o Mwd Leto II - Štev. 16 (40) UREDNIŠTVO In UPRAVA Čedad - via IX Agosto 8 Tel. (0432) 7 13 86 Poštni predal Čedad štev. 92 Casella postale Cividale n. 92 ČEDAD 15.-31. avgusta 1975 Autorizz. Tribun, dl Trieste n. 450 H Izdaja ZTT Tiskarna R. Liberale - Čedad Odgovorni urednik: Izidor Predan Izhaja vsakih 15 dni NAROČNINA: Letna 2000 lir Za Inozemstvo: 3000 lir Poštni tekoči račun za Italijo Založništvo tržaškega tiska Trst 11-5374 Za SFRJ žiro račun 50101-603-45361 » ADIT « DZS, 61000 Ljubljana, Gradišče 10/11 - Telefon 22-207 Sped. In abb. post. II gr./70 Poštnina plačana v gotovini Posamezna številka 100 lir PRAZNIK EMIGRANTOV V SUBIDU V DUHU 15. JUNIJA v v SODELOVANJE VAŠČANOV IN PREDSTAVNIKOV DEMOKRATIČNIH SIL GOVORI DOMAČINA PIA CRAGNAZA, POSLANCEV SANTUZA (KD), LIZZERÀ (KPI) IN FORTUNE (PSI) Kot smo že napovedali v našem listu, se je vršil v Su-bidu, v petek 1., soboto 2., v nedeljo 3. in ponedeljek 4. avgusta tradizionalni praznik emigrantov. Če bi ne bil človek seznanjen od časopisov in velikih plakatov, ki so bili prilepljeni po vsej Beneški Sloveniji, bi bil lahko mislil, da se je znajdel v Su-bidu na kakšnem mednarodnem simpoziju, na kakšni Ili ,x : Pogled na množico udeležencev kulturnega srečanja sosednih narodov na Kamenici Množična udeležba in prisrčno vzdušje Na kulturnem srečaHiu sosednih narodov na Kamenici Poslanec Mario Lizzerò Odkritje plošče v spomin na nekdanji Arengo v Beneški Sloveniji, kjer so se zbirali okoli « Laštre » ali kamenite mize, pod lipo, pred cerkvijo ali sredi vasi hišni gospodarji — Prisotnost številnih zastopnikov kulturnih, gospor arskih in političnih oblasti — Izredno pomemben govor grmiškega župana Fabia Boninija — Bogat kulturni spored in dobra organizacija Za letošnje kulturno srečanje med sosednimi narodi, ki se je vršilo na Kamenici pri Stari gori dne 9. in 10. avgusta, moramo podčrtati, da se je odvijal zelo pomemben del napovedanega sporeda že v soboto, 9., ko so na tem kraju odkrili spominisko ploščo beneško slovenskega Arenga. Tega sobotnega dela prireditve so se udeležile številne visoke osebnosti kulturnega in političnega življenja iz tokraj in onkraj me- je. Med njimi smo opazili konzula SFRJ Tepavca, predsednika izvršnega odbora Planinske sveže Slovenije Toneta Bučarja in tajnika Janeza Kmeta, številne župane in občinske odbornike iz Beneške Slovenije, predstavnike beneških kulturnih društev in seveda tudi množico ljudi iz številnih naših dolin. Po utihnitvi beneških godcev sta stopila na oder ma-tajurski župnik Paskal Gujon in prof. Marinig, ki sta orisala pomen te velike plošče na Kamenici, na kateri so vklesane tele besede: «Tle se u-sako lieto ponavljajo 'Sosied-nje’, s katerimi so se beneški Slovenci avtonomno upravljali skozi 1.000 liet». Na desni plošči pa: «Qui ogni anno si rinnova l'Arengo col quale gli Sloveni della Benečija si autogovernarono per 1.000 anni». Gospod Gujon, ki je avtor knjige «Ljudje Nadiških dolin», je povedal kratko zgodovino Beneške Slovenije in da je bila ta plošča postavljena v spomin na naše pradede, ki so se zbirali pred cerkvijo Sv. Kvirina in po vrsti v Landar-ski ali Mjerski Banki okoli «Lašter». Po še dolgem in izčrpnem zgodovinskem orisu naše dežele, ki ga na žalost zaradi pomanjkanja prostora, ne moremo objaviti na tem mestu, je spregovoril potem tudi prof. Firmino Marinig, ki je najprej vse prisotne pozdravil v slovenščini in v italijanščini. Tudi on je v svojem govoru obnovil glavna zgodovinska dogajanja v Beneški Sloveniji, pri čemer je seveda posvetil posebno pozornost upravni in sodni avtonomiji, pa tudi socialnim ugodnostim, ki so jih za časa avtonomije uživali revnejši sloji. Ob zaključku je dejal: «Nekateri mo- Kozolec na Kamenici iz napisom «Beneški Slovenci pozdravjajo svoje sosede» POMEMBEN GOVOR VIDEMSKEGA NADŠKOFA OB OTVORITVI NOVE PLANINSKE KOČE NA MATAJURJU rajo, pomisliti, da brez direktnega sodelovanja vsega Ijud-sva, ne bo mogoče rešiti vseh težkih problemov, ki nas tarejo: rešiti pa jih bomo mogli le v skladu z novo resničnostjo, ki danes tudi pri nas nastaja». Po govoru prof. Mariniga so se udeleženci približali samemu spomeniku — plošči, ob katerem je stal simbol Kamenice — tri prekrižana debla — in gorel je kres. Takrat je bila tudi blagoslovitev plošče in noč so zopet začeli zabavati domači godci vsem tistim, ki so tam prenočili ob prižganem ognju v šotorih. Drugi dan, v nedeljo, so se že v zgodnjih popoldanskih urah začele pomikati proti Kamenici s štirih glavnih cest, ki vodijo na Staro goro, dolge vrste avtomobilov z vsemi mogočimi evidentčnimi tabii- (Nadaljevanje na 3. strani) Poslanec Giorgio Santuz internacionalni konferenci, sodeč po vrsti avtomobilov in evidenčnih tablicah, ki so jih nosili iz vse Europe. To- Sekcija Italijanskega alpinističnega kluba CAI (Club Alpino Italiano) iz Čedada je v nedeljo, dne 21. julija, o tvor ila na Matajurju novo planinsko kočo. Ob tej priliki je prišlo na ta najvišji hrib Beneške Slovenije izredno veliko število alpinistov in ljubiteljev gora; bilo jih je toliko, da jih ni bilo mogoče prešteti in nekateri trdijo, da jih je bilo prav gotovo več kot deset tisoč. S to novo planinsko postojanko je dal CAI velik prispevek naši deželi, ker je valoriziral njen naravni aspekt. Otovoritvene cerimonije so se udeležili videmski nadškof mons. Alfredo Battisti, ki je bral sv. mašo, predsednik Senata senator Spagnoili, nekateri parlamentarci ter zastopniki dežele Furlanije-Julijske krajine in Pokrajine. Prisotni so bili tudi zastopniki planinskih društev iz sosedne Slovenije. Ob koncu sv. maše je imel zelo važen govor videmski nadškof mons. Alfredo Battisti, iz katerega prinašamo najpomembnejše odlomke: «Hvaležni smo alpinističnemu klubu in oblastem, da so pokazali zanimanje za te uboge, preproste in dobre ljudi. To, kar lepša svet, to, kar ga bogati in ga napravlja zanimivega, je človek. Prava veličina sveta je človek, ki je bil ustvarjen po božji podobi. In prav zato je človek res prava glorija sveta. Tako je tudi res, da če srečamo po dolgih urah sa- motne hoje kakšnega človeka, se nam zdi, da so nam postali gozd in gora prijatelj, da nam je postal prijatelj tudi svet. Torej, če se bo ohranila prisotnost človeka, se bo ohranila tudi vsa naravna lepota teh dolin. Toda ta zemlja, tako bogata lepot, raznoličnosti hribov in panoram, na žalost ni rodovit- (Nadaljevanje na 2. strani) Videmski nadškof mons. Battisti mašuje pred bajto na Matajurju. Ob njem matajurski župnik gospod Paskal Gujon da to niso bili avtomobili kakšnih mednarodnih kon-ferencirjev , pač pa naših ljudi, ki so razpršeni po vsem svetu in služijo vsakdanji kruh v tujini in so prišli na svoj praznik v Subid v velikim številu in pripeljali za sabo tudi svojce, znance in prijatelje. Prišli so gor, da bi v tej uporni, gorsko-beneški vasi terjali od