Posamezni izvod 30 grošev, mesečna naročnina 1 šiling
V. b. b
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
tfjuUfaačhi
ima vsako nedeljo od 20. do 20.20 ure oddajo za zamejske Slovence
-----------------------^
RADiO
o	o
letnik v
DUNAJ, V SREDO, 22. II. 1950
ŠTEV. 14. (287)
Umrl je veliki slovenski pisatelj in realist
v/
Lovro Kuhar - Prežihov Iforanc
Prejeli smo žalostno vest, da je umrl veliki slovenski pesnik in realist, naš koroški rojak Lovro Kuhar — Prežihov Voranc.
Komaj trije tedni so minuli, ko so delegati na II. kongresu Ljudske prosvete Slovenije izvolili Prežihovega Voranca za svojega predsednika. Toda zahrbtna bolezen je napravila njegovemu bojev in trpljenja polnemu življenju nenaden konec, usahnilo je življenje, polno neutrudljivega dela in neminljive ustvarjalnosti Ves slovenski narod je mnogo izgubil s smrtjo Prežihovega Voranca, najbolj pa je bila prizadeta naša slovenska kultura in pripovedna umetnost, saj je bil Voranc pisatelj, ki je kakor nihče drugi znal slikati trdo in revolucionarno življenje naših delavcev in kmetov, našega delovnega ljudstva, iz katerega je izšel.
Prežihov je bil samouk. Rodil se je 10. avgusta 1892. leta kot sin najemnika na Prežihovem vrhu pri Kotljah v Mežiški dolini. Oče si je pozneje .prigaral majhno kmetijo. V povesti ,,Boj na požiralniku" (v zbirki „Samorastniki“ 1938.leta) je sin s pretresljivo besedo umetniško poveličal krčeviti napor svoje družine, da se. gospodarsko vzdrži na hudi zemlji skromne domačije. V domači dvo-razrednici se je v Lovru zgodaj prebudil oblikovalni čnl. Pričel je opisovati težko in naporno delo ter življenje svojih rojakov. Pomenljivo je, da je njegov prvi leposlovni spis prikazoval ,,Smrt nekega pijanca". Življenje ga je obvarovalo pred plitvim in samoljubnim lirizmom, ki je grenki delež mnogih „šolanih“ pripovednikov. Zato pa mu je naložilo težko, a živo nalogo tesarja in dninarja v domačem kraju. Pri delu je ohranil pisateljski nagon in je neutrudno snoval v domačem hlevu svoje pr-
ve pripovedne poizkuse vpričo Jir-sa in Bavha, ki ju je pozneje v Samorastnikih tako klasično opisal, da se bralcu zdi, da čuti njuno po travi in znoju dehtečo sapo. Pošiljal jih je pisateljici Zofki Kvedrovi za slovenski družinski list Vydrove tovarne žitne kave na češkem. Pozneje je zašel v zadružno šolo v Ljubljano. Nato je iskal dela in zaslužka po tovarnah, se sam izobraževal in nosil 'skozi vse ne-prilike življenja pisateljski poklic v dnu srca. Že si je priboril sprejem med pisatelje ILjubljanskega zvona, tedaj pa ga je zgrabila vihra prve svetovne vojne. Dezertiral je iz avstrijske vojske, za kar so ga obsodili na smrt. Po vrnitvi iz ujetništva si je s študijem in političnim delom razvil pripovedni talent v mogočno oblikovalno silo, s katero je kasneje v povestih in romanih oblikoval življenje slovenskega kmečkega in delavskega človeka v gorskih predelih vzhodnega slovenskega Korotana v plastičnem in borbenem realizmu, kakršnega slovensko slovstvo še ni poznalo.
To velja zlasti za povesti iz zbirke Samorastniki (1938) in za roman ,,Požganica“ (1939), ki jih je spisal v dunajskih zaporih, kjer je preživel nad leto dni zaradi svojega političnega dela. Roman ,,Doberdob" (1940) je epopeja slovenskega uporniškega duha v zaledju avstrijske fronte in tragedija junaškega, a nesmiselnega umiranja v jarkih in kavernah kraške bojne črte med prvo svetovno vojno. Roman ,, Jamnica" (1941), ki ga je pisal tik pred razpadom stare Jugoslavije, je leposlovni prikaz življenja v Kotljah, kakor ga je dojel in umetniško izoblikoval domačin, najzanimivejši ,,samorastnik" našega slovenskega slovstva Lovro Kuhar z do-nfačim in pisateljskim imenom
Prežihov Voranc. V Jamnici je ustvaril Prežihov umetniško monumentalen prerez življenja v rodnih Kotljah, v tem malem in svojevrstnem slovenskem svetu, ki ga je opazoval in študiral, ko je bival od leta 1920 do 1930 kot nameščenec Bratovske skladnice v bližnjem industrijskem Guštanju. V umetniškem pogledu je Jamnica po pisateljevi zasnovi ,,Roman soseske", leposlovna podoba nekega kolektiva, kar so v bistvu mnoga največja pripovedna dela svetovnega slovstva. In v tej zvrsti romana se je uspešno uveljavil v slovenskem slovstvu Prežihov v Po-žganici in Doberdobu. Svoje življenje kot politični pregnanec nam je opisal v knjigi „Borba na tujih tleh", kjer vstaja pred nami revolucionar in borec za pravice delovnega ljudstva, ki ga kapitalistični oblastniki preganjajo iz države v državo iz zapora v zapor. In v knjigi „Od Kotelj do Belih vod" vstaja pred nami vsa lepota naše slovenske koroške zemlje, ki se upira tujemu nasilju in zatiranju. Njegovo zadnjo knjižico „Sol-zice" pa smo prejeli šele pred kratkim in nas je povedla še enkrat v mladostna leta pisatelja, v njegovo ožjo domovino, med prebivalce gorskih vasi vzhodnega dela Slovenske Koroške.
§e mnogo nam je imel povedati, toda kruta usoda ga je iztrgala iz naše srede. Zapustil pa nam je neminljiv zaklad, ki ga bomo hranili in izročili našim bodočim rodovom. Voranc je umrl, njegov duh in njegovo delo pa bo živelo večno v slovenskem narodu. Posebno nam koroškim Slovencem bo ostal naš veliki rojak v. trajnem in svetlem spominu in nas vzpodbujal v nadaljnji borbi za ohranitev slovenskega naroda na Koroškem. Večna slava našemu velikemu sinu slovenske koroške zemlje!
