2 Izvestje 6 • 2009 Čl a n k i KRAŠKI Re GIjs KI PARK – Re ALNOst ALI Ut OPIjA? z AČet KI NAst AjANjA PROje Kt A IN RAz MIŠLjANjA O Nje GOv I NADALjNjI Us ODI JASNA FAKIN BAJe C * K ras je v dolgoročnem planu RS opredeljen kot posebno ranljivo območje z bogatimi naravnimi in kulturnimi posebnostmi. Zazna- muje ga specifična kulturna krajina z značilno kraško arhitekturo, načinom rabe tal, gozdovi črnega bora, kulinarične posebnosti, kot sta pršut in teran, ter naravni pojavi, kot je kraško podzemlje z vso svojo edinstvenostjo in podze- mno favno ter biološko pestrostjo na travnikih, kjer se mešajo mediteranska, submediteranska in srednjeevropska vegetacija (Počkar 1996: 17). Do začetka devetdesetih let 20. stoletja se tako domače prebivalstvo kot nekateri strokov- njaki niso zavedali in ne znali vrednotiti narav- nih in kulturnih kraških značilnosti, ki kraško pokrajino uvrščajo med svetovne posebnosti, kar gre pripisati drugačnim vrednotam in nači- nu življenja. 1 V naslednjih letih pa so na pobu- do tuje strokovne javnosti in redkih slovenskih * Univ. dipl. etnologinja in kulturna antropologinja ter prof. zgodovine, Sekcija za interdisciplinarno razisko- vanje ZRC SAZU, jasna.fakin@zrc-sazu.si  Zofija Klemen Krek, v devetdesetih letih direktorica in generalna sekretarka Slovenske nacionalne komi- sije za UNeSCO, je na dveh okroglih mizah o kraški dediščini na Krasu poudarila, da domači strokovnjaki pri pripravljanju predlogov, katere predele slovenske krajine predlagati za vpis v svetovni seznam naravne in kulturne dediščine, niso predvideli kraške naravne in kulturne krajine in da je moral priti strokovnjak svetovnega slovesa, ki je pripomnil: »Oprostite gospa, kje pa je klasični kras? Ali ne veste, da je to pokrajina, ki absolutno sodi v seznam svetovne naravne in kul- turne dediščine po svojih značilnostih kraških pojavov v podzemlju in na površju ter skupaj s kulturno dedi- ščino tvori tipično kraško kulturno krajino!« (Klemen Krek 1999: 32, gl. še 1995: 56). Nato so strokovnjaki na novo oblikovali predloge in vanje vključili tudi strokovnjakov vendarle stekla pogajanja o za- ščiti in ohranjanju najprej kraškega podzemlja in podzemnih voda, kasneje pa tudi kraške kul- ture. Namen sledečega prispevka je predstaviti začetne korake in projekte za ustanovitev za- varovanega območja na Krasu, ki se žal kljub mnogim prizadevanjem še ni uresničil. Vzroke neuspešnih pogajanj lahko iščemo na različnih ravneh pristopa politične javnosti in strokov- njakov, ki domačinom, ki živijo in sooblikujejo kraški razvoj, ne znajo prisluhniti oziroma jim pravilno predstaviti želene cilje. Z osamosvojitvijo Slovenije in pripravami na njen vstop v e vropsko unijo so se na Krasu pojavile priložnosti pridobivanja sredstev za ra- zvoj skupnosti s pomočjo evropskega denarja. 2 Zaradi obmejnega območja in tendenc po po- vezovanju slovenskega dela z italijansko stranjo je bil Kras deležen finančnih spodbud iz e vrope že leta 1992, s pridružitvijo Slovenije programu PHARe (programu za čim hitrejše vključevanje v evropske povezovalne procese), ki je spodbu- jal razvoj obmejnih območij s sosednjimi, v eU že vključenimi državami. 3 Poleg nacionalnega Kras s kulturno krajino, z vsemi arhitekturnimi in drugimi spomeniki itn.  e vropska unija namreč spodbuja razvoj posameznih držav znotraj unije z regionalnim povezovanjem so- rodnih nacionalnih regij, ki naj bi svoje povezovanje iskale in gradile na medsebojnih primerljivih poten- cialih.  Začetki programa PHARe (ang. Poland and Hungary Action for Reconstruction of Economy), ki ga je e vrop- ska unija namenjala kot pomoč enajstim državam Srednje in Vzhodne e vrope, segajo v leto 1989. Prvo- tno sta bili članici le Poljska in Madžarska, pozneje so se jima pridružile še druge srednje- in vzhodnoevrop- ske države. Programi PHARe so se delili na čezmejne Izvestje_6_tekstblok_2.indd 27 3.12.2009 14:29:01 2 Izvestje 6 • 2009 Čl a n k i programa PHARe, namenjenega izključno teh - nični pomoči (opravljala so ga različna ministr- stva), je bil za Kras ključni program čezmejne- ga sodelovanja (ang. Cross Border Cooperation – CBC), ki je omogočal tudi investicijski denar, s katerim je bilo možno uresničevati povsem določene naložbe. Leta 1994 je Ministrstvo za okolje in prostor v okviru nacionalnega in čezmejnega progra- ma PHARe začelo uresničevati projekt Timav: Kraški regijski park, katerega osnovni namen je bil prijava varovanja kakovosti podtalne vode in ohranitev edinstvenih naravnih vrednot na območju Krasa, ki so izrednega