obla- Poslanec Loris Fortuna sti pravico do zaposlitve doma, da bi se napravil konec prisilni emigranciji, da bi se priznale narodnostne pravice beneškim Slovencem. (Nadaljevanje na 4. strani) ČEDAD - TRG REZISTENCE PRAZNIK « L'UNITA’ » SLOVENSKI VEČER 1.IX.1975 20.30 Folklorna skupina «Sava» (Kranj) 21.30 Ples Orkestra Folk iz Špetra Beneški godci Nediški karmonikarji Pozdravil bo: Pavel Petričič pokrajinski svetovalec Ob otvoritvi nove koče............... IH! UNA TESI SULLA SLAVIA R. Picciulin- Gli Sloveni in Italia. La diglossia in un paese della Slavia veneta - Università di Trento, 1975-pag. 286 Del udeležencev na otvoritvi bajte alpinističnega kluba iz Čedada na Matajurju (Nadaljevanje s 1, strani) na in tudi drugih ekonomskih virov nima. Prisiljena emigracija je zato spraznila te doline in najboljši sinovi te zemlje so morali oditi v inozemstvo, izruti z veliko bolečino iz svoje okolice. Mnogo se je že napravilo, da bi se zaustavila masovna emigracija, a še dosti bo treba storiti, predvsem pa je treba dati poguma tem dobrim ljudem. V prvi vrsti bi bilo potrebno ustvariti druge vire dela, blizu teh dolin, da ne bo več potrebno tolikim očetom hoditi na delo v Manzano in morajo zato vstajati zgodaj zjutraj in se vračati domov pozno zvečer, ne da bi njihove družine mogle uživati njihovo prisotnost in jim ni niti dana možnost, da bi se mogli zanimati za vzgojo svojih otrok. Že sedaj se zahvaljujem vsem tistim, ki bodo prispevali, da se reši ta težki človeški in krščanski problem. Ta lepa pobuda alpinističnega kluba pa mi narekuje še drugo misel in sem gotov da se s to mislijo strinjajo z menoj duhovniki, ki se žrtvujejo bratom v teh dolinah. Ljubijo Italijo! Povedali so mi, da je ta cona ena tistih dežel Italije, ki ni bila prisvojena z orožjem, ampak je po lastni volji pristopila k italijanski skupnosti s plebiscitom leta 1866. In ta svobodna izbira je bila počaščena s pregovorno zvestobo Italiji, včasih zapečateno s krvjo. Toda ti bratje ljubijo tudi svojo zemljo, svojo etnično istovetnost s svojim materinim jezikom, značajem, tradicijami, običaji in pesmijo. Mislimo, da niso s sogla-šanjem, da se čuvajo te vrednote etničnega in kulturnega značaja samo principi Cerkve, ki so potrjeni v II. Vatikanskem Svetu, ampak da jih mora čuvati tudi država, kajti raznoličnost narodnosti in kulture ustvarjajo človekovo bogastvo naše domovine». Ob zaključku govora je nadškof Battisti pozdravil vse prisotne tudi v slovenskem jeziku. Izrekel je tele besede: «Srčno pozdravljam vse Slovence, prisotne pri tem obredu». Nato je spregovoril odv. Giovanni Comelli, ki se je spomnil 30. obletnice ustanovitve CAI v Čedadu, se pravi sekcije, ki je dala pobudo in delala za gradnjo te planinske koče. Za njim je spregovoril predsednik Senata Giovanni Spagnoili, ki se je tudi zahvalit čedadski sekciji CAI za izgradnjo planinske koče, ki je zelo pomembno delo za alpiniste in je predlagal, naj bi jo poimenovali po pokojnem senatorju Guglielmu Pe-lizzu. Predlog je bil sprejet z dolgimi aplazvi sveh prisotnih. Nadalje je govoril predsednik planinskega društva iz Kobarida, ki je med drugim dejal: «Dragi planinci! Z velikim zadovoljstvom vam prinašam planinske pozdrave v imenu Planinskega društva Kobarid». Nato je govoril v italijanščini in rekel, da si morajo alpinisti, ljubitelji gora, podajati roko, katero so si prvič podali danes, tu, na Matajurju. Ljubezen do gora, hribov, nam dovoljuje, da se združijo, pobratijo al- pinisti drugih držav in druge kulture. To prijetno srečanje na vrhu Matajurja je zaključil s svojim govorom deželni odbornik Giacomo Romano, ki je govoril v imenu dežele Furlanije-Julijske krajine. V svojem govoru je predvsem podčrtal prispevek dežele, ne samo za izgradnjo te planinske koče, ampak še drugih koč, ki spadajo v to ombočje «La Banda» iz Orzana in pevski zbor CAI iz Čedada so po govorih še dolgo zabavali prisotne, katere so brezplačno pogostili z odlično «pa-štašuto». NAŠI OTROCI NA POČIT-NIŠKI KOLONIJI V SAVU DRIJI V petek, 8. augusta, je odpotovalo v Savudrijo 20 o-trok iz naših dolin. Otroci so iz vseh dolin, a največ jih je iz Gorenjega Tarbja. Kolonijo organizira vsako leto Kulturno Društvo «Ivan Trinko» s pomočjo Slovenske kulturno gospodarske zveze v Trstu in Zveze prijateljev mladine iz Slovenije. V Savudriji bodo ostali 21 dni. Našim otrokom želimo dober počitek in polno zabave v tej lepi obmorski koloniji. Notiamo con soddisfazione l’interesse, riferito a varie discipline, che la Slavia suscita nelle università. Vogliamo qui far cenno alla tesi di laurea di Rodolfo Picciulin, goriziano, sotto il titolo «Gli Sloveni in Italia. La diglossia in un paese della Slavia veneta», relatore il prof. G. Harrison della facoltà di Sociologia dell’Università di Trento. Di per se è interessante che l’estensore del grosso volume, dattiloscritto e fornito di bibliografia ed utili note, abbia ritenuto di rivolgersi anche a nostre associazioni culturali, per gli indirizzi generici e pratici di ricerca. Molto interessante è il contenuto: la prima parte esamina i rapporti storici, economici, culturali e politici degli Sloveni in Italia, con ampie note antropologiche e storiche riferite a ciascuna delle comunità locali slovene: Trieste, Gorizia, Slayia, Vbicanale, in capitoli sintetici e strutturati, ricchi peraltro di informazioni. La seconda parte, in cui ap- paiono — corredate di commento, conclusioni e classificazione sociologica — trenta interviste svolte a Tribil Superiore (Gorenj Tarbij), comune di Stregua (Sried-nje). Le interviste forniscono una completa «autopresentazione» dei nostri sloveni, riguardo la propria collocazione linguistico-culturale, al livello di assimilazione ed all’analisi delle relazioni socio-linguistiche. Certo non sarà difficile al lettore scorgere le insufficienze e gli aspetti soggettivi di questa autopresentazione culturale, come quella del giovane che ritiene ingenua-mente compatte le parlate lontane e più differenziate le prossime, o dell’anziano che dà anche due risposte opposte, forse con atteggiamento di scontata prudenza. La tesi di laurea di Picciulin andrebbe diffusa, per diventare strumento di lavqro per tutti, per la ricchezza del materiale e la bibliografia, alla quale non sfuggono le ultime cose pubblicate dai nostri circoli. KAKUO SO Sl PISALI NAŠI TE STARI Rjedko kajšnemu je znano, kakuo so si pisali med sabo naši te stari. Kajšan ne bo vjervu, če mu porčemo, da so si pisali po slovensko. Po naših hišah se še dobijo stara pisma, od moža, ki je pisu ženi iz Amerike, brat bratu, sin očetu, ali parjateu parjatelju od vojakov. Obljubljamo brau-cem, da bomo od časa do časa objavljali tudi te pisma. Pisma so napisana z zmje-šano, italijansko in slovensko grafijo. Tuo lahko zastopimo, če pomislimo, da jih ni obe-dan učiu pisati s