ali za hudiča, za nebesa ali za pekel. Kako smo se odločili mi? Komu služimo, kako živimo, za koga in za kaj se navdušujemo in borimo? Bog je dober in Stvarnik vsega dobrega: lepih značajev, plemenitih misli, dobrih sre, globoke vere. iskrene ljubezni in človekoljubnih dejanj, naravnih in nadnaravnih dobrin, številnih milosti, tostranske in onostranske sreče. Samo dobro in nič slabega ne prihaja od Boga. Zatorej hoče tudi nas imeti dobre, poštene in nepokvarjene. Vse slabo' (brezboštvo, materializem, hudobija, nevera, nemorala, sovraštvo, nacizem, šovinizem, samoljubje, zavist, hinavščina i. pod.) pa izhaja od hudega duha. Spominjajmo se: nebeški Sodnik vse dobro plačuje in vse slabo kaznuje. Le pravični in dobri ljudje bodo sprejeti v izbrano in žlahtno žitnico nebeškega kraljestva, vsi slabi pa bodo pognani v peklenski ogenj, kjer jih bodo vso večnost žgali hudi duhovi. — Vsega hudega, reši nas, o Jezus! življenja ČASOPISI V BELGIJI V Belgiji vsak dan vsaka tretja oseba bere časopis, 2 milijonu 300 tisoč oseb hodi enkrat na teden v kino, 6 milijonov jih posluša radio, 100 tisoč pa vneto sledi televizijskim prenosom. Ce upoštevamo, da ima Belgija samo 9 milijonov prebivalcev, vidimo, da je kulturno na zelo visoki stopnji. Ti podatki »o bili objavljeni (d) dnevu sredstev za širjenje idej, ki so ga organizirali belgijski škofje. KATOLIŠKE SOLE V FRANCIJI V novem šolskem letu je število dijakov na katoliških šolah v Franciji občutno naraslo. Lansko leto je obiskovalo katoliške šole I milijon 620 tisoč gojencev, letos pa J milijon 728 tisoč. Ljudje se oklepajo katoliških šol, čeprav imajo tako večje stroške za šolauje svojih otrok. »ZAUPAJMO MLADINI!« Od pretekle nedelje 28. okt. do I. nov. so imeli v Ameriki Teden mladine. Nadškof iz Los Angele*a kardinal Muc Intvre je dejal ob otvoritvi Tedna, da je kato- Kilajski komunisti so zatrli 150 katoliških publikacij. V Vietnamu se skupina katoliških laikov pripravlja izdajati katoliški dnevnik. VISOKE BOGOSLOVNE SOLE V RIMU V Rimu je cela vrsta visokih bogoslovnih šol začela z rednim delom. Kot zanimivost vam samo naštejemo, katere visoke šole so v Rimu: Prvo mesto zavzema papeška GREGORIJANSKA UNIVERZA, ki jo vodijo jezuiti. Ustanovil jo je sv. Ignacij Lo-jolski, za univerzo pa jo je potrdil papež Julij III. Ietal552. Ima več fakultet: teološko, filozofsko, pravno, za cerkveno zgodovino, za misijonske vede, za sveto pismo, za orientalne študije. LATERANSKI ATENEJ: Ustanovil ga je Leon XII. leta 1824. Ima štiri fakultete: teološko, filozofsko, za cerkveno in državno pravo. UNIVERZA »DE PROPAGANDA FI-DE«: Ustanovil jo je Urban VIII. leta 1627, da na njej študirajo bogoslovci iz misijonskih krajev. Ima teološko in filozofsko fakulteto. Leta 1933 je bil pridružen papeški znanstveni misijonski zavod. UNIVERZA ANGELICUM: Ustanovil jo je papež Gregor XIII. leta 1580. Univerzo vodijo dominikanci. Ima teološko, filozofsko in pravno fakulteto. UNIVERZA SV. ANZELMA: Ustanovil jo je papež bi. Inocenc XI. leta 1687. Ima teološko, filozofsko in pravno fakulteto. Na njej poučujejo benediktinci. UNIVERZA ANTONI ANUM: Ustanovljena leta 1933 in ima teološko, filozofsko in pravno fakulteto. Vodijo jo frančiškani. PAPEŠKI ZAVOD ZA CERKVENO GLASBO: Ustanovil ga je papež sv. Pij X. leta 1911. PAPEŠKI ZAVOD ZA CERKVENO ARHEOLOGIJO: Pij XI. ga je ustanovil leta 1925. PAPEŠKA TEOL. FAKULT. SV. BONAVENTURE, ki jo imajo konventualci. Bosonogi karmeličani imajo bogoslovno fakulteto v mednarodnem zavodu. Papež spet obsoja nasilje na Ogrskem Pretekli ponedeljek je sv. oče naslovil na krščanski svet že tretjo poslanico v kratkem času. Glasi se: »V najnovejši encikliki, naslovljeni na škofe vsega sveta, smo izrazili upanje, da bo tudi za plemeniti ogrski narod napočila nova zora miru. slonečega na pravici in svobodi, kajti zdelo se je, da se položaj v oni deželi ugodno razvija. Teda novice, ki so kmalu nato dospele, so napolnile Naše srce s težko grenkobo; zvedeli smo namreč, da po mestih in vaseh Madžarske teče nova kri pogumnih državljanov, ki jih iz dna duše žeja po pravi svobodi; da so bile narodne oblasti, komaj postavljene, znova pogažene in zatrte; da so bile poteptane človečanske pravice in da je krvavečemu ljudstvu bilo po tujem orožju vsiljeno novo suženjstvo. Ob tem dejstvu ne moremo, da bi, kakor Nam narekuje naša dolžnost, ne protestirali in obsodili la žalostna dejanja, ki ne povzročajo žalosti in ogorčenja samo vsega krščanskega sveta, temveč vseh svobodnih narodov sploh. Tisti, ki nanje pada odgovornost za taka dejanja, bi morali vendar pomisliti, da prat e svobode narodov ni mogoče nikdar udušiti v krvi. Mi, ki z očetovskim srcem zremo na vse narode, moramo slovesno izjaviti, da je vsako nasilje, vsako krivično preliva- nje krvi, naj ga povzroči kdor koli, vedno nedopustno. In znova moramo vzpodbujati vse narode in vse socialne razrede k onemu miru, ki mora temeljiti na pravici in svobodi in dobivati v ljubezni svojo življenjsko hrano. Besede, ki jih je Bog rekel Kajnu: »Kri tvojega brata vpije k meni z zemlje,« imajo tudi danes vso svojo vrednost; torej tudi kri ogrskega ljudstva vpije h Gospodu, kateri, kot pravičen sodnik, večkrat kaznuje grehe posameznikov šele po smrti, kaznuje pa često že v tem življenju vladarje in narode za njili krivice, kot nam priča zgodovina. O da bi usmiljeni Bog ganil srca odgovornih tako, da bi krivice že bilo konec, da bi se ponehalo nasilje in da bi vsi narodi, pomirjeni med sabo, našli v jasnem ozračju miru pravi red. Medtem dvigamo Mi h Gospodu Svoje prošnje, da bi zlasti tisti, ki so te cini umrli, uživali večno luč in mir v nebesih. Želimo, da bi vsi kristjani tudi v ta namen združili svoje molitve z našimi. Medtem ko vam vsem izražamo ta Naša čustva, dajemo iz srca radi vam vsem in vašim vernikom, posebno še dragemu nam madžarskemu ljudstvu svoj blagoslov. Pij XII. Trnjeva pol dveh kardinalov 1 iška mladina velik zaklad, ker bo dala v prihodnosti Ameriki dobre voditelje. Geslo Tedna je: »Zaupajmo mladini\« Preteklo nedeljo je 7. milijonov mladih Arne-rikaneev prejelo sveto obhajilo. ZAVEST NEMŠKIH KATOLIČANIH Okrog dve tretjini nemških katoličanov vestno opravlja velikonočno dolžnost in bolj ali manj redno obiskuje nedeljsko sv. mašo. Ustavilo »e je upadanje kandidatov za bogoslovje, število tistih, ki žele vstopiti v kak red, pa se je začelo večati. Mnogo večja postaja tudi udeležba pri tečajih duhovnih vaj. Zelo delavne so nemške katoliške dobrodelne organizacije. Zaskrbljenost pa povzroča povečano število mešanih zakonov. TISK V MISIJONIH Kitajski konvertit doktor Sih je rekel, da je za misijone poleg molitve najbolj potreben tisk. Leta 1952 so *e tiskali katoliški časopisi v Afriki v 350.