JUDITA ŠEGA KMETIJSKA STROJNA ZADRUGA RETEČE Ko smo na prelomu tisočletja pripravljali Kroniko župnije Reteče, smo mislili, da smo vanjo zajeli skoraj vse, če že ne vse, kar smo vedeli o zgodovini štirih vasi, ki jo sestavljajo. A smo že kmalu naleteli na nove vire, potrebne strokovne obdelave. Gra divo Kmetijske strojne zadruge Reteče je eno takšnih, pričujoči sestavek pa dopolni lo h Kroniki. Kmetijska strojna zadruga Reteče, zadruga z omejeno zavezo, je bila istanovl- jena na občnem zboru 18.10.1931 in uradno registrirana s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani 9. januarja 1932. Vpisana je v X. zvezku zadružnega registra na strani 188 pod oznako 1081/31- Zadruga je imela sedež v Retečah in je bila ustanovljena z namenom, da nabavlja kmetijske stroje in jih posoja v uporabo svojim članom.' 13. aprila 1932 je postala članica Zadružne zveze v Ljubljani.' De lovala je do 27. septembra 1949, ko se je združila s Kmetijsko obdelovalno zadru go "Prešeren" z Godešiča.' V skladu z društvenimi pravili je zadrugo vodilo osemčlansko načelstvo, ki se je leta 1937 preimenovalo v upravni odbor. V prvo načelstvo so bili izvoljeni: Franc Jenko (Lipar), načelnik, Jožef Rant (Matičk), blagajnik, Janez Drnovšek (Jenkov), tajnik, Franc Kuralt (Lukov), Franc Avguštin (Kalan), Anton Avguštin Oamnik), Janez Marn (Polanc) in Anton Jenko (Omejc). Izvoljeni so bili za obdo bje treh let, vendar je še pred iztekom te dobe prišlo do prvih kadrovskih spre memb. Leta 1934 je občni zbor za novega načelnika izvolil Franca Berganta (Sra- kar), za njegovega namestnika pa Antona Jenka'. Nova ekipa je zadrugo vodila le eno leto. Šele z izvolitvijo Janeza Kušarja (Krive), leta 1935, in za njim Jožeta Ran- ta (Matičk), leta 1939, so se kadrovske težave uredile. Jože Rant je ostal na čelu zadruge vse do njene ukinitve. Od članov upravnega odbora se je poleg tega, da so bili dobri gospodarji, zah tevalo še znanje branja, pisanja in računanja ter neomejeno razpolaganje s svojim imetjem. Obrtnik, ki bi z izvrševanjem svoje dejavnosti utegnil konkurirati zadru gi, ni mogel postati član upravnega odbora. Kasneje spremenjena pravila so med novosti vnesla tudi obvezno "pomlajevanje" članov tega organa. Določala so, da 231 LOŠKI RAZGLEDI 49 vsako leto izstopi tretjina članov upravnega odbora. Po prvem in drugem poslov nem letu je člane, ki so izstopili, določil žreb, v kasnejših letih pa so morali izsto piti tisti, ki jim je potekla triletna doba. Ker se celotna dokumentacija o delovanju zadruge ni ohranila, vseh kadrovskih menjav ne moremo rekonstruirati. Več po datkov je iz konca 30. in začetka 40. let preteklega stoletja. Tako je občni zbor ne koliko prej, kot so določala pravila, aprila 1940, razrešil vse člane dotedanjega upravnega odbora razen predsednika in imenoval povsem novo sestavo. V uprav ni odbor, ki je zaradi vojne ostal v nespremenjeni sestavi do leta 1945, so bili izvo ljeni: Jože Rant (Matičk), Matevž Volčič Oanež), Janez Kuralt (Srakar), tajnik, Janez Križaj (Sovine), Alojz Volčič (Soršk), Jože Avguštin (Gašper), Jože Jenko (Bošteč) in Valentin Žagar, blagajnik. Nad delovanjem zadruge je bdel sprva štiričlanski in po končani vojni dvo članski nadzorni odbor, čigar sestava se je v