ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO^
Štev. 4.	V Ljubljani, 1. aprila 1890. Leto XX.
Vihar.
%
Pez širno, temno morsko plan, Vrši, buči v ih dr strašan ; Kakó valovi se tepó V penečej jezi mej sebó !
Od brega daleč čolnič tam
V	oblasti strašnim je vodam, Mrtvó ga z brega zró ljudje,
V	pogin ko mu vodé prete.
Saj to ni čolnič sredi vód,
Marveč življenje je s i r 61,
Ki v svet usoda vrže jih,
Kaj komu mar njih jok, njih vzdih!?

J. G. Obloški.
Nezadovoljni Mihec.
vstaneš v jutro z levo nogo, gotovo bodeš čez dan slabe volje, — slove ?star prigovor. Takó se je godilo danes tudi kozjemu pastirju Mihcu. Ves svet mu je bil na poti: hlapec ga je za uro prehitro poklical, črna mačka stekla mu je ravno med noge, da je vso vodo zlil in koze mu niso še nikoli tolike preglavice delale, kot danes. Pes Hektor trudil se je zaman, da bi Mihca zopet razveselil ; potisnen je bil nemilo na stran. Mihec je le godrnjal in jezil se. Končno vrgel se je nejevoljen v travo, podprl z obema rokama brado in čmerno zrl pred-se.
„Kako sem vender nesrečen!" mislil si je. „Zakaj moram vedno te koze pasti? Bi li ne mogel postati kaj druzega?" — Megla mu je stopila prod oči, glava je zlezla počasi na zemljo in zadremal je.
V sanjali pa se mu prikaže čuden možiček v zelenili hlačieah, rudečej suknjici in črnej kapici. V roci je držal srebrno palico. „Ti nisi rad pastir?" ogovoril ga je prijazno. . „No, želi si postati karkoli in — volja se ti izvestno takoj spolni." —To seje zdaj Mihcu smijalo srce! — „Najraje bi bil kuhinjski strežaj v cesarskej kuhinji," odgovoril je naglo. Oni čudni možiček se mu je približal, dotaknil se ga malo s srebrno paličico in — Mihec se je spremenil v strežaja. Mahoma je bil v cesarskej kuhinji. Imel je belo suknjico, bel predpasnik in isto-bojno kapico na glavi. Poleg njega je bilo v kuhinji še mnogo dečkov iste starosti. Veliki kuhar, debel mož, dajal je glasno ukaze nižjim kuharjem in strežnim dečkom. Za pasom mu je tičala velikanska žlica : znamenje njegove imenitne službe. V kuhinji je bilo krika in vika toliko, da bi človek skoro oglušil. Ta je zahteval jajec, drugi moke in smetane, tretji zopet oskubljenih pisk, četrti sadja in sladkorja, i. t. d. — vse je kričalo in hitelo navskriž.
Kar zapazi veliki kuhar strmečega Mihca poleg vrat. „Kaj li gledaš zijalo zijalasto!" zakriči nad njim. „Na, tu nabódi zajca s slanino!"
Prestrašeno se loti Mihec dela; a niti pričeti nežna. Razkačeni kuhar zgrabi tedaj jokajočega Mihca in ga neusmiljeno zlasä.
„Gospod kuhar, nikoli še nisem nabadal zajca," izgovarja se Mihec ter si briše debele solze raz lic.
„Kaj? ti še celo lažeš!" zajezi se kuhar in takoj mu priloži zopet gorko klofuto. „Ali nisi vže tri mesece pri nas? Gaj, ti lenoba, zapreti te bodem dal ob kruhu in vodi, da se mi bolje učiš."
Oj, kako daleč proč si je želel zdaj naš Mihec iz cesarske kuhinje! Tuši je nadejal vsak dan dobro jesti in piti, pa mesto pečenke in vina dobil je le klofute. Žalostno je otišel na obširno dvorno dvorišče, da bi se ondu zjokal o svojej nesreči.
Tu je pa korakal moško lep petelin z mnogobrojno družino gori in doli.
„Kako si lep petelin! S tebój bi hotel menjati," vzdihnil je Mihec.
Pa se mu prične nos stegovati in za malo trenotkov imel je vže močan kljun. Kapica postala je rudeč greben, prsti na nogah spremenili so se v kremplje, roki bili sta nakrat peroti : Mihec je stopal kot krasen petelin po dvorišči. Tri progaste kokoši bile so mu tovarišice in tolpa veselih piščet je skakala okolo njega. — Jesti in piti dobival je vedno dosti in dobro. Vse se je čudilo lepoti njegovega perja in nikdo ni mogel prehvaliti dovolj njegovega petja. In kako je znal naš Mihec tudi popevati ! Kadar je hotel zapeti najlepše, tedaj je napólu zamižal, nagnil glavico nekoliko na stran, mahnil s peroti in krepko zavriskal: kikerikiii . . . .!
Zal, sreča ta ni trajala dolgo. Za dober teden prišel je namreč kuhar, ujel petelina — Mihca, pretipal ga in končno dejal: „Dosti je debel! Umreti mora, da ne postane star."
Grozen strah je obšel našega Mihca; v prvem trenotku ubožec niti glasu ni mogel dati. Ves obupan se je ozrl proti nebu in glej, vrhu stolpa stal je v solnčnem svitu vremensk petelin, njegov poiménsk bratec.
„Oj, da bi bil jaz na tvojem mestu!" vzdihnil je Mihec. „Tako mlad še in — umreti! Oj, da bi bil jaz — ti!" — Zgovorjeno storjeno: vže je sedel vrhu stolpa. „Zdaj sem pa še lepši!" dejal si je samozavestno in ogledoval svojo zunanjost. „Samo čisto zlato je moje krilo. Imeniten sem tudi, kajti ljudje gledajo vedno na-me."
Mihec je mislil pravo, saj je bil vremensk prorok. A imel je tudi svoje nadloge. Kadar je kazal lepo vreme, hvalilo ga je vse ; in vse ga je zopet grajalo o deževnih dnevih. To je bilo hudo! Najbolj so pa jezili Mihca nesramni vrabci, ki so se mu vsedali na glavo in hrbet, nemilo kričali in razsajali, kakor bi bil njihov ves svet. „To bi jih pognal!" jezil se je Mihec, ali pomagati si vender ni mogel. Sčasoma se je svoje „zlate" obleke privadil in kmalu mu je postalo vrhu strehe zelò dolgčas. Kako bi mu pa tudi ne bilo! Govoriti ali peti ni mogel, dà, celo misliti ne. Še živemu petelinu ni šlo ravno hitro z mislijo, a zdaj je čutil na mestu možgan popolno praznoto.