(100 izvodih, kar je sorazmerno zelo malo. \ načrtih je ustanovitev novih časopisov zla-ti na Zlati obali in v Rodeziji. Kutoliški svet je z velikim veseljem po-zdravil osvoboditev poljskega primasa kard. Stefan a Višinskega in ogrskega primasa kard. M i ndszentva. Kard. Višinskega so komunistične oblasti priprle pred tremi leti. Ko je na Poljskem prišel komunizem na oblast, so vsi škofje s kardinalom vred vse naredili, da bi pomagali Poljski iz ruševin druge svetovne vojne ter tako tudi podprli vlado pri njenem delu za blagor ljudstva. A ko je komunistična oblast pripravljala novo zakonodajo na škodo pravic sv. Cerkve, je kardinal prosil predsednika vlade, naj se taki zakoni ne odobrijo, ker jih škofje ne morejo sprejeti. Odobrili so jih kljub temu in v noči med 26. in 27. septembrom 1953. aretirali kardinala, ga »odstavili« in odpeljali neznanokam. Sele pred nekaj meseci se je zvedelo, da je v samostanu v Komunszi v Beskidskih gorah, kjer ga je doseglo osvobo jen je. V kardinalu je imel poljski narod svojega duhovnega vodjo, čeprav ni vedel, kje je. To je najbolj izpričalo narodno romanje letos dne 26. avgusta, ko se je pri čestohovski M. B. na Jasni gori zbralo kljub oviram oblasti en milijon dve sto tisoč vernih Poljakov, da proslavijo 300-letnico čudežnega osvobojen ja tega svetišča. Kard. Višinski je poslal oh tej priliki hostijo za glavno sv. mašo in prosil v zameno od vsakega eno zdravomarijo. Milijonska množica je skupno s posebnim poudarkom zmolila to zdravamarijo za svojega kardinala. Zato je bila njegova prva beseda svojemu ljudstvu beseda zalivate. Kard. Višinski je takoj po osvoboditvi poslal sr. očetu vdanostno brzojavko in sv. oče mu je brzojavno čestital k osvobojen ju z željo, da bi sv. Cerkev na Puljskem zopet lahko vršila vse svoje poslanstvo. Kardinal Jožef Mindszent\ je bil spuščen iz ječe v torek 30. oktobra zvečer. Pred osmimi leti je bil obsojen na dosmrtno ječo, češ da je »ovaduh. tihotapec s tujo valuto in hoče obnoviti habsburško gos pod st vo«. Uprizorili so proti njemu proces, da stre jo njegovo odločnost, ker je branil katoliške šole in spodbujal starše, naj se zavzamejo za pravico odločanja pri vzgoji otrok. Ko so pretekli torek kardinala izpustili, je ministrski svet izjavil, da kardinal lahko zasede zopet svoje mesto, ker nje bila njegova obsodba brez podla-gd.« Težka je bila pot teh osmih let. Z e prej je poskusil kot škof v Vezpremu dobrote nacističnega taborišča. Nad vse mučno je bilo zanj, ko je bil v preiskovalnem zaporu, ko so delali z njim vse to. kar delajo z onimi, za katere hočejo mIu priznajo svoje zločine«. Po obsodbi, od 9. februarja 1949. do julija 1955. je bil v ječi. nato je bil konfiniran v nekem samostanu: zatl-nje tedne pa je bil zopet v ječi. Ko so ga izpustili je blagoslovil vernike, ki so se zbrali okrog njega v vaški cerkvici in izjavil, da bo nadaljeval delo. kjer ga je pred osmimi leti pustil. Ves *vet vidi zdaj delo komunizma. Kaj bo s kardinaloma v bodoče, zlasti kaj ho z ogrskim pri m asom zaradi divjega napada sovjetskih čet. bo pokazala bodočnost. Najbrž bo nov križev pot. Časopisi poročajo, da se je ob prihodu Sovjetoi umaknil na ameriško poslaništvo v Budimpešti, Se tretji kardinal ni svoboden. In to je zagrebški nadškof Stepinac. Upamo, da bo tudi zanj prišla rešitev in se bo izkazalo, da je bil po nedolžnem obsojen. Na stopnišču neke cerkve v Kijevu kleči žena in moli. Jezno se zadere nanjo komunist: »Kaj delaš tu?« »Molim.« »Za koga?« »Za Hruščeva.« »Pa kaj rabi Hrušču v tvoje bedaste molitve! Ko bi že -voj ča* molila za Burjo! Si videla, kako je končni?« i r n i- IIII 'Vlili, mul t III » Zdravniki - apostoli v misijonih V Padovi je poleg raznih zavodov tudi univerzitetni zavod za zdravnike misijonar-je-laike, »CUAMM« (Collegio universitario aspiranti medici missionari). Ta je edini tak zavod v Italiji in menda tudi na svetu. Ustanovil ga je leta 1950 zdravnik Fran-cesco Canova, mož izredne vere in junaštva, ki je. prebil deset let v Palestini in Jordaniji kot specialist za tropične bolezni in je sedaj ravnatelj sanatorija v Bas-sano del Grappa. Lepo število zdravnikov, ki so izšli iz teh zavodov, je zaročenih in po poroki bodo za njimi prišle tudi njihove žene. Nekateri pa so že 'poročeni in njihovi otroci se rodijo v tujih deželah in delijo s poganskimi otroki veselje in žalost. Položaj zdravnikov-misijonarjev nikakor ni lahek. Najraje si izberejo za polje svojega dela najbolj zapuščene in nezdrave kraje, kjer razsajajo najrazličnejše bolezni od malarije do gobavosti. Prvi. ki je izšel iz tega zavoda, je bil zdravnik Angelo Tasso. V marcu leta 1954 je zapustil Italijo in se podal v Indijo. Na nekem zapuščenem otoku Tihega oceana med najrevnejšimi in najbolj zapuščenimi ljudmi je začel svoj apostolat. .Močvirnato ozemlje in tropična vročina sta še bolj pospešeli razširjenje malarije, ki je samo med otroki zahtevala od 70 do 80 od sto žrtev. Z junaško vztrajnostjo in požrtvovalnostjo se je mladi zdravnik lotil dela. Na zapuščenem otoku sredi reke Godavari je zgradil veliko bolnico in dosegel neverjetne uspehe. Od vsega sveta pozabljeni in zapuščeni prebivalci otokov Tihega oeeana, 700 tiosč po številu, so našli v njem svojega naj večjega dobrotnika in očeta. V dveh letih svojega bivanja v Indiji je Tasso izvršil več kot 1600 operacij. Sedaj se je vrnil v Italijo, kjer ga je njegova zaročenka zvesto čakala in po poroki bo tudi ona nastopila isto pot apostolata na pozabljenih otokih Tihega oceana. Neki drugi zdravnik, dr. Baruffa, je že več let opravljal svoj poklic, ko je zvedel za ustanovo (CUAMM). Izredno veselega značaja in poln prijateljev, je vse zapustil in sedaj je zdravnik-misijonar v bolnici' gobavcev v Somaliji. Skoro po vseh celinah so sedaj na delu zdravniki misijonarji. Preteklo nedeljo je prejelo od padovanskega škofa misijonski križ nadaljnjih sedem zdravnikov. Eden izmed njih, dr. Rossi iz Livorna, bo nastopil svojo pot, 'ki bo obenem njegovo ženitovanjsko potovanje, v Južno Afriko, kjer bo skupno s svojo mlado ženo skusal osvojiti z deli usmiljenja duše za Kristusa. Do sedaj je univerzitetni kolegij »GU-AMM« poslal v poganski svet sestnajst zdravnikov. Med njimi so tudi ženske, ki so neustrašeno začele svoj apostolat med najbednejšimi. Največja potreba po zdravnikih