Štev. 42.
V Ljubljani, dne 9. oktobra.
1884.
"VseToina: Simon Gregorčič. — Josip Juraj Strossmayer. — Naš sedajni položaj in pogled v bodočnost. — Narodne pravljice, bajke in drugo. — Pogled po slovanskem svetu. — Razne novice. — Politični razgled. — Il-o.stra.cija.: Glavna ulica na Cetinji
Simon Gregorčič.
(Konec.)
Plemeniti duh sam prenaša bolečine, ali sreče ne uživa sam. Odpira srce, otira bratom solze, sirotam blaži težave.
Odreka se odločno svoje sreče, goreče si prizadeva, da jo doseže drugim. Bogu in domovini zažiga žrtve.
Soča šumi glasno in milo, skaklja čvrsto in krepko, dokler je med planinami. Ko pa stopi na ravan, leze polagoma, tožni so ji glasovi, kakor da bi znala, da teče mimo grobov slovanskih — mimo Furlanskega. Nevarnost ji preti. Z gorkega juga bodo pridrvili sovražniki, in ni daleč ta dan. Prelivala se bode kri naša in sovražna; prva bo Sočo napajala, druga ji bode motila bistrino.
Pesniku se zmrači in stemni ; solze si mora otirati, srce mu umira od toge, ko pogleda to ravan. Na nji je bila našim očetom domovina; tu so pisali svoja dela, tu se je govoril naš govor, tu je izvor naše pesmi — a zdaj se po nji tuji narod širi, tuji glasovi razlegajo.
Svojo domovino primerja tožni, zapuščeni udovi, materi toliko sirot, napojeni s krvjo in solzami, katera pozna samo bolečine in težave. Trnjev ji je venec, rod ji je mučenik, svet jo zaničuje in tlači. On jo zategadelj ljubi tem srčnejše in tem zvestejše in prosi Boga, da jo močno čuva in živi.
Na pepelnico pepeli vse navzočne v cerkvi, govoreč: prah si in v prah se bodeš prementi. In kader misli, da je gotov s svojim poslom, zaškripljo vrata in se pokažejo ljudje brez srebra in zlata in sjaja. Na obličji se jim bero sledovi solz in ran. Siromaki so. Čakali so pred vratmi, dokler jim niso gospodje prostora dali. V njih spoznaje on mučeniški svoj narod. Odlaga pepel in blagoslavja:
Le vstani, vborni narod moj, Do danes v prah teptan ; Pepelni dan ni dan več tvoj, Tvoj je vstajenja dan!
Domovina mu je sveta podoba, prepolna miline. Prva njegova pesen jo je slavila, tudi zadnja se bode njej glasila; a zadnji njeni glasovi bodo: Bog ču aj domovino mojo!
Pesnikovo srce je polno ljubezni : do domačega kraja, planin, roditeljev, rodbine, prijateljev, mučeniškega naroda, domovine matere sirot; ali ono zna tudi za mržnjo. Ko bode besnel najhujši boj med našim narodom in sovražniki mu, tedaj naj Soča — naroča ji pesnik goreče —
zbere vse vode v oblakih svojega neba, po planinah, na ravninah; naj narase, naj vzkipi v strašan tok, naj se razlije iz svoje struge ter tujce, zemljegladno, utopi na dno uznemirjenih valov.
Pesmi tekmujo z lepoto in plemenitostjo. Za slovenski narod teško da bije katero srce bolj živo, nego Gregorčičevo. Ali vender .... vender se je našlo med Slovenci ljudi, kateri so ga obsodili, ko so mu pesmi v knjižici na svet'o prišle. Ti ljudje so mu očitali, da kvari mladino, ,da ji napolnjuje srca z zdvojnostjo, da škoduje domovini.
To je ravno razdražilo ogromno večino Slovencev. Tudi duhovniki, v imenu katerih kakor da so ti očitalci govorili, tudi posvetnjaki, odgovorili so odločno, ostro, gnevno. Na očitanja odgovarjajo po Goriškem prirejene slav-nosti, na katerih se deklamuje marsikatera pesem Gregorčičeva ; šolske, knjige, v katere so njegove pesmi uvedene ; prevodi posamičnih teh pesmi na češki in slovaški jezik.
Sam pesnik je napisal „Obrambo", tiskano v Narodni Tiskarni v Ljubljani leta 1882., a založeno po založniku „Pojezij". V pesmi odgovarja na posamična očitanja, dostojno, razložno, jasno. Očitanja ga bole, hudo bole, z ozirom na domovino, zvone mu kakor ostra obsodba. Britko in teško mu je pri srci. Srce in glavo je posvetil domovini, iskal je ne svoje, ampak domovine koristi ; ne svoje, ampak naroda svojega slave.
Oh misel, da komu škodljiv je moj trud, To mojemu srcu je vdarec prehud, Pač hujši na sveti Bi mene nikoli ne mogel zadeti.
Preverjen, da je nedolžen, narodu svoj naznanja priziv. Sodnik med očitalci in njim — bodi narod.
A narod? Kar razgrabil je njegove pesmi, tiskane v 1800 iztisih, in se veseli, ker je na „zlati knjigi" — tako imenuje znani pisatelj Gregorčičeve pojezije — rimska številka L, pa da bode še vsaj II. zvezek dobil, in hrepeni po njem, želeč pesniku čim boljše zdravje, čim daljše življenje.
Besnečo nevihto sovražne usode naj njegov ponosni duh tudi na dalje junaški premaguje, ponavljajoč ji besede, izgovorjene na obali vznemirjenega morja: Ti streti me moreš, potreti nikdar.
SLOVAN.
Štev. 42.
Na Umici še to. Iz Gregorčičevih pšesmi veje neka notranja lastna bolečina. Ali ta bolečina mu je malost proti bolečini, katero čuti zarad nesreče naroda. Sam pravi v omenjeni obrambi: Drugih nesreča me zbada v srce. Občna nesreča stresa mi srce jačje, nego ma-lostno lastno zlo.
Če hočete mi odvzeti ąorje, Prestvarite svet mi, ali — srcé!
Te bolečine ne zapazi človek pri njem, kader občuje z ljudmi. V društvu je on vesel, smeje se, šali se in rad govori. Gostoljuben je : tudi haljo s sebe bi dal za drugega. Pošten je in čist, kakor .angel, blag in občuten, kakor deklica, a pri tem jeklen značaj. Plemenit.
Dolžnosti svojega poklica izvršuje natanko, vestno : vsi se mu čude. Naše življenje — pravi prijatelju o godu — ni praznik, ampak delavnik. Od zore do mraka mora človek delati, da olajša človeške bolečine in težave.
Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, Kar mòre, to mož je storiti dolžan!
A kar pravi prijatelju, tega se tudi sam strogo drži :
Dobar pastir, jer äto kaže inom, I sam svojiem potvrdjuje činom.
Pravi, da ima vsak človek izvrševati dolžnosti svojega poklica. Izvršivši te, mora toliko delati, kolikor more: za narod, za domovino, za človeštvo.
Josip Juraj Strossmayer.
