^Ho delavcev ^ v*goji, izobraževanju ^ znanosti Slovenije, Nono.
f' oktobra 1982 -^'16-letnik XXXIII
Itn
r j'
;k«
^
:e«
)to
ako
jro-
bil
)lj*'* 1
bm! del ne tefl1 čjv prk ab' bn< tu<l nji h j'
>or
iak
izij
rm
^ DNEVU OZN
t\
vini
/alt
sveta
Tribuna
ibil
n
. Pred sedemintridesetimi leti se * končala za človeštvo najbolj 10 'nsilna in uničevalna vojna v )n Rodovini. Njene strahote in Im Poznanje, kam je privedla človeka v boju proti človeku, sta ke kvarila ugodno ozračje za usta-" loWrev mednarodne organizaci-?e le’ katere člani naj bi bili trdno počeni varovati prihodnje ro--g "one pred strahotami vojne, nlJtoova potrditi vero v temeljne ij£ '-‘ovekovepravice, uveljaviti pra-ri ^nost in spoštovanje medna-lo; 'fjdnih obveznosti ter zagotoviti jjuibeni napredek in boljše živ-jNske razmere v večji svobodi.
0	''kiobje od ustanovitve organi-^ \ie Združenih narodov L 1945
pan Franciscu pa do danes je 'Y'k> polno sprememb, ki nimajo fjiniere v preteklosti. Tudi Zdru--k^ni narodi, ki odsevajo temeljne , vloge in interese človeštva, so se Nernenili. Njihova moč pa se je k'Fa!a prav v sposobnosti, da se Pblagajajo novim okoliščinam in e učinkovito odzivajo na številne
rrobleme, s katerimi se spopada
$vet
,i\ .Marsikaj se je spremenilo, po-
1	^ avitni cilji svetovne organizacije. "3 ostajajo nespremenjeni.
Organizacija Združenih naro-'v ni bila zamišljena kot nekaka j ^addržava«, ki bi izdajala za-" °ne- Zagotovila naj bi le meha-^em, s pomočjo katerega bi sa-^astojne države članice sodelo-vle pri reševanju mednarodnih
Problemov.
'Združeni narodi so danes, yub nekaterim slabostim, ven-jPrJe edinstvena tribuna, na ka-eri predstavniki večine dežel ^eta, velikih in majhnih, bogatih r1 revnih, močnih in šibkih, zago-Prriiki različnih političnih sta-družbenih sistemov in kultur ^ fobodno razpravljajo in odlo-7° o rešitvi številnih mednarod-rtth vprašanj.
h vendarle: Združeni narodi v ^niči ne morejo biti močnejši od olektivne volje narodov in vlad, k,Hh podpirajo,
J°ŽF CIPERLE
lov
Billi
jir:

| l 1 ^
( Foto: Edi Masnec)
Brez znanja ni napredka
^seda delegatov na 10. kongresu slovenskih sindikatov
^ slovesno okrašenem sloven-
• en> glavnem mestu, v Cankarjem domu, so se od 11. do 13. ktobra t. 1. zbrali na 10. kon-? ju Zveze sindikatov Slovenije jegati več kot 800 tisoč delav-, y slovenskega združenega ,ela. Čas, v katerem se je sestal ^(Ingres slovenskih sindikatov, ni znat. Zaostrene gospodarske Ztnere postavljajo pred delav-Q1 razred zahtevne naloge in i jjitve. Dogovoriti se je treba, n^° homo premagali težave in , sh izhod iz sedanjih razmer, , ako bomo strnili vrste s poslu-°m za težave in potrebe posa-eznih področij in dejavnosti ter
celotnega združenega dela — z delavsko zavednostjo in solidar-nostjerter s povečanim občutkom odgovornosti.
V sistemu socialističnega samoupravljanja smo sami odgovorni za svojo usodo, je poudaril predsednik slovenskih sindikatov Marjan Orožen. Pot iz sedanjega stanja bo težavna, izvajanje potrebnih ukrepov pa trdo delo. Opravili ga bomo samo s pogojem, da bodo ukrepi veljali za vse in vsakogar in da bomo tisto, kar imamo, pravično delili.
Kongres torej ni bil le tribuna, na kateri se je zvrstilo nekaj sto razpraVljalcev. Bil je tudi dogo-
vor za prihodnje delovanje sindikatov, te najmnožičnejše delavske družbeno-politične organizacije, ki vključuje delavce vseh panog in dejavnosti — tudi delavce v vzgoji in izobraževanju.
Kako so se na kongresu uveljavili delavci vzgoje in izobraževanja, o katerih vprašanjih so razpravljali? S katerimi težavami in predlogi so prišli pred najvišje telo svoje delavske organizacije?
V kongresnih razpravah je bilo več kot trideset prispevkov namenjenih vzgoji in izobraževanju. Besede naših delegatov so bile tehtne, zavzete in prepričlji-
ve. Ob vsej vsebinski pestrosti lahko strnemo prispevke v dva sklopa vprašanj:
—	kaj se dogaja v tem trenutku v vzgoji in izobraževanju, kje so težave, kam naj sindikati in celotna družba usmerijo svoja prizadevanja in v čem naj podprejo ■ prizadevanja delavcev v vzgoji in izobraževanju za reformo vzgojno-izobraževalnega sistema;
—	kakšen je družbeni položaj delavcev v vzgoji in izobraževanju, kako je vrednoteno njihovo delo, kaj storiti, da bi se uresničila svobodna menjava dela in da
(Nadaljevanje na 2. strani)
Med drugim preberite
•	10. KONGRES ZVEZE SINDIKATOV SLOVENIJE, str. 1 , 2,3
•	ČUDNE POTI UČITELJEVEGA IZOBRAŽEVANJA, str. 4
•	ŽIVLJENJE, DRUGAČNO KOT PRED LETI, str. 5
•	PO PRVEM LETU USMERJENEGA IZOBRAŽEVANJA,
str. 6,7	{
•	SODOBNA ŠAHOVSKA VZGOJA, str. 8
•	VZORNO ALI ZDRAVO VEDENJE V ŠOLI?, str. 9
•	PRESKUS ŽELJA IN HOTENJ, str. 11
Misel na prihodnost
Deseti kongres Zveze sindikatov Slovenije je potekal v dneh, ko smo pričakovali varčevalne ukrepe, ki so nujni za izboljšanje naših gospodarskih razmer. Zato so bili temeljni poudarki razprav na kongresu usmerjeni prav v podporo prizadevanjem za gospodarsko stabilizacijo.
Kongres je obravnaval in proučil pet aktualnih področij nalog sindikatov: uresničevanje politike gospodarske stabilizacije, vlogo delavcev v političnem sistemu socialističnega samoupravljanja, združevanje dela in sredstev, pridobivanje in delitev dohodka in osebnih dohodkov ter politično, organizacijsko in kadrovsko krepitev zveze sindikatov.
Slišali smo kritično, stvarno in objektivno besedo delegatov, ki je izražala oceno in zahtevo, da mora družbeno-gospodarski sistem delovati tako, da se bo utrjevala samoupravna vloga delavca in združenega dela ter da bo spodbujal in zagotavljal kar najboljše gospodarske učinke. Neredke so bile zahteve, da mora veljati za vse načelo delitve po delu in da se je treba odločno spoprijeti s težnjami in navadami, da bi kdorkoli živel na račun tujega dela pa tudi, da ne morejo biti vsi odgovorni za zgrešene naložbe, za izgube in za čezmerne dolgove. Breme naj nosijo predvsem tisti, ki so vse to povzročili. To pa seveda v upravičenih primerih ne izključuje utemeljenega in družbeno dogovorjenega obsega solidarnosti.
Odločna beseda je bila namenjena izobraževanju in raziskovalni dejavnosti kot kakovostnima dejavnikoma družbenega in gospodarskega razvoja. Zato je med nalogami sindikatov posebno poudarjeno tudi spodbujanje in pravilno vrednotenje znanja in ustvarjalnosti, brez česar bomo težko uresničevali cilje gospodarske stabilizacije.
Zato ni naključje, da je kongres sindikatov zahteval, naj v Sloveniji čimprej izoblikujemo dolgoročni program razvoja vzgoj-nd-izobraže.valne dejavnosti v vseh njenih sestavinah, in sicer v skladu s kadrovskimi potrebami združenega dela in s splošnimi družbenimi potrebami. Vemo pa, da mnoge organizacije združenega dela še nimajo kadrovsko izobraževalnih programov, ki bi temeljili na njihovih dolgoročnejših razvojnih programih in potrebah. Zato je bilo poudarjeno, da morajo prav sindikati vztrajati pri izdelavi dolgoročne družbene projekcije kadrovsko izobraževalnih potreb z globalnimi opredelitvami v prid hitrejšemu spreminjanju izobrazbene sestave zaposlenih.
Jasno opredeljene naloge o zviševanju splošne kulturne in strokovne izobrazbene ravni delavcev so nujna sestavina strategije našega družbenega, gospodarskega in tehnološkega razvoja in nujen pogoj za uspešnejše vključevanje v mednarodno delitev dela. Če bomo imeli izoblikovano strategijo razvoja izobraževanja, potem se bomo bržkone bolj učinkovito lotili npr. osnovnega izobraževanja delavcev in hkrati organizirati njihovo strokovno izpopolnjevanje in usposabljanje. Ta naloga je izredno aktualna, saj skoraj tretjina zaposlenih v Sloveniji še zmeraj ni uspešno končala osnovne šole. Osnovna izobrazba ni pomembna le za nadaljnje izobraževanje in izpopolnjevanje, marveč je nujna podlaga tudi za dejavno uresničevanje delavčevih samoupravljavskih dolžnosti in pravic.
Težke gospodarske razmere in omejene možnosti za zaposlovanje nam ne smejo zastirati pogleda v prihodnost, v dolgoročnejše načrtovanje za vse stopnje strokovne izobrazbe, za hitrejše izboljševanje izobrazbene sestave že zaposlenih in za sistematično zasnovano izobraževanje delavcev ob delu. Šole, izobraževalna središča v tovarnah in delavske univerze se bodo morali čimprej širše usposobiti za naloge, ki se zastavljajo z uveljavljanjem celostno zasnovanega izobraževanja ob delu.^
Na kongresu je bila izražena tudi zahteva, da moramo vztrajati pri dosledni preobrazbi srednjega in visokega šolstva v skladu z idejnopolitično zasnovo usmerjenega izobraževanja in njenimi izhodišči ter dosledno uveljavljati povezovanje izobraževanja in dela. Ne moremo pristajati na ponovne razprave o reformni zasnovi. To pa seveda ne pomeni, da ni treba hitreje odpravljati pomanjkljivosti, ki so se doslej pojavljale pri uresničevanju zakona o usmerjenem izobraževanju (preoblikovanje mreže srednjih šol, preveč vzgojno izobraževalnih programov, strokovna priprava učiteljev, težave z učbeniki itd.).
Zagotoviti moramo —tako so opozarjali delegati —da bodo delavci in združeno delo odločilno vplivali na oblikovanje vzgojno-izobraževalnih programov, mreže šol, na obseg vpisa v posamezne usmeritve in v vzgojno-izobraževalne programe. Neskladje med izobraževanjem in zaposlitvenimi možnostmi pa moramo odpravljati tudi z zgodnejšim usmerjanjem mladine v vzgojno-izobraževalne programe v skladu s potrebami dela in širšimi družbenimi potrebami. Tako bomo laže odpravljali neskladja med tistimi, ki iščejo zaposlitev in zaposlitvenimi možnostmi. Zaposlitev moramo zagotoviti zlasti strokovno usposobljeni mladini, in sicer pri delih, ki imajo prihodnost. Kritiko so v razpravi namenili tistim organizacijam združenega dela, ki v razpravah postavljajo pretirane zahteve glede delovnih izkušenj, kar omejuje možnosti z,aposlovanja mladine.
Razprava na kongresu je vsestransko obravnavala stanje in probleme, ki jih imamo. Uresničevanje nalog bo nedvomno trdo delo, ki pa ga bomo zmogli, če sega bomo lotili dosledno in s hotenjem-, da besede postanejo dejanja.
BOR/S LIPUŽIČ
dogodki
novosti
10. KONGRES ZVEZE SINDIKATOV SLOVENIJE
Brez znanja ni napredka
(Nadaljevanje s 1. strani)
bodo prosvetni delavci res nagrajeni v skladu z njihovim prispevkom k na novo ustvarjeni vrednosti, k razvoju socialističnih samoupravnih odnosov in celotne družbe — enakovredni in enakopravni v združenem delu.
Vsa ta vprašanja se povezujejo in so v medsebojni odvisnosti. Odnos, ki ga družba kaže do delavcev v vzgoji in izobraževanju, izraža tudi njen odnos do vzgoje in izobraževanja. Za uresničenje visokih ciljev, ki si jih z reformo postavljamo na tem področju, so potrebne, kot vemo, primerne razmere in gmotne možnosti. Samo v takih okoliščinah vzgoja in izobraževanje lahko uresničujeta svojo družbeno vlogo in naloge.
Pri uresničevanju reformnih ciljev so delavci v vzgoji in izobraževanju čedalje bolj razpeti med visokimi cilji in nalogami ter čedalje skromnejšimi gmotnimi možnostmi. In vendar se zavedamo — tudi v temeljne družbe-no-politične dokumente smo to zapisali, da sta vzgoja in znanje nad vse pomembna dejavnika napredka, gospodarske in kulturne ravni. Besede delegatov, ki so razpravljali o vzgoji in izobraževanju, so izhajale iz te zavesti. Njihov poziv je bil usmerjen k delavcem vseh drugih področij in dejavnosti, saj je reforma skupna naloga šole in celotnega združenega dela, celotna družba pa je življenjsko povezana z uresničevanjem sprejetih ciljev vzgoje in izobraževanja.
takih razmerah je samo ena osnovna šola prešla v celodnevno obliko, pa še ta nima telovadnice niti delavnice za tehnični pouk.
Učitelji so veliko pričakovali od napovedane svobodne menjave dela, ki naj bi uveljavila stvarno ceno vzgojno-izobraže-valnih programov in pravičnejše nagrajevanje njihovih izvajalcev. Zal pa se pričakovanja niso uresničila. Nismo prišli daleč od starega proračunskega financiranja.
Vzgoja in izobraževanje in delavci v tej dejavnosti so v vedno težjem položaju, je poročal kongresu Gvido Cepin v imenu prosvetnih delavcev ptujske občine. Gmotno stanje vzgoje in izobraževanja je v manj razvitih območjih še bolj kritično kot drug-
pripravljajo drugačno organiziranost osnovnega šolstva. Sedanjih pet matičnih šol s podružničnimi šolami in drugimi enotami nameravajo povezati v enotno delovno organizacijo, ki naj bi ustrezala tako željam pedagoških delavcev kot potrebam m možnostim kraja. Od take organiziranosti osnovnega šolstva v občini si veliko obetajo. O tem, kakšna naj bi bila organizacija osnovnega šolstva v občini, pa bi morali več razmišljati tudi na republiški ravni, pravijo.
Zapostavljena vzgoja v srednji šoli
V svojem prispevku, ki vključuje izkušnje prvega leta usmerjenega izobraževanja na Kopr-
Razmere v svetu močno vplivajo tudi na naš razvoj. Dolgo obdobje miru, brezskrbnosti in napredka nas je uspavalo. Popustila je razredna občutljivost. Nakopičila so se številna protislovja in slabosti, ko smo hoteli več kot smo zmogli in imamo zdaj številne gospodarske in politične težave.
Z vsemi vrstami porabe, predvsem pa z izborom in sestavo na-
naša odvisnost od sveta, teži nas visoka stopnja zadolženosti. Prišli smo v ostro nasprotje med proizvodnjo in porabo, ki ga moramo zdaj odločno premagati.
V našem celotnem povojnem obdobju, kadarkoli so nas razmere prisilile, pa smo z mobilizacijo ljudi in ustvarjalnih sil družbe zmeraj znali poiskati izhod iz težav. Prepričan sem, da bomo tudi iz sedanjih težav našli pot — močnejši in z razvitejšim socialističnim samoupravljanjem.
ANDREJ MARINC, predsednik CK ZKS na 10. kongresu ZSS.
lozb smo si gospodarske težave še povečali. Ekonomska politika je na vseh ravneh dovoljevala notranjo konjunkturo, ki je porušila ravnotežje v blagovno-denarnih odnosih. Povečala se je
Zahteva po višji izobrazbi vzgojiteljic brez odmeva
S temi besedami je v imenu delavčev v predšolski vzgoji Sonja Mithans seznanila delegate z dosedanjimi brezuspešnimi prizadevanji, da bi bila vzgojiteljicam v vzgojno-varstvenih organizacijah odprta, možnost izobraževanja na višji stopnji. Medtem ko so druge republike in pokrajini sprejeli in delno že uveljavili zahtevo po izobraževanju vzgojiteljev za predšolsko vzgojo na višji stopnji, je šla Slovenija celo korak nazaj — od petletne na štiriletno vzgojiteljsko šolo. Tako razvrednotimo vlogo vzgojiteljice in same predšolske vzgoje in ju ne obravnavamo enakopravno z učiteljevo vlogo in vlogo osnovne šole. Iz štiriletne srednje šole še naprej prihajajo vzgojiteljice, ki strokovno niso dovolj usposobljene za zahtevne naloge. Kljub temu jim niti kasneje ne damo možnosti, da bi si vsaj ob delu ali iz dela dopolnile svojo izobrazbo. Usmerjeno izobraževanje je vsem odprlo večje možnosti za izobraževanje, samo vzgojiteljicam predšolskih otrok ne! Njim smo te možnosti še zmanjšali, je v razpravi o isti temi poudarila Milena Mohorčič.
Osnovna šola je ponekod v težkih gmotnih razmerah
Precej delegatov je razpravljalo o težavnem gmotnem stanju osnovnih šol, zlasti tistih v gospodarsko manj razvitih občinah. Slabe prostorske razmere, stare šolske stavbe, pomanjkanje telovadnic, učilnic za tehnični pouk in kabinetov ovirajo posodabljanje osnovne šole in njeno preraščanje v celodnevno osnovno šolo, je poudarila v razpravi Jana Bolčina, ko je orisala stanje v občini Ajdovščina. S samoprispevkom občanov —- prvega so izglasovali šele leta 1976 — niso prišli daleč pri posodabljanju zastarelih šolskih stavb, nobena izmed novih osnovnih šol ni popolnoma dograjena, nobena tudi nima telovadnice. Pouk poteka povsod v dveh, v Vipavi celo v treh izmenah. V
je. Zaradi težkih socialnih razmer je v Halozah in Slovenskih goricah zelo malo otrok v vzgojno-varstvenih organizacijah. Siromašno okolje je zapisano, kot kaže, še večjemu siromaštvu, razlika med bogatimi in revnimi se veča.
Zaradi težkega gmotnega stanja v osnovnih šolah ne morejo kupovati sodobnih učnih pripomočkov in tehnološka raven učnega procesa na splošno zaostaja za tehnološkim razvojem v združenem delu. Osebni dohodki vzgojiteljic in učiteljev močno zaostajajo za osebnimi dohodki prosvetnih delavcev v razvitejših občinah. Bolj odločno bi torej morali zmanjševati razlike med razvitimi in nerazvitimi, omogočiti vsem otrokom enakomernejše možnosti ob vstopu v življenje in pravičneje nagrajevati pedagoške delavce.
V občini Krško so se spričo gospodarske krize močno poslabšale razmere v osnovnem šolstvu, je v svojem prispevku poudarila Danica Zalokar. V srednjeročnem načrtu so predvideli, da bodo vse osnovne šole prešle v celodnevno obliko, zdaj pa so morali načrte spremeniti. Kljub velikim prednostim celodnevne osnovne šole so doslej vanjo vključili samo četrtino učencev v občini. Zgradili so dve novi osnovni šoli in bi v njih lahko uvedli celodnevni pouk, vendar zmanjkuje denarja za osnovno dejavnost. Skrbi jih, ali bodo lahko obdržali raven, ki so jo dosegli doslej in ali bodo deležni pri tem zadostnega razumevanja vseh delovnih ljudi v občini. Skrbi jih tudi naraščanje cen živil, saj se bo s tem poslabšala prehrana učencev, še zlasti tistih v celodnevni osnovni šoli, saj starši ne bodo zmogli večjih bremen.
Otroci in pedagoški delavci so po občinah v različnem gmotnem položaju, je poudarila tudi Jožica Sobiech v imenu prosvetnih delavcev občine Radlje ob Dravi. Posebnost tega območja je, da ima veliko podružničnih šol s kombiniranim poukom v oddaljenih vaseh. Tako šolanje je dražje, tega pa financiranje šol ne priznava. V radeljski občini
skem, je Janez Mikic kritično spregovoril predvsem o vzgojni učinkovitosti srednje šole. Veliko je bilo doslej storjenega za reformo srednjega izobraževanja, ki si postavlja za cilj višjo kakovost vzgojno-izobraževal-nega dela, višjo raven vzgoje in izobraževanja, ki ju dajemo mladini ob vstopu v življenje in delo Zdajšnja srednja šola pa vseh teh nalog še ne zmore. Razlogi so v slabi materialni opremljenosti, slabih prostorskih možnostih, zastareli učni tehnologiji in prenatrpanosti oddelkov. Tako ne moremo odpraviti ustaljenih učnih oblik in metod, vzgajamo »sedečega poslušalca« in pasivnega udeleženca v učnem procesu in zahtevamo od njega pomnenje in verbalno znanje, namesto da bi bolj razvijali njegovo aktivnost, ustvarjalnost in samoiniciativnost in ga tako bolje usposabljali za delo.
V srednjem šolstvu so razmeroma majhne možnosti za uresničevanje vzgojne sestavine pedagoškega procesa. Znano je, da že kadrovske šole premalo usposobijo učitelja za vzgojno delo. Tudi oblike dopolnilnega izobraževanja in izpopolnjevanja namenjajo svojo skrb predvsem izobraževalni sestavini pouka. Dodatna težava je še v tem, da je šolski urnik zapolnjen z izobraževalnimi vsebinami. Za vzgojno delo z mladimi in njihove interesne dejavnosti ostane zelo malo časa. To delo je pomaknjeno zunaj šolskega urnika, zunaj programiranega učiteljevega in učenčevega dela. Podrobno predpisani in večinoma preobsežni učni programi silijo učitelja, da pri delu nenehno hiti, saj zaradi različnih razlogov nenehno zaostaja z uresničevanjem učnega načrta. Pri takem hitenju ni mogoče posodabljati pouka, vzgojne naloge in težave se rešujejo v naglici, površno in zato pogosto neučinkovito.
Več delovne vzgoje!
Otroci in mladostniki sami po sebi niso leni in nedelavni—take napravijo okolje in slabi zgledi. Tako je v svojem prispevku ra-
Pri delu
zmišljal Zlatko Košič in se zavzel za bolj načrtno delovno vzgojo predšolskih otrok, osnovnošolcev in srednješolcev. Novi program osnovne šole zahteva, naj šola uvaja učence v svet dela in odnosbv, ki se oblikujejo ob delu. V preteklih letih smo vse preveč cenili le tisto znanje, ki so ga lahko najbolje pokazali verbalno razviti učenci — učenci z razvitimi sposobnostmi za delo v tehničnih usmeritvah pa so ostajali v ozadju. Svojih sposobnosti niso mogli niti dodobra spoznati, da bi se lahko poklicno usmerili. V prihodnje bo treba v osnovni šoli popraviti razmerja pri interesni dejavnosti v korist tehničnih dejavnosti, ki so zdaj zapostavljene. Nekatere osnovne šole na Gorenjskem so se v ta namen tesneje povezale s proizvodnimi delovnimi organizacijami.
V srednjih šolah je za učence in družbo življenjsko pomembno, kako bodo uresničeni cilji pri politehničnem in poklicnem izobraževanju. Zato moramo bolje usposobiti učitelje in inštruktorje v delovnih organizacijah. Upoštevati moramo, da imamo danes v prvih letnikih usmerjenega izobraževanja pred seboj učence z različnimi razvojnimi perspektivami — tako prihodnjega obrtnika kot inženirja.
namenu. V programih, kjer ni potrebna pozitivna ocena iz tujega jezika za napredovanje v višji razred, so učitelji tega predmeta v nezvdržnih razmerah.
Nada Počkaj, delegatka iz Postojne, je med drugim opozorila na izredno težko delo v razredih s skrajšanim programom pri sedanjem visokem normativu učencev. V teh skupinah imajo precej učencev, ki niso končali osnovne šole ali pa le osnovno šolo s prilagojenim programom. Vsi ti bi potrebovali mnogo več individualnega in diferenciranega dela, ki ga pa učitelju tako številni oddelki ne dopuščajo.
Kritična je tudi prehrana srednješolcev.
Učitelje skrbi, da bodo morali v sedanjih gospodarskih razmerah prevzemati vse preveč bremen, saj pri spreminjanju standardov premalo mislijo na učitelja. Šola stoji in pade z učiteljem, pravijo. Dokler šola stoji, za učitelja nihče posebno ne skrbi, če pa se šola začne rušiti, je kriv najprej učitelj. Od učitelja zahtevamo ustvarjalnost, nekatere službe pa ga postavljajo v položaj objekta in birokrata. Reforma bi morala torej preoblikovati tudi svetovalne službe in zavode.
Kulturni dom Ivana Cankarja, kjer je bil 10. kongres slovenskih sindikatov
Kako doživljajo reformo učitelji
Kako doživljajo reformo učitelji in učenci, za to se pristojni krogi premalo zanimajo, je poudarila v imenu učiteljev na Goriškem Tanja Nemce. Na pobudo sindikata delavcev v vzgoji in izobraževanju so na goriških srednjih šolah anketirali učitelje in poslali ugotovitve in predloge pristojnim šolskim organom, vendar odgovora niso prejeli.