slovenskimi črkami. Besede pa so use slovenske. Pisma bomo prepisali u slovensko grafijo. TONA KEŠANU IZ ZVERINCA ODGOVARJA GENIJU PEKNEMU Dragi Genio, Prašaš me, kakuo se nahajam u vojaškem stanu. Po-vjem ti na kratko: Na slamci se lepuo spi, pa učasih še harbat me boli. U rokah imam kruha, gaveta je suha, prejmem za gavetin, ga ni not en kuartin, ostajam tvoj vedni parjateu Tonin DOM PASQUALE BUJON BENEČIJA LA GENTE DELLE VALLI 31 In tale comunità è notevole la distinzione dei gruppi familiari prima che dei gruppi tribali ed è notevole la dipendenza dei nati dalla madre per tutta l'infanzia più o meno lunga. Dunque anche l’uomo, soggetto del diritto di libertà e responsabilità, libertà necessaria per l’esplicazione della sua personalità, è, prima di tutto, membro della famiglia ed in secondo tempo, della comunità di cui ha bisogno per perfezionarsi. Per inciso: le dottrine totalitarie, considerando l’uomo solo in funzione della comunità, lo declassano al livello degli insetti. Si ha l’impressione che anche nella chiesa cattolica, in questi ultimi tempi, ci siano delle for- ti correnti che, scimmiottando le idee «progressiste», vedano e giudichino tutte le a-zioni dell’uomo unicamente in chiave comunitaria. LA SCIENZA ci dice che lo sviluppo della mente è profondamente ed inseparabilmente legato allo sviluppo del sistema nervoso. Cinque mesi prima della nascita, tutte le cellule del sistema nervoso (undici miliardi, più o meno) sono già formate, avviene allora un processo di modellazione, ossia si verificano certi cambiamenti nelle cellule. Ciò da luogo ai così detti «modelli di comportamento», o «istinti» secondo la Montes-sori. Un modello di comportamento è la reazione ad un cer- to stimolo. Ci sono modelli di comportamento che coordinano le varie parti del corpo e quelli che cooperano alla maturazione della mente. Anzi la mente consterrebbe di un numero infinito di questi modelli resi possibili dalla progressiva organizzazione del sistema nervoso. Non è necessario ricordare tutto ciò che ci insegnano i teorici in questo campo. Quanto esposto è sufficiente a spiegare due effetti che ne derivano. IL PRIMO EFFETTO è stato constatato da Herschel. Questi, basandosi sull'analogia del comportamento di tutti gli animali nell’infanzia, ha compiuto il seguente esperimento: tolse i piccoli di un'anatra canadese e li collocò ad un'anatra fatta di latta e stracci. Dopo qualche giorno, introdusse pure la madre dei piccoli. Essi non accettarono la madre, ma andarono a rifugiarsi sotto quella fatta di stracci e, se questa veniva trainata, la seguivano. L’esperimento tende a dimostrare che, se il bambino è affidato ad altra persona o ad un istituto, avrà minore attaccamento ai genitori; la famiglia avrà meno parte nell’inconscio della sua personalità. Non si crederà tanto parte di una famiglia, quanto di una comunità non ben definita. Esempio tipico: Sparta allevava i bambini soltanto dopo la loro prima infanzia, ed essi conservavano l’amore ed il rispetto — proverbiale — per i genitori; la Russia di Stalin prendeva i bambini già nel giardino d'infanzia, e questi divenivano i delatori dei loro stessi genitori presso i Soviet locali, tanto da provocarne la condanna alla Siberia. Una famiglia di emigrati in Belgio: la madre si era lamentata perchè aveva dovuto abbandonare il lavoro in fabbrica per attendere alla cura del figlio: l'aveva dovuto togliere dalla scuola materna. Il bambino si comportava coi genitori come con due persone del tutto estranee. Ad essi preferiva la compagnia della istitutrice e dei coetanei. Scrive Ino Vecki: «Per eliminare in Cecoslovacchia l’in- flusso della donna sulla famiglia, bisognava allargare la rete delle istituzioni sociali » moltiplicando nidi d’infanzia ed asili. La On. Jotti, nel dibattito del 7 febbraio 1967 di tribuna politica, insiste che si devono moltiplicare le scuole materne per liberare la donna dalla schiavitù del lavoro di casa. La dignità ed i diritti della donna sono eguali a quelli delTuomo. Però le attitudini differenti. Tutti lo sanno. Giustamente sindacalisti, sociolo-ghi ecc. combattono perchè l’operaio abbia una retribuzione sufficiente anche per la famiglia. Il legame più forte di una famiglia sono i figli. Se si colloca la madre in fabbrica ed i figli in un istituto o asilo, quella non è più una famiglia. In relazione alle conseguenze, è fuori luogo tutto il chiasso a proposito del divorzio quando quelle arrivano già per altre vie: lo si vede nel nostro Paese. A molti genitori piace la furbizia del cuculo: affidare ad altri la cura di allevare la prole e liberarsi così di quelle seccature. E’ molto comodo. La vocazione al matrimonio comporta dedizione e sacrificio, tra l’altro, anche del tempo e del minor guadagno. In una discussione a cui presenziava anche uno psicologo che va per la maggiore in Italia, qualcuno dei presenti dichiarò: «E' meglio una cattiva famiglia che un buon istituto o asilo». Nessuno lo contradisse. Infatti nessuno può supplire una madre, per quanto sprovveduta. In vista di tante difficoltà che si incontrano nella educazione dei piccoli, già la Montessori dichiarò che il maestro dovrebbe essere scienziato e mistico. E Arnold Gesell: «E' la madre che, in armonia coll’andamento ed il tono di sviluppo del bambino, sa come e quando intervenire nel modo migliore colla sua guida». La On. Bartoli Macrelle sostenne: «L'istituto familiare è crollante; la donna bisogna che cerchi il modo (pensioni, previdenze ecc.) di restare il pilastro della famiglia». (Continua) V- V" «Ne trdimo, da je naša deželica najlepša na svetu», je nadaljeval inž. Bonini, «a za nas je tako, kot bi to bilo res. Ti hribi, ta strma pobočja, so za nas, dom, torej varnost, prijateljstvo, življenje in mir». Prav ob besedi mir se je grmiški župan spustil v razglabljanje o preteklosti Beneške Slovenije, skozi katero so šle najhuše vojne grozote». Skozi stoletja je bila Benečija prizorišče izbruhov sovraštva, danes pa mora prevladati zdrava pamet po medsebojnem razumevanju. V takem vzdušju bodo namreč Beneška Slovenija in dežele pridobile na pomenu. Dokazati moramo, da lahko živimo drug ob drugem ne samo v miru, ampak tudi tako, da si medsebojno koristimo, dokazati moramo, da je tisto, kar nas ločuje, manj pomembno od tistega, kar nas druži, prispevati moramo k utrjevanju tega mostu med narodi, omogočati medsebojno spoznavanje, pomesti s starimi predsodki in preprečiti zastajanje novih; le tako bomo živeli v miru kot kulturni ljudje», je končal inž. Bonini. Njegov govor v italijanščini prinašamo na drugem mestu. Po drugih govorih in nastopih že napovedanih pevskih zborov so zaključili to kulturno srečanje «Veseli planšarji», ki so godli vesele viže in podkurili mlade in stare pete. Po nastopu pevskega zbora uslužbencev «Iskra» iz Bovca