prvih šestih letih nekajkrat spre menila. Prva leta so ga sestavljali župnik Janez Meršolj (predsednik), Karel Ber- toncelj (podpredsednik) in člana Janez Kušar (Krive) in Anton Jenko (Fik). Meršolja je po odhodu iz Reteč (1938) zamenjal šolski upravitelj Lovro Koren- čan, ki je odbor vodil ob pomoči Antona Jenka (Fik), Janeza Babnika (Kuret) in Ivana Avguština (Rbic)l Zadnje podatke o sestavi nadzornega odbora ima mo iz leta 1946, ko sta naloge nadzornikov opravljala Franc Jenko in Janez Av guštin. Zadruga je ob ustanovitvi štela 41 članov, ki so skupno razpolaga li z 253 poslovnimi deleži. Deleže so odmerili glede na višino plača nega letnega davka, njihova nomi nalna vrednost pa je vsa predvoj na leta znašala 100 din za delež. Novinci so ga lahko vplačali v ce loti ob pristopu ali v obrokih. Vsak zadružnik je jamčil z dvakra tnim zneskom vrednosti vplača nih deležev. In ker je bil posredi denar, so pravila zadruge jasno določala, da je smel postati njen član le tisti, ki je lahko neovirano razpolagal s svojim premoženjem, v nasprotnem primeru pa je za to potreboval privoljenje zakonitega zastopnika in skrbstvenih organov. O sprejemu zadružnikov je sklepal upravni odbor. Ta je lahko kandidata brez navedbe razlogov tudi zavrnil, če je imel za to določene pomisleke. Novi člani so bili sprejeti na sejah načelstva na podlagi pisne pristopne izjave. Tudi vsak izstop iz zadruge je moral biti pisno napovedan, dru gače ni bil veljaven. Na spisku zadružnikov, ki je žal ostal brez datuma, zasledimo naslednje podatke: Mlačev žita je potekala po takšnem redu, kakor so se zanjo priglasili strojniku. To sta bila sprva Vinko Jenko iz Gorenje vasi in Franc Avguštin iz Reteč, tik pred 2. svetovno vojno pa Alojzij Porenta. 232 KMETIJSKA STROJNA ZADRUGA RETEČE Naslov Reteče 2 Reteče 3 Reteče 5 Reteče 6 Reteče 9 Reteče 10 Reteče 11 Reteče 13 Reteče 14 Reteče 15 Reteče 16 Reteče 17 Reteče 18 Reteče 19 Reteče 20 Reteče 21 Reteče 22 Reteče 23 Reteče 27 Reteče 29 Reteče 30 Reteče 31 Gorenja vas 3 Gorenja vas 4 Gorenja vas 7 Gorenja vas 8 Gorenja vas 9 Gorenja vas 10 Gorenja vas 11 Gorenja vas 13 Gorenja vas 14 Gorenja vas 16 Gorenja vas 17 Gorenja vas 18 Gorenja vas 20 Gorenja vas 21 Gorenja vas 23 Gorenja vas 24 Gorenja vas 30 Gorenja vas 32 Domače ime' Mlinar Martinuc Rbic Matičli Simen Boltic Sovine Porentež Petač Matevžuc Jenka Mežnar Zargar Srak ar Krive Janež Jamnik Zupnišče Janeževjošk Lipar Tillia Krajnik Lukman Prugar Kalan Sovčan KorI Kuret Matija Polanc Kozina Omejc Bošteč Fik Gašper Boštečeva bajta Soršk Zotlar Član Franc Kermelj Jernej Jamnik Ivan Avguštin Jožef Rant Šimen Biček Frančiška Jelenko Franc Križaj Franc Porenta Marija Babnik Janez Jenko Jožef Drnovšek Mihael Jenko Franc Bogataj Franc Bergant Janez Kušar Marjana Volčič Anton Avguštin Janez Meršolj Šola Angela Volčič Franc Jenko Janko Prelesnik Janez Rant Valentin Žagar Franc Kuralt Marija Kalan Franc Avguštin Peter Krajnik Karel Bertoncelj Janez Babnik Franc Jamnik Janez Mam Marija Žagar Anton Jenko Lovro Jenko Anton Jenko Jožef Avguštin Luka Jenko Alojzij Volčič Ivan Avguštin Letni zemljiški da vek v din 57 28 288 141 3 49 433 21 214 350 383 13 377 440 384 352 277 5 3 101 156 139 34 2 404 79 350 167 178 461 47 212 131 476 519 437 117 51 336 33 Število deležev 2 1 10 5 1 2 13 1 7 11 12 1 12 13 12 11 10 1 1 3 5 5 1 1 13 3 11 6 6 14 2 7 4 14 16 13 4 2 11 1 Število članov se je vsa predvojna leta rahlo dvigalo. Višek je doseglo leta 1940, ko je bilo v zadrugo včlanjenih 48 oseb. Med vojno je padlo na 44, nato pa se do le ta 1947 ponovno povzpelo do številke 50 (44 moških in 6 žensk). 