184
Književna poročila.
spomin na slepega konja, ki vrhu tega še dirjati ne zna in se krese, zatemnil mu je vse veselje o dovršenem izletu.
Da, pa še nekaj! Spomni se, da sta z Bobovega dobila košaro jabolk s seboj. Takoj pokliče postrčžnico in jo vpraša, če ni hlapec od »zlatega vola« prinesel košare jabolk.   Zenica odkima, da ne.
Napravi se torej in gre gledat sam k »zlatemu volu«. Šele, ko je hlapec rotil se, da na saneh ni bilo nikake košare, domisli se Konec, da sta jo presedaje pozabila s prijateljem Kremenom najbrž na Knoftrovem koleslji v Mačkovci.
Naj me torej javnega služnika, kateri se za plačo treh goldinarjev obveže oditi v Mačkovec in prinesti tam pozabljeno košaro jabolk.
Komaj pa pride zopet dom6v, čaka ga že novo presenečenje. Knoftrov hlapec vstopi in postavi predenj sinoči na koleslji pozabljeno košaro jabolk. Dohtarju je bilo, kakor da se je vse zarotilo proti njemu. Godrnjaje seže v žep in da hlapcu srebern goldinar; ko je ostal zopet sam, vzklikne ječe: »Torej štiri goldinarje me stoji ta pozabljivost!«
Tri sobote zaporedoma že ni bilo dohtarja Konca v jour-fbce. Shajala sta se le s Kremenom, s katerim sta se, ko je Konec še precej dobro prodal konja, koleselj, sani in konjsko opravo in je pozabil jeze, katero mu je vse to provzročilo nekaj dnij; mnogokrat sta se prav veselo spominjala izleta in pa velike svoje pozabljivosti, zavoljo katere so jima potem darovana jabolka bila tako draga.
Četrto soboto pa je bil že zopet v tunelu pri »zeleni žabi«. Z glasnim ploskanjem so ga vzprejeli prijatelji, ko je vstopil in ni mu bilo treba dolgo prigovarjati, da je plačal za nekoliko litrov vina od hvaležnosti, da se je ozdravil »konjemanije«.
Književna poročila. IV.
Pobratimi.
Roman.    Spisal dr. Josip Vošnjak.   V Ljubljani  1889. 231  stranij.   Lepo vezana knjiga stoji  1  gld. 20 kr. ter je  1. zv. »Narodne knjižnice«, katero je začel izdajati A   Trstenjak.
Odkar smo se probudili Slovenci, imeli smo vedno može, ki so rabili vse svoje sile, da dobri,  zapuščeni svoj narod uč6,   tolažijo in hrabrijo
Književna poročila.
185
z nadami na boljšo bodočnost, da kličejo vse Slovence na produktivno kulturno delo. A bili smo že v hudi stiski; komaj, komaj smo se zavedali, da smo, meje so se nam krčile na severju, vzhodu in zapadu, kjer gospodujejo mogočni sosedje, ki so nas tako dolgo rabili za svoje kulturne namene, da jim njih pšenica tem bujneje rase, cvete in sad rodi. In bilo jim je dobro, našim ljubeznivim sosedom: mir se jim ni kalil, ko je odmiralo Sloveniji selo za selom in kolikokrat so pisali našemu narodu mrtvaški list, pisali ga učenjaki, razglaševali ga po svetu z zloradno gorečnostjo naši kulturni prijatelji in domači odpadniki! Pa nžrod se je probudil, probudil za hudo, časih naravnost obupno borbo. Saj mu bratje po veri(l) odrekajo v divjem svojem fanatizmu in sebičnosti svoji najnaravnejše človeško pravo, pravo na življenje. Obsedel jih je čisto poganski duh obožavanja svoje premoči, svoje sebičnosti, katero prikrivajo s plaščem hvalisane kulture. Nas mlajše prezirajo in ne pomislijo, da so tudi oni bili mlajši v kulturi ter so jemali in jemljo od drugih. Prezirajo nas, ker jih ne vodijo toliko kulturne naloge, kolikor čista sebičnost in strah, da se ne prosvetimo in ne ojačamo mi, ki smo dolga stotetja bili ponižno-pokorni sluge siti in zatorej prevzetni gosp6di.
