Pesmi, ki so natisnjene v pričujoči zbirki, so po kvaliteti večinoma enake pesmim iz prejšnjih avtorjevih knjig, tako da je mogoče iz njih razbrati v bistvu vse značilnejše poteze njegove pesniške osebnosti. Vsebinsko so pesmi odsev miselnega in čuvstvenega sveta sicer nedvomno iskreno in pristno doživljajočega človeka, ki ga močno preganjata notranja in zunanja stiska, vendarle pa je intenzivnost tega doživljanja razumljiva le v okviru in z vidika splošne človeške psihologije ter ne razodeva nikakih globljih intuitivnih slutenj in dognanj niti v vsebini niti v obliki. Zato v teh pesmih sicer občutimo človeško tragiko, a le v snovi prikazanega življenja, ne pa mogoče v načinu prikazovanja, kar bi edino bilo pesniško in bi moglo ogreti tudi estetsko prebujenega človeka. Toda na prvi pogled je razvidno, da je pesnik v tem oziru mogel oblikovati svoj miselni in čuvstveni svet samo v okviru lastnega pesniškega talenta. Njegova pesniška prispodoba je miselno določena, podo-življena in občezmiselna, zaradi česar more ustreči zlasti bravcu preprostejše estetske izobrazbe in neprevelikih zahtev, kar se tiče pesniške originalnosti.     Franc^ Vodnik
Maurice    Baring:   Daphne   A d e a -
ne. Roman. Prevedel Stanko Leben. Založba Modra ptica v Ljubljani. 1931. Strani 416.
Angleški roman. Izrazito angleški roman irskega pisatelja M. Baringa, ki pa se je razgledal tudi po ruski literaturi, kar je v njegovih delih rahlo zaznatno, čeprav se kot pripovednik (mislim biografski roman »C« in »Cafs Cradle«) giblje v ozračju Gals-worthyjevega sveta. V njegovih poslednjih delih, katerim moramo tudi prištevati roman »Daphne Adeane« (1926), se očituje vpliv ka-toličanstva, ki je konvertitu postalo osnovno gibalo njegovih idej. Okolje našega prevoda, v katerem se odigrava »drama življenja, zgrajena iz drobnih stvari«, kjer gre za »komaj opazne malenkosti«, so diplomati, lordi, — svet gornjih desettisoč. Izbrušeni, vzgojeni in tenkočutni ljudje, med katerimi »ni prišlo do nikakih prizorov... v pravem pomenu besede nič — a to je še vse huje«, ljudje, ki si morajo cesto dokazovati upravičenost svojega bivanja, češ »neko opravilo mora človek imeti. Človek mora nekaj delati.« Življenje jim poteka v zabavah. Jezda-
rijo, ribarijo. Govore tudi o »nepotrebni laži kot nespametni stvari«, imajo družabne dolžnosti in zdaj pa zdaj jih vznemirja »moralna motnja v ozračju«. Pa se zatekajo v dobrodelne prireditve, v šport in predavanja. Izrazito meščanski svet, angleško meščanstvo pa ima bolj kot katerokoli svoje leposlovne glasnike, svoje pritrjevalce. Meščan, ki mu je geslo »moj dom — moja trdnjava«. Obdan je z močno pregrajo navad in spodobnosti. Oborožen s preprosto pa zvesto vodnico-maksimo: »oženiti se, ustaliti se, imeti otroke, najti pot in sredstva za nadaljevanje politične karijere, imeti dom ...« In kadar se vselijo v svoj dom, proslave ta praznik  v  izbrani  družbi.
Življenja takih ljudi niso kipeča. Ne izražajo se v sunkovitih vzgonih in vpadih. V eni sami kretnji, v enem pogledu in vzdihu se odigrajo drame na križišču. Na zunaj kakor da se ni nič spremenilo. Počasi se premikajo razvoji dejanj. Šele mnogo pozneje — v gledanju nazaj — opaziš spremembe. Baring je mojsterski glasnik tega meščanskega in še aristokratskega sveta. Prikazuje ga na osebah lordov, odvetnikov, ministrov, poslancev, celo umetnikov, ki so omreženi v tem krogu.