pomena za vso e vropo (Pur 1996: 32). Zaradi onesnaženja reke Reke, ki v Škocjanskih jamah ponikne v podze- mlje, kot podtalnica teče skozi celoten Kras in vnovič pride na površje kot reka Timav v Štiva- nu v Italiji, je komisija UNeSC-a, ki je leta 1986 Škocjanske jame vključila v seznam svetovnih naravnih in kulturnih znamenitosti, zagrozila vladi RS, da bodo Škocjanske jame, v kolikor ne bo poskrbljeno za njihovo varstvo in zašči- to njihove okolice, izbrisane iz seznama. Vlada je po besedah Zofije Klemen Krek potrebovala celih deset let, da je leta 1996 pripravila zakon o Škocjanskih jamah, ki bi moral biti pripravljen že ob njihovem vpisu v seznam, ob njem pa tudi načrt upravljanja (Klemen Krek 1999: 32). Zato se je projekt Timav: Kraški regijski park najprej nanašal na revitalizacijo in oživitev reke Reke, zlasti na izboljšanje kanalizacije v Ilirski Bistrici, ki je s svojimi odplakami Reko najbolj onesnaževala. Ob ustanovitvi Regijskega parka Škocjanske jame (Zakon o Regijskem parku Škocjanske jame je začel veljati 3. novembra 1996) 4 pa so začele tudi priprave za načrt o usta- (ang. Cross Border), nacionalne (ang. Country Opera- tion Programm) in večdržavne (ang. Multy-country).  Večina ozemlja v okolici Škocjanskih jam je bila pred sprejetjem Zakona o Regijskem parku Škocjanske jame zavarovana z odlokom nekdanje Občine Se- žana. Takratno 338 hektarjev veliko območje se je z ustanovitvijo regijskega parka povečalo na 413 ha. Z zakonom so v vplivnem območju prepovedani vsi po- segi, ki bi lahko posredno ali neposredno poslabšali stanje okolja v parku, ne gre pa za dodatno omejeva- nje prebivalstva na tem območju, temveč večinoma le za spoštovanje že obstoječih zakonov in predpisov o novitvi in upravljanju Kraškega regijskega parka (v nadaljevanju KRP), katerega prvovrstni na- men je bil uskladiti naravovarstvene in razvojne želje življenja na Krasu. 5 Kasneje se je njegova vsebina razširila in vključila še varstvo kulturne dediščine ter razvoj okolju prijaznih dejavnosti, ki bi lahko predstavljale nove razvojne možno- sti in zagotavljale lokalnim skupnostim na obeh straneh slovensko-italijanske meje dodaten vir sredstev za preživljanje. V projektu, sestavljenem iz niza malih pod- projektov, ki se je uradno zaključil leta 1998, je Osnutek načrta upravljanja Kraškega regijskega parka pripravilo podjetje OIKOS, d. o. o., Sveto- vanje za okolje iz Domžal, ki je takrat delovalo že v Notranjskem parku in Posočju. Kot beremo v predstavitvi načrta upravljanja KRP v reviji Kras, so bili splošni cilji parka naslednji: razvoj območja, vzpostavitev partnerstva, izboljšanje kakovost bivanja in vzpostavitev prepoznavno- sti območja (več v: Harmel, Kobal 1997: 14–15). Med poglavitne dejavnosti pa so si zadali, da bi v proces aktivnosti pritegniti lokalno prebival- stvo, strokovno in politično javnost, nevladne organizacije in druge. K upravljanju parka naj bi pristopili z novim, sodobnejšim pristopom, ko se o varovanju naravne in kulturne dedišči- ne ne govori več kot o rezervatnem zapiranju območij, temveč v skladu s sonaravnim razvo- jem regije, 6 prilagojenim zmožnostim okolja okolju. Glavni vzrok za ustanovitev parka pa je bilo zavarovanje reke Reke pred onesnaževanjem. Vlada je v istem letu ustanovila tudi Javni zavod, ki skrbi za varstvo in razvoj parka (Primorske novice, 25. oktober 1996, št. 84: 11).  Po Programu ustanavljanja in upravljanja naravnih parkov v Sloveniji, ki ga je državni zbor sprejel leta 1995, naj bi bilo v Sloveniji z različnimi stopnjami varstva zavarovanega do trideset odstotkov državne- ga ozemlja (Primorske novice, 4. januar 2000, št. 1: 3).  Vizija trajnostnega (vzdržnega ali sonaravnega) ra- zvoja, ki je postala ključna tendenca globalnega go- spodarstva in okoljske politike, predvideva ohranitev ekoloških sistemov, ki so za človekovo preživetje te- meljnega pomena. Zaradi gospodarske rasti v obdo- bju moderne dobe (klasičnega kapitalizma), ki je ne- dvoumno prispevala k izboljšanju kakovosti življenja ljudi, se je izrazito ogrozilo naravne vire (vodo, zrak, krajino), ki pomenijo temelj človekovega obstoja (Barbič 2005: 15). Trajnostni razvoj pa predpostavlja ob gospodarskem, kulturnem in socialnem razvoju Izvestje_6_tekstblok_2.indd 28 3.12.2009 14:29:01 29 Izvestje 6 • 2009 Čl a n k i in potrebam tamkajšnjih ljudi. Zato naj bi v okviru razvoja določili takšne parametre, ki bi dolgoročno nosili uravnoteženje med človeko- vim delovanjem in naravo. Po mnenju Bojana Počkarja, raziskovalca in vodje projektov v pod- jetju