Neko jutro so popravljali stolpovo streho in pri tej priliki odstranili tudi petelina. Podarili so ga prodajalcu starih stvarij in na njegovo mesto postavili veter-nieo. Zapuščen in pozabljen je ležal zdaj Mihec v temnem kotu na polici mej staro šaro. Žalosten je bil Mihec, a prišlo je še huje. Nek dan namreč ga je starinar očedil pajčevin in prahu, ter ga skrbno ogledavah „O jé ! petelin je iz pločevine," vzkliknil je nenadoma zelo nejevoljen. „Brez vrednosti je. Pločevina in deske!" — Ubogi Mihee bi bil malo ne obupal. Ce bi imel solzé, izvestno bi se bil glasno jokal. Takó je pa le molčal in tožil Bogu svojo usodo.
Kar začuje otročje vriskanje. Brdka hčerka starinarjeva je priskakala v sobo nesoča v rokah šopek cvetic.
„Oče, glejte cvetice, lepe cvetice!" vriskalo je dekletce in ponudilo šopek
očetu.
Komaj pa izgovori te besede, ko zdrkne petelin s takim ropotom na tla, da so otroku padle celò cvetice iz rok. In kaj je bilo vzrok ? Da bi videl po dolgem času zopet cvetice, izkopal se je Mihec iz kota, padel raz polico in tudi videl ljubljene cvetice. Neznosno hrepenenje po zelenem pašniku, poskočnih kozah, po zvestem Hektorju, višnjavem nébesu in dišečih cveticah napolnilo mu je zdaj dušo.
„Oj, da bil zopet tam! Da bi bil zopet kozji pastir!" — To je bila vroča želja Mihčeva. Ali — je li resnica? More se Ii res zopet prosto gibati? In ni li to Hektor, ki liže tako prijazno njegovo roko ?
Bes! spal je, samó spal in sanjal! Kako je bil Mihec vesel prepričavši se, da je vse le sanjal ! Hvala Bogu ! V svojej nevednosti bil bi izvestno vedno le nesrečen, a nikoli zadovoljen.
Nikdar več si ni želel proč od svojih ljubih kožic: ostal je vse svoje dni srečen in zadovoljen pastir.	F. G. PodkrimsU.
Irma! Irma!
niste poznali Kordeževe Irme? Li res ne? —No, da vam povom, Irma f/ je bila lepa in pridna deklica. Lepa je bila pravim: brhka oseba, visoke rasti, s temnorujavimi lasmi, belim obrazom in divnimi črnimi očmi. Tudi pridna se je smela po pravici imenovati Irma; stariše je vedno rada slušala in gospod učitelj jo je zval najboljšo učenko. Imela je zmirom vse: prav dobro! Kaj ne, da je bila pridna? Vsi so jo zavoljo tega zelò ljubili. A vender je imela Irma tudi neko grdo, slabo navado. Kaj menite, katero ? — Pri vsakej priliki vzkliknila je „za Boga!" ali pa: „Jezus, Marija!" Koliko sta si roditelja prizadela odvaditi hčerko te sicer tudi grešne razvade! Ali vse zaman. Irma se je vedno in vedno izgovarjala: „Saj pri tem ničesar ne mislim!" —Kaj vam pa stori premeteni oče, poslušajte !
Nek večer, ko je Irma vže sladko spala, pravi oče hlapcem in deklam, ki so v kuhinji za veliko mizo skupaj večerjali: „Jutri, ko se bode okolo šestih zbudila Irma, pričnite na različnih krajih glasno klicati : Irma ! Irma ! — Oe vas hčer potem vpraša: česa želite? recite: nič, nič! jaz le takó pravim, a ničesar pri tem ne mislim. — To je zadnja poskušnja, da jo odvadimo tiste njene grde navade."
In res! Komaj se drugo jutro Irma iz najlepših sanj prebudi, vže začuje glasno klicati svoje ime. V lahkej obleki in še v nogovicah teče prestrašena v kuhinjo. „Jezus, Marija! kaj se je za Boga pa zgodilo?" vpraša vsa zasópljena. „O, nič, nič! jaz pri tem nate niti mislila nisem," odgovori jej zaspano dekla Cilja, ki je kuhala v velikih loncih za prašiče in krave. „I kaj me pa kličeš, norica," zahüdi se Irma in steče po stopnicah nazaj oblačit se. — „Trma! Irma!" vpije zopet hlapec Jože, ki napaja konje na vodnjaku. Irma odprè okno in naglo vpraša: „Kaj bi rad, Jože?" Hlapec jo pozdravi ter mirno odgovori: „Nič! Jaz
le tako pravim." — „Ti,____huda beseda jej je silila preko tresočih se ustnic,
vender molči in jezno zaloputne okno. — Kar prične Vidmarček, ovčji pastir, prav pred vežnimi vrati na vso moč kričati: „Irma! Irma!" — „Pastir me pač nima za bebo," misli Irma in hiti zopet pred vrata k Vidmarčku, a ta jej le hudomušno pokima ter veselo žvižgajoč odžene drobnico na pašo; za jezečo se Irmo se niti zmeni ne. Glasno zajoka Irma in globoko užaljena hiti z bledimi lici v sobo tožit starišem, kako se vže vsak umazan hlapec, vsaka nevedna dekla in vsak strgan pastir iz nje norčuje.
„Oče!" pravi, „ako me imate kaj radi, prepovejte jim takó nesramnim biti!"
—	A oče se le nasmeje: „Kaj jim morem, če si pa pri tem nihče ničesar ne misli!?" — Debelo ga pogleda Irma in se zajezi: „A mene to žali, me jezi, me . . . .!" — „Hm!" pravi oče, „ali Boga in Marije ne žali, ako ja ti kličeš, a si pri tem ničesar ne misliš?" — Bazumela ga je hčer. Zopet se jej je vrnil smeh na ljubka ustna in objemši očeta okolo vratu pravi: „Oče, pravo imate! Nič več ne bodem po nevrednem izgovarjala imena Božjega." Tako je tudi storila.