233 LOŠKI RAZGLEDI 49 Reteška strojna zadruga se je oblikovala v času, ko je bila gospodarska kriza v sve tu in pri nas v največjem razmahu. V takšnih razmerah si tudi največji kmetje niso mo gli privoščiti kaj več kot osnovna kmečka orodja in naprave. Mlatev s cepci je veljala za naporno kmečko opravilo, misel na lastno mlatilnico pa povsem neuresničljiva. Po zgledu nekaterih drugih zadrug, ki so bile korak spredaj, so tudi v Retečah in Gorenji vasi začeli razmišljati o mlatilnici, ki bi jo kupili s skupnimi sredstvi. Ravno v tem ča su se je na trgu pojavil nov tip mlatilnice, ki je v celoti ustrezala vsem takratnim zah tevam. Predvsem so se zanjo odločali tisti kupci, ki so želeli ob mlačvi dobiti čisto žito in dolgo slamo, uporabno za industrijske in druge namene. 1350-kilogramske mlatil nice oznake SMCd je izdelovala češka tovarna strojev Wichterle & Kovaf ik iz Prostejo- va, naročila zanje pa so sprejemali zastopniki njene podružnice iz Vukovara. Eden od njih je bil Jurij Gosar iz Stare Loke, pri katerem sta jo 1. februarja 1932 naročila teda nji načelnik reteške strojne zadruge Franc Jenko in tajnik Janez Drnovšek. Naročilo je poleg mlatilnice obsegalo še ves pripadajoči pribor in ponjavo za skupno ceno 30.000 din in en elektromotor 'Wikov BTO (10 HP, 1440 vrtljajev) z nekaj dodatne opreme za 8760 din. Motor so prevzeli že aprila, mlatilnico pa, kot je bilo dogovorje no, sredi julija. Ponjo so morali na železniško postajo na Trato. Za vaščane, ki so v preteklih le tih na svoje stroške zgradili žele zniško postajališče in v ta namen prispevali iz svojega okoli 30.000 din in prav tako na svoje stroške napeljali elektriko, za kar so pora bili dodatnih 100.000 din, je bil na kup mlatilnice z vso potrebno opremo prevelik zalogaj, da bi ga sami zmogli plačati naenkrat. Iz vplačanih deležev so zbrali pri bližno 25.000 din. Več se ni dalo, saj je zaradi krize tako upadla pro daja kmetijskih pridelkov, da neka teri člani niso mogli tekoče porav navati niti svojih obveznosti. Kredi ta pa jim noben denarni zavod ni hotel dati, čeprav jim ga je Okrajna hranilnica v Škofji Loki sprva obljubila, nato pa odpovedala. Nekaj dohodka je po leti 1932 prinesla velika vrtna veselica s srečelovom, za katerega so dobitke zbirali po širši reteški okolici vse do Škofje Loke in Kranja. V skrbno vodenem zapisniku darovalcev dobitkov in prostovoljnih prispevkov so vpisani vplivni loški in kranjski meščani, znani trgovci, obrtniki in podjetniki, denarne ustanove in drugi. Omeni mo le nekatere med njimi; lekarnarja Burdycha, trgovce Kašmana, Savnika in Žigo- na, gostilničarja Karlina s Plevne, industrijalca Rada Thalerja, tovarno Šešir, Okrajno hranilnico in posojilnico Škofja Loka itd. Domačini so v glavnem prispevali v denar ju, nekateri tudi v blagu. Tako se je nekomu nasmehnila sreča in je odšel z veselice Vrtalica SMCd Prva reteška mlatilnica. Pred nakupom so si člani zadruge poleti 1931 ogledali podobne mlatilnice v Sori, Stražišču in Dorfarjih, starološko pa so celo za nekaj dni vzeli na preizkušnjo. 