Poštnina plačana v gotovini
Sped, in abbon. postale - II Gruppo 70%
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177
PODUREDNIŠTVO:
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	. . Lir	13.000
Letna inozemstvo ....	»	18.000
Letna inozemstvo, USA	dol.	25
Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
■	
	9
Leto XXXII. - Štev. 29 (1612)
Gorica - četrtek 17. julija 1980 - Trst
Posamezna številka lir 300
Iz brazilskega nauka
napela Pavla Janeza II.
Kot rdeča nit se vleče skozi vse govore, ki jih je imel sv. oče Janez Pavel II. v Braziliji poziv, da je treba uresničevati pravičnost brez sovraštva. Ta poziv velja ne le za Brazilijo ali Latinsko Ameriko, temveč tudi za nas Evropejce, tudi za Italijane, kajti kadar govori papež, govori za vse.
Papež je dejal že delavcem v baziliki sv. Denisa v Parizu, da svet, ki ga hoče Bog, mora biti svet pravičnosti in da mora red, ki uravnava odnose med ljudmi, sloneti na pravičnosti. Ta red je treba vedno znova obnavljati, v kolikor to zahtevajo novi gospodarski pogoji, nove oblike tehnike in proizvodnje in s tem v zvezi nove možnosti razdeljevanja dobrin.
Ni torej reda brez pravičnosti. Zato je vsak red brez pravičnosti dejansko nered. In ne samo to! Ta red ni dan enkrat za zmeraj, kajti pravičnost, ki mu je za podlago, je dinamična. Oblast je pravična le, če uresničuje pogoje za splošno dobro, tj. za pravičen družbeni red in zato ne sme nikdar ščititi interesov ene skupine na škodo drugih. Oblast, ki tako ravna, je nezakonita.
Ko govori sv. oče v svojih brazilskih pridigah o sredstvih, ki ustvarjajo red v pravičnosti, pravi: »Ne nasilju, (kajti nasilje uničuje to, kar hoče graditi (pravičnost in skupno dobro).« Zato »ne« razrednemu boju, saj ta ustvarja nove pogoje za krivico. Skratka: ne sovraštvo, ampak ljubezen. »Ničesar,« pravi sv. oče, »se ne da zgraditi na pomanjkanju ljubezni, se manj° pa na osnovi sovraštva, ki teži za uničenjem drugih.«
Toda Janez Pavel II. se ne ustavi le pri tem. 'Med sredstvi, ki vodijo do pravičnosti, je predvsem opredelitev za reveže, ki je ’ krščanska opredelitev in krščanska formula za novo pravičnejšo družbo. Ce danes na svetu ni dovolj pravičnosti, je to zato, ker so prenekateri ljudje, vključno kristjani, bolj verjeli v moč denarja, orožja, razredov, interesov, oblasti kot pa v moč ljubezni. Preveč smo ljubili sebe, premalo pa druge.
Obisk Josipa Vrhouca v Rimu in naši problemi
Pretekli teden je bil v Rimu na uradnem obisku pri italijanski vladi jugoslovanski zunanji minister Josip Vrhovec. Ob tej priložnosti je šlo do njega tudi slovensko zastopstvo iz naše dežele. V tem zastopstvu je bil tudi Marjan Tenpin. Zato smo mu ob povratku zastavili nekaj vprašanj.
1. O »enotnem slovenskem zastopstvu« je večkrat slišati, kadar gre za nastope v Rimu ali kje drugje. Ali bi nam pojasnili, kdo so člani tega zastopstva in po kakšnem ključu se formira?
Stalnih članov enotnega slovenskega zastopstva ni; menjavajo se od prilike do prilike, kakor odloči posamezna organizacija ali stranka, ki sestavljajo zastopstvo in sicer: Svet slovenskih organizacij (SSO), Slovenska kulturno gospodarsko zveza (SKGZ), beneška kulturna društva, Slovenska skupnost (SSk) in predstavniki PCI in PSI.
Tak ključ je bil pred časom sprejet in se že nekaj časa prakticira kljub temu, da je Slovenska skupnost že večkrat izrazila mnenje, da je to preohlapna zasnova. Če gre v primeru prvih štirih organizacij izključno za slovenske organizacije oz. stranko, ne moremo tega trditi za PCI in PSI, ko vendar vemo, da so Slovenci v teh strankah v manjšini in je torej njih odločujoča teža zelo skromna. Poleg tega volijo Slovenci tudi druge stranke, čeprav v manjši meri. Naše stališče je, da je treba nujno tudi sam sestav delegacije, ki naj bi imela stalne stike tako z vladnimi kakor z drugimi predstavniki, izboljšati v smislu večje in aktivnejše neposredne reprezentativnosti.
Skorajda ni treba dostavljati, da je to tudi izraz velike politične razdrobljenosti, v katero smo Slovenci v zamejstvu zabredli po drugi svetovni vojni in ki botruje naši sedanji situaciji.
2. Minister Vrhovec vas je sprejel na sedežu jugoslovanskega veleposlaništva. Ali bi razložili, o čem je tekla beseda? Kakšna vprašanja ste zastavili člani zastopstva in kakšne odgovore ste dobili?