Michael Chovce, član poslanske zbornice, Basil Wake, sloveč odvetnik, zdravnik Fran-cis Green, George Avton, pisatelj Leo Det-trick — vsi v slednji kretnji visoko spodobni civiliziranci, možje okusa in opreznosti pa vendar trudni in bolestni in zdolgočaseni do tiste mere, ko jim postane življenje že docela nezanimivo in neproblematično, komaj še vzprejemljivo v obliki športa. Tudi vojna jim je neke vrste šport. Družabni obziri in neodpustljive obveznosti, med katere spadajo tudi vse moralne zadeve, so samo še okamenine nekih davnih ognjev. Neki davni ogenj je tudi eros, ki se jih po-lašča skoro sanjski in netvoren, kakor odmevi iz starih angleških balad. Pesem iz balad: oživljajoča se podoba zagonetne gospe Daphne. Gledajo njeno sliko in se sprašujejo o njej. »Bila je skrivnostna, toda to je bilo vse. Bila je kakor ptica. Taka je bila kakor vsi ljudje iz tropičnih krajev; čebljala je in bila ljubka. Umrla je od ljubezni...« In mrtva žena izžareva omotičen fluid na trudne begunce življenja. Mnogo jih je ljubilo ta privid, ki mu iščejo žive vtelesitve. Ali je to gospa Fanny, žena Michaela Choy~
33
515
vea? Poslanec Michael Choyce živi leta in leta ob njej, ,pa je ne vidi, ves še plen aso* eijativnih kompleksov, ki v njih sredi stoji prikazen Hvacinthe Wake. Drugi pa odkrijejo v Fanny novo inkarnacijo skrivnostne podobe. Nekaj srebrnega izseva ta mlada žena, ki se niti ne zaveda svoje vsiljene ji vloge. Videti je mirnodušna in brezbrižna, pa nenadoma zažari ko svetloba. »Vse njeno vedenje je spravljalo človeka v zadrego.« Premima se zdi, prehladna. O sebi vzklikne nekoč: »Bojim se, da sem brez morale, brez vesti.« Ali venomer išče, da bi se približala Michaelu, ki ne najde v njej odseva umrle Hyacinthe. Fanny se zave, da je njen zakon mrtev. Iz trpkega spoznanja se vsa predru-gači. Kakor magnet privlačuje vso okolico. Prepozno se zave Michael svoje žene. Zaman kliče po njej, ona je zanj izgubljena. Vsak hip stoji ta »najlepša in najzanimivejša žena« ob brezdnu požarov in razvratov, ki bi v njih utegnila »poblazneti od ljubezni.« Ob zdravniku F. Greenu se ji raz-vname davno tleči požar. Odtrgati se hoče od moža, ki živi nekje v Franciji na fronti, zapustiti hoče dom, otroke in prošlost, da bi vsa zaživela v »vstajenju mesa«, Ali mrtvi posegajo v življenje: podoba Daphne Ade-ane. In vse ostane samo »epska tragedija«. Večno samotni in osamljeni, se na križiščih razhajajo: pisatelj Dettrick, Green, G. Ay-ion. V silni duševni krizi, ki jo preživi Fanny, ona, ki je trdila o sebi, da je »brez vesti«, se zateče k duhovniku, kateremu se izpove, da bi sprosila rešitve. Tuje posluša glas o večnih, nenapisanih božjih zakonih žrtve in odpovedi. Tudi tu pokaže svojo iznajdljivost in bistrost. V besedah je hitra kot v dvoboju. Mar je tudi to samo šport? Na dnu vsega je zanjo umiranje prividov. In s povratkom moža, ki se vrne iz vojaške bolnice kakor od mrtvih, se tudi ona — žrtvujoč sebe — vrne v red meščanskega življenja. Z izredno sugestivnostjo zna Baring oblikovati prepletanja tako neprijemljivih dejanj in nehanj, ki drse mimo nas z rahlostjo sanjskih pe-roti, o katerih pa se ne moremo ubraniti vtisa, da so artistična. Ves ta svet, kakor je resničen v svojih izrazih in pojavih, je odmev umirajoče dobe. Analiza dejanja in nehanja razreda, ki je danes samo še oka-menina, ne more kljub pisateljevi mojstrski oblikovalnosti vzbuditi vročega zanimanja, pa prav tako tudi delo samo ne odpira
nikakih novih pogledov na življenje in je samo lepo in prijetno čtivo kljub oduševlje-nim ocenam, s katerimi so nekateri — n. pr. francoski kritiki — pozdravili ta roman.
V Lebnovem prevodu so me osupnile nekatere pogreške kakor: stalna raba »nek« namesto »neki«, stavki kakor »Sybil, ki j e bila poročila nekega ...«, »obstojal je« (nam. obstajal), »Raphael Lucova pesem«, »bogat na znanju« in podobno. I. Spinčič je dal knjigi zelo okusno opremo.
Miran  j are
človečanstvo.    Moderne    poljske
proletarske novele. Poslovenil Tine Debe-ljak. Ljubljana 1931. Krekova knjižnica. Izdala in založila Delavska založba. Natisnila »Slovenija«. (R e y m o n t, Nekega dne, Bolnik pred hišo: Goetel, ČlovečanstA^o, Ciprijan Čiž; Kaden-Bandrowski — Fr. Vodnik, Raznašalka časopisov, M o r -c i n e k ,   Vera.)
Vse prav, lepo in popolnoma v programu društva, kateremu naj knjiga služi! Zbirki, ki naj tudi slovstveno nekaj pomeni, je pa treba nekoliko več ambicije. »Človečanstvo«, kot je zdaj, učinkuje le kot hudo fragmen-tirana antologija skopo in slučajno izbranega, v taki meri, da je uvodna prevajal-čeva beseda iluzorična, ker ne dokaže z gradivom, kar je reklamno široko razglasila, in ne more prepričati, ker je slovenski prevod površen. Primeri! U dal, zane-šenost, p red pomlad, živalica, prepaden glas, m a r cevi dnevi, gosto (?) kašljanje, čuvstvo, ki mu je motalo srce, eksplozija kotla je p o -p a r i 1 a oči, čevlji so b i 1 i v zelo slabem stanju, glas je zavpil, vendarle dosežeta vlaga in hlad telo, od poželjivega (?) napora, zračni pritisk je vrgel ljudi ... in jih pritisnil d r u g k drugemu,   i.  p.,  i.  p.
Kaj je torej? Ali že izvirnik nima cvetu, da    je    prevod   tako   strašno    brez   vsakega
vonJa?                                                    Dr.  I.  P.
Joseph  Con rad:  Senčna  črta.
Tiskovna zadruga, 1931. Sodobni roman III. Poslovenil Oton Župančič. Oprema J. Oma-hen. Strani 154.
Dvakrat, trikrat omenja Conrad senčno črto v življenju slehernega človeka. Na primer:  »Tako hodiš svojo pot... dokler ne
516