Francosko delavstvo kljub nasilju nadaljuje
borbo za mir
Koroški Slovenci ob smrti velikega rojaka
Ob smrti predsednika Ljudske prosvete Slovenije, velikega slovenskega pesnika Prežihovega Voranca je dne 20. 2. 1950 poslala Slovenska prosvetna zveza Ljudski prosveti Slovenije v Ljubljano brzojavko naslednje vsebine:
Ob smrti svojega velikega sina se klanja njegovemu spominu vsa Slovenska Koroška. Slovenska prosvetna zveza, kulturna predstavnica koroških Slovencev, izraža svojim bratom v svobodni domovini najgloblje sožalje vsega slovenskega ljudstva na Koroškem. Prežihov Voranc nam bo ostal v naši nadaljnji borbi za našo narodno in kulturno enakopravnost svetli vzor borca za napredek. Po njegovi, tudi nam začrtani poti se bomo borili za našo popolno enakopravnost, ki jo bomo skovali le v tesni povezavi z matičnim narodom in v oni kulturni enotnosti, ki jo je ustvarjal tudi naš veliki rojak, katerega telesne ostanke danes v ponosni žalosti polagamo v svobodno slovensko zemljo.
Slovenska prosvetna zveza Celovec
Zadnji ponedeljek je odpotovala v Jugoslavijo skupina partizanskih invalidov, ki bo položila na grob velikega koroškega Slovenca Prežihovega Voranca venec z napisom ,,Koroški Slovenci svojemu nesmijjne-iiiii Vorancu".
Naraščanje brezposelnosti v Združenih državah
Šef urada za namestitev delovnih sil Goodvvin je ugotovil, da je brez-poselnosl v Združenih državah Amerike dosegla ponekod že velikanski obseg kot ob gospodarski krizi v letih 1929 do 1933. V nekaterih industrijskih okrajih je ž<' četrtina vseh delavcev brezposelna. Kot primer je navedel veliko industrijsko mesto Providence v državi Rhode Island, kjer je bilo decembra 1949 23 odstotkov vseh delavcev brez zaposlitve. Posebno velika je brezposelnost tudi v tekstilni industriji in drugih industrijskih središčih Nove Angleške, v rudniških okrajih Pensilvanije in v posameznih industrijskih središčih Mihigana.
Prav tako v Združenjih državah Amerike narašča tudi zločinstvo. Tako je bilo leta 1948 izvršenih v ZDA 1,686.670 težkih zločinov, kar pomeni najvišje število v zadnjih desetih letih. Kakor je izjavil predsednik ZDA Truman, je naraščanje zločinstev v prvi vrsti posledica tega, da zločince krijejo najbolj vplivne osebe in listi, ki izvršujejo zakone.
New York. Dopisnik „New York Times" poroča iz Klingstowna. da so oblasti na Jamajki po stavki hotelskih nasfcavljencev razglasile izredno stanje in prepovedale vsa zborovanja. Stavkovne straže pred hoteli, v katerih je bilo na stotine ameriških turistov, je policij« napadla s solzilnim plinom.
Vatikam. Ker ima n« Češkoslovaškem po zakonu samo država pravico, nameščati škofe in vikarje, je državni urad za cerkvena vprašanja postavil za vikarja škofije Banska Bistrica na Slovaškem patra Debeta, ki pa ga je Vatikan dosmrtno ekskonniniciral.
Vsled odločne borbe francoskega delavstva je ministrski svet zadnji teden sklenil, poslužiti se „izrednih ukrepov" proti delavcem. Ko so delavci pred kratkim ne samo odklonili, natovarjati vojni material za Vietnam, temveč so orožje zmetali v morje, so se ministri odločili, da ,,izredne ukrepe" tudi v resnici izvedejo in je notranje ministrstvo sklicalo posvetovanje policijskih prefektov, na katerem je notranji minister Queuille seznanil policijske prefekte z novimi. ,,ukrepi", s katerimi naj delavce prisilijo, da bodo raztovarjali ameriški vojni material in ga natovarjati za pošiljanje v Vietnam.
V protest proti temu nasilju nad delavci je Splošna sindikalna zveza organizirala dvourno stavko železničarjev, ki je bila tudi v veliki meri izvedena. Prav tako je bila do 90
odstotkov izvedena 24 urna stavka v premogovnikih severne Francije, kjer so delali samo posamezni člani krščanskega sindikata in socialstič. razbijaške organizacije Force Ou-vriere.
Zadnji četrtek so tisoči delavcev
Po objavljenih uradnih podatkih je bilo dne 15. februarja t. I. v Za-padni Nemčiji 2,018.000 delavcev brez zaposlitve. To pomeni, da je število brezposelnih naraslo od konca lanskega leta za 459.000, od 31. januarja 1950 pa za 120.700 oseb. Brezposelnost pa še stalno narašča, kajti zapadnonemška vlada v Bonnu
demonstrirali pred ameriškim konzulatom v Nizzi ter protestirali proti vojni politiki francoske vlade. Policija je skušala, razbiti demonstracijo in je bilo pri temu ranjenih več oseb. Na masovnem zborovanju so sklenili dve resoluciji mestnemu Županu in ameriškemu konzulu v Nizzi, v katerih so zahtevali takojšnjo ukinitev pošiljanja ameriškega orožja.
ni v stanju, da bi rešila vprašanje breposelnih, kakor je izjavil generalni sekretar CDU (kršč&nsko-de-mokratična unija) za Bavarsko dr. Strauss. Že samo na Severnem Bavarskem so našteli sredi februarja t. 1. 300.000 brezposelnih delavcev in delavcev, ki so samo deloma zaposleni.
2,018.000 Drezposelnih v Zapadni Nemčiji
Šiviljski in kuharski tečaji po naših vaseh
«==■"""33"”'■»3.''
Že vsa leta — razen v dobi nacizma, ko nam je bilo sleherno udejstvovanje zabranjeno — prirejajo slovenske organizacije v. zimskem’ času po nagih vaseh različne tečaje, zlasti kuharske in šiviljske, na katerih se naša dekleta naučijo vsega, kar morajo kot dobre bodoče gospodinje vedeti in znati. To zimo prireja šiviljske in kuharske tečaje po nagih vaseh Slovenska kmečka zveza. V nekaterih krajih so tečaji že bili, v drugih so trenutno, ponekod pa ge bodo. Povsod se dekleta in tudi žene zelo zanimajo za tečaje in se potrudijo, da se čim več naučijo.
Štiritedenski šiviljski tečaj v Ilo-digah je prav dobro uspel, kar je predvsem pokazala bogata razstava. Tudi šiviljski tečaj v št. Primožu v Podjuni, ki je prav tako trajal štiri tedne, je dobro uspel in dekleta so bila zelo zadovoljna. Zlasti dobro je uspel kuharski tečaj na Suhi, ki je trajal od 2. januarja do 12. februarja. Razstava je pokazala, da so se dekleta v lej stroki res mnogo naučila.
Trenutno sta ge dva šiviljska tečaja v škofičah in v Vidri vesi pri Pliberku. V ponedeljek pa se je pričel štiritedenski tečaj v žitari vesi.