—	Ćitateljeki mladi, bi li ne bila tudi pri Vas taka poskušnja velepotrebna?
P. F. G .. . r.
tv
Iz ruske knjige.
Dar deci za Veliko noč. *)
(Z ruskega preložil Francò S. Lekše.)
I. Kristus je vstal.
ta (grede v hišo). Kristus je vstal od mrtvih, mati ljuba! Mati. Eesnično je vstal, hčerka moja mila! Hčerka. Nate piru h!
Mati (poljubivši jo). Nà tudi tebi ! (Poljubita se.)
Hčerka. Danes je najveselejši praznik.
Mati. Dà, dete moje! Kaj more biti veselejšega kakor spominati se, da je od smrti vstal Odrešenik naš?
Hčerka. Bode-li on tudi nas obudil od mrtvih, kadar zopet pride na svet?
Mati. Dà, draga moja! Na Kristusovem vstajenji sloni upanje tudi našega vstajenja. Mi verujemo, da je vstal Kristus. Zato tudi verujemo, da bode nas obudil od mrtvih. Glej zato obdarivamo tega dne drug drugega s piruhi.
Hčerka. Kako to, mati? More-li nas prepričati piruh, da bodemo vstali od mrtvih ?
Mati. Kaj pa da more. Piruh je znamenje našega vstajenja. Poglej ta piruh (jajce), ima li v sebi življenje?
Hčerka. Nima. Kakor mrtvo je.
Mati. Kaj pa vender lahko pride iz jajca?
Hčerka. Pišče in še kako lepó! z mehkim perjem in majhnimi peroti.
Mati. Vidiš, draga moja ! kakor se izvali iz jajca živa ptičica, katera ni imela nikakeršnega življenja, takisto bodemo vstali tudi mi iz prahu, kadar bode zopet prišel Kristus ter bodemo živeli na veke.
Hčerka. In zato obdarujemu drug drugega! Jaz nisem znala do zdaj tega, naj si sem znala, da bodemo vstali od mrtvih.
Mati. Glej pa, kadar se bodeš „hristosovala" 2) s komer koli, da bodeš imela vedno na pameti, da mi, ločivši se od sedanjega življenja, naj si bodemo tudi ležali v zemlji, hkrati bodemo oživeli — kakor bodoča ptica v tej lupini — kadar se začuje angeljev trobentin glas. Vstali bodemo iz zemlje ter se vzdignili nad oblake in pojdemo nasproti Jezusu Kristusu prišedšemu mej množico angeljev sodit žive in mrtve.
Hčerka. Kako veselo bode iti nasproti svojemu Odrešeniku ! No, povejte mi, zakaj „hristosovaje" drug drugega obdarujemo s piruhi?
Mati. Da se poljubujemo, pomeni mejsebojno ljubezen. Drug drugega polju-bujoč spolnujemo zapoved Kristusovo — veš li, katero?
') Tako se imenuje knjiga ruska izišla v Petrogradu.
2) Navada je pri Bušili, da se na „Veliko noč" poljubujejo in to se pravi „hristosovati" in pozdravljajo drug druzega: „Kristus je vstal, resnično je vstal."
če
Hčerka. Yem, mamica! Jezus Kristus je dejal1) svojim apostolom, prejmer je trpel: „Dam vam novo zapoved, da se vi mej sebój ljubite, kakor sem jaz vas ljubil." To ste mi povedali tretjega dne, ko ste brali trpljenje Gospodovo.
Mati. Izpolnuj draga moja to sveto zapoved, hočeš-li vstati, kakor je vstal Kristus, in živeti ž njim vekomaj v nebeškem kraljestvu.
Hčerka. Jaz ljubim vse in vsem želim sreče. Takó ste me vi naučili, mati
draga.
Mati. Povej še jedenkrat, kaj pomeni pobožna navada „kristosovati se?"
Hčerka. Govoreč: Kristus je vstal! resnično je vstal! zagotavljamo drug drugega, da je Jezus Kristus, naj si je umrl, resnično vstal od mrtvih. Darujoč pa drug drugemu piruhe, zagotavljamo drug drugega, da kadar bode zopet prišel Kristus, bodemo tudi mi vstali in oživeli, kakor živi pišče v jajci. Poljubujoč se pa je toliko, kakor bi govorili, ljubimo drug drugega, kakor je ljubil nas Jezus Kristus.
Mati. Dobro, draga moja! A ne zabi, katera je „hristosovanja" dolžnost. Vedno jo izvršuj iz pobožnosti do Jezusa Kristusa iz čiste ljubezni do bližnika.
Hčerka. Bojim se, da vas ne bi naprosila, da bi mi povedali — ne katera je ali v čem sestoji „hristo vanja" dolžnost -— temveč hotela bi vedeti, kdo se je prvi „hristosoval" ?
Mati. To je, ti bi rada vedela, kdo je rekel prvi : Kristus je vstal od mrtvili ! Ni-li res, draga moja?
Hčerka. Dà, mati !
Mati. Pomisli malo, draga moja, morda se česa spominaš iz zgodbe svetega pisma.
Hčerka. Oj! to je rekel angelj.
Mati. Povej mi, kako se je zgodilo to?
Hčerka. Prvi dan tedna — ne imenuje li se pri nas ta dan nedelja (vstajenje)?2)
Mati. Dà, draga moja ! Imenuje se zato takó, ker je vstal tega dne Kristus od mrtvih — ali povej naprej.
Hčerka. Prvi dan tedna prišla je Marija Magdalena in druge žene k Jezusovem grobu z dišavami, da bi pomazilile Njegovo truplo. Zdajci zagledajo ondu angelja. Njegov , obraz svetil se je kakor luč in obleka mu je bila bela kakor sneg. Preplašijo se. Angelj pa jim reče: ne bojte se! Ve iščete Jezusa Križanega. Ni ga tukaj; vstal je. Glejte kraj, kamor so ga položili.