234 KMETIJSKA STROJNA ZADRUGA RETEČE s 50 kg moke, drugi z novimi grabljami ali metlo, tremi povsem novimi košaricami ali še živim zajcem. Izkupiček od veselice pa vseeno ni zadoščal za pokritje manj kajočega zneska, zato se je zadruga po pomoč obrnila še na matično občino Stara Loka. V imenu vaščanov so jo prosili za dovoljenje, da smejo obdržati trošarino od pijače, prodane v času kopalne sezone ob Sori pod Retečami, saj so bili prepričani, da jim pripada kot nekakšno nadomestilo za škodo, ki so jim jo napravili kopalci, ki se leto za letom ne menijo za poti in hodijo povsod, kjer se jim zahoče. Kakšen je bil odziv, ni znano. Vemo le, da jim je Zadružna zveza v Ljubljani na podobno prošnjo nakazala 250 din, medtem ko jih je Sreski kmečki odbor iz Kranja kar prek starološke občine obvestil, da za to nimajo denarja, in jih napotil na bansko upravo v Ljubljani. Ti pa so izplačilo pomoči v znesku 30.000 din pogojevali s prestopom reteške strojne zadruge od Zadružne zveze k ideološko konkurenčni Zvezi sloven skih zadrug". Ker se Retečani za ta korak niso odločili, s pomočjo ni bilo nič, popla čilo doiga pa se je zavleklo v naslednja leta. Mlatilnica je medtem dobro služila svojemu namenu. Za transport od kmetije do kmetije, večkrat z enega konca vasi na drugi, pogosto tudi v Gorenjo vas, so upora bljali konjsko vprego. Se je pa enkrat zgodilo, da jim je pri prehodu čez železniško progo obtičala med tiri. Kriva je bila preširoka medosna razdalja oziroma preozko cestišče na prehodu čez progo. Lahko si mislimo, kakšen pot je oblival prisotne ob misli, da bo iz gorenjske smeri v kratkem pripeljal vlak. Vest o tem slučaju je dose gla celo Zadružno zvezo v Ljubljani, ki je posredovala pri Direkciji državnih žele znic, da so prehod razširili. Elektriko za obratovanje mlatilnice in krožne žage je dobavljala Elektrarna Ško- fja Loka in okolica, d. d. Ni bila poceni, saj so morali za kilovatno uro odšteti po šti ri dinarje in pol, mesečno pa še 24 din najemnine za števec. Elektrika je z eno četr tino pomenila največji letni strošek. Zanjo so leta 1934 porabili 1281 od skupno 4.589,55 dinarjev. Preostali stroški so šli na račun plače strojnika (882,00 din), zava rovanja strojev (720,00 din), popra vil (708,50 din), zavarovanja stroj nika (391,00 din), najemnin (300,00 din), prispevka Zvezi (200,00 din) in administrativnih stroškov (106,80 din). V naslednjih letih je zadruga ku pila še eno mlatilnico, slamorezni- co in dva čistilnika (trierja) za žito. Prvega so ob finančni pomoči ban- ske uprave nabavili leta 1935, dru gega leta 1938. Takrat je po vsej državi potekala akcija Privilegira nega izvozno akcijskega društva PRIZAD iz Beograda, ki je želelo iz boljšati kvaliteto žit in je v ta na men razdelilo 1100 trierjev znam- V ospredju so ostanki čistilnika za žito - trier ja. Sprva so žito čistili kmetje sami, kasneje pa za to zadolženi strojnik. Pred 2. svetovno voj no je to delo opravljal Alojzij Porenta. 