In hvala Bogu, niso nas zatrli. Se dišemo, še živimo, življenje nam jačijo vidni vspehi, (3ni najboljši, najstalnejši vspehi, ki so plod svojega, težkega dela, domorodne ljubezni in domorodnih žrtev. V svojem središči, na Kranjskem, izvojevali smo si do sedaj še najboljši položaj. Ali zato se naši sovražniki na mejah dvigajo med nami s pomnoženo energijo in nam odrekajo najsvetejša zakonita prava in kličejo na pomoč ves svoj sever in zapad, da ugase" luč narodnega življenja in mišljenja — pri nas. In dobro so se domislili: v središču nas ne napadajo tako hudo kakor prej, da morejo porabiti vso svojo »kulturno* energijo okoli središča, na mejah. Pa izkazala se je tudi tu stara resnica, da borba budi nove sile, stare čisti in jači. In sedaj večkrat ponosni gledamo brate tam na mejah, kako" so veselo probujeni v domorodni ljubezni, kakč delajo in radostni žrtvujejo za slovenski svoj narod, da se pri njih svetem ognju časih celo središče naše ogreva in čuva od — dremeža.
Med odlične rodoljube, ki so posvetili življenje svoje narodnemu napredku, štejemo že dolgo tudi dr. Jos. Vosnjaka. Nžrod hvaležen čuje njegovo besedo ali v zboru ali na taborih in shodih, vidi njegova dela, kako mu v najtežjih okolnostih pogum ni nikoli padal, ampak rasel ter so se mu sile razvijale na vse srani tem bolj, čim hujši so bili sovražni napadi, čim večja narodna nevarnost. V častnem krogu izkušenih rodoljubov je delal vedno neumorno, budil in učil narod z navdušeno besedo in domoljubnim primerom, pisal je zanj dolga leta in še piše v  »družbi sv. Mohorja*  poučne
186                                                       Književna poročila.
gospodarske razprave in duševnemu obzorju njegovemu posebno primerne in priljubljene povesti za nžrod, da budi in osrčuje ljubljeni narod, da mu v srca vsadi rešilni nauk, da so poštenje, vsestransko delo in varčnost, omika in domorodna ljubezen ona najboljša sredstva za častno zmago tudi v najtežji, najljutejši borbi. V oni prelepi dobi mladostne navdušenosti, ko so rodoljubi ravno v neprijateljskem središči, v Mariboru, osnovali slovensko politično glasilo, naš »Slovenski Narod«, pripomogel je dr. Vošnjak jako veliko, da se je mogel osnovati ta časopis. V njem je pisal in piše marno, kakor pač nikdo članke, ki so vsi izraz jedne velike, plemenite misli, da se vedno dalje budi, uči, jači in brani ves slovenski narod, in sicer duševno in materijalno, da se tako naša mesta in naše vasi osvobode črnega mraka narodne mlačnosti ali neprijateljskega fanatizma. Dobro vč, da je v naši dobi denar in od njega odvisna gospodarska sa-mostalnost važnejši. faktor, nego je bil kdaj prej; trudil se je z drugimi domoljubi, da osvobodi Slovence — najprej štajerske — krute odvisnosti od ošabnih in sovražnih nam kapitalistov. Zato je osnovano bilo mnogo posojilnic, največ z neomejenim poroštvom členov. In kako hvaležni moramo biti videči, kako so se posojilnice lep<5 razcvele in razširile ter osvobodile mnoge od nemškega, italijanskega ali nemškutarskega kapitala, posebno ko so se razširile s Štajerske dalje ter se je osnovala »Zveza slovenskih posojilnic*. Mi vsi vedno jasneje spoznavamo veliko korist teh zavodov, kjer členi in drugi vredni dobivajo posojila na osebni kredit, ki je ravno zato lehko cenejši in pristopnejši ndrodu. Daj Bog, da bi tako" naša denarna neodvisnost vedno bolj se krepila, da bi narod spoznaval vedno bolj, da n i osamljen in zapuščen, da si mora mnogo pomoči sam tudi sedaj, ko že od 1873. 1. po vsem svetu cene padajo in je združena borba za obstanek malemu našemu nžrodu potrebnejša, kakor prej, in cel6 neobhodna, drugače si ne rešimo stebra svojega, kmetskega stanu:  ž njim pa bi bilo izgubljeno