OIKOS, d. o. o., so izkušnje iz sveta poka- zale, da parki omogočajo učinkovito varovanje narave in da z njihovim dobrim upravljanjem, ki temelji na naravnih danostih okolja, park ne predstavlja velikih omejitev za prebivalce, ki ži- vijo na njegovem območju, in za zainteresirane skupine, temveč pomembne prednosti in boljše zmožnosti (Počkar 1996: 16–17). Po smernicah naj bi bil KRP zavarovano ob- močje nižjega ranga ali položaja, kot ga imajo narodni parki, cilj pa bi bil zavarovanje prvobi- tne narave in krajine na območju občin Divača, Hrpelje-Kozina, Sežana, Komen in del občin Miren-Kostanjevica in Koper. Pristojna za nje- govo ustanovitev in upravljanje pa naj bi bila država. Kot je še v zaključku predstavitve »za- četkov velikega in pomembnega projekta« zapisal Počkar, naj bi KRP ne pomenil novih omejitev za ljudi, ki bivajo na njegovem območju, ampak naj bi pomenil razvoj nekaterih obetavnih de- javnosti in novo kakovost (prav tam: 17). Kot je že bilo omenjeno, se je v okviru projek- ta izvajalo več malih akcij: poleg dejavnosti, ki so jih izvajale neprofitne fizične in pravne osebe, 7 hkratno ohranjanje naravnih vrednot in varovanje okolja oziroma povezovanje preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Bistvo je v celovitem pristopu k razvo- ju okolja, ki zagotavlja vzdrževanje ravnotežja med ohranjanjem narave in gospodarskim razvojem, rav- notežja, ki nikoli ni (do)končno, temveč se nenehno spreminja. Vse spremembe pa morajo temeljiti na načelu trajnosti oziroma vzdržnosti, kar človeku za- gotavlja dolgoročni razvoj (prav tam: 16).  V okviru PHARe programa CBC Timav: Kraški re- gijski park se je izvajalo 18 tako imenovanih malih projektov: Kačja jama v izvedbi Jamarskega društva Logatec; Prezentacija naravnega spomenika Cirje, v izvedbi Občine Komen oz. Vaške skupnosti Komen; Ureditev poti ob Reki v izvedbi Turističnega društva Vremska dolina; Odvajanje in čiščenje odpadnih voda naselja Štanjel kot osnova za nadaljnji razvoj turizma v izvedbi Turističnega društva Štanjel; Elektrifikacija jame Vilenica in Sanacija onesnaženih jam v izvedbi Jamarskega društva Sežana; Projekt za pripravo sa- nacijskega programa in pridobitev dokumentacije za sanacijo vodnega vira Barka-Vareje v izvedbi Občine katerih cilj je bil »v materialnem in duhovnem smislu obogatiti Kras, njegove prebivalce in tiste, ki se za Kras kakorkoli zanimajo« (Agencija Kras 1999: 12), 8 velja izpostaviti nekoliko večji in fi- nančno zahtevnejši projekt, ki je veliko postoril za turistično prepoznavnost Krasa. To je bila akcija ureditve kolesarskih poti po Krasu (Kolesarska mreža na Krasu), katere dejavnosti so izvajali so- delavci podjetja za aplikativno ekologijo Limnos iz Ljubljane, izbranega na javnem razpisu Mini- strstva za okolje in prostor. V okviru projekta so uredili 370 kilometrov kolesarskih poti, ki so jih speljali in označili po malo prometnih lokalnih in gozdnih cestah, kolovozih in poljskih poteh po celotnem ozemlju slovenskega Krasa. Obenem so tudi popisali in ponekod označili zgodovinske in naravne znamenitosti (kot npr. Debelo grižo v Volčjem Gradu), kjer so tudi uredili manjša počivališča (Primorske novice, 23. oktober 1998, št. 83: 7). Zastavljeno kolesarsko mrežo so pred oblikovanjem končne različice predstavili v vseh občinah, kjer so pričakovali stališča in pripom- be domačinov (Primorske novice, 3. marec 1998, št. 17: 11). Izdali so tudi turistično karto v štirih jezikih z naslovom S kolesom po Kraškem par- ku, glavni namen projekta pa je bil z urejenimi Divača; Sveto skozi vse leto – krajinske značilnosti spo- dnjega Krasa v izvedbi Vaške skupnosti Sveto; Trajno- stni razvoj krajevne skupnosti Lokev v izvedbi Krajevne skupnosti Lokev; Preureditev mrliške vežice v lapidarij v izvedbi Krajevne skupnosti Štorje; Osmica v izvedbi Društva Fraska; Ohranjanje kraške kulturne krajine v izvedbi Društva rejcev drobnice s Krasa; Gozdna učna pot Tabor v izvedbi Zavoda za gozdarstvo Slovenije- Pe Sežana; Interaktivna multimedijska predstavitev turizma Kraškega regijskega parka v izvedbi Občine Sežana; Sanacija skupnega vaškega vodnega zbiral- nika v izvedbi Krajevne skupnosti Podgorje; Izdela- va vzorčnih primerkov narodnih noš Krasa v izvedbi Društva kmetic sežanske regije; Označitev povezoval- nih poti do planinske koče na Kokoški v izvedbi Pla- ninskega društva Sežana; Etnološka razstava v izvedbi Turističnega društva Škocjan (Agencija Kras 1998: 22–32, Agencija Kras 1999b: 12–19).  