Mati. Zdaj veš, kdo se je prvi „pohristoval," t. j. pozdravil s Kristusovim vstajenjem. Kdo pa je potrdil ta glas ter odgovoril: resnično je vstal— ali se še spominaš, draga moja?
Hčerka (pomislivši). Sla sta dva učenca v neko mestice. Mej potjo pridružil se je njima Jezus Kristus. Učenca Ga nista spoznala in pogovarjala sta se ž Njim o Njegovej smrti in vstajenji Njegovem kakor s popotnikom. In prišli so v mestice in južinali skupaj. Jezus Kristus je razlomil kruh ter ga podal njima. Takoj Ga v tem (lomljenji kruha) spoznata. Kristus pa se je napravil v tistem trenotku ne-
') Jan. 13, 34.
2) Ruski se imenuje nedelja „voskresenije" = vstajenje. (Prelagate!j.)
vidnega. Učenca sta se vesela vrnila v Jeruzalem ter povedala apostolom, da sta videla Gospoda. In na to reče vseh jedenajst apostolov jednoglasno: Eesnično je vstal od mrtvih Gospod! Ni-li takó, ljuba mati?
Mati. Dà, takó je, draga moja! Sedàj pa si zapomni, kadar govorimo: Kristus je vstal, posnemamo angelja, in odgovarjajoč: resnično je vstal, posnemamo sv. apostole.
Hčerka. Od kdaj pa darujejo drug drugemu piruhe?
Mati. Vedi, prva storila je — takó pripoveduje pobožno izročilo — Marija Magdalena, katero je pozdravil angelj : Kristus je vstal.
Hčerka. Koga pa je pozdravila Marija Magdalena, podarivši mu potem piruh.
Mati. Kimskega cesarja Tiberija ....
Hčerka. Zakaj pa izrecno rdeč piruh in ne kake druge barve?
Mati. S plruhom (jajcem) hotela je Marija Magdalena pokazati, da je vstal od smrti Kristus in da bode obudil tudi nas od mrtvih. Z rdečo barvo hotela pa je izraziti oživljajočo Njegovo kri, s katero je opral naše grehe in nas rešil s tem večne smrti.
Hčerka. Ponižno se vam zahvaljujem, ljubezniva mamica, ker ste mi vse tako lepo razložili. Zanaprej hočem se še z večjim veseljem „hristosovati" z vami. Zakaj umejem, kako velika skrivnost je skrita v tem.
Mati. In jaz ti bodem povedala vže tako znano reč, kako nas bode izpre-menilo naše vstajenje. Spomni me na to.	(Dalje prihodnjič.)

Yzpomladanska.
^'Msóp-sa-sa, trä-la-la,
Vlgred je spet prišla ! Zdaj pa na prosto le Vsak naj hiti.
Hóp-sa-sa, trä-la-la,
Pridna čebelica Išče skrbno slaščic Sredi cvetic.
Hóp-sa-sa, trä-la-la,	Hóp-i
Lepa si tratica!	Öo
Mladi cvet krog dehti	V zr;
V solnci blesti.	Pe
Hóp-sa-sa, trä-la-la,
čujte skorjančeka; V zraku se tam vrti,
Pesni drobi!
Alojzij K. Sez-ov.
A V" w	Pozdravite Gospoda!
^ o zemlji je bila še tema, le malo svitlobe je bilo videti tam, od koder je imela skoraj priti jutranja kraljica, rumena zärija, ko se je iz visokega cerkvenega stolpa oglasil zvon in razširjal svoj glas po vsej fari. Takój pri prvem njegovem zvoku naznani z bližnjega holmca strel, da je danes slovesen dan, dan veselja in prave srčne radosti — dan vstajenja Gospodovega.
Kakor bi se zbiral roj pridnih bučelic pri panji, takó se zbirajo ljudje od vseh stranij okolo župne cerkve, saj danes bode vstal Gospod in srečni óni, ki so prisotni pri slovesnem sprevodu !
Radost se vidi vsacemu na lici, in — da-si ima vsakdo sto težav, danes so pozabljene, saj danes je Gospodov dan, dan vstajenja. —
In glej! pri božjem grobu se vzdigne presveto Telo Gospodovo in sivolasi gospod župnik zapoje s čilim glasom trikratno „alelujo" in vsa cerkev mu odgovarja in poje velikonočne pesni:
Zveličar naš je vstal, iz groba, Vesel prepevaj o krist'jan!
Raduj nebeška se Kraljica, Gospod je vstal, aleluja! in pomika se slovesen sprevod po milej vzpomladnej naravi, katera je poslala na dan svoje prve cvetove, veleč jim: „Pozdravite Gospoda!" In cvetice pozdravljajo mimogredoče in pripogujejo svoje nežne glavice pred Gospođom, ki je danes vstal od smrti. In ptice prepevajo svoje mile pesence in njih glaski se kaj ljubo ujemajo s slovesnim zvonenjem zvonov. Z holma pa vedno ponavljajoči se strel naznanja na vse strani okolo: „Pozdravite Gospoda tudi vi bregovi in doline, pozdravite ga holmi in gore, pozdravite ga soteske in sive čeri!" -— „Gospod je vstal, aleluja!" razlegaj se v srcih vaših in pozdravite Gospoda rodovi zemlje- od vzhoda do zahoda! Slava naj se mu glasi od roda do roda na vse veke, ker vstal je, prema-gavši smrt in sovražnike svoje ! Pozdravite Gospoda s hvaležnim srcem, zahvaljujte ga za vse dobrote in molite ga srčno-udano. Danes naj se raduje vsaka stvar; a nobena naj ne pozabi čestiti ga in poveličevati, in kamor koli pridete, povsod ozna-nujte veselje — Gospod je vstal! Pozdravite Gospođa!	M. Š.
Večerni	zvon.
IÜO
solnce skrije se v zatón,	„Molite otročiči vi
Oglasi se večerni zvón,	K nebeškej svojej Materi,
Iz stolpa lin takó doni :	Marija mati je otròk,
„Molite otročiči vi!"	Dobrotnih in najboljših rok.
Molite za roditelje Dobrotnike — učitelje. Marija milosti deli. — Molite otročiči vi!"