Spisal Milko Cepelie.
(Dalje.)
Strossmayerjeve besede, Strossmayerjeva dela niso ostala brez uspeha. Njegovo plemenito delo je posnemala vsa zemlja. Ves narod je pohitel na njegov klic z dobro-voljnimi doneski, samo da bi se kar prej osnovala akademija znanosti in umetnosti Za malo časa se je nabralo
tisoč goldinarjev. Od zdaj so se rodoljubi samo za to trudili, da bi se čim prej odprlo vseučilišče v Zagrebu. Po raznih ovirah in napotji in po zrušeni vladavini zloglasnega bana Raucha in za vladavine narodnega bana Ivana Mažuranića (prvega epskega pesnika hrvaškega) se
do 200.000 goldinarjev za glavnico akademiji (danes ima ; je posrečilo Hrvatom dospeti tudi do te sreče. Dne 19. okt. glavnice od 350.000 goldinarjev, kar je vse požrtvovalnost Strossmajerjeva in naroda samega). Odprtje akademije se je slavilo dne 28. junija, leta 18G7., o kateri priliki je govoril Strossrnayer kot pokrovitelj akademije slaven govor, v katerem je proslavljal francoske učenjake, posebno Bossueta in učenega Pascala. Od tedaj pa do danes je izdala akademija 671 knjig „Rada" (tako se imenuje delo, v katerem ona priobčuje učenjaške razprave svojih udov) ; izdala je tudi brezštevilne publikacije, zgodovinske, književniške, diplomatske vsebine iz starejše dobe hrvaškega naroda — in zadnji čas se peča z izdavanjem „Rječnika", podjetjem, s kakšnimi se morejo po javni izjavi merodavnih (ne hrvaških) učenjakov ponašati samo Francozi in Nemci (Grimm). Akademija, to Strossmayer-jevo duševno dete, je v učenem evropskem svetu na glasu, in so malo ne vse znamenitejše akademije in učena društva ž njo v prijateljski zvezi, a večina njenih udov so udje tudi drugih evropskih akademij in učenih društev, posebno ruskih, nemških, italijanskih in francoskih. Ali da ne bi Strossmayerjev govor in naklep o hrvaškem vseučilišči ostal brez sadu, podaril je on svojemu narodu v to ime meseca septembra leta 1866. (ravno o praznovanji tristoletnice v spomin hrvaškega Leonida, sigetskega junaka, bana Nikole Zrinjskega) 57.000 goldinarjev, h kateremu daru se je pridružil ves narod z vsem naudušenjem
se je hitro v samih darilih nabrala vsota okoli 200
1874. leta je bilo najsvečanejše odprto hrvaško vseučilišče v navzočnosti mnogih evropskih vseučilišč, vseh avstrijskih slovanskih in vseh jugoslovanskih društev, in vladika Strossmayer je doživel tiste dni še to veliko srečo. Ves Zagreb, celo ves narod je slavil tiste dni ne svoje vseučilišče, nego svojega „očeta" in ob jednem „prvega sina domovine", velikega vladiko Strossmayerja. Meni tukaj ni možno natanko opisavati une časti, vseh onih pozdravov in pesmi, katere mu je o ti priliki priredil Zagreb in hrvaški narod.
S tem pa še ni končano umno in plemenito delovanje tistega Strossmayerja, kateri si je z nastopom na vladičjo stolico postavil za gaslo te besede: „vse za vero in domovino". Oddolžujoč se tako z velikimi žrtvami svoji domovini, oddolževal se je ob jednem tudi veri. Misel, katero je še v svojih mladih vladičjih letih zasnoval in za katero se je dolgo dolgo najprevidnejše pripravljal, začel je leta 1866. izvajati, to je, tega leta je jel zidati v rezidencijalnem svojem mestu katedralno cerkev. Od leta 1866. pa do leta 1882. je ustvaril v mirnem in neznatnem mestu Djakovu veličanstveno cerkev, pravo umetniško delo. Pokazal je, da ni zastonj gledal človeških umotvorov po Italiji in Evropi, kajti njegova cerkev je divna zbirka umetnosti, prava harmonija duše in telesa, ki more povzdigniti človeka γ višje sfere.
-
Naš sedanji položaj in pogled v bodočnost.
I.
V notranji politiki se prikazuje nekak preobrat. Cehi so izprevideli, da si moreje svojo bodočnost in samostojnost češke krone zagotoviti le v zvezi s Poljaki in Madžarji. Poprej veliki nasprotniki Madžar -
jem, približujo se jim zdaj. To je pa mogoče le na ta način, da jamčijo Madžarjem celokupnost ogrskih dežel, kakor za se zahtevajo celo Češko, Moravo in Šlezijo. Ob jednem se morajo odreči vsem narodnim agitacijam
Štev. 42;
SLOVAN.
333
med Slovaki in pripoznati nadvlado Ogrske nad Hrvaško. Ker pa ravno Starčević zahteva odcepljenje Hrvaške od Ogrske, zato je razumljivo, zakaj morajo Čehi pobijati njegov program.
In kaj je z nami Slovenci? Tudi nas stare in vedno zanesljive svoj e zaveznike, prepuščajo sedaj, ko vidijo, da jim nismo več potrebni, mili ali nemili usodi, kakor bi nam rekli: „Poma-gajte si sami, kakor veste in znate."
Da so Madžarji pripravljeni, stopiti v zvezo s čehi in Poljaki, to je tembolj verojetno, ker so Nemci v novejšem času zagnali krik po razdelitvi češke, in ravno take delitve dežel po narodnostih se je Madžar jem največ bati! Ako se češkopoljski program uresniči, in vidi se, da se bode — razcepila se bode Avstrija na štiri kose: 1.) Češke dežele (Češka, Moravska in Šlezija) ; 2.) Poljske dežele (Galicija in Bukovina); 3.) Ogrske dežele (Ogrska, Sedmograška, Hrvaška in Slavonija); in 4.) Nemške dežele (obe Avstriji, Solnograška, Tirolska, Štajarska, Koroška, Kranjska, Primorje in Dalmacija). Bosna in Hercegovina bi ostali bržkone v taki razmeri nasproti državi, v kakoršni sta sedaj. Mi Slovenci bi prišli torej pod veliko nemško večino in bi si nikakor ne mogli pomagati. Slovenci in Hrvati bi bili zopet razkrojeni in brez samostojnosti, prvi priklop-ljeni nemški , drugi z večine madžarski državi. Naravni nasledek tega stanja bode skupen odpor Slovencev in Hrvatov in hrepenenje po samostojni jugoslovanski deželni skupini, katera bi bila zadosti močna in velika, da se onim štirim skupinam kot jednakopravna na stran postavi.
Zal ! da moramo priti do takih razmišljavanj ; toda položaj, kakeršnega nam je ustvarila poslednja doba, pri-moral nas je k temu. Jasno namreč vidimo, da se ravno od tod, od koder smo vedno in dosledno pričakovali pomoči, iste nimamo več nadejati.