Osnovni namen razpisa je bil spodbujati trajnostni razvoj, upravljanje in sodelovanje na območju pri- hodnjega Kraškega parka. Ciljna področja so bila: 1. razvojne študije in njihovo uresničevanje; 2. sanacij- ski programi; 3. izobraževalni programi, kadri, pred- stavitev Krasa, spodbujanje okoljske zavesti (Agencija Kras 1998: 22–32). Izvestje_6_tekstblok_2.indd 29 3.12.2009 14:29:01 0 Izvestje 6 • 2009 Čl a n k i kolesarskimi potmi kolesarje rekreativce preu- smeriti na ceste, kjer bi poleg rekreiranja spozna- li naravne in kulturne posebnosti Krasa. Dobro zasnovani projekt, ki je marsikaterega turista iz drugih delov Slovenije in morda tujine privabil na Kras in obenem tudi veliko storil za turistično promocijo Krasa, je žal čez nekaj let propadel, saj se ob njegovi zasnovi niso dogovorili za nadaljnje vzdrževanje stranskih, poljski in gozdnih poti, ki so se zarasle. Ravno tako so se uničili smerokazi. Kot je na okrogli mizi o izginevanju t. i. avtentič- ne kraške arhitekturne dediščine leta 1998 9 po- udaril takratni župan Občine Sežana, Miroslav Kljun, ki je kasneje tudi nasprotoval projektom o razvoju Krasa brez vključevanja domačinov, so se v primeru kolesarskih poti »stvari dogajale mimo nas in so /.../ sedaj pritožbe lovcev in neka- terih drugih, ker sploh niso bili vprašani oziroma ozaveščeni o teh zadevah« (Agencija Kras 1999a: 12). Kljub temu da so organizatorji izvedli pred- stavitev projekta po občinah in skušali zasnovo poti uskladiti z domačini, iz izjave nekdanjega župana in samega zaraščanja poti lahko sklepa- mo, da projekt ni bil dovolj usklajen z željami lokalnega prebivalstva, saj bi v nasprotnem pri- meru vanj vključili poti, ki jih vaščani upora- bljajo pri vsakodnevnem življenju. Cilji akcije so se tako razblinili, vzroke zanemarjanja poti pa lahko iščemo v skromnem sodelovanju razisko- valcev oziroma strokovnjakov z domačim prebi- valstvom, saj slednji niso bili aktivno udeleženi pri pripravi kolesarskih poti. Podobna usoda je doletela tudi večina drugih akcij v okviru malih projektov: če izpostavim le projekte, ki so se izva- jali na območju Občine Komen, lahko potrdim, da njihovi rezultati nikakor niso obrodili želenih sadov. Vaška skupnost Komen je v sodelovanju s strokovnjaki Zavoda RS za gozdove in takra- tnega regionalnega Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Nove Gorice izvedlo akcijo Prezentacija naravnega spomenika Cirje. Njen cilj je bil ureditev in obnovitev gozda Cirje – ki se nahaja na severnem delu vasi Komen in  Okroglo mizo Zakaj izgineva kraška avtentična kul- tura? sta organizirala podjetje Mediacarso, ki izda- ja revijo Kras, in Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Posvet je bil v Lipici realiziral leta 1998 (Agencija Kras, 1999: 10–33). je bil leta 1985 razglašen za naravno dediščino –, ter priprava sprehajalne poti po gozdu in mimo vodnega ekosistema (kala), ki bi obiskovalcem nudila možnosti za rekreacijo in vzgojo o zna- čilnosti kraških gozdov in načini gospodarjenja s kraškimi območji (Agencija Kras 1999b: 13). Vaška skupnost Sveto je izvedla akcijo Sveto skozi vse leto – krajinske značilnosti spodnjega Krasa, v kateri so obnovili krožno sprehajalno pot po vasi in njeni okolici in tako predstavili naravne in kulturne znamenitosti. Pot so povezali z dru- gimi sprehajalnimi potmi v soseščini (prav tam: 17). Turistično društvo iz Štanjela pa je izvedlo akcijo Odvajanje in čiščenje odpadnih voda na- selja Štanjel kot osnova za nadaljnji razvoj turiz- ma, katere cilj je bil pripraviti dokumentacijo za ureditev kanalizacijskega sistema in postavitev čistilne naprave. V projektu urejeni sprehajalni poti v Komnu in Svetem sta danes zanemarjeni in nevzdrževani, poleg tega pa tudi kanalizacija in vodna oskrba starega dela Štanjela do danes še ni urejena. Za razliko od projekta Kolesarske mreže na Krasu, pri katerem so večinoma sode- lovali strokovnjaki, ki niso bili doma s Krasa, so bile pri akcijah malih projektov, sicer ob sodelo- vanju s tujimi strokovnjaki, udeležene prav vaške skupnosti, ki bi v nadaljevanju morale poskr- beti za urejenost poti. Pri podajanju odgovorov na vprašanje, zakaj vaščani niso sodelovali pri oblikovanju poti in sedaj niso zainteresirani za upravljanje s takrat oblikovano kulturno dedišči- no, pa lahko samo domnevamo, da je še vedno med domačim prebivalstvom stopnja zavedanja sodobnega pomena naravnih vrednot in kraške kulturne dediščine nizka. Poleg tega pa se za- stavljajo tudi vprašanja, na kakšen način so bili prebivalci določene skupnosti povabljeni v pro- jekt, kakšen odnos so strokovnjaki