Reformirana šola nalaga učiteljem nove naloge, ki jim vedno niso kos. Oblikovalci programov premalo upoštevajo stvarne zmogljivosti in zanimanje učencev. Ob nemoči, da bi sprejeli vso snov, ki jim jo podajamo, postajajo učenci vedno bolj ravnodušni, nedelavni in nedisciplinirani. Pretežki in preobsežni učbeniki so predragi in ne rabijo svojemu
Nekaj razprav je kritično poseglo tudi v mrežo in organiziranost srednjega izobraževanja. Če postavljamo pod vprašaj dislocirane enote, se moramo vprašati, ali so tudi vse matične šole res potrebne združenemu delu. Policentrično zasnovani šolski centri v manjših središčih so nekaterim kamen spotike, ne upoštevajo pa nekaterih njihovih pomembnih prednosti, je poudarila Vlasta Zetko. Učenec se vživi v okolje, kjer bo zaposlen. Bližina šole in dislocirane enote je ugodno vplivala ntf vpis učencev v deficitarne usmeritve in smeri, pa bi opustitev takih možnosti lahko pomenila pravo gospodarsko škodo.« Organizacije združenega dela v takih primerih zavzeto sodelujejo s šolo in jim dajejo na voljo svoje delavnice. Po drugi strani pa so stiki med dislociranimi enotami in matično šolo rahli,
kar omejuje možnosti peda si^g, škega vodenja in samoupravn t0cja sodelovanja učiteljev z matiudbf šolo.	ovni
Nič manj problematične Dna, dislocirane enote pa niso v m2!elju ših in obmejnih središčih šoki,ej, razvijajo samo en program iH, gj, tega neproizvodne usmeri' aja]c Take šole odpirajo pot napivaj, samo najbolj uspešnim učeno ianj] Vzporedno s takim program t ^ •bi morali razvijati vsaj še en p na s] gram proizvodne usmeritve potrebe območja, da bi se lat širši krog učencev vključil v Kiš]j daljnje izobraževanje. |0vne
foški
'SP0‘
Velika neskladja med Wi p poklicnimi željami mladij še in potrebami združenegaj*?61 dela	c„en'
Usklajevanje poklicnih žef mladih in njihovih staršev s 1 trebami združenega dela danes povezano z mnogimi teifaki vami in nasprotji. Tu se visoltloj želje često srečujejo s potreba!?^ kakršne izvirajo iz nizke teha1 loške ravni posameznih gosp* darskih panog; vzvišene poklic* želje prihajajo v nasprotje s dimi, astvarnimi zahtevami pm c zvodnega dela. Zgovorni so P ij01 datki, ki jih je navedel v razprt6 a
Janko Miklavžin iz Gradisa. [ letošnjem šolskem letu so kij1
razpisanim visokim štipendij8
(več kot sedem tisoč din) mof av iskati učence še naprej v drul ,St republikah. Niti en SlovenecVri
!W i
e rt
1 p	tu J. IVIH C/11	v	V
ni odločil za poklic tesarja ali^St
lezokrivca. Od 1800 učence>.
vpisanih v prvi letnik srednR usmerjenega izobraževanja ti P‘
gradbeništvu, se samo 15 odst^ ^
kov ogreva za proizvodne poki ce, večinoma hočejo postati teC 1
niki. Za gradbeno operativo U|’
tako stanje zaskrbljujoče, saj L najde več prave rešitve nitij, »uvozom« učencev in delavce'!, drugih republik. V Gradisu sfL
svojem izobraževalnem centri dvajsetih letih usposobili več kCjv
delavci
10 tisoč gradbenih ----------„0]
vendar jih je ostalo do danes v|J(. delovni organizaciji samo še odstotkov. Rešitev iz zadreg L dijo v drugačnem vrednote8^ proizvodnega dela, v spreminL nju miselnosti, v pravočasi%ej usmerjanju mladih v proizvodi]^ poklice.	Jpra
O podobnih vprašanjih je fC0| pravi j al tudi Marjan KampuŠL • Maribora. Tu se sicer lahko pijj valijo, da so vpisne zmogljivosire( srednjih šolah uskladili z zažej j nim razmerjem 70 : 30 v koMiet( proizvodnih usmeritev, ven<j«|e, so se mladi pri letošnjem vp1^. odločili malo drugače (64 : 3|p0| Tako je, na primer, šolski cenTg, pri TAM v Mariboru v šolska^ letu 1981—82 vpisal namesKpfj le 7 oddelkov učencev. Čeprav^j
letos nekoliko boljše, bo ko1ta]
Br
he
narsko-predelovalni industijSar primanjkovalo strokovnih "Uei lavcev. Za šolo in učiteljevo vej predstavlja posebno težavo jča) da so to večinoma učenci, ki;b0 imeli v osnovni šoli skromno (]e učne uspehe.
Tudi prilagajanje nekdat poklicne šole z velikimi delav' škimi površinami zahtev8 usmerjenega- izobraževanja tako preprosto. Posodablja11 šole omejuje vsota denarja, ki j šola dobiva po številu oddelk1 ra; ne glede na druge okoliščaj ija Tudi v Mariboru prihajajo v P1 ko pravi o teh vprašanjih do sklcPjsk da bo treba dati neposredndlv ustvarjalnemu delu v proizvod 'tc večjo družbeno veljavo gmotno bolj spodbujati, H st< potem bomo lahko pričakovala da se bodo mladi bolj zanimali ■ le proizvodne usmeritve. ,jPr
Podobno ugotavljajo tudi,1" Celju, kot je kongre.u poroČ8 nj Tatjana Razbpršek. Brez dol?; T ročnega načrtovanja kadrov f, N mamo trdne podlage za poklic ju
f
PROSVETNI DELAVEC - 2S. oktobra 1982 - št, 16
l0- kongres zveze sindikatov Slovenije
Brez znanja ni napredka
terjanje mladih. Očitna je ■ <0(la, ki nastaja, kadar se po-a ^ha in povpraševanje po strojnih Jelavcih razhajata. Tako j ? na skupnosti za zaposlovanje
rn^el
i,
ju prijavljeni strojni, gradbe-
!’ ekonomski in kemijski tehni-•i ' gimnazijski maturantje, pro-r' aja)ci in administratorji — de-1‘‘)vnim organizacijam pa pri-'' 'anjkujejo delavci z metalurško 1 1 kovinarsko izobrazbo. In še 1 i "a skrb teži delavce v srednjem 'Izobraževanju: prvi absolventi a ovih programov bodo kmalu v ^li iz šol v delo; ali bodo de-|)yne organizacije pravočasno skrbele za njihovo praktično 'Posabljanje za konkretna dela naloge v času pripravništva? ^lij>a bodo zvrnile odgovornost di^Šolo, ki mora danes v usmer-gSenem izobraževanju dajati ?Cencem širšo splošno in strojno izobrazbo ter jih lahko sPosobi samo za začetek dela?
sp a _
te* akaj omejujemo delavcem >s0 Možnosti za Z^obraževanje?
3Sp^
:licf bii opravičljivo, da pri reformi s ^'braževanja namenjamo vso pr< jornost in vsa gmotna sredstva 3 pamo izobraževanju za mladino, pri davci in drugi delovni ljudje, ki ;a lstvarjajo ta sredstva, pa nimajo ^Iji^avih možnosti za nadaljnje jjjjZ°braževanje. Tako je v raz-10fi!ravi poudarib Vladimir Tkalec rU(11 se zavzel, da bi v organizacijah eC združenega dela, v občinskih in ]ji!f>sebnih izobraževalnih skupke ^tih enakovredno načrtovali jjer® dopolnilno izobraževanje a Fposlenih in usposabljanje z :s{(feiom. Za gospodarski napredek 0We namreč pomembno le tisto tkanje, ki ga nenehno širimo, ^cPPolnjujemo in obnavljamo. aj rUdikati ne smejo prezreti, da je ^tjped zaposlenimi še veliko delav-,evFev brez končane osnovne šole, s<r °b pomanjkljivi izobrazbi ne ^/"orejo enakopravno^odločati in g )f.sPešno napredovati pri delu. V ^/•ndikatih in v vsakem okolju bi v|l,orali ustvarjati dobre možnosti e jb*di za množično družbeno-poli-g|lcno usposabljanje in izobraže-gi)|auje delovnih ljudi. V ta namen ini-j1 Za naPredek izobraževanja ob ^lu moramo zagotoviti po-jijl^bnc možnosti za delo delavnim univerzam, jih enako-Pravno obravnavati z drugimi !zobraževalnimi organizacijami po'11 jih razvijati v občinah kot so-,cr°bna izobraževalna in kulturna Ndišča.
(. Izobraževanje ob delu iz leta v . ®to upada, je poudaril Franc Cigler. Veliko je delavcev, ki y °Pravljajo dela, za katera nimajo Potrebne izobrazbe in usposob-Jenosti, za izobraževanje pa se "o odločajo, ker jim ni dovolj Približano. Ce bi povezali interes delovnih organizacij in organizi-rali izobraževanje ob delu v jadrih organizacijah združenega ae‘a, bi bili uspehi nedvomno !eoji, delavci pa bi se bolj odlo-, ad za tiste programe, ki so naj-'cj |j0'j pomembni za združeno
®rež znanja in znanosti ^ bo šlo
vi </}
J
‘Jr 9 reformi visokega šolstva in J |aziskovalnem delu je razprav-J ,Ia[ Stane Pejovnik. Napori viso-l^dlskih delavcev in družbene vkUPnosti morajo biti usmerjeni |ii ■ da bomo v visokošolskem , .ddraževanju in raziskovalnem 'i st .^ose8*‘ v^j° kakovostno T t0Pnj°. Brez tega bomo ostali lij i^0 pri preoblikovanju ali celo c Pti preimenovanju sedanjih Ir m0®rarnov' ReI°rrna univerze n °.ra. temeljiti na dolgoročnih J cttih našega družbenega in go-", jPdriarskega razvoja, sicer se Tii 9° znašli še pred veliko več-dd težavami kot zdaj.
Pri zmanjševanju skupne in splošne porabe ne smemo dovoliti, da bi se poslabšale razmere v vzgoji, izobraževanju in znanosti. S tem bi odstopili od našega temeljnega izhodišča in cilja — znanja. Brez znanja in ustvarjalne znanosti pa napredek ni mogoč!
Domovi za učence in za mladino z motnjami so v stiski
V sedanjih razmerah ne bi smeli zmanjševati družbene skrbi za vzgojo srednješolske mladine, ki se šola daleč proč od doma in ima najugodnejše razvojne možnosti v domovih za učence, je poudaril Lojze Pajk. V imenu delavcev v domovih je opozoril udeležence kongresa na težke gmotne razmere, v katerih so se znašli domovi učencev.
S težavami domov in organizacij, ki usposabljajo učence z motnjami v telesnem ip duševnem razvoju, je seznanila udeležence Danica Gužič, še posebej pa je spregovorila o domovih in centrih za slušno in govorno prizadeto mladino. Organizacije za usposabljanje otrok in mladostnikov z motnjami so večinoma republiškega pomena in dobivajo večji del denarja iz republiških virov (izobraževalne skupnosti Slovenije, Zveze skupnosti otroškega varstva). To pa pomeni, da gredo občinski samoprispevki večinoma mimo teh organizacij in domov, ki delujejo v starih graščinah, v opuščenih šolah in hotelih. Od 19 samo 3 delujejo v namensko grajenih
dejavnosti pa ne dajemo ustrezne nagrade za opravljeno delo. Tako imamo domala že ves povojni čas prevelik prepad med družbeno vlogo vzgoje in izobraževanja in stvarnim položajem prosvetnih delavcev, je v svoji razpravi poudarila Rozi Kručil v imenu tolminskih prosvetnih delavcev. Veliko smo naredili za napredek šolstva in zgradili mnogo šol — prav malo pa smo storili za primerno življenjsko raven tistih, ki v njih delajo.
V občini Maribor Rotovž so imeli delavci v vzgoji in izobraževanju v letošnjem letu, kot je poročala Marija Gosak, naslednje povprečne osebne dohodke: v vzgojno-varstvenih organizacijah 9664 din, v osnovnih šolah 14.890 din, v usmerjenem izobraževanju — na srednjih šolah — od 18.000 do 22.000 din (vse to seveda skupaj z minulim delom in drugimi izplačili). Povprečni osebni dohodek asistentov na višjih šolah je znašal 20.346 din. Povprečni osebni dohodek učiteljev na visokih šolah je skupaj z nagradami za raziskovalno delo znašal 26.000 din.
Primerjava z osebnimi do--hodki delavcev s podobno kvalifikacijsko sestavo v gospodarstvu in drugih dejavnostih kaže na močnejše zaostajanje odhodkov prosvetnih delavcev. Zmanjševanje skupne in splošne porabe utegne v prihodnosti še bolj prizadeti to področje, zlasti še, če bomo še naprej uporabljali sedanja neselektivna merila, indekse in odstotke, ki kaznujejo tiste, ki so kljub pridnemu *in uspešnemu delu že doslej zaosta-
Veliko problemov bo treba rešiti
stavbah, pa še te niso dokončane. Tako so ostali vsa leta pri naložbah ob kraju. Sedanje naložbene omejitve jim tudi za prihodnost ne obetajo nič boljšega. Tako bo treba iskati še naprej zasilne rešitve v nujnih preusmeritvah. Organizacije za usposabljanje pogrešajo tudi prilagojene učbenike, učila in pripomočke, pa tudi delavnice in kabinete za sodobnejše delo.
K razpravi o aktualnih nalogah pri reformi vzgoje in izobraževanja so pomembno prispevali tudi delegati iz republiških teles — Boris Lipužič, Marjan Jelen in Tone Ferenc. Njihove misli o sedanjem trenutku v vzgoji in izobraževanju bomo objavili na drugem mestu.
Dohodki prosvetnih delavcev se slabšajo
Na kongresu slovenskih sindikatov je več delegatov spregovorilo tudi o nezadovoljivem gmotnem položaju samih prosvetnih delavcev, o neuresničenih načelih svobodne menjave dela in neustreznem vrednotenju vzgoj-no-izobraževalnega dela.
Vzgoji in izobraževanju po eni strani pripisujemo velik družbeni pomeri, samim delavcem v tej
jali v dohodkih in osebnih dohodkih za povprečjem.
Še težji je družbeno-gospo-darski položaj vzgoje in izobraževanja ter prosvetnih delavcev v manj razvitih občinah. Tako so v občini Grosuplje, kot je poročala Marjeta Vlahovič, znašali v preteklih osmih mesecih povprečni osebni dohodki v vzgoj-no-varstvenih organizacijah 12.598 din, v osnovnih šolah
13.000	din, v srednjem usmerjenem izobraževanju pa 15.417 din. Delež sredstev za vzgojo in izobraževanje se stalno zmanjšuje. Zakon o svobodni menjavi dela se dosledno ne uresničuje, saj je merilo za financiranje število oddelkov, ne pa program, obseg in kakovost dela. Na dohodek vzgojno-izobraževalnih in vzgojno-varstvenih organizacij vpliva tudi gmotni položaj občine, bremenijo pa ga tudi visoki materialni stroški.
I
Poslabšanje gmotnega položaja zbuja pri delavcih v vzgoji in izobraževanju nezadovoljstvo in malodušje. Zelo neprepričljive se jim zdijo pri tem tolažilne besede, če prihajajo iz ust občinskih predstavnikov, ki imajo trikrat večji osebni dohodek od prosvetnega delavca!
Beseda delegatov na 10. kongresu slovenskih sindikatov
Najtežje je upokojencem
Za pravično vrednotenje vzgojno-izobraževalnega dela bi morali upoštevati, da je le-to zahtevnejše in odgovornejše od dela v marsikateri drugi dejavnosti, kjer je med zaposlenimi veliko nekvalificiranih in polk-valificiranih delavcev, je poudarila Nataša Bizjak. Osebni dohodek prosvetnih delavcev je premajhen. Pokojnina, ki jo dobiva prosvetni delavec s polno delovno dobo, ne znaša toliko kot oskrbninaV domu za starejše občane! ■
Realni osebni dohodki delavcev v vzgoji in izobraževanju padajo že nekaj let hitreje kot v drugih dejavnostih, je povedala v razpravi tudi Marija Rataj. V občini Šentjur pri Celju so osebni dohodki prosvetnih delavcev med najnižjimi na vsem območju in v letošnjem prvem polletju dosegajo komaj 86,4 odstotka povprečnega osebnega dohodka v republiki. Posledica dolgoletnih nizkih osebnih dohodkov so tudi nizke pokojnine učiteljev, ki so začeli delati po vojni iri odhajajo zadnja leta’v pokoj. Vemo, da so delali v izredno težkih razmerah in z veliko predanostjo, kljub nizkim osebnim dohodkom. Zato ne morejo razumeti, da družba tako 'nepravično vrednoti njihovo minulo delo.
Svojo razpravo je končala s predlogom, naj kongres naloži republiškemu odboru sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti, naj pripravi analizo osebnih dohodkov in gmotnega položaja v vzgoji in izobraževanju ter nameni tem vprašanjem v prihodnje več časa.
Naša prizadevanja niso rodila uspehov
Znano je, da pri nas položaj učitelja ni bil nikoli zavidanja vreden, je v razpravi o teh vprašanjih rekel Geza Čahuk. V svojem strokovnem sindikatu smo delavci v vzgoji in izobraževanju neštetokrat zahtevali, da se uresniči zakon o svobodni menjavi dela, ki bi nam omogočil, da se enakopravneje vključimo v družbeno delitev dela in v delitev dohodka, ki ga pomagamo ustvarjati s svojim delom. Vendar so bile vse zahteve sindikata in delegatov v izobraževalnih skupnostih zaman. Delavci v vzgoji in izobraževanju se zavedamo svojih nalog in gospodarskih razmer, vendar smo prepričani, da k stabilizaciji gospodarstva lahko prispevamo samo z bolj kakovostnim delom, z delovno vzgojo in vzgojo samoupravljavcev in usmerjanjem učencev v dejavnosti, kjer bodo lahko najuspešneje ustvarili novo vrednost. Obseg učiteljevega dela, zahteve po kakovosti in odgovornost se nenehno* povečujejo, sredstva za izvajanje
nalog pa še vedno dobivamo po starem proračunskem sistemu — vsi enako, ne glede na resnični obseg in kakovost opravljenega dela. V načinu oblikovanja dohodka vzgojno-izobraževalnih organizacij se kratko-malo nič ne spreminja, kakor da nekomu ustreza, da nas drži v neenakopravnem in odvisnem položaju.
V samoupravnih, interesnih skupnostih se ne dogovarjamo za obseg dela, nihče ne preverja, kako ga opravljajo posamezne izobraževalne organizacije. Vsem odrežejo enako tenak kos
jujejo na to, kot kaže, da soglašajo s predlogi, ki so se izoblikovali mimo delegatskega sistema.
V strokovnem sindikatu smo se čutili odgovorne, da uskladimo delitev osebnega dohodka z načeli nagrajevanja po delu. Kljub naporom nam to slabo uspeva, predvsem zaradi tega, ker se sredstva za osebne dohodke ne oblikujejo po merilih za opravljeno delo. Dohodek, ki je odvisen samo od števila oddelkov, pa ne more biti spodbuda za boljše delo. Prosvetni delavci namreč ugotavljajo, da so ob takem sistemu oblikovanja dohodka lahko boljši nagrajeni samo na račun sodelavcev, to pa ustvarja med delavci nezdravo vzdušje.
Geza Čahuk je končal svojo razpravo s predlogom, naj se sindikalna vodstva zavzamejo za vsebinsko izvajanje zakona o združenem delu in zakona o svobodni menjavi dela v vzgoji in izobraževanju. Ni dovolj, da se samo načelno opredelimo za take rešitve, hkrati pa v praksi nič ne storimo proti administrativnemu razporejanju sredstev na tako občutljivem področju, kot je vzgoja in izobraževanje.
Taka je, v strnjeni besedi povedana, vsebina prispevkov, ki so jih dali prosvetni delavci 10. kongresu slovenskih sindikatov. Vsak tak kongres je dokument svojega časa, uspehov in težav pa tudi načrtov in hotenj, ki naj
kruha z utemeljitvijo: toliko nam je z resolucijo odmerjeno. Pojem stabilizacije smo zamenjali s pojmom restrikcija. Zato ni dialoga med uporabniki in izvajalci izobraževanja. Vse je vnaprej odmerjeno in odločeno. Delegatske pristojnosti se ome-
bi jih uresničilo prihodnje obdobje.
Upajmo, da bo tako tudi s predlogi in željami, ki so jih na kongresu izrekli delavci v vzgoji in izobraževanju.
JOŽE VALENTINČIČ
Delegati odhajajo — kongres je končal delo (Vse fotografije s kongresa: Edi Masnec)
dogodki
novosti
Kdo odloča?
Le nepoučeni ali manj poučeni se lahko pritožujejo, češ da se v vzgoji in izobraževanju ne dogaja nič posebnega. Nasprotno :— pogovorov, delovnih sestankov, sej in dogovorov je bilo, vsaj prvi teden v oktobru izredno veliko. Številni sestanki in to, da se z vprašanji vzgoje in izobraževanja posebno v zadnjem času ne ukvarjajo samo ustanove, strokovnjaki in organizacije, ki opravljajo te naloge »po dolžnosti«, temveč tudi drugi, dokazuje, da postaja to področje v resnici zadeva celotne družbe. To torej ne pomeni, da je — posebno v usmerjenem izobraževanju — nekaj zares narobe, da preobrazba vzgoje in izobraževanja po osnovni šoli zastaja in se zatika. Očitno pa je — in tako so menili med drugim tudi člani Republiškega sveta za vprašanja družbene ureditve — da bitke za vsebino preobrazbe vzgojno-izobraževalnega sistema še nismo povsem dobili. Prav zato je in mora biti osrednje področje celotne družbeno-politične in strokovne dejavnosti razčiščevanje vsebinskih vprašanj, ne pa obrobnih, formalnih ali celo namišljenih. To je potrebno ne le zato, “ker nekateri nasprotujejo preobrazbi, pač pa tudi zato, ker nastajajo zastoji celo pri tako pomembnih vprašanjih, kot je usklajevanje in sprejemanje programskih zasnov. Programske zasnove pa so temelj za oblikovanje in sprejem vzgojno-izo-braževalnih programov — tako na srednji kot na visoki in višji stopnji izobraževanja. Vzgojno-izobraževalni programi določajo vsebino izobraževanja in način izobraževanja v določeni stroki, smo zapisali v zakonu o usmerjenem izobraževanju in na to so opozorili tudi člani republiškega sveta za vprašanja družbene ureditve, ko so govorili o razmestitvi posameznih vzgoino-izobraže-
valnih programov. Zelo poenostavljeno: vsebina, torej vzgoj-no-izobraževalni program, je eden od pogojev za ustanovitev te ali one vzgojno-izobraževalne organizacije (seveda, če ima ta tudi dovolj prostora in učiteljev). Če torej šola kakega programa ne izvaja, he more obstajati. O tem, ali ga bo izvajala ali ne, 'pa ne morejo odločati delavci te šole sami. O tem so odločili že uporabniki in izvajalci v posebnih izobraževalnih skupnostih, ko so se dogovorili in v Izobraževalni skupnosti Slovenije uskladili mrežo šol. O vsebini in razmestitvi v vzgojno-izobraževal-nih programov odločajo torej delegati uporabnikov in izvajalcev v posebnih izobraževalnih skupnostih, ne pa učitelji ene ali druge šole. Ti lahko odločajo o tem, kako bo organizirana šola — torej: ali bo šola temeljna organizacija združenega dela ali enovita delovna organizacija — da bo njihovo delo potekalo čimbolj smotrno, ne pa o tem, ali bodo izvajali že sprejete in na njihovo šolo razmeščene vzgojno-izobraževalne programe. Vse je torej jasno, razumljivo pa je tudi, zakaj so v posameznih primerih nastali dvomi, vprašanja, ali naj o selitvi šol, njihovi samoupravni organiziranosti in morda tudi o vsebini dela odločajo učitelji (skupaj z učenci) na referendumih ali ne — in sploh: Kdo o tem odloča? Kaže. da je to še eden od dokazov, da imamo sicer kup dogovorov in tudi sistemskih zakonov, ki pa jih ne uresničujemo ali pa jih uresničujemo preslabo. In prav zato je potrebna širša, dobro organizirana in strokovno podkrepljena družbena akcija — od obveščanja in seznanjanja vseh o bistvu, smotrih in vsebini preobrazbe našega vzgojno-izobraževalnega sistema.
JASNA TEPINA
Celodnevno osnovno šolo moramo še nadalje razvijati
Predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Andrej Marinc in njegovi sodelavci so obiskali popolno celodnevno šolo Frana Roša v Celju, kjer so se seznanili z delom, uspehi in s težavami te oblike naše osnovne šole. Na razširjeni seji konference Zveze komunistov Slovenije Celje je Andrej Marinc odgovoril tudi na nekatera pereča vprašanja, ki so se izoblikovala v pogovoru in kasneje na seji konference.
V zadnjem času se prikrito, tu in tam pa tudi že dokaj glasno in javno postavljajo vprašanja, ali je mogoče v zaostrenih gospodarskih razmerah še razvijati nekoliko dražjo osnovno, to je celodnevno šolo prav tako kot do zdaj? Ali lahko pričakujemo na tem področju zastoj ali celo nazadovanje? Na ti dve vprašanji smo slišali v Celju dva temeljita odgovora. Prvega so povedali delavci šole, ki poudarjajo, da so šolo, takšno kot je. sprejeli učenci, starši in učitelji kot pomembno dobrodošlo spremembo v osnovnošolskem delu, drugega pa je povedal predsednik Andrej Marinc takole:
»Celodnevna šola kot oblikovalka celostne osebnosti, tako delovne kot samoupravne, je de! prizadevanj za izboljšanje go-
spodarskih razmer, ki naj pripomorejo k višji stopnji celotnega družbenega življenja. Zato je zasnova celodnevne osnovne šole jasno opredeljena v vseh dokumentih Zveze komunistov Slovenije, pa tudi v zakonu o osnovni šoli in sklepih, ki smo jih zapisali v skupščinska gradiva in resolucije. Za celodnevno osnovno šolo je bilo že veliko narejenega v interesnih skupnostih, veliko so naredili učitelji na šolah, mentorji itd. Zveza komunistov se torej ne odpoveduje nadaljnjemu dopolnjevanju in izpopolnjevanju celodnevne osnovne šole«. »Res je,« je še poudaril Andrej Marinc, »da imamo hude gmotne težave, res pa je tudi to, da marsikje premalo premislimo kje in kaj, zlasti dolgoročno, je mogoče krčiti in odvzemati sredstva. Predsedstvo Zveze komunistov Slovenije je že večkrat poudarilo, da pripisuje izredno velik pomen izobraževanju in znanosti kot pomembnima proizvajalnima silama v stabilizaciji, pri prestrukturiranju in nadaljnjemu razvoju Slovenije. Zato bo treba pretehtati, kaj lahko pogrešamo — tam borno morali odvzeti — in kaj nujno potrebujemo —- tam pa bo treba dodati«.
Na pogovoru na šoli Frana Roša so namenili pozornost tudi
Čudne poti učiteljevega izobraževanji
Z 10. seje skupščine Posebne izobraževalne skupnosti za pedagoško usmeritev
Ko je skupščina Posebne izobraževalne skupnosti za pedagoško usmeritev dne 20. 10. 1982 razpravljala o poročilih Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, Izobraževalne skupnosti Slovenije in Gospodarske zbornice Slovenije, ki obravnavajo uresničevanje reforme, se je ustavila predvsem pri težavah in nerešenih vprašanjih v pedagoški usmeritvi. Teh pa ni malo.