je v Indiji, zato jih je kolegij poslal v Indijo pet: eden je v Indoneziji, eden v Južni in štirje v Srednji Afriki. Nato so še v Somaliji, Nigeriji, v Maroku, eden v Jordaniji in eden na Formozi. Vsi zdrav-niki-misijonarji ostanejo še nadalje v zvezi s svojim padovanskim kolegijem CUAMM: vse potrebne zdravniške aparate pa jim preskrbijo ondotne misijonske postaje. Te idealne ljudi prav gotovo ne žene po svetu pohlep po denarju ali morda želja po senzacijah, ampak le velika v se p r e in agu jo č a ljubezen do bližnjega, ki ima svoj izvor v Kristusu in ki bi rada vse ljudi pridobila Zunj. Izšel je PASTIRČEK ZQ mesee november! čudna odkritju \' mestu Gyoer na severozapadnem 0-grukein so odkrili tajen krematorij, to je peč /a sežiganje ljudi, ki ga je imela tamkajšnja komunistična policija, da je sežigala ljudi, ki so obnemogli pri dolgotrajnih zasliševanjih in mučenjih. Ta krematorij --o odkrili na sedežu policije in sicer za kotlom za centralno ‘kurjavo. Težko bo določiti število žrtev, ki so tu zgorele, a močno zakajene stene sobo, v kateri je bil krematorij, pričajo, da je mnogo ljudi zgorelo v njem. Policijska palača je bila opremljena tudi z raznovrstnim mučilnim orodjem. Poleg oddajne postaje na kratke valove, je imela policija tudi pripravo, da je lahko ujela na trak vsak telefoničen razgovor po vsej zapadni Madžarski, tudi če je ist<»* čn-no telefoniralo dvajset ljudi. ZapaUlni časnikarji so si med osvoboditvijo bibko vse to ogledali in seveda tudi fotografirali, da bodo svetu pokazali napredek »progresivne demokracije«. Leto VIII - 1956 - Štev. 45 KATOLIŠKI GLAb Stran S Duhovnik in komunist pred sodiščem “N. lista,, Odmevi incidenta v cerkvi v Dolini na Tržaškem Pred nepristranskim sodiščem »Novega lista« sta se znašla dolinski gospod župnik in dolinski tovariš župan. Tožniki in sodniki so bili sami uredniki, advokata pa nobenega. Dolinska oblastnika tako ju dobesedno imenuje »Novi list« - sta zakrivila zelo težko dejanje, ker nista vprašala za nasvet »Novega lista«, kako je treba opravljati cerkvene obrede in kako je treba v terkvi bolj uspešno, organizirati partijske brezbožniške podvige. Duhovnik je ravnal v smislu veljavnih cerkvenih predpisov, ki na Tržaškem jasno določajo, da smejo v notranjosti cerkve pri obredih peti edino cerkveni pevci. Komunistični župan je proti temu odloku odločno v cerkvi v javnem govoru protestiral in zahteval, da se odlok takoj prekliče in da mora »narodni« - to je komunistični zbor — zapeti v cerkvi celo narodne pesmi. Županov protest se je razletel pod cerkveni strop in katoliški duhovnik pred diktatom komunističnega župana ni klonil. In sedaj je tukaj velik incident, mučen in neumesten in grob kakor toliko poudarja »Novi list«. Gotovo je mučen tudi za prave vernike, saj je Lovrihova akcija prava profanacija božjega hrama, v katerem še celo po »Novem listu« nihče ne more kaliti miru. Toda nastaja novo vprašanje: za koga je incident bolj mučen, bolj neumesten? Prav gotovo za »Novi list« sam in njegove urednike ter »nepristranske porotnike« dolinskega škandala! Stvar je resnično mučna in stari pero-prask se lahko opravičeno praska za uše- si: če obsodimo samo župnika, bo le preveč očitno, kakšni smo; če obsodimo samo župana, bo kritika v Ljubljani. Torej da se ne zamerimo na desno in levo, obsodimo enostavno oba! To je še najbolj preprosto in na vse strani vsaj na prvi videz dobro. Toda sodniki obeh dolinskih protagonistov so pozabili, da je namreč dolinski komunistični župan njihovo dete. »Novi list« je kriv in Besednjakova »krščanska« skupinica, da ima Dolina danes komunističnega župana! No in ni še preteklo pol leta in to njihovo dete je od samih očetov javno zasramovano in razdeljeno! Vseznalim novolistarskim urednikom, ki ibi radi vzeli v zakup celo božje in cerkvene predpise, rečemo za konec to: za težek in sramoten incident, ki se je zgodil po krivdi brezbožniškega župana v dolinski župni cerkvi pred Najsvetejšim, pada krivda na vse volivce in vse moralne mecene, ki so takega človeka spravili na sedež dolinske občine! Zgodovinsko dejstvo je: komuniste je podpiral ob volitvah v Dolini »Novi list« z g. Besednjakom na čelu; zato naj sebe bije po glavi in ne katoliškega duhovnika in tudi ne komunističnega župana! »Dolinska oblastnika« (»N. list«) sta se vsak zase prav dobro držala svojih pravil: duhovnik cerkvenih škofijskih predpisov, Lovriha župan pa nepreračunanih komunističnih aventur. ki si jih več niti za železno zaveso ne privoščijo! Za stari »Novi list« imamo zelo dobro zdravilo: Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade! V Zgoniku jih ni prav nič sram... Kot vse kaže se tukajšnjih komunističnih agentov in partijcev sramota sploh več n# prime. Vsekakor je to izredno važen znak, ki krepko potrjuje vse ono. kar smo o komunizmu in komunistih že večkrat rekli in napisali tudi pri nas. Čeravno zbegani in osamljeni, sprti s samim »me-hikanskiin kavalirjem« Vidalijem in izpostavljeni sovraštvom in preziru vsega poštenega človeštva, trmasto in s satansko ob-scileiiualju nadaljujejo svoje .-hlapčevanje, najhujsemu trinoštvu in najpodlejšemu sistemu vladanja, čigar edina moralna odlika je klasični strel v tilnik, edino »miroljubno sredstvo« pa pištola in brzostrelka. Toda tudi naše ljudstvo danes počasi spregleduje, komu in čemu ti nevarni a-genti služijo. To še najbolje vedo razni kimavci in sopotniki, ki so jih začeli prav pošteno »opravljati«, tako da ho čas tudi v zgoniški občini prinesel jasen odgovor na marsikatero vprašanje, na katero bodo ko- C2). (p. J ismo iz Jugoslavije Na naše uredništvo je dospelo pismo iz Jugoslavije, v katerem pisec obravnava naše poročanje v zadevi solkanskega dekuna g. Simčiča, v preteklem mesecu juniju in julija, ko je bil dekan Simčič obsojen na šest mesecev zapora, kot je naši javnosti že znano. Podpisani želi, naj njegovo pismo objavimo. Mi pa lega ne bomo storili: 1. Ker si ne pustimo staviti mej, kaj smemo in česa ne smemo poročati iz Jugoslavije. Časopisje v demokratični deželi ima namen, poročali resnico, naj bo ljuba ali ne. 2. Ker je pismo žaljivo za samega podpisanega. S. Ker smo prepričani, da je bilo naročeno, ker si sicer vsebine pisma ne moremo razlagati. Podobna pisma, ki se pritožujejo čez naše pisanje o verskih razmerah v Sloveniji, smo prejeli tudi prejšnja leta. Toda vedno se je izkazalo, da so prišla, posredno ali neposredno, iz istega uradu. Ker se la metoda nadaljuje, nam je to znamenje, da se postopanje tajne policije v Jugoslaviji od leta 