, ... — 123 —'.,.'... Babici. (Česko spisal Vaclav Kosmak. Preložil Jožef Gruden.) tred majhno kočo v Žlebih je sedel ob pragu deček. Vrafa v kočo so bila zaprfa, a za pragom je bilo toliko proslora, da je sedel deček v prahu in pesku, pa vesel sam s seboj govoril. Gradil si je vodnjak iz polenec. ,,To tako, to pa tako — to na to — to pa spet tako", je govoril in pokladal na vse štiri strani polenca, dokler ni bil vodnjak po njegovi presodbi narejen. Tedaj je veselo poskočil, skakal okrog vodnjaka, pa kukal vanj. Proti koči je hitela majhna, suha, nekatn sklju-čena ženica. Oblečena je bila v preprosto krilo in v modro, platneno kučemajko. Na glavi je imela temno ruto; noge so bile bose. Izpod rute so ji gledali sivi lasje, s čela ji je tekel pot. V roki je nesla košaro krornpirja, na rami pa motiko. Kopat je bila šla na njivo za večerjo. Soince je že zahajalo. Pri koči jo je srečala druga starka iz vasi. „1 kam pa, kam tako hitro?" jo je nagovorila soseda. »Moram, moram. Pozno je že; mlada prideta domov, ko se ne bo več videlo, in bodo hoteli jesti. A to revišče tam-Ie sedi samo in bo tudi že lačno." Soseda je privlekla iz žepa kos kruha, pa ga podarila kočarici: ,,Nate, nate, ta kosček kruha, pa ga dajte dečku. Otroci radi jedo tuje pecivo " ,,Bog vam povrni. Oj, naš jč vse rad. Revež, že j ves teden ni imel v ustth kruha. Nismo še dali v 1 malin — tako smo ob samem krompirju. No lahko noč, pa Bog vam povrni." Kadar pa je deček zaslišal babičin glas, je planil pokoncu, pa ji je stekel naproti. ,,Babica", jo je veselo poklical. Starka pa ga je tolažila: nNo, viž, že prihajam." ln deček je bii že pri njej in se ji prijel za krilo. — 124 - »Le počasi, le počasi, da me ne vržeš. Na, mo-tiko nesi. Si kaj joka!, Karlček?" »Prav nič. Vodnjak sem si stavil." ,,Si že priden, no. Zato sem ti pa nekaj prinesla. Sem poglej!" ln privlekla je kruh, pa ga pokazala dečku. Karlčku so od veselja zaiskrile oči. Babica je oddrobila grižljaj, da bi pokusila, kakšen je; vse drugo pa je dala dečku, dasi je bila sama lačna. ,,Kaj ni še prišla koza domov, Karlček?" Deček je odkimal, da ne. Ni mogel govoriti, zakaj imel je polna usta. Starka je odprla vrata, prinesla keblico vode in vsula v njo krompir. Potem si je prinesla še stolček pa lonec. in začela je strgati s krompirja nežno mlado kožo, ga prerezavala in metala v pisker. Deček je sedei zraven nje na pragu, pa jedel. ..Matere in očeta pa dolgo ni", je dejal. nOh, danes jih še dolgo ne bo. Kosijo iam pri Volčjih jamah." ,Kje pa je to?" nTam daleč za onim le gozdom. Kadar boš večji, boš tudi ti hodil tja." Zunaj pa je bilo slišati mukanje krav, meketanje koz, lajanje psa in pokanje z bičem. ,,Karlček, leci, teci odpirat kozi vrata", je velela vnuku starka. Deček je planil kvišku in stekel k vratom. Starka je privezala kozo, ji dala krompirjevih olupkov in je začela molsti. Deček si je pa vzel iz sklednika lonček, pa sedel pred hlev na prag. Kadar pa je babica pomolzla, mu je nalila v lonček mleka in pristavila: ,,Na, pij, a jaz nastržem medtem krompirja." Sedla je zopel na prag h keblici in deček poleg nje. V zvoniku je zapel zvon. Karlček jc