Jugoslovanski zunanji minister Vrhovec, ki je na vso delegacijo naredil vtis dinamičnega in stvarnega diplomata, je bil že
Papež na brazilskem severu
V	drugem delu svojega potovanja po Braziliji se je sv. oče Janez Pavel II soočil s popolnoma novo resničnostjo, ki bi se jo dalo povzeti v besede: revščina, beg z zemlje, izkoriščanje človeka po človeku, zaton indijanskega prebivalstva.
Na potu iz mesta Recife, kjer je prebival pri znanem borcu za socialno pravičnost nadškofu Helderju Caman, se je za nekaj ur ustavil na letališču mesta Tere-sinha, ki šteje 300.000 duš m je glavno mesto zvezne države Piaui. Tu se je dotaknil problema revščine in dejal: »Dal Bog, da bi končno oblasti ob svojski pomoči Cerkve, opirajoč se na žive sile prebivalstva in zasebno pobudo, ustvarile možnosti, da reveži pridejo iz svojega beraškega kroga,« iRevne 'pa je pozval, naj se ne a jo streti od sedanjega stanja, temveč o ra^ nijo upanje na boljšo prihodnost, a naj ne bo v grešnem obilju, temveč v janstvu božjih otrok. Naj piide napi© e , a ne tak, ki duši človeka, ampak ga vi ga, ne tak, ki povečuje krivico, ampak tak ki vzpostavlja in utrjuje pravičnost, napredek brez sovraštva, brez nekoristni i zamer, brez nasilja, napredek, spremljan od poguma in velikodušnosti,
Po prenočitvi v mestu Belem (kar po meni Betlehem) je sv. oče odletel v Forta-iezo, kjer je odprl 10. brazilski evharistični kongres, nato pa se udeležil konference brazilskih škofov. Na njej se je razprav Ijalo o notranjem preseljevanju Brazilcev. Od 120 milijonov jih je nad 40 milijonov Zapustilo svoje kraje in se v iskanju e a zateklo v industrializirana mesta kot so Recife, Salvador de Bahia, Sao Paulo. Brez
strokovne pripravljenosti večajo beraška naselja (favelas )in moralno propadajo.
iNoč od 10. na 11. julij je sv. oče prebil v osrčju Amazonije v lepem mestu Ma-naus. Tam so ga pozdravili zastopniki 50 indijanskih plemen. Izročili so -mu pismo, v katerem je med drugim rečeno: »Bili smo velik narod, sedaj ipa je naša zemlja postala za nas premajhna, saj nam jo neprestano jemljejo. Ne obstajajo možnosti, da preživimo. Smo žrtve morilcev. Nihče nam ne vliva več upanja. Samo vi ste še naše upanje, saj ste predstavnik božji.«
Tožbe indijanskega zastopnika so bile več ko upravičene. Ob prihodu Portugalcev v začetku 16. stoletja jih je bilo pet do šest milijonov, sedaj je pa še komaj
210.000	duš. Sv. oče je s sočutjem in ra zumevanjem prisluhnil Indijančevim besedam. Dejal je: »Naredil sem to potovanje prav zato, da se srečam z vami.« Nato je dodal, da imajo Indijanci pravico do svojega življenjskega prostora in do svoje rasne identitete. To pa jim ogrožajo veleposestniki, željni njihove zemlje, tehnični napredek in pa razne bolezni, do katerih njih organizem ni odporen, ker se je oblikoval v drugih razmerah.
Iz Manausa se je papeževo letalo usmerilo naravnost v Rim. Tja je prispelo v soboto 12. julija v dopoldanskih urah. Sv. oče je v Rimu ostal še en dan, da je sprejel jugoslovanskega zunanjega ministra Vrhovca in imel nedeljski opoldanski nagovor na trgu sv. Petra. Nato je odšel v Castelgandolfo, kjer namerava preživeti poletne počitnice.
seznanjen s problematiko slovenske manjšine v Italiji. Obvestil nas je o razgovoru z italijanskim zunanjim ministrom Colom-bom. Skupaj sta obravnavala tudi problem slovenske manjšine v Italiji in minister Vrhovec je ugotovil, da ne more biti dobrih odnosov med državama, če niso rešeni tudi ti problemi. Seveda obstajajo še težave in verjetno ne bo vse rešeno tako, kakor si želimo, vendar sta mu tako zunanji minister Colombo kakor predsednik vlade Cos-siga zagotovila ureditev odprtih vprašanj. Seveda odvisi od Italije, v kakšni meri bo vse to izvedeno.
Sprejem ni bil izrazito protokolarnega značaja, tako da smo lahko v prostem razgovoru seznanili ministra z najrazličnejšimi problemi slovenske manjšine v Italiji.