235 LOŠKI RAZGLEDK ke Marot. V dravsko banovino so jih poslali 75. Za enega so se na podlagi javnega razpisa potegovali tudi v reteški zadrugi in bili uspešni. Čisto zastonj seveda ni šlo. Poleg zahtevanih sodno overjenih dokazil, so morali zanj odšteti še 1500 din v de narju in pristati na pogoje, ki jih je v zvezi z uporabo in hranjenjem stroja predpisal dobavitelj. Ti pogoji so veljali pet let, potem pa je smela zadruga prosto razpolaga ti s strojem. Novi lastnik je moral poskrbeti za ustrezno zaščito stroja pred poškod bami in vremenskimi neprilikami ter stalno namestitev, saj čistilnika niso smeli, ta ko kot npr. mlatilnico, prevažati od hiše do hiše, kjer so ga rabili. Zato pa so pravila podobno kot pri mlinarjih lastniku dovoljevala jemati žitno merico v količini od enega do treh odstotkov od prinesenega žita. Čim bolj je bilo žito nečisto, tem ve čja je smela biti merica. Okrajni kmetijski referenti in sodelavci PRIZADA so smeli vsak trenutek preveriti izpolnjevanje predpisanih pogojev in jemanje žitne merice. S čistilnikom znamke Marat so čistili predvsem pšenico, oves in ječmen. Pri upora bi so zaradi različne debeline semen menjali le sita. Grudice zemlje, kamenčke in druge smeti, ki so se od čiščenju nabirali na dnu sita, so skozi posebno odprtino odvajali iz naprave. Stroji so letno prinašali okoli 6000 din prihodkov, vendar se je vsota po plačilu stroškov delovanja, vzdrževanja in zavarovanja na koncu zmanjšala na dobro polo vico. Največji dohodek je zagotavljala uporaba mlatilnice, slamoreznice in obeh či stilnikov, dosti manjšega uporaba žage. Zato so v nadzornem odboru razmišljali o znižanju pristopnine za tiste nove člane, ki bi uporabljali samo žago. Iz skrbno vo denih evidenc razberemo, da je zadruga zaračunavala svojim članom za mlatilnico od delovne ure po 30 din, za krožno žago po 26 din in za trier po 50 par od merni ka. Strojniku Lovrencu Jenku je zadruga plačevala zavarovanje (v delovni sezoni) in 5 din od vsake delovne ure. Stroji so bili od vsega začetka zavarovani pri Vzajemni zavarovalnici v Ljubljani za zavarovalno vsoto 40.000 din. Zavarovanje je bilo sklenjeno za čas od 1. 7. 1932 do 1. 10. 1942 z letno premijo 428 din in je veljalo za primer ognja, strele in raznih poškodb. Ob sklenitvi za varovanja je bila vrednost mlatilni ce ocenjena na 25.000 din, elektro motorja z vprežnim vozom, 100 m kabla in cirkularke pa na skupno 15.000 din. Z leti je vrednost strojev zaradi obrabe predstavljala le še polovico zavarovalne vsote, zato je želela zadruga leta 1939 zavarova nje prekiniti, vendar zavarovalnica s tem ni soglašala. Po vojni je za druga obnovila le protipožarno za varovanje strojev pri tedanjem Državnem zavarovalnem zavodu za Slovenijo v Ljubljani. .,;,»,. .. Krožna žaga je bila narejena na vilice, podobno kot v Naklem in Šentvidu. Motor zanjo je priskrbel Jurij Gosar iz Stare Loke, voz pa je izdelal godeški kolar Janez Jenko leta 1932. 