Tečaji, ki jih SKZ prireja po nagih vaseh, povsod dobro uspevajo. Pač zato, ker so res dobri in se dekleta na njih dejansko mnogo naučijo. Pa poglejmo enkrat na nasprotno stran. Bauernbund si je prizadeval, da bi v škofičah prav tako organiziral tečaj, toda ker se je prijavilo le 6 deklet, je moral to misel opustiti. Na tečaju SKZ v škofičah pa je 20 deklet. V Dobu pri Pliberku je Bauernbund uspel z vso silo organizirati šiviljski tečaj ki pa ga poseča samo 6 udeleženk, medtem ko je na šiviljskem tečaju v sosedni Vidri vesi 16 deklet.
Pri tem pa moramo upoštevati, da dobi Bauernbund za prirejanje tečajev različne podpore in subvencije, dočim je SKZ navezana popol-
Velike zasluge pri delovnih zmagah v „Litostroju“ ima sindikalna organizacija. V Jugoslaviji danes sindikat s svojim načinom dela, s tem, da je zajel vse delovne ljudi, da skrbi zanje, krepko . pomaga ustvarjati človeka dostojno življenje.
Zanimivo je pogledati, s čim vsem se ukvarjajo člani sindikata v „Li-tostroju“. Predvsem je važno sodelovanje z upravo tovarne in z organizacijo Komunistične partije Jugoslavije. Delavci se bag preko sindikata nenehno seznanjajo s splošno problematiko in problematiko tovarne posebej. Na skupnih posvetovalnih konferencah uprave in sindikata razpravljajo o vseh vprašanjih. Uprava se stalno obrača do sindikalne organizacije, ta pa s svoje strani signalizira o eventuelnih nepravilnostih in stavlja svoje predloge za posamezna izboljšanja. Za opravljeno delo pravično plačilo! To načelo vodi upravo in sindikat pri skupnem reševanju vprašanja plač, nagrad, pohval in odlikovanj. Le s tako tesno povezavo, s tako tesnim sodelovanjem, lahko uspešno dela uprava, lahko uspešno delia sindikat.
V Jugoslaviji je ena sama enotna sindikalna organizacija, ki skrbi, da se delavski interesi, zaščiteni s posebno delavsko zakonodajo, izpolnjujejo in izboljšujejo.Tudi v ,,Litostroju “ so vsi delavci in nameščenci člani enotne sindikalne organizacije. Oni sami organizirajo tekmovanja in brigade, da je produkcija čim višja in čim boljša.
Skrb sindikata je tudi prijetnejše in udobnejše življenje delavcev in
notna sama nase in na svoje člane. Potemtakem je vse, kar ustvari, sad njenega vztrajnega dela in s tem sad dela in borbe vsega slovenskega ljudstva na Koroškem.
njihovih družin. Poleg tovarne nastaja pravcato mesto ,,Litostroja“. Stanovanjske zgradbe rastejo ena za drugo, vendar ge zdaleka ni zadoščeno potrebam. Zato posebno stanovanjska komisija pri sindikatu skrbi, da vsi delavci stanujejo v higieničnih in zdravih stanovanjih. V podjetju samemu je ambulanta, ki nudi delavcem prvo pomoč. Do konca petletke bo zgrajenih 1800 stanovanj. Delavci ,,Litostroja" bodo dobili svoj sindikalni dom z restavracijo, ki je sedaj ge v prostorih tovarne, in svoj fizkulturni stadion.
V sindikatu se delavci izobražujejo in kulturno udejstvujejo. Knjižnica ,,Litostroja" ima danes že preko 2000 knjig. Kulturno umetniško društvo „Litostroj“ ima več sekcij, v katerih se delavci udejstvujejo po svojih sposobnostih in veselju. Dramatska skupina ima svoj oder in gostuje z ostalimi grupami tudi v drugih industrijskih centrih in po vaseh. Na ta način delovni kolektiv ,,Litostroj" zbližuje mesto in
vas, delavca in kmeta. Folklorna
V Titovih tovarnah ,,Litostroj" delavci vsak dan več in čimbolje delajo. Kljub težavam, ki jih imajo s pomanjkanjem strojev in surovin, so do danes izdelali ž.e vrsto turbin raznih tipov. Prvo so napravili Pel-tonovo turbino za hidrocentralo Vla-senica v Bosni. Največji problem pri izdelavi te turbine so bile lopatice. A ta hidrocenlrala z ,,Litostrojevo" turbino danes že uspešno obratuje. Gotove pa so,turbine za hidrocen-trale Savico, Mesiče, Zrnovce v črni gori in Pesočane. Poleg tega pa v
Tu se pač spet vidi, kaj zmore delovno ljudstvo, če je enotno in ima voljo do dela. Uspeli za uspehom beleži in nihče ga ne more uni-
recilacijska grupa ter pevski zbor so na festivalu sindikalno-umetni-gkih društev Slovenije dostojno zastopali svoj sindikat. ,,Litostroj" je zasedel prvo mesto na fizkulturnem zletu kovinarjev za leto 1949.
Ko se človek razgovarja z livarji, monterji, mizarji, mehaniki, tehniki in inženirji ,,Litostroja", mu vsi prvo pripovedujejo o uspehih, ki jih dosegajo v delavnicah, potem pa takoj začno o sindikatu.Vedno govore: mi smo presegli norme, mi smo izpolnili plan, naga jeklarna je pod streho, mi imamo dve svoji ekonomiji v Savljah in špičuku pri Mariboru, nag sindikat je preskrbel nekaj brezplačnih dopustov za najpotrebnejše, v nagih počitniških domovih v Planici in Mogčenigki Dragi pri Opatiji smo se res dobro odpočili, komaj čakamo, da bomo imeli svoj sindikalni dom itd. Ta stalni ,,nag“ in ,,mi“ odločno pričata, kako njihova je sindikalna organizacija, kako njihova je tovarna, kako visoka je delovna zavest ljudi v sociali-instični Jugoslaviji.
tej veliki tovarni izdelujejo ge črpalke za namakanje in izsuševanje, nosilce za velike žerjave in polno-jermenike za usnjarsko industrijo.
Prva zmaga delovnega kolektiva ,,Litostroja" je bila otvoritev tovarne, ko so po pičlem letu od začetih terenskih del pričeli vlivati naprave za nadaljnjo graditev lastnih objektov, in tudi že za potrebe drugih tovarn. Druga zmaga je prvi tesno sledila. V 4 mesecih — septembru, oktobru, novembru in decembru 1947 — so izvrgili naloge 6 mese-
Občinske volitve
Kaj mora vedeti vsak volivec
Votivne priče
Vsaka stranka oziroma volivna skupina, katere volivni predlog je. objavila občinska volivna oblast, lahko poglje v vsak volivni lokal po dve volivni priči. Pooblaščeni zastopniki, dotične stranke morajo najkasneje 10. dan pred volitvami, to je dne 2. marca 1950 pismeno sporočiti volivne priče občinskemu volivnemu vodji, ki izstavi vsem vo-livnim pričam vstopnice, s katerimi se morajo ob vstopu v volivni lokal izkazati pred volivno oblastjo. Kot volivne priče morajo stranke imenovati samo volivne upravičence.