A. K. Sež-ov.
Y kuhinji.
jjilka pridna zgodaj vstala,	Mati jo poljubi v lice,
V kuhinjo je priskakala:	Sklene jej drobne roiSice :
„Mati, kje je kaj jedi?	„Oj ne bodi kakor ptiž,
Meni prav močno diši."	Ki ne moli, dela nič.
Kadar se zbudiš iz spanja, Prva misel ti jutranja Bodi vselej ljubi Bog, Ki te brani vseh nadlog.
Angelju se priporoči, Ki pri tebi čul po noči, Da po dnevu väruh tvoj, Hodil vedno bo s teboj.
Moli tudi v cast Marije, Njena milost naj ti sije. Kdor pobožno jo časti, Najde vselej pomoči.
Kadar bodeš odmolila, Smeš prositi si kosila. Oj ne bodi kakor ptič, Ki ne moli, dela nič."
Fr. Krek.
Na Kovačevem vrtu.
(Sličica; spisal Župčev.)
'■^Ipiopet je tu krasna vzpomlad! Solnce gorkeje in gorkeje sije ter daje novo »^jjmoč materi zemlji. Drevesa začno zeleneti, a po gozdih in vrtih žgole " ^ drobne ptičice svoje vesele pesenee. Vse je življenja polno, vse se giblje, vse je prerojeno kot bi vstalo iz dolgega zimskega spanja. Vsa narava je velikansk raj, v katerem rastó najlepše cvetice in cvetó najlepše rožice. Že poganjajo drevesa popke in skoraj bodo v cvetji. Visoko leti skorjanec proti nebu pojoč hvalo in slavo svojemu Stvarniku. Tù pa tam ti prileze „martinček" iz kamenja na solnce, da si ogreje svoje otrple ude. Pridna bučelica leta od cvetice do cvetice ter si nabira rumenega cvetnega prahu, iz katerega si naredi umetno sätovje. In pridna, skrbna mravlja? Oj, kako vam je živa, kako vam teka urno sem in tjà iščoš hrane svojim nedolžnim živalcam! Isti nerodni in sicer zaspani čmrlj se je vzbudil in vam veselo brenči in frči veselo po zraku, dokler se ne vsede na nežno cvetico, katerej hoče tudi on zlobno izsesati njeno slaščico. Vse, vse se veseli krasne vzpomladi . . .
Ali naj se potem čudimo, da se je vesele tudi naši brezskrbni otroci? Aj, koliko krika in vika imajo vsak dan tam dolu na Kovačevem vrtu! Vse je živo kot v trgu ob semanjih dneh ali pa v velikem mravljišči, kjer se vse tare pridnih mravelj, ki hite zdaj sèm zdaj tjà. Tù se zbira vsa vaška drobnjava od mickine šibke Prelaznikove Metke pa do čvrstega Strojarjevega Nandka.
Kaj pa imajo ondiikaj ti vaški otročaji? To pač ni težko uganiti. Hladni potoček ali izvirek, ki žubori na imenovanem vrtu, vabi jih k sebi tako prijazno, da se ne morejo ustavljati. Koga bi pa tudi ne vlekla ta srebrnobela vodica, ki tako bistro teče in dela valčke tako lepe, da se jih kar nagledati ne morejo? A še bolj kot teh blestečih valčkov vesele se svojih iz deščic izdolbenih čolničkov, na katerih prevažajo vsakovrstnega blagà. Takòj pri izvirku nalože và-nje različne robe: kamenčkov, prsti, lubja, a tam dolu pri ónem ovinku, kjer se potoček zavije in hiti proti drugej strani, izkladajo pripeljano gradivo lepo na suho . . .
Bog ga vedi, kaj pač roji tem rokavarčkom po glavi. Brž ko ne bodo zidali hišice ali kaj. Drugače bi izvestno ne bili navozili toliko kamenčkov in tramičev in kar je takšnega drobiža, ki mu še vsemu imena ne vem. Toda kakor so pri vsakej stvari križi in težave, tako so bile tudi pri tem zidanji. Glavànova Urška hotela je imeti zidano takó, Medénova zopet drugače ; ta je hotel, da bi napravili krasno visoko palačo, ónemu pa je bil všeč tak gradič kot ga ima „gospòda," ki je v vasi. S kratka; kakor pri vsakem delu, tako so se pokazali tudi tù kmalu sit-neži in sitnice. Vsak je hotel imeti svoje „pravo" in zidati po svojej glavi. Ali je po tem takem čudno, če je bil nekoliko poredni Strojarjev Nandek vže do grla sit teh neljubih sporov in sunil nevoljen z nogo v nekatere vže izdelane hišice? Tresk! Vse se je zrušilo na tla, da ni bilo videti druzega kot kup razvalin. Seveda so marsikateremu padale kot orehi debele solze dolu po okroglem lici; tudi Vrbétov Nacek je začel vže „nabirati." Toda ménite-li, da se je tisti Nandek kaj zmenil za take märnje. Kaj še! Se veselilo ga je in zlobno se je smijal, češ, tù
imate, kar ste iskali; čemu ste se prepirali. Pač so ga nekateri prosili, da naj jim pusti zidati, ali Nandek je bil pa tudi premošk, da bi se dal kar tako meni nič tebi nič ugnati v kozji rog. Ko skušajo zidati še dalje, zgrabi deske, navoženo kamenje, razmeče vse okolo sebe in neusmiljeno pristavi: „Danes ne bode zidal nihče več; za danes smo vže v kraji!" ....
Ovbe! Kako možate, rekel bi, skoraj ošabne so bile te besede! Pa kaj so hoteli ? Slušati so ga morali, ker so vedeli, da Nandek je le Nandek in se z grda pri njem nič ne opravi, posebno še, kadar je takó-le malo „nasajen." Sicer pa jim je vest očitala, da so sami krivi in morajo potrpeti, a Nandek se je tudi hitro ohladil, šel na zgornji konec potočka in ondii začel delati malinčke, da bi jih gnala čvrsta vodica.
„Alò, alò, Nandek pa malinčke dela, malinčke dela," zavpije Yrbétov Nacek in kmalu so se zopet zbrali vsi okrog njega ter se je poravnalo prejšnje nasprotje. Saj Nandek vender ni bil tako zloben kot bi kdo mislil in se je takój sprijaznil, če so kdaj prišli sem ter tja „navskriž," samó da ga je pustila njegova slaba volja ali „nasajenost."