vzpostavili do domačinov in kako se je izvajal nadzor nad iz- vajalci/uporabniki evropskega denarja. Komisija PHARe je projekte nadzorovala skozi poseg in ob zaključku, ni pa bilo poskrbljeno za nadaljnjo kontrolo, kar postavlja vprašanje o pomenu izva- janja in financiranja evropskih projektov. Pred- videvamo lahko, da bi se prijavitelji odločali bolj premišljeno in odgovorno, če bi bilo za nadzor poskrbljeno tudi v naslednjih letih in v primeru nevzdrževanja podane visoke kazni. Izvestje_6_tekstblok_2.indd 30 3.12.2009 14:29:01  Izvestje 6 • 2009 Čl a n k i Leta 1999 so se kraške občine vključile v še en pomemben vladni mednarodni program, t. i. Pilotni projekt Kras (v nadaljevanju PPK), ki naj bi na območju celega Krasa povezal vse uporab- ne vzvode, s katerimi bi obvarovali in ohranili tip kraške kulturne krajine, vse naravne danosti Krasa in vse njegove naravne in kulturne poseb- nosti (Rebolj 1998: 20–21). V začetku pogajanj o delovanju PPK, leta 1996, so izvajalci projekta še zatrjevali, da projekt predstavlja začetek poti h Kraškemu regijskemu parku, s tega stališča je k projektu pristopila tudi takratna vlada (Pri- morske novice, 24. december 1996, št. 100: 9). Pri zaključevanju posameznih obdobij projek- ta, 10 ki je trajal od leta 1999 do 2003, pa je vodja projekta Tatjana Rener zatrjevala, da je cilj PPK izdelati strokovne podlage za regionalni razvoj- ni program Krasa, ki bo lahko tudi podlaga za morebitni kraški park, ni pa park cilj projekta. Ker je bila posebnost programa v metodologiji, saj so se zavzemali za pristop »od spodaj nav- zgor«, kar pomeni, da naj bi bile glavne razvoj- ne smernice posredovane od domačinov in ne strokovnjakov oziroma politikov, je vodja pro- jekta še pojasnjevala, da je vključevanje predlo- gov domačinov jamstvo, da morebitni Kraški re- gijski park ne bo zamrežen rezervat (Primorske novice, 16. maj 2000, št. 39: 10). Po zaključnem obdobju je bil izdelan skupni razvojni program Kraške regije (2002), ki je nastal kot rezultat medobčinskega interesnega povezovanja, 11 in  0 V prvi fazi so podali Problemsko analizo funkcional- ne zaokrožene Kraške regije (2000), ki je nastala na podlagi podrobnega poznavanja celotnega prostora, opredelitve problemov in razlik ter ovrednotenju bo- gastev in prednosti Kraške regije. V drugem delu so v Skupnem razvojnem programu (2002) oblikovali dol- goročno razvojno vizijo območja ter začrtali desetle- tno strategijo za njene uresničitve. Svoja pričakovanja so strnili v razvojno vizijo, ki jo najbolj ponazarja vodilna misel: »Kraški človek med čisto visoko tehnolo- gijo in oživljeno kraško krajino brez meja«. V tretjem, zaključnem delu pa so izvedli Izvedbeni program sku- pnega razvojnega programa Kraške regije (2003), kjer so predstavili prednostne ukrepe in projekte za časov- no obdobje 2003–2006.   Pilotni projekt Kras je predstavljal partnerski pro- jekt sedmih ministrstev in Sveta e vrope, k njemu pa je pristopilo tudi šest kraških občin, ki so obsegale obravnavano območje. predstavlja zemljevid, ki kaže pot, ki naj bi jo v letih 2001–2010 prehodila Kraška regija, kakr- šno si želijo njeni prebivalci. Zaradi nestrinjanja županov in svetnikov kraških občin z zastavljenim osnutkom pro- jekta Kraški regijski park do razglasitve par- ka s strani države do danes še ni prišlo. Kot je pojasnil nekdanji poslanec Državnega zbora Davorin Terčon, sedanji župan Občine Sežana, so se pogajanja zaustavila zaradi prepričanja domačinov »da ne smejo dovoliti, da bi režim v parku omejeval življenje prebivalcev v njem. /.../ Ustanovili naj bi tak park, ki bo razvojno narav- nan in bo imel različne režime varovanja, tako da do praktičnih ovir pri nadaljnji urbanizaciji posameznih naselij ne bi smelo priti« (Primor- ske novice, 19. marec 1999, št. 22: 11). Pogovori županov z Ministrom za okolje in prostor so se nadaljevali še v naslednjem letu, 11. julija 2000 je bil tudi podpisan sporazum o sodelovanju pri ustanovitvi Kraškega regijskega parka, ki so ga poleg Ministrstva za okolje in prostor in predsednika Medresorskega odbora za Kras 12 podpisali tudi župani vseh šestih občin (Skupni razvojni program PPK 2002: 5, gl. še Primorske novice, 16. maj 2000, št. 39: 10). Sporazum je po navedbah Ministrstva za okolje in prostor prav- no obvezujoč do sprejetja Zakona o kraškem regijskem parku (http://www.civilnainiciati- vakras.com/node/574, 26. 10. 