so stopili na oder še nekateri člani društva «Rečan», ki so izvedli dva humoristična prizora. Po besedilih I. Predana so sicer pripravili več takih humoresk v domačem narečju, a njihovo izvedbo je pre- Na kulturnem srečanju sosednih narodov.............. (Nadaljevanje s 1. strani) Srečanja se je udeležil tudi špeterski dekan Francesco Ve nuti, goriško duhovščino pa je predstavljal Marjan Ko-mjanc. Seveda so se na Kamenici zbrali tudi vsi kulturni delavci iz naše Benečije, saj so bila pri organizaciji tega srečanja soudeležena vsa beneška društva. Srečanje se je kot prejšnja leta začelo z mašo v štirih jezikih, ki so jo darovali gospodje Paskal Gujon, Arturo Blasutto, Mario Laurenčič, Va lentin Birtič, Emil Cenčič in Marjan Komjanc. Mašo je spremljalo petje pevskega zbora «Rečan» iz Les. Med mašo so duhovniki na kratko negovorili prisotne v slovenščini, italijanščini in v furlanščini. Vsi govori so poudarjali željo po mirnem sožitju med sosedi, med medsebojnem spoštovanju in ljubezni, po napredku vseh. Župnik Zuanela medtem ko blagoslavlja spominsko ploščo Arenga carni: domačih, iz raznih krajev Slovenije, Avstrije in neštetih tujih, v katerih so potovali na ta zgodovinska tla naši emigranti, ki so prišli domov na počitnice in je bil njihov najglavnejši cilj udeležba tega, že petega kulturnega srečanja. Vreme je bilo prekrasno, le pozneje so se nad to planjavo, kjer je bil shod, pripodili težki oblaki. Že dosti časa pred napovedano uro osred- Prof. Giuseppe Marinig jatelje iz Slovenije, Koroške in Furlanije, ki so prišli na obisk v Beneško Slovenijo. Govoril je v slovenščini, italijanščini in furlanščini. Prijateljem iz Slovenije je v slovenskem jeziku povedal, da ima kultura Beneške Slovenije veliko skupnega s kulturo ostalih pokrajin ter izrazil željo, da bi tudi v Furlaniji prišlo do gospodarskega napredka in do realizacije furlanskih duhovnih in kulturnih potreb, predvsem pa do jezikovnega in kulturnega preporoda. Ob pozdravu Korošcem je izrazil željo po tesnejših stikih. Ko pa je spregovoril Benečanom, je najprej zaželel srečo emigrantom, ki prav zdaj preživljajo izredno hude trenutke in vse opozoril na vrednote, ki jih nosi v sebi naša zemlja in ki bodo lahko še bolj prišle do izraza, če se bodo naši ljudje skupno borili za napredek svojih krajev. Med množico domačinov in emigrantov (nekateri med njimi so prišli celo iz Južne Amerike in Avstralije) so se pomešali številni gostje z Goriškega in s Tržaškega, s Koroške in iz Slovenije, pa tudi precej Furlanov se je zbralo. Poleg številnih beneških županov, občinskih svetovalcev Nadiške gorske skupnosti, smo med prisotnimi opazili tudi poslanca Albina Škerka in Maria Lizzerà (KPI), deželnega svetovalca Arnalda Ba-racettija (KPI), pokrajinske svetovalce Pavla Petričiča in Renza Toschija (KPI) ter Jožefa Chiabudinija (KD), predsednika Slovenske komisije pri PSI Branka Pahorja ter predstavnika Furlanskega gibanja Giorgia Jusa. Prisotna je bila tudi delegacija občine Doline, številna zastopstva pa so poslale tudi družbenopolitične organizacije s Tolminskega. Slovensko kulturno gospodarsko zvezo sta zastopala predsednik Boris Race in tajnik Darij Cupin. Prisotni so bili tudi ravnatelj SSG iz Trsta Filibert Benedetič, predsednik NŠK inž. Renko ter drugi javni delavci iz Trsta in Gorice. Pokrajinsko zvezo partizanov ANPI je zastopal njen predsednik Federico Vincenti, za furlanske emigrantske organizacije sta pa bila prisotna Alfredo D'Antoni (ALEF) in Gino Bassi (ACLI). Med mašo v štirih jezikih. Župnik iz Trčmuna Božo Zuanella pa je podčrtal, da danes ne moremo dopustiti, da bi kdo delil ljudi na svobodnjake in hlapce, na večvredne in manjvredne, ker imamo vsi ljudje iste pravice in enako dostojanstvo. To velja tudi za narode in jezike, ki jih ne smemo vrednotiti po vojaški in politični moči, ampak po duhovnih in kulturnih vrednotah. Naj nam oproste vsi ostali, ki jih ne omenjamo na tem mestu «Novega Matajurja». Nimamo prostora, tako smo se že ob začetku oprostili večim drugim. Nadvse smo se razveselili, ko smo zagledali na govorniškem odru grmiškega župana inž. Fabia Boninija, ki je najprej pozdravil oblasti, ki so se udeležile srečanja ter vse pri- Don Paskal Gujon nje proslave, je izgledala Kamenica kot travnik, ali če jo hočemo imenovati senožet, kjer raste na tisoče vrst živo-pisanih cvetic, kjer pojejo slavčki in poletavajo metuljčki. Da, tako bi se zdelo človeku, če bi ta travnik videl z vrha, morda iz helikopterja, aviona, ali pa če bi sam imel peruti, da bi poletel v zrak. Kamenica se je zdela skoraj premajhen prostor za tolikšno število ljudi, saj so se morali udeleženci kar gnesti eden z drugim, če so hoteli slediti bogatemu kulturnemu programu. Predno povemo, kako se je vse odvijalo, naj omenimo, da jesreditega obsežnega planinskega travnika kraljeval kozolec, na katerem je bil napis «Beneški Slovenci pozdravljajo svoje sosede». Poleg kozolca, v katerega je bil vstavljen tudi govorniški oder, pa se je dvigal proti nebu simbol Kamenice — trije drogi na vrhu prekrižanih debel, na katerih so plapolale slovenska, italijanska, avstrijska in furlanska zastava. kinil dež, ki se je prav tedaj usul iz temnih oblakov. Če ne bi začele padati tako debele kaplje dežja, bi se še dosti ljudi zabavalo ob prijetnih zvokih harmonike. Nekateri so se sicer po kratki plohi vrnili na svoje domove, a prišli so spet novi udeleženci kulturnega srečanja, čeravno pozno v noč, ko ni bilo nevarnosti nevihte, ki se je pripravljala že dosti ur pred zaključkom. Po tem kulturnem srečanju, kot smo že v začetku povedali, petem, se zdimo kot prerojeni in da bomo kmalu vzklikali, da so vsi ljudje po rojstvu enaki in imajo enake pravice. In tisti dan bo odpovedalo orožje in sovraštvo, zavladal bo mir in spoštovanje med vsemi narodi sveta. IL DISCORSO IN ITALIANO DEL SINDACO Dl GRIMACCO ing. FADIO BONINI Salutiamo innanzi tutto le autorità che hanno avuto la sensibilità di intervenire a questa manifestazione. Gli amici friulani, sloveni e carinziani e tutti voi che siete venuti qui per trascorrere qualche ora in serena compagnia con genti si diverse ma vicine. Salutiamo in modo particolare voi emigranti, specie quelli che devono riprendere la strada dell'estero in cerca di una non sempre sicura occupazione. Voi che giornalmente vivete in mezzo a genti con lingua e usanze diverse e da anni praticate in concreto la convivenza civile tra i popoli (anche se i sentimenti di chi vi ospita non sempre sono corretti e adeguati ai tempi in cui viviamo). Qui intorno i nostri monti, i nostri paesi, quello che rimane dei nostri campi e dei nostri prati tanto faticosamente ricavati dai nostri antenati. Non diciamo che questa è la regione più bella della terra, ma per noi è come se fosse così. Per noi questi monti, questi versanti ripidi (tele naše