—   vse! Ali dosedanje izkušnje nas bodre z nado, da smo Slovenci in Čehi, ki s Poljaki vred moramo najhuje boriti se za svoj obstanek, pokazali že precej moči v hudi borbi in smo si pomogli, ker si zaupamo, varujemo v poštenje in smo bili previdni — četudi ne povsod (»banka Slovenija(<)
—   tako da se smemo nadejati vspeha, ko bi nas čakale še hujše izkušnje, katere grozd nžrodom po sedanjih napetih političnih in gospodarskih odnošajih.  —
Bolj za cvet naše inteligencije piše dr. Vošnjak svoje temeljite razprave v »Letopisu Matice Slovenske*, katere kažejo vse njegovo pridnost in široko obzorje. Te razprave, lepi pripovedni in poučni spisi v »Ljublj. Zvonu* in drugod napisani so vsi, rekel bi, tako, da jih vodi j e d n a glavna misel, da ndrod spozna bolj in bolj svoje stanje ter pota in sredstva
Književna poročila
187
za zdrav napredek. Da se pa podeli z narodom, kar je mislil in izkusil v mnogoletnem rodoljubnem delu in borbi, napisal je sedaj „Po brat ime*, prvo večje leposlovno delo svoje, prvi svoj roman.
*            *
Priznati moram, da sem knjigo odprl z nekim strahom za pisateljev vspeh, vedoč, da je večina prejšnjih njegovih povestij in črt napisana po jednem obliku pouka, pa so zato osebe največ menj žive in karakteristične, nego bi si želeli. Ali plemenita svrha, ki jo imajo te povesti, precej opravičuje to slabost. Rečemo celo" prav lehko, da take povesti delujejo na širje občinstvo t. j. na večino našega občinstva, posebno členov »družbe sv. Mohorja* lože in globokeje, četudi se pripoveduje malo jednostranski ter se riše črno z nenavadno črnimi bojami, a dobro se povzdiguje do idealne dobrote. Pa v tem romanu je pisatelj jako napredoval : to smelo trdim. Za umetniško popolnost pogrešamo sicer še marsičesa, pogrešamo semtertja polnega organičnega soglasja, ki delo povzdiguje do najvišje umetniške stopinje, ali roman je pisan tako toplo, živo in resnično, da mu vspeh ne more izostati.
Vrši se pa na slovenskem Štajerskem v d6bi navdušene borbe za narodne pravice, kakor se je bila razigrala s takč lepim vspehom v šestdesetih in sedemdesetih letih. Mladi dr. De vin je služil zvršivši vseučilišče kot sekundarij v dunajski bolnici, a sedaj gre na svoje stalno mesto, da služi v dragi domovini. Na postaji P. vidi mlado svojo prijateljico Ivanko, svojo sestričino, in se seznani s Pavlino iz Zelenega Gradu. Dr. Ivan Dol ni k, koncipijent v bližnjem mestu, imel je pobratima dočakati na kolodvoru, pa je malo  zakasnil.
Devin se je bil rano začel navduševati za najvišje človeške uzore, za bodočnost človeštva v obče in posebno svojega slovenskega naroda. Na Dunaji se mu ni bilo boriti z denarnimi stiskami kakor pobratimu Dolniku, pa je zato bil optimist, a Dolnik je življenje sodil pesimistično ter ga je gledal »skozi temne zakajene očala« kakor pravi strastni privrženec Schopen-hauerjev. Zdi se mi, da ta motivacija diši malo preveč — po šabloni; saj vemo, da se nemškemu pesimistu-učitelju ni bilo treba boriti s siromaštvom in da tudi velika večina njegovih privržencev ni med stradalci, temveč jih le njih filosofska misel goni v pesimizem.