236 KMETIJSKA STROJNA ZADRUGA RETEČE Sprva so bili vsi stroji v zasebni hrambi in po mnenju revizorjev brez zadostnega nadzora. Slednje je vodstvo zadruge vodilo k odločitvi, da so leta 1936, kljub skro mnim finančnim možnostim, vseeno kupili travniško parcelo štev. 38/3, last Marja ne Volčič, veliko 110 m^ Kupnino v znesku 1100 din so poravnali na ta način, da je zadruga brisala prodajalkine zaostanke pri plačilu zadružnih deležev in uporabi strojev, delno pa v denarju." S pomočjo banovinske podpore (7500 din), denarnimi in materialnimi prispevki in prostovoljnim delom članov je v naslednjih letih ob po ti v vas zrasel "Učno sezidan zadružni dom s prostorno in praktično urejeno shram bo za stroje." '•' Banovinska podpora je prišla še kako prav. Ne le v materialnem ozi- ru, ampak tudi v moralnem, saj je utišala tiste člane, ki so vodstvu očitali neodgo vorno ravnanje, ker niso hoteli prestopiti od Zadružne zveze k Zvezi slovenskih za drug. Člani zadruge so za gradnjo prispevali 20 din po vplačanem deležu, kar je po menilo 20 % delež, in darovali ves potrebni les. Načrt in predračun za zadružni dom je izdelal stavbenik Ivan Kožuh z Ladje pri Medvodah, ki je sredi tridesetih let zgra dil podoben objekt v Sori. Izračunal je, da bo gradnja reteško zadrugo stala okoli 30.000 din. Gradnja je v naslednjih letih dodobra izpraznila zadružno blagajno, ta ko da je moral blagajnik ob koncu leta 1937 založiti še nekaj iz svojega. Največji strošek so bili nakupi gradbene parcele, opeke, apna, cementa in železa ter plačila mojstrov. Gradbena dela je opravil loški stavbenik Angelo Molinaro, tesarska Jaka Kalan in mizarska Franc Jamnik. Istočasno kot reteška je na Godešiču delovala Kmetijska strojna in električna za druga, z.z o.z. O njej je pisal France Štukl v Kroniki župnije Reteče'". Ker je bila prva godeška mlatilnica precej nerodna naprava, ki je povrhu še močno poškodovala sla mo, so si jo želeli leta 1934 sposodili od Retečanov. V dopisu, ki so ga poslali Franc Lukančič, tedanji tajnik godeške zadruge, Janez Alič in Franc Bergant, so predlaga li: "Strojna zadruga Reteče se obveže, da mlati v okolišu zadruge Godešič samo či sto ozimno injaro rž in prispeva strojni zadrugi Godešič 25 % zaslužka, ki ga prej me od članov zadruge Godešič za mlačenje. Cena mlačenja na uro ne sme presega ti višje kakor pri članih naše zadruge." Želenega odziva pa ni bilo, ker so se Reteča- nom postavljeni pogoji zdeli nesprejemljivi. So se pa za članstvo v reteški zadrugi leta 1936 zanimali nekateri posestniki iz Zgornje Senice, vendar se potem, ko so izvedeli za pogoje, niso včlanili vanjo. Med drugo svetovno vojno je zadruga delovala dalje. Kaj dosti se v njenem po slovanju ni spremenilo. V načelstvu in nadzorstvu so ostali isti ljudje kot leta 1940, prekinjene so bile le zveze z Zadružno zvezo v Ljubljani, ki je ostala na ita lijanskem zasedbenem ozemlju. Navodila so po novem prihajala z Bleda in Kra nja, od šefa civilne uprave na zasedenih ozemljih Koroške in Kranjske oz. njego vih uradnikov. Novi oblastniki so junija 1941 izdali uredbo o zamenjavi denarne valute, s čimer so nekdanje dinarje in okupacijske marke zamenjali s pravo nemško marko (RM) kot zakonitim plačilnim sredstvom. V skladu z uredbo šefa civilne uprave so morale tudi vse kmetijske zadruge do 30. junija zamenjati di narje z nemško marko po tečaju 1 din = 0,05 RM. Menjava je potekala pri po družnici nemške državne banke v Kranju. Neposredni plačilni promet z Ljublja no je bil prepovedan. 