grive) rappresentano la casa con la sua atmosfera di sicurezza, di amicizie, di vita e di pace. E' nella pace, nella collabo-razione e nel buon vicinato che può prosperare la vita. Qui la pace non ha avuto sempre una esistenza facile. Guardiamo questi prati. Sul terreno ove ora stanno correndo i vostri figli proprio qui, in particolare, cinquanta anni fa hanno perso la vita centinaia di giovani di tante nazioni. La chiesetta di S. Nicolò, che avete incontrato venendo da Castelmonte, è stata testimone di violenze inaudite. Sulle montagne che ci circondano centinaia di migliaia di giovani hanno per sempre interrotto la loro esistenza. Ed erano giovani di tante nazioni. Per secoli la nostra regione è stata il teatro, il campo d'azione in cui si è scaricato l’odio accumulato in tutta l’Europa. Qui le guerre più terribili sono state combattute negli ultimi cento anni. La nostra terra dovrà essere in futuro ancora teatro di queste follie? Confidiamo di no; siamo certi che la ragione ha finalmente soggiogato la violenza. Siamo certi che anche in questa parte dell'Europa il buon senso prevarrà. In questo nuovo clima, ne siamo certi, la nostra regione e quelle vicine (in particolare il Friuli, la Slovenia, la Carinzia) avranno la loro importanza. Non tragica come nel passato ma positiva, come un ponte gettato per facilitare la circolazione oltre delle merci anche delle idee, e della reciproca conoscenza. Dobbiamo premere per dimostrare che si può non solo tranquillamente, ma addirittura con profitto, convivere con popoli diversi. Dobbiamo mostrare come la lingua, la cultura, sistemi sociali diversi sono solo accidenti senza importanza di fronte al fatto siamo tutti quanti uomini. Nastopajo mladi Benečani s humorističnimi prizori. SODELOVANJE VAŠČANOV . ri za ohranjanje delovnih mest in da bo te napore delavsko gibanje zmoglo samo, če bo enotno. Prav tako bo enotnost delavcev pomagala pri rešitvi problemov emigracije, za katero vsi želijo, da bi bila končno odpravljena. Glede slovenske manjšine je Santuz dejal, da je to velik problem, s katerim pa se bo treba spoprijeti in najti ustrezno rešitev. Omenil je mednarodno konferenco o manjšinah, ki je dala nekatere konkretne predloge, o katerih bo potrebno razpravljati v parlamentu in v deželnem svetu ter tako zagotoviti nemoten razvoj vseh kulturnih in etničnih elementov, ki nikakor ne smejo izginiti. Poslanec Lizzerò je ob začetku svojega pozdrava poudaril, da je subijski praznik postal že tradicija za Slovence iz Benečije, ki delajo in se borijo za svoje pravice po vsej Evropi, obenem pa izrazil željo, da bi taki praz- (Nadaljevanje s 1. strani) Letos je subiški sekciji Zveze slovenskih izseljencev uspelo zbrati okrog organizacije praznika veliko število mladih požrtvovalnih vaščanov, ki so s svojim delom res veliko prispevali k uspehu praznika. Pozitivnost teh praznikov in upravičenost zahtev, ki jih Zveza slovenskih emigrantov poudarja od svoje ustanovitve pa so s svojo prisotnostjo podčrtali številni izvoljeni predstavniki in predstavniki organizacij. Tako so poleg domačina Pia Cragnaza spregovorili prisotnim emigrantom in številnemu prebivalstvu še prestavnik ANPI Cesare Pa-cini ter poslanci Giorgio Santuz (KD), Mario Lizzerò (KPI) in Loris Fortuna (PSI). Pio Cragnaz Posebej moramo podčrtati prisotnost predstavnika DC, saj se je slednja zadnja leta dosledno izmikala stalnim in vztrajnim pozivom subijskih emigrantov, naj se udeleži njihovih praznikov in debat, ki so jih ob praznikih organizirali. Deželno u-pravo je predstavljal na letošnjem prazniku tajnik od-borništva za delo Rolando Cian. Med številnimi domačini smo opažih novoizvoljenega pokrajinskega svetovalca prof. Paola Petriciga (KPI), ter predstavnike beneškoslo-venskih organizacij : predsednika Zveze slovenskih izseljencev iz Beneške Slovenije Marka Petrigha, tajnika Dina Del Medica ter številne odbornike, predsednika kulturnega društva «Ivan Trinko». dr. Viljema, čer na, predsednika beneškega Planinskega društva Jožka Kukovca ter številne odbornike in člane drugih beneških društev. Osrednji del praznika je potekal v nedeljo popoldan. Ko je godba iz Doline na trgu zaigrala nekaj koračnic in so na plesišču rezijanski plesalci odplesali prve štiri plese, je na oder stopil domačin Pio Cragnaz, ki je v imenu subijske sekcije Zveze slovenskih izseljencev v slovenščini pozdravil prisotne in se zahvalil vsem, ki so sodelovali pri organizaciji praznika. Nato je spregovoril o problemih emigrantov, ki so prva žrtev sedanje go- Predstavnik ANPI-JA Pacini spodarske krize. Kako gospodarji izkoriščajo in ustrahujejo izseljene delavce, je pokazal na primerih iz Švice, kjer v nekaterih podjetjih ne podaljšujejo delovnih pogodb, drugje zahtevajo od delavcev večjo storilnost, spet drugje jim nižajo plače. Cragnaz je nato omenil zasedanje mešane italijansko - švicarske komisije, ki je potekalo vsekakor v neprimernem trenutku, da bi lahko zagotovilo italijanskim delavcem v Švici ustrezne zaposlitvene in delovne pogoje. Glede tridesete obletnice osvoboditve je Cragnaz dejal, da jo emigranti proslavljajo tako doma kot v tujini (in da pri teh proslavah vseskozi mislijo tudi na današnji fašizem, na provokacije, zarote in pokole, in da so vedno pripravljeni dati svoj bistven delež v boju proti tem silam preteklosti. Glede problemov Slovencev v videmski pokrajini pa je obžaloval, da kljub neštetim zahtevam emigrantov in vsega beneškega prebivalstva še vedno ostajajo nerešeni. Ob koncu je Cragnaz povzel osnovne zahteve beneških izseljencev: emigracija naj postane stvar svobodne zbire posameznika, ne pa življenjska nujnost; beneške vasi naj spet zaživijo polno življenje, kar se bo lahko zgodilo le z demografskim dvigom; beneške Slovence naj priznajo za manjšino in jim dodelijo vse pravice, ki iz tega priznanja sledijo. Za Cragnazem je spregovoril predstavnik ANPI Pacini, ki je predvsem orisal vlogo Subida v boju proti nacifašizmu, vlogo ki jo je Nastop znane rezijanske folklorne skupine vas plačala z dvakratnim požigom. Ko pa je bila vas po vojni še v ruševinah, so morali njeni prebivalci po kruh v tujino. Nekdanji partizani so postali današnji emigranti. Odšli so iz gospodarskih razlogov, nekateri pa tudi zaradi političnih diskriminacij, ki so jih doletele. Predstavnik ANPI je nato poudaril pomen junijskih volitev, ki so pokazale, da gre zaupanje državljanov vse bolj tistim strankam, ki so se borile proti fašizmu in ki so tudi danes na najbolj odločnih antifašističnih stališčih. Ob koncu svojega pozdrava se je izrekel za utrjevanje dobrososedskih odnosov z Jugoslavijo ter za priznanje slovenske manjšine v videmski pokrajini, kateri je treba dati možnost, da se svobodno izraža kot taka. Od prisotnih parlamentarcev je prvi spregovoril poslanec Santuz, ki se je najprej dotaknil splošnih