3. Trenutno je vprašanje o globalni zaščiti problem, ki nas kot slovensko narodno skupnost v Italiji najbolj zanima. Saj izhaja taka obveza za Italijo iz Osimskih sporazumov. Vemo tudi, da je rimska vlada imenovala posebno komisijo, ta pa še posebno podkomisijo, ki je v tem letu že večkrat zasedala in je sedaj baje pred zaključkom svojega dela. Ministrski predsednik Cossiga se je obvezal, da bo zadevo prignal pred parlament. Ali je morda Josip Vrhovec dobil v tem oziru kakšna zagotovila od rimske vlade, kdaj bo italijanska vlada izdelala svoj zakonski osnutek o globalni zaščiti in ga predložila parlamentu?
Ker sta se državi že ob podpisu Osimskih sporazumov obvezali, da bosta reševali probleme manjšin v okviru notranje državne zakonodaje, ni minister verjetno dobil od italijanskega kolega nobenih točnih časovnih obvez. Delo komisije se zaključuje in vlada bo sprejela nadaljnje ustrezne ukrepe. Na nas samih pa je slej ko prej naloga, da si izbojujemo to, česar nam doslej niso hoteli priznati. Zato je nujno, da Slovenci v zamejstvu temeljito prerešetamo svojo dosedanjo politiko in da se resnično enotno zavzamemo za naše pravice, ker nam bo v nasprotnem prime-du odbrzel še zadnji vlak.
4. Ko prihajajo v Italijo in tudi v našo deželo razni diplomatski zastopniki iz Jugoslavije (iz Ljubljane in iz Beograda) se navadno srečujejo z zastopniki vseh komponent naše narodne skupnosti, kot je bil primer tudi sedaj v Rimu. To pomeni, da se zavedajo, da smo tudi Slovenci, kot ostala italijanska družba, politično in kulturno diferencirani, da živimo v pluralistični družbi. To je od njihove strani gotovo pozitivno. Toda kadar gre za praktične posege v življenje slovenske narodne skupnosti v Italiji, vidimo, da delajo zelo ostre razlike. Npr. vsa sredstva javnega obveščanja v Sloveniji In sploh v Jugoslaviji (časopisi, radio, televizija posebno v Ljubljani in v Kopru) poznajo le tiste zamejske Slovence, ki so, recimo, levo usmerjeni, drugih zanje ni. Tudi o vaši stranki Slovenska skupnost, ki ste vi njen goriški pokrajinski tajnik, malokdaj poročajo in še takrat le mimogrede. Pred leti, ko je bil Stane Kavčič predsednik slovenske vlade v Ljubljani, so v tem oziru začeli biti bolj odprti in so govorili o »enotnem slovenskem kulturnem prostoru«. Potem se je pa znova vse »zaprlo«. Ali se vam ne zdi, da je takšno postopanje naše matične države, posebno še Slovenije, v bistvu škodljivo za našo narodno skupnost v zamejstvu, ker nas dejansko ločijo v dve kategoriji, med privilegirane in zapostavljene Slovence? Mislimo, da bi matična država na rojake v zamejstvu ne smela gledati skozi svoja dogmatična partijska očala.
Goriški del Slovenske skupnosti je leta 1975 z veliko odgovornostjo prevzel nase odločitev, da vzpostavi stike z oblastmi v Sloveniji, ker jih prej ni bilo. Konkretno s Socialistično zvezo delovnega ljudstva Slovenije. Bili smo gostje v Novi Gorici in Ljubljani; tudi oni so si na naše povabilo lahko ogledali našo stvarnost. V gosteh smo imeli predsednika SZDL Mitjo Ribičiča. Menim, da se je od takrat nekaj le premaknilo.
Mi izhajamo iz temeljnega prepričanja,
da brez živega stika z matičnim narodom nobena manjšina ne more živeti. V Jugoslaviji vlada določen sistem, ki ga vsi poznamo, ki pa je dosegel nekatere uspehe zlasti v zunanji politiki, ki jih ne gre zanikati.
Že ob samem začetku teh stikov smo prikazali naša stališča, ki jih je matična domovina doslej upoštevala in spoštovala. Sama izjava Mitje Ribičiča na obisku pri Slovenski skupnosti na Primorskem, namreč da je Slovenska skupnost potresomer, po katerem se ugotavlja življenjska sila in zavednost slovenske manjšine v Italiji, nam dovolj pove. To se pravi, da so tudi oni spoznali življenjsko važnost samostojne slovenske stranke in da se kljub objektivnim težavam stvari počasi vendarle urejujejo v prid manjšine.
Res pa je, da so še primeri, kakor jih navajate, vendar menim, da se bo dalo z večjim obojestranskim obveščanjem in sporazumevanjem odpraviti še marsikaj, kar sedaj škoduje slovenski narodni manjšini v Italiji.
Ponoven izbruh
narodne nestrpnosti
Kamenica za Staro goro v Beneški Sloveniji, kjer je že vrsto let srečanje med sosednimi narodi {letos bo 2. in 3. avgusta) bode v oči vse tiste, ki nasprotujejo mirnemu sožitju med ljudstvom tostran in onstran meje. Ponovno so že premazali skalo, ki stoji že pet let na Kamenici in izpričuje slovensko prisotnost v teh krajih. To so storili tudi v noči od 5. na 6. julij. Napisali so sramotilne besede, ki so pristen izraz njih prostaštva -v nemščini in slovenščini, obenem pa razbili barako iz pločevine, ki služi prirediteljem za hranjenje raznih predmetov. Deske so polili z vnetljivo tekočino in jih zažgali. Seveda kot običajno varnostni organi zlikovcev niso znali odkriti, dasi vsakdo ve> iz kakšnih krogov izhajajo.