1947, ko so obsodili kardinala Slepinca, ni prav nič spremenilo. Obdolženec mora vedno zmoliti svoj konfiteor, čeprav se pozneje, včasih šele po smrti, izkaže, da je bil nedolžen. Tako se je zgodilo Rajku, tako kardinalu Mindszentyju in številnim drugim. Zato smo prejeto pismo shranili, kakor smo ostala iz prejšnjih let. zato. da bodo nekega dne pričala o moralnem nasilju jugoslovanske tajne policije do ljudi, ki ji padejo v kremplje. munistični vodilni agentje morali javno odgovoriti, še preden bodo za večno zapustili občinsko upravo... Razčistiti bo treba med drugim tudi razne napade in ugrabitve, za katere je nosila in nosi svojo odgovornost vsa tako imenovana »ljudska oblast«, ki jo danes predstavlja prav del organiziranih komunističnih partijcev o-bcli struj v naši občini! »RDEČA ZVEZDA« NE SME VEČ NA POKOPALIŠČE! Kot v zasmeh in pritajeno cinično ignoriranje tisočerih žrtev koljaškega divjanja svojih krvavih moskovskih gospodarjev na Madžarskem, so borci za sovjetski razbojniški »socializem« tudi letos za Vse svete organizirali običajno komedijo. Pri obeli spomenikih s krvavo peterokrako zvezdo v Zgoniku in Saležu, so rdeči boljševiki obeli skupin z revolucionarnimi lajnami žalili pokojne in izzivali žive. Pokojni gotovo niso padli za osovraženi in gnusni komunizem, zato tudi rdeča zvezda sama predstavlja naj večjo žalitev njihove žrtve. Toda naj večjo drznost so pokazali šele na pokopališču, kjer je partijski zbor »Rdeča zvezda« pod vodstvom komunista Hermana Miliča pel nagrobniee nabožne vsebine! Ves Zgonik ve, da so vsi pevci izraziti brezbožni ki, ki posmrtnost in dušo odločno taje pred vsakomer in ob vsaki priliki. Njihova sknimba spomina mrtvih je torej dvojna in satansko preračunana. Nastane vprašanje, kako dolgo bomo še morali takim skrumham molče prisostvovati. In kot da vsega še ni bilo dovolj, so na partizanskih grobovih zapeli še neko komunistično revolucionarno popevko. Nad vsem tem se pravi verniki že dolgo zgražajo in njim se pridružujemo tudi mi h tem poročilom. — ’V bodoče bomo vsekakor storili vse, da ponovne skrumbe na svetem kraju miru odločno preprečimo! VPRAŠUJETE - ODGOVARJAMO Seni mlado dekle in prav rada berem razne ilustrirane časopise. Vse mi je novo. vse mi je lepo. Roda bi pa vedela, kaj bo z mano, in zato kar nestrpno vsak teden, in sicer v raznih listih, preberem horoskop. Ta mi da lepih spodbudnih misli in mi marsikaj le/sega pove za mojo bodočnost. Raila bi šla tudi h kaki ženski, ki meče karte ali bere na roki, pa si ne lipam, ker sem slišala, da to ne gre. Povejte mi, prosim, ali je moje ravnanje pravilno. Ali smem verjeti temu, kar mi pove horoskop in kar bi mi povedala ženska. ni'ihtavo dekle« St Kur tu vprašujete, spada na splošno v poglavje o praznoverju in vedeževanju. Radovednost je od nekdaj gnala ljudi zvedeti zu bodočnost, posebno za bodoči potek svojega lastnega življenja. Tako poizvedovanje, s čisto neprimernimi sredstvi in brez vsake znanstvene podlage, je pra- znoverno vedeževanje. Tu sem spada prizadevanje prerokovati bodočnost iz pozicije zvezd. Nekateri so posebno veliko dali na pozicijo zvezd ob svojem rojstvu, pravzaprav natančno ob uri svojega rojsva. Gledali so torej na uro; saj to pomeni grška beseda horoskop, ho ra tira. skopein = gledati, horoskop - urogled. Da nima položaj zvezd ob rojstvu nobenega vpliva na naše bodoče življenje, to nese že zdrava pamet in ni treba biti kak učen zvezdo-znanec. Milijarde zvezd se gibljejo po svojih od božje modrosti določenih poteh in nimajo s potekom našega življenja prav nič opraviti. Še bolj prismojeno je, če hoče kdo zvedeti za svojo bodočnost iz kart, ki jih ženska meče, ali pa iz potez na roki, ki jih vedeževalka skuša tolmačiti. Če bi ženska res kaj mOgla, bi najprej sebi vrgla karte, iz svojih rok prerokovala in si tako življenje bolje uredila. Vprašujete, če je Vaše ravnanje pravilno. Iz gori navedenega imate že odgovor. Moralisti so glede vedeževanja na splošno precej strogi. No, velik greh po večini ne bo, ker je tu dosti lahkomiselnosti in gole radovednosti, ne pa da bi kdo hudiča klical in se zanašal na neko demonsko pomoč. Kaj torej? Pusto praznoverje je to, ki se ne spodobi pametnemu, krščansko usmerjenemu človeku. Pa še zguba časa povrh. Svetujemo Vam, bodite zelo zmerni v branju ilustriranih časopisov. Tam ne boste zajeli prave življenjske modrosti, tam ne boste zvedeli svoje bodočnosti. Bog je prav storil, da nam jo je prikril. Tako je življenje bolj resno prizadevanje. Vsak je svoje sreče kovač in kakor si boš postelja!, tako boš spal, so pravili naši predniki. K tej stari modrosti lahko še pristavimo: blagor mu, ki se je v mladih letih privadil na pobožno molitev, na resno delo in na žrtev ali odpoved; to bo najboljša podlaga za vsa bodoča leta. Storite še Vi tako in iz »vihravega dekleta« boste dozoreli v ženo trdno proti vsem vihram. V usodepolnih dneh, ki jih preživlja ogrski narod, ko junaško preliva svojo kri za svobodo ter se z nepopisnim trpljenjem bori proti nasilju, ki ga lioče usužnjiti ter uničiti vse ideale junaških rodoljubov za dosego človečanskih pravic in krščanske kulture, odbor S.K.P.D. iz Gorice iskreno sočustvuje z ogrskim narodom ter poziva svoje člane in somišljenike, naj se spominjajo v svojih molitvah vseh nedolžnih žrtev tako preizkušenega naroda. Tako bomo najbolj izpričali svojo solidarnost in svojo hvaležnost. Naj hi naše neutrudno delo za krščansko kulturo doprineslo človeštvu resnično zmago krščanskih in pravičnih teženj. IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI MISIJON V TABORIŠČU V Spittalu na Dravi je že od konca voj- 1 ne veliko begunsko taborišče, kjer je bilo vedno tudi večje število slovenskih beguncev iz Jugoslavije. Dušno oskrbo med njimi ima č. g. Anton Miklavčič, pomaga pa mu prof. P. Slapar. Sedaj je v tem taborišču okrog 350 slovenskih ljudi, med njimi precej lepo število otrok, ker so taborišču nastanjene predvsem družine in pa taki begunci, ki ne morejo upati na emigracijo. Za vse te slovenske ljudi so imeli od 22. do 28. oktobra misijon, ki ga je vodil p. Fidelis, kapucin iz Gorice. U-speli je bil zelo laskav, saj so se misijonskih govorov udeleževali vsi. ki so mogli, čeprav je bil prvi govor že od 5.38 zjutraj in čeprav morajo hoditi v cerkev zunaj taborišča, odkar je pogorela baraka, ki je prej služila za kapelo. Istočasno kot Slovenci so imeli svoj misijon tudi madžarski begunci. Zanje je imel misijon poseben duhovnik, ki hodi okrog po taboriščih, da skrbi za taka izredna