Medtem ko analiza Pedagoškega inštituta o ustreznosti izobrazbe srednješolskih učiteljev kritično ugotavlja, da niti polovica učiteljev, ki poučujejo predmete skupne vzgojno-izo-brazbene osnove, nima ustrezne izobrazbe, so vzadnjih dveh letih »ugasnila« sredstva za izobraževanje ob delu tudi v pedagoški usmeritvi. Študij ob delu, ki so ga z veliko prizadevnostjo uspešno vodile mnoge visokošolske temeljne organizacije, je ogrožen, saj ga visoke šole ne morejo vzdrževati, srednje šole nimajo v ta namen potrebnega denarja, osebni dohodki učiteljev pa tudi niso taki, da bi jim lahko naprtili še šolnino. Stališče Izobraževalne skupnosti Slovenije — vzrok zanj je pomanjkanje denarja za izobraževanje, po katerem naj plačujejo izobraževanje ob delu delovne organizacije in slušatelji sami — je za pedagoško usmeritev očitno nesprejemljivo. Posledice take odločitve bodo povzročile več škode, kot je lahko koristi od privarčevanega denarja. Zato je bila tudi zahteva delegatov na skupščini, da je treba odnos do tega izobraževanja spremeniti, odločna in enoglasna.
prazne blagajne, je odprto celo vprašanje, kdo bo plačal učencem na praksi toplo malico in ali bo kdo lahko prispeval kak dinar za njihove prevozne stroške. Vse vzgojno-varstvene organizacije in osnovne šole so sicer pripravljene sprejeti učence na prakso, vendar opozarjajo na nerešena finančna vprašanja, med drugim tudi na nagrajevanje mentorjev in plačevanje zdravstvenih pregledov.
V posebni izobraževalni skupnosti so zdaj zagotovili denar za zdravniške preglede učencev vzgojiteljskih šol (drugim učencem taki pregledi niso potrebni); pripravljen je program za usposabljanje mentorjev; izdelani so tudi operativni načrti za delovno prakso v drugem letniku »in bodo objavljeni v prihodnji številki Prosvetnega delavca. Za nagrajevanje mentorjev, toplo malico za učence in morda še kaj pa bo treba poiskati denar v občinskih izobraževalnih skupnostih in skupnostih otroškega varstva ter v šolah in vzgojno-var-stvenih organizacijah. Ce bo prispevek učencev na praksi večji od stroškov, ki jih bomo imeli zanje, jim moramo zagotoviti vsaj brezplačno toplo malico, je poudaril predstavnik sindikatov, ki vztrajajo pri sprejetem stališču, da je treba stvarno ovrednotiti delo učencev na praksi in ga v skladu z možnostmi tudi nagraditi.
Medtem ko so učenci drugih usmeritev večinoma nagrajeni za delo, ki ga opravljajo na proizvodnem delu in delovni praksi, bodo učenci v pedagoški usmeritvi že zgodaj spoznali, da je tej dejavnosti blaginja neznana. Ker so šole in vzgojno-varstvene or-ganizcije same v težavah pri odmerjanju osebnih dohodkov in sredstev za sklad skupne porabe, posebna izobraževalna skupnost in občinske izobraževalne skupnosti pa imajo bolj ali manj
strokovnim in gmotnim vprašanjem podaljšanega bivanja. Učitelji so menili, da je podaljšano bivanje koristno, saj je podlaga celodnevne osnovne šole, posebno če ni samo socialne narave. Zaustavilo pa se je ob dvojem. O podaljšanem bivanju je v zadnjem času vse premalo strokovnih ocen, saj je ta oblika dela zanemarjena tudi v pedagoški literaturi, pa tudi cena podaljšanega bivanja še ni opredeljena. Udeleženci so menili, da je podaljšano bivanje prav tako drago ali pa celo dražje kot celodnevna osnovna šola. Ker pa ni temeljitih ocen, se je o prehajanju teh oblik težje odločati. Ob tem je Andrej Marinc dejal: »Ugotavljamo, da je v vzgoji in izobraževanju praksa marsikje pred teorijo. Učitelji so preveč prepuščeni sami sebi. Znanstvenoraziskovalne delovne organizacije so premalo dejavne,premalo povezane in precej neučinkovite.«
sti. Te mentorje je treba tudi pohvaliti. Ni pa prav, da večina tovrstnih delavcev nima urejenega statusa v svojem delovnem okolju. Mentor ni samo tisti, ki sodeluje s šolo zato, ker ga kako področje zanima, ampak mora izražati predvsem družbeni interes. Zato moramo mentorstvo kot družbeno priznano delo posebej ovrednotiti, poudariti njegov status in ga dvigniti na ustrezno raven. Mentorstvo na šoli je del združenega, dela, del poklicnega in prostočasnega oblikovanja, del pridobivanja širše izobrazbe. Tisti, ki ovirajo delo mentorjev, ne razumejo preobrazbe šolstva. Delovne organizacije bi morale biti ponosne na svoje mentorje.«
Predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije je opozoril tudi na delo mentorjev, ki prihajajo iz različnih delovnih okolij, popoldan ali dopoldan, na šole. Med drugim je poudaril:	»Na celodnevni
osnovni šoli so nam povedali, da sodeluje pri njihovem delu kar 30 zunanjih sodelavcev. To je koristno in vreuno vse pozorno-
Za konec naj poudarimo še eno misel iz razprave Andreja Marinca v Celju: »Pri preobrazbi našega šolstva vse premalo govorimo o starših. Starši tudi v najbolj popolni šoli — taki ki se začne v resnici že V vrtcu — ne bodo ostali brez svoje vzgojne vloge. S starši pa smo v preteklosti več in bolje sodelovali kot zdaj. Na tem področju čaka učitelje, predvsem pa socialistično zvezo še veliko dela.«
filozofska fakulteta z večino svojih programov, ki po sedanji umetni delitvi sodijo v programsko zasnovo družboslovne usmeritve. Filozofska fakulteta opozarja na umetno cepitev sistema izobraževanja učiteljev in vzgojiteljev, obenem pa opozarja tudi na potrebo po večji programski usklajenosti med pedagoško akademijo in filozovsko fakulteto. Javna razprava o predlagani programski zasnovi naj bi torej pripomogla k nadaljnjemu oblikovanju programske zasnove in šla dlje, kot so šli pri usklajevanju te zasnove predstavniki navedenih posebnih izobraževalnih skupnosti.
Odbor za mrežo šol, usmerjanje in štipendiranje je seznanil delegate, da je v-skladu s pravil-
OVg
tin
'ari:
5Pai
,1%
nikom podelil učencem 272 ^ pendij, študentom pa 50. F ■ se je v prve letnike sredn usmerjenega izobraževanj* pedagoški usmeritvi vp 1400 učencev.
Skupščino so seznanili tu predvidenimi kadrovskimi po bami vzgojno-varstvenih o' nizacij v tem srednjeročnem dobju in z uspešnim delom Pf goške akademije v Maribora usposabljanju učiteljev za zredni pouk. Za v. d. predi; nika odbora za načrtovanje programiranje posebne izo' ževalne skupnosti za pedago usmeritev pa je bil izvoljen Franc Sušnik z Biotehniške kultete v Ljubljani.
Os:

j. v.
la i
%
Veliko pametnega o varčevanju
-^k
Republiška problemska konferenca pionirjev: Kako pic J varčuje in prispeva k stabilizaciji gospodarstva
Razpravljavci so se dalj časa zadržali pri programski zasnovi pedagoške usmeritve (predlog te zasnove bo po sklepu skupščine objavljen v prihodnji številki Prosvetnega delavca). Po sedanji delitvi izobraževalnih programov med posebnimi izobraževalnimi skupnostmi za pedagoško usmeritev, za družboslovje in za kulturo, obsega sedanji predlog programske zasnove za pedagoško usmeritev samo tiste programe, ki vodijo do pedagoških poklicev v srednjem in višjem izobraževanju, v visokem izobraževanju pa samo program telesne vzgoje in nekatere programe za pedagoško izpopolnjevanje visoke izobrazbe. Tako bo ostala zunaj te programske zasnove (in pedagoške usmeritve)
Pionirji, ki so že doslej veliko pomagali skupnosti s svojimi številnimi akcijami, so se zbrali 15. in 16. oktobra v Kamniku na svoji republiški problemski konferenci na temo: Kako pionir varčuje in prispeva k stabilizaciji gospodarstva. Konferenco so pripravili: svet Zveze pionirjev Slovenije, Zveza prijateljev mladine Slovenije in občinska Zveza prijateljev mladine Kamnik, pokroviteljstvo je prevzela tovarna usnja iz Kamnika UTOK. Konference se je udeležilo 108 pionirjev in 52 mentorjev.
ji % Uini
-Vt
der
slča
spodarskih razmer. Veliko lahko koristile pripombe in pT Sv logi pionirjev, ki so jih izobli vali v delovnih skupinah na k ferenci. Med drugim so opol jali, da zavzeto zbirajo odpaj surovine, vendar jih delovne ganizacije ne jemljejo res zbranega tekstila ne odpeljf^ pa tudi drugih zbranih odpadu surovin večkrat nimajo karnf1'6 ložiti, ker so zabojniki napol1?05! ni. Predlagali so, da bi zf’Ttj< denar uporabili za širše pion^T11' akcije v krajevni skupnosti (iv^e tako kot doslej — samo za i1™-1 te). Kritično so ocenili učetvn
'se.
mm' '

%
gri
tab
«u.
‘ost
!i,c
arje
;;ašči
Slovesen trenutek: predaja kurirčkove pošte
O vsebinski delovni usmeritvi je spregovoril predsednik sveta Zveze pionirjev Franci Kržan, vse delovne skupine na konferenci pa so obravnavale vsa področja pionirskih dejavnosti. Pionirska problemska konferenca, ki je potekala v sproščenem ozračju, je zbrala in povezala mnenja in predloge pionirjev z neštetih problemskih konferenc, ki so potekale od maja do septembra v pionirskih odredih in v občinah po Sloveniji.
višjih lesnikov, 7. in 8. češ da so premalo dejavni; ''P1' pomnili so tudi, da imajo le*g malo pobud in predlogov oie 0 lovnih organizacij o tem, kaj [0st bi lahko zbirali za našo indu' '“aj jo. Med drugim so sklenili ^ bodo pomagali kmetoval1 Sn01 pobirati pridelke in predlai^ naj bi bilo več krajevpih brig*reni ožjem okolju, ker so repubi 0ra delovne akcije precej dr ?r v Menijo, da bi bilo prav, če bi ^dr še več pionirskih delovnih °>f
JOŽE ZUPANČIČ
Pionirji in njihovi mentorji so pregledali dosedanje delo in se dogovorili o načrtih, še posebno z vidika varčevanja. Temo so osvetlili glede na vse interesne dejavnosti, ki lahko kakorkoli prispevajo k varčevanju. Govorili so o pionirskih zadrugah, ki povezujejo vse proizvodne dejavnosti na šoli, o klubih mladih tehnikov in o zbiranju sekundarnih surovin, ki jih potrebuje naša industrija (papir, steklenice, tekstil, železo, guma, itn.). Poudarili so, kako pomembno je varčevanje, govorili so o odnosu do hrane, dogovarjali so se tudi o sodelovanju pionirjev na mladinskih delovnih akcijah- Pogovarjali so se o zbiranju učbenikov in knjig, o varovanju naravnega okolja in družbenega premoženja in o varčevanju z energijo.
Pionirska konferenca, na kateri so se izoblikovali številni sklepi za prihodnje delo pionirjev na področju varčevanja, je koristen prispevek slovenskih pionirjev k prizadevanjem vse naše skupnosti za zboljšanje go-
gad, spremeniti in dopolnitif0'j
morali programe. Sklenili s«
se bodo v prihodnje še bolj
zali s kmetijskimi zadrugan*
bi lahko odstopile določeno Cen( vršino zemlje tistim šolam, ieVec še nimajo. Zaskrbljeni in raZ< rani pa so bili, ker. se njil* 'e ‘ konference niso udeležili p1 Setn stavniki Zveze mladine SIo'vsPi je, drugih političnih organiZ1 Gospodarske zbornice Slove.. na; in večjih delovnih organih 'lv° Pionirji želijo, da bi jih vsistjj11'1) jeli kot ustvarjalne občane.105 po svojih močeh poma(,aciji zboljševati gospodarske raP^il
eše
"J.
S svojo problemsko ko1 e’Vs renco so se pionirji lepo spoU Vec na to, da je oktober mesec1 . an
' ii ,
čevanja. Varčevanju bo n®,’Ka njena tudi problemska Fo|^'’ri renca pionirjev Jugoslavije. 0 1 od 28. do 30. oktobra v MaU, 'F
ru. Strnila bo izkušnje, mnenj £rak predloge najmlajših za
boljše varčevanje na vseh ■.-dročjih.	^
Wgo
T. D.
r
življenje, drugačno kot pred leti
Celodnevni osnovni šoli v Žirovnici: delo, učenje in vzgoja za dobro gospodarjenje
Osnovna šola Gorenjskega odreda v Žirovnici se že na zunaj v mar-'ein razlikuje od mnogih slovenskih osnovnih šol. Že samo obširno ^očje ob šoli, štiri igrišča in galerija spomenikov štirim slavnim jj °vencem rojakom ob poti v šolo pričajo, da je ta šola drugačna od ii ^gih. Morda je prav zaradi vsega tega tudi pogovor ob mojem obi-jj1 na tej šoli potekal nekoliko drugače kot ponavadi. Ravnatelj šole :,rjan Jemec in pedagog Anton Dežman sta razmišljala o p^teh in po 'Pačnih poteh celodnevne osnovne šole in pripovedovala, kako so ii kovali celodnevno šolo v Žirovnici, o svojih rešitvah. Takole smo Pogovarjali.
-^1
• Večina slovenskih celod-e£)i iv,uh osnovnih šol je imela ob ji «lodu na nove vsebine in na-it Jj6 dela največ težav z organiza-“° prostega časa. Ali je bilo ‘‘o tudi na vaši šoli?
Marjan Jemec: Ko smo ed osmimi leti prešli na celod-!vno obliko življenja in dela, je ? okolica naše šole čisto družna od sedanje. V osmih letih uredili ob šoli štiri igrišča, lamo pa tudi precej asfaltirane 'Vršine in, kar je še posebno počeno, zelo veliko travnikov Sričkov, ki jih seveda s pridom Obijajo učenci' v> prostem Začeli pa smo tako, da je Jk učitelj sam načrtoval in pri-piC ^Ijal. kaj bo počel z učenci v ^ "stem času. Kmalu smo ugoto-da so mnogi učiteljico »pro-3 w"st« izrabljali in učence vodili ipfP?v°jih željah. Zato smo take )blip!>ke preživljanja prostega časa a kfinili in uvedli drugačne.
Iparvnton Dežman: V Sloveniji še /nep^faj različno pojmujemo pro-resf ^as v celodnevni osnovni šoli. kitamo v glavnem dve obliki r°stega časa, in sicer usmerjeni delno ali povsem neusmerjeni r°sti čas učencev. Ponekod 'ajo v tem času interesne de-jiosti, ki so seveda vodene, i (iAerjene, na naši šoli pa menila i11°> ua mora imeti otrok v celod-uče tvni osnovni šoli urico časa tudi lse. Če se torej odloči za igro, za bivanje ali kako »duševno le-, ' .ienje«, mu moramo to pri-' 1 "ščiti. Omogočimo pa mu tudi, ^".Preživi ta čas ustvarjalno — v w J ali oni športni ali kulturni de-- lvnosti. Interesne dejavnosti pa 1 nekaj drugega, zato jih, vsaj " naši šoli načrtujemo po kon-' "nih šolskih obveznostih. Te de-^ 'vnosti so namreč veliko bolj "dene in usmerjene kot prosti ^ Dvakrat na teden organizi-^ "nio tako imenovani prosti čas gfll "Področjih — ko se otroci sami .^["bičajo, ali bodo na igrišču, v "jižnici, v šolski trgovini ali pa °rda kar v razredu. Če se kateri zh , otrok v prostem času hoče ii; "Pravljatinapouk — to se sicer o I e*godi velikokrat — ga pri tem od e oviramo. Taka organizacija <aj [istega časa je prav primerna dit 'daj, k0 je iep0 vreme. Ker pa lili "sa šola, tako kot večina drugih /aK ""ovnih šol, ni grajena za ce-llai "dnevno, imamo ob slabem rif rentenu veliko težav. Učenci ibli’0rajo ostati takrat večinoma dt ?r v učilnicah. Čas preživljajo bi ."družabnih igriih ali v pogovo-ih rl:8ledajo risanke ali filme. Na tif",1 imamo interno televizijo, ki
"še;
"lj.
ufll?1 v letu tako vreme, da so lahko
sfl “e zmeraj ne uporabljamo do-pOJ- K sreči pa je vsaj polovico
no "nci v prostem času zunaj — i, ^ aVeda tudi pozimi — zato naše a# ^"ove prostega časa v prihod-jii1 j" ne bomo spreminjali. Kar
I .	1 v. 11111 1 Itn.
P' |)e,n let smo jo iskali, oblikovali o^, "Preminjali, pokazalo pa se je, liPJe tako organizirani prosti čas
^ i.	v/i £«111^,11 cini
',£l ■■ našošološe najboljši. Razum-iizT.v° Pa je, da te zamisli ne mo-
ft	JV-, VJCi	£.«1111311 11^ 11IV.Z-
ponuditi kot »recept« dru-s. I šolam, saj dela vsaka v dru-na<’ cnih razmerah in z različnim aZvevilom učencev.
. celodnevna osnovna šola š"1 Vsaj tako menimo, idealna — o«. ed i po številu učencev. :C' i Lm° ^ oddelkov s 389 učen-nal ’ ’ dar pomeni nekako 25 učen-j y na razred. Tako je učence in • £lahko pedagoško voditi. afl sr i rian demec: Omenili smo ;n) j al_a, družabne igre in druge !	trgu dobimo zelo malo
'd težko pa jih je varovati. Na L J1 stopnji se to sicer posreči,
fc '
ptcev
za posamezne igre in igrala
metni stopnji, kjer se učenci selijo iz učilnice v učilnice ali v kabinet. Zato smo razmišljali, da bi ustanovili izposojevalnico igrač in igral, ki bi imela poleg praktičnih učinkov tudi vzgojne.
javni. Prav pri tem delu se v celodnevni osnovni šoli pojavlja največ težav. Večkrat nas sprašujejo, ali je celodnevna osnovna šola boljša od poldnevne, klasične osnovne šole. Ne vprašajo, ali učence bolje oblikuje, vzgoji, usposobi za življenje, ampak — ali jih več nauči. Na to vprašanje pa najbrž nihče v Sloveniji ne zna odgovoriti. Tudi raziskave niso pokazale še nič določnega. Res pa je, da celodnevna osnovna šola učence bolj popolno obli-•kuje in vzgoji.
vprašajo se, ali bodo potrebovali za naloge dve, tri ali štiri ure — pa tudi tega ne, ali jih znajo vsi narediti. Tudi naši učenci morajo opraviti nekatere stvari doma — na primer domače branje, priprave na tekmovanje za bralno značko ali Veselo šolo. "Doma imajo za vse to dovolj časa. Mislimo tudi, da se učenčeve dejavnosti ne končajo v petek ob 14. uri in prav je, da so učenci tudi v soboto ali nedeljo nekolikanj zaposleni.
OOdgovor na vprašanje, ali daje celodnevna osnovna šola več ali

— ■
9 Gotovo daje samostojno učenje učiteljem več možnosti za individualizacijo pa tudi za notranjo diferenciacijo dela.
Anton Dežman: Če razumemo tudi samostojno učenje v klasičnem pomenu besede, potem daje več možnosti,kot sam pouk; če pa zahtevamo, da se pouk in samostojno učenje povezujeta in prepletata, potem seveda zahtevamo tudi pri pouku individualizacijo. Res pa je, da učitelji pri samostojnem učenju bolj spoznavajo otrokove sposobnosti in torej dajejo učencem različne naloge — tako po količini kot po težavnosti. Seveda pa je vse odvisno od učitelja. Če so učitelji dobri, če se zavedajo svojega pedagoškega poslanstva,
Dan, ki ga ne bodo nikoli pozabili: sprejem v pionirsko organizacijo
9 Druga novost, ki jo je v delo osnovnih šol prinesla celodnevna oblika življenja in dela, je gotovo samostojno učenje...
Marjan Jemec: Pri organiziranju samostojnega učenja nismo bili kdovekako*izvirni, res pa je, da smo tudi ta del dejavnosti skušali prilagoditi našim razmeram. V začetku je šlo težko, saj smo imeli samo nekatera skripta Zavoda SRS za šolstva in še nekaj druge literature. Odločili smo se: vsakemu predmetu, ki zahteva samostojno učenje, naj bo namenjeno vsak dan na eno uro pouka pol ure samostojnega učenja. Tisti dan, ko je na urniku na primer matematika, imajo učenci tudi pol ure samostojnega učenja matematike. Tako *je že vsa leta in ta način dela bomo obdržali še naprej. Na nižji stopnji se ure samostojnega učenja svobodneje oblikujejo, na višji stopnji pa smo morali veliko bolj načrtovati.
manj znanja, postaja posebno v zadnjem času vse pomembnejši. Resje tudi to, da vse bolj poudarjamo storilnostni element osnovne šole — morda tudi na račun vzgojnega.
*•”	: * ymm
Anton Dežman: To postaja hkrati tudi slaba reklama za celodnevno osnovno šolo. Koristi predvsem tistim v nekaterih občinah, ki so zadovoljni, ker se je razvoj celodnevnih šol nekoliko upočasnil. Menim, da so takšne ugotovitve -— češ da celodnevna osnovna šola ne daje dovolj znanja svojim učencem, povsem nestrokovne. Ugotavljamo namreč, da so naši učenci kasneje na srednjih šolah prav uspešni. Kadar se srečamo z njimi, nikdar ne očitajo, da jih nismo naučili delati, in tega, da bi se sami učili. Skoraj vsi pa pravijo, da so se v naši šoli prijetno počutili — in to je za-nas zelo pomembno.
Delati ni težko, če si vajen
potem svoje delo nedvomno dobro opravljajo in tudi problemov z individualizacijo ni. Tako je tudi na poldnevnih šolah, ki jih v primerjavi s celodnevnimi prevečkrat zanemarjamo. Marsikatera poldnevna šola pri nas izpelje celo več programa zunajšolskih dejavnosti kot kakšna ce-
''■»i posamezni oddelki ■ ncev. Težje je na višji pred-
9 Pri oblikovanju samostojnega učenja so imeli najbrž veliko dela pedagogi na šojah.
Anton Dežman: Res je, toda nekatera vprašanja o samostojnem učenju še zmeraj niso rešena — ne le na naši šoli, temveč tudi drugod po Sloveniji. Izkušnje kažejo, da je veliko lažje organizirati samostojno učenje za učence na razredni stopnji kot za učence na predmetni stopnji. Zanimivo je, da So učenci na nižji stopnji veliko bolj disciplinirani in delavni kot učenci na vjjsji, posebno če ostanejo med uro samostojnega učenja sami v razredu — če učitelj zboli in ga nihče ne utegne nadomestiti. Morda gre pri tem za posebno obdobje učencev na višji stopnji, ki vsaj nekateri iz med njih — želijo to uro izrabiti za nekaj povsem drugega, le za samostojno učenje ne. In vendar mora šola oblikovati in vzgojiti učenca osmega razreda tako/ da se bo učil samostojno tudi tedaj, ko učitelja ne bo v razredu, torej tudi brez nadzora. Ne trdim sicer, da .tega ne dosegamo, res pa je, da je v razredu veliko večji nered, če v njem ni učitelja. Najboljše je, da učitelj, ki poučuje kak predmet, odgovarja in vodi tudi samostojno učenje. Učiteljem svetujemo, naj ne ločujejo pouka od samostojnega učenja, naj že pouk prepletajo z učenjem, utrjevanjem snovi, pa tudi med samostojnim učenjem se pojavi priložnost ža razlago. Zdi se mi, da bi morali pouk in samostojno učenje povezati; tako bi dosegli vzgojno-izobraževalne smotre pri pouku in pri samostojnem učenju, učenci bi bili zmeraj de-
Ob dnevu šole so učenci razstavili svoje makrameje in tapiserije
9 Ali se učenci vaše šole učijo tudi doma?
Anton Dežman: V zadnjih dveh letih, po uvedbi usmerjenega izobraževanja, zahtevajo od otrok čedalje več. Zato tisti, ki želijo doseči več, to so predvsem boljši učenci, še zmeraj nosijo knjige domov in se še doma pripravljajo za delo v šoli. Prepričan pa sem, da to ni tako slabo, kot bi radi prikazali nekateri, saj ne moremo vseh želja in ambicij učencev po znanju postaviti na isti imenovalec in za vse določiti, da imajo na primer deset ur učenja na teden dovolj. Morda včasih tudi upravičeno ugotavljamo, da učenci poldnevnih šol doma naredijo več —- da imajo več nalog. Seveda lahko naredijo več — toda za kakšno ceno?! Vemo pa, da učitelji v poldnevnih šolah na višji stopnji sploh ne vedo, koliko nalog morajo narediti učenci vsak dan. Ne
lodnevna osnovna šola v Sloveniji-
9 Omenili ste učitelje. Ali so bili učitelji na vaši šoli pripravljeni na novi način dela, na bogatejše vsebine?
Anton Dežman: Težko je reči, da učitelji niso usposobljeni, bolj kritično je vprašanje motivacije za učiteljski poklic in izbiro mladih za vpis v pedagoške šole. Ali se za učiteljski poklic zares odločajo najboljši? Ni selekcije, in če vemo, da je kak učitelj slab, potem je slab celih 40 let in 40 rodov otrok gre skozi njegove roke. Pri nas imamo celodnevno šolo že deveto leto, in če pregledamo zapiske študentov na pedagoških akademijah ali na filozofski fakulteti, vidimo, da ni v njih iv ničesar o sodobnejših oblikah in metodah dela, o samostojnem učenju, o vodenju prostega časa. Prav v tem je eden ključnih problemov usposoblje-
lodnevna osnovna šola ima prednost pred poldnevno šolo prav zato, ker je v njej namenjeno več pozornosti vzgoji. Pojmov vzgoja irv izobraževanje pa v resnici sploh ne bi smeli ločiti — ne le v »smernicah«, temveč tudi v praksi. Vemo, da dajejo naše osnovne šole večji poudarek izobraževanju, pridobivanju znanja, ki pa je, žal, vse preveč faktografsko, besedno. Naša šola (ki ni edina V Sloveniji!), namenja veliko pozornosti druž-benokoristnemu in proizvodnemu delu. Takole pravimo: če bomo učence pripravili na delo, jim privzgojili delovne navade, bodo kasneje tudi v usmerjenem izobraževanju sposobni opravljati svoje naloge. Na naši šoli opravi učenec več kot 80 ur proizvodnega in družbenokoristnega dela na leto — tudi med poletnimi ali zimskimi počitnicami, včasih pa tudi ob sobotah.