2009). Nekdanji župan Občine Sežana Miroslav Kljun je na že omenjeni okrogli mizi leta 1998 še poudaril »da so ideje o Kraškem regijskem parku dobre in po- zitivne, vendar so bile v Poročevalcu Državnega zbora RS nekatere stvari opisane, pojasnjene in narisane brez kakršne koli vednosti kogar koli s Krasa. /.../ In ne bi želel, da Kraševci postanemo   Ker so se v devetdesetih letih 20. stoletja z razvojem Krasa ukvarjali sekretarji več ministrstev, hkrati pa med njihovimi resorji ni prihajalo do medsebojnega sodelovanja in partnerskih odnosov, je vlada RS leta 1997 ustanovila Medresorski odbor, ki je bil zadolžen za koordinacijo med vsemi nosilci razvojnih pro- jektov na Krasu. Medresorsko skupino so sestavljali državni sekretarji iz Ministrstva za okolje in prostor, Ministrstva za kulturo, Ministrstva za gospodarske dejavnosti, Ministrstva za ekonomske odnose in ra- zvoj, Ministrstva za promet in zveze in Ministrstva za kmetijstvo, gospodarstvo in prehrano. Izvestje_6_tekstblok_2.indd 31 3.12.2009 14:29:01 2 Izvestje 6 • 2009 Čl a n k i rezervat nekih indijancev zato, da se bo ne vem kaj okrog tega dogajalo. /.../ Kraševci želimo v 20. stoletju živeti kot Kraševci v 20. stoletju. Za ko- zarček vina bomo vedno imeli, karkoli se bo zgo- dilo. /.../ Toda to je v 20. stoletju za nas, Kraševce, premalo« (Agencija Kras 1999a: 12). Za razliko od začetnih nasprotovanj lokal- nega prebivalstva o ustanovitvi Kraškega regij- skega parka (npr. v letih 1998, 1999, 2000), ker naj bi življenje v njem odsevalo življenje v zapr- tem rezervatu, pa je potrebno opozoriti, da se v zadnjih dveh letih (2007, 2008) v diskusijah o ohranitvi kraške krajine in nevarnostih njenega uničenja z gradnjo t. i. satelitskih zaselkov v bli- žini kraških vasi 13 prav domačini prizadevajo, da bi Ministrstvo za okolje, Ministrstvo za kulturo in Ministrstvo za gospodarstvo, nadaljevali ak- tivnosti vzpostavitve Kraškega regijskega parka pod okriljem UNeSC-a. To naj bi po njihovem mnenju, kot beremo v poslanstvu Civilne inici- ative Kras (v nadaljevanju CIK), ne le izboljšalo življenjskih razmer, temveč tudi odprlo mnogo gospodarskih priložnosti za lokalno prebival- stvo, hkrati pa bi omogočilo ohranitev Krasa kot naravne in kulturne vrednote (http://www. civilnainiciativakras.com/node/3, 10. 1. 1009). Na pobudo arhitekta Ljuba Laha naj bi se CIK zavzemala za t. i. pogodbeni model regionalnih naravnih parkov po modelu iz Francije, teme- lječ na ustanovnem aktu – pogodbi, ki predsta- vlja vzajemni interes in partnersko sodelovanje med državo, regionalnimi oblastmi in lokalnim prebivalstvom. Država pri tej obliki varstva strokovno in finančno pomaga pri zaščiti nara- ve in kulturne dediščine. Glede na diskusije zadnjih dveh let o po- menu ohranjanja kraške krajine pa velja še iz- postaviti načine, kako se oblikuje javni diskurz in kakšno vlogo imajo pri tem strokovnjaki in širša javnost. Dogaja se, da mnogo udeležencev posvetovanj organiziranih od CIK, na katerih svoja mišljenja in videnja podajajo arhitekti, geodeti, naravovarstveniki in drugi, tem sle- po sledi. Brez lastnega razmišljanja verjame v načela zlasti okoljevarstvenikov, ki Kras sicer   Diskurz o ohranjanju kraške kulturne in naravne kraji- ne se odvija znotraj Civilne iniciative Kras, katere člani so poleg nekaterih strokovnjakov večina Kraševci. pravilno obravnavajo kot posebno naravno in ranljivo okolje, kjer je potrebno upoštevati tako posebne naravne pojave, vodo, čistost zraka itn., vendar se morajo Kraševci po drugi strani tudi zavedati, da je potrebno kraški prostor razvijati in da na razvoj vpliva prav človek, saj bi Kras v nasprotnem primeru še vedno predstavljal golo, kamnito in turobno pokrajino, kot so jo opiso- vali popotniki v 17. stoletju (Kranjc 1999: 2). Če se ozremo v preteklost, v obdobje gradnje južne železnice, ki je preko kraške planote v Trst prišla leta 1857, se moramo zavedati, da so za tisti čas tujek v prostoru pomenili tudi proga, viadukti in manjši mostovi, ki so predstavljali neizbežno železniško infrastrukturo. Morda je tudi gradnja železnice med takratnimi prebivalci povzroči- la negodovanja, in je v Trst prišla zaradi vpliva t. i. kapitala, vendar je po drugi strani za Kras pomenila okno v svet. Mnogim domačinom je vir zaslužka prinašala že gradnja proge in dru- gih železniških objektov, kasneje pa je železni- ca kraški prostor povezala s Trstom, Ljubljano, Dunajem, Gorico in drugimi gospodarsko po- membnimi kraji. Danes si Krasa brez železniške proge ni mogoče predstavljati; če je ne bi imel, bi ta del slovenskega prostora zaostal za osta- limi deželi. Podobno lahko trdimo za gradnjo avtocest. Danes pomeni avtocesta za Kras