pridiganja. PODRŽAVLJENI E OBRATOV IN NJIH POSLEDICE V goriškem delu Jugoslavije vodi sanitetna inšpekcija zadnja dva meseca sistematično pregledovanje trgovskih, gostinskih, obrtnih in drugih obratov, ki se ukvarjajo s proizvodnjo, predelavo in prodajo živil. Pri tem je inšpekcija ugotovila velike nerede. V vsem okraju pride v poštev 500 obratov. Doslej so pregledali obrate v Novi Gorici. Dobrovem, Ajdovščini, Kanalu, Tolminu, Kobaridu in Bovcu, skupno 163 raznih obratov. V njih so našli za 311.000 din pokvarjenih živil in 22 obratov so morali začasno zapreti. Pokvarjena živila so uničili, nekaj najbolj sumljivih pa so poslali na kemično analizo. Tako je gospodarstvo v državah, kjer je posameznik samo še mrtva številka v državnem ustroju. USPEH SLOV. PEVSKEGA ZBORA V TUJINI Pretekli mesec je moški oktet belgijskega zbora »Jadran« pod vodstvom g. Ivana Kodeha zapel v mestu NamuT v okviru mednarodnega pevskega koncerta »Ac-cords«. Naslednji dan je nastopil v Char-leroi spet skupaj s švicarskim, francoskim in belgijskim zborom. Moremo reči, da je zelo lepo uspel. Zapel je štiri pesmi. Kritika je v časopisih omenila, da je oktet od lanskega leta zelo napredoval. Našim pevcem čestitamo in jih vzpodbujamo k nadaljnjemu delu, da pokažejo tujcem lepoto naših slovenskih pesmi. SLOVENEC SPISAL ROMAN V ANGLEŠČINI Ivan Jontez. ki je spisal že več knjig v slovenščini, n. pr. roman Brezdomci, se je poskusil tudi v angleščini. Pred kratkim je izšel njegov roman »Green Street« (Zelena cesta) pri neki založbi v New Yorku. Roman se dogaja v Clevelandu in opisuje življenje naših izseljencev ter najbolj pekoči problem današnje Amerike: razmerje med belci in črnci. RAZNO NOBELOVA NAGRADA ZA FIZIOLOGIJO IN MEDICINO Letošnjo Nobelovo nagrado za fiziologijo in medicino je Švedska akademija znanosti podelila trem znanstvenikom in sicer prof. Andreju Cournandu iz New Torka, dr. Wernerju Forssmannu iz Bad-Krei-znaeka in prof. Fickinsonu W. Riehardsu iz New Yorka. Nagrada je bila dodeljena za skupne študije treh znanstvenikov o tehniki pri kateratizaciji srca in spremembah krvnega obtoka. Prvo (Nobelovo nagrado so podelili pred 55 leti iz sklada, ki so ga ustanovili iz celotnega ostanka Nobelovega premoženja. Tako je določil sloviti kemik in iznajditelj dinamita Alfred Nobel v svoji oporoki iz leta 1895. Sedaj vsako leto, po njegovem naročilu razdelijo obresti iz tega sklada med tiste ljudi, ki so med letom največ pripomogli k blaginji človeštva. Določenih je pet nagrad, in sicer za najboljšega kemika, fizika, inedieinea, literata in za tistega, ki je največ pripomogel k zbližanju med narodi in za mir v svetu. Nagrade, za fiziko, kemijo, medicino in literaturo deli švedska akademija znanosti, nagrado za mir pa petčlanska komisija norveškega parlamenta. Tako je določil Nobel v svoji oporoki. Pri podelitvi nagrad ne sme igrati nobene vloge nacionalizem. — Denarja ne bo zmanjkalo. Glavnica 36 milijonov švedskih kron je ostala nedotaknjena. Pol milijona, kolikor znašajo vse nagrade, so samo letne obresti. TURISTI V ITALIJI Po statistiki turistične ustanove ENIT ho do koneu tega leta število tujih turistov, ki so obiskali Italijo, doseglo 12 milijonov. Kljub temu ogromnemu številu italijanski hoteli niso zabeležili veliko gostov, kajti tuji turisti se ustavljajo v Italiji le za nekaj dni. Prav tako se ne ustavljajo v Italiji poslovni ljudje dalj kot je nujno potrebno. — Veliko turistov, morda že polovica, prebije svoje počitnice v tkzv. camping. ki delajo veliko konkurenco hotelom. Medtem ko v Italiji turizem rase, so v Jugoslaviji zabeležili v letošnjem letu precejšen padec. V prvih sedmih mesecih je obiskalo Jugoslavijo 195.377 turistov, 55 tisoč 231 inanj kot v istem razdobju lansko leto. Število turistov se je zmanjšalo zn 22%, število prenočitev pa za 34%. Pomanjkanje svobode torej nepovoljno vpliva na razvoj turizma. 3700 METROV POD MORJEM Švicarski profesor Pieeard je skupno z geologom profesorjem Pollinijem znova začel z raziskovanjem morskega dna. Z batiskafom »Trieste« je v bližini Ponze v Južnem Tirenskem morju dosegel globino 3700 metrov. S tem je prekoračil prejšnji rekord iz leta 1953, ko je dosegel 3150 m. Za pot v globino sta potrebovala 2 uri in 11 minut. Na dnu sta ostala 32 minut, nakar sta uporabila 1 uro in 14 minut, da sta se zopet dvignila na površino. Oba znanstveniku nameravata prihodnje leto nadaljevati z raziskovanji. S tem rekordom sta Pieeard in Pollini prva človeka, ki sla dosegla take globine morja in *e vrnila živa. MARLJIVI RAZISKOVALCI V Nebrulski so paleontologi (znanstveniki, ki se bavijo s študijem okamenin) našli 13 okamenclih jajc, katerih starost cenijo na 10 milijonov let. Na univerzi v Berkeleyu se sedaj bavijo in ugotavljajo, kateri vrsti ptičev naj bi jajca pripadala. GOBAVEC V BORBI ZA SVOBODO Italijanski pisatelj Marcello Orano je po brezuspešnem tavanju iz kraja v kraj končno zaprosil, naj ga znova pošljejo med gobavce v Somalijo. Njegova zgodba je zelo pretresljiva. Med vojno je služil kot častnik v tedanji italijanski koloniji Somaliji. Tam se je ob zdravljenju nekih ranjenih gobavcev nalezel tudi sam gobavosti. Po zdravljenju v afriških bolnicah se je »zdrav« vrnil zopet v Italijo, kjer se je poročil s Tržačanko Julijo Zeisl, ki je slovenskega rodu. V Italiji pa se je začel njegov križev pot. Zdravstvene oblasti so zvedele za njegovo bolezen in ga zaprle v bolnico za gobavce. Romal je iz bolnice v bolnico, žena ga je zvesto spremljala povsod. Nato se je izselil v Francijo, kjer imajo milejše zdravstvene predpise. Svoje pero je posvetil gobavcem in se v številnih člankih zavzemal za bolj človečanski postopek z gobavci v Italiji. Toda pred nekaj meseci so ga francoske oblasti izgnale iz države. Naselil se je v Rim, kjer ga je civilna policija stalno stražila. Zaman je skušal sklicati tiskovno konferenco in vzbuditi pozornost javnosti. Povsod je mrgolelo policistov. Ponovna zdravniška preiskava je ugotovila, da so 'bile izjave francoskih zdravnikov »preveč optimistične«. Pod policijsko stražo so ga znova odvedli v bolnico za gobavce. Sedaj je Orano zaprosil, da bi ga poslali zopet v Somalijo, kjer namerava posvetiti vse svoje moči gobavcem. Prevzeti hoče vodstvo nad kakim zbirališčem za gobavce in tako vsaj med njimi doseči tisto svobodo, ki mu jo odreka ostali svet. OTROCI SO JU REŠILI Učenci osnovne šole v Fratta di Maniago v videmski provinci so dobili tc dni posebno odlikovanje zaradi solidarnosti, ki so jo pokazali v minuli mrzli zimi