Marjan Jemec: Težava je v tem, da v bližini naše šole ni večjih delovnih organizacij, kljub temu pa imamo razveseljivo veliko zunanjih sodelavcev mentorjev. Ti so povečini naši nekdanji učenci, ki so zdaj učenci srednjih šol ali študenti. Zelo radi prihajajo na šolo, vodijo interesne dejavnosti in družbeno-koristno ali proizvodno delo. Dobro sodelujemo tudi s KŽK Kranj in s kmetijsko zadrugo Radovljica, ki nam je dala veliko njivo. Letos smo pobrali z nje prve pridelke.
Anton Dežman: Proizvodno-tehnično področje se je na naši šoli razvijalo čisto spontano. Pred sedmimi leti smo razmišljali, kako naj se lotimo tega področja, saj takrat delovne organizacije še niso toliko sodelovale s šolami, kot sodelujejo zdaj. Del proizvodnega dela smo organizirali pred petimi leti — v sodelovanju ž enim od obrtnikov na Bledu. Zanj smo že takrat sestavljali in montirali nekatere plastične izdelke, zdaj pa že nekaj časa sestavljamo zanj Ru-
nosti mladih učiteljev za delo v celodnevni osnovni šoli. Drugi pa je v že omenjeni motivaciji mladih za ta poklic. Pravijo, da se za pedagoški poklic odločajo mladi, ki nimajo večjih želja — in t,o je deloma res. In če ob tem pogledamo, kako družba nagrajuje delo v pedagoškem poklicu — kakršen je učiteljev osebni dohodek, potem ni Vredno izgubljati besed. Naj omenim le še proračunski sistem financiranja, ki omogoča, da dobivajo šole, ki ne izvajajo nobenega dodatnega programa ali pa zelo malo tega, prav toliko ali skoraj toliko denarja kot tiste,, ki izvajajo zelo bogat program. Ob vsem tem ni težko ugotoviti, da so pedagoški delavci za manj dela lahko bolje nagrajeni — saj jim ostane več za izplačilo osebnih dohodkov kot tam, kjer namenjajo denar za druge dejavnosti.
bikove kocke in kače. V občini nastaja tudi samoupavni spe
9 Te dejavnosti so, vsaj na vaši šoli predvsem vzgojne...
Anton Dežman:	Prav na
vzgojni del vzgojno-izob/aže-valnega procesa v raznih analizah prevečkrat pozabljamo. Ce-
30 razum, s katerim bomo uredili kovinarsko dejavnost na naši šoli. Delovne organizacije, ki bi podpisale ta sporazum, bi sofinancirale kovinarsko delavnico na naši šoli, nakupile orodjč in nam priskrbele mentorje, mi pa bi organizirali prdizvodno delo naših učencev v tej delavnici. Morda nam bo kdo očital, da navajamo učence na tako imenovano pri-dobitništvo. Vendar naše življenje je nekoliko drugačno kot je bilo pred leti, zato moramo tudi učence usposobiti za delo, privzgojiti jim moramo delovne navade in zmožnost, da zdrže pri delu dlje kot nekaj šolskih ur. Za delo morajo biti seveda nagrajeni. Ves denar, ki ga dobijo učenci za to ali ono delo, namenimo za dejavnost pionirske zadruge in učencev. Tako imajo učenci povsem brezplačno zi msko šolo v naravi, za poletno pa jim vsaj za polovico ni treba prispevati. S tem denarjem kupujemo tudi učno tehnologijo, kmetijske stroje, uredili smo si igrišča in drugo. Tudi igrala, igrače in družabne igre smo nakupili iz tega denarja. Zato tega ni mogoče imenovati pridobitništvo, pač pa vzgoja za dobro gospodarjenje. Čedalje več stvari v naši družbi je odvisnih od ekonomskih zakonitosti, zato je prav, da nanje navajamo tudi učence. Dejavnost pionirske zadruge in s tem družbenokoristnega dela se širi tudi na šolsko trgovino, v kateri si lahko učenci nakupijo vse šolske potrebščine in pripomočke, pa tudi material za svoje konjičke, npr. za makrameje, tapiserije, za elektrotehnične izdelke — ki jih seveda narede pri interesnih dejavnostih. Vse to so oblike delovne vzgoje, učenja za delo, tudi ekonomske vzgoje, ki jih ne ločujemo preveč od pouka, ne smejo pa potekati na račun pouka in znanja naših učencev. Nekaterim šolam to naše delo ni všeč, vendar nas to ne bo omajalo in bomo vztrajali pri naši zasnovi.
9 Vemo, da se celodnevna osnovna šola v zadnjem času, predvsem zaradi pomanjkanja denarja, ne uveljavlja tako hitro, kot se je še pred petimi leti. Poldnevne šole so krenile po drugi poti — v svoje delo uvajajo elemente celodnevnega življenja in dela.
Anton Dežman:	Nekatere
poldnevne šole imajo že toliko zunajšolskih dejavnosti, da jih, če odmislimo samostojno učenje, lahko primerjamo z marsikatero celodnevno osnovno šolo pri nas. Jasno pa je, da tudi te dejavnosti niso brezplačne. Če pravimo, da ni denarja za celodnevno šolo, bi se morali tudi vprašati, koliko dčnarja je potrebno za šole s podaljšanim bivanjem in z mnogimi interesnimi dejavnostmi in koliko za celodnevno šolo, in šele nuio primerjati. Na naši šoli menimo, da je podaljšano bivanje (in seveda interesne dejavnosti) dražje od celodnevne osnovne šole. Zato se moramo vprašati, zakaj v občinah zastajajo priprave na celodnevno osnovno šolo in ali so učiteljski kolektivi dovolj zavzeti in pripravljeni na celodnevno osnovno šolo. Trdim pa, da je celodnevna osnovna šola mnogo bolj prilagojena potrebam in željam učencev kot razne oblike podaljšanega bivanja.
Za koneo: Veliko misli je bilo povedanih v našem pogovoru na celodnevni osnovni šoli Gorenjskega odreda v Žirovnici. Morda se z nekaterimi tudi ne strinjate — oglasite se — nam ali pa v Žirovnici. Morda vas bodo prepričali, da ubirajo prave poti. Nas so — učence in njihove starše pa najbrž tudi.
JASNA TEPINA
usmerjeno
izobraževanje
USMERJANJE IN SVETOVANJE
Za pravočasno in pravilno poklicno odločitev
Pot do poklicne odločitve je za posamezne učence različna. Praviloma naj bi jo utirali postopoma — od predšolske dobe pa do končane osnovne šole. Najpogosteje pa se učenci prav na hitro odločajo za poklic po končani osnovni šoli, ne da bi znali pravilno oceniti, kaj jih zanima in za kaj so sposobni. Pri tem je treba seveda upoštevati tudi družbene potrebe. Pravilna poklicna odločitev je še posebno pomembna zdaj, ko se paleta poklicev nenehno spreminja in širi zaradi vse hitrejšega razvoja vseh dejavnosti. Izbira poklica povzroča veliko glavobolov učencem in staršem, učiteljem, svetovalcem, skratka vsem, ki se ukvarjajo z izobraževanjem. Naj povemo, da se je lani odločalo za poklic ali vpisalo v prvi letnik usmerjenega izobraževanja iz vseh slovenskih regij 28.042 učencev (14.707 moških in 13.335 žensk). Da se'ne bi ponavljale napake in nepravilnosti pri poklicnih odločitvah, namenjajo ustrezne strokovne službe temu področju veliko pozornosti in načrtujejo vse dejavnosti za usmerjanje in izvajanje vpisa novincev v usmerjeno izobraževanje. O teh vprašanjih za leto 1983-84 je pozorno razpravljal tudi koordinacijski odbor za poklicno usmerjanje in usmerjanje vpisa pri Izobraževalni skupnosti Slovenije. Člani odbora so v razpravi poudarili, naj bi bil razpis hkrati »instrument usmerjanja«; v njem naj bi bile poleg možnosti za vpis v posamezne izobraževalne programe — na kratko prikazane tudi možnosti za napredovanje v vseh smereh. Le tako bodo učenci in starši, pa tudi učitelji in delovne organizacije, ustrezno in pravočasno poučeni. Če se bodo učenci dovolj zgodaj odločali za poklic, se najbrž ne bodo ponavljale nekatere nepravilnosti, kot na primer, da bo za posamezni program preveč (ali premalo) učencev, ki izpolnjujejo pogoje za vpis.
Razpravljavci so poudarili, naj bi posebne izobraževalne skupnosti znova preverile izobraževalne programe in pogoje, ki jih morajo izpolnjevati kandidati za vpis. Zavzeli so se za to, da naj bi
bila višina pozitivne ocene le eden izmed elementov za usmerjanje in svetovanje, ne pa formalni pogoj za vpis. Ko so v razpravi ugotavljali lanske nepravilnosti pri usmerjanju, so opozorili tudi na to, da se nekatere šole, ki so dobile premalo prijav za vpis, niso vključile v preusmerjanje učencev, temveč so čakale, »da se napolnijo«. In tudi to je res, da nekatere sr#dnje šole še zmeraj ne vedo, za kakšen program in smer izobražujejo (!), kar gotovo ne pripomore k dobremu obveščanju učencev in staršev.
Dogovorili so se, da je treba usklajevalni postopek glede predvidenega obsega vpisa v prvi letnik usmerjenega izobraževanja in razmestitve šol za leto 1983-84 končati do 10. februarja prihodnjega leta. Le tako bodo lahko oblikovali razpis, ki bo hkrati pomembna usmerjevalna informacija za učence, starše, šole in delovne organizacije.
V razpravi so posebej opozorili na to, da namenjamo premalo pozornost izobraževanju odraslih, da so delavci premalo seznanjeni in hkrati premalo motivirani (kasneje pa tudi neustrezno nagrajevani) za izobraževanje ob delu. Da je to res, potrjuje podatek, da se je lani vpisalo v'naši republiki v srednje izobraževanje, ob delu le 2.500 delavcev. Razpravljavci so menili, da bi bilo treba storiti več za vzgojo delavcev za izobraževanje ob delu in za permanentno izobraževanje. Spodbudo za to, so menili v razpravi, naj bi dali Gospodarske zbornice Slovenije in Skupnost za zaposlovanje v povezavi z ustreznimi občinskimi organi.
Na seji smo izvedeli, da bo 23. povembra v Ljubljani enodnevni posvet na temo Usmerjeno izobraževanje v organizacijah združenega dela, ki se ga bo udeležilo 120 zainteresiranih predstavnikov. Posvet bo skušal odgovoriti na nekatera vprašanja usmerjenega izobraževanja in poiskati čim ustreznejše rešitve za prihodnost.
TEA DOMINKO
Pouk seje začel: tudi v Novem mestu so se končno odprla vrata Šolskega centra usmerjenega izobraževanja Šmihel, ki je sprejel učence z enoletno zamudo. V to stavbo so se preselile vse srednje šole tehnične usmeritve in zdravstvena šola, pouka pa se lahko udeleži 1800 učencev v eni izmeni, saj je v njem kar 12.000 kvadratnih metrov uporabnih površin.
Center je sodobno opremljen in v bližini doma za učence. Zgradil ga je novomeški gradbeni sektor SGP Pionir, ki gradi zdaj tudi delavnice, te morajo biti končane do konca leta 1982. V drugem obdobju graditve, za katero pa denar še ni zbran, je predvideno, da bodo dogradili še en del telovadnice in uredili športna igrišča.
Delavnice bodo stale 85 milijonov dinarjev; polovica denarja zanje je prispevalo združeno delo, drugo pa so zbrali s samoprispevkom in iz deleža denarja Izobraževalne skupnosti Slovenije.
(Foto in besedilo: Goran Rovan)
PO PRVEM LETU USMERJENEGA IZOBRAŽEVANJA
Skrb za vsef ne samo za nadarjene
Republiški svet za vzgojo in izobraževanje o aktualnih vprašanjih
H
Do kod smo prišli pri uresničevanju usmerjenega izobraževanja, o čem se moramo natančneje dogovoriti in kam usmeriti v prihodnje glavng prizadevanja? Ta vprašanja so bila v ospredju na seji Republiškega sveta za vzgojdin izobraževanje, ki je 13. 10. 1982 razpravljal o poročilih o uresničevanju zakona o usmerjenem izobraževanju, o odprtem pismu nekaterih znanstvenih, pedagoških iri drugih javnih delavcev o reformi ter o izhodiščih
Po že sprejetih stališčih in letošnjih izkušnjah lahko trdimo, da je nagrajevanje učencev za opravljeno delo mogoče, smotrno in potrebno. Vsako delo lahko ovrednotimo in ga nato primerno nagradimo. Seveda pa je to mogoče samo v delovni organizaciji, kjer delo poteka, kot vrednotimo in nagrajujemo delo zaposlenih. Nagrade pa naj gredo v sklade, s katerimi bodo razpolagale razredne skupnosti, ki bodo dobile tako tudi gmotno
^ .
Mimogrede nastane na tisoče voltov (Foto: M. Novšak)
republiške konference SZDL za sklic sekcije, ki bo razpravljala o preobrazbi vzgoje in izobraževanja.
'V sedanjem trenutku reforme moramo nameniti glavno pozornost prednostnim vprašanjem. Poročila Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, Izobraževalne skupnosti Slovenije in Gospodarske zbornice Slovenije dajejo dovolj celotno podobo o dosedanjem poteku in uspešnosti re:~ forme. Razprava o teh poročilih, ki poteka v družbeno-poli-tičnih organizacijah ter delegatskih skupščinah in bo sklenjena na prihodnjem zasedanju slovenske skupščine, bo opredelila tudi prednostna vprašanja in naloge za prihodnje obdobje.
Nekateri se še vedno sprašujejo, ali nagrajevati učence na proizvodnem delu in delovni praksi ali ne, kakšna naj bo višina nagrade, ali spodbujati nagrajevanje posameznika ali pa naj gredo nagrade v sklade razrednih skupnosti, s katkerimi bodo samoupravno razpolagali učenci.
podlago za samoupravno delovanje. O teh vprašanjih naj se šole dogovarjajo z organizacijami združenega dela, v katerih so učenci na proizvodnem delu in delovni praksi. Skupaj bodo najlažje poiskali rešitev, ki jo v določenih okoliščinah najbolj primerna.
Že zdaj pa moramo misliti tudi na proizvodno prakso po končanem šolanju. Ob sedanji programski zasnovanosti srednjega usmerjenega izobraževanja bo uvajanje v delo, v konkretne naloge in opravila zahtevalo več, priprav in načrtnega dela v delovnih organizacijah.
Medtem ko nekateri kritiki reforme posebej naglašajo le skrb za nadarjene učence, moramo v resnici nameniti enako skrb vsem učencem, ne le povprečnim in nadarjenim, ampak tudi manj uspešnim. Ko govorimo o nadarjenosti, moramo pravzaprav opredeliti tudi, za kaj je kdo nadarjen. Samo tako stvarno ocenimo sposobnosti učencev in predvidimo, v kateri usmeritvi ima kdo boljše razvojne možno-
sti. Kadar sta učenčeva nadarjenost in zanimanje usmerjena v določeno področje dela, ima učenec boljšje razvojne možnosti v programih take usmeritve, kot pa v takih splošnih programih, kakršne je imela dosedanja gimnazija.
Tudi ko govorimo o »boljših« in »slabših« šolah, smo pri ocenjevanju radi površni. Ali so najboljše tiste šole, ki imajo najboljšo sestavo učencev, ali tiste, kjer je delo učiteljskega zbora na visoki pedagoški ravni? Iz. izkušenj vemo, da na marsikateri šoli z zelo dobro sestavo učencev vzgojno-izobraževalno delo ni bilo na kdo ve kako visoki ravni.' Po drugi strani pa imamo strokovne šole, ki v svojih razmerah dosegajo nadpovprečne učne in vzgojne uspehe. Nauk iz tega: »Boljše« šole ne nastanejo na temelju zakona ali statuta in lepega naziva, marveč z dolgoletnim trdim delom učiteljev, s katerim si postopno pridobijo ugled v svojem okolju. Temu notranjemu napredku srednjih šol, sodobni organiziranosti učnega procesa in kakovosti vzgojno-izobraževalnega dela bomo v prihodnje namenili več skrbi. Tako ne bo šol, v katerih učenci he bi imeli odprtih ugodnih razvojnih možnosti.
Pri razpravi o teh vprašanjih so se tudi na seji sveta za vzgojo in izobraževanje spet vprašali: ali šole, ki pripravljajo učitelje in
vzgojitelje, dovolj usposablj 1
|
za reformirano šolo? Koliko * ■ danja pedagoška služba
»služi« potrebam vzgojno-! braževalnih organizacij in u(i, P Ijev? Ali je ozračje v zbornM1l
naklonjeno reformi in novim ;ju zvojnim perspektivam p5 lct mezne šole? Kako je mogoče: kljub dosti izčrpnim infortri jam ponekod učitelji ne zO : odgovoriti na vprašanja starše al usmerjenem izobraževanju al> |li jim dajejo celo napačne odgo re?	:t:
-	Odprto je navsezadnje • načelno vprašanje: kdo zaost®1
—	pedagoška teorija za pral1 ali pedagoška praksa za pedal ško teorijo? O tem bo republi, svet za vzgojo in izobraževanj v prihodnje še razpravljal. Usn>e jeno izobraževanje odpira mreč veliko novih vprašanj,! katera bi morala pedagoška a J rija dati prave odgovore. T*
teorija, približana vzgojni pral
u:---------■- —	• es1
bi pomagala učiteljem pri ure... čevanju zahtevnih reform'1 ciljev in nalog. Res pa je tudi, ! gre marsikdaj vzgojno-izobraj valna praksa mimo novejs| spoznanj pedagogike, andraS gike, psihologije in še kat<* znanosti, ker jih učitelji ne p1 najo ali pa jih ne znajo ustv jafno uporabljati pri svoj‘ delu. Tudi o tem bo treba še f‘ pravi j ati.
J. V.
's:
te
'Orr
N
lati
lrec
a;
)rej
•tin
lab aj: a p
'OV;
'ou 0, c >či
ahk
P,
‘Po:
Zgovorni podatki
N, eta ‘lev — ah
Kako so napredovali in uspeli učenci prvega letnika usmerjenega izobraževanja
Informacija o učnem uspehu učencev prvega letnika ^srednjega usmerjenega izobraževanja ob koncu šolskega leta 1981-82, ki jo je pripravil Zavod SRS za šolstvo, nam po svoje osvetljuje, kako so učitelji in učenci prebrodili prvo leto usmerjenega izobraževanja.
Učna uspešnost učencev prvega letnika se je. ob koncu leta, po popravnih izpitih, povečala na 87 odstotkov (lani v prvem letniku je bila 88,6 odstotka). Če razčlenimo podatke po usmeritvah in posebnih izobraževalnih skupnostih, pridejo na vrh lestvice naravoslovno-matema-tična usmeritev (98,2 odstotka), gozdarstvo (93,9), pedagoška usmeritev (93,5), zdravstveno varstvo (92,1) in družboslovje (90,6 odstotka). Na dnu lestvice samevajo šole, ki sodijo v posebno izobraževalno skupnost za usnjarsko predelovalno industrijo (samo 66 odstotkov pozitivnih). Pri drugih usmeritvah dosega uspeh več kot 80 odstotkov (elektro stroka npr. 82 odstotkov, gostinstvo in turizem 83,8 odstotka itd.).
Zgovorni so podatki o tem, kako so nihali učni uspehi med
šolskim letom od enega do drugega ocenjevalnega obdobja. V naravoslovno-matematični usmeritvi je nihanje majhno: učna uspešnost se je gibala po ocenjevalnih obdobjih med 86 in . 92 odstotki. V pedagoški usmeritvi je razpon večji: odstotki pozitivnih se gibljejo med 70,8 in 84 odstotki ob koncu leta; popravni izpiti so učno uspešnost še precej povečali.
Tudi na dnu lestvice, v usnjarsko predelovalni usmeritvi, je nihanje občutno in se giblje med 37 in 54,3 odstotka. Statistični podatki kažejo, da v mnogih srednjih šolah najbolj »privijejo« učence ob tretji redovalni konferenci. Tedaj jfe bilo v petih usmeritvah manj kot polovica' učencev pozitivnih — zato je pravo pedagoško čudo, da so se uspehi v kratkem ocenjevalnem obdobju pred koncem šolskega leta tako lepo popravili. Podobne misli se vsiljujejo, če primerjamo v nekaterih usmeritvah učne uspehe pred popravinimi izpiti in po njih. Medtem ko se je učna uspešnost v mnogih usmeritvah po poravnih izpitih zvišala le za 5 do 10 odstotkov, se je v šolah posebne izobraževalne skupnosti tiska in papirja zvišala
kar za 21,4 odstotka. Nekatere šole imajo očitno svojevrstno »strategijo« pri ocenjevanju, pri privijanju in popuščanju ocenjevalnega »primeža« med šolskim letom. V nekaterih srednjih šolah je to že kar ustaljena navada. Iz teh podatkov torej težko potegnemo trdnejše zaključke o večji ali manjši uspešnosti izobraževanja.
Da bi se izognili napačnim zaključkom pri razlagi statističnih podatkov o učni uspešnosti, moramo dodati še to: če je bilo na koncu šolskega leta v splošnem v prvem letniku 13 odstotkov neuspešnih, v usnjarsko predelovalni usmeritvi pa kar 34 odstotkov. to še ne pomeni, da je toliko učencev »padlo« in bo moralo ponavljati razred ali odstopiti od nadaljnjega izobraževanja. Tudi v srednji šoli po novem lahko napredujejo v višji razred z negativno oceno iz tujega jezika in to v marsikaterih manj zahtevnih programih in smereh. Možna pa je tudi preusmeritev iz srednjih v skrajšane programe srednjega izobraževanja.
Tudi medsebojna primerjava učne uspešnosti med usmeritvami je relativna, ker je sestava
učencev različna že po i" uspešnosti v osnovni šoli, prejšnjem znanju, sposobnos in še čem drugem. Težko bi to' povprek hvalili ali grajali. Uči' Iji proizvodnih usmeritev pra jo: lahko tistim, ki so sprejem v šolo samo odlične in prav dol učence! Ko pa govoriš z učit( takih šol, ti povedo, da je f tudi zanje prvo leto usmerjene izobraževanja zahtevno, te? kot druga leta.
Kaj je po ugotovitvah sredni šol in pedagoške službe naj'' prispevalo k dobrim učnim usp hom v prvem letniku usmefl nega izobraževanja? Poroči Zavoda SRS za šolstvo navaja‘ prvem mestu preskrbljen* učencev z učbeniki in delovni zvezki ter vestno in zavzeto d* učiteljev. Na nekaterih šolah* prispevala tudi boljša oprem!) nost in boljša sestava učitelj kot prejšnja leta. Marsikje so bolje povezale osnovne in srp nje šole, skupne težave pa so1 sneje povezale tudi srednje šol Na uspešnost so pomemh' vplivali seveda tudi semina* aktivi, svetovanje in druge obl'| pomoči šolam, ki jih razvija P dagoška služba.
JOŽE VALENTINČIČ
&trc
0 prvem letu usmerjenega izobraževanja
taforma mora imeti
rdne strokovne in gmotne temelje
PrV0 leto reforme ni presene-
0	Srednje pedagoške šole v j^bljani. Pedagoški kolektiv je
P°Cer dobro poznal zahtevnost in čfii sebino programov skupne 'rn‘ ^ojno-izobrazbene osnove, saj ^“Veliko delavcev šole sodelo-a!° v komisijah za učne načrte, .* Pa so tudi pisci in recenzenti g°' ^nikov. Poleg tega je šola od 1974 uvajala, kot vse sred-^Pedagoške šole, začasne učne 'acrte, jih strokovno vrednotila a 0 ugotovitvah poročala Za-0(iu SR Slovenije za šolstvo. S [bi ^nirn delom je kolektiv pridobi tiste nujne temelje za dobro e'p v reformi, ki jih ne morejo at> le seminarji. Kolektiv je bil .j, lr£j motiviran za reformo in ati^to strokovno podkovan. T‘ 1anj razveseljiva pa je bila maral :r>alna spodbuda. Ne glede na res |Pa je v prvem letu uresničeva-rniift reforme kolektiv nenehno i, Sotavljal, da bi snovalci učnih ..a!^rtov in predmetnikov morali reji °lj upoštevati prakso. Začasno ra? ^janje. učnih načrtov na peda-at<°ških srednjih šolah je bilo napi'ječ nekakšen preskus prihod-\i J1« programov skupne vzgoj-jt"'izobrazbene osnove. Kolek-; r<! je ugotavljal, da je: obseg Clle snovi v posameznih predetih preobširen, da ni dovolj asa za začetno ugotavljanje 'edznanja učencev osnovne jie, za utrjevanje in ocenjevale; vzgojnoizobraževaluj smotri 'vso dovolj operacionalizirani, v cnih načrtih je. premalo naka-j»na korelacija med vsebinami mmeznih predmetov, ni do-j°9 vaj za individualizacijo in '"Hlače delo; ob sedanji oprem-Nosti šole z učili je težko dosegi smotre, nekateri učbeniki so lreobsežni (za slovenski jezik, ISt>ove tehnike in proizvodnje, a zgodovino, kemijo). Vse te "bosti se sicer ob reformi zme-aj pojavijo, če le-ta ne temelji " Posplošenih izkušnjah, na po-lr?jšnjem preverjanju in če ni '■niernih gmotnih temeljev, bo "ogoče odpraviti ob tako ime-|"Vani evalvaciji programov, "udariti pa moram staro resni-da je najdražja tista šola, ki se na svojih napakah. Zato abko razumemo nerazpoloženje "deljev, če na napake opozarja-načrtovalci pa izkušenj ne 'Poštevajo.
'eč notranjega tokovnega dela!