Politiki sami na sebi so možje realistični; oni čuta ne poznajo. Oni so v javnem življenji, v boji za obstoj in napredek to, kar so Židje med narodi. Izjemo so doslej delali le Slovani. Prelistaj zgodovino; prouči vse važnejše nje dogodbe ; preudari vsa slovanskega življenja se tičpča dejanja; oceni sploh vse, kar je količkaj upli-valo na razvoj slovanskih narodov in na njihove razmere k drugim narodom, in preveril se bodeš, da bodeš povsod našel sledi srca, človečnosti, čuta. Vse to je bilo doslej opazovati tudi v medsebojnih razmerah posamičnih pod žezlom habsburške dinastije živečih slovanskih narodov.
Vsi so bili vedno solidarni. Ta solidarnost se je nagla-šala vedno in nje so se naši sovražniki, Nemci in Madžarji ravno najhujše bali.
Sedaj pa je ravno češki narod, kakor se to vidi iz glasil, v katerih je svet navajen citati izjave merodavnih njegovih politikov, zatajil čut. On, med katerim je pro-cvela in iz katerega se je — obrodivši krasen sad — razširila po vsem ostalem slovanskem svetu ideja uza-jemnosti slovanske, odrekel se je v politiki te ideje, on se je začel na začasno korist svojo, a na veliki kvar ostalega Slovanstva bratiti z najljutejšim in najbrezozir-nejšim sovražnikom vsega, kar je slovanskega —-z narodom madžarskim.
A bodi dosti žalostnega tega razmišljanja! Ostanimo rajši pri stvari. — Mi se vidimo v naši polovici države osamljene in zapuščene in stvari, ki se gode širom naše domovine, morajo nas tega še posebno spominati. Uplivnih prijateljev, kateri bi v merodavnih krogih bili zagovorniki naši, nimamo ; pač pa vidimo povsod na važnih in imenitnih mestih može, kateri svojega sovra-
! štva do našega naroda nimajo navade prikrivati.   Da!
; znano nam je, da se je mož, ki ima v jedni onih pokrajin, po katerih stanujo Slovenci, veliko besedo, izrazil
j o neki  priliki, da sta mu Slovenec in stenica
j jednako neljuba in da — — — — — — — —
I
Skrbeti moramo tedaj sami za svojo rešitev; in ta je ravno po našem mnenji jedino mogoča, ako začnemo resnejše premišljevati, kako bi se tesneje oklenili Hrvaške. Ni namreč dvojbe, da ima Hrvaška jako srečno lego. Ni dvojbe, da bode oholost in premoč madžarska od leta do leta naraščala, posebno, ako se bode na tak način gojila, kakor se sedaj, ko imajo Madžarji celo Avstrijo v svoji oblasti, pod svojim uplivom. — Potem bode pa čisto naravno nastala v odločujočih krogih reakcija proti madžarizmu in iskali bodo pomoči proti njemu ravno pri Hrvaški.
Sicer imajo pa Jugoslovani, posebno Hrvati, sedaj že pri dvoru mogočno stranko, katera v njih vidi oni živelj, ki je v resnici bil in ostane živelj državno konservativni. To prepričanje se bode jelo' širiti tem bolj, čim bolj bodo zagazili Madžarji v svoj šovinizem in konečni nasledek temu bode, da južno Slovanstvo v Avstriji stopi na ono važno mesto, katero mu pristoji.
In kako bi se s tem mogli okoristiti mi Slovenci, povedali bodemo v prihodnji številki.
Narodne pravljice, bajke in drugo.
(Konec.)
Mej našim ljudstvom je znan tudi škrat. On biva po jamah. Dražiti se ne sme, sicer človek ne ostane brez kazni. Na Krnu biva škrat baje da v Kavk nici (Kavkni jami). Nekedaj je pastir valjal kamenje v jamo. Kar pride škrat iz jame ter vpraša: kedo pljuje mojim otrokom v skledo? Ta koštrun tu le! odgovori prestrašeni pastir. Škrat popade na to ovna ter ga vleče v jamo.
Tu vidimo poosebljene sovražne elemente (moči) v prirodi, In misli se, da so posebno taka skrivnostna brezdna — bivališča prirodnih sovražnih sil. (Prim. v nemškem bajeslovji, kjer so podzemeljske jame božestvu posvečene). — Tudi o različnih živalih in rastlinah ima ljudstvo razne misli: nekatere ima v časti, a druge zaničuje in jih studi. To izhaja — menim — od tod: ker
334
SLOVAN.
Štev. 42.
mu te živali predočuje- ali dobrotljivo ali sovražno kaznujoče bože stvo, oziroma: dobre ali škodljive prirodne sile. V dobrem imenu so med ljudstvom na pr. štorklja, lastavica, „rožina", kača, čebela,- iz rastlinstva pa na pr. lipa, brinje itd. Štorklja pomeni zakonski blagoslov. Ce lastavica ne pride več na hišo, slabo je znamenje. „Rozina" (Marienkäferchen) pokaže dekletu prihodnjega moža. Držati jo trebe na roki ter jej reči: Roža, rozina pokaž' moj'ga možina! Kamor potlej zleti, na oni strani biva prihodnji zaročnik radovednega dekleta. Kača je v slovanskem bajeslovji dobra, neškodljiva žival; večkrat se izkazuje ljudem kot dobrotnica. Čebela ne pogine, ampak „umrje". — Lipa je Slovanom sveto drevo. O brinji je govor, da prežene vso coprnijo. Še dan danes se na Bol-škem blagoslavlja tudi brinje („smrlinje") in potlej ga potikajo ob krajih njiv.   Z brinjem se tudi kadi. — Na
hitrost, naglost, blisk, tedaj Peruna — pokončevalca. Od tod slab pomen !
Bajeslovna so — cenim — tudi neka vremenska prerokovanja. Na primer: Poprtnjak (kruh božični) za voglom (tedaj na prostem) pa žegnanica (velikonočna) za pečjo! Če so fanceljni pod stranjo (pod ostrešjem), pa žegnanica za pečjo ! Prim : nemški : Lichtmess im Klee, Ostem im Schnee!" — V tem tiči vera: da božanstvo v dvanajstorici od božiča do sv. treh kraljev določuje vreme za vse leto. Dalje govore v Krnu : Dvakrat v letu se bojujo vetrovi: o božiči in o sv. Ivanu. Oni, ki prevlada tedaj, ta vlada potlej celo poluletje. Letos je prevladal „Kranjec", zato imamo tako vreme ! Na Vršnem je stari M. hodil o sv. Miklavži na zvezde gledat: kak veter bo in kakšno vreme. O sv. malih (božiči, novem letu in sv. treh kraljih) pa je hodil gledat, kako visoko
2ku
Glavna ulica na
slabem glasu so: mačka, sova, kukovica, miš, rovka, zajec. 0 mački sem menda slišal na Kobaridskem : Mačka se po noči ne sme dražiti, sicer jih pride na mah vse polno. — Isto tako velja o sovi ; zato se jo bojé klicati. Ona naznanja tudi smrt : „sova ga je klicala". O kuko-vici je ista pravljica. Miš je spremljevalka boginje kazno-valke; zato so miši simbol za sv. Gertrudo (Jedert), za katero se je pozneje zakrilo božestvo. Rovka velja za strupeno: „špič miš" okolje živino. Zajec je slab pomen: če gre zajec čez pot, ne bodeš srečen.   Zajec pomeni
Cetinji.    (Stran 335)
leži megla. Če je bila nizko pod Kolovratom, bilo je znamenje, da bodo mrli tistega leta mali otroci ; če po sredi hriba, da srednji; a če je ležala visoko (na hribu), pomenilo je, da bodo umirali veliki, odrasli ljudje.