pove- zavo s središčem Slovenije in ostalimi centri, za mnoge Kraševce pa pot do mesečnega zaslužka. Ob njeni gradnji so se pri nekaterih prebivalcih sicer pojavila nasprotovanja glede njene posta- vitve, saj je z njeno gradnjo »Kras ranjen«, kot je v reviji Kras zapisal Jožko Žiberna (Žiberna 1996: 16), 14 vendar je po drugi strani prav avtocesta na Kras pripeljala veliko ekonomskega in kulturne- ga kapitala, ki je med drugim tudi pomembno vplival na prepoznavanje drugačnih vrednot in pomenov, ki jih danes pripisujejo kraškim kul- turnim prvinam, kot je npr. kraška arhitektura. Strinjam se s CIK in mnogimi strokovnjaki, da je potrebno slediti smernicam trajnostnega razvoja,   V članku lahko preberemo razmišljanje avtorja glede smeri nove avtoceste, saj so načrtovalci in graditelji grobo posegli v naravo in po mnenju avtorja niso zbrali najboljše rešitve. S tem, da niso zgradili via- dukta, so uničili rodovitno divaško dolino. Viadukt bi manj prizadel naravno okolje in bi se s tem vsaj delno ohranilo podobo celotne pokrajine. Izvestje_6_tekstblok_2.indd 32 3.12.2009 14:29:01  Izvestje 6 • 2009 Čl a n k i ki na eni strani temeljijo na zadovoljevanju po- treb sedanjih generacij, ne da bi pri tem ogro- žali prihajajočih, in ob uravnoteženem razvoju dosegati gospodarsko učinkovitost, okoljsko varnost in socialno pravičnost, vendar je pri tem potrebno dopustiti, da se na Krasu razvijajo tudi dejavnosti, ki na prvi pogled morda ogrožajo značilnosti kraške krajine, po drugi pa bi morda domačinom v prihodnosti predstavljale gospo- darski razvoj. Naj izpostavim le dva primera, ki sta prav v letu 2008 sprožila veliko prahu s strani CIK. Strinjam se s prebivalci vasi Grahovo Brdo, ki nasprotuje gradnji turističnega naselja, t. i. satelitskega naselja, ki bo lahko z vidika do- mačina uničil okolico vasi. Vendar mislim, da bodo z upoštevanjem arhitekturnih, gradbenih in drugih značilnosti kraških vasi (npr. gručasta poselitev, smer gradnje, kompozicija domačij, arhitekturni kraški detajli) domačinom prav pre- bivalci teh naselij lahko pomagali k izboljšanju gospodarskega položaja s tem, da bodo poten- cialni kupci njihovih npr. kmetijskih pridelkov. Glede Lipice in nasprotovanja golf igrišču pa se je potrebno vprašati, ali smo Slovenci in naša dr- žava dovolj bogati, da bomo le z obiskom in ja- hanjem konjev omogočili Lipici, njeni naravni in kulturni dediščini ter kobilarni preživetje. Ali pa morda Lipica potrebuje dodatne turistične vse- bine, med katere lahko uvrstimo tudi golf. To pa ne pomeni, da je potrebno zanemariti primarno dejavnost kobilarne, to je reja lipicanskih konj. Mnenja sem, da je nespametno nasprotovati in se upirati novim razvojnim pobudam investitor- jev, ki imajo kapital, ne da bi pri tem pretehtali tako pozitivne kot negativne posledice. Potreben je interdisciplinarni pristop, v katerem bo vsaka stroka argumentirala svoje prednosti in slabosti. Potem pa se bo na podlagi skupnih načel in de- janskih potreb prebivalstva potrebno odločiti, kako osnovati kraški gospodarski in kulturni ra- zvoj. In ne le zaradi nevoščljivosti, ker nekdo ima kapital, drugi pa ne, onemogočati razvoja Krasa. Na Ministrstvo za okolje in prostor sta leta 2009 svojo pobudo za ustanovitev Kraškega parka naslovila tudi primorska poslanca Breda Pečan in Samo Bevk iz poslanske skupine So- cialni demokrati (http://www.civilnainiciativa- kras.com/node/573, 26. 10. 2009). V odgovoru Ministrstva za okolje in prostor vidimo, da se ministrstvo sicer zaveda in pozna problematiko ranljivosti kraške pokrajine, vendar zaradi ome- jene kadrovske in finančne zmogljivosti ter vpe- tosti ministrstva v projekte ustanavljanja novih parkov drugod po državi, do uresničitve parka zagotovo ne bo prišlo pred letom 2011 (http:// www.civilnainiciativakras.com/node/574, 26. 10. 2009). Ta čas pa lahko strokovnjaki humanistič- nih in naravoslovnih ved veliko postorijo na po- dročju izobraževanja, ozaveščanja in vzpodbuja- nja lokalnega prebivalstva, da bo v parku poleg omejitev spoznalo nove priložnosti za trajnostni razvoj svojega življenjskega prostora. Pomemben ključ uspešnosti poganjanj in ozaveščanja pa bo storjen v primeru, da bo domače prebivalstvo aktivni akter pri oblikovanju razvojnih smernic parka. Zavedati se je namreč potrebno, na kar tudi kažejo vsi dosedanji neuspešni razvojni projekti, da brez vključevanja domačega prebi- valstva park ne bo nikoli zaživel in bo še vedno utopija, aktualni projekt za nabiranje političnih točk posameznih strank. Vendar se sodelovanje ne