problemov gospodarstva in zaposlitve. Dejal je, da bodo v jeseni potrebni veliki napo- niki skupaj s prisilnim izseljevanjem čimprej izginili. Oblasti namreč že trideset let ponavljajo iste besede, ne storijo pa ničesar konkretnega. Lizzerò se je nato spomnil tisočev Slovencev in Italijanov, ki so padli v skupnem boju proti fašizmu, nato pa se kratko dotaknil problemov gorskih področij na sploh. Glede manjšine je dejal, da bo treba čimprej rešiti problem jezika, kulture in šole beneških Slovencev, ter ponovil obvezo KPI, da se bo povsod dosledno borila za svoboden razvoj slovenske manjšine in v tem boju iskala zavezništva med vsemi ustavnimi silami. Zadnji je stopil pred mikrofon poslanec Fortuna, ki je najprej omenil zakonske osnutke za globalno zaščito Slovencev, ki kljub jasnim določilom ustave zadevajo ob ostro nasprotovanje konservativnih sil. Tudi on je potrdil obvezo svoje stranke, da se bo borila za rešitev manjšinskih problemov. Glede emigracije je dejal, da je Podbonesec STUPICA SKORAJ 120 TAUŽENT PREHODOV ČEZ OBMEJNI BLOK U MJESCU JULIJU 1975 U preteklem miescu juliju je šlo čez konfin na Stupici, na oba kraja 118.936 ljudi. Godba na pihala iz Doline ta posledica zgrešene politike, tvor na državnem telesu, ki ga bo treba odločno odrezati. Danes gledamo v bodočnost z negotovostjo, posledice gospodarske krize zvračajo evropska industrijska podjetja predvsem na izseljence. Treba bo ustvariti nov razvojni model, zagotoviti nova delovna mesta, da se bodo emigranti resnično lahko vrnili. 15. junij je pokazal možnosti novega načina upravljanja, vnesel zmedo med konservativne sile, utrdil pa enotnost med levico in vsemi resnično ljudskimi silami. Po govorih je na prireditvenem prostoru najprej zaigrala dolinska godba, nato pa je spet nastopila folklorna skupina iz Rezije z drugim delom svojega programa. Prijazni napovedovalec je delno v režij anščini in delno v italijanščini seznanil prisotne z zgodovino skupine ter s folklornimi posebnostmi Rezije. Občinstvo pa je z zanimanjem sledilo pra-bitnemu plesu in nagradilo plesalce z navdušenim aplavzom. Ob koncu naj omenimo še vrsto manifestacij, ki so spremljale praznik emigranta. V petek zvečer so v Su-bidu predvajali film «All’ar-mi, siam fascisti», ki si ga je ogledalo več sto ljudi. V soboto zvečer so imeli ples z ansamblom Kraški odmevi, med plesom pa se je devet parov pomerilo v tangu. Žirija je prvo mesto in pokal Zveze slovenskih izseljencev prisodila paru iz Vidma, drugo domačemu paru iz černjeje, tretje pa nekemu drugemu paru iz Vidma. Seveda ni manjkalo veselega razpoloženja: ob kiosku na trgu je posebno izstopala skupina fantov iz čenebo-le, ki je s petjem zabavala sebe in druge. Slišali smo nekatere znane slovenske ljudske pesmi in vrsto manj znanih beneških, otožnih, vasovalskih in šaljivih. Velik uspeh je imel ples tudi v nedeljo, ko so plesalci tudi izvolili emigrantsko lepotico. Trak in pokal je pripadel mladi Marlen Tra-cogni, za družici pa sta ji bili izbrani Vittoria Pacifici in Annamaria Marchesetti. še pred volitvami pa je nastopil beneški glasbenik Anton Birtič s pevcema Adrio Gujon in Frankom Kukovcem. Izvajali so Birtičeve in druge beneške pesmi. Od teh je šlo z regularnimi pasaporti 103.435, s prepustnicami pa 35.496. Od teh je bilo največ italijanskih državljanov, za njimi sledijo Jugoslovani. U primerjavi z lanskim juljem se je število prehodov puno povišalo. TRADICIONALNI PRAZNIK U PODPOLICI Športno društvo iz Podbo-nesca organizira usako lje-to tradicionalni praznik pri Podpolici. Ta praznik pomaga pri pridobitvi denarja za delo športnega društva. Pod-polica je ravnina blizu Pod-bonesca na drugi strani Ne-diže. U tem lepem kraju je bilo puno judi, ki so paršli, da bi se veselili. Posebno jih je zanimalo tekmovanje tanga in valzer j a. Domači prazniki združujejo u veselju naše judi. In prav tako je bilo u Podpolici. RUONAC NI BRESKVI Ruonac ni poznan po naših dolinah in po svetu samo po svojih dobrih ljudeh, pač pa tudi po dobrem sadju, predvsem po dobrih breskvah, za katere so dobili pridni ruonški kmetje priznanje in premije na razstavah (moštrah) tega okusnega in sladkega sadeža u Čedadu, Vidmu in Veroni. O tem smo pisali že lansko ljeto. Modernega in racionalnega sadjarstva je učiu kmete iz Ruon-ca njih dolgoletni dušni pastir, parvi beneško-slovenski pesnik Petar Podreka. Puno ljet so sadjarji iz Ruonca lepuo prodajali svoje pardjelke. Takuo so imje-li zadost denarja, da so ži-vjeli doma. Šele za puno ljet po drugi uejski, ko so začeli saditi breskve tudi po rauninah in planjavah, kjer so z maj šim trudom in buj niško špežo pardjelali sadje, da so bili targi prepuni tega blaga, je začela kriza tudi za ruonške breskve. Zatuo so morali tudi ljudje iz teh vasi s trebuham za kruham po svjete. Tisti pa, ki so ostali doma, niso opustil gojenja tega sladkega sadja. Ljetos so upali, da bojo lepuo zaslužili, a je paršla nad nje druga štrafinga. Strašna tuča jim je uničala use breskve in napravila tajšno šodo, ki se ne bo poznala samuo ljetos, pač pač pa tudi prihodnje ljeta. Upamo, da jim bojo oblasti pomagale. PRAPOTNO 15 ŽENSK DOBILE KRIŽE «CAVALIERE DI VITTO RIO VENETO» Pred kratkem je bila na sedežu našega komuna ob prisotnosti vojaških in civilnih oblasti kratka cerimo-nija. Podelili so križce «Cavaliere di Vittorio Veneto» petnajstim ženskam iz vasi našega komuna, ki so bile «nosilke» u parvi svetovni uejski. Nosile so italijanskim sudatom na hrib Korado municijo in živež. Zatuo so skoraj po 60 ljetih dobile križec kavalirja. Te ženske so: Angelina Bodigoj, Luigia Kaučič, Irene Duri, Luigia Durjavič, Virginia Ermiz, Antonia Florjančič, Felicita Magnon, Amalia Pauša, Giuditta Pizzulin, Maria Sibau, Antonia Stanič, Rosa Veli-ščič, Maria Zorzutti, Antonia Zotič in Felicita Zotič. SV. LJENART GORENJA MJERSA U nedjejo, 3. augusta, nas je za saldu zapustu Gigi Zorzutti - Luigi. Umaru je u če-dadskem špitalu in je biu star 61 ljet. Rajnik Zorzut je djelu puno ljet u belgi--janskih minierah. Hudo je biu ranjen na djelu, poleg tega pa je biu bolan za mi-natorsko boljezan s silikoso. živeu je od invalidskega penziona. GRMEK KLODIČ SV. JAKOB SALDU BUJ «SUH» Naši te stari pravijo, da je biu u njihovih cajtih praznik Sv. Jakoba narbuj velik u rečanski dolini. Nanj so parhajali ljudje iz usjeh krajev. Tudi nekaj ljet nazaj, ko so se še dobili mladinci dobre volje, so lepo organiziran šagro z igrami in kulturnim programom. Odkar so izgnali pevski zbor «Rečan» iz odra, se ša-gra vič ne organizira, al pa se napravi samuo ples z «marcio campestre», ki jo napravi A.N.A.. «Sv. Jakob postaja saldu buj sud», pravijo tisti, ki so bli navajeni videti u preteklosti velika praznovanja. DOL. BRDO Tri smarti hnadu u eni hiši U nedjejo, 3. augusta, zjutraj je umarla u čedadskem špitalu Felicita Feletig, u-duova