Volivne priče so samo zaupniki strank. Na potek volitev nimajo nobenega vpliva.
cev. Take delovne zmage se vrste v „Litostroju" ena za drugo v vseh oddelkih in vseh delavnicah. Pred najtežjo nalogo pa stoje letos. Jugoslovanske tovarne bodo izdelale same, kar bi morale dobaviti in-formbirojevske države. Tako se je tudi proizvodni plan ,, Litostroja “ povečal, kajti plan tovarne je napravljen na osnovi potreb. Kljub pomanjkanju kadra — v Jugoslaviji ni brezposelnosti — pa bo letni plan izpolnjen. Izprašujmo se, kako je to mogoče, kako ti ljudje premagujejo težave?
Brez dvoma je to mogoče samo zato, ker se vsi delovni ljudje v Jugoslaviji zavedajo, da delajo le zase. Vedo, da bodo vsi njihovi napori njim samim izboljšali življenje. Samo na ta način si lahko tolmačimo številne udarnike in racionalizator-je. Udarniki presegajo norme dan za (tnem m v	od-
kar Obratuje, proglasili 75. Livar Črnivc Franc je že 5 krat dobil ta naslov. Novatorjev in racionalizator-jev je v ,,Litostroju" že 8. Inž. Ka-sanovič je skonstruiral prototip turbinskega regulatorja, ki popolnoma služi svojemu namenu. V vseh oddelkih so že uvedli brigadni sistem, kar omogoča enotno evidentiranje. Najboljše brigade so v livarni. Par imen in nar številk bo najmodernejša slika o elanu in zavesti delavcev ^Litostroja". V livarni so se obvezali, da bodo letni plan za 1949 izpolnili do 29. novembra. Garancija za to sta bili najboljši brigadi Grosa in Marodaja. In res so v livarni m modelarni izpolnili letni plan že 22. novembra.
Istočasno ko je začela obratovati tovarna, se je začel pouk v industrijski šoli „Litostroja“. Stavba šole je tik poleg tovarne. Da je skrb za delovnega človeka res velika, se vidi tudi v ureditvi in življenju te gole. Stavba je moderno urejena in učenci imajo najboljšo oskrbo, /a vsestranski razvoj in izobrazbo služi velika knjižnica, mala kinodvorana in prostori za kulturno in fiz-kullurno udejstvovanje. Sicer pa je ta tehnikum ,,Litostroj" v minija-turi. Po teoretičnem pouku delajo učenci v lastnih delavnicah, ki so opremljene z vsemi potrebnimi stroji in napravami. V teh delavnicah'delajo tudi za produkcijo. Med mladinci je tekmovanje zelo razvito. Uspehi niso izostali. V enomesečnem tekmovanju za učence v gospodarstvu 1949 je industrijska 'šola ,,Litostroj" zasedla prvo mesto. Strokovni učitelji so skrbno izbrani, pri tehničnem pouku pa pomagajo najboljši delavci. Najstarejši livar Ivan Židan usposablja te mlade ljudi za bodoče strokovno visoko usposobljene delavce.
Ljudska oblast je pravilno ocenila napore in zasluge vsega delovnega kolektiva ,,Litostroj" in posameznikov ter odlikovala 19 delavcev z medajlo dela in 5 delavcev z Redom dela III. stopnje.
Narodi Jugoslavije so upravičeno ponosni na ta prvenec Titove petletke in vedo, da bo „Litostroj“ še v naprej obdržal njihovo zaupanje.
čiti.
Šiviljska razstava v Hodišah .. .
... in tečajnice z učiteljico
iHiniiiniiiaiiiiiiiniiiiiiiaiiinaiiiUiiaiiiiiiiiiiiifiiiiniiiaiiiiBaiiuiiiBiiiBiiiHiitiiiiniiaBiiiiiiiiiiiiBiiiiiBiiiviiiBiiiHiiiKiiiHiiiaiiiiBiiBViiiHiiiKiiiaiiiiiiiiiMiiBniiinmiiiiHiiBHaiii
V Litostroju raste nov rod
Delovne zmage si slede dan za dnem
Reberca. Dne 12. februarja t. 1. je bila na Reberci poroka po domače Havdejevega Jožeta in Rubinove Lenčke. Oba sta pristna Slovenca, kakor tudi vsi sorodniki in znanci, ki so prišli k poroki, vendar se svoje narodnosti ne zavedajo več vsi popolnoma, nekateri so se svojemu narodnemu deblu že popolnoma odtujili, da, deset in desetletja trajajoči raznarodovalni Sistem nemške vladajoče in gospodarsko močnejše gospode je vcepil mnogim sovraštvo dp lastnega porekla in hlapčevsko ponižnost pred jaro nemško gospodo, ki se šopiri na naši zemlji. Posebno poznan je bil tisti, ki je imel vlogo ,,vadovca“, to je tisti, ki je vabil svate na poroko in vodil običaje na svatovščini, ponekod mu pravijo camar. Ta je doma nekje iz Št. Vida, znan kot tisti, ki je na igri v Dobrli vesi udaril enega našib z Stažem po glavi. Ko je vabil na sva-tovščino, se je izražal, da sovraži Partizane, češ da so „ravbarji“ in So jedli samo to, kar so nakradli ter je še trdil: ,,Naša parola je, da v petdesetih letih ne bo smel na Koroškem nihče več slovensko govoriti11. Zares tip janičarskega duha.
Tako sem imel priložnost opazovati na poroki na Reberci pojave pohlevnosti in ponižnosti ljudstva slovenskega rodu, kot sadove dolgo-I rajnega pritiska in odvisnosti od močnejšega nasilnega nemškega soseda, pomanjkanje narodnega ponosa. Na primer: pripravljene so imeli svatovske rože, manjše in večje. Teta, to je družica na ohceti, ki ima
NAZNANJAM
da sem v Celovcu, Gasometergasse 10, odprl
gtetUna „0bW’
in se priporočam za številen obisk. Prijatelji in znanci in vsi drugi gostje dobrodošli! Prepričajte se sami o dobri vinski kapljici, jestvinah in solidni postrežbi!
Gostilna je v bližini železniškega in avtobusnega kolodvora.
