rodov; druga pa je hotela, ne meneč se za stare smeri, vzrasti iz lastnih virov. Umetniki te struje niso hoteli biti vnuki, temveč sinovi narave,
Kar so že pred Rodinom nekateri poskušali, je izvršil on; kajti zastonj je dal Rude svoji »Boginji vstaje« divjo kretnjo in daljni krik; zastonj je ustvaril Barve svoje živali, »Plesu« Carpeauxa so se rogali. Vse je ostalo pri starem. Plastika je bila še vedno plastika modelov in  alegorij;   le  ponavljanje  par  sankcioniranih  kretenj.
In prišel je Rodin in je brezobzirno prelomil aka-demična pravila. L. 1877, je razstavil »Moža prvotnih časov«. Obdolžili so ga, da je vlil ta kip po naravi.
»Mož prvotnih časov« zaznamuje v Rodinovem delu rojstvo kretnje. Vzbudila se je v temi prvih časov in zdi se, da gre v svoji rasti skozi dalekosežnost tega dela kakor skozi stoletja, daleč čez nas naprej k tistim, ki pridejo. Ta kretnja se na široko odpre pri »Janezu Krstniku«, v njegovih govorečih rokah, širokem koraku tistega, ki čuti, da nekdo drugi prihaja za njim. Janez Krstnik je Rodinov prvi kip, ki gre; za njim jih pride še več: od »Meščanov mesta Calais« do veličastnega kipa Balsacovega.
Toda tudi kretnja stoječih kipov se razvija naprej. Zvija se sama v se kakor suh list, ki pade v jeseni z bukove veje na tla. Tako pri »Evi«: glava se globoko sklanja k rokam, ki so sklenjene na prsih, kakor da bi prisluškovala svojemu telesu, v katerem se budi skrivnostna bodočnost,
Pri svojih aktih se je Rodin vedno vračal k temu sklanjanju kipov samih v se, k temu napetemu prisluškovanju v lastno globočino. »Notranji glas« na spomeniku Victorja Hugoja je čisto zbran okrog svoje notranjosti, čisto upognjen po lastni duši.
Kip »Notranji glas« nima rok; kajti roka, ki sloni na rami koga drugega, ne sodi več tako k telesu samemu. Iz nje in iz predmeta, ki se ga dotika, nastane nekaj novega. To spoznanje je podlaga Rodinovim skupinskim kipom: figure so navezane druga na drugo, oblike se drže druga druge in se ne izpuste. Tako pri čudovitem kipu »Poljub«, dalje pri »Eternelle Idole«.
Monumentalno skupino »Porte de 1'Enfer« je ustvarjal Rodin nad dvajset let. Središče teh vrat je »Mislec«: mož, zatopljen in tih, težak vsled slik in misli. Njegovo celo telo je ena sama lobanja, ki misli,
»Mož s polomljenim nosom« je Rodinov prvi portret. Že tukaj je dovršeno izveden njegov način upodabljanja portretov: iti skozi vse obraze enega obraza. V gubah, brazdah, v držanju celega telesa je izraženo vse življenje človekovo.
Pred desetimi leti je naročila argentinska republika pri Rodinu kip Clemenceauja za 100.000 frankov. Preden se je Rodin pripravil h končnemu kipu, je naredil več študij. Že pri prvi seji je izjavil Clemenceau-ju, da vsak človek spominja na kako žival. Za prvi poskus je upodobil Clemenceauja kot tigra. Med delom pa je prišel do spoznanja, da ima državnikova zagri-i zenost obraznih potez bolj podobnost z buldogom. In tako je tudi naredil drugi portret. Toda Rodin še ni bil zadovoljen; mislil je, da mora biti njegov model mongolskega izvora. Ta domneva je bila tudi nekoliko prava; kajti Clemenceau je doma iz Vendee, kjer so se bili za časa Atile baje začasno udomili Huni in Tatari. Tretji kip je predstavljal torej Clemenceauja kot Kalmika, Tudi  naslednji  poskusi še niso zadovo-
ljili Rodina. Clemenceaujeva nevolja in nezaupnost sta bili že veliki. In ko mu je pokazal Rodin končni kip, se je Clemenceau močno raztogotil. Ni dovolil, da bi prišla taka grdoba v javnost. In maščeval se je nad Rodinom še sedaj ob njegovi smrti: Rodina niso pokopali na  narodne  stroške. —
Rodin pomeni vrh francoske plastike. S svojimi deli je dosegel višek v podajanju vzrojenega človeškega življenja. Telo je pri njem služabnik duše. Ravnotežje med telesom in dušo je razdrl in ustvaril novo harmonijo, ki nas vodi pred nove probleme. Velika množica jih je, pravi Rainer Maria Rilke v svoji lepi knjigi o Rodinu, ki se zbirajo okrog Rodina. Toda bila bi dolgotrajna in težka naloga, ko bi jih hoteli našteti, Pa tudi ni potrebno; kajti zbirajo se okrog imena, ne pa okrog dela, ki je zrastlo daleč čez glas in mejo tega imena in je postalo brezimno, kakor je brezimna planota ali morje, katero ima ime le na karti, v knjigi in pri ljudeh,  v  resnici  pa  je  le  širjava,  premikanje  in
Obrazilo -ije in  -jan v krajnih imenih,
Svoje dni je »Dom in Svet« prinašal razpravice o krajnih imenih od p, Ladislava Hrovata, Bile so zelo zanimive, a po večini ponesrečene. Tudi Viktor Steska ni bil srečen pri razlagi Borovnice in Štange (»Dom in Svet« 1914, 346 sq,). Blizu Gradca proti severu je vas Stangersdorf; naslonjeno je ime sicer na nemško besedo Štange, toda prvotno ime vasi se je glasilo: Stani g o i s dorf, torej tiči v imenu staro osebno ime S t a n i g o j. Tako bo menda tudi v Štangi tičalo osebno ime Stanigoj, ne pa: Štanta — sv. Anton!