Odstop kardinala Koniga
Dunajski, nadškof kardinal Konig bo 3. avgusta letos spolnil 75 let življenja. Ker je to doba, ko v Cerkvi po smernicah zadnjega koncila škofje predložijo papežu svoj odstop, je to storil tudi kardinal Konig. Obenem je odstopil z mesta Tajništva za nevernike, ki ga je vodil 15 let. Papež je njegov odstop sprejel in imenoval za naslednika v Tajništvu pariškega pomožnega škofa Paula Pouparda.
Proslava Benediktovega leta
Ves katoliški svet slavi letos 1500-letnico rojstva sv. Benedikta, očeta Evrope. Jugoslovanski škofje so na pomladanski konferenci sprejeli posebno pastirsko pismo, ki bo v strnjeni obliki objavljeno v »Družini«. Ker je benediktinska dejavnost močno posegla tudi v naše kraje že ob začetkih pokristjanjenja naših prednikov, kasneje pa po raznih vejah benediktincev, cistercijanih in kartuzijanih, bodo tudi v Sloveniji proslavili spomin sv. Benedikta.
V	nodeljo 14. septembra 1980 bo osrednja proslava v stiški baziliki. Ob 10. .uri bo somaševanje z vsemi slovenskimi škofi in posebnim programom. -Popoldne ob
15.30	bo imela mladina svojo posebno pobožnost. Teološka fakulteta v Ljubljani pa se bo tega dogodka spomnila z akademijo ob Tomaževem dnevu 1981.
VeKastu sinil v mleiski baziliki
Ko sem v nedeljo 13. julija prisostvoval somaševanju v oglejski baziliki, sem ves čas mislil na nekdanje oglejske patriarhe, ki so v tej Poponovi cerkvi imeli slične slovesnosti v 11. in 12. stoletju, ko so bili oglejski patriarhi na višku svoje cerkvene in svetne moči.
Goriški nadškof Peter Cocolin, ki je somaševanju predsedoval, se mi je zdel kot nekdanji oglejski patriarhi, ki so okrog sebe ob sličnih slovesnostih imeli zbrane svoje podložne škofe od Tirolov do Panonije. Tudi v nedeljo so prišli vsaj zastopniki iz vseh nekdanjih škofij oglejskega patriarhata: bili so videmski in ljubljanski nadškof, tržaški škof, pa oni iz Pordenona, videmski pomožni in kot gost škof iz Augsburga na Bavarskem. Okoli njih so bili zbrani goriški in videmski kanoniki ter številni duhovniki iz vseh naših škofij: goriške, videmske, pordenonske, koprske, ljubljanske dn augsburške. Podoba je bila, kot da je v Ogleju koncil krajevnih Cerkva.
Pisanost -ljudstev nekdanjega patriarhata je prišla do polnega izraza med celotno liturgijo; goriški nadškof je ob začetku maše pozdravil vernike v štirih jezikih, ker so bili navzoči štirje narodi: italijanski, slovenski, furlanski, nemški, -dodal je še pozdrav v latinščini, saj je to bil uradni jezik patriarhata in Cerkve v preteklo-losti. V petih jezikih so se potem glasile molitve, berila in petje med -mašo.
V spomin so ti silile prve binkošti in spoznanje, kako lepo je, če bratje prebivajo skupaj, skupaj molijo in ipojejo vsak v svojem jeziku, če ni enega, ki bi hotel druge nadvladati, temveč vsak najde svoje mesto. O, če bi tudi v preteklosti bilo tako, koliko hudega bi bilo prihranjenega in koliko bolj bi bili čutili, da je Cerkev naša skupna mati. Hvala Bogu, da se je naša krajevna Cerkev rešila ozkih nacionalizmov in se trudi, da bi vsakemu dala, kar mu gre.
V nedeljo so prišli do veljave posebno Furlani, tisti Furlani, ki so se šele pred kratkim začeli zavedati svoje identitete in svojskosti ter jo uresničevati v liturgiji. Pri maši je namreč prevladovala furlanšči-na. Za mnoge izmed nas je bilo to veselo presenečenje iz dveh razlogov. Najprej za-
radi živega sodelovanja pri celotni liturgiji; ljudstvo in zbor sta se vzajemno izmenjavala in dopolnjevala. Drugič zaradi liturgičnih tekstov, ki sta jih zbor in ljudstvo izvajala v furlanščini. Za to priložnost so izdali posebno brošuro z besedilom in notami psalmov in liturgičnih pesmi, ki so jih izvajali med mašo. Brošuri so dali naslov »Sagre dal Patriarcjat«. Rekel bi, da je furlanščina v nedeljo zmagoslavno stopila v liturgijo oglejske Cerkve. Kot Slovenci se moramo tega samo veseliti, saj smo se vedno borili za uporabo domačih jezikov pri češčenj-u božjem.