Devin gori za svoj narod, Dolnik je »hladen kakor led, pesimističen, računajoč z realnimi razmerami, on je skozi in skozi praktičen«. Kmalu bodemo videli, daje Dolnik tudi idealist. Tretji pa je Vinko Rovan, miren in skromen človek, brez globokega svojega prepričanja, ki je dovršil pravo pa vstopil avskultantom  pri deželnem   sodišči v Ljubljani.   Pred   tremi   leti
i88
Listek.
so si bili pri slovesi pobratimi obljubili, da bodo vedno ostali zvesti svojemu narodu, čettidi je bil Dolnik tudi tedaj po svoji navadi jako skeptičen. Sedaj pa Devin vidi v domovini povsod napredek, Dolnik pa narodno pospanost.
Na večer gresta pobratima v vilo Dore Salbingove, ki bi rada videla mladega doktorja, ker trpi vse mogoče" in nemogoče bolečine, če je ravno — takč slabe volje. Žena je dvornega svetnika, bogatega starca, ki živi največ na Dunaji, a soproga se mu tu zdravi. Gospa praznuje ravno svoj god ter je pozvala iz mesta vso haute-volee. Prišli so: okrajni glavar, prava suha birokratska duša, okrajni sodnik, jako za denarji pohlepen človek, odvetnik, mestni župan, pokorni glavarjev sluga, beležnik, sodni pristav, komisar okrajnega glavarstva in dva imovita meščana: jeden izmed njiju je »Kipfelbaron*, debelotrebušnik, ki se peča s pekarskim obrtom — pa le postranski, ima hiše, vinograde, mline in pač tudi dovolj denarja, ker se ne briga dosti za gospodarstvo, ampak bolj za čenče, ki jih raznaša od hiše do hiše in povsod seje prepir in nemir — pravi tip slovensko-nem-škega kulturnega — olizanca!                                       Dr. Fr. J. Celestin.
(Konec prihodnjič)
LISTEK.
Biblijografija slovenska. Pod tem naslovom hočemo odslej naznanjati vse nove knjige slovenske, ki se pošiljajo uredništvu našemu; o vašnejših izmed njih bodemo o priliki obširneje poročali.
—  Počet niča nemškega jezika. Za i. in 2. razred slovenskih gvmnasij (!), tudi za pripravnice slovenskih učiteljišč sestavil Rajmund Cucek, professor c. kr. učiteljišča v Kopru. V platno vezana prodaje se po 80 novč. a. v. Kopar 1888, 8, 183 str. Tisek Bambergov v Ljubljani. — To je naslov najnovejši šolski knjigi slovenski, ki bode dobro došla zlasti pripravnicam slovenskih učiteljišč, kakor tudi vsem odraslim Slovencem, ki se hote" učiti nemškemu jeziku. Učna tvarina je razumno izbrana, slovniška pravila so jasna in kratka, vzgledi primerni, vadbe praktične in zbirka besed (nad 1300) obilna. Preverjeni smo, da bode knjiga popolnoma ustrezala svojemu namenu.
—   Postojinsko okrajno glavarstvo. Zemljepisni in zgodovinski opis. Spisali in izdali učitelji v okraji. Knjigi je pridejan zemljevid postojinskega okrajnega glavarstva. V Postojini založil in tiskal R. Seber 1889, 8, 238 str. — Mehko vezana knjiga stoji 85 kr., v platno vezana 1 gld. 15 kr., po pošti 10 kr. več. — V proslavo štiridesetletnice slavitega vladanja Nj. V presvetlega cesarja so učitelji z druženimi močmi opisali vseh 38 šolskih okrajev postojinskega glavarstva v zemljepisnem in zgodovinskem oziru in vsak prijatelj zanimive naše Notranjske najde v tej lepi knjigi mnogo krasnih podatkov. Knjiga, kateri je g. učitelj Drag. Češnik dodal prav dober topografski zemljevid, g. nadučitelj P.Kavčič pa entomologijo in floro postojinskega okraja, došla nam je šele zadnje Jni, da je nismo utegnili vse prebrati, a kolikor smo je prebrali, smemo reči, da služi na čast ortdotnemu učiteljstvu.   O priliki kaj več o nji,
244
Književna poročila.
Književna poročila.
IV.
Pobratimi.