0 sv. Miklavži pa je hodil gledat na zvezde : da je videl, kak bode veter in kakšno vreme.
Vse to spomina nekedanjo vero in ljudsko menitev: da božanstvo določuje ob nekaterih časih t. j. v dvanajstorici od božica do sv. treh kraljev (in o sv. Miklavži) vreme in sploh usodo človeško. P—ov.
Štev. 42.
SLOVAN.
335
Pogled po slovanskem svetu.
Slovenske dežele.
(Zveza slovenskih posojilnic) jé imela preteklo nedeljo v Ljubljani svoj prvi shod, katerega se je udeležilo do 60 jako odličnih mož. Za predsednika zvezi slovenskih posojilnic je bil izvoljen g. M. Vošnjak, a za sedež zvezi se je določilo za sedaj Celje, a ne bela Ljubljana, kot središče, iz katerega bi moralo izhajati vse gibanje in delovanje. Za odbornike „Zvezi slovenskih posojilnic" pa so bili voljeni: dr. J. Glančnik v Mariboru, dr. Jos. Vošnjak in Anton Knez r Ljubljani, dr. N. Tonkli v Gorici, Lovro Bašv v Celji, J. Havzenbichler v Žavci, J. Šuster v Šent Jakobu v Rožni dolini na Koroškem.
23 posojilnic, toliko jih namreč imamo do zdaj, ki smo si jih osnovali v kratkem času in ki nam imajo braniti naš narod od tujega kapitala, od tuje zavisnosti, je gotovo najtrdnejši nasip, ki nas varuje nemške, zlasti nemčurske povodnji. Zdaj so te posojilnice sklenile, narediti zvezo med seboj In samo v ta namen so se sešli preteklo nedeljo v Ljubljani rodoljubni možje, da se pogovore, da ukrenejo vse, kar je potreba, da zadobi ta zveza zakonito veljavo. Na tem shodu se je tudi ukrenilo osnovati jednakih posojilnic : v Ribnici, Velikih Laščah, Trebnjem, Mokronogu, Novem Mestu, Višnji Gori, even-tuvalno v Zatičini, Kostanjevici in Krškem na Dolenjskem, v Vipavi in Ilirski Bistrici na Notranjskem, in tudi v Kranji, Škofji Loki in Radovljici na Gorenjskem. Naposled se je volil še odbor iz gospodov : dr. Vošnjaka, A. Kneza, dr. Kotnika, Gnezde in Rohrmana z nalogom, da osnuje posojilnice na Kranjskem. — Če pomislimo, da imajo vse slovenske posojilnice kakih šest milijonov goldinarjev v prometu, moramo se še bolj zdaj veseliti, ko vidimo, da bode zdravo seme , ki se je zasejalo preteklo nedeljo, krepko zaklilo, vzraslo in obilo sadu prinašalo za nezavisnost našega naroda.
(Nemščina je na c. kr. državnih železnicah) še vedno izključno gospodujoči jezik, dasi bi imela po novem že-lezničnem statutu na onih progah, ki teko po slovenski zemlji, biti slovenščina ravnopravna ž njo. Kdor se vozi po Gorenjskem — da že ne govorimo o koroški progi, kjer je v tem oziru še mnogo slabejše — prepriča se lahko, da se postaje ne le ne izklicujo še v slovenskem jeziku, temveč da se nahaja semtertje še kak kondukter,
ki občinstvo, za katero dobro ve, da nemščine ne razume, trdovratno nagovarja le v tem jeziku. — Zastopnikom naroda treba se je tudi v tej zadevi oglasiti in vprašati vlado, čemu so postave in predpisi, ako se dotičnikom, katerih se tičejo, ni potreba ravnati po njih.
(Javni slovenski napisi) so po naših mestih jako redki. Še celo po Ljubljani, tej prvostolnici naši, šopiri se nad prodajalnicami in drugimi javnimi lokali še vedno prav oblastno nemščina ; slovenščini pa je — ako ni popolnoma prezrta — odkażano drugo mesto — mesto pa-strke. Tega ne smemo na dalje trpeti. Naš jezik mora tudi tu priti v veljavo. — Narodi, ki imajo moč v rokah, ravnajo v tem oziru prav eksemplarično in radikalno. Tako je na priliko v Bukureštu sklenil mestni zastop, da mora vsakdo, kdor nad javnim svojim lokalom nima rumunskega napisa, plačati globo v mestno blagajnico. Isto tako ravnajo tudi Madžarji v Peštbudimu. — Mi sicer ne moremo teh dveh srečnejših narodov posnemat' ; a to lahko storimo, da ne bodemo hodili kupovat k trgovcem, ki imajo nad svojimi prodajalnicami le nemške napise; da ne bodemo obiskavali gostilnic in kavaren, katere se krščujejo le po nemški; da ne bođemo dajali zaslužka odvetnikom in beležnikom, ki se naveščujejo le po nemški. Stori tedaj vsak svojo dolžnost in ako si bil zakaznik tega ali onega trgovca, katerega zapustiš, obiskovalec te ali one gostilnice, katere se začneš ogibati; — naznani dotičnemu trgovcu ali gostilničarju uzrok, zakaj to storiš. — Skoro bode potem unanjost naših mest in trgov dobila drugačno lice.
(Javna zahvala.) Podpisani odbor izreka s tem svojo najtoplejšo zahvalo blagorodnemu gospodu dru. Francu Jurteli, odvetniškemu kandidatu, zdaj na Dunaji, za velikodušni dar 100 gold., podarjen naši čitalnici oziroma „Narodnemu domu". Slava vzglednemu in vrlemu domoljubu.
V P tuji, 6. oktobra 1884.
Čitalnični odbor.
(Nekrolog o vitezu Schneidu,) ki smo ga priobčili v zadnji številki, urinila se je majhna pomota, katero naj popravimo v toliko, da je leta 1879. Ljubljana volila Schneida v državni zbor, a ne v deželni zbor kranjski.
Ostali slovanski svet.
(Glavna ulica na Cetinji.) [K slikic.] Po propadu srbskega cesarstva na Kosovem je bil Zabljak prestolnica Črne Gore. Ali nekoliko pozneje — kakih sto let — izročil je knez Ivan Crnojević Žabljak Turkom, a sam se je preselil na cetinjsko polje, kjer je sezidal samostan. Samostan cetinjski je bil malone tri in pol stoletja (do 1852.) ob jednem dvor cetinjskih gospodarjev, in še le v naše doba, sedanji knez Nikola, sezidal sije dvor, ki sicer ni podoben evropskim dvorom, ali za Črno Goro je vender krasen dvor. Pomisliti je samo treba, kako teško se tu zida, ker vsak kamen se mora posebe privleči, in to stane truda in muke.