Z berili in petjem so sodelovali tudi drugi jeziki. Nas Slovence je zastopal moški zbor »Mirko Filej«, ki je po berilu v slovenščini odpel Vodopivčevo »Mogočni spev«, med obhajilom pa Mihelčičevo »Jezus naj živi«. Berilo je bral v našem jeziku Franc Krapež, župnik in dekan v Komnu. Po maši smo na trgu pred cerkvijo ugotovili, da nas je -bilo kar precej, posebno iz Goriške, ki smo se udeležili te izredne slovesnosti. Tudi Nemci so prišli do besede z berilom in liturgičnim petjem, podobno kot Slovenci. Nemško govoreče vernike je zastopal kvintet iz Podkloštra (Arnoldstein) na Koroškem.
Na prvem oglejskem koncilu leta 381 je bilo navzočih 35 škofov. Prišli so Ambrož iz Milana in še 13 drugih iz severne Italije; -dva iz severne Afrike, šest iz Galije (Francije), štirje iz Ilirika in sicer Maksim iz Emone (Ljubljana), Anemij iz Sirmija (Sremska Mitroviča), Konstancij iz Siscije (Sisak), Feliks iz Zadra.
V	nedeljo 13. julija 1980 je bilo navzočih manj škofov, toda prišli so z istim duhom: da izpričajo vero, da je Jezus Kristus pravi Bog od pravega Boga, kot so izpovedali na prvem koncilu v Niceji in so potrdili patriarh Valerijan, škof Ambrož in drugi v Ogleju.
Nedeljsko slavje je bilo začetek spominskih proslav na ta zgodovinski dogodek, ki naj naše krajevne Cerkve, hčerke starega patriarhata, utrdi v isti veri v Kristusa Boga, v Cerkev, kot njegovo skrivnostno telo, in v človeka, ki so mu namenjeni onstranski cilji.
(r+r)
TEOM 00 IMA
Ideološka ozkost io prezir do božjega Ivanu Prinčiču v spomin
Vsem, ki nekoliko poznajo slovenski pravopis, je znano, da se piše krščanski Bog Z veliko začetnico, ker je lastno ime osebnega bitja. Jasno je tudi, kadar sv. oče govori o Bogu, da misli na krščanskega Boga. In vendar: člankar v »Primorskem dnevniku« je znova hotel pokazati svoj prezir do božjega (ali pa svojo ideološko ozkost), ko je v poročilu o govoru papeža Janeza Pavla II. na letališču v Teresinhi zapisal med drugim: »Daj bog, da bi javne oblasti te države... končno ustvarile revnim možnost, da se izvlečejo iz more revščine.«
Pisanje krščanskega Boga z malo začetnico je dalo povod za članek, ki je bil objavljen v 28. številki »Družine« z dne 6. julija letos pod naslovom »Pravopis po Želji in potrebi«, v katerem je rečeno:
Slovenski pravopis iz leta 1962 na strani 35 pod točko 4 piše dobesedno takole: »Pri veroslovnih in poosebljenih bitjih pišemo z veliko lastna imena posameznih bitij, kakor: Jupiter, Venera, Donar, Perun, Živa, Buda, Alah, Jahve, Bog... Občna imena, ki zaznamujejo le vrsto bitij, pišemo z malo: bog, bogovi, polbogovi, duhovi, vile, rojenice...
Čeprav je krščanski Bog naštet čisto na koncu, za vsemi drugimi bogovi, je vseeno popolnoma jasno, da moramo njegovo ime pisati z veliko začetnico, ker je lastno ime osebnega bitja. In kadair pri nas kdo govori ali piše v zvezi z božjim imenom, ni nobenega dvoma, da gre za krščanskega Boga. Najvišja bitja, ki jih časte pripadniki drugih ver, imajo namreč še posebna imena in nikomur ne pride na misel, da bi pisal z malo Alah, Buda ali tudi ime kakšnega boga iz grške mitologije.
Prva knjiga Slovarja slovenskega knjižnega jezika ima na strani 160 tudi geslo bog (z malo začetnico), vendar v primerih, ko gre za krščanskega Boga, dosledno uporablja veliko začetnico.
Pravopisna pravila so torej popolnoma jasna, a v ozadju je nekaj drugega. Kristjani in vsi drugi monoteisti namreč verujemo, da je naš Bog osebno bitje, ki ga spoštujemo in postavljamo nad vse druge vrednote. Če njegovo ime pišemo z malo, ga potisnemo med obča imena. Pri ljudeh, ki dobro poznajo slovenski pravopis (in pišoča ljudje, posebej še lektorji po uredništvih, ga gotovo dobro poznajo), gre torej za nekaj drugega. Morda stoji v ozadju (zmotna?) misel, da se bodo s tem komu prikupili, pa čeprav je to samo znak njihove majhnosti. Kakor bi Boga v resnici ne bilo, kadar mu v knjigi ali časniku odrečeš veliko začetnico...