E o man.    Spisal dr. Josip Vosnjak.   V Ljubljani  1889. 231   stranij.   Lepo vezana knjiga stoji  1  gld. 20 kr. ter je  1. zv. »Narodne knjižnice«, katero je začel izdajati A. Trstenjak.
(Konec.) Po želji Nemke Dore pojeta Devin in Dolnik še narodno pesem:
»Pojte, pojte,  drobne ptice, Razgrnite se  meglice, Da bo sijalo solnčece Na moje drobno srčece.«
Pa lepa nedolžna pesem razsrdi glavarja tak<5, da vidi v svojem okraji — konec miru. Kdo ne bi pritrdil, da je to glavar kar iz našega življenja vzet z dušo — posebno ž njo, s to ubogo siroto dušo — in s telesom, s krvjo in mesom! Pa on je mogočen mož v romanu — pravi deus ex machina — ki zavozlava tragični vozel.
O mestnih ljudeh sodi Dolnik slabo, posebno je njegova sodba o ženstvu pesimistična. »Dvanajst jih gre na tucet, in če jih je skupaj šestdeset, pa je kopa. Za zabavo jim skrbi garnizona. * O svojem odvetniku pa veli, da odira kmete in meščane brez razločka politiškega ali narodnega mišljenja in da mu on sam pomaga pri tem človekoljubnem delu. Tudi ... duhovščina mu je prezaspana: dekan in mestni župnik je že star in se najbolj briga za svoje gospodarstvo, vikarij je moder kakor svetopisemska kača in krotek kakor grlica. Le kapelan, Lovro Hrastovič, je vrla duša, lice-merstva ne pozna in kar gori za narod: prava zelenica v puščavi.
Mestni župan se boji narodnjaka Devina in tajnik njegov, pusto, go-spodstva željno človeče, sovraži ga naravnost, menda, ker se mu ni bil dosti globoko poklonil. Devin pa vender želi delati za narodno stvar, a Dolnik trdi v svojem pesimizmu, da ni omika ni svoboda ne množita človeške sreče, da torej ne treba buditi v narodu potreb in želj, katerih si izpolniti ne more, pa je nesrečen. Vsak novi stroj je samo sovražnik človeku — delavcu. Svoboda, kaj je druzega nego sleparstvo, volitve, parlamentarizem                         % so pravi humbug, resnična in stalna da je le občna beda. Devin ognjeno pobija prijatelja, povsodi vidi napredek in težnjo človeštva, jda se odpravi človeška beda in da vsak dobi delež na dobrih tega svetac<. Vse to pa da bode dosegla dejanska ljubezen do bližnjega. — Dora pa zopet pozove Devina. Napredna moderna žena je — sen-sitivna in spiritistka ter mu pripoveduje, da je tudi Dolnik  spiritist. Prihaja
Književna poročila.                                                       245
nje mož: »on je kup pepela; ona žareče oglje, ki užiga in požiga ^ Vse društvo izleti v gore. Devin vidi Pavlino in njenega očeta Menharta, ki precej zaničljivo govori o Slovencih, pa bi vender vzprejel izbor, ko bi ga za poslanca  izbrali —  Slovenci.
Javlja se Vinko Rovan, ki je bil prestavljen v mesto za pristava. Vzel je bil Nemko ter je nje pokorni sluga in vedno neodločen v narodnih stvareh. Devin predlaga, da osnujejo čitalnico. Dolnik je tudi tu skeptičen, a Rovan — boječ. Devin sam začne agitacijo in gre k Urhu Dolinšku, sosednemu mlinarju, ki je probujen Slovenec, čita knjige in jih posoja sosedom. Devin govori zbranim kmetom, pa previsoko, da ga ne razumejo.
Čitalnico glavar dovoli, četudi je dovolitev dolgo zavlačeval. Mnogo členov ni imela, najiskr enej si njeni podporniki so bili duhovniki iz okolice. Pa vender je bujno zacvelo narodno delo in prava bratska ljubezen je družila vse, od kmeta do učenjaka in duhovnika, srca je vsem razvnemala ista domorodna ljubezen.
