Miklavž Komelj
Miklavž Komelj ROBBA KIPAR
Ko vzamem kamen, se mi nič ne smili. Preveč gorja sem moral pretrpeti. Trije dojenčki so mi v grobu zgnili, četrti pa bo moral preživeti. Ušli so trije z angelskimi krili, četrti pa naj še ne zna leteti. Zaradi kipca, ki ga v kamen sekam. Robba, kipar. Ne jokam, ampak vekam.
Robba, kipar, se trudi, trudi, trudi, lasje mu plapolajo kakor veje in čudi se in zmeraj bolj se čudi. Nosku, ki ga ustvarja, se zasmeje. Dotakne se ga z nosom in se zgrudi. Kakor vihar po poljih točo seje, udarja, seka, kamen se iskri, carrarski marmor kleše do kosti.
Glavice z radovednimi očmi so noč in dan narahlo nasmejane in gledajo, kaj s kamnom se godi. Prva ima nosnice kakor rane, druga vsa blažena napol miži, tretja perutko ob perutko mane. Četrta je začeta, ne končana, vendar očetu in otrokom znana.
Otrok je v svoji zibelki zaspal. Robba vrta nosnice kakor rane in ve, da bo otrok zato ostal živ, zmeraj naj ostane, naj ostane, ker se on, oče, ni ničesar bal. In laske dela, dolge, vzvalovane,
941
čeprav je fantku komaj zrasel puhek. Kamen je svetel, rahel kakor kruhek.
Naj tudi njemu krila naredi?
O, vsak otrok bi rad kot ptiček krilil!
Kako se perje pravljično iskri!
Zato, zato se ga bo sin usmilil.
Ta bela krila tečejo kot kri
iz glave, vendar jih ne bo omilil.
Ustavila se je njegova roka.
Previdno gre do zibke, do otroka.
Otrok odpre oči, kiparjih gleda in jih nariše v kamen. Zdaj se vse lahko izpolni, zdaj ni več beseda človeške misli tista, ki zapre odprta vrata. Zdaj dojenček gleda. Odrasel je. Če hoče, naj umre. Robba molči, med brezni smrti niha, otrok pa kakor prej spokojno diha.
942
Miklavž Komelj