Notranje pedagoško delo šole etako zahtevno področje, ki za-teva nenehno ustvarjalnost, da ^ "lahko izvajamo le ob temelji-b strokovno in znanstveno za-""Vanih učnih načrtih, ob pri-[f [’errii didaktični pripravi in ".'jezni izobraževalni tehnolo-,s Ji' brez improvizacij, ki zmeraj oi^°dujejo mladini in učiteljem. SJ", bi omilili te težave, smo na -a "" veliko časa posvetili načrto-ni J1"Ju in organizaciji vzgojno-^‘obraževalnega dela in večkrat tt j0kovno razčlenili rezultate ti e*a v oddelkih, pri posameznih it '"drnetih in skupinah predme-ei ^ Pospešili smo delo strokov-aktivov, kar je zagotavljalo nj '""tnejše uresničevanje učnih jv Da"rtov, meril za ocenjevanje, ,p "nPrav na pouk, priprav nalog za fj^everjanje in ocenjevanje, pri-,^rav za dopolnilni pouk itd. aL’e.kaj časa (več kot to predvide-n ^Jo učni načrti) smo namenili i« .^Javljanju in izravnavanju po-ii pjšnjega znanja pri sloven-<tern jeziku, matematiki in ilj p6"i jeziku pa tudi pri drugih Ijpo-h predmetih, kar je pogoj za j ž°ber začetek in za individuali-■0 cj C1j° pouka. Prav individualiza-I jp* pouka je najbolj motilo fll, '"dno veliko'učencev v razredu hi jjojprečno 35) in težave, ki smo u' P žemavedli. Posebno pozor-li'pSt srno namenili metodam i J J ja in seznanjanju učencev z pcmi učenja (pri razrednih urah
1	Pfi vsakem predmetu). Veliko
časa smo proučevali razmere, v katerih se učijo učenci in njihovo kulturno in socialno okolje. Razčlenili smo kulturne navade in okolje učencev, razčlenjujemo pa tudi učne navade. Skupaj s šolsko zdravstveno službo smo spremljali zdravstveno stanje učencev, načrtovali smo preventivne in kurativne ukrepe. Rezultate teh analiz smo uporabili tako pri načrtovanju organizacije dela v šoli, pri načrtovanju vsebin roditeljskih sestankov, oddelčnih konferenc, razrednih in mladinskih ur; pri načrtovanju vsebin kulturnih in naravoslovnih in športnih dni, prostovoljnih dejavnosti, predavanj za učiteljski zbor; pri načrtovanju šolske prehrane, organizaciji pouka in urnika; pri načrtovanju nabave literature in drugih dejavnosti. Naredili smo tudi analizo o socialnem stanju učencev, ki je podlaga za delo razrednikov, svetovalne službe, za štipendiranje, za delo šolske skupnosti učencev, družbeno-političnih organizacij in društev na šoli.
Vse navedene analize omenjam zato, da bi poudaril, kako nujno je notranje strokovno delo v šoli, brez katerega ne more uspeti še tako dobro zasnovana reforma. Tako delo je še posebno potrebno takrat, ko se pojavljajo težave pri izpeljavi re-
formnih zahtev, ki se pojavijo že v prvem letu, še posebej pa v drugem letu reforme. Brez strokovnega dela v šolah si ni mogoče zamišljati niti pouka niti usmerjanja in preusmerjanja, vključevanja učencev v dejavnosti šole in vključevanja zunanjih dejavnikov v program. Tako strokovno delo je v šoli, ki vzgaja . prihodnje pedagoške delavce nujno. Zal pa za te dejavnosti ni dovolj ne časa ne strokovnjakov in ne gmotnih sredstev. V šolah smo namreč preobremenjeni z raznimi bolj ali manj nujnimi opravili, ki jih zahtevajo zunanji dejavniki. Samo v zadnjem šolskem letu smo morali sestaviti vsaj 30 različnih poročil in informacij, za katere smo porabili ogromno časa. V prvem letu smo bili zelo zaposleni s pripravo samoupravnih aktov, ki jih je bilo treba uskladiti z novim zakonom o usmerjenem izobraževanju. Morali smo začeti obnavljati učilnice za naravoslovno skupino predmetov, se pripravljati na verifikacijo šole, registrirati dejavnost in novo ime na sodišču, organizirati proizvodno delo, informativne dneve, povečati de^ javnost pri usmerjanju, vpisu in preusmerjanju,	zagotoviti
nakup, razdelitev in organizacijo zaloge učbenikov za vse učence. Še bi lahko naštevali. Vsa ta dela
pa je opravilo enako število delavcev kot pred reformo. Ob vseh težavah so nas najbolj ovirala gmotna vprašanja, zlasti močno zaostajanje osebnih dohodkov učiteljev tako v primerjavi z gospodarstvom, pa tudi v primerjavi s tehniškimi šolami.
Uspele novosti, pa tudi nove skrbf
Med uspelimi novostmi v prvem letu naj omenim organizacijo proizvodnega dela v sodobno urejenem Saturnusu, enotno akcijo skupnega nakupa učbenikov, dobro sodelovanje šole pri organizaciji predmeta osnov tehnike in proizvodnje v Šolskem centru Litostroj, posodobitev možnosti za puk naravoslovnih predmetov, uvedbo kulturnih in naravoslovnih dni, ki pa so terjali veliko priprav in več denarja, kot ga je bilo za to namenjeno. Počasi se zboljšuje tudi usmerjanje učencev v pedagoške programe. Postopoma namreč prodira spoznanje, da je učiteljski poklic zahteven, specifičen in družbeno zelo odgovoren, da ga ne more'opravljati kdorkoli. Prav ob ' tej zadnji trditvi pa ostaja še veliko nerešenih vpra* šanj. Eno takih so neizdelana ali premalo opredeljena merila za vpis v pedagoški program in
smeri znotraj njega. Premalo je izdelan tudi sistem financiranja, ki ne upošteva specifičnega programa pedagoških srednjih šol, kar je eden od razlogov za tako velike razlike v dohodkih med različnimi šolami (kljub enakemu programu skupne vzgoj-no-izobrazbene osnove). Nerešeno ostaja vprašanje programskih zasnov za vse vrste pedagoških profilov kadrov. Programska zasnova namreč spet spreminja dosedanje smeri v srednjem usmerjenem pedagoškem izobraževanju, čeprav nam smeri za razredni pouk, naravoslovno matematično smer in družbo-slovno-jezikpvno smer dajejo zelo dobre rezultate usmerjanja maturantov v višje in visoke šole ter fakultete ustreznih pedagoških smeri. Več kot 90 odstotkov naših maturantov se odloča za to pot. V osnutkih in predlogih programskih zasnov je predvideno usposabljanje učiteljev v posebnih izobraževalnih skupnostih, kar naj bi sicer okrepilo odgovornost za usposabljanje učiteljskega naraščaja, vendar pa bi tak ukrep povzročil neenotnost izobraževanja učiteljev. V okviru posebne izobraževalne skupnosti za pedagoško usmeritev pa naj bi programske zasnove predvidele le programe za vzgojitelja, učitelja razrednega pouka, učitelja telesne vzgoje in specialnih peda-
gogov. Kako usposabljati učitelja za različne predmete in ravni dela in kakšnega učitelja potrebujemo, ostaja torej ponovno odprto vprašanje, na katero naj bi odgovorila javna razprava o programskih zasnovah. Ne sme se namreč ponoviti praksa prejšnjih let, ko je učiteljev zelo primanjkovalo. Še bolj neugodno bi bilo ponovno reformirati srednje programe. Nenehnih eksperimentov na tem področju si ne smemo privoščiti.
Prvo reformno leto je bilo na naši šoli dovolj uspešno. Učni rezultati so dobri, saj je to leto bil skupni šolski uspeh 96,85 %, lani 95,8%, predlani pa 94,16%. V prvih letnikih je bil uspeh 96,65 %, lani za odstotek slabši, predlani pa za dva odstotka slabši. Seveda po teh podatkih še ni mogoče sklepati, ali je reforma uspela ali ne.
Pripravljenosti za dobro pedagoško delo v kolektivu ne manjka — to dokazujejo dosežki. Ne smemo pa dovoliti, da bi v nadaljevanju reforme zmanjšali učne in vzgojne uspehe zaradi materialne stiske ali improvizacij v zvezi z učnimi načrti in programskimi zasnovami. Jasne perspektive so pogoj za dobro delo učiteljev, ki so temelj reforme, pa če to priznamo ali ne.
JURE GARTNER
Dobro in slabo v usmerjenem izobraževanju
Srednja tehniška šola v Celju izobražuje učence v petih usmeritvah, in sicer v kovinsko-prede-lovalni, gradbeni, kemijski, elektrotehniški in naravoslovno-ma-tematični. Naravošlovno-mate-matična smer se je v letošnjem šolskem letu preselila k nam z gimnazije.
V	šolskem letu 1982-83 obiskuje šolo 2000 učencev v 69 oddelkih, ob delu se izobražuje 150 slušateljev, rednih in izrednih študentov je okrog 400 (gradbene, strojne, elektro in kemijske smeri). Zaposlenih učiteljev je 115, vseh članov ZKS je 88.
Ob koncu tega srednjeročnega obdobja bo obiskovalo šolo v 80 oddelkih 2400 učencev, 200 slušateljev ob delu in približno 400 rednih in izrednih študentov. Poučevalo jih bo dkrog 140 učiteljev.
Posebno pozornost smo namenili pripravam za uvajanje usmerjenega izobraževanja v prve letnike vseh usmeritev.
V	primerjavi š prejšnjimi leti so učni uspehi boljši. Le v nekaterih oddelkih je precejšen odstotek negatjvnih ocen. Vzroki so v tem, da so v teh oddelkih zbrani manj sposobni učenci, ki ne zmorejo obširne snovi. Ugotavljamo pa tudi, da imajo slabe ocene predvsem tisti učenci, ki niso motivirani;
Ocenjevanje je razdeljeno na tri težavnostne stopnje, izdelan je minimalni program, po katerem ocenjujemo manj zmogljjve učence. Pričakujemo, da bolj nadarjeni dopolnjujejo pouk z domačim delom. Veliko možnosti za take zaposlitve jim dajejo delovni zvezki. Delo pri pouku individualiziramo tako, da od zmogljivejših učencev pričakujemo odgovore na zahtevnejša vprašanja, od manj nadarjenih pa le osnovno znanje.
Znanje preverjamo ustno in s pisnimi izdelki. S kontrolnimi nalogami učitelj predvsem ugotavlja, ali so učenci snov dojeli.
Učenci so pri vzgojno-izobra-ževalnem delu dejavni, metode dela pa so takšne, da se učencem čimbolj približamo — individualiziramo pouk; učenci so soustvarjalci pouka in ocenjevanja.
Pri vsaki učni snovi ustrezno povezujemo vzgojo in izobraževanje. Če zasledujemo učne smotre, navajamo učence ' na
redno delo, objektivnost, razvijamo idejnost pri pouku in pravilen'odnos do dela, je naše delo vedno tudi vzgojno.
Pozitivni elementi preobrazbe so predvsem individualizacija, zavest, da si lahko vsak učenec pridobi poklic po svojih sposobnostih in da se lahko med letom preusmeri.
Dobre učne uspehe smo dosegli predvsem z novim načinom dela, individualizacijo, motiviranjem učencev in dopolnilnim delom. Aktivne oddelčne skupnosti so organizirale medsebojno pomoč.
Usmerjanju in preusmerjanju učencev smo med šolskim letom namenili veliko pozornosti. Pri tem smo imeli veliko težav pri preusmerjanju deklet.
Preteklo šolsko leto, v katerem smo namenili največ pozornosti usmerjenemu izobraževanju, smo ugotovili, da smo se pravilno organizirali. Usmerjeno izobraževanje zahteva drugačno organizacijo vzgojno-izobraže-valne organizacije in drugačen način dela.
Nekateri praktični vidiki, ki ovirajo ali spodbujajo kakovostno uvajanje usmerjenega izobraževanja:
Vpis učencev
Preveč učencev v oddelku (30—36) ovira kakovostno izva-
janje individualizacije in diferenciacije pouka. Pri omejitvi vpisa se vpisujejo tudi učenci, ki nimajo motiva in stimulacije.
Namere učencev
Učenci pri vpisu v posamezen program izrazijo tudi željo po izobraževanju v določeni smeri. Izkušnje kažejo, kako prav je, da se učenci vpišejo v program.
Delo s starši in učenci
Starše smo z idejo in vsebino usmerjenega izobraževanja seznanili na informativnem dnevu in še na treh roditeljskih Sestankih, učence pa na informativnem dnevu, pri mladinskih urah in družbenopolitičnem izobraževanju. Večina staršev in učencev dobro spremlja usmerjeno izobraževanje.
Starše in učence bega polemika v množičnih občilih, ki bi si morala prizadevati za uveljavitev usmerjenega izobraževanja.
Učitelji
Večina učiteljev sprejema reformo, je pa tudi nekaj takih, ki ne sprejemajo novega načina dela. Usmerjeno izobraževanje zahteva reformiranega učitelja.
Slabe strani: učitelji, ki prihajajo s seminarjev, ugotavljajo, da na drugih šolah delajo še po sta-
usmerjeho akcijo bi morali doseči premike in možnosti prehajanja učencev na.5. stopnjo zahtevnosti.
— Problem negativnih ocen iz tujega jezika pri morebitnem kasnejšem prehajanju učencev na 5. stopnjo zahtevnosti.
Predlagamo, naj bi bilo mogoče uvesti spremenjene skrajšane programe v drugem letniku usmerjenega izobraževanja za tiste učence, ki niso uspešni v prvem letniku srednjega programa.
Ponavljanje razreda je samo izjemen primer, če vsi dejavniki pri usmerjanju učencev opravijo svoje delo.
— Ocena pri proizvodni in delovni praksi je izredno pomembna za usmerjanje učencev.
podporo nadaljevati za druge letnike; tu zamujamo, kar je velika škoda.
Popravni in dopolnilni izpiti ne dajejo dobrih rezultatov in so za učitelje velika obremenitev.
Na začetku šolskega leta zbirajo najrazličnejše inštitucije in družbeno-politične organizacije podatke o učencih. Vsi ti podatki se zelo malo razlikujejo, šolam pa povzročajo veliko nepotrebnega dela. Predlagamo, da se podatki o učencih opredelijo na enem obrazcu, ki naj bi ga pa potem poslali na isti naslov v banko podatkov, od koder lahko dobijo podatke vsi, ki to želijo.
Vzgojno-izobraževalni programi imajo manj ur strokovnih predmetov. Vprašanje je, ali ne bodo učenci premalo strokovno
Preusmerjanje in usmerjanje učencev
V šolskem letu 1981/82 smo vpisali :
Učencev
Št. Načrt	Uresničitev
odd. SKR IV. V. SKR IV. V.
Nova serija osciloskopov, ki jih je. izdelala Iskra(Foto: M. Novšak)
Kovinsko-predelovalna usmeritev	9
Gradbena usmeritev	b
Elektrotehniška usmeritev 3 Kemijska usmeritev	3
Skupaj
21
Podatki, navedeni v preglednici, kažejo, da ni bilo bistvenih razlik med predvidenim številom oddelkov in tem, ki se je izoblikovalo po končanem vpisu. Za vsakega učenca smo vodili dokumentacijo, iz katere so razvidni vsi podatki, potrebni za preusmerjanje učencev.
Za prehod učencev v programe pete stopnje zahtevnosti so bili postavljeni pogoji: Učenci
so morali dobiti iz posameznih predmetov oceno 3. Ugotovili smo, da so bili selekcijski predmeti velika spodbuda za dober učni uspeh.
Slabe strani:
— Starši in učenci vztrajajo pri izobraževanju v določeni smeri.
— Velik problem so dekleta.
— Prevelika delitev na moške in ženske poklice. Z bolj določno
— Nekaj mest v oddelku bi morali prihraniti za učence, ki jih bomo preusmerili med letom.
Skrajšan program
Izredno zahtevno delo. Učitelji za tako delo niso usposobljeni. Slaba stran: prezahteven program.
Razmisliti bo treba o prehodnosti iz skrajšanega programa v srednjega in obrnjeno — zaradi različnih vsebin.
Učbeniki
V glavnem dobra in uspešno izvedena akcija.
Slaba stran: slaba tehnična opremljenost, dodatna obremenitev šol.
Akcijo z učbeniki bi morali z enako zavzetostjo in družbeno
podkovani tako pri teoretičnem kot pri praktičnem znanju.
Mislim, da je to najbolj kritična točka, ki jo je treba rešiti.
Res pa je tudi to, da naši delavci, občani, starši in drugi premalo vedo o bistvu reforme, zato jo nekateri že vnaprej odklanjajo-.
Sole bi morale tudi bolj ustvarjalno sodelovati pri oblikovanju programov v visokem šolstvu.
Menim, da moramo kakovostno rešiti celotno problematiko usmerjenega izobraževanja v velikih središčih, kot sta Ljubljana in Maribor, kajti tako bomo hitreje in uspešneje uvajali usmerjeno izobraževanje tudi v drugih krajih Slovenije.
JOŽE GERŠAK
ir?
V Jugoslaviji igra šah okrog 25(k tisoč šolarjev, vključenih v šahovske krožke na šolah in v sekcije pri šahovskih društvih. Prva je že takoj po osvoboditvi uvrstila šah med svobodne dejavnosti osnovnošolcev Slovenija, več kot tridesetletna tradicija pionirskega šaha pa potrjuje, da -je to zares prikladna interesna dejavnost šolarjev. Učenci jo lahko gojijo na vsaki šoli in celo na najbolj odročnih podružničnih šolah. Za začetek je dovolj že spodbuda in želja učencev po šahu, mentor (učitelj ali šahist iz okolja) in nekaj šahovnic, brez omembe vrednih »naložb« pa si je mogoče priskrbeti tudi demonstracijsko tablo (ki jo lahko izdelajo učenci sami), mentor pa mora seveda poskrbeti vsaj za elementarni šahovski priročnik za začetnike. V lanskem šolskem letu smo imeli v Sloveniji že blizu 600 šahovskih krožkov na osnovnih šolah, vanje pa je bilo vključenih več kot 10 odstotkov učencev. Najbrž pa tudi te številke še niso najustreznejše, saj se je posebno število šahistk pionirk zadnja leta nekoliko zmanjšalo; to je treba seveda popraviti in ta naloga čaka predvsem mentorje.
Da bi pregledali razvoj šahovskega gibanja mladih v Jugoslaviji in poudarili zlasti vzgojno vrednost šaha pri oblikovanju mlade osebnosti, so. šahovske zveze Slovenije, Srbije in Hrvaške s svojimi centri za napredek šaha skupaj s Pedagoško akademijo v Mariboru 7. in 8. oktobra pripravile v Mariboru prvi jugoslovanski posvet o pionirskem šahu. Na srečanje sicer ni prišlo toliko udeležencev, kot so jih pričakovali (okrog 100), toda zbrani šahovski izvedenci, pedagogi in mentorji šahovskih krožkov na šolah in v društvih so poglobljeno obdelali program posvetovanja in izmenjali izkušnje o strokovnih, organizacijskih, predvsem pa o vzgojnih vidikih šahovskega delovanja mladih v svobodnih dejavnostih v življenju in delu osnovne šole (ne samo celodnevne).
Posvet je torej odločilno posegel tudi v probleme otrokovega prostega časa v krajevni skupnosti in soseski. Udeležence posvetovanja je zanimalo organiziranje šahovskih tekmovanj za mlade od medšolske prek občinske do republiške in zvezne ravni, proučiti so morali organizacijo šahovskih tečajev za otroke, na drugi strani pa načrtno usposabljanje šahovskih mentorjev, spregovorili so o šahovski literaturi idr. Univerzitetna knjižnica v Mariboru se je pridružila posvetu z izbrano razstavo šahovskih knjig iz svoje znamenite zbirke (ki se ponaša tudi z zapuščino dr. Milana Vidmarja).
Šahovska igra, ki je pomembna za razvijanje mišljenja, družabnosti, trdne osebnostne discipline, vztrajnosti, skupinske odgovornosti (v krožku, klubu, sekciji, društvu) in tudi širših družbenih in humanih kulturnih vrednot, je izredno dobrodošla tudi za vzgojne namene. To potrjuje tudi sporočilo, da bodo mednarodno šahovsko zvezo (F1DE) v kratkem vključili v UNESCO kot nevladno organizacijo. V Jugoslaviji je Slovenija prva zasnovala široko organizirana šahovska tekmovanja mladih, potem pa so se ji pridružile tudi druge republike in pokrajini. Center za napredek šaha pri Šahovski zvezi Slovenije je pripravil dolgoletno akcijo Šah mladini, ki obsega več dejavnosti:	izobraževanje mentorjev,
tekmovanja za najboljši šahovski krožek in kulturno prireditev — srečanje pionirjev šahistov. Akcijo dopolnjuje Pedagoška akademija v Mariboru, ki znanstveno proučuje vzgojne vrednosti šaha (prof. Mladen Tancer, ki je tudi najbolj zaslužen za pri-

Sodobna šahovska vzgoja
Zapis po 1. jugoslovanskem posvetovanju o pionirskem šahu na Pedagoški akademiji v
pravo l. jugoslovanskega posvetovanja o pionirskem šahu). Pionirska šahovska tekmovanja imajo v Sloveniji dolgo izročilo. Letos so se pionirji pomerili že dvaintridesetič v moštveni in dvajsetič v posamezni konkurenci. Šahovske akcije za šolarje imajo od leta 1974 uvedene tudi drugod po Jugoslaviji in so vključene v svobodne dejavnosti na šolah, npr. Šah šolski mladini (SR Hrvatska), Šahovska vzgoja mladih (SR Bosna in Hercegovina), v SR Srbiji imajo gibanje že osem let. V akciji Šah v šole je v lanskem šolskem letu sodelovalo stotisoč šahistov — šolarjev, v akciji Šah šolski mladini pa 25 tisoč. V obeh primerih je najbolj razveseljivo skokovito naraščanje števila udeležencev, saj so se v sedmih šolskih letih številke približno podvoj ile.
Prav množičnost potrjuje, kako pomemben je šah za našo vzgojno prakso, saj sodeluje na tekmovanjih, ki jih pripravljata Zveza prijateljev mladine Slovenije in šahovska zveza Slovenije, 40 tisoč ali dobrih 15 odstotkov osnovnošolcev. Mladen Tancer je na posvetu zavrnil pojmovanje šaha kot zgolj razvedrilo v prostem času in po Krogijusu naštel naslednje vzgojne vplive in
učinke šaha na zorenje (mlade) osebnosti: s šahom razvijamo vrsto duševnih procesov, čustveno stran osebnosti, oblikujemo moralna in etična stališča ter smisel za lepoto, razvijamo logično in intuitivno mišljenje, sposobnost zbranosti ob sočasni zmožnosti hitrega prenosa težišča koncentracije in krepimo operativni spomin.
Mariborski posvet pa je v svojih sporočilih odkrito svaril tudi pred enostranostmi. Naš šahovski mojster in vzgojitelj Anton Preinfalk je opozoril, da bi bilo enostransko in škodljivo, če bi pionirji in mladinci gojili samo šah. Treba jih je navajati tudi na rekreacijske športe. Ta razpravljavec in tudi drugi udeleženci so grajali klubaštvo, pretirane tek-
movalne zahteve do mladih, prezgodnje zvezdniško vedenje nadarjenih mladih šahistov, hitropotezno šahovsko hazardira-nje (včasih celo pozno v noč) in podobne negativne pojave, ki se jim podobno kot drugi športi in napačno usmerjene svobodne dejavnosti seveda tudi šah ne more povsem izogniti. Kritika je veljala tudi šolam, ki za šah ni-
Šahista
Ne bojmo se šaha!
Nekaj napotkov za delovanje šahovskih krožkov
Med mnogoterimi interesnimi dejavnostmi, v katere se vključujejo učenci osnovnih šol, je Uidi šahovski krožek. Šahovski krožki delujejo v večini osnovnih šol. S smernicami za delo osnovnih šol pa sta še posebno poudarjena vloga in pomen interesnih dejavnosti pri oblikovanju vsestransko razvite samoupravne osebnosti.
Veliko mentorjev ima težave pri načrtovanju, vodenju in samem delu v šahovskem krožku. Da bi jim olajšali delo, smo se namenili v sestavku spregovoriti o nekaterih temeljnih vprašanjih, ki se pojavljajo pri delovanju šahovskega krožka.
V šahovski krožek se lahko vključujejo učenci vseh razredov. Ce se je v krožek vključilo veliko učencev, tedaj jih razde-
limo v skupine, in to v starejšo in mlajšo skupino. Lahko pa jih razvrstimo tudi glede na poprejšnje šahovsko /nanje. Ne delimo pa skupin pp spolu. Tako kot za vse druge interesne dejavnosti velja tudi za šahovsko, da jo učenec sme opustiti, čeaugotovi, da mu dejavnost ne ustreza in da v njej ne najde osebnega zadovoljstva. N;i osnovnih šolah, kjer je učencev manj, oblikujemo en šahovski krožek /a vse učence, vendar pa upoštevamo pri načrtovanju šahovskih vsebin individualizacijo in diferenciacijo.
Načrtovanje dela krožka
Pri načrtovanju dela krožka za vse šolsko leto pritegne mentor učence, tako da skupaj ugotovijo, kaj bodo med letom delali,
Delo učitelja in umetnika Gustava Januša
kdaj in koliko časa bodo spoznavali skrivnosti šahovskih zakonitosti in v katerih tekmovanjih bodo sodelovali. Iznajdljiv mentor bo začel v organizacijo krožku kmalu vključevati posamezne učence in jih tako pripravljal za kasnejše samostojno vodenje krožka.
Dobro izdelan delovni načrt krožka je zanesljiva pot h končnemu uspehu. Vsaka ura krožka mora biti načrtovana, sicer se bodo učenci naveličali obiskov ati šahovski krožek in njihova motiviranost za šahovsko igro bo hitro kopnela. Pri načrtovanju mora mentor paziti, da načrt dpla ne bo vsebinsko preši romašen pa tudi ne preobsežen. V obeh primerih bi bili ob koncu leta udeleženci v krožku nezadovoljni. Dober pripomoček za načrtovanje dela je razpis za. 4. ciklus tekmovanja Šah mladini v šolskem letu 1982-83, ki ga je pripravila komisija za pionirski šah pri Šahovski zvezi Slovenije in so ga dobile vse osnovne šole.