do dveh svojih sošolcev. Desetletna deklica in osemletni deček sta ostala nenadoma sama. Mater so odpeljali v bolnico, očeta pa v zapor, od koder so ga pozneje izpustili, ker se je izkazalo, da je bil nedolžen. V tem času so za otroka -krbeli njihovi součenci. V koših, ki so v navadi po Beneškem, so jim v trdi zimi nosili hrane in drv ter vsega, kar jim je primanjkovalo. Tako so ju rešili stradanja in pokazali svojo vzajemnost in ljubezen. KO LOSE J POPRAVLJAJO Znameniti kolosej je zučel kazati sumljivo znake razpadanja. Začeli so z restavracijo. Kolosej je visok 57 metrov iu ima v obsegu 527 m. Od 15. stoletja dalje je postal kolosej nekak kamnolom. Z. njegovim kamnom so zgradili mnogo rimskih palač. Pred popolnim razpadom so ga rešili papeži, ki so Kolosej proglasili za svet kraj. Za obnovo je dala vlada zaenkrat na razpolago 100 milijonov lir. Ko bodo vsa dela končana, upajo, da bo kolosej za 200 let varen pred razpadanjem. ' Širite »Katoliški glas" Resolucija SKS v Trstu Odbor Slovenske katoliške skupnosti v Trstu je na svoji seji dne 30. oktobra 1936 izrekel svojo solidarnost madžarskim borcem za svobodo. Resolucija pravi med drugim: »Slovenska katoliška skupnost, politična organizacija slovenskih katoličanov na Tržaškem ozemlju, izreka v imenu članov in somišljenikov svojo solidarnost in najgloblje občudovanje junaškemu madžarskemu ljudstvu, ki je, dasi golih rok in oboroženo samo z neuničljivo vero v Roga, v svobodo in lastno moč, začelo veličastni boj za rešitev evropskih narodov izpod komunističnega jarma in brutalnega sovjetskega kolonializma. Ko se klanjamo herojskim madžarskim žrtvam, padlim te dni za svojo in drugih narodov zatirano pravico, izrekamo neomajno vero, da je pretresljiva vstaja madžarskih 1 rodoljubov, ki je vzbudila presenečenje in vest vsega sveta, postalu signal in položila temelj za končno in popolno osvoboditev vseh podjarmljenih ljudi izpod komunističnih jarmov. Tem bolj pa obsojamo brutalni in podli nastop sovjetskih oboroženih sil. ki so v krvi in solzah madžarskega ljudstva udušile komaj priborjeno svobodo.u Resolucija se zaključuje z naslednjimi besedami: »Sinovi svetega Stefana, z vami so danes tudi molitve. želje in sočustvovali je vsega slovenskega katoliškega ljudstva.a Predsednik republike v Gorici Manifestacija slov. študentov Tudi naše mesto je imelo čast, tla je v soboto 3. nov. pozdravilo v svoji sredi predsednika republike Gronchija. Prispel je pod večer iz Vidma, kjer se je mudil dopoldne. .Goriško ljudstvo ga je sprejelo zelo navdušeno. Posebno veliko ljudi je bilo na Travniku, kjer so se zbrali tudi dijaki slovenskih srednjih šol s svojimi profesorji. Na prefekturi je sledil uraden pozdrav predsedniku od strani prefekta de Zerbija, ki je visokemu gostu predstavil navzoče povabljene, med njimi so 'bili nadškof msgr. Ambrosi, vsi mestni in deželni svetovalci, vsi župani goriške province, 25 po številu, ter številni drugi. Med župani so bili tudi Hermenegild Podveršič iz Števerjana, Jože Češčut iz Sovodenj ter Miro Ferletič iz Doberdoba. Predsednik se je nato s številnim spremstvom podal v park padlih, kjer je pred spomenikom položil venec, nakar je sledil uradni pozdrav goriškega župana v dvorani deželnih stanov na goriškem gradu, kakor por.očamo v uvodniku. Tudi tu je bilo veliko odličnih gostov in povabljencev, med njimi zastopniki slovenske manjšine dr. A. Sfiligoj in dr. Mermolja ter oba slovenska ravnatelja dr. Rožič in dr. Nemec. Po pozdra- Slov. kat. akademsko društvo v Gorici se klanja spominu vseh padlih kolegov, delavcev, izobražencev in kmetov, ki so dali svoja življenja za domovino, vero in svobodo ter obsoja brutalni poseg tujih oboroženih sil, ki so z brezobzirno. krutostjo zatrle upor junaškega madžarskega ljudstva. Odbor vih je sledila zakuska v dvorani sami in v sosednjih sobanah. Zbor »Seghizzi« je zapel nekaj furlanskih narodnih pesmi, folklorna skupina iz Ločnika je pa izvajala nekaj plesnih točk. Predsednik republike je obiskal tudi razstavo »Gorica v 18. stoletju« na Komu. Zvečer pa se je udeležil nastopov umetnega drsanja v telovadnici na trgu Battisti. Drugi dan, v nedeljo, si je najprej ogledal kostnico na Kalvariji, nato je odšel v Sredipolje, kjer so sledile nadaljnje proslave v čast padlim iz prve svetovne vojne. Predsednik je obiskal tudi Oglej in v Torviscosi pri Cervignanu tamkajšnjo veliko industrijo za umetno celulozo. Svoj obisk je zaključil v Trevisu v ponedeljek 5. novembra. Predsedniku Gronehiju so se poklonili tudi zastopniki demokratičnih Slovencev, ki niso bili samo navzoči po svojem zastopniku pri sprejemu na Gradu, temveč so mu dne 1. novembra poslali naslednjo brzojavko: »Tolmači čustev slovenskega ljudstva, vključenega v naše demokratično gibanje, pozdravljamo gospoda Predsednika Republike ob priliki njegovega obiska v Gorici in mu izražamo vdanost s prošnjo, da blagovoli upoštevati želje prebivalstva po zaščiti v duhu določil italijanske ustave.« Obisk g. predsednika Gronchija je zapustil v vseh najlepše vtise. Pretekli torek so tudi slovenski dijaki goriških srednjih šol solidarno z drugimi dijaki v Gorici in drugod, manifestirali v znak sočutja z madžarskimi borci za svobodo. V ta namen se niso tideležili pouka. Deputaeija je javila na tajništvu višje šole, da hoče biti solidarna z drugimi dijaki in je nesla to pismeno izjavo na prefekturo, kjer jo je izročila prefekturnemu tajniku. »Prim. dnevnik« z dne 7. t. m. prinaša »objektivno« poročilo o dijaški manifestaciji, takole: »Včeraj dopoldne so dijaki slovenske srednje šole v Gorici zapustili šolsko poslopje, ker so nekateri dijaki razširili po šoli govorico, da je treba stavkati v znak solidarnosti z madžarskim ljudstvom, Dijaki, ki so zapustili šolsko poslopje, so v razgovorih po eni strani obsodili intervencijo tujih čet na Madžarskem, obenem pa so izražali svoje ogorčenje zaradi brutalnega napada angleških in francoskih čet na egiptovsko suverenost in egiptovsko prebivalstvo, ki je bilo podvrženo barbarskemu bombardiranju iz zraka. Bolj razgledani dijaki, ki niso nasedli propagandnim geslom nekaterih oseib, ki so skusale prikazati samo dogodke na Madžarskem, da bi odvrnile pozornost slovenskih dijakov od hudih in krvavih dogodkov na Bližnjem vzhodu, so pravilno poudarili, da so dogodki okoli Sueškega prekopa za svetovni mir prav tako resna nevarnost, če ne celo hujša, in da zaradi tega ni nobenega izgovora, ki bi opravičil nezaslišano dejanje nad svobodnim egiptovskim ljudstvom, ki se je komaj pred nekaj leti otreslo angleške kolonialne oblasti.