Valentin Hartman
poleg camarja tudi nekaj za govorili, je, kakor je v navadi, zahtevala, naj se rože razdelijo tako, da bodo dobili večje rože bližnji in daljnj i sorodniki ženina in neveste, manjše pa drugi. Ali, kako je bilo? Ko so prišli na poroko razni velika-ši, kakor nadgozdar Wagendorfer, inženir Volksgruber, červenijeva žena, kakih šest ali sedem fabri-škili velikašev, so iz same podložno-sti to namero takoj prevrgli in okin-čali z velikimi rožami to nemško gospodo. Na ljubo tujcem so prevrgli stari običaj in pokazali svoje hlapčevstvo ter tujce pred drugimi odlikovali. In v cerkvi, ko je gospod župnik ženina lin neveslto vpjrašal, če želita nemški ali slovenski obred, sta zahtevala nemški obred, samo na ljubo navzoči nemški gospodi, ki uživa na naši zemlji na račun našega zapeljanega in narodno in razredno nezavednega ljudstva boljši in večji kos kruha.
Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti, je stara resnica. Ta primer, ki sem ga zgoraj navedel, se bo zdel morda komu nepomemben, toda ni tako. Odlomek je iz našega življenja, dogodek, kakor jih je podobnih več ua naši zemlji, ki glasno kriči, česa nam manjka. Zavesti in ponosa! Sami smo krivi, če so nas psovali ljudstvo hlapcev in siromakov, ker se v veliki meri nismo zavedali svoje veljave in moči. Nismo zato tukaj na naši zemlji, da garamo, delamo in služimo tujcem, jim čistimo čevlje in nosimo klobuk ponižno sklonjeni pod pazduho,medtem ko tujec uživa sadove našega truda, je naš beli kruh, ko nam £e-sto še črnega primanjkuje. Vzdramimo se in spreglejmo vsi, ne samo nekateri, otresimo se suženjskega duha in tujih izkoriščevalcev ter pijavk, le tedaj bomo sami gospodarji na svoji zemlji.
Šmihel nad Pliberkom, že tretjič po novem letu so naši igralci Slovenskega prosvetnega društva ,,Peca11 nastopili na novem odru, kar dokazuje, da novi oder služi namenu, za katerega je bil določen. V nedeljo, 12. februarja t. 1., šo prav dobro igrali veseloigro ,,Rodoljub iz Amerike11 in za pustni čas številne
udeležence, ki so se zbrali v §er-cerjevi dvorani, prav prijetno razvedrili. živahno odrsko delovanje v okviru prosvetnega društva je razveseljiv pojav, zato smemo upati, da bomo kmalu spet slišali z desk §mi-helskega odra kaj novega za duh in srce.
Boden. V ponedeljek, dne 6. februarja t. 1., je tovariš Lojze Užnik, po domače Trosnik iz Zgornjega kota prišel v Boden po tovarišico Micko Lauseger in jo peljal kot ženo in gospodinjo na svoj dom v Sele. Vesela svatovščma je bila v Selah in so se vsi prav dobro imeli.
Želimo mnogo sreče v bodočem življenju!
*
Celovec. Od časa do časa gotovo marsikoga zanima, kakšne so na celovškem trgu ob tedenskih tržnih dnevih cene raznim kmečkim in vrtnarskim pridelkom, ki jih pripeljejo iz okolice. Dne 16. februarja t. 1. smo se za nekatere.cene zanimali in jili navajamo:
jabolka . . .	. kg
suhe hruške .	• kg
rdeča pesa . .	. kg
fižol	. . . .	. kg
krompir . . .	• kg
sladkorna pesa	kg
kislo zelje . .	. kg
zeljnate glave	• kg
solata . . . .	. kg
cvetača . . .	kg
bučno seme	. kg
skuta . . . .	• kg
orehi . . . .	• kg
suhe češplje	Vi kg
česen _ .	10 dkg
jajca . . . .	
1.80	šil.
6,	— šil-
1,	— šil.
2,	— šil--,50 šil.
2.80	šil.
1.80	šil. 2,— šil. 5,— šil-3,50. šiln 5,— šil.
7,	— šil.
8,	— šd.
2.20	šil.
1.20	šd. 1,— šil-
Sele. V nedeljo, 12. februarja l. 1., so priredili v Selah mladinci in mladinke sankarsko tekmo in sicer v Zgornjem kotu, kjer so tekmovali od Marofa do žage. Marof leži v Zgornjem kotu visoko v hribu, od koder je kot prvi štartal Marofov Mihi. Za njim se je vsaki dve minuli eden odpeljal. Uspeh je pokazal, da je odnesel zmago tovariš Lenart Užnik v času 7,14 minut, drugi je bil Oto Kelih v času 7,44 minut. Nato so na cilju razdelili nagrade1, kjer se je nabralo veliko lju-
di in je med prepevanjem narodnih in partizanskih pesmi, ki so jih prepevali naši fantje, postalo zelo ži-’ vahno.
SPZ naznanja
V okviru Slovenske prosvetne zveze bomo predvajali v spodaj stoječem sporedu naslednje jugoslovanske kulturne filme:
„Planica((
„Partizanske bolnice"
„V borbi za plan"
V	kinodvorani v Borovljah v petek, dne 24. februarja ob 19.30. uri.
V	kinodvorani v Pliberku v soboto, dne 25. februarja ob 18 .uri
V	kinodvorani v železni Kapli v nedeljo, 27. februarja ob 11. uri.
V	kinodvorani v §t. Jakobu v Rožu v ponedeljek, dne 27. februarja ob 19.30 uri.
V	kinodvorani v Vrbi v torek, dne 28. februarja ob 19. uri.
Zgoraj navedene filme bomo predvajali v zaključenih predstavah.
Vsi člani SPD in prijatelji slovenske kulture vabljeni.
ZVEZA SLOV. IZSELJENGEV
opozarja
vse izseljence, naj se pozanimajo pri pristojnih sodnijskih uradih, ali je njihovo premoženje pravilno vpisano v zemljiški knjigi, na njih vloženo številko in ali so tudi vse parcele vpisane po številkah. Hkrati opozarjamo vse tiste, ki še niso v posesti izkaznice za žrtve (Opferaus-vveis), naj takoj napravijo vlogo na deželno vlado, ker z 31. marcom 1950 poteče rok za vlaganje omenjenih vlog. Formularji za vloge se dobijo na sekretariatu Zveze slovenskih izseljencev, Celovec, Salmstra-Be 6.
Zveza slov. izseljencev
Oglas
Posestvo z obsegom 6 ha travnikov in njiv se da v najem. Posestvo leži blizu glavne ceste in ima vodovod in vodno moč za pogon strojev.
Najemnik lahko nastopi letošnjo pomlad.
Naslov v upravi lista.
Oglas
Prodam 13 topičev za streljanje v velikosti od 20 do 45 cm. Cena po dogovoru.
Naslov: Rap Ignacij v Vinčeh 6, pošta Vetrinj (Viktring).

PREŽIHOV
V O R A N C :
POŽGANIČA
Poslednje Malgajeve četnike so poslali na črto za Velikovcem, kjer so bili vključeni v tam stoječe slovenske vojaške oddelke. Tam se razprostira velika občina Važenberk. Četa je najprej taborila v šmarjeti, potem se je selila po raznih vaseh te velike, razšežne občine.