Gmotne možnosti
Brez najpotrebnejših materialnih sredstev in pripomočkov šahovski krožek ne more učinkovito delovati. Na osnovni šoli z 20 člani šahovskega krožka bi morali imeti na voljo tele šahovske pripomočke: stensko mag-, netno šahovnico s površino enega kvadratnega metra, deset šahovskih kompletov, vsaj pet šahovskih ur, nekaj najpotrebnejše šahovske literature, žig s šahovnico in s kompletom figur za odtiskovanje. Dobi pa se že komplet letraseta za preslikovanje šahovskih pozicij. Pomagamo si lahko tudi z grafoskop-skimi prosojnicami, z episkopom in z diaslikami. Na večjih šolah lahko učenci pri tehničnem pouku izdelajo povečane stenske slike pomembnih šahovskih osebnosti in drugih šahovskih znamenitosti. Z razmišljanjem in iznajdljivostjo bomo znali rešiti marsikatero težavo, ki se nam zdi na prvi pogled nerešljiva in težka.
Ce je le mogoče, naj šahovski krožek poskrbi, da bi na šolskem dvorišču ali parku postavili šahovnico veliko štiri kvadratne metre, ki bi jo uporabljali za rekreacijo med šolskimi odmori ali v prostem času učencev. Figure so lahko iz lesa ali iz plastike, vi-
soke pa naj bodo 30 do 40 cm. laka šahovnica na prostem lahko veliko prispeva k širjenju zanimanja za šah, na voljo pa naj bo tudi krajanom.
Načini dela v šahovskem krožku
Delo v šahovskem krožku je organizirano tako, da bodo pionirji — šahisti od vsega začetka ustvarjalno sodelovali. Pri tem . moramo upoštevati splošna spoznanja iz djdaktike —o učnih oblikah, učnih načelih in učnih metodah. Mentor se mora zavedati, da so pri šahu nekatere posebnosti. Pri vodenju šahovskega krožka je treba upoštevati prožnost učnih oblik, sodobne učne metode in skrbeti za nazornost. Več o vsem tem najdejo mentorji v treh imenitnih priročnikih, ki pa so napisani v srbohrvaškem jeziku. To so: Priručnik za nasta-vu šaha u školama, Zagreb 1975; Šah u škole, izdaLCenter za napredek šaha v Beogradu leta 1979 in priročnik piscev Rohiina in Stegiča Priručnik za nastavu šaha u školama — Metodika, plan i program, izdal ga je prav tako Center za napredek šaha v Beogradu leta 1982. Posebej pa opozarjamo mentorje na letošnjo dvojno septembrsko številko Vestnika, glasila Šahovske zveze Slovenije, ki je v celoti posve-„ čena delovanju pionirskih šahovskih krožkov. V samoiniciativnih krožkih odkrivajo pionirji šahisti in z njimi mentor nove možnosti, ki se jim ponujajo v danih okoliščinah in s tem bogatijo vsebine dela .v šahovski interesni dejavnosti. Pišejo stenske časopise, »tiskajo« šahovska glasila, sestavljajo šahovske probleme in šahovske križanke ipd, Učenci so v takem šahovskem krožku sproščeni, vedri in ustvarjalni.
Delo se povezuje z življenjem
V šahovskem krožku učenci spoznavajo šahovske zakonitosti, se učijo in naučijo igrati šah. Postopno jih uvajamo v šahovsko »pismenost« do stopnje, ko bodo sposobni samostojno uporabljati šahovsko literaturo. Ob spoznavanju turnirskih sistemov le-to povezujemo s konkretnimi turnirji, ki jih v tem času igrajo po svetu.Ob bližnjih turnirjih, še posebno tistih, ki jih organizi-
Mariboru
majo dovolj posluha in ga uvajajo kot enakovredno I ^ nogo v svobodne dejavnosti ( šali smo, da celo nekateri ravl ^ telji prepovedujejo šahiranj<it( šoli!), zato več sto šol v Slovel nima šahovskih krožkov. F tako tudi ni logično, da se za hovsko gibanje naprezata sai ] šahovska zveza in zveza prija’ ^ Ijev mladine, ne pa tudi špofl |0 društva (celo šolskega šaha 1 >Cl nekod ne vključujejo). Medb ii| objektivne težave, ki pa jih i,, mogoče odpraviti, spada včai;r pičlo šahovsko znanje mentorj jv (navadno tistih, ki jim šahov* ^ mentorstvo kratkomalo »obe jo«). Zato so na posvetu naifo nili pozornost tudi vsem vrsta >c šahovskega izpopolnjevanj tako madih nadarjenih šahist1 a kot mentorjev. Šahovsko znan c in veščina se oblikujeta počeli zato je torej nujna postopki mreža šahovskih šol od elemei | tarnih z najpreprostejšo šaho sko začetnico, namenjeno vse krožkarjem, prek izpopolnjen nih do izbranih programov ! najbolj nadarjene. Pospeševal mladinskega šaha si želijo, da zastavili trdno selekcijsko šaho sko piramido, podobno tisti, ki. imajo najbolje organiziral športi doma in po svetu. FRANCE FORSTNERIČ
al
k
----------------------------------- c
č
ramo v Jugoslaviji, se pogoV'i>l1' jamo o udeležencih, o pomel s turnirja in o tem, kakšen odnt' ■( ima v šahovskem svetu. Spi('i spremljamo poročila v dnevne a tisku, po radiu in televiziji. ‘ k pregled pomembnejših turni'a jev, kot so tisti za svetovna f k venstva, izdelamo turnirsko pl 1: glednico in vanjo sproti vpi* jemo rezultate o kolih in napi k dovanju. Preglednico izobesili k na vidnem mestu, da tako zb k dimo zanimanje tudi pri druCr učencih, ki sicer niso v šaho >i skem krožku. V krožku ali Ih tudi širše v šoli lahko pripravili ’c predavanje o aktualnih šaho’ skih dogajanjih ali iz šahovsC preteklosti. Možnosti je zelo 'lVl liko.	I'
Delovanje šahovskega kro!* ka bi se moralo čutiti tudi o31 vzven. Zanimanje zanj bi n)'1 rali zbuditi pri starših in krajani Prav bi bilo, če bi o delu šaho1 !t skega krožka obveščali U1 ?. druge ljudi; to lahko storimo h občasnim poročanjem v dnos' nem tisku in drugih m nožiču p občilih. Veliko je vredno zla-,1 to, če lahko pionirji — šahistiS| svojem delu v šahovskem kroži*1 preberejo v svojem glasilu, to ’ Pionirskem listu. Prav redki’!■ zapisi o delovanju šahovslA krožkov v športni prilogi Delu 0 rubriki Iz naših SŠD. Pioni1 a radi pišejo o svojih uspehih,1 spodbuditi jih moramo in ji’s pomagati, da bodo znali poroča j stvarno in objektivno.
Mentorjeva šahovska kultura
Uspešnost in učinkovitost f1 vodenju šahovskega krožka b’ osnovni šoli je zelo odvisna b tega, kako je mentor šahovsM razgledan. Če je ozek, šahovsl' nebogljen in organizacijsko’ ne( činkovit, tedaj bodo naši šolarji! šahu zelo malo napredovuj 1 Tako kot se učitelj temeljito pb pravlja za učno delo, se ni0f tudi mentor šahovskega kroŽk dodobra razgledati po sodobn1! I šahovskih začetnicah, ki so V sane tako, da upoštevajo najni’ vejša spoznanja psihologije, Pe dagogike, didaktike in učne nologije. Le ob dobrem in strč kovno sposobnem mentorju b*1 mladi šahovski rod rasel, napiti ddval in se razvijal skladno s s'13 jimi sposobnostmi.
MLADEN TANCER
.

'Li POZNAMO UČENCE?
Vzorno ali zdravo vedenje v šoli?
skozi
šolsko
okno
a Leta 1978 smo uvedli v naše , namesto nekdanjih petih . (i en iz vedenja (odlično do ne-[Vl ^Herno) tristopenjsko oceno:
1,ž°rno, primerno in neprimerno. ,e( smo dosegli, da je mogoče p, ^i s kvantitativno oceno pona-a; 0riti novo kakovost vrednoteni vedenja učencev.
'L . Nekdanja ocena »vedenje oditi lCri0<< ie vsebovala vse odtenke . l0ririalnega in zdravega vedenja,
' jji cena prav dobro pa je že pome-^ "L ne le enkratni Spodrsljaj ali .a! Rodnost, temveč že kar več-l^tno upornost, tudi destruktivnost, disocialnost in najbrž elo revpiucionamost.
Tisti, ki poznamo vedenje stJ Nadih, smo dokazovali, da je 'ntrebna opisna ocena iz vede-isli:' L° se seveda ni uresničilo, a2en v izjemnih primerih, kadar .g^šlo za motenega učenca in je . Cltelj moral poiskati pomoč ZP tokovnega teama. Zdajšnja tri-
nf lo.
'penjska ocena vedenja je bolj
r°pisna« in omogoča stvarnejšo . .aJVedelitev, pa tudi bolj nor-' .''alno porazdelitev, kot govorijo val’evilke. Ista populacija učencev . e bila ocenjena iz vedenja do a e*a 1978 takole: odlično oceno e dobilo 64,8% učencev, prav J' °bro in manj pa 35,2%. V letu r‘ ^8, ko so bili učenci ocenjeni epo novem, jih je dobilo 16% jteno vzorno, 81% primerno, pa neprimerno.
Tisti, ki se ukvarjamo z men-Ntio higienskim svetovalnim Nom, najbrž drugače gledamo ^ vedenje mladostnikov kot pa jiitelji v razredu. V skupini s 25 )V3 'i 30 otroki je »normalno«, da nei \Saj trije vedejo zelo drugače lili' Ot drugi, da so preveč nemirni pn li celo agresivni ali pa premalo
Zgibani ali celo zavrti. Motijo i lormalno delo v razredu in ovi-rl1' aio učitelja; ta jih ima za grešne 1 f^zle, ki jih je treba odstraniti, pr ia ne 0kužjjo drugih, ah Sodelavci v strokovnem teamu lPr 1a motenega ali motečega Su Cenca sprejemamo v posveto-/l’ |alnjcj kot celotno bitje, ki poni rebuje pomoč in zdravljenje ali ho ’revzgojo. Ta posebni zaščitni I ^čin obravnave pa imajo neka-eri strogi pedagogi za »potuho«. b0 Vzroki, da se vedenje učencev /S razredu oceni »normalno« od 5' Vornega prek primernega do aePHmernega ali nezdravega, so :r° r,6!? 2apleteni in odvisni od naših n 'hčakovanj o »dobrem«, »zdra-nt etn« in »idealnem« vedenju.
11,1	j ^eali kot vrednote, za katere ho hvujemo svoj trud (tudi življe-!11 jle), so pojavi, odnosi, subjekti nO ■'objekti, na katere navezujemo potrebo po trajnosti. Smi-čr" "CI življenja in bivanja zaposluje la! l'di naje petnajstletnike. Spra-stj ,uiejo se: Kdo sem in kakšen Ali:	Koliko
to. Li
pomenim
..mu? Ali sem res nekdo? Lju-,le občutimo ideale in vrednote sk °t svoje cilje ali želje, ki nas T1 Srečujejo, ko jih uresničujemo n# dosegamo.
PESNICE
Ideali mladostnikov postajajo zanimivi za pedagoge in psihologe po revoluciji, ko se je zamajal svet »zlatih starih časov«, odkar starši ne delajo več doma (na njivi, v delavnici), ampak v tovarni, pisarni, laboratoriju in ne dajejo več neposredno zgleda delovnega vedenja. Marxova opredelitev delavčeve odtujenosti od njegovega dela zajema tudi kompleks identifikacije mladostnika z njegovimi vzorniki ali nosilci vrednot.
Upornost v puberteti
Značilno in normalno je, da kaže mladostnik v drugem desetletju dozorevanja osebnosti poudarjeno potrebo po neodvisnosti od avtoritet, prezira vse, kar je »staro«, nasprotuje z molkom, z »uporom pokončnih«, s protestno glasbo... Ideal osebnosti predvojne dobe, ža katero so značilne lastnosti: čistost, lepota, ognjevitost, zvestoba, možatost, pogum, prijateljstvo, preziranje nežnosti itn. sta revolucija in povojna eksistencialna filozofija nadomestili z novim likom. Saganova in drugi opisujejo mladostnika z dialektiko nasprotij: grenka sreča, smešna žalost, bistroumni nesmisel.
Analizo prevrednotenja vrednot 1 v družbi in družini M. Bergantove poznamo ne le z vidika primerjave idealov družbe po revoluciji (socialistični humanizem, bratstvo, enotnost narodov) s cilji storilnosti pri delu in harmonije v medčloveških odnosih, ampak tudi iz nekaterih analiz vzrokov disocialnega in bolezenskega vedenja.
Ocena »vzoren« spravlja v zadrego
Ideal zdrave, zrele in ustvarjalne socialistične osebnosti — zdrav, bister, pogumen, samozavesten, razumevajoč, spreminjajoč človek (generično bitje po Marxu) zbuja v vzgojiteljih željo po vzornem otroku. Vzoren otrok izstopa iz povprečja, je po-- slušen, starši so nanj ponosni, dela vse, kar se od njega zahteva, je resen, marljiv, vesten, ambiciozen.
Vzoren otrok je z vidika mentalne higiene že moten, ker je brezhiben in torej nenormalen. Normalno in zdravo je, da poleg poslušne ubogljivosti otrok razvije veliko samoiniciativnosti, verno čustvovanje in navezovanje na vrstnike, ki so radi med seboj enaki in odklanjajo vzorne brezhibneže. Zdrav in normalen mladostnik združuje potrebo po veljavi in uspehu s potrebo po zvezah in enakosti z vrstniki v harmonijo, ki niha v zlati in povprečni sredini do obeh skrajnosti, vzornosti in neprimernosti. Vzoren otrok je bolj kot s potrebo po enakosti (ideal naše ustave) obseden s potrebo po
skj*
/sk
te«
rji,'
pf
ton
0
lili
P'
jn"
Ph
[ek
tre
S’aše šole preveč poudarjajo izobraževalni smoter in premalo vzgoj-nega. Učna snov naj bo sredstvo, s katerim bomo dosegli vzgojni Sfnoter.
Načrtovati moramo take oblike in metode usposabljanja pedagoških delavcev, ki jih bodo manj obremenile in bolj usposabljale za delo.
Razmisliti bo treba o tem, kako bomo normirali delovno obveznost učitelja, ki ni delavec za tekočim trakom. Njegova učna ura je neponovljiva, nanjo se je treba temeljito pripraviti.
Nar zadeva kulturno vzgojo, je kar precej narejenega. Pokazalo se K da si najosnovnejše kulture le ne moremo privzgojiti sami.
Pomembno je usklajeno sodelovanje doma in šole. Pri kulturi na-Sega okolja lahko tesno sodelujeta šola in krajevna skupnost.
h ih
Pogovora za okroglo mizo ob dnevu edagoške enote Ivana Cankarja iz Trbovelj)
brezhibnosti. Ocena »vzoren« spravlja zdravega mladostnika v zadrego, identificira ga z agresorjem ali z nezmotljivo avtoriteto, pomeni odmik od normalnega povprečja. Klinična praksa kaže, da je med »vzornimi« učenci manj revolucionarjev kot med »neprimerno«-ocenjenimi, med katerimi pa je žal največ destruktivnih mladostnikov.'
Vrednote
Osebnost kot enotnost in organizacija značajskih- potez je odsev zgodovinske, kulturne ali razredne pripadnosti posamež-nikov. Tudi naše domače raziskave kažejo, da na uspeh in vedenje mladih odločilno vplivajo: social no-gospodarski položaj staršev, njihov poklic in izobrazba, saj je v tej označbi zajet človekov širši v rednostni sistem. Utemeljitelj;! socialistične družbe Marx in Engels sta skupaj z drugimi teoretiki opredelila tudi socialistično osebnost kot proizvajalca- dobrin in vrednot po merilih človeka za človeka. Cilje socializma (napredek in razvoj družbe in posameznikova sreča vhjej) je mogoče dosegati z delom, ustvarjalnostjo, s sodelovanjem med ljudmi in s humanimi odnosi med ustvarjalci dobrin in vrednot. Preprosta ukinitev lastništva proizvajalnih sredstev žal še ni prinesla humanih odnosov, saj se v zavestne cilje vzgoje osebnosti vpletajo premnogi (podzavestni) ostanki preteklosti.
. Predsodki in iluzije
Ideal zrele socialistične osebnosti (privrženost socialistični domovini, prizadevnost in vztrajnost, bratstvo med ljudmi in narodi, ohranjanje kulturne dediščine, razvijanje ustvarjalnosti, humanizem in enakopravnost, sodelovanje in solidarnost) se v vsakdanjem življenju v celoti
—	dolžnosti + želje + možnosti
—	pogosto sprevrže v predsodke in iluzije, ki se kažejo tudi v pričakovanjih učiteljev o tem, kakšne ljudi naj bi vzgojili.
Želja.»biti dober«, ta notranja potreba, vodi vsakega človeka, posebno mladostnika, v iskanje vzornika. Ideal ljudi v storilnostni (ali potrošniški) družbi žal preveč zanemarja temeljno potrebo po čustvenem povezovanju z drugimi, ki smo jo v ustavi opredelili kot »bratstvo in enotnost«.
Pokorno uboganje avtoritet, ta preživeli ideal preteklosti ali predsodek, se le s težavo spreminja v ustvarjalno in pogumno tveganje. Pridno posnemanje in kimanje zelo počasi in le pri zdravih in normalnih (primerno vedenje?) prerašča v iskanje reJ snic. Vsi vemo, da je v razredu
laže delati z ubogljivimi in mirnimi učenci, s takimi, ki samo kimajo, kot pa z nemirnimi, zvedavimi, ki nenehno nekaj iščejo.
Iz pripomb v matičnem listu in pogovorov s pedagogi motenih in motečil? učencev sklepam, da je vprašanje o tem, kakšno vedenje je primerno, zelo zelo zapleteno, polno predsodkov in podzavestnih vozlov in da je ža! včasih v naših prevzgojnih domovih več socialističnega humanizma do disocialnih mladostnikov, kot v normalnih šolah do zdravih otrok in mladostnikov.
Sklep
Domneva navedene raziskave vzorov in idealov petnajstletnikov v Mariboru, da je vedenje mladih pomembno odvisno od vrednot časa, družine, njenega socialno-gospodarskega položaja in še bolj od lastnosti očeta, matere, učitelja, prijatelja, se bolj kot v oceni vedenja »vzorno — primerno neprimerno« kaže v opisu zaželenih lastnosti vzornikov in v odklanjanju nezaželenih.
T. K.
OB 24. OKTOBRU, DNEVU ZDRUŽENIH NARODOV
Dejvid, Majk
m nas sin
V začetku šolskega leta je razredničarka sklicala starše na sestanek. Tako kot vsako leto je pojasnila, kako naj starši pomagamo šoli. Vzgoja je sicer povsem enostavna reč, le znajti se je treba v vseh podrobnih nepogrešljivostih. Včasih se mi zazdi, da je vzgoja delo prometnika, ki mora reševati žagate, ki jih odrasli nehote povzročamo.
Sedeli smo torej v tistih, za odrasle vedno premajhnih šolskih klopeh in poslušati: koliko zvezkov in s kakšnim robom, o letnicah še uporabnih učbenikov, barvicah, telovadnih oblekah in copatah in seveda o primernem vedenju naših šolarjev. Malce zdolgočaseno sem premišljala, kako se počasi moderniziramo in organiziramo in v mislih odštevala od družinskega proračuna te vsakoletne, vedno višje izdatke. V mislih sem že črtala nove čevlje zase in pumparice za hribolazenje za moža, čokolado v prahu; ki mi je tako poenostavila skrb za zajtrk, sem skrčila na polovico, ukinila sladoled in še kaj — pa bomo zvozili- Najbrž sem v tem premišljevanju preslišala kakšen stavek. Iz zamišljenosti sta me prebudili imeni — Dejvid, Majk —saj sta neslovenski in torej za uho nenavadni. Tako sem z vso prisotnostjo slišala le prošnjo,:
— Prosim, opozorite otroke, da bodo vljudni z njima, saj prihajata iz povsem drugega okolja in jima bo treba pomagati pri vključevanju. Že to ne bo lahko.
Najbrž sta Angleža, sem standardno pomislila. Seveda bodo težave z jezikom. Ah, kaj! Saj morajo tudi naši otroci iz drugih republik osvojiti'slovenščino in ta naš vase zazrti program slovenske književnosti. Se bosta že nekako znašla. Bilo me je sram vprašati, če sem kaj preslišala. Nato sem v.ve skupaj celo pozabila.
Nekega dne pa se je sin ves razgret prepozno pripodil iz šole.
— Veš, mama, perfektna sošolca sem dobil. Dejvid in Majk igrata košarko bolje kot mi vsi.
■	— Ja? Kaj že znata slovensko, da ste se tako dobro ujeli?
— Ne. Govorita angleško. Ampak pri košarki uporabljamo mednarodni jezik znakov.
—- Aha. In kako sta se vživela?
— Dobro! Zakaj vprašuješ?
— Aaa, kar tako... Sem mislila, da bosta imela težave...
— Misliš zato, ker sta črna?
— Kakšna sta? Črna, praviš?
— Da. Ne bodi neumna, mama! ;
Ostala sem brez besed. Brez krivde kriva, pa vendar je iz mene pogleda! za hip tisti nečlovek, ki se ga sploh nisem zavedala. Zdaj sem bila torej v prometni zagati, ki sem jo sama povzročila. Kaj zdaj?! Moj otrok ne sme v meni odkriti tega ne-človeka. Zaradi njega samega, ne zaradi mene. Jaz sem pač, ne da bi vedela za to, obremenjena z nekimi starimi čustvenimi vzgibi. Pripadam generaciji, ki so jo pohabili —zbirali smo stanjol od čokolade »za zamorčke«. Ne dolgo, a smo jih zbirali... Nekaj v meni so zverižili in s tem živim kot s telesno okvaro. Torej je to tisto, na kar nas je razredničarka posebej opozorila in sem preslišala:
— Ali ne bi povabil Dejvida in Majka domov pa bi se tu igrali?
— Ne. Ne bi. Ampak tudi jaz sem se vpisal v esperantski krožek, skupaj z Dejvidom in Majkom. Čez pol leta se bomo že gladko pogovarjali. Takrat jih bom povabila in oni mene. Tako je predlagala tovarišica učiteljica.
— Imenitna rešitev, se mi zdi.
Joj, kako mi je odleglo. Bister prometnik tale moj sin. Bistrejši od mene.
— Sploh sem pa lačen. Tako imenitno smo igrali, da smo vsi pozabili na malico.
Preprosto, naravno in neobremenjeno se zna odzivati današnji mladi človek. Takrat sem dojela, da je otrok pravi prometnik, pravi »plavi angel« pedagogike...
JOŽA ZAGORC
Z domiselnostjo preženemo sivino
Šolski prostori naj bodo prijetni
Otrok doživlja svet okrog sebe na poseben način. Za pjroka je značilno, da se v posameznih razvojnih obdobjih spreminja — postaja dojemljivejši — to pa je precej odvisno prav od okolja, v katerem živi.
Osnovnošolec preživi dobršen del dneva v šoli. Kako se počuti na šolskem igrišču, na zelenici? Kako vplivajo nanj šolske avle, učilnice in drugi prostori? To so vprašanja, o katerih je vredno razmišljati.
Učenca že od prvega razreda prepričujemo, da je šola njegov drugi dom. Urejen dom pomeni otroku prijetno in toplo ozračje, v katerem se počuti varnega. Šola je otrokov drugi dom, vendar v njem vladajo drugačni socialni donosi, ustaljen življenjski red, ki se mu mora učenec prilagajati, če hoče uspešno sodelo-
vati v vzgojno-izobraževalnem procesu.
Na šolskem igrišču je drugače kot na domačem dvorišču ali v bližnjem parku. Šolsko igrišče s prostori za vse zvrsti športa daje otroku več možnosti za vsestranski telesni razvoj, od katerega je precej odvisen tudi razvoj umskih sposobnosti.
Kakšne naj bodo učilnice? Z malo truda, z učiteljevo iznajdljivostjo pa tudi z domiselnostjo učencev postane učilnica prijeten učni prostor. Stene poživimo z likovnimi in literarnimi izdelki učencev (ki pa jih glede na učne teme dokaj pogosto spreminjamo). Paziti moramo, da namenimo pozornost vsem učencem. Tudi tisti, manj uspešni, morajo imeti svoj izdelek na steni. Učenec potrebuje v svojem okolju potrditev, doživeti mora uspeh,
saj je to odlična motivacija za uspešno delo.
Pouk je bogat, zanimiv in privlačen, če učitelj animira učence, da zbirajo slikovno gradivo, aktualne članke iz revij, časopisov in knjig. Ob tem bodo začutili, da lahko zajamejo znanje iz različnih virov. Zbrano gradivo z učiteljem izberejo in razvrstijo na vidno mesto. V razreSu se morajo zrcaliti aktualni dogodki z vseh področij življenja in. dela.
Izkušnje kažejo, da je dobro, če imamo v'učilnici vse leto »stalno tablo«, na katero pritrdimo, npr. mere, razne pojme, dogovorjene znake... Učenec bo težko pozabil vidno sliko, ki je zabeležena v njegovih možganih.
Rože na okenskih policah dajejo prostoru poseben čar. Zanje skrbijo učenci. Mimogrede se naučijo vzgajati različne vrste
rastlin.
Tudi stene v šolskih avlah poživimo z likovnimi izdelki. Zanimivo je pogledati v vitrine, ki ne smejo biti nikoli prazne. Škoda bi bilo, če bi domiselne izdelke učencev »skrivali« v zaprtih omarah. Prav je, da jih vidijo vsi učenci, učitelji, starši, krajani iz okolice šole; dajmo vsakemu učencu možnost, da se bo uveljavil.
Tako motivirani učenci bodo v resnici postali soustvarjalci šolskega prostora. V njem se bodo dobro počutili, ker bodo videli, da se na vsakem koraku kaže njihovo delo. S takimi oblikami in metodami dela bomo vzgajali in oblikovali osebnost, ki bo znala vrednotiti kulturno življenje in delo.
DARJA INTIHAR
Osemdesetletnica
logopeda
Zdravka
Omerze
Ko govorimo o poteh in smereh slovenske logopedije, letos ne moremo mimo pomembnega dogodka — osemdesetletnice znanega slovenskega logopeda Zdravka Omerze, ki je sam z redkimi začetniki utiral pota slovenske logopedije v zadnjih štiridesetih letih, kmalu po začetnem delu pionirja logopeda Vilka Mazija. Prav je, da o človeku, ki je delal več kot štirideset let kot logoped in surdopedagog in je dejavno spremljal razvoj na tem področju še potem, ko je že odšel v pokoj, nanizamo nekaj življenjskih in strokovnih podatkov.