Ko Nandek izgotovi tako nekako tri ali štiri malinčke, razvrsti jih drugega za drugim po bistrem potočku, da jih je bilo veselje gledati, ko so se tako vrtili in metali srebropéne kapljice daleč proč od belih lopatic. In kako ponosen je bil na svoje delo! Eaca na vodi! Hodil je okolo njih kot kak izkušen malinar, ki je služil vže tega in ónega gospodarja. Zdaj je popravil kaj pri tem, zdaj pri ónem, če ga je morda zanesla voda ali spravila iz tečaja. Pri vsakem je imel kaj uravnati in urediti. Aj, to vam je bilo skakanje in veselje. Medenova Francka same radosti ni vedela, kaj bi počela. Kakor vrtalka se je vrtila okrog malinčkov, drugi pa so peli znano pesenco :
„Solnce sije pa dež gre Malin melje brez vodé ..."
Takó so se veselili naši otroci, dokler se niso tudi malinčka naveličali. Kaj so potem počeli, ne vem. Samó to vem, da so se vsak dan zabavali po svoje in se radostih krasne vzpomladi, ki je najlepši letni čas in prava podoba brezskrbne mladosti.
Gazela.
(Basen.)
f{ä|azela je bila nekoč žejna in pride k studencu vode. Pije in ugleda svojo podobo v vodi. Žalostna je zaradi šibkosti svojih nog, pa vesela in radostna velikosti in krasote svojih rogov. Nakrat jo napadejo lovci in ona zbeži pred njimi. Bila je v ravnini in niso je ujeli. Ko pa pride v hrib in se umakne mej drevje, ujemó jo lovci in ubijejo. Umirajoč pravi: „Gorje mi, o jaz sirota, kar sem zaničevala, to meje rešilo in na kar sem se zanašala, to me je pogubilo.
(Iz arabščine preložil F. Župčev.)
Moj je	kruh I
o race proč bežite,	Dosti je na tleh še paše
Ve nikoli niste site!	Za široke kljune vaše,
Da-si vas prerad imam,	Moj je voz in moj je kruh,
Vender kruh bom jedel sam.	Za prošnji sem vaše gluh.
f
A petelin nič ne prosi, On se zmirom moško nosi. In če kaj drobtin dobi, Pa zapoje: kikeri!
Ve pa nelepó kričite, Torej urno proč bežite! Moj je voz in moj je kruh, Za prošnje sem vaše gluh.
Fr. Krek.
Velikanoč.
j otroci moji ljubi, kdo se pač ne veseli lepili velikonočnih praznikov! Iz-"V^vestno uganem, da se jih tudi vi veselite, zelò zelò veselite, in kaj bi se ' jih ne, saj je ta čas najlepši izmej ostalega leta. Kako lepo in prijetno nas vže vabi vzpomladansko solnce vsaki dan vèn v prosto naravo božjo, da se tu veselimo stvarstva božjega, pomlajene prirode, ki se takó bujno razvija ter nam vže nosi vsakovrstnih lepih in dehtečih cvetic, ki je tako radi trgate in spletate v šopke, da je ponesete očetu in materi v prijetno darilce. Kdo vam bi pač ne privoščil tega nedolžnega veselja ! Saj, kdor ima nedolžno srcé, tega veseli in zanima vsaka, bodi si še tako priprosta cvetica. A velikonočni prazniki imajo za vsacega človeka še neko posebno veselje, bodi si vže star ali mlad, vsacemu se vzradosti srcé, ko čuje veseli glas: velikanoč je tii!
Kdor ima le priliko, opazuje naj kopico otrok, ki se igrajo tam pred hišo. Kako so zgovorni! drug drugemu si ima mnogo povedati. I kaj neki? vprašal bode ta in óni izmej vas. Nu, to lehko uganete, dragi otroci moji. Drug drugega vprašajo, kaj bode imel ta, kaj óni novega za velikonočne praznike. Vrhovčeva Franika dobi novo krilce ; Pohlevno v Tomažek bi vže rad imel nove hlačice, ali premajhen je še, da bi je mogel nositi. Kajžarjevej Reziki tudi še marsikaj nedostaje za velikonočne praznike. Rada bi imela to in óno, da bi mogla iti k božjemu grobu molit in še celò k „procesiji" v nedeljo zjutraj bi rada šla. Take in enake pogovore slišite tam pred sosedovo hišo mej otroci. In če greste mimo njih, ugledate tam na strani še dve deklici, nekoliko bolj odrasli ste vže. Nogavice pleteti in v živahnem pogovoru ste kakor bi bili zamaknem. Kaj neki se pogovarjate ti dve? Kaj drugega, kakor o velikej noči. Le poslušajte ju ! Logarjeva Franica izprašuje Zivkovo Liziko, čemu se ona najbolje veseli, in Lizika izpové, da se veseli velikega tedna, ko bode hodila z materjo v cerkev božji grob molit. In kako bode prijetno na veliko soboto zjutraj, ko bode prinesel vaški cerkvenik vže na vse zgodaj blagoslovljenega ognja v hišo, da se ž njim zakuri in kuhajo lepi rudeči piruhi in ukusne velikonočne jedi. Zna se, da kolače in povitice je mati vže poprej ta teden spekla. A pravo veselje nastane še le potem, ko gremo v cerkev k slovesnemu opravilu božjemu, ko gospod župnik zapoje veselo „glorij o," ko odvežejo zvonove, ko strežniki pred oltarjem zazvone z zvončki, a na koru orgle veličastno zadoné, in pevci zapojó veselo „alelujo" in vse to naj bi človeka ne ganilo? Nehote se nam vrine misel na óno brezmejno veselje v nebesih, kder angelji in izvoljenci božji prepevajo veselo „alelujo" pred prestolom dobrega nebeškega Očeta. Koliko veselje, kolika radost še le tam, če se nam vže tukaj na zemlji širi srce svetih občutkov.