237 LOŠKI RAZGLEDI 49 Pobudo za nakup nove slamoreznice je leta 1939 podal Jože Rant, vendar ni naletela na zadosten odziv. Nakup so odložili do začetka leta 1942, ko so jo skupaj s še eno mlatilnico naročili pri Kmetijski zadrugi Kranj. Ko so uredili denarne zade ve, so se spet bolj posvetili strokovnemu delu. Spomladi 1942 je kranjski župan Viktor Sušek naslovil na vse zadruge kranjskega okraja okrožnico zanimive vsebine, v kateri je vodstva opozoril na nestro kovno uporabo umetnih gno jil. Opazil je, da jih večina kmetovalcev ne zna upora bljati in da jih naročajo v pov sem nepravih medsebojnih razmerjih. Dušika in to- maževe žlindre so naročali ve liko preveč, glede na količine naročene kalijeve soli. Poda tek je ponazoril z naslednjim primerom: "Če pognojim naprimer na 1 ha posejane pšenice 150 kg dušika in 200 kg Tomaževe žlindre, dam pa namesto 200 kg kalija le 50 kg, se uspeh gnojenja ne bo ravnal po dušiku in Tomaževi žlindri, ki sta bila dana zemlji v zadostni količini, temveč po kaliju, katerega sem dal zemlji premalo. Ne koristi torej nič, če pognojim z dvema gnojiloma prav obilno, ne dam pa zemlji tretjega gnojila, katerega zemlja baš najbolj potrebuje. Uspeh pridelka je odvisen največ le od vrste umetnega gnoji la, kateri vsebuje one stvari, kijih dotična vrsta sadeža za rast in dozoritev najbolj potrebuje..."" V času vsesplošnega pomanjkanja je bila količina pridelka še kako po membna, racionalna uporaba gnojil pa prav tako. Zato je kranjski župan opozoril vodstva vseh zadrug, naj seznanijo svoje člane z njihovo pravilno in razumno upora bo, da se ne bi dogajalo, da bi kmetje s premajhno količino potrosili prevelike površine, kar ne bi rodilo pravega uspeha, in da ne bi gnojila "razmetavali" za nekva litetna zemljišča, temveč le za najboljša. Kot dopolnilo k vsakdanji prehrani omenimo še suho sadje. Posamezniki so ga sušili doma, večina pa v zadružni sušilnici. To so v nasprotju s kmetijskimi stroji, smeli uporabljati tudi nečlani zadruge in vaščani sosednjih vasi Godešiča, Lipice, Trate in Virmaš, le da je bilo plačilo zanje nekoliko višje. Cena je bila odvisna tu di od vrste sadja, pri čemer je bilo sušenje hrušk dražje od sušenja jabolk. Buko va drva je lahko stranka prinesla s seboj, če pa ne, so jih dodatno všteli v ceno. Le ta 1944 je 33 posestnikov v sušilnici posušilo 3,3 tone jabolk in 179 kg hrušk, kar je precej podobno številkam iz leta 1943, ko so nasušili 127 mernikov sadja. Po vojni se je uporaba zadružne sušilnice še povečala. Leta 1946 se je za sušenje sa dja v njej odločilo 16 članov in 33 nečlanov. Skupno so posušili nad 5,5 ton jabolk in slabe pol tone hrušk, od česar je zadruga iztržila 7837 din. Ker je večina upora bnikov sušila z drvmi, ki jih je nakupila zadruga, ji je po poplačilu le-teh ostalo 2555 din čistega dobička. 238 KMETIJSKA STROJNA ZADRUGA RETEČS Sedanji lastnik nekdanje zadružne shrambe za stroje je Gasilsko društvo Reteče. Njegovi člani so spomladi leta 2002 razdrli stare in neuporabne kmetijske stroje in prostore preuredili za potrebe društva. Od leve proti desni čepijo Blaž Balda - sin, Marko Jelene, Uroš Baldasin, Janez Fireder, Brane Podobnik; stojijo Gregor Fireder, Nejc Drnovšek, Sašo Jereb, Miha Tominc ml, Matija Križaj in Miha Goličič. Povojnemu zadružništvu so dali pečat socializem, plansko gospo darstvo in reforme, ki jih je s seboj prinesel nov družbeni red. Osre