Že prvi dan so četniki opazili, da večini prebivalstva niso bili dobrodošli.
Stražmir, Petruh, Vuga in še nekaj drugih četnikov je sedelo na mostu velikega gospodarskega poslopju mogočnega kmeta Požgajnar-ja, znanega ,,Herrenbauera“ in voditelja nemške stranke Landbunda v kraju. Tu jim je bil določen kvartir. Vigredno sonce je sijalo in prijetno je bilo v toploti njegovih žarkov. Z mostu se je videlo po širokem dvorišču in na široko enonadstropno, gradišču podobno hišo.
!>Ali ste opazili, kako so nas spre-
jeli? Kakor tujce, kakor sovražnike!11 je rekel Stražmir.
,,Tu so sami nemčurji, posebno veliki posestniki!11 je razlagal četnik Kordež. ,,Že od nekdaj je bilo tako. Občina Važenberk je bila zmeraj v nemčurskih rokah.11
,,Ste videli tisto Irki jo, s kakšnim obrazom nam je pokazala mesto za prenočišče., Menda je hči!11 se je srdil Stražmir, ki ni mogel pozabiti ošabnega ponašanja te ponosne herrenbauerske hčerke.
,,Zdi se mi, da naši te ošabneže vse prerahlo prijemljejo,11 je klel četnik Hed.
Vsi so srdito strmeli predse — njihova vojaška čast je bila zaradi hladnega, prezirnega ravnanja hišnih gospodarjev globoko užaljena, zato jih je glodala osebna maščevalnost.
Le Vuga in Petruh sta molčala. Četnik Hed je nadaljeval:
,,Čul sem, da je bil gospodar nekaj časa zaprt, potem so ga spet izpustili . . .“
,,Namesto da bi ga pošteno priškrnili . . .“ je očital Stražmir.
,,Gostilno so mu pa le vzeli! Prej sem hotel nekaj kupiti, pa me je tista zelenoba zafrknila: Vi ste nam vzeli koncesijo!11
,,Jaz bi jim vzel še kaj drugega!11
,,Naši menda tem mogočnežem vse preveč v rit lezejo, kajžarje pa pritiskajo. Herrenbaure so skoraj vse izpustili, a tiste zaslepljence kajžarske, ki mislijo, da se bo v Avstriji cedilo mleko in strd, tiste reveže pa prstenčijo!11
Petruh, ki je doslej tiho sedel na podeli in skoraj nepremično strmel na obširno, sončno dvorišče, obdano z belimi, mogočnimi poslopji, se je počasi vzdramil.
,,Zdi se mi, da je tukaj bogatija doma! Kako lepa zemlja vsepovsod, kakšne njive! če primerjam le kraje z našo Jazbino, šele prav spoznam, kakšni siromaki smo . . . Vse polno je graščin, graščinam podobnih hiš!11
,,Kjer je mnogo graščin, je tudi mnogo siromakov,11 ga je presekal Stražmir.
,,Da, res, koliko je tudi teh za-lesnih bajt!11
Potem so se vsi zamislili, kot bi jim nekaj težkega leglo na srca. Iz te trenutne more jim je pomagal Stražmir, ki se je spomnil:
,,Pa smo le pokazali temu naredniku!11
,,Pri odhodu?11
Vsem se je dobro zdelo, kako so mu zagodli, le Lužnik je imel pomisleke: ,,Maščeval se bo, ko pride za nami.11
,,Boj se, boj! Take tiče že poznamo! Sicer pa, naj vedo, kako mislimo!11
,,Ivaj pa je rekel nadporočnik Malgaj?11 je pobaral Hed Vugo.
,,Nič takega! Rekel je, da smo lahko tudi revolucionarji, samo da smo Slovenci.11
Medtem je sonce začelo lezti proti obzorju in čez dvorišče je rasla dolga senca Požgajnarjeve hiše ter se približevala prostoru, kjer so se četniki greli. Od nje se je širil vi-gredni hlad.
Tedaj se je četnik Kordež hipoma obrnil h korporalu Vugi:
,,To ti pa rečem, da nocoj ne bom ležal v tej odprti parni. Vso noč sem prezebal. Ti si naš komandant, pobrigaj se!11
Vsi ostali so se pridružili:
,,Da, mrzlo je bilo! En sam koc ti nič ne pomaga!11
Ivorporal Vuga se je stresel: ,,Kaj pa mislite?11
,,Naj nam Požgajnar da toplejši prostor!11
Vuga je bil takoj pripravljen, iti h gospodarju. Vsi so se skobacali s sedežev in odšli proti hiši; iz parne so se jim pridružili še nekateri drugi-
SpOtnifti	K Al J U H A
Pred šestimi leti — 22. februarja 1944 — je padel pri Zavodnja!) nad svojim rojstnim krajem Šoštanjem pesnik Karel Destovnik — Kajuh.
Štab štirinajste divizije je bil v začetku oktobra 1943, v dneh pred prvo veliko nemško ofenzivo na slovenskem ozemlju, v vasi Vrhniki pri Starem trgu. Prav v kotu vasi pod Račno goro je bila stara osamljena žaga. V tistih jesenskih dneh je žaga oživela. Prihajali in odhajali so partizanski kurirji in nosili poročila in ukaze brigadam. Tu so bili napravljeni načrti zn napad na železnico Postojna — Ljubljana in za porušenje štainpetovega mostu. Tu je imela svoje izhodišče tudi kulturniška skupina štirinajste divizije, ki je v oktobrskih dneh tistega leta obiskala prav vse vasi v Loški dolini do Babnega polja in Prezida. Mitingi za vaščane so se vrstili dan za dnem, obiskali pa smo tudi borce po brigadah in brigadnih bataljonih. V Selščku je nastajala takratna Loška brigada, poznejša Barčičeva. V Brezjem smo obiskali šercerjevo brigado.
Ob večerih smo se vračali po temnih poteh, mimo požganih hiš in tudi mimo gostoljubne hiše z mlinom, ki je stala samo nekaj minut oddaljena od našega prebivališča. V mlinu je bila sobica. Okence je gledalo na jjot. po kateri smo prihajali. A na okencu je stala rdeča pelargonija. Kadar smo hodili mimo, smo se ozirali nanjo. Nekega večera smo videli v oknu luč. Kajuh je skočil in potrkal. Drugi smo nadaljevali pot proti žagi, Kajuh se je vrnil, ko smo že polegli po senenih ležiščih na tleh. Sedel je na svoje ležišče, skrčil kolena in se naslonil oh zid. šepetaje je pričel pripovedovati o dekletu, ki je samevalo v sobici ob mlinu. Nato se je zamislil, čez čas pravi: „Ne zaspi še! Pesem kujem. Povedal ti jo bom.“ V mislih je obračal besede, iskal izraza svojemu nastrojenju, potem pa je v nočni tišini izlil pesem. Poznamo jo pod naslovom ,,V slovenskih vaseh11. Napisal je takrat ni, nosil jo je v spominu.