Dovolite tudi meni nekaj pripomb h krajnim imenom, in sicer takih, ki se tvorijo z obrazilom -ije in -jan. Ti dve obrazili moramo dobro ločiti,
Oglejmo si najprej obrazilo -ije! S tem obrazilom izvedene tvorbe so skupna imena ali kolektivniki in kot take zahtevajo vedno le edninske oblike! Natika se na samostalnike in pridevnike, zlasti na rastlinska imena. Ker obrazilo -ije napravlja iz samostalnikov in pridevnikov skupno ime, je jasno, da  se  nikdar  ne  natika   na   osebna   imena.
Torej: breza — Brezje, bič — B i č j e , bor — B o r j e , brin — Brinje, cer — C e r j e , dob — D o b j e , gaber — G a b e r j e , hrast — H r a s t j e , javor — Javorje (zanimivo je, da narod govori: iz Javora, proti Javoru, za Javorom od Javor, toda: iz Javorja, proti Javorju, za Javorjem od Javorje. Po-snemajmo ga!), srobot — Srobotje, smreka — Smrečje, trn — Trnje itd- Preko pridevnika na - o v imamo: Bukovje, Bezovje (bez m. — bezeg),    Bezgovje,    Borovje,    Hruševje    itd.
Narod je tuintam že pozabil na razloček med pridevnikom, napravljenim z obrazilom - i j , zdaj -ji (raca in rak: račji, račjega) in samostalniki z obrazilom - j e ter sklanja n. pr. Dobje, Dob-jega, iz Dobjega, iz Hrastjega, iz Prežganjega, iz Trebnjega, iz Hudenjega itd., kakor da bi bili to pridevniki.
Kakor obrazilo -ije, tako tvori tudi obrazilo -jan krajna imena. Obrazilo -jan zahteva vedno le množinske   oblike.
Z obrazilom -jan izvedena imena so naselje-ni|ka   ali   stanovniška   imena.   Tako  n. pr.
53
S m e r j a n e pri Grosupljem (smer — brin v Kranjski gori je smrinje — brinje!), torej ne Smerjene, kakor piše Catalogus Cleri za ljubljansko škofijo (1916, 121), ne Lip lj ene, marveč L i p 1 j a n e. Dalje imamo pri Medvodah Goričane, to so prebivalci na Gorici itd. V rodilniku pa prihaja - a n zopet na dan, n. pr. Cerklje: iz Cerkljan, Dvorje: iz Dvorjan, Gorje: iz Gorjan itd. Ne da se tajiti, da te stare oblike že tudi izginjajo. Skušajmo ohraniti to častitljivo starino!
Primeri: dolec (dol + ec — mali dol): Dolčane (na Koroškem); Mejreče (mej-rek-jane od med-reka ali Mejreka, primeri Medvode na Gorenjskem), iz M e j r e č , proti Mejrečam ali M e r e č a m , kakor narod izgovarja. Mejreče torej ne bodo M e j -reč je (Cat. Cleri 1916, 128); Senožeče na Notranjskem (senožet-jane); Laže pri Senožečah (laz-jane) Š e m b i j e pri Trnovem na Notranjskem (Šem-bid — Šentvid — sv. Vid, torej Šembid-jane). Prebivalci na Čelu, t. j. na gorskem robu, so Celjane ali Celje, proti Čeljam, torej napačno Cat. Cleri (1. c. 130): Cele in tedaj tudi ne C v i b 1 e (vas pri Trebnjem na Dolenjskem), marveč Cviblje (cviba — sviba — dren). Z a p u ž e med Radovljico in Begunjami menda ne bodo Schneckendorf, kakor so Nemci krstili to vas, češ, da se kote za vasjo sami polži, marveč ime je izvedeno od besede polža f., to je kraj, kjer zemlja polzi, kjer se zemlja usaja, torej Z a p 1 a z , kakor ga imamo pri Čatežu ob Zaplazu (za-polz-jane, Zapolže, Zapovže, Zapuže). Na Goriškem je vas Mo-ša, iz Moše, v Moši; pri Smledniku so Moše, iz M o š a n ,   v  Mošah,  in  pri Radovljici so   Mošnje,
proti Mošnjam.                                                     7    .     <<  .     ,.