Ko se vrnemo iz cerkve — nadaljujete deklici — prične se zopet novo veselje. Zdaj je treba vse po hiši lepo osnažiti in pomiti: klopi, mize, okna, police itd., vse mora biti čednejše in snažnejše nego li druge praznike. Ko se po hiši vse lepo pospravi, treba je pospravljati in lepo pomesti tudi zunaj okolo hiše, vsaka bilka, vsaka slamica se mora spraviti v kraj, da je vse snažno in dostojno velikega praznika, kakor je „velikanoč." In velikonočno nedeljo morave zgodaj vstati, da se ob pravem času napravive in neseve v ličnih jerbasčkih velikonočne jedi k blagoslovu ! Oj, to bode zopet novo veselje. Potlej greve k jutranjicam in vstajenju Gospodovem, kaj uè, da me prideš poklicat, Lizika?
Takó sta govorili deklici in se vže naprej veselili velikonočnih praznikov. Oj kako nedolžno veselje! In res, ni ga lepšega in veselejšega dneva v vsem letu, kakor je vesela „velikanoč." Vsaka travica, vsaka cvetica ima ob tem času nekako posebno, rekel bi nebeško vonjavo. Zrak je čist kakor ribje oko, solnce siplje svoje svitle, zlate žarke po vsej zemlji, ptičice žgolć svoje rajsko-mile pesence in tudi voda v potocih žubori nekako skrivnostno, dà, vse, vse je v nekakem nebeškem soglasji, zemlja in nebó se družita, da bi vredno in dostojno počastila vstajenje Gospodovo.
Kako bi bilo tedaj mogoče, da bi se človek, stvar božja, ne radoval tega lepega in veselega praznika, ko nas vže narava vzbuja s svojim preporodom k veselju in radosti!
Zatorej veselite se otroci tudi vi, saj vam vašega veselja nihče ne krati, samó toliko glejte, da bode vaše veselje spodobno, kakor se spodobuje tako velikemu prazniku, vstajenju Gospodovemu.
Dan presveti, dan veselja, Srčno mi pozdravljen bod' ! Smrt več nima svoj'ga žela, Kes je z groba vstal Gospod. Oj kak' svetijo se rane, Ki jih zate je prejel, Jezus tvoj iz groba vstane O kristjan bod' ga vesel. Aleluja! Aleluja!
Ivana Leben.
-, ;	Bàbica.
jjg|il je ponedeljek po Svečnici. Veselo sva prišla s tovarišem Jankom iz šole. jM?? Ravno sva použila svoje „kosilce," ko vstopi listonoša z listom vroči; bilo je Jankovo.
Ves vesel pristriže zavitek in jame citati. — Le nekaj trenotkov je zrl v list; kar se mu zmrači čelo, stisne list v žep in zgine v drugo sobo. Zdajci se začuje jok. Grem za njim. Tii ga zagledam klečečega sredi sobe — ihtečega se, bridko ihtečega. Nisem si ga upal vprašati, kaj mu je.
V	tem stopi gospodinja in ga vpraša, zakaj se joče. — Ves v solzah dvigne glavo ter jecljaje reče: „Ma—ti — je umrla!" — „Katera mati?" vpraša vsa v skrbeh gospodinja. „Na—ša — sta—ra, — oh, zakaj — nisem šel o — Božiči — domóv?! Se bi jo bil videl? —oh, zdaj pa — nikdar, nikdar več!" — „Le potolaži se Janko; saj imaš še jedno mater; ta te tudi tako ljubi, in še bolj," tolaži ga gospodinja. A Janko je ne sliši; znova jame ihteti in jokati se.
Gospodinja je šla po opravkih, a jaz sem se vsedel poleg jokajočega. Polagoma mu je odleglo. Spravil se je po konci, šel za mizo, a še vedno zdihoval.
„Ali si babico tako zelò ljubil?" vprašam ga.
„Oj kako je bila dobra!" vzdihne — „kaj bodem začel o počitnicah brez nje? — kako me je ljubila!" —
Nisem ga hotel dalje nadlegovati. Vstal sem in šel v prvo sobo, češ, bodem vže drugič kaj več govoril ž njim o nepozabljivej mu babici.
V	četrtek sva bila prosta in sama doma. Vprašam ga torej: „Ti, Janko, s čim se ti je pa babica tako prikupila, da je ne moreš pozabiti?"
Molčal je nekaj trenotkov; hudo mu je delo, da sem ga spomnil in mu nehote skušal ponoviti skelečo rano, ki se mu še ni zacelila. Žalostno me pogleda a slednjič vender izpregovori:
„Ko bi ti vedel, koliko mi je dobrega storila, kako je zame skrbela od mladih mojih nog, razumel bi me bolje. Meni, še detetu v zibeli, bila je najskrbnejša varuhinja. Vselej, kadar jej je le dopuščal čas, bila je pri meni, péstovala me in
hranila. Pod njenim skrbnim varstvom sem vzrastel. Naučila me je prvih, najpotrebnejših molitvic. Dà, skrbela je zame, bolje nego li sama zase, da, še celò smrti me je nekoč rešila.
Bilo je to takó-le: Duel sem pet let. Igral sem nekega popóludne s svojimi vrstniki za sosedovo hišo tik vode. Postavljali smo hišice iz deščic. Babica je prala nekoliko korakov od nas brezskrbnih otročičev. Kar ustanem in ■—• ne vem, kako je prišlo — zvrnem se v vodo. Hitro sem bil na sredi. Babica se silno prestraši, videč me v tolikej nevarnosti! Doseči me ne more. Hitro steče v sosedovo kuhinjo. — V hipu je zopet pri vodi z grebljo v roci ter me skuša spraviti k bregu. Jaz, začutivši palico, poprimem se je, in -— potegnila me je iz vode. — Bil sem rešen, bil je tudi skrajni čas; kajti, če bi bila babica le za par trenotkov pozneje prišla, odplul bi bil mimo visokega vrtnega plotu, ki je zapiral dalnji pot ob bregu.
Lahko si torej misliš, da je nikakor ne morem pozabiti. Pač res, tako dobrega srca ne boš našel kmalu. Ce je imela kaj, s čemur me je mislila razveseliti, vse, vse mi je dala: sadja, kruha, vsega sem dobil pri njej. Sebi je raje pritrgala, da sem bil le jaz vesel, zadovoljen.