Med ofenzivo v novembru smo se utaborili za nekaj dni tudi nekje med Mrzlo jamo nad Jureščami in Mašunom. Tam smo v snegu tipkali in razmnožili prvo zbirko njegovih
„Pesmi“ v pičlih 38 izvodih. Takrat šele mi jo je narekoval v stroj. Z zadnjo kitico Kajuh ni bil zadovoljen, nameraval jo je spremeniti, vendar do tega ni več prišel.
Okoliščine, v katerih je izšla la zbirka, so bile kaj nenavadne. Med nemško ofenzivo, ki je takrat še trajula, smo prehodili dolgo pot iz Loške doline v Brkinje in spet nazaj. V temni deževni in snežni noči smo prebredli Pivko, mokri nadaljevali pot in sc zjutraj znašli v javorniškem gozdu pri razdrti baraki. Ta baraka nas je med potjo navdajala z upanjem, da si bomo pod njeno streho od la j i 1 i zmrznjeno
Friderik Chopin se je rodil 22. februarja 1810 v želazni Woli pri Varšavi, kjer se je nastanil in oženil njegov oče, po rodu Francoz. Prvo izobrazbo mu je dal varšavski licej, kjer je bil njegov oče profesor.
Čas, v katerem je Chopin odraščal, je bil za poljski narod izredno težak. Ruski carizem je tlačil in izmozgava! poljsko ljudstvo, ki začenja misliti že tedaj na nacionalno osvoboditev. Lenin pravi, da v tem času ni bil revolucionaren samo poljski kmet, temveč celo del poljske „šlahte“. Revolucionarne ideje so našle svoj odraz tudi v delih tedanjih poljskih umetnikov, Mickie-vviecza, Slovackega in drugih.
Chopin se je že v mladih letih navdušil za narodno umetnost, za ljudsko pesem in ples, ter se pozneje v svojih delih vseskozi čvrsto oslanjal nanjo. Ko je bil star 6 let, je že igral klavir in kmalu nato se je seznanil že z velikim delom evropske glasbene literature. Kot osemletni deček je v začudenje Varšav-ljanov priredil prvi samostojen koncert. Petnajst let star je tiskal svoje prvo večje delo. Istega leta se je vpisal na varšavsko glasbeno šolo, kjer je študiral tri leta. Njegov najboljši učitelj je bil v tem času komponist in dirigent Jožef Elsner, ki je pomagal, da se je Chopinov talent naglo in plodonosno razvijal. Na
obleko in premražene ude. Našli smo še toliko strehe, da ni snežilo naravnost na naše glave, od sten pa je ostalo le še nekaj desk, ki so ležale na snegu, tako da sta sneg in burja prosto prihajala do nas, Zakurili smo, zbrali deske, razvili po njih papir, kolikor smo ga imeli s seboj, da bi ga posušili. Toda kako boš sušil, ko je veter venomer odnašal papir in ga odlagal na snegu, snežinke pa so vztrajno sedale nanj in puščale na njem svoje mokre sledove? Postaviti smo morali stražarje: da bi papir ne ušel med smreke, ne v ogenj in da bi sc posušil tako, da bi ga lahko porabili za tiskanje.
Chopina je naredil močan vtis tudi violinist Paganini, ki je gostoval takrat v Evropi.
Lela 1829 je priredil Chopin svoje prve koncerte v inozemstvu. Nastopil je v Pragi, na Dunaju in v Dresdenu, kar mu je prineslo evropsko slavo. Po vrnitvi v Varšavo je začel dobivati vse več vabil za gostovanje po evropskih prestolnicah. 1830. leta je Chopin zapustil domovino in se vse do smrti ni več vrnil.
Ravno ob tem času, novembra 1830. leta, se je začela poljska vstaja proti ruskemu nasilju, ki je trajala 9 mesecev, dokler ni ruska vojska porušila in zavzela Varšave, kar je pomenilo poostritev ruskega na-silstva nad Poljsko, žalostna vest, da je poljska vstaja zatrta, je doletela Chopina v Nemčiji, kjer je takrat gostoval. Iz pisem svojim domačim veje njegova globoka žalost nad tem.
Ta občutja so se izražala tudi v njegovih delih. Iz Nemčije je odšel v Pariz, kjer je dosegel svoj vrhunec in svetovno slavo. Važno vlogo v vsem Chopinovem pariškem življenju ima poznanslo s francosko pisateljico George Sandovo, ki je trajalo nad deset let, vse do Chopinove smrti. Med tem je Chopin večkrat zapustil Pariz, ker je bil tuberkulozen; zdravil se je v Nogami na posestvu Sandove.
V Parizu je Chopin redkokdaj
Ravnali smo hitro. Sedla sem na torbo, vzela pisalni stroj na kolena in Kajuh je kar iz spomina povedal 27 svojih pesmi, ki smo jih natiskali. Tovariš Janez Belač je medtem narisal naslovno stran — glavo partizanke in partizana — in napis, Vera in špik pa sta že pripravila ročni strojček in pričela razmnoževati prvo pesem, ki je bila natipkana. Papir, ki smo ga imeli, ni bil primeren za razmnoževanje, črke so se mazale in nekatere pesmi so so slabo brale. Vendar zaradi tega ni bilo veselje nič manjše, ko smo delo končali in je Kajuh pričel deliti redke izvode. Razdeljevanje je bilo težko, saj ni bilo mogoče ugoditi vsem, ki so si Kajuhovih pesmi želeli. Kulturniška skupina je dobila in hranila en izvod ter ga preko štajerske. prinesla tudi v Ljubljano.
M. P.
samostojno nostopal. Ker je bil šibkega zdravja in razburljiv, je nanj neugodno vplivalo ploskanje in prepoln avditorij.' Nastopal jo največ po salonih, kjer je igral svojim prijateljem in znancem, toda gmotne težkoče so ga primorale, da se je odločil tudi za nastope v inozemstvu. 1848. leta je igral v Angliji in na Škotskem, od koder se je v začetku 1849 vrnil v Pariz, kjer je v oktobru umrl. Njegova zadnja želja je bila, naj pokopljejo njegovo truplo v Parizu poleg prijatelja Bellinija, njegovo srce pa naj pošljejo v domovino na Poljsko, kar se je tudi zgodilo.
Chopin je bil človek, umetnik, ki je bil z vsem srcem, z vsemi svojimi čustvi in mislimi vselej pri svoji zasužnjeni domovini. Domovinska ljubezen mu je pomagala ustvarjati genialna dela. Kot komponist-ro-mantik prve polovice 19. stoletja je v svoja dela vnesel tudi mnoge realistične prvine. Njegova glasba j« polna ljudskih motivov, ljudskega čustvovanja, neposredna in topla. Njegove mazurke še danes predstavljajo višek poljske glasbene ustvarjalnosti. V njih je najbolj živo čutiti ljudsko umetnost in ideje narodnega odpora.