kaže le v metodologiji organiziranja strokov- nih delavnic in raznih posvetovanj, temveč tudi v aktivnem vključevanju domačinov v razvojne projekte, v okviru katerih bi se z individualnimi pogovori, anketami in drugimi oblikami sode- lovanja spoznalo, kaj si prebivalstvo Krasa želi v prihodnosti. Le tako bo Kraški regijski park predstavljal projekt, oblikovan po meri kraške- ga človeka, ki bo povezal Kras med preteklostjo in prihodnostjo, in bo zato morebiti uresničen v prihajajočih letih. LITeRATURA AGeNCIJA KRAS. 1998. Komisija je izbrala …, 18 odobrenih projektov Phare programa: Timav-Kraški park. V: Kras, št. 25, 22–32. AGeNCIJA KRAS. 1999a. Zakaj izgineva kra - ška avtentična arhitektura? Z izgubo kraške arhitekture bi izgubili tudi Kras. V: Kras, št. 32–33, 10–33. AGeNCIJA KRAS. 1999b. Kaj so dali Krasu pharovi mali projekti. V: Kras, št. 34, 12–19. Izvestje_6_tekstblok_2.indd 33 3.12.2009 14:29:01  Izvestje 6 • 2009 Čl a n k i BARBIČ, Ana. 2005. Izzivi in priložnosti podeže- lja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. HARMeL Matjaž, KOBAL, Jurij. 1997. Kraški regijski park: Nastaja načrt upravljanja. V: Kras, št. 20., 14–15. Izvedbeni program skupnega razvojnega progra- ma Kraške regije 2004–2006. Končno poroči- lo. Pilotni projekt Kras. Štanjel: Regionalna pisarna Štanjel, Agencija RS za regionalni razvoj. KLeMeN KReK, Zofija. 1995. Spodbuditi or - ganizirano gibanje: okrogla miza »Ženska in njena vloga pri varovanju naravne in kultur- ne dediščine Krasa«. V: Kras, št. 9, 56–57. KLeMeN KReK, Zofija. 1999. Države tekmuje - jo za vpis v Unescovo dediščino. V: Kras, št. 32–33, 31–33. KRANJC, Andrej. 1999. Uvod. V: Kras: pokra- jina, življenje, ljudje. Andrej Kranjc (idr.). Ljubljana: Založba ZRC, 9–17. POČKAR, Bojan. 1996. Začetek velikega in pomembnega projekta … Kras kot del zava- rovanih območij v Sloveniji. V: Kras, št. 16, 16–17. Problemska analiza funkcionalno zaokrožene Kraške regije (analitičen del skupnega razvoj- nega programa). Pilotni projekt Kras. 2000. Štanjel: Regionalna pisarna Štanjel. Agenci- ja RS za regionalni razvoj. PUR, Dimitrij. 1996. Pomoč e vropske uni- je – Phare projekti na Krasu: Projekte bolj uskladiti in informirati javnost. V: Kras, št. 17–18, 31–32. ReBOLJ, Dušan. 1998. Državni podsekretar Ivo Piry o medresorski koordinaciji in pro- jektnem svetu za Kras: lokalne skupnosti se morajo medsebojno povezati. V: Kras, št. 25, 20–21. Skupni razvojni program občin Divača, Hrpe- lje-Kozina, Komen, Sežana ter kraškega dela občin Koper in Miren-Kostanjevica. Strateški del 2001-2010. Pilotni projekt Kras. Štanjel: Regionalna pisarna Štanjel, Agencija RS za regionalni razvoj. ŽIBeRNA, Jožko. 1996. Kras in avtocesta: Kras je ranjen. V: Kras, št. 15., 16. ČAsOPIs NI IN INteRNetNI vIRI: CIVILNA INICIATIV A KRAS. Poslanstvo. V: http://www.civilnainiciativakras.com/ node/3. (uporabljeno dne 10. 1. 1009). Odgovor MOP na poslansko pobudo Brede Pe- čan in Sama Bevka o ustanovitvi Kraškega regijskega parka. V: http://www.civilnainici- ativakras.com/node/574. Uporabljeno dne 26. 10. 2009. Poslanska pobuda poslanke in poslanca SD, Brede Pečan in Sama Bevka, glede spre- jema zakona o Kraškem regijskem parku. V: http://www.civilnainiciativakras.com/ node/573. Uporabljeno dne 26. 10. 2009. URŠIČ, Marica. 25. oktober 1996. Zakon o re- gijskem parku Škocjanske jame: omejitve in možnosti: Park – zgled sonaravnega razvo- ja?. V: Primorske novice, , L/84, 11. Primorske novice. 24. december 1996. Od pre- nove Štanjela k ustanovitvi regijskega parka Kras: nastaja načrt upravljanja, L/100, 9. Primorske novice. 3. marec 1998. Predstavitve v kraških občinah: kolesarska mreža tudi na Krasu. LII/ 17, 11. PROSeN, Dragica. 23. oktober 1998. Nov način za predstavljanje lepot Krasa domačinom in tujcem: s kolesom po kraškem parku. V: Pri- morske novice, LII/ 83, 7. Primorske novice. 19. marec 1999. Poslanec dr- žavnega zbora Davorin Terčon o aktualnih vprašanjih Krasa: Kraševci nočejo »parka omejitev«, LIII/22, 11. ŠAJN Tomo, URŠIČ ZUPAN, Marica. 4. januar 2000. Bo pol Primorske zavarovane? Kra- jinski in regijski parki prinašajo omejitve, a tudi priložnosti za drugačen, morda še boljši razvoj – Primerna ureditev odpira pot do evropskega denarja. V: Primorske novice, LIV/1, 3. URŠIČ ZUPAN, Marica. 16. maj 2000. Nič o Krasu brez Kraševcev. To zagotavlja v če- trtek usklajen sporazum o kraškem parku – Brez tega je bil tudi Pilotni projekt Kras vprašljiv. V: Primorske novice, LIV/39, 10. Izvestje_6_tekstblok_2.indd 34 3.12.2009 14:29:02