Zdravko Omerza sodi med tisti rod učiteljev, ki je rasel iri se duhovno razvijal v težkih razmerah, tako, da se je z veliko voljo in zavzetosti do stroke dokopal do zavidljivih spoznanj in pedagoških metod pri svojem delu z mladino.
Rojen je bil 13. februarja 1902 v Krškem. Višjo deželno realko je konča! leta 1921 in poslušal štiri semestre na fakulteti kot izredni slušatelj na skupini pedagogika. Opravil je tečaj za obrtno nadaljevalne šole; strokovni učiteljski izpit je naredil leta 1925, strokovni izpit za poučevanje gluhonemih pa leta 1931. Odločitev za surdopeda-goško delo mu je bila kažipot k popravljanju govornih motenj slušno prizadetih otrok.
Na ljubljanski gluhonemnici je do upokojitve (leta 1965)'vodil avdiološki oddelek. Med okupacijo je bil v nemeškem koncentracijskem taborišču. Po vojni je z veliko požrtvovalnostjo iskal novih poti pri učenju govora govorno prizadetih oseb. Dvakrat je bil na študijskem potovanju po ZDA (leta 1939in leta 1952).
Veliko zgledov in dejavnosti v logopediji v svetu, zlasti v ZDA je prvi poskusil pri nas prav Zdravko Omerza v desetletju po vojni.
Kot vsestransko razgledan šolnik in logoped je štirinajst let
predaval logopedijo na logoped-skem oddelku pedagoške akademije. Do leta 1970 je vodil tudi republiški odbor logopedske sekcije za Slovenijo.
Zdravko Omerza je spretno povezoval teorijo s prakso in je pri Slovencih najvidnejši pisec knjig s področja praktične fonetike in logopedije: poleg tega zajema v svojih delih tudi področje vzgoje in izobraževanja gluhih in naglušnih otrok.
Napisal je tudi samostojne knjige in publikacije: Predšolski gluhi otrok in njegova vzgoja (1955), Logopedija (1959), Začetno računanje (skripta 1961), Začetno računanje (razširjeno leta 1962), Začetno računanje (razširjeno leta 1967), Razširjenost govornih napak pri učencih osnovnih šol v Sloveniji (1961), Naglušni otrok (1963), Uporabna fonetika (skripta 1964), Uporabna fonetika (knjiga 1970), Govorne napake (1972).
Kot soavtor je sodeloval pri Berilu v slikah za 2. in 3. razred šole za gluho mladino (Beograd 1955) in napisal Berilo v slikah za 2. razred šole za gluho in naglušno mladino (Ljubljana 1973).
Svoje članke, razprave in stališča je objavljal v časopisu Po-remečaji sluha in govora, v Spe-cijalni školi, v Sodobni pedagogiki, v Prosvetnem delavcu, v Slovenskem izseljeniškem koledarju, v reviji Otrok in družina, v Našem svetu, Naši ženi, v dveh zbornikih zavoda za gluho mladino (1940, 1950) in v logoped-skih zbornikih. Omerza sodeluje tudi v zamejskih časopisih in revijah.
Vsestransko delaven in vztrajen je jubilant dopolnil delo velikega šolnika Frana Grma (1877—1967) in kolega Vilka Mazija (1888) ki sta veliko prispevala k oblikovanju slovenske logopedske dejavnosti in k njenemu razvoju.
BOGO JAKOPIČ
Dobre možnosti za prizadete otroke
Delavnica pod posebnimi pogoji z domskim varstvom v Črni na Koroškem
To
ad
Jec
itn
ad
Izkušnje potrjujejo teoretične ugotovitve, da zmerno in težje duševno prizadetih oseb ne moremo nikdar usposobiti za samostojno življenje. To pomeni, da ostajajo vse življenje v skrbi staršev, skrbnikov in širšega družbenega varstva.
Širše družbeno varstvo je v SR Sloveniji zakonsko opredeljeno od predšolske vzgoje do vključitve v življenje in delo. Vključitev v življenje in delo pa pomeni delo v delavnicah pod posebnimi pogoji, ki jih morajo po zakonu ustanoviti občinske skupnosti socialnega skrbstva; to so posebni socialni zavodi, ki sprejemajo srednje duševno prizadete osebe v varstvo in v nadaljnje usposabljanje in jih zaposljujejo.
Delavnice imajo predvsem zaščitno vlogo, ki prevladuje nad proizvodno. To pomeni, da ni vse podrejeno in prilagojeno delovnemu procesu: delo je le sestavni del življenja in dela, pri tem pa so pomembni tudi varstvo, prosti čas in rekreacija. Delo mora biti prilagojeno sposobnostim in de-
lovnim zmogljivostim varovancev.
Ker je delavnica socialna ustanova, njene naloge niso omejene samo na zagotavljanje zaposlitve, ampak segajo tudi v varo-vančevo okolje, kjer živi varovanec po opravljenem delu. Pomembno je namreč, da živi v primernem okolju, kjer lahko sodeluje pri vseh dejavnostih v skladu s svojimi sposobnostmi.
Kljub temu da varovanec nima statusa delavca (vsaj za zdaj še ne!) in da so upoštevane posebne zahteve, mora delo v delavnici potekati po določenem delovnem programu: pravice in dolžnosti določa delovni red, delo se nagrajuje, delovna- obveznost je približno 42-urna, varovanec ima.pravico do dopusta itd. Prizadevamo si, da bi bilo delo v teh delavnicah čimbolj podobno rednemu delu. saj to vpliva na povezanost prizadetih oseb z družbo. Idealni cilj pri razvijanju delavnic pod posebnimi pogoji naj bi bil v tem, da bi se le-te ra-
Devetdesetletnica
učiteljice
Mare
Rakovšček
Rodila se je 23. aprila 1892 v Kopru v družini Petričevih. Uči-teljišče je končala v Gorici in nastopila pot slovenske učiteljice, borke za slovensko besedo in za boljši socialni položaj kmeta in delavca. Njeno prvo službeno mesto je bilo v vasi Gloac, v tedanjem okraju Volosko. Tu je spoznala težak gmotni položaj in zaostalost Istrskega kmeta. Po naravi živahna in narodno želo zavedna se je takoj lotila dela. Pomagala je ljudem s svojim znanjem, z nasveti in s spodbudami. Vsi so jo vzljubili, saj so našli pri njej tolažbo in pomoč v vsakdanjih težavah.
Pri narodnoobrambnem delu je bila izredno pogumna, zmeraj v prvih vrstah napredne mladine. Ob volitvah v Vodicah je s svojim šolskim upraviteljem pomagala in pojasnjevala ljudem, kako in koga naj volijo. Na dan volitev je večkrat pripeljala na kmečkem vozu starčke — volivce na volišče. To pa seveda ni ostalo skrito takratni oblasti. Karabinjerji, ki so jo imenovali »učiteljica z rdečim šalom«, so jo nenehno zasledovali. Tamkajšnji župnik, zaveden narodnjak, ki je ■tudi preživel dve leti v konfinaciji na otokih, se je zavedel, da grozi Mari Rakovšček aretacija, zato jo je s svojo kočijo odpeljal iz vasi.
Ko je službovala v Trnju pri Pivki, so ljudje takoj spoznali, da je narodno zavedna, pa tudi to, da je izredno dober človek. Kadar so bili v stiski, so Se zatekali k njej po pomoč, tolažbo in po nasvet. Fašistične oblasti, ki so bile sproti obveščene o njenem delovanju, so jo skušale dobiti v roke. Zatekla se je v župnišče v Pivki, kjer se je nekaj dni skrivala. V Trnje pa je prišla tudi italijanska učiteljica Renzi, ki je Maro nenehno tožila oblastem. Pri šolskih oblasteh v Postojni se je morala večkrat zagovarjati, češ da je nasprotovala odprtju italijanskega otroškega vrtca, klicali so jo na razgovor zaradi šolske knjižnice itn. Prijave so bile na dnevnem redu in tako je bila, kljub naklonjenosti italijanskega šolskega nadzornika Bensa, 15. junija 1926 odpuščena iz-službe;-Primorske pa ni
zapustila takoj. Nekaj časa je hodila po brkinskih vaseh in učila. Karabinjerji so bili obveščeni tudi o tem, zato so jo nenehno iskali. .Zmeraj se jim je znala spretno izmikati, seveda s pomočjo domačih obveščevalcev. Toda tako ni mogla živeti v neskončnost, saj ni imela nikakršnih dohodkov.
Tako kot mnogi drugi tovariši, je tudi Mara Rakovšček odšla čez mejo. Januarja 1927 je dobila odredbo: morala je v Slivnico pri Celju. Ker je bila dobra učiteljica, so jo kasneje premestili v Celje.
Ko so vdrli v naše kraje sovražniki, so jo leta 1941 drugič odpustili iz službe in pregnali od doma. Mara je vse težave srečne preživela in se po vojni kot zavedna Primorka takoj pridružila tistim, ki so obnavljali slovenske šole na Primorskem. Tako je poleti 1945 pomagala v Trstu in okolici organizirati šolsko mladino. Sodelovala je pri ustanavljanju počitniških tečajev, v katerih so učitelji pomagali učencem, ki so imeli zdaj pouk v slovenščini. Sama je vodila tak tečaj pri Sv. Ivanu v Trstu. Z novim šolskim letom 1945/46 je bila nameščena na osnovni šoli na Opčinah. Toda tudi pri »zaveznikih« je doživela razočaranje. Ob koncu šolskega leta anglo-ameriška oblast večine slovenskih šol ni priznala in je odpustila učitelje. Med odpuščenimi je bila tudi Mara.
Razburjenje nad množičnim odpuščanjem se je kmalu poleglo in Mara je še nadalje poučevala mladino na Opčinah. Zunaj šole je vodila izobraževalni krožek za odrasle in pionirsko organizacijo. Sodelovala je tudi kot vzgojiteljica v koloniji šolskih otrok v Sloveniji.
Po več kot štiridesetih letih vestnega in uspešnega dela je bila leta 1957 upokojena. Zasluženi počitek uživa v Domu upokojencev v Izoli. S ponosom se lahko ozre na prehojeno pot in na opravljeno delo. K visokemu jubileju — devetdesetletnici — ji iskreno čestitamo in želimo še veliko zdravih in mirnih let!
SODELAVCI IN PRIJATELJI
zlikovale od navadnih delavnic le v tistih vidikih, ki jih moramo upoštevati zaradi posebnih sposobnosti varovancev. Delo v delavnici je prilagojeno potrebam bližnjih gospodarskih organizacij: varovanci opravljajo v delavnicah najrazličnejše delovne operacije, predvsem tiste, ki zahtevajo veliko živega neposrednega dela, ki najbolj obremenjuje gospodarstvo.
Po zakonodaji SR Slovenije s tega področja in navedenih strokovnih izhodiščih, smo leta 1978 v sklopu zavoda za delovno usposabljanje v Črni na Koroškem ustanovili delavnico pod posebnimi pogoji. Po štirih letih delovanja te delavnice lahko ugotavljamo, da so se vsa teoretična strokovna izhodišča za njeno ustanovitev in delo v praksi bolj ali manj potrdila. Ob razvoju pa se je pojavilo veliko vprašanj, o katerih prej nismo razmišljali.
Pomembno vprašanje je organizacija in razvijanje časa, ki ga varovanci preživijo zunaj delavnice. Najbolj smotrno je, da varovanci preživijo ta čas v svoji družini. Družina pa mora biti urejena in za prizadeto osebo toplo čustveno zatočišče. Starši morajo imeti dovolj časa, ki ga posvetijo prizadeti osebi, da se bo lahko čimbolje razvijala. Zaradi najrazličnejših vzrokov družina vsega tega prizadeti osebi ne more dati. Starši namreč umrejo prej kot otroci in v visoki starosti niso več sposobni varovati in negovati svojih prizadetih otrok. Zaradi službene ali družbenopolitične dejavnosti ne morejo posvetiti prizadeti osebi toliko časa, kot bi ga ta potrebovala. Družina, kjer se pojavljajo alkoholizem ali druge zasvojenosti, duševna prizadetost, duševna bolezen in asocialno vedenje: ne more. opravljati svoje vzgojne naloge. Zaradi oddaljenosti doma od delavnice ni mogoče organizirati rednega ali izrednega prevoza v delavnico in domov, to pa onemogoča redno obiskovanje delavnice.
Prav zapadi vsega tega smo skušali mijti kraj, kjer bi lahko živele prizadete osebe, ki v družini nimajo možnosti za to. Zdaj skušamo rešiti ta problem tudi zato, da bi prizadeto osebo čim-prej in čimbolj smotrno vključili v življenje in delo. Za to je več možnosti: bivanje v rejniški družini, v domu za ostarele, v zaprtem, pol-odprtem psihiatričnem zavodu, v organizaciji za usposabljanje ali v dijaškem domu ali v drugih domovih. Možnosti (prej ni malo, vendar pa nobena od njih ni idelana.
Več prednosti kot pomanjkljivosti
Ker je v našem zavodu čedalje več absolventov (tj. programu delovnega usposabljanja), ki se niso mogli ustrezno zaposliti, še manj pa vključiti v ustrezno obliko življenja po končanem delu in zaradi vse večjih zahtev staršev in skupnosti socialnih skrbstev, da bi gojenci še ostajali v zavodu, smo ob ustanavljanju delavnice pod posebnimi pogoji začeli razmišljati o oblikah varstva za varovance te delavnice iz drugih občin.
Zato smo v zadnjih dveh letih razvili posebno zasnovo domskega varstva varovancev v delavnici pod posebnimi pogoji, ki je doslej prva in edina takšna oblika v Sloveniji. Tudi ta ni idealna, vendar smo ugotovili veliko več - prednosti kot pomanjkljivosti.
Pri oblikovanju takšnega domskega varstva smo upoštevali predvsem tale izhodišča:
Notranja organizacija doma mora biti takšna, da povsem zadovoljuje sposobnosti in posebne osebnostne lastnosti varovancev. Varovanec mora dom
sprejeti kot svoj in si ne sme (y. ti, da bi ga zapustil. Da to dC gj žemo, se moramo izogtf ^ vsega, kar spominja na šolo, ^ sični internat,, samski dom ipj^ Dom mora biti zunaj dela' ^ ce, tako da človek ne ostaja1^ nehno v zaprtih prostorih. Vs
vanec mora sodelovati v druž* ^
nem življenju, pa čeprav le ne ^ minut na dan, ko gre na del® ra nazaj.	tii
Ker je z ekonomskega sta« (V, dom premajhen, da bi bil lal ^ samostojno organiziran in se ne organizacijsko vezal na n« ^ drugo organizacijo, moramoja[ žiti, da ne bi postal le nekary( podaljšek te organizacije. mora imeti, kljub enotni i |;t malni organizaciji, svojo sa!jle stojno notranjo organizacijo^ Ijenja in dela.
V zavodu že tretje leto ^ jamo domsko varstvo za vtf vance iz delavnice pod poS‘ nimi pogoji. Predvidevamo, 1|f bomo v letu 1983 to povsem e :(j dili, tako da bomo imeli: del ^ nico pod posebnimi pogoji za varovancev, dom za 25 moških dom za 15 žensk. (Doslej pripravili delavnico za 30 vaj vancev in dom za dekleta.) , Objekti za navedene dejavij^ sti so med seboj oddaljeni in lj vezani s krajem., Vsakemu l|', jektu pa je zagotovljena popm noma samostojna notranja ofL nizacija, tako da lahko raZ'Vj posebne oblike dela.	n,
Njihov dan
Delovni dan v delavnici
posebnimi pogoji z doms*V varstvom v Orni na Koroškeriv
; ni ni-
«w
•?;
približno takle:	fa
Dekleta in fantje bivajo v stj novanjski hiši, ki je sestavni | soseske.	X-
Delavnica je zunaj oILl domov, vključena je v obfL predel kraja.	L
Po zajtrku, ki si ga varovanLj pomočjo vzgojitelja praviloL pripravijo sami, gredo na delLj delavnico (od 7. do 13. ali k, ure).	£
Dopoldanski in večerni (tudi ob sobotah in nedeljah)(je' teka po organiziranem progra; doma. Program smo poska oblikovati tako, da je življenj > domu čimbolj podobno tistem T družini. Varovanci urejajo svy okolje, skrbijo za osebno hič no, za interesne zaposlitve prostičas, vključujejo se voke s (trgovine, prireditve, spreti itd.).
Domsko varstvo naj bo na1 mestilo za bivanje v domač okolju, zato je ena izmed usm' ^ tev doma tudi v tem, da naj bi' rovanci čimveč časa preži' e tudi doma (praznike, počitnic* občasne sobote in nedelje.) tem je treba upoštevati varov* čeve osebnostne lastnosti, zmere v družini in tudi oddal nost.
Opazovanje in anketa med’ rovanci nam kažeta, da se 1‘ ]a pri nas dobro počutijo; da se j | velika večina počuti v domu I >|e doma. Varovanci, ki so bili pf£ našem zavodu (16 od 30) sel čutijo v domu precej bolje W zavodu.
Organizacija dela s pest« vsebinami in oblikami moti' varovance za delo in za najf; ličnejše dejavnosti. Varov*' se nenehno gibljejo, kar je zmerno duševno prizadete os£ (pri katerih je stopnja samo'1 ciativnosti izredno nizka) 2* pomembno.
Z najrazličnejšimi oblik3 dnevnega vključevanja v ok<* se varovanci po svojih sposob3 stih in osebnostnih lastnostih' najbolje vključujejo v okolj£
Anketa med starši in skrb3 varovancev je pokazala, da starši zadovoljni s tem, da otroci v domu. Tedaj ko doma, tako ugotavljajo starši otroci bolj umirjeni in laže Ijivi.
MARIJAN LAČEN
•ni
to
trajne vrednote za mlade
®kfat objavljamo odlomke iz prispevka dr. Milana Krsmanoviča žirije in mladi v množičnih medijih (Obramba in zaščita št. 2(82). odgovarja v svojem sestavku med drugim tudi na vprašanji: kaj revolucionarne tradicije in kako z njimi seznanjamo
,(*ino.
e razprava o razmei ju duhovne , do Varjalnosti do revolucionar--.gjli	ustvarjanja, o revolucio-
0 t dediščini, o gojenju tradicij 5 jp ^jihovem vplivu na vrednote =la'morala izhajati iz dveh ijaiJ^Hih vprašanj. Prvo vpraša-Ya!je, kako je v temeljnih druž-ru|| '"h usmeritvah opredeljen , ne !*ps do vrednot, ki nastajajo v ■jele 'n njenih procesih. Drugo ‘pšanje pa je, kako sta v poli-lta|i J11 in razvojno-programski jal ^arjalni akciji zamišljena ( se dn in oblika konkretne druž-116 funkcije temeljnih vrednot, 0i dasti njihovo prenašanje na cakiv'roc1,
p/sebina prenašanja tradicij je ) po_ kaj različna: ideološka, safl 'kična, teoretična, etična, ■0 j'Eniška, borbena, revolucio-organizacijska in podob-■ Znanstvena misel in praksa '.Potrdili, da to lahko storimo v oblikah:
' z razvijanjem tehtne, us-iii >• ?ene’ staIne ’n vsebinske det postne usmeritve pri pri-
D # v^' aoš 10: m U
škilr^~
^ajih rodovih
—	z ohranjanjem običajev, ki vsebujejo bistvene elemente revolucionarnih vrednot, in vnašanjem teh običajev v življenje in navade mladih;
—	s povezovanjem novih idej s koreninami nastanka in z izvirnostjo uveljavljenih vrednot, ki so postale podlaga in vsebina tradicij, ki so v družbi še posebno cenjene;
—	z ohranjanjem zgodovinskih likov inspiratorjev in ustvarjalcev vrednot, katerih življenjske ideale in lastnosti je treba vcepiti v življenjske težnje in navade mladih, tako da jim postanejo veliki vzori ali pa se celo identificirajo s temi svetlimi liki iz naše najslavnejše zgodovine;
—	z oznakami, za katere želimo, da bi postale tradicija (oblačila, oznake, predmeti za osebno rabo itd.);
—	z zaznamovanjem zgodovinskim dogodkov — to lahko store uradni predstavniki družbe, ustvarjalci in drugi.
V praksi se je pokazalo, da je mogoče to izvesti na dva načina.
Prvič, z manifestacijami uradnih državnih in družbenih institucij, ki vsebujejo:
—	slovesnosti (akademije, priložnostni govori in uvodni referati, obujanje spominov na minule dogodke);
—	publikacije o temah, ki jih razpišejo državni in družbeni subjekti, priložnostni spomeniki materialne kulture, občasno izdajanje nekaterih predmetov (kovanci, značke, fotografije, redka in modna oblačila);
—	obiske določenih krajev, polaganje vencev,, cvetja in različne manifestacije (govori, prireditve, proslave in podobno);
—	pohode po zgodovinskih poteh itd.
Drugi način prenašanja tradicij naj poteka v vsakdanjem življenju: spoštovanje vrednot, ki so bistvo najpomembnejših človeških in narodnih tradicij, njihovih zgodovinskih bitk in pomembnih preobratov, zmag in svetlih trenutkov, zgodovinskih likov m nosilcev teh procesov in dogodkov. Tak način gojenja revolucionarnih tradicij je razno-vrstnejši po obliki in bogatejši po vsebini. Globlje prodira v življenjski smisel vseh ljudi in rodov, zapušča močnejše in trajnejše sledi v srcih in duhovnem
doživljanju, ustvarja različne duhovne in materialne dobrine v konkretni predmetni obliki, bolj vsestransko dopolnjuje kulturno zakladnico družbe ter njenih narodov in narodnosti itd. Vendar pa lahko vsebuje tudi negativne značilnosti.
V socialistični samoupravni družbi, kakršna je naša. je vsak enostranski način gojenja in nadaljnjega razvijanja revolucionarnih tradicij nesprejemljiv. Če bi uporabljali samo prvi način, bi lahko zašli v odvečno formaliziranje, s tem pa v nekoliko sterilizirano vključevanje vrednot zgodovinske in kulturne dediščine revolucije v življenjske to-
kove. Takšni praksi bi grozila nevarnost apologije, birokratizacije in dogmatizacije misli in delovanja novih rodov. V naših razmerah bi bila to lahko posledica nezadostnega komuniciranja med regijami in kulturami naših narodov in narodnosti. Toda tudi usmeritev samo na drugi omenjeni način bi utegnila imeti podobne negativne značilnosti. Na takšne možnosti pa je večkrat opozarjal tovariš Tito in poudarjal, da se: »... razvoj
rjp	\
Spomeniki nas opozarjajo na (rajne vrednote naše revolucije (Foto: A. Papotnik)
skupne jugoslovanske kulture lahko razume le kot svobodni in vsestranski razcvet kultur vseh narodov in narodnosti, združenih v enotnih interesih, enotnem socialističnem družbenem sistemu in s tem tudi v enotni osnovi in bistveni vsebini vsakega kulturnega ustvarjanja.«
Tovariš Tito je še zlasti opozarjal, da: »... nekatere razlike nastajajo samo zaradi nacionalne zaprtosti, nacionalistične ozkosti, podcenjevanja dosežkov drugih...«
Življenjski tokovi naše družbe, tudi najnovejši v zvezi s protirevolucionarno dejavnostjo na Kosovu, dokazujejo, da je za nas vsakršna enostranost in zaprtost vase ne samo nesprejemljiva, temveč da prinaša tudi drastične nezaželene posledice. Zato je za nas sprejemljiva le usmeritev v vsestransko kombinacijo prvega in drugega načina gojenja (razvijanja in nadaljevanja) revolucionarnih tradicij, toda tako, da poteka kot enoten jugoslovanski proces.
'reskus želja in hotenj
iu ‘jvo leto poletne šole slovenskega jezika v Kranju
orjpovenski izseljenci, njihove wizacije in društva, pa tudi s'zamejci so si že dalj časa že-!> da bi organizirali stalne e učenja in izpopolnjevanja 'finskega jezika v matični lovini. K tem željam in po-m je treba dodati še ugoto-, da veliko naših delavcev, v's P°slenih na tujem, v tujejezič-nj ( to okolju izgublja stik s sloven-'to jezikom, vendar pa bi z or-0t toziranim učenjem v domovini
0l,i	zavrli ta proces. Slovenš-'e pa se želijo naučiti tudi ne-,a0 lteri posamezniki, ki jih na Slo-.^H0 ne vežejo domovinske
fd
ili
vežejo
, želijo pa spoznati njen ^. zgodovino, družbeno ure-in kulturo.
faradi vsega tega se je že jamarja 1981 na pobudo Republi-
1)1 "ja i^oi na poouuo rsepuDll-;rai ? konference SZDL Slovenije ’kl)'njeni komisiji za manjšinska lnj ^eijenska vprašanja pri RK Slovenije zbrala delovna .d "Pina, ki so jo sestavljali: tolstavniki Izobraževalne "Pnosti Slovenije, Republika komiteja za vzgojo in izo-"^evanje ter telesno kulturo, ke kulturnih organizacij Slonje, Filozofske fakultete, [aj "'Verze Edvarda Kardelja v h,; Dijani, komisije za izseljenki ^ 'n manjšinska vprašanja pri -•.1^ SZDL Slovenije in Sloven-•zseljenske matice. f Razprava o željah, pobudah in vJntovitvah je izoblikovala sta-
14;
ve
>W
eti'V|
na1
ia<
Hn 'd, £
da je treba razmisliti o or-'aaciji šole za izseljenske r°ke in njihove potomce, za °nice in zamejce. Sola naj bj se j" internatske narave, morala u| bi obsegati poleg jezikovne ,rfre v ožjem pomenu besede še -f^fi dejavnosti;
^ Zavod SkS za šolstvo naj skuša pridobiti ustrezno sred-
njo šolo, ki bi prevzela organizacijo poletne šole;
—	poletno šolo naj financira Izobraževalna skupnost Sloveni-je.
Sredi leta 1981 je omenjena delovna skupina že lahko sprejela nekatere sklepe, ki so praktično pomenili ustanovitev poletne šole slovenskega jezika v Kranju. Navedimo le nekatere:
—	dane so vse družbene in tudi gmotne možnosti za ustanovitev in začetek priprav za poletno šolo slovenskega jezika;
—	poletne šole slovenskega jezika bo organizirala in izvedj^i Gimnazija Kranj, udeleženci šole pa bodo stanovali in imeli vso oskrbo v domu učencev Iva Lole Ribarja v Kranju;
—	ustanovljena je bila delovna skupina za pripravo programa poletne šole;
—	po predvidenem programu je treba napraviti predračun poletne šole, ki naj bi bila prvič organizirana poleti leta 1982.