Danes je Cetinje majhno mestece. Širi se še dosti hitro. Tu je bogoslovnica, učiteljišče, osnovne šole, muzej, bolnišnica, telegrafski urad, tiskarna, zdaj bode skoro postavljen „Zetski Dom", itd. Tako vidimo, da se tudi grJipzdo sivih sokolov širi na vse strani in napreduje. Današnja slika nam sicer ne predočuje vsega mesta, ampak samo glavno ulico njegovo, po kateri se potuje na Reko.
Vse Cetinje ima podobo črke „T". Na Cetinji, posebno v jedni dolgi ulici imajo Črnogorci svoje „butige" in „lokande" (gostilnice), kjer se mude Črnogorci, kedar prihajajo na Cetinje.
Ta mali pogled na prestolnico gospodarja Črne Gore in Brd naj nam zadostuje. Ali naj še omenimo, da se v mestu, v katerem je nedavno še živel in vladal jeden najodličnejših sbrskih pesnikov, pesnik „Gorskega Venca", Petar Petrovič Njegoš, v tem mestu pravimo, začelo se je ravnokar živo literarno delovanje. Rodoljubi so spoznali, da je ravno Cetinje po svojem položaji jako sposobno za širjenje kulture dalje na jug, zato so tudi začeli širiti zavednost in ponos na svoje ime med narod svoj, ne bi li zopet mogli ustvariti zetske države. Ta ideja se je izgovorila, a „Zetski Dom", ki je tako hitro vzrasel, je nje simbol. Na drugo stran pa deluje tiskarna. Na Cetinji že izhaja zdaj trinajsto leto „Glas Crnogorca", glasilo kneževo, njegove vlade — ministrov in vsega naroda ob jednem.   Tu izhaja od novega leta po-
Štev. 42.
čenši leposloven list: „Crnogorka", kateri je svoj rojstni dan s tem opravičeval, da je v črnogorski krvi ohranjeno pravo Srbstvo, kateremu je namenjena velika kulturna naloga v Srbih. Vse hrepenenje je tako izraženo, kakor v „Zetskem Domu". — Še druge knjige se tukaj tiskajo; vidi se, da Črnogorci pridno delajo in da se resno pripravljajo na bodoče dogodke.
(O volitvah na Hrvaškem) poizvedajo se še le sedaj nekatere podrobnosti, katere morejo predočiti svetu korupcijo in brezozirnost narodne (recte madžaronske) stranke. Takov se poroča iz Djakova, da je podžupanijski upravitelj Čuvaj, videč, da prihajajo volilci, za katere je dobro vedel, da bodo glasovali za kandidata neodvisne narodne stranke dr. K. Vojnoviča, sklenil volilni akt o polu dvanajstih in na protest proti temu ravnanju odgovoril: „moja ura kaže dvanajst, komur njegova ne gre prav, naj si jo po moji popravi." — In devetinšestdesetletnemu vladiki Strosmayerju, ki je hotel v volilni sobi počakati, da pride vrsta glasovanja nanj, pokazal je isti Čuvaj vrata, rekši, da zanj ni prostora v sobi, temveč na dvorišči, kjer čakajo ostali volilci." — Zares razmere, kakeršnim vrstnih bi se našlo komaj v Turčiji !
(Desetletnica šolskega zakona.) Deset let ni sicer mnogo v razvijanji kakega naroda v duševnem ali gmotnem oziru, vender se blagoslov vsake nove in dobre naprave lahko hitro širi po vsi deželi. Tako je tudi s hrvaškim šolskim zakonom, kateri je preustroju vse osnovne šole hrvaške, in sicer tako preustroju, kakor terjajo potrebe hrvaškega naroda. To je tudi dobro videl „Hrvatski pedagožko-književni sbor u Zagrebu", ki je povabil hrvaške učitelje, da dostojno oslavijo desetletnico šolskega zakona od leta 1874. Skupščina teh učiteljev je bila 24. in 25. septembra v Zagrebu. Udeležencev, med njimi tudi mnogo učiteljic, bilo je nad 200, a bilo bi jih gotovo tudi več prišlo, ko ne bi bilo ta čas okrajnih šolskih skupščin po drugih krajih. Zastopnikov je bilo iz vseh pokrajin hrvaških, s Primorja, iz Vojne Krajine, iz Slavonije, iz Srema, iz Zagorja, iz Posavine itd. Občinstva je bilo odličnega, naj samo omenimo g. Ivana Filipoviča, kr. šolskega nadzornika, ki je bil predsednik omenjeni skupščini.
(Dr. Milan Gjorgjević), bivši poslanec na hrvaškem saboru, člen srbskega narodnega kongresa in urednik „Zastave", umrl je dne 27. sept. t. 1. v Rumi. Pokojnik je dovršil svoje študije in dosegel dostojanstvo doktorja na praškem vseučilišči. Stopivši v življenje , bil je najprej profesor na veliki realki in velikem gimnaziji v Novem Sadu ; pozneje pa se je posvetil časnikarstvu ter je bil več let urednik. „Zastave". V njem so izgubili avstrijski Srbi jednega najnadarjenejših mladih rodoljubov in najznamenitejših političnih pisateljev.
(Hrvaško novinarstvo.) „Hrvatska" je naslov novemu „za katoličku prosvjetu i za hrvatski jezik" listu, ki je začel od 21. septembra izhajati po dvakrat na mesec v Zadru. List je res pisan v zgoraj naznačenem zmislu, kar se tudi vidi iz gasla na čelu lista, -da je list posvečen „Bogu i Hrvatskoj". Zato prinaša članke pobožne vsebine, vrhu tega pa tudi filološke razpravice, zlasti take, ki se tičejo hrvaškega jezika. Kako je temu pobožnofilološkemu listu res na srci vera in domovina, vidi se tudi iz tega, da verno in domoljubno uredništvo „Hrvatske0 piše besedi „Vera" in „Domovina" z veliko začetno črko.
(„Živena.") Ko smo poročali o delovanji slovaškega ženskega društva „Zivena", izrekli smo bojazen, da bi madžarska uprava utegnila isto tako seči po njenem ime-nji, kakor svoje dni po onem „Matice Slovenske" in slovaških gimnazijev. In res, zgodilo se je to prav hitro ; kajti iz Turčanskega Sv. Martina se poroča, da je vlada v minoleni meseci razpustila žensko društvo „Ziveno", zaplenila ter si — po madžarskem pravu, to se vé —
prilastila ves nje imetek, poleg tega pa zaprla še tajnika Piotra. Za uzrok se navajajo „vseslovanske agitacije". — Ubogi Slovaki ! Potrpežljivi in pohlevni so do skrajnosti; niti z najmanjšim znamenjem svoje politične zavednosti ne motijo velikomadžarskih sanjarij ; le svoj jezik so si še ohranili. Zato pa jih Malžarji imenujejo panslaviste in preganjajo v lastnem domu njihovem. ,,Však ešče Slovač ne zhyniela", in Madžar bode to še čutil !