urno izpil, snel čepico pa se začel nerodno prekriževati. »Lepo semkaj sedi, pa pazi!" je dejala babica. DeČek je pokleknil k starki, ona pa mu je po-ložila levico na ramo, z desnico prijela njegovo desnico — 125 — pa mu naredila križ na čelu, na ustih in na prsih: ,,V imenu f Očeta, in f Sina in f Svetega Duha". Deček pa je motril babico z velikimi, nedolžnitni očmi kakor svetnico in je razločno izgovarjal za njo. ,,Angel Gospodov" — je začela babica in vnuk je moli! za njo. Molila sta dva otroka, eden v mladem, a drugi v starem telesu; ali molitev njiju je biia tako lepa, da so se prikazovale zvczde iz svojih skrivališč in ju gledale zvedavo. Še celo mesec je vzdigal glavo nad streho in zrl na dvorišče revne koče. ;'''-¦¦. ¦ ' * * * ' Babica Logarjeva je sedela na vrtu za skednjem in se grela na topletn solncu. Sama kost in koža jo je bilo. Stare roke so ji onemogle od samega dela, stare noge oslabele od same hoje, in lasje so ji po-siveli od samih skrbi — le oči so ji še gledale detinsko. Sedela je na blazini in radostno zrla dete, ki je koba-caio v zeleni, mladi travi. Dete je nerazumljivo ble-betalo, trgalo travo z drobnimi ročicami ali pa vleklo starega psa Sultana za ušesa. Razumni Sultan se je dobrikal z repom, legel vznak v travo, zamižal proti solncu, in nedolžno dete je delalo z njim, kar je hotelo. Ob plotu je pasla gos svoje kakor kanarčke rumene goskice. Ko sem kreni! krog nje, je stegnila proli meni svoj dolgi vrat, pa zasikala kakor gad. Babica je imela poleg sebe dolgo šibo, s katero jih je prignala na pašo. Tik skednja so bili štirje panji: pred njimi so brenče letale čebele. Na hruški je prepevala penica. Babica je pazila na vse krog sebe: zdaj na dete, zdaj na gosi, zdaj na čebele. Vladala je blagodejna tišina, le spev penice, blebetanje detcta in gosi je bilo čuti. Ko sem šel po zavrtih krog Logarjevih in zapazil to mirno družbo, sem postal za ozelenelim bczgom in jih glcdal. Uvela starka nadzoruje in ščiti dete, da bi se mu nc pripetilo kaj žalega. Babica je dolgo tiho sedela, potem pa sklenila suhe, z molkom ovite roke in globoko vzdihnila. Za-čela je moliti in bridko jokati. — 126 — ¦ Mlada gospodinja je stopila k starki. In ko je 1 zapazila, da je objokana, se je ustrašila in naglo sedla J poleg nje. ¦ nOh, čemu pa jokate, babica?" II „0 nič, nič, zlata moja. Plačem le, ko vidim na j polju toliko dela, pa vam ne morem pomagati, ampak 1 še v nadlego sem vam, v nadlego!" Mlada Logarca je pobožala babico po licu kakor dete, vzela otroka v naročje, prisedla k starki, pa dejala: „1, kako pa morete tako govoriti? Kdo bi pri nas molil, ako bi tudi vi delali ? Saj nam vi več pri-molite, nego si pridelamo mi. Božji blagoslov kar cvete pri naši hiši! Vedno se bojim, da nam ne pojde več tako po sreči, kadar vas Bog pokliče k sebi." Starki je izpreletelo obraz nekaj kakor solnčni svit, sklenila je roke, pa vzdihnila: rBog vas blago- ] slovi, otroci, in vama poplačaj ljubezcn do mene na j tem-le angelčku!" Stegnila je roke po detetu, stisnila ga k sebi in ga vroče poljubovala. In v tem hipu je bila babica lepa, jako lepa. Jaz pa sem si otrl solzo in šel naprej. :