Organizacijo dela delovne skupine za program poletne šole in pripravo predračuna poletne šole sta prevzela- Gimnazija .Kranj.in njen ravnatelj.
Letošnji program poletne šole slovenskega jezika v Kranju je trajal 26 dni. V njem je bilo predvidenih 80 ur pouka slovenskega jezika, deseturni tečaj folklore, tri dvodnevne ekskurzije, pet poldnevnih ekskurzij, srečanje z mladino, obisk prireditve Ljubljanskega festivala, večer s pesnikom Tonetom Pavčkom, predavanje in ogled Kranja, predstavitev značilnosti Jugoslavije, pogovor o naši družbeni ureditvi, vprašanje mladih in še nekatera aktualna vprašanja.
Gotovo je bil poudarek šole na pouku slovenskega jezika. Program pouka so pripravili prof.
Ljubica Črnivec, piof. Ivo Zrimšek in prof. Tone Pretnar. Kakovostno pripravljeni program pouka slovenskega jezika, ki naj bi temeljil na nekaterih učbenikih za tiste, ki niso Slovenci, je izhajal iz načela, da je program lahko le okviren in da ga bo treba operacionalizirati neposredno ob samem delu, ko bodo imeli lektorji udeležence pred seboj in bodo poznali tudi njihovo poprejšnje znanje slovenskega jezika, njihove sposobnosti in to, kaj jih zanima.
Štiri lektorice slovenskega jezika Filozofske fakultete Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani — Dragica Bešlin, Metka Cuk, Rosna Cop in Andreja Du-hovnik-Antoni so kaj kmalu ugotovile, da je izpeljava programa celotne šole slovenskega jezika dokaj zahtevna naloga, tako po obsegu kot po vsebini. Program jezikovne šole je temeljil na nekaterih učbenikih, za katere se je izkazalo, da jih je v Sloveniji in tudi iz Zagreba mo-
goče dobiti le nekaj primerkov. Pouk so poskušale prirediti po nekaterih drugih učbenikih, pa tudi teh ni bilo mogoče dobiti dovolj. Ob vsem tem se je pokazalo, da smo v Sloveniji za takšno obliko šole zelo slabo oskrbljeni in da bo treba v prihodnje tudi takim vprašanjem nameniti potrebno pozornost. Kljub navedenim težavam z učbeniki, ki se jim je pridružil še preostali del zelo natrpanega programa, pa so lektorice dosegle izredno veliko in to so poudarjali tudi udeleženci sami.
Glede na organizacijo dela v šoli je bila skupina udeležencev poletne šole zelo raznotera, tako po znanju slovenskega jezika kot po svojih interesih in poprejšnji strokovni izobrazbi. Med udeleženci so bili takšni, ki niso znali nič slovenščine, do takšnih, ki so jo lepo govorili. Po strokovni izobrazbi so bili to učenci prvih letnikov srednjih šol do študentov podiplomskega študija. Takim razmeram so morale lektorice prilagoditi pouk in sicer tako, da so razdelile udeležence v štiri skupine. V njih so začetniki dobivali najosnovnejše znanje o našem jeziku, tisti z največjim poprejšnjim znanjem pa so že
Udeleženci poletne šole slovenskega jezika v Kranju s svojimi lektoricami (Foto: Kosi)
spoznavali jezikovne posebnosti in osnove slovenske književnosti.
Pouk v prvem letu poletne šole slovenskega jezika je že nakazal nekatere ugotovitve, ki jih bomo v prihodnjih letih morali upoštevati: zagotoviti bo treba primerne didaktične pripomočke, ki bodo ustrezali posameznim stopnjam poprejšnjega slovenskega jezika; oblikovati bo treba starostno bolj homogene skupine, ker so se letošnje prevelike starostne razlike pokazale kot ovira pri delu; v celotnem programu bo verjetno moral dobiti pouk slovenskega jezika večji delež kot letos.
Razpis za poletno šolo je objavila Slovenska izseljenska matica v Rodni grudi, obvestila pa je tudi večja slovenska izseljenska društva. Odziv na razpis je bil izreden, saj se je v rednem roku prijavilo več kot 50 kandidatov, od katerih jih je bilo izbranih 35. V razpisu smo objavili, da je šola namenjena predvsem mladini, ki je po starosti na ravni naše srednje šole in prvih let visokošolskega študija. To usmeritev je pozneje upoštevala pri izbiri udeležencev tudi delovna skupina za pripravo po'etne šole. Drugo merilo pri izbiri kandidatov pa je bilo to, da so imeli nekaj prednosti udeleženci iz čezmorskih in tistih evropskih držav, ki imajo manj možnosti za učenje slovenskega jezika, so pa zelo narodno zavedni. V poletni šoli je bilo devet udeležencev iz Združenih držav Amerike, dva iz Avstralije, po eden iz Argentine in Kanade, pet z Nizozemskega, trije iz Belgije, pet iz Francije, trije iz Zvezne republike Nemčije in eden s Švedskega.
Poletna šola slovenskega jezika v Kranju je bila vsekakor novost, zato je delovna skupina za pripravo te šole obvestila o svojem delu in pripravi šole vse družbene in politične dejavnike v SR Sloveniji, še posebno pa so bili na šolo opozorjeni dejavniki
v Kranju, kjer ima šola svoj sedež. Brez pretiravanja lahko povemo, da so vsi ti zelo dobro sprejeli šolo, njene udeležence in organizatorje. Vsi, s katerimi smo iskali stik, da bi jih vključili v program šole, so nam bili naklonjeni in pripravljeni, ugoditi našim željam. Zbralo se je precej sodelavcev, še posebno na kranjski gimnaziji in v domu učencev, pa tudi zunaj teh ustanov. Vsi ti ljudje so bili pripravljeni narediti vse, da bi šola kar najbolje uspela.
Solo je po programu in na podlagi tega izdelanega predračuna financirala Izobraževalna skupnost Slovenije. Ob smotrni organizaciji pri izvajanju programa je denar zadoščal za ves program, ki smo ga pripravili za šolo.
Letošnja poletna šola slovenskega jezika v Kranju, namenjena predvsem potomcem naših izseljencev, je bila vsekakor preskus želja in hotenj, ki so se oblikovale več let. Lahko rečemo, da je šola uspela. To so potrdili udeleženci ob koncu šole in to dokazujejo v domačem okolju še zdaj.
Ko ugotavljamo, da je bilo prvo leto te šole uspešno, gotovo lahko pritrdimo, da je bilo tako prav zato, ker so vsi, ki so sodelovali, našli skupno hotenje.
Taka šola pa ima za Slovence, slovenski jezik in tudi za našo republiko dolgoročni pomen, kajti čim več ljudi bo poznalo Slovenijo, njen jezik in kulturo, temveč jih bo pripravljenih z njo tudi sodelovati. To sodelovanje pa gotovo ni več samo občudovanje naše folklore in kupovanje spominkov, temveč mora preiti v gospodarsko, znanstveno in kulturno sodelovanje raznih vrst in oblik. Prepričan sem, da bodo to pospeševali prav taki in njim p j-dobni ljudje, ki bodo po opis ni poti spoznavali naš jezik, zgc Jo-vino in kulturo, zato nam vlaganje v taka srečanja lahko samo obrestuje.
VALENTIN PIVK
STALNA RAZSTAVA IN PRODAJA UČIL, UČNIH PRIPOMOČKOV IN DIDAKTIČNIH SREDSTEV
NOVO PRI
limita aifiii
Uubljana, titova 52
telefon: (061) 317-744, 326-961
OBIŠČITE NAS V NOVEM POSLOVNEM CENTRU IN ZAHTEVAJTE INŽENIRING PONUDBE
H31S

ZA OSNOVNE ŠOLE
UČILNICA ZA FIZIKO, KEMIJO IN BIOLOGIJO:
—	oprema
—	učila
—	AV sredstva
—	sistem instalacij
MATIČNA UČILNICA:
—	oprema
—	učila
—	AV sredstva
UČILNICA ZA TEHNIČNI POUK:
—	oprema
—	orodje
—	stroji
ZA SREDNJE ŠOLE
UČILNICA ZA KEMIJO:
—	oprema
—	učila
—	AV sredstva
—	sistem instalacij
UČILNICA ZA FIZIKO IN BIOLOGIJO:
—	oprema
—	učila
—	AV sredstva
—	sistem instalacij
—	vivarijstika
ZA VZGOJNO-VARSTVENE ORGANIZACIJE:
—	oprema za igralnice
—	oprema za jasli
—	oprema igralnih kotičkov
—	didaktična sredstva
—	AV sredstva
—	tekstilni izdelki za VVO
PREJELI SMO
Vsem ni mogoče ustreči
Odgovor na članek Za veliko denarja malo dobrega
V članku tovarišice Marice Nakrst »Za veliko denarja malo dobrega«, objavljenem v 13. številki Prosvetnega delavca, je žal, precej neresnic, polresnic, nepojmljivega sklepanja in predvidevanja in le malo resničnega, kritičnega in dobronamernega.
Na šestih seminarjih, ki jih je avtorica članka izbrala za »oceno«, je sodelovalo 18 naših učiteljev, seminarji so trajali od 4 do 16 ur, udeležilo pa se jih je okrog 200 učiteljev osnovnih šol. Udeleženci so prejeli 115 strani za seminarje pripravljenih besedil, naši učitelji pa so uporabljali razna avdiovizualna sredstva, sodobno literaturo, številna ponazorila itd. Seminarska metoda so bila uvodna predavanja, analize in razprave v majhnih skupinah, plenarne diskusije, testi za samopreverjanje znanj, stališč, ekskurzija, obiski strokovnih ustanov itd. Kaj je v tem zastarelega?
Seminarske skupine so bile povečini majhne, le tista s temo »Nadpovprečni, zelo bistri učenci na razredni stopnji« je bila velika, kjer' -— po naši krivdi — udeležencev nismo delili v manjše skupine. Prijave so prihajale tudi po roku, nekaj udeležencev je prišlo na seminar celo brez vnaprejšnje prijave itd. Za to se opravičujemo, vendar, kot vidite, bi se dalo krivdo deliti. ..
»Brezplačni« seminarji Zavoda SRS za šolstvo in Zveze kulturnih organizacij Slovenije in dobičkarstvo Pedagoške akademije v Ljubljani — kot pojmuje avtorica članka neplačevanje oziroma plačevanje kotizacije — imajo tudi drugo stran. Zavod SRS za šolstvo in Zveza kulturnih organizacij Slovenije dobita za organizacijo in izvedbo seminarjev namenska sredstva in drugih virov, mi pa ne. Zato je razumljivo, da moramo stroške seminarjev kriti s kotizacijo. Tako smo za teh šest seminarjev dobili 11 starih milijonov kotizacije, od tega bo šlo za stroške okrog 9 in pol, »dobička« bo za približno 1 star milijon in pol, ki ga bomo porabili za »razširjeno reprodukcijo«, da bi bili naslednji seminarji boljši od dosedanjih itd. Torej silno dobičkarstvo!
Tudi mi smo predlagali, da bi naši učitelji prihajali na osnovne šole, da bi tako pocenili stroške seminarjev. Pa se je na vso srečo
odzvala le ena ljubljanska osnovna šola. Ta oblika je namreč le navidezno cenejša. Zamislite si, koliko časa in koliko učiteljev bi bilo potrebnih za izvedbo seminarjev na okrog 420 centralnih oziroma samostojnih osnovnih šolah? Ta oblika pride v upoštev le izjemoma, za posebne, posameznim šolam prilagojene teme, tudi za aktive, kar pa počnemo že leta in leta.
Na koncu še nekaj mnenj naših učiteljev, ki so sodelovali na seminarjih:
»Avtorica članka se ni udeležila nobenega seminarja, kritizira kar tako, v naprej...«
»Veseli moramo biti vsakega odziva iz prakse, vsakega dobronamernega in konstruktivnega predloga, zavračamo pa vnaprejšnjo kritiko, ki brez argumentov očita vsem učiteljem pedagoške akademije togo podajanje, zastarele oblike dela, akademiji — ustanovi pa dobičkarstvo!«
»Po odzivih in sodelovanju udeležencev letošnjih seminarjev menim, da smo večini ustregli, vsem pa ni mogoče ustreči. ..«
»Pisanje tovarišice Nakrstove ni dobronamerno, že iz naslova štrli obrekljivost...«
IVAN ŠKOFLEK,
Pedagoška akademija v Ljubljani
Opomba uredništva:
Naslov, iz katerega »štrli obrekljivost«, smo napisali v uredništvu, povzema, pa, seveda, vsebino članka.
Popravek V
V zadnji številki Prosvetnega delavca, v članku Do kod smemo varčevati?, je v predzadnjem odstavku napaka. Besedilo se glasi pravilno takole: »V študentskih domovih primanjkuje tehničnega osebja zaradi nizkih osebnih dohodkov in' pomanjkanja stanovanj, v srednješolskih domovih pa je 6 vzgojiteljev preveč, primanjkuje pa delavcev v kuhinjah in čistilk.« ’
Za napako se opravičujemo!
PRED IZIDOM
Bibliografija Popotnik — Sodobna pedagogika
Državna založba Slovenije bo predvidoma oktobra 1982 izdala Bibliografijo Popotnik — Sodobna pedagogika ob 100-letnici izhajanja. Delo so napisali: mag. zgodovine Andrej Vovko: Oris razvoja pedagoške strokovne revije, višja bibliotekarka specialistka Tatjana Hojan: Bibliografsko kazalo Popotnika 1880—1950 in dokumenta-listka Albina Perkič: Bibliografsko kazalo Sodobne pedagogike 1950—1980.
Oris razvoja pedagoške revije je hkrati zgodovinski prikaz smeri in silnic, ki so vplivale na njeno vsebinsko sestavo, saj se je Popotnik in kasneje Sodobna pedagogika sto let ohranila kot naša edina napredna pedagoška revija. V Bibliografskem kazalu je opisanih pri Popotniku 9733 enot in pri Sodobni pfedagogiki 1815 enot.
Ker bo naklada omejena, prosimo pedagoška društva in prosvetne delavce v vzgojno-izobraževalnih organizacijah, da zberejo naročila, ker bomo število naročnikov poslali DZS.
Naročila pošljite na naslov: Slovenski šolski muzej, Ljubljana, Poljanska cesta 28, do 15. novembra 1982.
Pomembni kulturni dogodek v Beneški Sloveniji
Študijski center Nediža slavi 10. obletnico delovanja
V Čedadu so 19. septembra proslavljali 10. obletnico delovanja študijskega centra Nediža, ki je bil ustanovljen 19. septem-' bra 1972.
Glavna pobudnika za ustanovitev teg središča sta bila dr. Karel Šiškovič in duhovnik Rino Marchig.
Študijski krožek deluje na območju Špeter Slovenov in bližnje okolice, toda združuje in jezikovno in kulturno prebuja vse beneške Slovence. Društvo izdaja revijo La Slavia italiana, prireja kulturna srečanja pod naslovom Benečanski kulturni dnevi zato, da bi lahko kar najbolj verodostojno predstavilo javnosti, kako živi slovenska narodnostna skupnost v Videmski pokrajini. Pomembna dejavnost krožka je jezikovna vzgoja otrok in mladine; ponovno odkrivanje narečja, raziskovanje okolja, učenje slovenskega jezika in druge dejavnosti.
Z zadovoljstvom ugotavljamo, da starši v Benečiji doma spet govorijo v slovenskem narečju in ne več v italijanščini. V sklopu študijskega centra Nediža delujejo razne kulturne skupine, npr. mladinski zbor Pod Lipo, Glas-
bena šola v Petjagu, Združenje beneških umetnikov in Inštitut za slovensko izobraževanje. Med centrom in številnimi občinskimi upravami Benečije so zelo dobri in tesni stiki. Najzahtevnejša in najpomembnejša dejavnost krožka pa je organizacija kulturnih in rekreativnih kolonij za mladino, ki pod naslovom Mlada brieza potekajo v beneških vaseh in v Istri že od leta 1970 (v glavnem letne kolonije ob morju).
Študijski center Nediža ima zelo pomembno nalogo: pospešuje kulturno in narodnostno rast beneških Slovencev, saj nadomešča šolo, ki je v Benečiji v materinem jeziku ni. To je nedvomno velika pomanjkljivost, zanjo pa je kriva italijanska država. Zato so študijski center Nediža, kulturno društvo Ivan Trinko v Čedadu in kulturno društvo Rečan iz Ljes prava žarišča slovenskega jezika in kulture v Benečiji. Upamo, da bo takih kulturnih slovenskih društev v Videmski pokrajini vse več, da bodo beneški Slovenci spet kulturno in jezikovno oživeli na vsem ozemlju, kjer živijo in delajo-
MARKO PAULIN
ŠOLSKI CENTER
I
TOZD SREDNJA TEKSTILNA ŠOLA SEVNICA razpisuje prosta dela in naloge
—	vzgojitelja \ domu. za določen čas (od 1. II. 1982 do 30.4. 1983). pogoj: višja izobrazba domske smeri ali PRU
—	učitelja matematike in fizike, za nedoločen čas.
pogoj: visoka izobrazba pedagoške smeri matematike s liziko ali visoka izobrazba iz katere koli smeri fizike, kemije, računalništva, informatike, elektronike
in objavlja dela in naloge
—	nočnega čuvaja, za določen čas (od 1.11. 1982 do 31.3. 1983).
pogoj: končana osnovna šola
SEMINAR NA TRŽAŠKEM
Za rast slovenske šole
'igo
tnoi
Tako kot vsako leto je bil tudi letos seminar za pedagoške delavce, ki poučujejo na slovenskih šolah na Tržaškem. Letošnji seminar je potekal v Kulturnem domu v Trstu. Šolniki sabili razdeljeni v tri skupine — vzgojiteljic, učiteljev in profesorjev, ki so imele predavanja ločeno.
Vzgojiteljice so poslušale predavanja na temo: Načrtovanje vzgojnega dela v vrtcih. Predavali sta prof. Vojka Štular, ravnateljica otroškega vrtca v Luciji in prof. Milena But ja. Predavanje je bilo zelo zanimivo, saj so vzgojiteljice zvedele marsikaj, kar bodo lahko uporabile za uspešno delo v vrtcih. Zelo koristna je bila hospitacija vzgojiteljic v otroškem vrtcu v Semedeli pri Kopru.
Učiteljem so predavale: prof. Slavica Pogačnik o temi Komunikacija med otroki in odraslimi v današnjem času, Edita Frančeškin in Metka Morovič pa o pouku sporočanja, spisju in ocenjevanju spisja.
Kot prvič je bila letos vključena v program seminarja tudi gledališka vzgoja \ osnovni šoli. Predavali so režiser Marjan Belina i/ Ljubljane in tržaška gledališka igralca Mira Sardoč in Sergij Verč.
Prolesorji slavisti in profesorji tujih jezikov so sledili predavanjem na temo Dosežki sodobnega slovenskega jezikoslovja in pravopisna problematika. Predaval je vir. Janez Dular s Filo-zolske lakultete v [ juhljani. Načine solske interpretacije leposlovnega besedila so obdelali p rol. Jasna Cebron, Vida Medved in Vera Gregorač z Zavoda SRS za šolstvo.
Prolesorji naravoslovne teh-me.ne skupine in matematike so sledili zelo zanimivemu predavanju o informatiki in računalništvu v srednji šoli, ki je bilo prvič vključeno v program seminarja. Predavala sta mag. Vladislav Rajkovič z inštituta »Jožef Stefan« v Ljubljani in prof. Aleksander Cokan, pedagoški svetovalec Zavoda SRS za šol -
stvo. O energiji je predavali Janez Strnad z ljubljanske fJ tete za naravoslovje in tehc gijo.
Dve predavanji sta bili nJ njeni vsem prosvetnim d£ cem, ker sta bili temi vsespl' kulture; 10. septembra jč častni gost seminarja pre<) Tone Pavček, pesnik, ureda' predsednik Društva slovet1 pisateljev, 11. septembra p1 Rudi Lešnik z mariborske verz.eotemi: Prosti čas kotp goški problem.
Po predavanju pesnika To Pavčka se je slovesno začel s* nar. Šolske in politične dela' obeh strani meje in šte' druge goste iz dežele Furlanij Julijske krajine in iz Sloveni)' pozdravila prof. Luigi De P namestnik tržaškega šolsl skrbnika in predsednica R£ bliškega komiteja za vzgoj' izobraževanje ter telesno kul1 SRS Majda Poljanšek.
Profesor De Rosa je v svo pozdravu poudaril pomen seminarjev, na katerih pros' , delavci spoznavajo nove vzg1 prijeme, utrjujejo pa tudi d( medsebojne odnose v kultni šolstvu med sosednjima dri1 ma.
V svojem pozdravnem go' je predsednica republiškega miteja Majda Poljanšek po' rila pomen in vlogo učitelj1 vzgojo mladega človeka in govo enakopravno vključit* gospodarsko, kulturno in 1 lično življenje okolja, v kate ži\i. Hkrati mora učitelj ohra ti, graditi in gojiti vse tisto, L potrebno za rast in nap rede! rodne zavesti \sakega postu1 nika.
Oba pozdravna govora na vesnosti ob začetku seminarji znova dokazala, da so taki ^ narji za šolnike \ zamejstvu' koristni. Slovenska šola \ U , se bo širila in rasla le, če b ’ šolniki dajali mladini čim zato so taki seminarji in njim dobni izpopolnjevalni tečaji venski šoli nujno potrebni.
MARKO PAULIN
Rok prijave je 8 dni po objavi razpisa.
Kandidati bodo obveščeni o izidu razpisa-v 8 dneh po izbiri..
Televizija v šoli_______________________
Urnik oddajanja šolske televizije od 26. 1«. do 18. 11. 1982
Premiera Ponovitev Ciklus ■ Oddaja	Trajanje
26.10.	28.10.	Telesna vzgoja	Plavanje II.	25 min.	2()sek.
Računalništvo Stroji, ki vodijo tovarne 30min. lOsek. SND	Od setve do mlačve	14	min.
2.11.	4.11.	Telesna vzgoja	Kondicijska vadba	27 min.	25 sek.
Zemljepis	Življenje na skalni
.obali	ZO min. 30sek.
SND	V mlinu	. 14 min.
9.11.	11.11.	Telesna vzgoja	Športna gimnastika I.	23 min.	lOsek.
Računalništvo Brez računalnika ne gre 29 min. 15 sek. Fizika	Valovanje in energija	1	I	min.
SND	Vinogradniki	1	1	min.
Obvestilo
Rdeči križ Slovenije vabi vse občane in delovne ljudi, da se v čim večjem številu udeleže krvodajalske akcije. Prijave sprejema občinski odbor Rdečega križa, v delovnih organizacijah pa aktivist, RK odgovoren za krvodajalstvo.
Dajanje krvi je izraz humanosti in solidarnosti, zato pričakujemo na krvodajalski akciji vse zdrave občane in delovne ljudi.
OKTOBER 1982
NOVA GORICA	25.,	26.,	27., 28.
ŠEMPETER PRI GORICI	29.
RUŠE	28.
RDEČI KRIŽ SLOVENIJE
Velik narodni praznik v Gorici
Osnovna šola na Livadi poimenovana po Otonu Župančiču
Deseti oktober je bil za vse, ki so se udeležili proslave na Livadi, enkratno doživetje. Ta dan so namreč poimenovali šolo v ulici del Brolo v Gorici po pesniku Otonu Župančiču. Ob tej priložnosti se je zbrala velikanska množica ljudi iz Gorice, njene bližnje in daljne okolice pa tudi iz Slovenije. Proslave so se udeležili tudi predsednik pokrajinske uprave prof. S. Cumpeta, go-riški župan dr. A. Scarano, jugoslovanski generalni konzul v Trstu Drago Mirošič, konzul Alenka Kovačič, zastopniki okoliških občin, didaktični ravnatelji, profesorji in učitelji, starši otrok in še veliko drugih, ki jim je pri srcu napredek slovenske šole.
Goste in učence je pozdravil didaktični ravnatelj dr. Milan Brešan, nato pa so odkrili kip Otona Župančiča, ki ga je izdelal kipar Oskar Kogoj iz Mirne. V imenu staršev in odbora za poimenovanje šole je spregovoril v slovenščini in italijanščini adv. dr. Karel Primožič. Prof. Lojzka Bratuževa je govorila o povezanosti Otona Zupančiča, s Primorci, o pomenu teh vezi in spoš-
tovanju materinščine. Za h in pester kulturni spored so skrbeli šolarji in učitelji. Ns pili so z recitalom Župančič pesmi. Otroški zbor je zape' Župančičevih pesmi o cicib pripravili pa so tudi tri od! razstave: razstavo otroških razstavo del Otona Županči' kronološki pregled razvoja venske šole v Gorici. Izdal bogato brošuro, v kateri so sani Župančičevi stiki z Go1 objavljena so njegova delav lijanščini, zgodovinski- pri razvoja slovenskega šolst'1 Goriškem itn. Denarza pros so prispevali tudi krajani. 6 ški župan dr. Scaran je spreg1 ril o Župančiču kot zgledu e' sko; kulturno razgledanega veka in poudaril pomen P teljstva in sporazumevanja narodi. Vse točke sporeda s*> vezovali šolarji. Ob koncu vejmo še to, da je bil postop4 poimenovanje šole prav ^ kratski, saj so samo za poinh vanje šole potrebovali v C* nič manj kot tri leta.
ERNEST ŠVARA
‘C
prosvetni
delaven
Ustanovitelja: Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom.
Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: Metka Rečnik, pred-
sednica, Tea Dominko, Milanka Dragar, Tone Ferenc, Leopold Kejžar, Marjana Kunej, Vida Nered, Marija Skalar, Janez Sušnik, Zdravko Terpin, Jože Valentinčič, Boštjan Zgonc.
Uredniški odbor: Geza Čahuk, Tea Dominko, Jure Gartner, Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Bariča Marentič-Požarnik, Veljko
Troha, Jože Valentinčič, Marija Velikonja, Majda Vujovič Uredništvo: Jože Valentinčič, glavni urednik, Marjana Kunej, odgovorna urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel.: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104
Rokopisov in fotografij ne vračamo. Letna naročnina znaša 250 din za posameznike, 450 din pa za organizacije združenega dela in delovne skupnosti. Cena izvoda 15 din, pri povečanem obsegu pa 20 din. Študentje imajo pri skupinskih naročilih poseben popust. Številka tekočega računa: 50101-603-46509.
Tiska ČZP Ljudska pravica-ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega kč teja za vzgojo in izobraževal časnik »Prosvetni delav1 prost temeljnega davka od P1 meta proizvodov (glej 7. točk1 odstavka 36. člena zakona o1 davčenju proizvodov in storit® prometu).