Devin hodi v Menhartov grad: ljubi Pavlino in ona njega. Ali »človek si, pa ne moreš biti srečen«. Njen oče je kandidat protinarodne stranke. Devin bi ga imel podpirati. Hudo se borita ljubezen in narodna dolžnost, ki zmaga. Devin odločno stopa v narodno volilno agitacijo in — »                        Dolnik tudi.    Dolinšek  ju dobro   podpira.   Menhart zove   Devina   in   bi ga
rad pridobil zase, ali brez vspeha. Devina volijo cel6 predsednikom volilne komisije in Menhart propada v kmetskih občinah. Tudi pri mestnih volitvah vršita dva pobratima narodno svojo dolžnost, tretji, Vinko Rovan pa voli, kakor mu zapoveduje žena Nemka in —- predsednik.
Dora želi, da bi jo Devin vtopil v magnetično spanje, in on ji to stori. Vse nam pisatelj opisuje jako živo in zanimivo. Devin jo vprašuje o vsakem prisotnih ljudij, kje bode ob letu? Ona vidi vse, samo Dolnika ne vidi, in on si to tolmači tako, da bode tedaj že  —  mrtev.
Pavlino bi oče rad dal za ženo bogatemu graščakovemu sinu Ar-turju. Devin mnogo trpi, gubi vsako nado, da bode srečen ter si le želi dela za srečo narodovo, četudi vč, da si posebne hvaležnosti za trud svoj ne bode zaslužil, pa da tudi doktor ne bode mogel vedno uspevati, naj-,                        menj pa tam, kjer je siromštvo vzrok   bolezni.    On   žali  ubogi narod   svoj:
zdi se mu podoben bolniku, ki dozoreva — za smrt, ker brat ne ljubi brata, .a vsi služijo tujcu.
Pavlina jemlje Arturja, a Dora ljubi dragonskega častnika, Alfonza Marberga, baje stričnika svojega. Pred možitvijo je ljubila Dolnika, on pa njo. Alfonz se hvali v društvu s svojim uspehom. Dolnik ga nalašč žali, vzprejme   dvoboj, pade smrtno ranjen   in pomirivši se z   Bogom  umrje kot
246
Književna poročila.
kristjan. Po izgubi jedinega prijatelja vidi Devin, »da človek ni rojen za srečo, temveč le za to, da se trudi in muči in trpi neprestano«. Ostanejo mu le spomini, in med njimi se najlepše svete" spomini na <5ne čine, »ki smo jih storili zatajuje" samega sebe, v olajšavo človeške bede, v pomoč bližnjemu, in ker je nam naš narod najbližji, za blaginjo in srečo — svojega naroda*.
Devin se izpreminja skoro v hujšega pesimista, nego je bil Dolnik. Re-šava ga Ljudmila, sirota, skromno, pošteno dekle, ki spremlje bolno Ivanko v Devinov vinograd. Devin vidi, da človek ne sme prezirati človeka, nego da ga mora žaliti v težki borbi, vidi, da ga dekle ljubi, hči iz naroda, ljubi, pa hudo trpi, in poroka je gotova in »razgrnile so se meglice, in solnce je sijalo na dvoje srečnih src*.
Roman je napisan lehko, živo Tudi jeziku bi le kakov poseben jezikosloven sitnež mogel morda kaj malega očitati, sitnež, ki ne vč, da se po Slovenskem sliši marsikaj tako, kakor se v Loki ali Kranji n e govori. Jezik pa je gotovo gladek, neprisiljen, pravi izraz jasne podobe in misli. Lepe so slike iz prirode in društvenega življenja: jasno vidimo pred seboj kraje in ljudi. Moški značaji so se pisatelju v obče posrečili bolje od ženskih. Vender je Dolnikov značaj malo praktičen, realen in jasen, pa ravno tako" tudi njegov odnošaj proti Dori. Iz ženskih je najbolje narisana histerična Dora: ravno nezdrave pojave riše nam pisatelj verno. Menj pa nas zadovoljava v umetniškem oziru ves Dolnikov odnošaj proti Dori: ni popolnoma opravičen, niti psihološki in s patološkega stališča. Ivanka, Pavlina in Ljudmila niso ravno natanko risane, ali so žive, in meni se zdi, da je ravno Ljudmila posneta najbolj iz življenja. V obče pak ljubezen ni glavni moment v tem romanu, ampak narodni preporod in borba za narodno pravo: domorodna ljubezen nas najbolj greje, ona daje največ dramatičnosti vsemu romanu. To bode pač zadovoljilo one naše stroge gospode, ki ljubezni v povesti ne vidijo radi na prvem mestu, ali pa morda tudi na zadnjem ne? Nekako plašč se ljubezni, ki po življenji diši in ni puhla abstrakcija, ki je v sredi prazna, okoli je pa nič ni. Človeku se zdi, da taki nazori kažejo neki strah življenja in Bog vč, je li iskren ta strah?   .  .  .