« Iz tega poročila si lahko slov. javnost in dijaštvo ustvarita nepristransko sodbo o »točnosti« in »resničnosti« poročil komunističnega dnevnika. * Slov. dijaški krožki skupno s Slov. kat. akademskim društvom pa so povabili svoje člane ter druge dijake in visokošolce v sredo zjutraj ob 7.30 k sv. maši zadušnici. Ob lepi udeležbi dijakov vseh naših srednjih šol ter ob zastopstvu visokošoleev in nekaterih profesorjev in učiteljic so vsi skupno molili za padle, da bi uživali večni mir in za žive, da bi jim kmalu zasijala prava svoboda, saj se po besedah Pija XII. pravično hrepenenje po svobodi, ki jo je Bog dal človeku, ne da udušiti v krvi. Tako je tudi naša mladina pred Bogom in pred svetom pokazala, da ima čuteče srce in da obsoja vsako nasilje. Za Madžarsko v Gorici Ko so se dijaki vrnili v ponedeljek v šolo po štiridnevnih počitnicah za Vse svete, so bili polni jeze zaradi dogodk,ov na Madžarskem. Svoji ogorčenosti so dali duška v ponedeljek in torek z demonstracijami po mestu in pred sedeži kom. partije. V torek zvečer pa jc na povabilo g. nadškofa bila v stolnici sv. maša za žrtve terorja na Madžarskem. Udeležilo se je jc veliko ljudstva, saj je bila stolnica premajhna za vse, in pa zastopniki organizacij z zastavami. Prišel je tudi prefekt de Zerbi. V nedeljo 11. novembra bo v dvorani Marijine družbe na Plaeuti ponovitev ^^•sijcinsltc prireditve z loterijo. Začetek ob 6h zvečer. Vstop samo z vabili. Dobite jih pri vodstvu Družbe in v trgovini Kosič v Raštelu. Sovodnje V nedeljo 18. novembra bomo praznovali 200-letnico naše cerkve in 25-letnieo župnije. Za ta dvojni jubilej se že pridno pripravljamo. Za uvod v to važno praznovanje bomo imeli tridnevno duhovno obnovo, ki jo bo vodil e. g. J. Vidmar iz Gorice. Števerjan V torek 6. t. m. smo spremili k večnemu počitku sedemdesetletno Perino Terpin, por. Miklus iz Sčednega. Že več mesecev jo je zavratni notranji rak privezal na posteljo s strašnimi bolečinami. Polna vere in božje ljubezni je znala potrpeti. Marija ji je gotovo veliko pomagala v težkih dnevih bolezni, saj je bila veliko let zvesta članica Njene družbe. Jezus in Marija naj svojo zvesto služabnico nagradita v nebesih! Vsem v družini naše sožalje! Podgora Ne samo Trst, ampak tudi naša Podgora si privošči obhajati veliki praznik svojega patrona sv. Justa mučenca, ki je za sveto vero žrtvoval svoje mlado življenje v globinah naše sinje Ati rije. V nedeljo smo z zunanjo slovesnostjo praznika imeli tudi lepo združeno celodnevno češčenje Najsvetejšega. Skupine častilcev so se po stanovih redno vrstile. V dveh pridigah nam je pa tako iz srca govoril naš izredni letošnji gost č. g. Janez Polanc iz Celovca. Med slovesno sv. mašo o'b 10. uri nam je lepo izvajal veliko idejo ljubezni do Boga in do bližnjega in sicer v mislih, besedah in dejanju. Ob sklepu češčenja pa nam je zvečer slikovito poudarjal, kako bo velika božja krepost ljubezni rastla edino, če se bomo otresli materializma in če bo zares izhajala iz prave molitve, iz vrednega prejemanja sv. zakramentov in iz povezanosti z najsvetejšo daritvijo sv. maše. r3*s\eJ* 100-letnica bazoviške cerkve 10. novembra poteče 100 let, odkar so v Bazovici postavili prvi kamen sedanje cerkve, ki je že tretja odkar stoji Bazovica. Prvo cerkvico so postavili že 1. 1336 (malo prej je morala nastati Bazovica), drugo v 17. stoletju. Ker je bila ta premajhna so sezidali sedanjo veliko in lepo. To se je zgodilo 10. nov. 1856. Največ zaslug pri zgradbi cerkve je imela tržaška občina. Prihodnjo nedeljo bomo slovesno obhajali prvo 100-letnico naše farne cerkve. V SOBOTO 10. NOV. bodo otroci obhajali stoletnico. Zbrani iz vse fare bodo prisostvovali sv. maši ter se zabavali v farni dvorani oib lepem vzgojnem filmu »Velika prijatelja«. V NEDELJO 11. NOV. ob 8h bo prva sv. maša, pri kateri bodo peli otroci, ob IOV2 pa slovesna. Cerkveni pevski zbor bo pel Vodopivčevo mašo sv. Vincencija. Slavnostni govornik bo č. g. Ludvik Savelj. ZAHVALNA SLOVESNOST bo popoldne. Ob 4h sv. maša, govor o 100-letniei, ofer za cerkev ter zahvalne večernice, ki jih bo opravil naš prevzvišeni g. Škof. Ob 6h zvečer bo v župni dvorani PROSLAVA STOLETNICE: nastopili bodo: Delegacija demokratičnih študentov slovenskih srednjih šol v Trstu je sporočila v torek 6. novembra t. 1. po prvih jutranjih učnih urah svojini ravnateljstvom: »Ne moremo ostati še dalje v razredih, ko mladi madžarski dijaki krvave pod tanki komunističnih zločincev. Prekinjamo pouk, da pokažemo svoje sožalje in čustva prijateljstva do demokratičnih madžarskih dijakov in vsega njihovega naroda.« Po tretji učni uri so odšli iz šol vsi slovenski dijaki Višje realne in klasične gimnazije ter Učiteljišča. Dijakom Trgovske a kadem je pa je ravnatelj dr. Turina s policijo preprečil spontano manifestacijo solidarnosti. otroški zbor, naš cerkveni zbor in pa Slovenski oder iz Trsta. SLOVENSKI ODER bo vprizoril »TRŽAŠKO LEGENDO«, ki jo je priredil Mihael Jeras, v režiji g. prof. Jožeta Peterlina. Med odmori bo srečolov za velike cerkvene potrebe. Ob tej priliki se iskreno zahvaljujemo tržaški občini, zlasti g. inž. Visintiniju, ki se je za našo cerkev najbolj zavzel. Vsi ste prisrčno vabljeni na naš farni praznik. Pridite, da >bo naše veselje večje in da nam boste tudi kaj pomagali, ker imamo v naši cerkvi še veliko dela. Bazoviška župn ija Dolina Na Martinovo nedeljo imamo v Dolini drugo farno opasilo. Na Brcah, ki jim v šali pravimo »Piccolo Parigi«, stoji stara, zelo prostorna in lansko leto prenovljena cerkev sv. Martina. V tej cerkvi, ki ima zelo lepo in veliko stensko sliko sv. Martina na konju ter spodaj kameniti oltar, bo to nedeljo 11. nov. slovesna služba božja ob 10.30. Popoldanska pobožnost bo v isti cerkvi ob treh. Domačini in sosedje vabljeni! V Trstu 40.000 telefonov Te dni je TELVE izročila prometu 40 tisoč telefonov. Podjetje je poklonilo telefonski aparat zavodu za slepce »Rittma-yer« v Bar.kovljah. Po uradnih podatkih je sedaj v Trstu 16 telefonov na vsakih 100 prebivalcev. Leta 1948 je bilo v Trstu le, 13.500 telefonov. R A J B E L J Ob priliki rudarske stavke je Ibila poslana na višja mesta dolga spomenica, v kateri je pojasnjen položaj delavcev v Raj bi ju in sploh položaj kraja samega, kakor tudi razvoj rudnika v zadnjih desetletjih. V spomenici beremo, tl a ima Rajbelj 1600 prebivalcev, med katerimi je 800 italijanskega porekla iz vseh krajev Italije, največ seveda Furlanov, in 600 Slovencev iz Soške doline, ki so vedno delali v tem rudniku. Nekaj je tudi še Nemcev, a večina je odšla v Avstrijo za časa Hitlerja. Spomenica omenja, da so do 1. 