(Prof dr. V. Bogme v Japoncih.) Leta 1878. za pariške razstave je vprašal japanski minister Bogišiča za svet v nekih načelnih vprašanjih zistema državljanskega zakonika, ki ga že do 14 let spisuje v Tokiji cela komisija. Mnenje Bogišičevo je bilo koj preloženo na japanski jezik in priobčeno državnemu japanskemu svetu, kateremu je na čelu jako spoštovan profesor pravoslovnega fakulteta v Parizu. Ta profesor je bil čisto druzega mnenja, nego Bogišič. Mesec dni je že minolo, kar je prišel na svetlo prvi del japanskega zakonika, v katerem je mnenje Begišicevo povsema sprejeto. To je lep uspeli, na katerem iz srca čestitamo vrlemu učenjaku.
(Gramatika jeżyka starobulharslvho (staroslovmského), imenuje se knjiga, katero je v Pragi izdal s pripomočjo Fr. V $ mazala češki jezikoslovec Β. P opel k a. Knjiga je dosti obširna in obseza poleg slovničnega dela najstarejše spomenike staroslovenskega, starosrbskega in staro-ruskega slovstva.
(Petdesetletnica himne „Hej Slovani!"), katero je zložil slovaški pesnik Samuel To m a š i k, praznovali bodo prijatelji njegovi dne 14. t. m. v Turčanskem Sv. Martinu. Kakor Jenkov .Naprej", tako je tudi češka ta narodna himna znana in se navdušeno popeva po vsem slovanskem svetu, in gotovo je že mnogemu Slovencu začelo srce živahneje utripati, ko je slišal njene glasove. Zato se nadejamo, da bodo tudi naši rojaki vedeli v omenjeni dan izraziti svoje spoštovanje do osivelega rodoljuba slovaškega in pesnika slovanskega.
Ko je Tomašik potoval pred petdesetimi leti v Jeno in Berolin, mahnil je tudi v Prago in je bil 26. oktobra 1834. navzočen pri češki gledališki predstavi, katera ga je tako močno anela, da je še isti večer zložil pesem, katero zdaj prepevajo vsa slovanska plemena. Tomašik je zdaj župnik nekje, v gömörski županiji. Mimogrede naj omenimo, da je isto pesem preložil na hrvaški jezik slovaški dobrotnik vladika Mojzes, ko je bil v Zagreb za profesorja v semenišči.
Iz Kijeva, dne 30. septembra (Izv. dopis.) Obljubil sem vam, da vam bodem poročal natančnejše o slavnostih petdesetletnice tukajšnjega vseučilišča. Ker sem se pa sam kot delujoča in oficijalna oseba udeleževal vsega, kar i se je storilo, da se dostojno oslavi tako znameniti jubilej ! in po stari slovanski šegi gostoljubno sprejmo v staro-slavnem našem mostu odposlanci drugih vseučilišč in učenih društev, ni mi res preostajalo toliko časa, da bi vam bil mogel o pravem Času poročati o tukajšnjih dogodkih. Sicer bi pa vas in vaše čitatelje tudi ne utegnile zanimati podrobnosti, posebno, ko bi vam jih hotel popisavati post festum. Naj tedaj zadostuje, ako navedem pogla-vitnejše stvari.
Slavnost se je začela 19. septembra z blagoslav-Ijanjem vseučiliščne cerkve. Glavni nje del pa je bila slavnostna seja dne 20. septembra, pri kateri se je 77 svetovno znanih učenjakov imenovalo za častne člane sveto-vladimirskega vseučilišča našega. Naj izmed njih imenujem le junaškega in učenega kneza Črno Gore Nikolo I., ministra Deljanova, generala Dondukova, Korsakova, glavnega prokuratorja svete sinode Pobjedonosceva, ruske pisatelje : Tolstega, Ostrovskega, Gončareva, Buslajeva, Imšeneckega, Suhomlinova in Kostomarova ; vašega Mi-klošiča in hrvaškega pesnika Kukuljevića S a k-cinskega. Poleg tega so nekateri domači in inozemski učenjaki dobili naslove doktorjev kijevskega vseučilišča.
Štev. 42.
SLOVAN.
337
Izmed njih imenujem Čeha Patero, Rusina S. Petruševiča in I. Šaranjeviča ter Francoza Rambeaua..
Odposlanstev je prišlo na slavnost pet in štirideset. Posebno nas je razveselilo odposlanstvo dunajskega vseučilišča, katero sta zastopala profesorja Benedikt in Nothnagel. Največ veselja in največjo pozornost pa je brez dvojbe vzbudila deputacija hrvaška, in nje člana dr. Ljubic in dr. Rački sta bila prav prisrčno sprejeta. Tudi zastopnika galiških Rusov O. Naumovič in urednik Ploščanski sta nam in našemu občinstvu bila jako mila.
Vseučilišče sv. Vladimirja v Kijevu ima res jako važno nalogo. Poglejmo le v zgodovino. Takoj od prvega početka zgodovinske Rusije, bil je Kijev — „matu go-rodov russkih" — duševno središče naroda. On je prvi vzprejel krščansko vero, katera je v kratkem času postala ruska narodna vera. Iž njegove duhovne akademije se je širila prosveta po južni in zapadni Rusiji in nekaj tudi po Galiciji. — Dedištvo te duhovne akademije pa je prevzelo vseučilišče, katero je bilo leta 1834. ustanovljeno pod imenom apostolskega kneza Sv. Vladimirja. Daj Bog! da bi si vedno bilo v svesti svoje za ruski narod in vse Slovanstvo prevažne naloge !
V Sredci, dnu 2. oktobra. [Izv. dop.] V „nerešeni" Bolgarski se pripravljajo ravnokar za volitve v „oblastno sobranje", katere se začno ö., in se imajo izvršiti v prvi polovici tekočega meseca. Umeje se tedaj samo po sebi, da se tudi mi v kneževini izredno zanimamo za te volitve. Saj je vender od njihovega izida odvisno, kako se imajo stvari v Vzhodni Rumeliji na dalje razvijati in kake podpore ima novi guverner Krestovič pričakovati od naroda samega.
Dosedanja večina „oblastnega sobranja" je bila slepo orodje v rokah kneza Bogoridesa, kateri si je poslednji čas posebno pridno prizadeval ustanoviti v Vzhod-nji Rumeliji protirusko stranko in vzbuditi protislovansko
gibanje. Mi, ki smo dobro vedeli, kdo stoji za Bogoride-som in česa se ima bolgarski narod nadejati, ako bi se utrdila njegova vlada, razveselili smo se od srca, ko je moral odstopiti in je na^ njegovo mesto prišel odkritosrčni Slovan Krestovič. Že dosedanje poslovanje njegovo je dokazalo, da si je v svesti važne svoje naloge, in da dobro razume bodočnost Vzhodnje Rumelije, za katero bi gotovo bila največja nesreča, ko bi se odtegnila ruskemu uplivu in se lotila protinarodne politike.