Najbrž gre za nekakšno sektašenje, ki ga prav pri uporabi besedišča s krščanskim izvorom zasledimo še marsikje. Tako na primer pri čestitkah in pozdravih poslušalcev na ljubljanskem radiu zaman čakaš na besedo »god«. Morda je preveč v zvezi s svetniškimi imeni v koledarju. Najbrž bi si »krivci« lahko oddahnili, saj je Slovar slovenskega knjižnega jezika (I, 710) lepo sekulariziral to geslo: God je »dan v letu, ko je osebno ime kakega človeka navedeno v koledarju«. Saj ni nič svetniškega, kajne? Pa vendar po radiu vztrajno poslušamo o »voščilih za praznik« ali »za dvojni praznik«, če je blizu še rojstni dan.
Podobno je s prazniki. Občan, fci bi hotel svojim prijateljem ali družini po radijskih valovih voščiti za božič ali veliko noč, naj kar poziabi na to. Prav nič ne pomaga, če položi na mizo običajno vsoto, ki je predvidena za podobna voščila. Ne gre.
O poimenovanju praznikov v našem časopisju smo «v Družini že pisali. Prav smešno je prebirati o zdomcih, ki se vračajo domov na »novoletne počitnice« tam nekje sredi decembra, vračajo pa se na god sv. Štefana, 26. decembra, ko se novoletni prazniki še niso niti začeli. Velika noč se je spremenila v pomladanske počitnice in tako naprej. Zakaj bi slepomišili, saj vsi vemo, za katere praznike gre! In če se na časopisnih straneh pojavi zapisana beseda božič ali velika noč, to prav gotovo še ne bo verska propaganda dn zaradi tega ne bo v cerkvi enega obiskovalca več, saj obiska ne povečajo niti nujne prošnje naših duhovnikov.
Pa še eno »nojestvo« spada v to kategorijo in tudi o tem smo že nekajkrat pisali, posebej v zvezi s prevodom dogodivščin vajenca Hlapiča, ki jih je prevajalec skrbno očistil vsega, kar bi dišalo po veri. Tako se dogaja z nekaterimi narodnimi pesmimi (namesto »Oj hišica očetova, Bog živi to« poslušamo nadobudne ansamble prepevati «Oj hišica očetova, pozdravljam te!« in tako naprej) ter z vrsto prevodov tuje literature.
Kdor je na primer bral stare prevode Karla Maya (le kateri dijak jih ni skrivaj pod šolsko klopjo?) bo začuden ugotovil, da so novi prevodi temeljito okrtačeni in je iz njih kot po čudežu izginila verska
tematika. Pri tem seveda ni treba izgubljati besed o kvaliteti prvih in drugih prevodov. če bralec vzame v roke pustolovske zgodbe o Robinzonu, ki so izšle v zbirki Zlata knjiga, se bo začudil, da so prevedene po ruski (!) priredbi. Le kdo bi se še hvalil, da je naredil prevod prevoda?
Res ne vemo, kaj bi pisali o prevajalcu (ali prirejevalcu), ki bi na primer v prevod ruskega romana Kako se je kalilo jeklo vtihotapil dolge opise, kako so se junaki podvizali vsako nedeljo k maši, ob sobotah zvečer k spovedi in kako so vsako jutro dolgo kleče molili ob postelji. Najbrž ne bi našli dovolj ostrega izraza za takšne ponaredbe. Prav gotovo pa niso nič manj obsodbe vredni tisti ponarejevalci, ki iz tujih (ali domačih) leposlovnih del čistijo vse, kar bi utegnilo dišati po krščanstvu.
V	zvezi z vprašanjem osmrtnic je bilo že mnogo hude krvi in marsikdo je užaljeno odšel domov, ne da bi naročil, ker mu pač niso hoteli sprejeti besedila, če je bila v njem le kakšna sled po Bogu, duši, posmrtnem življenju in podobno. Izjemo naredijo le v primeru duhovnikov in redovnic.
Pa še vrsto podobnih primerov' bi mogli našteti, od tiste žene, ki ni mogla oddati oglasa, da prodaja dekliško obleko za prvo obhajilo (hoteli so ji vsiliti izraz »svečana obleka«, a se je raje odrekla) od skrbnega izogibanja sence religioznosti v glasbi, ki jo vsak dan poslušamo iz radijskih sprejemnikov.
Vihar v kozarcu vode? Veliko prahu za malenkost? Najbrž ne. Na prvi pogled so to res malenkosti, toda skupaj zbrane dajejo pravo goro nesnage. Pri vsem tem pa pisci, prevajalci, lektorji to drugi menijo, da s takšnim ravnanjem sledijo nekakšni »liniji«, da se bodo s tem prikupili tistim »zgoraj«. Naši najvišji družbenopolitični voditelji so ob različnih priložnostih poudarjali željo, da bi se verujoči v maši stvarnosti počutili doma, da bi se enakopravno vključili v njeno izgradnjo za boljši jutrišnji dan, čemu torej poskusi nekaterih kvariti to počutje?
Samo zato smo to napisali, ker si tudi sami želimo, da bi bili v domovini, za katero je bilo prelite toliko krvi (kri padlih junakov se ni razlikovala po ideologiji), zares doma.