V našem romanu igra precejšnjo vlogo vprašanje o optimizmu in pesimizmu: nekoliko je sicer realno, ali je vender veliko bolj tuja rastlina nego produkt našega življenja. Valovi tuje kulture sezajo do nas, časih tudi bolj nego nam je milo, še večkrat pa samo njih pene. Taka pena je za nas mlajše oni izraz kulturne sitosti, ki v pesimizmu uspavlja ljudi
Književna poročila.
247
duševno in telesno nezdrave ali vsaj lene, uničuje energiji plodonosne kali, a na njih mesto stavi površno govoričenje in razne sofizme, s katerimi se nekako obožava —¦ svoja leno s t. Ta pesimizem je brez dvojbe poguben, in jaz mislim, da ga nima noben narod, ako ni samega sebe obsodil na — smrt. Nima ga niti slovenski, ker ni len in ga prešinja ter greje blagi duh vere. Pa tudi Dolnikov pesimizem je takšen, da gine brez sledu, ko življenje meče na dnevni red žive svoje interese ter razganja filistersko meglo, ki v navadnem življenji okrožuje Dolnika. Tedaj se gubi tudi hipnotizem in pravo je takb. Ne da se sicer tajiti, da je hipnoza že predmet strogih znanstvenih poskušenj in da ima neke pojave, katerih si znanost ne more še dobro pojasniti: vender je škoda očitna in dokazana, ako hipnoza ljudi uspavlja v neproduktiven misticizem ter jim kvari živce.
Devinov optimizem pa je podoben svežemu gorskemu zraku in blagi solnčni toplini: vse okoli bujno raste in cvete, veselo raste in cvete človek in v njem najplemenitejše težnje prave človečnosti, katera je polna vere in energije pa se ne boji življenja, ne boji se borbe, ampak uživa največje, najslajše radosti v borbi za dobro v obče in za srečo svojega naroda še posebe. To je praktičen idealizem, ki v6, za čim teži, zna si najti potrebnih sredstev, zna si odstraniti ovire, katere mu stavljajo na pot človeška kratkovidnost ali pa zloba in sebičnost. Bori se z ljudmi, katerim smo mi čeda ovžc, katero je dragi Bog ustvaril samo zato, da jih pastirji strižejo, volk i pa jedo. On dobro ve, kako rad sčda človek človeku na vrat ter mu gospoduje, ne po zaslugi, ampak ker je prebrisa-nejši in brezvestnejši, pa se zna dobro prikrivati z raznimi capami »deco-ruma«, izza katerih se lepč mirno smeje lokavo lice — igralčevo. Ta idealizem vse to dobro vč, pa ve" tudi to, da je licemerec od nekdaj bil in je gorji od javnega sovražnika in se brez strahu bori ž njim, ker je prepričan, da iz te borbe klije najlepše, najdragocenejše, najstalnejše cvetje človeškega uma in srca.  —                                               Dr. Fr. Celestin.
V.
O zvlastnostech češtiny ve starijch rukupisech moravskijch. PHspevek k
dejindtn jazyka Češkeho.  Sepsal Josef Jireček.   V Praze  1888, /p>,  84..
Sep. odt. iz Rozpr. k. čes. společ. nauk VII, 2.
Pokojni g. J. Jireček, kateri se je nad dvajset let neumorno in vsestransko pečal s preiskavanjem starejše češ. literature in staročeškega jezika in kateri si je s svojimi lepimi zgodovinsko-literarnimi razpravami nedvojbeno — kajti to mora priznavati vsak objektiven opazovalec — pridobil velike zasluge, ker so one
>