Volilni boj bode jako hud, kajti stranka Bogoride-sova ima znatna denarna sredstva ter je poleg tega skrajno brezozirna in podla v svojem početji. V svojem glasilu „Južna Bolgarija" je začela prav američanski boj proti narodni stranki ; nobena laž, nobeno obrekovanje, nika-keršna še tako goropadna in hudobna izmišljenost jej ni odveč, ako si upa ž njo izpodkopati tla nasprotnemu kandidatu. Še celo tako daleč seza njeno licemerstvo, da sedaj za glavno točko svojega programa proglaša združenje s kneževino, ko so vender njeni pristaši bili, ki so odločno in brezozirno ravnali z narodom, ko je na mnogih taborin zahteval to združenje.
Novo „sobranje" se ima sniti 22. t. m. Voliti se ima vanje 36 poslancev. Poleg teh bode imelo glas v njem tudi 10 virilistov in 10 poslancev, katere vsakokrat imenuje generalni guverner. Kolikor razmere poznamo, upamo, da zmagajo pri volitvah ponajveč narodni kandi-datje, kateri bodo generalnega guvernerja podpirali v njegovem prizadevanji, da uvede red v precej zanemarjeno upravo in odstrani zlorabe, ki so se za vlade njegovega prednika v uradih udomačile. Prepričani smo pa tudi, da narodna stranka vzhodnjerumelska ne bode nikdar spustila iz oči konečnega svojega namena, združenja z materjo zemljo, katero se prej ali slej kljubu vsemu pro-tivju nekaterih, uspešnemu razvoju slovanskih narodov sovražnih velevlasti, vendar le mora izvršiti.
Razne novice.
(Bogat berač.) Se pred leti, tako poroča „Graphie", videl se je v Lombardstre.etu vsak dan berač, ki je tresel svojo suknjico, v katero so metali ljudje svoje darove. Neki trgovski pomocnik mu je dal vsak dan svoj penny. Nekega dne mu je vrgel iz neprevidnosti zlat denar. Pomočnik ni tega koj zapazil, zato je povpraševal po berači, ki ga ni več bilo na tistem mestu. Zvedevši zanj, šel je k njemu, in se je rie malo začudil, ko je stal pred elegantno hišo v lepi ulici, kjer je stanoval berač. Potrka, sobarica mu odpre vrata in ga odvede v jako lepo urejeno sobo. Koj potem je prišel slepi berač, oblečen kakor imo-vit meščan. Trgovski pomočnik je bil v ne mali zadregi, ko mu je moral razodeti svojo željo, po kaj je prišel. Ko mu je slepec vrnil zlati denar, hotel je oditi pomočnik, ali slepec mu je rekel z blagim glasom: „Odpustite, gospod, vi ste pozabili, da ste mi dolžni jeden penny". Takih ljudi je mnogo v Londonu.
(Največja podoba.) Največjemu spomeniku na svetu so postavili dne 5. avgusta t. 1. temelj v novojorskem zalivu. Podoba sama, ki predočuje svobodo, svet razsvet-ljujočo, visoka je 150 čevljev ter iz 350 posamičnih delov železnih in bakrenih. Desna kvišku obrnena roka drži bakljo, katera razsvetljuje električno novojorski zaliv in mesta in sela daleč na okrog. Na 4. dan julija tega leta, kot na dan proglašenja nezavisnosti američanskih severnih držav, podarili so jo Francozi američanski republiki za spomin vednega prijateljstva med američansko in francosko republiko.
(Ženski zdravniki na Ruskem.) Ženske, ki so se posvetile zdravništvu na Ruskem, nimajo nič upanja, da
bi mogle v svojem poklici kaj doseči. Ko se je posrečilo 1 1. 1872. dr. Koslovu, velikemu pospešniku omike ženskih ; zdravnikov, osnovati na troške vojnega ministerstva v jedni veliki vojaški bolnišnici v Petrogradu kurze za ženske dijake, pohitela so dekleta iz raznih krajev v to učilnico; 'n že leta 1876. je dobilo prvo dekle doktorsko diplomo, in zdaj je že 268 ženskih doktork. Ali večina teh deklet je bila jako siromašna, da so mnoge nevarno zbolele, a mnogo se jih je zopet ubilo, ker niso mogle prenašati vseh težav, a tiste, ki so naredile izpite, niso dobile državne službe, a pri občinstvu so našle malo zaupanja. Lanskega leta je vojno ministerstvo še te troške prečrtalo, toda naučno ministerstvo ni temu pritrdilo, tako je ta zavod zdaj brez državne podpore, in ne bode mogel obstati, ako ne bode dobil privatne podpore.
(Ponosna beseda.) Da morejo tudi ženske biti velike domoljubke in da so zmožne vsake žrtve za domovino, ι kateri so pripravljene darovati tudi svoje življenje, poka-[ zalo se je zopet lepo v zadnji francoskonemški vojski. Na zboru vitezov častne legije je vzbudila splošno simpatijo Julija Dodu, kateri je bilo takrat še le šestnajst let. Julija Dodu je bila telegrafistinja v Montreuilu pri Vincennesu. Polastivši se tega mesta, pregnali so jo Nemci iz navadnih telegrafskih sob, odmenivši ji sobo v stanovanje v najvišjem nadstropji. In tukaj je dobilo dekle pametno, za svojo domovino rešilno misel. Nad njenim oknom je namreč bila telegrafska žica. Da bi zvedela, kaj si telegrafujo Nemci, ki so se polastili in posluževali te žice, zvezala jo je z neko drugo žico, priskrbela si je stroj in je tako zvabila vse skrivnosti v svojo sobo, vse
338
SLOVAN.
Štev. 42.
bojne načrte, katere so si naznanjali Nemci med seboj. Potlej je kratke svoje žice odstranila, da jih ni bilo po dnevi in da je ne bi nihče zasledil, in je vse te skrivnosti priobčevala Francozom. Toda ni trpelo dolgo časa in neka dekla v hiši jo je ovadila. Nato so njo in mater njeno zaprli Nemci ; njo so obsodili na smrt, mater pa pomilostili. Na vprašanje, ali je vedela, kake nasledke ima lahko tako izdajstvo, odgovorilo je dekle ponosno: Jaz sem Francozinja. To dekle, ki je imelo v sebi toliko plemenitega in neustrašnega domoljubja, pomilostili so Nemci, a Mac Mahon jo je odlikoval z viteškim redom častne legije.
(Raznovrstne razstave) vršile so se poslednje dni na Slovenskem. V Krškem, v Mariboru in v Sevnici je bilo na ogled razstavljeno različno sadje, grozdje in vino ; udeležba in obisk je bil povsod jako živahen, in da je bilo res mnogo izvrstnih pridelkov, o tem nam pričajo dolge vrste odlikovanj in nagrad, kar bode poleg vzpod-bujajočega vzgleda jednacih razstav izvestno blagodejno
uplivalo na razvoj umnega kmetovalstva , zlasti pa sad-i jarstva, katerega korist se v Slovencih še vse premalo i uvažuje. Tudi v Zagrebu je bila razstava živine, sadja j in vina, in konečno so se priredile konjske dirke.