Izdajatelj, lastnik in založnik listu: Dr. Frane Petek, Velikovec. Uredništvo in uprava: Celovec, Oasometergasse 10, telefon 1624/4, Za vsebino odgovarja: France Košutnik. Tiska Robitschek & Co., Wien VIII., Hernaleergiirtel 20. — Dopisi naj se poSiljajo na naslov: Kla-genfurt 2, Postschlieflfach 17.
I)wtI I iTi^Dn^Hirr^fll nMIHnrnfl DptflllTnHfl IHi^lTniTnlTT^IirnfllTnallllTflflTrnairt ni-rfl	7TTTflT llT^rn imrl ftrrfliDrrfl nr^tTptffirrn^irnflfllnflfltfTT^TfllnflTJTITiflTfilTflnflriMllIlTffnllTiHTflftpnTinTrcTIlTflnllllHflTtftMTlfFPHTIlrnflflirftpfll
Friderik CHOPIN



!
Vuga in Stražmir sta se prva zna-
„Kje je gospodar?11 je vprašal Vuga deklo, mlado in močno trusko, ki je prišla iz veže.
,,Ne vem!11 je odgovorila z nepri-jaznimi očmi. Videlo se je, da ji je tako ukazano.
„Ti bom že dal, če takoj ne poveš!" ji je smehljaje se zapretil Vuga. Vedel je, da se jih gospodar izogiblje.
,,V hiši je!" je priznala dekla in izginila za svinjakom.
Četniki z Vugo na čelu so vstopili v izbo na desni.
„Dober večer, gospodar!11 je pozdravil Vuga za vse.
Izba je bila široka, z veliko zeleno pečjo v enem, z ogromno mizo v drugem kotu in z božjo martro za njo. Za mizo je sedel gospodar, poleg njega je sedela njegova hčerka in oba sta bila zatopljena v pogovor z nekim moškim.
,,Kaj pa je?“ se je okrenil Požgaj nar, ne da bi vstal. Deklina pa je srdito pogledala prišlece.
,,Prišli smo prosit, da nam daste za prenočevanje kakšen toplejši prostor; parna je le še premrzla za ta letni čas!"
„Nimam drugega prostora!11 je krato odvrnil Požgajnar in se okrenil h gostu.
V Vugi je zavrelo, vendar je prijazno nadaljeval: „Bi skoraj ne verjel; tako veliki hrami . . .“
Namesto očeta je dejala hči:
„Oče so že rekli, da ni; kaj čakate?11
Četniki z Vugo na čelu so se pomikali dalje od vrat. Ta prezir jih je grizel in če bi si bili dali prej še dopovedati, je bilo zdaj že prepozno.
,,Mi pa vemo, da imate mnogo praznih, zaprtih prostorov!11 je vroče trdil Stražmir.
Tedaj se je Požgajnar počasi in umerjeno dvignil ter jim sredi izbe zastopil pot. Velik in izravnan je stal pred Vugo, njegov sivi, suhi obraz je izražal nepopisen prezir, njegove majhne oči so gorele od sovraštva.
„Tukaj nimate kaj iskati, prepovedan vam je vstop. Ven iz moje hiše!"
V izbi je zavladal grobni mir. Medtem je hči bliskovito vstala od mize in se skoraj z neslišnim skokom postavila očetu ob stran. Tujec pa je obsedel za mizo.
Prvi je bil Vuga, ki je zalovil sa-po:	,
,,Tako ravnate z nami . . .?“
,,Tako ravnam z vsiljivci, z nedo-stojneži. Komanda v Velikovcu me je prosila, naj vam dam kvartir, in dal sem ga. Kaj pa še hočete od mene? Nobene pravice nimate!"
„To bomo šele videli!" se je zdaj oglasil Stražmir. četniki so se gnetli od vrat v sobo, vsem se je poznalo, da so skrajno razburjeni.
.	,,Žaliti se ne damo!11 je zaklical
eden.
Korporal Vuga je pozabil, da bi kot komandant moral zadrževati
četnike, toda nastop tega velikaša ga je tako zadel, da lega ni storil, temveč je samo kriknil:
,,Kako pa ravnate z nami? Dostojno smo vas prosili, vi pa nas mečete iz hiše!11
,,Ven, z vami nimam ničesar opraviti!" je zavpil Požgajnar.
Skozi sosedna vrata je stopila Požgaj narca.
„Kaj pa je?"
Njen rejeni obraz ni mogel nabrati strupenih potez, a njen glas je bil prav tako sovražen.
„IIočemo boljše prenočišče!" so zaklicali četniki.
,,Ne dam, ničesar nimam opraviti z vami!" je zagrizeno vpil Požgajnar.
Morda bi se bila vsa stvar le mirno poravnala, če bi hči ne pokvarila vsega.
,,Banda!" je siknila s tolikim sovraštvom, da se je skoraj onesvestila.
Tedaj je med četniki zavrelo.
,,Kaj? Psujete nas! — Počakajte!"
Lužnikova pest je dregnite naprej in zadela hčer v prsi, da se je dekle opoteklo in sesedlo na tla, drnga pest je odrinila gospodinjo, nekaj pesti je zgrabilo gospodarja in ga začelo mikastiti, da mu je podolgovata glava brez odpora zašle -bedrala na suhem vratu. Njegov klic: „Marš ven!" je zadušil splošen hrup četnikov, ki so napolnili sobo.
šla.
,,Počakajte, fantje ..."
Četniki so izpustili gospodarja, ki se je ves bled sesedel na klop. Gospodinja je pobegnila skozi stranska vrata, a tujec, ki se ves čas ni ganil, je pobiral hčerko s tal.
,,Sram vas bodi, pol čete proti trem. In niti pred ženami nimate rešpekta. Pfuj!" se je zgražal tujec.
,,Ti pa tiho bodi, če ne, jih še ti dobiš po čeljustih!" je zavpil Kor-dež.
,,Zakaj so nas izzivali? Prišli smo-dostojno in prosili kakor ljudje, a vi ste nas žalili, kakor bi bili barabe. Žaliti se ne damo! Sami ste krivi!11 je mirno pojasnjeval Vuga, kateremu je bilo zdaj neprijetno, da je prišlo do tega.
Nato so se četniki počasi spravili iz hiše. Zunaj so imeli nekateri pomisleke :
Toda lled, Kordež, Stražmir in še nekaj drugih so takoj skočili pokonci.
,,Prenaglili! Kaj se to pravi? §e drugače bi jim bilo treba posvetiti!"
„Tisti zelenobi sem dal!" se je pohvalil Lužnik.
„Vidi se, da nas sovražijo kakor stekle pse!"
Korporal Vuga je odgnal četnike proti parni:
(Dalje)