Canalaz. Stara je bla 77 ljet. Rajnka Felicita je bla Ka-pučova iz Platea, a je živje-la na Dolenjim Brdu, pri Vi-zinih, kamar se je poročila nje hči Justina. Le u nedjejo popudan je umaru iz iste Vizine hiše, Mario Vogrig, Juštinin svak. Star je biu 43 ljet. Pogreb Felicite je biu u pandjejak 4., Marja pa u torak 5. augusta. Oba sta podkopana na Ljesah. Ko gremo u stampo smo zvjedeli, da je smart za par dni potem še u trečjo prestopila prag Vizine hiše in pobrala Bruno Vogrič, ki so jo s telegramom poklicali iz Anglije na pogreb brata Marja. Od žalosti in duge poti ji je odpovedalo za nimar saroe. Tako hudo prizadeti družini izrekamo naše globoko sožalje. TIPANA SAMO ŽALOSTNE Zapustili so nas: Berrà Maria, stara 69 let. Bila je več let pisamica našega komuna. U videmskem špitalu je umaru po dugi bolezni Noac-co Giuseppe (Žef). Rajnik Noacco je delal več let u Rajlelju. Star je bil 55 ljet. Zapušča ženo in štiri otroke. Na hitro je zmanjku svojim dragim Mario Koos. Star je biu 45 ljet. Vsem prizadetim družinam izrekamo naše globoko sožalje. Stabilizzazione e riduzione degli stranieri in Svizzera LE NUOVE NORME DEL CONSIGLIO FEDERALE Dopo aver consultato i Cantoni e i circoli interessati, il Consiglio federale ha emanato, nella sua ultima seduta prima delle ferie estive, l'attesa nuova Ordinanza che regola l'effettivo degli stranieri. Essa entrerà in vigore il 1.o agosto p.v. per il periodo che va fino al 31 luglio 1976. I Consiglieri federali Grugger e Fur-gler ne hanno illustrato gli o-biettivi e i contenuti nel corso di una conferenza stampa. Nel suo insieme l’Ordinanza inasprisce il disegno proposto in procedura di consultazione lo scorso mese di maggio. Il Consiglio federale intende, nella misura del possibile, proteggere il posto di lavoro dei lavoratori svizzeri e insieme anche quello degli stranieri che vi risiedono da lungo tempo. Finora prevedeva di ridurre nuovi contingenti di immigrati allo scopo di perseguire la stabilizzazione, sull'arco di un decennio, della popolazione straniera. In avvenire e con gli stessi mezzi, vuole anche diminuirla. Diminuirla non già nello spazio di dieci anni, ma entro quest’anno stesso. In questa operazione ardita e spregiudicata, il Consiglio Federale ha trovato un alleato nella crisi e-conomica in atto che spinge molti lavoratori, domiciliati o meno, a far valigia. Già alla fine del mese di aprile le statistiche registrano questa inversione di tendenza e le autorità federali hanno preso la palla al balzo per bruciare le tappe delia stabilizzazione e della riduzione della popolazione straniera. Questo esodo, «volontario» per modo di dire perchè non scattano le disposizioni dell’ UFIAMT e salva la faccia ufficiale della Svizzera ma «forzato» perchè il sottofondo della mentalità e dell'amministrazione è più forte della Ordinanza stessa, è carico di in- NASI KOZOUCI Naši kozouci. Kos naše zgodovine in kulture. Takšni so u Benečiji kot na Gorenjskem, Dolenjskem ali Štajarskem. Tradicije ne poznajo konfinu. Na njih smo sušili seno in pšenico za dobrodišeči kruh. škoda, da ga je bilo malo... Na sliki dva naša tipična kozouca. cognite per chi non si rassegna a vivacchiare in qualche modo in Svizzera. Rientrando in Italia, il lavoratore sprovvisto di una lettera di licenziamento non potrà beneficiare della assistenza e pregiudicherà un suo ritorno in Svizzera perchè i contingenti riservati ai cantoni sono sospesi dall’Ordinanza. Vediamo comunque le disposizioni dell'Ordinanza, in dettaglio: Stabilizzazione e riduzione: Il Consiglio federale non si limita ad arrivare alla «stabilizzazione» della popolazione straniera, ma si propone anche la «riduzione». Quello che ci si riprometteva di portare in porto in dieci anni, sarà cosa fatta alla fne di quest'anno. Aboliti i contingenti ai cantoni: Il Consiglio federale ribadisce il proposito espresso nel progetto di maggio e cioè l’abolizione dei contingenti dei lavoratori annuali riservati ai Cantoni. Restano a loro disposiziono e resti della precedente legislazione, ma la Ordinanza porta una variante restrittiva rispetto al progetto di maggio. I Cantoni a-vrahno il diritto di disporre di un terzo, anziché della metà, dei resti (al posto di 5.000, non più di 3.000). Il Consiglio federale si riserva il diritto ai «blocco» totale di queste elargizioni ai cantoni, ma non prima di averli consultati. Riserva per le necessità «federali»: Il Consiglio federale si riserva un contingente di 2000 altri nuovi lavoratori per varie necessità «federali» e altro. Lavoratori «stagionali»: Il Consiglio federale riduce gli stagionali da 192000 a 145000 unità. Ristabilisce inoltre le possibilità di ottenere il permesso di soggiorno prima del 1.o aprile allo scopo di beneficiare delle modalità di trasfor mazione da stagionale ad annuale (cinque soggiorni consecutivi di nove mesi e dal 1.0 gennaio prossimo, solo quattro soggiorni consecutivi di nove mesi). Il permesso di lavoro sarà rilasciato per il 15 marzo di ogni anno. FRONTALIERI: Le norme vigenti restano in vigore senza nessun cambiamento. NUOVA CATEGORIA DI LAVORATORI: E' stata creata una nuova categoria di lavoratori. Si tratta di stranieri che intendono venire in Svizzera, senza famiglia e per un anno al massimo, allo scopo di perfezionare le loro conoscenze. Questi permessi di corta durata concernono in particolare i praticanti, le ragazze alla pari, i beneficiari di borse di studio, gli «stagiaires» e tutte le altre persone che desiderano perfezionarsi in Svizzera durante un soggiorno tempora- neo. A questa nuova categoria è riservata una prassi meno rigida rispetto a quella applicata per le altre categorie. DONNE: Gli stranieri che sono sposati con donne svizzere godono lo stesso trattamento riservato alle straniere che hanno sposato cittadini svizzeri. Nè gli uni, nè le altre cadono sotto il regime di restrizioni. I figli usufruiscono degli stessi diritti. STRANIERI CHE NON ESERCITANO UN'ATTIVITÀ’ LUCRATIVA: Per quanto concerne gli straneri che non e-sercitano un’attività lucrativa, già lo scorso anno è stata introdotta una prassi d’ammissione più rigida. Anche in futuro essa verrà applicata rigorosamente. LAVORATORI INVALIDI: I lavoratori che hanno contratto una invalidità in Svizzera non cadono sotto le restrizioni previste dall’Ordinanza. Un libro per tutti : V A R T A C Anche quest’anno, per la premiazione del secondo concorso Moja Vas, il Centro Studi Nediža ha pubblicato, presso la tipografia udinese di Del Bianco, l’ormai tradizionale volumetto «Vartac» (l’orticello). I ventiquattro testi di bambini e ragazzi (uno per pagina), estesi nel dialetto locale, trascritti nella grafia convenzionale slava, sono illustrati con disegni di Paolo Petricig. La copertina, anche quest’anno, è riservata al disegno di un bambino: Stefano