Josip SDigelj.
Drobiž.
Novejše napake slovenskega sloga.
Naš sedanji slog ni tako čist, kakor je bil za Levstika in njegovih učencev (nekako med 1. 1858. in 1895.). Temu pa se ni čuditi, če pomislimo, kakšne spremembe so se godile v pismenem jeziku, odkar je nastopila moderna. Moderna je eterični pismeni jezik Levstikove šole zamenjala z živo, resnično govorico, v kateri je pa poleg lepih domačih posebnosti tudi nekaj tuje primesi. Tako se je zgodilo, da je marsikak pisatelj šel predaleč in je začel iz ljudske govorice na novo sprejemati stare germanizme, ki jih je naš pismeni jezik že pred 100 leti zavrgel. Poleg tega pa je nastopila še druga sprememba. Po francoskem zgledu je moderna po tropu ustvarila nov način izražanja, ki je imel za ves jezik velike posledice. Tu pa se je primerilo, da pisatelji v novi fra-zeologiji in v novem slogu niso ustvarili vsega po slovenskem prajeziku — kakor bi bili morali —, temveč so prevedli marsikaj dobesedno po francoščini ali nemščini, s čimer zopet ne moremo biti zadovoljni. Tako se je med mnogimi dobrimi tvorbami pojavilo tudi nekaj takih, ki jih s slovenskega stališča ne moremo odobravati.
Tako bi bilo želeti, da bi se odpravile med drugim sledeče tuje posebnosti:
I. Raba prislovnega določila načina. Po francoskem rabimo tak prislov v tožilniku ali semtertja v rodilniku,
kar je zoper svojstvo slovanskih jezikov, ki ne trpe mrtvih delov v živem organizmu jezika. To rabo je uvedla moderna, najbrže Cankar, ki take oblike jako pogosto piše. Navedimo nekaj zgledov iz boljših pisateljev!
Iv. Cankar: Stal sem na hribu; ne stal, klečal sem na kolenih, pesti uprte v tla, glavo sklonjeno. Slovenskemu čutu se upira ne le tožil-nik, temveč tudi pasivna oblika. Drug zgled: Tako sem nastopil to križevo pot; glavo pokonci, v solncu obraz. Ali: Ob zglavju je sedela soseda-, zavita v dolgo ruto, v roki molitvenik in m o 1 e k.
Župančič: In — obraz na tleh — sem čutil v srcu za nekrivdo kes (Samogovori, 43). In, batjuška, dekleta! Levico v škaf, desnico v pas, tako pod zoro pod večer tja v breg (Samog. 35). Brate moj, če se boš dolgo okleval, drugi bo, šopek za   trakom,   prepeval.
Sardenko, Šotor miru; Čez deželo šel je maj-nik, kito cvetja za klobukom (str, 5). Knjigo v roki — kakor vedno — čitala je v senčni uti (19). Šibko palico na rami, drobno knjigo na kolenih, čakal je (22). Matere na ustnih prošnjo, deca v licih radost žarno; a možje ob tesnem pasu meč in nož za pot nevarno (23) itd.
Lovrenčič: Pomlad je cvetela: solze v očeh sem jo gledal in težko misel v srcu (Očenaš).
Francosko rabo naj nam pojasni nekaj zgledov iz Izidorja Cankarja, Gruda umira: In v tej nevarni noči se je Mathurin, glavo težko od krvi, mučil s čolnom . .. (str, 183). V izvirniku čitamo dobesedno: Et dans cette nuit dangereuse, Mathurin, deja en proie au mal qui le guettait, la tete lour-de de sang... Ali: Kadar se je na večer, srp obešen preko gole roke, oziral po redeh (129), izvirnik: Quand, a la tombee du jour, la fau-cille pendue a son bras nu, il regardait les javelles itd.
Slovenski izražamo to z glavnimi stavki ali z deležnikom ali v kakem sklonu s predlogom. Nekaj zgledov!
1.   V prirednih stavkih je n, pr. lepo pre-vel Izid, Cankar: Marie-Rose, les deux points sur les hanches, remuant sa petite tete..,; slov, prevod: Marija-Roza si je uprla obe pesti v boke in je odkimavala s svojo drobno glavo (10). Enako; II hesita un moment, les sourcis fron-ces, le regard attache a. terre; slov.: Stisnil je obrvi, uprl oči v tla in se za hip še obotavljal.
2.  Z deležnikom je lepo prevel Cankar n. pr,; L' infirme buvait lentement, les yeux vagues d e v a n t 1 u i, songeant peut-etre a la chasse qu' il avait aimee, lui aussi — Pohabljenec je počasi pil in, motno strmeč predse, morda sanjal o lovu, ki ga je tudi on ljubil svoj čas (20). — Tako so pisali radi naši starejši pisatelji, n, pr.: Upal sem, da morda ravno »Zvona« glas vzdrami pesnika (S. Jenka), kateri je sedel kakor Ahilej pri šatorih, molčeč, križem roke držeč, in — tudi ne čisto brez gren-kosti v junaškem serci  (Stritar,   Zvon I.).   Komur