Težko je pisati nekrologe, spominske članke ob smrti takih mož, kot je bil pok. Ivan Prinčič; težko posebno zato, ker veš, da njih mesta ne bo nihče napolnil; ostala bodo kot nezarasel prostor sredi gozda. Ivan Prinčič je bil namreč mož na svojem mestu kot gospodar-podjetnik, kot politik in Slovenec ter kot kristjan.
Doma je bil iz Kozane v Brdih, kjer se je rodil 13. junija 1898 v družini podjetnega moža, ki je bil v službi tudi ruskega carja v Astrahanu. Podjetni oče je hotel, naj sin hodi po njegovih stopinjah. Zato ga je poslal študirat na realko v Gorico, pozneje pa je Ivan šel študirat v Ljubljano, kjer je končal višjo trgovsko šolo. Po prvi svetovni vojni se je zaposlil kot -uradnik pri Ljubljanski banki v Gorici. Ker je pa 'Italija že takrat začela delati težave jugoslovanskim bankam, si je poiskal delovno mesto v Krminu, kjer je prevzel neko lesno podjetje, ki je zašlo v težave; postal je samostojen obrtnik. Sprva je šlo težko, ker je bila pač gospodarska kriza po vsej državi. Po zadnji vojni je Ivan Prinčič svoje podjetje razširil in leta 1957 prešel na serijsko izdelavo pohištva. Pri tem sta mu pomagala tudi oba sinova, ki sta za njim prevzela podjetje in tovarno. Na svojem mestu pri vodstvu podjetja je pa ostal do konca in pomagal sinovoma z nasvetom in tudi drugače.
Njegovo zanimanje za gospodarstvo je zajelo celotno krminsko občino, ko je po zadnji vojni bil nekaj časa podžupan. Pozneje je pristopil v vrste krminske DC in bil izvoljen v občinski svet. Takrat je eno
Zlata maša v Vipavi
,,,,, i
f > -■■ ■ £
* ‘ *
Zlatomašnik dr. Rafko Premrl
V nedeljo 6. julija smo imeli v koprski škofiji vrsto cerkvenih slovesnosti. Najprej so se zvrstile štiri nove maše: v Šturjah (g. Albert Štrancar), v Tomaju (g. Žarko Škerlj), v Ravnici (g. Venčeslav Filipič) in v Cerknem (g. Andrej Sedej). Tem se je v nedeljo 29. junija pridružila v Ajdovščini ponovitev nove maše g. Tineta Batiča iz Toronta v Kanadi, v nedeljo 13. julija pa nova maša g. Emila Kramarja v Breginju.
V vipavski župnijski cerkvi sv. Štefana je pa v nedeljo 6. julija opravil slovesno zlato mašo domačin dr. Rafko Premrl, upokojeni profesor in župnik v Štmavra pri Gorici. Zlatomašnik izhaja iz stare in ugledne družine, ki šteje med sorodnike skladatelja msgr. Stanka Premrla in narodnega junaka Vojka Premrla.
Vipavsko župnijsko občestvo je pričakalo v lepo okrašeni cerkvi zlatomašnika, ki so ga v slovesnem sprevodu spremili trije bratje, sestra in ostalo sorodstvo do oltarja, kjer je g. Rafko pred 50 leti daroval prvo daritev.
Vipavski cerkveni zbor mu je radostno zapel Riharjevo »Zlatomašnik, bod’ pozdravljen« ter Tomčevo »Stopil bom k oltarju svojega Boga«. Zlatonašnik je z zanosom zapel Slava Bogu na višavah. Pevci so dovršeno izvajali Tomčevo Slovensko mašo v čast sv. Cirilu in Metodu.
Po evangeliju je povzel besedo zlatoma-šnikov brat g. Stanko Premrl, župnik v Pevmi. Orisal je bratovo duhovniško pot v razburkanih letih med obema vojnama in med vojno. G. Rafko je bil župnik v
Žabnicah in je upravljal tudi božjepotno svetišče na Višarjah. Poleg duhovniških dolžnosti je branil tudi slovenstvo svojih vernikov. Zato si je nakopal jezo Italijanov in Nemcev. Ti so ga končno odpeljali v zloglasno taborišče Dachau, kjer je poleg tisočev nedolžnih žrtev različnih narodnosti trpelo tudi na stotine duhovnikov. Po končani vojni se je posvetil profesuri na srednjih šolah in končno je prevzel župnijo v Štmavru.
Na konou maše se je jubilant zahvalil Bogu za milost duhovništva in za posebno varstvo v življenju, Vipavcem pa za prijazni sprejem. Domači semeniščnik Peter Planinc je ob začetku maše še posebej naročil: Gospod zlatomašnik, prosite pri svoji zlati daritvi Boga tudi za vipavske se-meniščnike, da bi vztrajali na poti h Kristusu!
Ob vseh teh slovesnostih, zlasti letošnjih novih maš je neka oseba vzkliknila: »Ponosna sem, da pripadam krščanskemu občestvu, ki je zmožno sredi zmaterializira-nega okolja dati iz sebe toliko pogumnih fantov v nesebično službo Bogu in bratom.«
mandatno dobo bil tudi odbornik za finance in gospodarstvo. Krmiinčani vedo povedati, kako je na tem mestu (1965-1970) bil skrben gospodar na občini kot pri svojem podjetju, »Ne smemo porabiti več kot imamo,« je ponavljal.