(Jednake pravice, jednake dolžnosti.) Nedavno je bil napovedan v klubu za emanicipacijo ženskih v Londonu pogovor o ženskih pravicah. Dvorana je bila že napolnjena s poslušalci obojega spola, ko pride jedna dama, kateri se je koj na prvi pogled poznalo, da je nezavisen, svoboden duh. Nobenega praznega stola več ne najde. A sedaj se vzdigne jeden izmed v obližji sedečih mož, da bi ji odstopil prostor ter jo smehljaje vpraša: „Ste li vi tudi izmed onih ženskih, katere snujo jednake pravice, kakor jih imajo moški?" — „Seveda." — „Vi torej mislite, naj bi ženske imele tiste privilegije, kakor moški." — „Da, gotovo, gospod !" — „Po takem pa, madama, stojte in uživajte tako veselje moških pravic in privilegij !" Rekši usede se gospod zopet mirno na svoje staro mesto.
Politični razgled.
Iz pete seje naj še pristavimo, da je poslanec dr. Papež predložil resolucijo, naj se nastavi na učiteljskem izobraževališči strokovnjak za učitelja kmetijstva, in zbor je sprejel to resolucijo.
V sredo 1. t. m. je imel deželni zbor šesto sejo, ki je trpela do dveh popoludne. Zavleklo se je zategadelj, ker je Dežman prouzročil debato vsled poročila upravnega odseka o statutu za deško sirotišnico : „Collegium Maria-num". Nemci bi radi tudi v tem zavodu gojili zgol nemščino, in zarad tega toliko jeze, ker se bodo odšle slovenščini večje pravice dovolile, a nemščina se samo toliko gojila, kolikor bode možno.
Tudi mestni zbor ljubljanski je sprejel v zadnji seji jako važne sklepe. Mestni zbor je namreč sklenil, uložiti v imenu občine rekurs do naučnega ministerstva proti ukazu c. kr. deželnega šolskega sveta od dne 12. julija 1884., štev. 1324. in če bi ta rekurs bil brez uspeha, ima se v imenu občine uložiti pritožba do upravnega sodišča; dalje je prosil c. kr. deželni šolski svet, da dejansko izvršitev svojega ukaza od dne 12. julija 1884. takoj ustavi in konečno se poroča deželnemu šolskemu svetu, da je mestna občina koj pripravljena ustanoviti na osnovnih svojih učilnicah nemške paralelke, če bi se postavno dokazalo potrebno število nemških otrok. Vsi ti predlogi so bili sprejeti jednoglasno.
Finančni odsek je predložil svoja poročila. Vladi se je izrekla hvala za uravnavanje Save med Cernučami in Łazami ter se je sploh še izrekla želja, naj bi vlada uravnala reke na Kranjskem.
Hrvaški sabor se je osnoval preteklo soboto. Za predsednika je bil voljen podpredsednik prejšnjega zbora, Mirko Hrvat, za podpredsednika pa Gjurgjevič in Spe v e c. Zbornica bode s posebno adreso odgovorila na kraljevo pismo.
Štajarski deželni zbor se je bil v soboto dne 4. t. m. sklenil. Odločni naši poslanci so se neustrašeno borili za priznanje naših pravic. G. Božidar Raič je inter-peloval vlado, zakaj se pošiljajo na ptujski gimnazij zgol
nemški, slovenščine nezmožni profesorji, na kar je deželni odbornik Schreiner odgovoril, da na ptujskem gimnaziji profesorjem ni treba znati slovenščine, ker je ondu učni jezik — nemščina. Fanatični Velenemec, sevniški graščak dr. Äusserer se je bil pritožil, da je sevniški župan, g. notar Vršeč dal z zidov strgati nemške volilne prilepke in da je baje nedavno pri neki slavnosti razobesil „rusko" zastavo ; ali cesarjev namestnik baron Kübek ga je poučil, da je sevniški župan imel pravo strgati dotične prilepke, ker se mu ni bilo naznanilo, da se bodo prilepili in da belo-modra-rdeča zastava ni „ruska", temveč kranjsko-deželna zastava, katere se vsi Slovenci poslužujo : Šta-jarci — rekel je baron Kübek — so prelojalni in pre-zvesti Avstriji, da bi se jim smele spodtikati veleizdajske nakane. — Pri volitvi deželnega odbora so psevdoliberalci štajarski Slovence popolnoma prezrli : jedino čast namest-ništva, ki so ga g. poslancu Jermanu naklonili, to je vse, kar so jim privoščili. O spravi mej obema narodnostima na Štajarskem pravi ultranemška „Tagesposta", da je ni treba: Slovenci naj se odpovedo vsem svojim tirjatvam, katere je baron Hackelberg primerjal kačjim jajcem in kužnim mikrobam, pa bode mir; če pa tega ne store, je sprava nemogoča! Nemški lažiliberalize η pač vsikdar in povsod kulminuje v Auerspergovih bc-sjdah : „Die Freiheit, die ich meine!" Na predlog g. Mihe Voš-njaka, dovolil je deželni zbor sadjarskemu društvu v Šent Jurji ob južni železnici, 300 goldinarjev podpore.
Listnica uredništva:
Gospodu dopisniku (drugemu) z Notranjskega : Vašega dopisa ne moremo priobčiti, dasi je jako preudarjeno pisan. Novega vladiko dobimo v Ljubljano, kako bode vladikoval, bode pokazala bližnja bodočnost, in potlej bodemo tudi videli, ali se bodo ostre besede rodoljubnega Hrvata obistinile. Mi želimo, da se ne bi. Vsekakor je treba počakati s sodbo, kajti nam bi bilo žal, ako bi krivično sodili moža, ki so nam ga tudi hvalili odlični gospodje. Sicer pa mislimo, da slovenski stvari sploh ne škoduje, če kdo prihraja k nam od Mure, Drave, Soče ali Sotle, da je le Slovenec. Torej potrpimo! Prosimo, oglasite se spet skoro.
„Slovan" izhaja vsak četrtek pepoludne.   Cena mu je za colo leto 4 (jld., za polu leta 2 gl d. in za četrt leta I gl d. — Posamične številke se prodajejo po 10 kr. — Naročnina, reklamacije in iuserati naj se pošiljajo upravništvu, dopisi pa uredništvu na Kongresnem trgu St 7.   Nefrankovani dopisi se ne sprejemajo in rokopisi ne vračajo. — Za inserate se plačuje za navadno dvostopno vrsto, če se tiska jedenkrat 8 kr., če se tiska dvakrat 7 kr., če se tiska trikrat 6 kr., če se pa tiska večkrat, po dogovoru.
Tisek „Narodne Tiskarne". — Izdajatelj in lastnik: Ivan Hribar. — Urednik: Anton Trstenjak.