dnjo vlogo so prevzele splošne kmetijske zadruge, ki so postopo ma v svoje delovanje vključile razli čne dejavnosti nekdanjih speciali ziranih zadrug. Leta 1949 so začele nastajati kmetijsko obdelovalne za druge, temelječe na skupni za družni lastnini, izoblikovani skozi procese agrarne reforme, naciona lizacije in zaplembe. Vključevanje vanje je uradno temeljilo na pro stovoljni bazi, neuradno pa marsi kje na prisili, kar dolgoročno ni prineslo želenega uspeha. Kmetje, navajeni zasebnega kmetijstva, so imeli vse preveč "ugovorov", da bi kolektivno obdelovanje zemlje lah ko zaživelo tako, kot je bilo prvotno zamišljeno. Spolitiziranost povojnega kmetij stva se jasno kaže tudi v ohranjeni dokumentaciji reteške strojne zadruge. Novi oblastniki so vodstvo zadruge bolj kot s strokovnimi nasveti zasipali z okrožnicami o zatiranju nedovoljene špekulacije in gospodarskih sabotaž, izdelavi zaključnega ali statističenega poročila, pravilnem izpolnjevanju tega ali onega obrazca, prijavi dohodnine itd. O samem delovanju zadruge pa vemo bore malo. Na KLO Reteče so o njej pogosteje razpravljali leta 1948 in 1949, ko je bilo že jasno, da se bodo vse re teške in godeške zadruge združile z novonastalo Kmetijsko obdelovalno zadrugo "Prešeren" Godešič. Izredni občni zbor Kmetijske strojne zadruge Reteče je 28. av gusta 1949 to fuzijo le še potrdil. Združitev je bila po mnenju tajnika zadruge po membna zato, da se zadružno delo poveže v eno celoto in spravi v sklad s tedanji mi razmerami. Na podlagi sklepa občnega zbora je Kmetijska strojna zadruga Rete če pri Škofji Loki prenehala obstajati in je bila 27. septembra 1949 izbrisana iz za družnega registra. OPOMBE ' Zgodovinski arhiv Ljubljana, Okrožno gospodarsko sodišče v Ljubljani (ZAL 88), t. e. 136, Zadr. IV 66. ' Zadružna zveza v Ljubljani je bila osrednja katoliška zadružna organizacija, ustanovljena leta 1903. Do leta 1917 jo je vodil Janez Evangelist Krek, nato do leta 1940 Anton Korošec. Likvidirana je bila leta 1947, ker organiziranje po strankarskih načelih ni bilo več dovoljeno. Med obema vojnama je vključevala več kot polovico zadrug na slovenskih tleh. Z ugodnimi krediti, ki jih je dajala svojim članicam, je zlasti v za četnem obdobju delovanja ustavila propadanje in prodajo kmetij in množično izseljevanje v tujino. ' Zgodovinski arhiv Ljubljana, Okrožno gospodarsko sodišče v Ljubljani (ZAL 88), t. e. 136, Zadr. IV 66 in Zadr. Vil 65. 239 LOSKl RAZGLEDI 49 '' Verjetno Omejc iz Gorenje vasi, saj je bil njegov soimenjak Anton Jenko (Fikov) v nadzornem odboru. ^ Antona Jenka in Ivana Avguština sta še pred drugo svetovno vojno zamenjala župnik Martin Štular in Ja nez Avguštin (Zotlar). ' Domača imena so naknadno dodana k tabeli in so povzeta po Seznamu vasi in domačih imen, ki ga hra ni Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Škofji Loki, pri fondu Občine Stara Loka, t. e. 7. '' Zveza slovenskih zadrug je bila osrednja liberalna zadružna organizacija, ustanovljena leta 1907 v Lju bljani " Notai Ste\o Smk Kupopiodajna pogodba z dne 6 oktobia 1936 ' Karol Knstofic, Re\i/i|sko poročilo iz leta 1938 '" France Stukl, Kionika Zupni)e Retece, Retece 2001 sti 332 " Dopis kranjskega župana Viktorja Suska z dne 16 maica 1942 240