Mnogo, mnogo podrobnosti) bi ti imel še povedati o njej, a bodi dovolj. Spoznal si jo lahko iz tega kratkega pripovedovanja. A vender, nà — preberi še list, ki sem ga prejel od očeta. To izgovorivši, poda mi list. Razgrnem ga in čitam :
Pravil sem Ti o Božiči, ko sem te obiskal, da je naša babica nekoliko bolehna. Upali smo, da se bode opomogla, ali kmalu po mojem povratku iz Ljubljane se je vlegla. Pljučnica jo je vrgla na posteljo-, nič več ni vstala. — V soboto popóludne srno jo pokopali. Bog jej daj večni mir in pokoj!
Tebe se je vedno spominala in še zadnji dan, predrto je umrla, opomnila me je: „Piši Janku in sporoči mu moj pozdrav. Ce se več ne vidiva, izroči mu ti ono šmarno petico, ki sem mu jo obljubila za spričalo — s katerim je bila prav zadovojna. Moli za-njó in spominaj se njenih dobrot!
Prisrčno Te pozdravlja tvoj skrbni oče
Ljubi Janko!
Ivan.
t.
Drobtine.
1882. 1. Bil je blagi pokojnik tudi našemu listu podpornik, zatorej mu bodi blag spomin ohranen tudi v našem „Vrtci." V miru naj počiva !
Umrl je v 11. dan meseca marca prečast. gospod
lifijy 'van Nemanjič,
Kratkočasnica.
župnik v Št. Ožbaltu na Gorenjskem. Kajnki gospod je bil rojen v Metliki dne 9. septemb.
Učitelj: Nil, Jožek, povej mi, zakaj so po leti dnevi daljši in po zimi krajši? — Jožek: Zato, ker gorkota vse stvari razteza, mrzlo ta jih pa krči.
1856. 1. in v mašnika posvečen 24. julija
Nove knjige in listi.
*	Nauki o varstvu živali za mladino, % dovoljenjem g r a š k e g a društva za varstvo živali preložil Anton Po reger, nad u è. na Humu, tiskal in založil W. Blanke v Ptuji. Cena 15 kr., po pošti
20	kr. — To je nekaj, kar bi morala vsaka naša ljudska šola imeti. Na velikej poli močnejšega papirja natisnenih je prav lično deset toček o varstvu živalij. To učilo naj bi viselo v vsakej šoli na steni in v ta namen priporočamo je tudi mi vsem šolskim vodstvom v porabo.
*	Popis praznovanj a 40 letnega vladanja Nj. Veličanstva presvitlega cesarja Franca Jožefa I. in blagoslov-Ijeaja nove Frane-Jožefove šole in nove šolske zastave. Šolski mladini v Crnom lj i v spomin 1890. Tiskal J. Krajec v No vom es tu. — 8°. 82 str. — Prav primerna knjižica šolskej mladini v spomin ob otvor-jenji nove Frane-Jožefove šole v Crnomlji.
*	Narodne legende za slovensko mladino. Nabral, izdal in založil Anton Kosi, učitelj v Središči. I. zvezek. V Ptuji. Natisnil W. Blanke. 1890. 8°. 39 str. (Cena 18 k r.) — To je najnovejša, jako lična knjižica za našo slov. mladino, obsezajoča
21	pobožnih pripovedek — narodnih legend. Da-si je bila večina teh legend vže priobčena po raznih slovenskih listih, največ v našem „Vrtci", vender je bila taka zbirka v posebnej knjižici za našo mladino potrebna in tej potrebi je ustregel gosp. Kosi s prvim zvezkom omenjene zbirke. Mi želimo, da bi se knjižica razširila mnogobrojno mej našo slovensko mladino in bi jej skoraj sledil tudi drugi zvezek.
Rešite? demanta, zabavne naloge in zagonetke v 3. „Vrtcevem" listu.
Rešitev demanta:
L
M a
L
M
č a j a k e r v s t i s S a ni
gat e
0	m a n
1	e v c
Prav so ga rešili: Rudolf in Viktor An-drejka, Oskar Eppieh in Erik Mosche, učenci v Ljubljani ; Emil Šinko v Središči (Štir.). — Olga Eppich in Vera Mosché, učenki v Ljubljani.
Rešitev zabavne'naloge:
Ažman Navratil Toman Orožen IVaglič Miklošič Stritar Levstik Oliban Metelko Šolar Erjavec Kopitar
Prav so jo rešili: Gg. Jos. Novak, učitelj na Dobrovi ; Rud. in Viktor Andrejka, učenca v Ljubljani ; Emil Šinko v Središči (Štir.) ; Janko Polec, učenec v Kamniku ; Anton Rant, učenec ; Marija in Leopoldina Rant, učenki na Dobrovi.
Rešitev zagonetke:
-o "O	£	
«	o	
-a	T-N	<1A
■		«
T3	B	rji
a>	'■—>	S
o		o
J f	o bß	53
a>	o	H
M	©	
»H >o <s> -S a>		s o
	<33 —5	s •«4
C«	O	
S3	ce	
Pameten
Bodovit
Imovit
Darežljiv
Nizek
Okrogel
Star
Temen
.2,

K!
~	M	« "S
ffl	K	O
■X	S= P
>3	-o" o 2
-O	M) C
a,	a	N «
_g	T3	^ PH
Prav so jo rešili: Gosp. Jos. Novak, učitelj na Dobrovi; Emil Šinko v Središči; Erik Mosehé, učenec v Ljubljani ; Janko Polee, učenec v Kamniku ; Anton Rant, uè. na Dobrovi. — Vera Mosehé v Ljubljani; Marija in Leopoldina Rant na Dobrovi.
Zabavna naloga.
(Priobčil Jos. Novak.)
		A			
		A			
		C			
		D			
R j S	S	E	V	V	z
		E			
		E			
		J			
		M			
		O			
		O			
		R			
Zamenjajte v tem križu črke tako med seboj, da se bode čitalo od zgoraj nizdolu in od leve proti desnej obče znano gaslo.
(Rešitev in imena re-šilcev v prihodnjem listu.)
„"Vrtec" izhaja 1. dne vsacega meseca, in stoji za vse leto 2 gld. 60 kr., za pol leta 1 gld. SO kr. Napis : Upravništvo „Vrtčevo", mestni trg, štev. 28 v Ljubljani (Laibach).
Izdajatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.