1953 vsi živeli v najlepšein soglasju, ker je vodstvo rudnika bilo polno razumevanja do vseh problemov vasi. V vasi, čeravno je na meji, ni bilo prostora za šovinizem in pretirani nacionalizem; v Rajldju je živelo ljudstvo, ki je govorilo tri jezike, italijanskega, slovenskega in nemškega, in je živelo v miru in ljubezni. Nadalje pojasnjuje spomenica krizo, ki je nastala po 1. 1953, čeravno je stanje rudnika tako, da lahko preboli vse krize, saj je ruda ibogata na kovini ter ena izmed najboljših te vrste v Italiji in v Evropi. Prej so izkopali 900-1000 ton rude na dan in je družba gotovo izkupila letno nad milijardo lir. Danes izkupi še enkrat več, ker so cene višje, in se je produkcija povečala vsaj za tretjino. Nova družba »Pertusol«. pravi dalje spomenica, izrablja rudnik in delavce čez mero ter je začela tudi odpuščati delavce. Odpravila je vse socialne pridobitve, ki so si jih delavci težko priborili v zadnjih letih, in po svoje dela, seveda vedno na škodo delavcem. Z zaključitvijo stavke je delno zadeva urejena. Pogajanja bodo uredila ostalo. Tako vsaj upajo delavci. Vsekakor je dolžnost vseh, zlasti še oblasti, da delavce v njih pravičnem boju z vsemi močmi podprejo. O BVEST1LA ■SPOROČILO: Odbor Sindikata slovenske šole sporoča, da se bo vršil redni letni občni zbor v nedeljo 11. novembra ob 9. uri zjutraj v risalnici Višje realne gimnazije v ulici Lazzaretto Vecchio 9 II desno. Dnevni red: Otvoritev, Volitev predsedstva občnega zbora, Čitanje zapisnika lanskega občnega zbora, Poročila: tajništva, referentov, blagajnika, nadzorstva in razsodišča. Razprava in sprejem poročil, Razrešnica, Volitve novega odbora. Predlogi, Razno. Vsi, ki žele predložiti kak predlog, naj ga pismeno predlože odboru Sindikata slovenske šole do 9. novembra. Odbor TE ŠTEVILKE . . . Ali veste, kako zapišemo milijardo? Ena in devet ničel. In bilijon? To je milijon milijonov? Ena in dvajset ničel. In trilijon, to je en milijon bilijonov? Ena in petnajst ničel. Pa še nismo na kraju. Neki Amerikanee je še dodal »gogol« to je ena in sto ničel. Pa še nismo na kraju! DAROVI ZA MARIIANIŠČE: Msgr. Salvadori 2450, N.M.S. Opčine 1 (»00; N. R. Opčine 3400; N. N. Opčine 1000; N. N.' Opčine 300 lir; župnija Bazovica 2 odi> v slavo peli in na stara leta boste veseli svojih zvonov.« Možje so prikimali, Petač pa je dejal: »Tisti, ki kaj na čast drži, ne bo proti. Jaz pa pravim, da me je že sram, kako nas zasmehujejo Trebušarji ali pa Mostarji, da imamo lonce v zvoniku. Pokažimo, da Idrijčani nekaj zmoremo. Čast je prva!« »Bog je prvi,« je jeknil župnik. Zlatoper je sveto prikimal, (lasi je hinavce vnete j e mislil na Tino nego na Boga. Močilar je je hotel vedeti, kaj da bo s starimi zvonovi. Da jih prodajo, je vedel župnik in predložil možem razne račune. Visoki računi so bili in tudi župnik je .potrdil: »Počasi bomo zbirali,« je dejal, »eno leto, dve leti ali še več. Kadar bo denar nabran, jih pa uliti damo.« Zlatoper je vzdihnil naravnost iz globočine svojega srca. »Oh, da bi le kaj kmalu zapeli!« »Zapeli bodo, kadar bodo v turnu!« je odvrnil župnik, pogostil kmete s kozarcem vina in nazdravil zvonovom. Tedaj je Zlatoper nerodno segel v žep, izvil iz papirja deset modrih papirjev, pa rekel: »Bom pa jaz začel.« In je vrgel bankovce pred gospoda in dejal je župnik: »Prvi nisi, Tone, drugi pa!« Kdo pa je prvi, so hoteli vedeti kmetje, pa so gospod nekam trdovratno gluhi bili in šele čez nekaj časa so se ujezili, češ: »Kdo bo nek i prvi, anti ne oni, ki je prvi v vasi ?« »Oni sami!« je dejal Zlatoper. Tako se je začelo zbiranje. Prvo leto so nabrali polovico, drugo in tretje leto je bilo manj. Bile so slabe letine. Četrto leto je bilo še slabše, zato pa peto boljše. In tedaj so oznanili gospod Lužnik takole: »Farani! Denar za zvonove imamo. Hvala vam, da ste po svojih skromnih močeh v tako kratkem času,« — po dolgem ko večnost, je menil. Zlatoper »da ste v tako kratkem času nabrali. Včeraj zvečer je manjkalo še sto goldinarjev. Pa je prišel eden izmed vas, ki noče biti imenovan in je položil še zadnjih sto goldinarjev. In zdaj je že pismo na potu, da se začno ulivati zvonovi!« Hentaj, je imelo ljudi, kdo da jc dal zadnji stotak. Eni so mislili na gospoda samega, še drugi na Tomaževo, ki je bila zelo radodarna deklica, eni celo na domačina profesorja v Gorici. »Prej jaz, kakor tisti,« je dejal Cvetrež-nik in jc prav imel. Samo Tini se je zde. lo, da nekaj sluti in je skočila zvečer k Zlatoperju, ker je vedela, da ni Toneta doma. Našla je Zlatoperko samo. »Oh, Tina,« .se je razveselila dekleta Zlatopero v a mati, »kaj pa tebe prinese?« »Obiskat sem vas prišla, mati.« je odvrnila Tina in lagala, da jo je oče poslal do Toneta. »Glej ga, kaj ga ni pri vas?« je vprašala žena. Tina je mencala, da ga naj hrže ni videla, ali pa da sta se zgrešila. Zla tope rk a je položila pred dekle kos domačega hleba in je rekla, da bi ji še kave skuhala, pa se jc Tina hudo branila. »Kaj se boš branila,« je odvrnila žena, »kadar pridem jaz k. vam, j° 1*°® Pa ti meni!« In ji je skuhala kave in Tina je kavo zelo hvalila in se močno prikupila ženi. Potem sta ženi pokramljali o zvonovih, od zvonov sta zašli na domačega sina in njegovo zdravje. »Oh,« je potožila mati, »naš Tone je nekam čuden postal. Malo je, pa molčeč je postal in se na ženitev nič ne misli.« Tina si je dala opraviti s predpasnikom, tam kjer je bil najbolj trden, da se li ne preglojc. In še prehlajen je je hlinila in silila kašelj. »Kašljaš!« se je ustrašila Zlatoperka. ki se je za ves svet bala, da ji je sjn bolan in je moral fant ju*1 slednji večer najrazličnejše čaje, bezgov, lipov in grenki mahov. »Vi mladi ljudje se nič ne varujete,« je dejala, »naš Tone je prav tak.1 Nie več prida ni zadnja leta. Prej je pel, zdaj se mu šo govoroiti ne ljubi več. Bolan je, bolan!« Zenica, suha ko trs, je bila gotovo manj zdrava nego Tone, ki je bil rdeč in trd ko jeiklo. Zato se Tina ni nič kaj u-strašila in je dejala: »Če ne poje, bo že pel!« »Bog ve,« je odvrnila žena in dostavila plaho in skrivnostno: »Se mi jc sanjalo, da smo že imeli nove zvonove. Pa prav našemu Tonetu so zapeli prvikrat.« »Sanje nič ne pomenijo,« se je zdaj Tina vendarle ustrašila. »Ne pomenijo, ne,« je dejala neverno Zlatoperka in vzdihnila. In po nekaj hipih molka je vprašala: »Kaj pa pri vas? Mati so slabi!« »Slabi!« »Dolg čas jim je, ker radi kaj slišijo.« (Se nadaljuje)