R. Peterlin-Petruška: Velikan.                                     427
strah in na mačka. Dekleta je bila groza in se je zato rado po-mudilo, gospod diurnist pa je med izgovorjenimi besedami gledal in mislil prelepe stvari in se zato ni mogel odločiti za odhod. Na glas je dejal: „Da, mačke, to je prava pomladanska nadloga. Nekatera se že tako spakuje, da bi človek prisegel, da ni mačka, ampak revež, ki kliče na pomoč." Na tihem pa mu je šlo po glavi: „Dekle, mlada žena, to je pa res tako nekaj lepega na svetu, kakor bo tisto, kar nas čaka v nebeškem kraljestvu! Takle bel in gibek ženski vrat, pa gole roke, za tole bi pa presneto lahko vrag premotil človeka, da bi mu zapisal svojo dušo!" —
Julka je govorila še vedno o strahu: „Jaz se pa le bojim, da je bil to kak črn duh."
„0 nič se ne boj, to ni bil duh, to je bil prav navadni maček!" jo je na glas tolažil gospod diurnist in si na tihem mislil: „Tale Julka, tale me pa mami... kar čutim, kako me vleče nase ..."
Julko je zeblo in začela je zmikati  bose noge na mrzli vezni
opeki, umaknila se nazaj na leseni prag, pritisnila kljuko in odprla
vrata. Gospod diurnist je odložil  debelo  palico v kot, stegnil roko
in pogladil Julko po podbradku.
'    „Lahko noč!" — je želel.
„Lahko noč!" — je želela.
(Konec prihodnjič.)
R. Peterlin-Petruška.
Velikan.
rišel velikan pod visoko goro, obstal je in rekel: „Kako sem mal! Pa pojdem na to-le visoko goro in velik bom, vsemu svetu kralj."
Ko se na goro je visoko povzpel, brezmejna pred njim je ležala dalj, s pogledom objel jo je in se zavzel in vzkliknil začuden: „Kako sem mal!"
---------». .«,--------
31*
f