_____._n_jl^a( SloT7-e_n.s_L_:a,- §. 35. Staroslovenščina ima torej slovstvo svoje glagolsko in cirilsko. Nekateri spomeniki se nahajajo v obeh pravopisih; nekaj jih je le deloma, nekaj cirilskih le z nekterimi glagolskimi črkami. Jezik staroslovenski je z grškim istega plemena. Prvi slovenski pisatelji so se vzgajali mej grškiin narodom, iraajoči pred seboj grške virnike, grške cerkvene in druge bukve, ter so po njih spisovali slovenske, in ker je slovenski jezik jako bogat v izrazih in oblikah, posnemali so v njem vso obilno razliko in lepoto grškega tako, da se nektere stvari razumevati dajo le po grščini. Kar pa tiče besede čistoto in čvrstoto, opazuje se, da so spisi tem lepši in krepkejši, čim prvotnejši ali starejši so. nKo sem bral legende in prestave cerkvenih očakov v slovenskem jeziku, strmel sem nad bogastvom, krasoto in krepkostjo ujegovo v glasu in izrazih", pravi učeni Schlozer (Vid. Nestor 1805. Jezičnik XI str. 117). Iz tega obzira se spomeniki staroslovenski ločijo, kakor piše Vostokov, v tri dobe ali razrede: stari razred od IX. do XIII. veka; srednji od XIII. do XVI.; novi razred od XVI. dalje, posebno po tako imenovani popravi, vzlasti na Rusovskem. — Le samo v prvem razredu se nahaja prava in čista staroslovenš.ina, v drugetu je že bolj in v tretjem najbolj popačena. — Glagoliško pismenstvo ima pa le dve dobi, staro in novo, ki se ločite po svojnosti pismen in jezika. Druga doba se prične s XIV. stoletjem (XI. Jezič. 118). Prvak v staroslovenščini — Miklošič — je vse razne glagoliške spomenike naštel in opisal 1. 1860 v ,,Ersch in Gruber's Encyklop.H, slovenske in hrvaške glagolice, pisane in tiskane, cerkvene in svetovne vsebine itd. — V knjigi nZum Glagolita Clozianus 1860" pa pravi, da hoče tudi v prihodnje slovenske spomenike ločiti v tele štiri razrede: 1.