Noacco, scolaro di prima elementare di Taipana. Più che un giornalino, l’opuscolo appare come un piccolo libro di lettura. La sem- plicità dei brani, infatti, rende facile e divertente la lettura a tutti, grandi e piccini e, per il curioso, rende possibile un confronto fra le varie parlate dei paesi sloveni che vanno da Resia a Prepotto. Un volumetto, dunque, cui nessuno dovrebbe rinunciare, proprio perchè in ogni brano c’è una parte della nostra vita (la casa, la famiglia, gli a-nimali, i ricordi...) vista e vissuta dai nostri bambini. Per chi esige ancora di più, esso offre allo studioso materiale linguistico piuttosto interessante. Centro Studi Nediža-Vartac (Moja Vas) - Del Bianco - Udine, 1975 - pag. 24. v. PiSE PETAR MATAJURAC Dragi brauci! Vič krat poslušam pripovedovat buoge ljudi, da imajo te bogati in te močni pravico tu gajufi, da djelajo, kar čjejo, kar ni parpuščeno te buogim. Glih takuo pravijo, da kot ni kruha, mesa in Ijepih obljek za te buoge, glih takuo ni pravice, ker previč košta, je previč draga. Nekateri «pošteni» bogataši pravijo, da tuo ni rjes, da tuo iznašajo na dan te buogi, da tuo pripovedujejo iz ne-vošljivosti do te bogatih. Jast pa vam pravim, dragi brauci, da buj ku ratavam star, buj spoznavam, da je pravica te bogatih krivica za te buoge. Gajajo se takuo umazane reči, da svjet zmjeraj buj smardi. Buj ku so ljudje bogati, močni, buj ku so na visokem položaju, buj smarde. Današnji dan velja še nar-buj tisti pregovor, da riba pri glavi smardi. U Rimu imamo ministre, ki so se pustili podkupit od petrolejskih družb. Inkasira-li so na stuotke milijonu lir, a Italijo in nas use so oškodovali za stuotke miljardu lir, ki se sujejo u gajufe tistih petrolejcev, ki so jih podkupili. Teh ministru niso za parli. Obedan jih na kliče pred sodišče! Njeki bankir, po imenu Sindona, je biu gospodar narbuj velikih bank u Italiji. Naprava je bankarot. Naci-ganu je Italijo za stotke miljardu lir. Namest, da bi ga zaparli, so mu dali pasaport in sada uživa njega mil jarde u Ameriki. Pri nas sta buoga noviča kupila na rate pastje-jo. Potle je mož zgubiti dje-lo. Ostala je za plačjat še ena rata, 35 taužent lir. Ker jo ni mogu plačjat, so paršli sodniki (pignoratori) in odnesli pastjejo izpod rit. Pred Ijeti je u Val Susi naprava bankarot gospodar velikih fabrik, milijardar Felice Riva. Sedem mjescu ni plačjavu djelucu in lepuo spravju denar, ki mu je na-rasu na milijarde. Potle je dati bankarot. Sodniki so ga bli zaparli, a so ga hitro izpustili. Oduzeli so mu bli pasaport in so mislili, da ga bojo takuo imjeli parpetega. Ker pa usi vemo, da za milijarde se kupi lahko, ne samo pasaport a, pač pa c jelo Italijo, je Felice Riva paršu do drugega pasaporta in jo popihu u Libano, kjer že pu-no Ijet uživa milijarde, ki jih je ukradu djelucam. Pred lanskem so zaparli u Veneciji njekega gospoda Marzolo, ki je opravju ban-kiske in valutne operacije. Pravijo, da je nategnu ljudi za vič milijard lir. Sada živi Morzolo fraj, kot gospod, ker so ga spustitli iz para-žona. Na dan 24. julija Ijetos je umaru u izolacijoniski celici rimskega paražona Ri-bibbia, civilni invalid Vinicio Pamponi, star 44 Ijet. Imeu je raka (tumor) in namest, da bi ga zdravili, so ga izolirali. Ker je biu že operiran u garlu, je biu paršu ob glas. Ni mogu govoriti in prositi pomoči. Umaru je u strašnih bolečinah. Al veste, zakaj so ga bli zaparli? Za-tuo, ker je popiti eno pivo u njekem baru in jo ni mogu plačjat! Kajšna razlika, kajšna «di-ferenza»! Al se zmislite, kadar so zaparli generala Mi-celija? Par jelo ga je «slavo», ker bi biu muoru odgovarjat sodnikom u Padovi. Ves cajt, ki so ga daržali zapartega, je preživeti u luksuznem špita-lu! Pred par Ijeti so zaparli enega djeluca, ki je biu brez djela in ga obsodili na eno Ijeto paražona. Zakaj? Zatuo, ker je uzeu eno jabuko iz ki-šte njekega kamiona, da bi jo nesu damu svojemu otro- » ku! Potle pravijo, da je pravica glih za use! Ne samuo, da tuo pravijo, tuo je tudi zapisano u leču in po usjek sodiščih. Škoda, da je tuole zapisano za harbati sodnikov! Pretekli tjedan se je zgodila u Rimu druga debela, ki jo niso mogli požrjeti še Rimljani, ki so znani dobri požeruhi. Narbuj bogata družina u Rimu, če ne u cjeli Italiji, «Principi Torlania» ni plačevala nad 15 Ijet obenih dajatev rimskemu komumi. Nazadnjo so jih le «zašarau-fali». Obsodili so jih, da so muorli plačjat komumi eno milijardo in 30 taužent lir. In so jih plačjali, a kaj se je zgodilo? Tisti, ki ima milijarde, dobi lahko narbuojše advokate. Na kratko povjeda-no: Kamun jim je muoru varniti ves denar, do zadnjega centezima. Prej ko je umaru esator u Škrutovem, mi je ankrat zaupu, da je muoru samuo u štirih komunah naših dolin napraviti 5.865 «pignoramen-tu» zatuo, ker niso mogli ljudje plačjati dajatev. Zaupu mi je tudi, da so se mu usmilili, ker niso imjeli kaj jesti doma. Zatuo vam pravim, da kar je pravica za te bogate, je krivica za te buoge. Vas pozdrav j a vaš Petar Matajurac KAJ SE JE ZGODILO PO NAŠIH DOLINAH S P J E T A R P ET J AG Naši aktorji na petjaškem «Caroselli!» Kako lep praznik zastojn...! V Petjagu se je muorlo marskajšnemu zdiet pru čudno videt tu dielunik vse j udi obliečene, ku de bi biu te narguorš senjan an že pred pudnem videt ta za mizah može an žene jest guban-ce an pit vino na buče! Tuole je bluo videt na sred vasi Petjaga, te zadnje dva dni miesca luja. Kar pa smo zagledal tudi filmske aparate, fotografe an celò «troupe», smo zviedli, de teli so napravjal v Petjagu reklamo «Carosello» za televizijo an de te parvi protagonist je bla domača gu-banca. Študijski Center «Nediža» * je lepuo napravu vse kontakte s komunam an je po-nudu filmski skupini tudi kompetentnega organizatorja, ki je biu prof. Pavel Manzini iz Špietra. On je napravu vse, takuo de na «sejmu» so bli kioski pokriti z brušjanam an čeče, ki so «prodajale» gubance, brejar an plesauci, mize za j udi ta na placu. Celò dva dni so godli naši znani ar-monikarji Ližo an Ennio Jussa, Eugenio Pikon je pa godu svoj bas. Pieli so te mladi od pieuskega zbora «Pod Lipo» iz Dolenjega Barnasa. Narbuj so se muorli trudit: Natale Berginjan iz Špietra, Milio Qualizza iz Dolenjega Barnasa an še Milio Koren iz špietra, ki je muoru — ku vsi — jest gu-banco an pit vino an žganje zastonj an se stuort cieu dan objemat od nieke biondaste lepotice. Med družim je biu tudi naš humoristični Janez Senosiekar iz Špietra. Vsi so šli damu veseli, posebno tisti, ki so zaslužil deset taužint na dan gor na vse, za an dobar milijon lir skupe. Narvenč zaslužak bojo imiel pa naši guban-čarji, kar bo na televizijo paršla reklama «Carosello», čisto zastonj. Liepa hvala Študijskemu Centru «Nediža» za tole koristno pobudo an posebno prof. Manziniju za lepo organizacijo domačega televizijskega praznika! Godci Ližo Juša in Genio Pi|