Toda njegovo zanimanje za politiko je veljalo predvsem Slovencem v krminski občini. Ob razmejitvi septembra 1947 je lepo število Bricev zapustilo Brda in se ustavilo v Krminu. Poleg tega je nova državna meja prisodila del medanske občine Italiji in sicer Plešivo in okoliške naselke, S tem so nastali gospodarski, šolski in cerkveni problemi. Krmiinskim Slovencem je bilo treba poskrbeti šolo v slovenščini in tudi mašo, saj so imeli pravico do enega in drugega.
Tu je bil Ivan Prinčič tisti, ki si je oba problema najbolj vzel k srou. Kako je bilo z bojem za šolo dn kakšna njena usoda, je sam popisal v koledarju Goriške Mohorjeve družbe za leto 1980. Manj je znano, kako se je Ivan Prinčič boril, da so krminski Slovenci dobili svojo mašo na Pleši -vam. Morda bo kdo kdaj to opisal, ker bi bilo škoda, če bi šlo v pozabo.
'Na šolo na Plešivem in na mašo pri Sv. Subidi je bil Ivan Prinčič ponosen in povezan s srcem; šolo je rad vsestransko podpiral, slovensko mašo pa zlasti s tem, da je bil sam vsako nedeljo tam pri maši, četudi je imel v Krminu na voljo več drugih maš. Ostal je zvest Plešivemu, ker je čutil, da je tam mesto zanj kot Slovenca in kot kristjana. Kajti bil je veren mož. Umirajoč je sam zaprosil za sveto maziljenje, čeprav sv. obhajila ni mogel več zaužiti. Zelo rad je hodil romat, ko je odložil glavne skrbi za podjetje. Videli smo ga zlasti na vseh ekumenskih potovanjih. Izpustil ni nobenega, še letos se je priglasil, da gre v Makedonijo in na Kosovo.
A Bog je drugače odločil. Pred dobrim mesecem so se pojavili prvi znaki bolezni. Vsi so menili, da gre le za občasne motnje, toda kmalu so izidi pokazali, da je bila tu neozdravljiva bolezen. Tudi v videmski bolnišnici mu niso mogli več pomagati. Tam je zatisnil oči v noči od sobote na nedeljo 13. julija, točno en mesec po 82. rojstnem dnevu.
V	torek 15. julija so ga prepeljali v krminsko župno cerkev, kjer je bil slovesen pogreb popoldne ob 16. uri. Pogrebno mašo je vodil domači župnik msgr. Giuseppe Trevisan, s katerim sta bila velika prijatelja; somaševali so še drugi duhovniki. V slovenščini se je od pokojnika poslovil škofov vikar Oskar Simčič, njegov briški rojak iz Medane. Med mašo to na pokopališču mu je pel v slovo domači pevski zbor s Plešivega pod vodstvom Zdravka Klanjščka; pomagali so tudi pevci zbora »Mirko Filej«. Ob grobu se je v imenu Slovenske skupnosti poslovil dr. Drago Štoka, saj je pokojni bil član naše slovenske stranke, najprej SDZ, potem SSk. V italijanščini se je poslovil dr. Scarano, predstavnik trgovinske zbornice v Gorici. Tržačan dr. Bole, bivši predsednik Slovenskega gospodarskega združenja, je spregovoril v imenu slovenskih gospodarstvenikov; oglasil se je tudi zastopnik Kluba starih goriških študentov, katerega član je bil pok. Ivan Prinčič. Kot zadnji se je od pokojnika poslovil še član lovske družine dz Kozane, ki se je v polnem številu udeležila pogreba v svojih slikovitih lovskih krojih.
Ivan Prinčič se je leta 1922 poročil z domačinko iz Brd Gizelo Fabrizio in imel z njo troje otrok, dva sina in hčer. Vsem naše iskreno sožalje, pokojniku pa mirni počitek na krminski božji njiva.
K. H.
L
Bralci pišejo
Krivična in žaljiva diskriminacija
Ker ljubim glasbo, zelo rada pregledujem in kupujem nove plošče z ljudsko in zborovsko glasbo. Pred kratkim mi je v neki trgovini onstran meje prišla v roke ovojnica z dvema ploščama, ki je nosila naslcn’ »Primorska poje«. Razveselila sem se novih plošč, odprlo ovojnico in slastno prebirala imena pevskih zborov in naslove posnetih pesmi. Razočarana sem pa obstala, ko sem med večino slovenskih zborov zapazila samo dva zamejska zbora z Goriškega in sicer zbor »Oton Župančič« iz. Štandreža in moški zbor »Jezero« iz Doberdoba. Na reviji »Primorska poje« pa so nastopili še drugi zbori z Goriškega in med temi tudi zbor »Lojze Bratuž« kar v dveh zasedbah, mešani in ženski, doberdobski zbor »Hrast«, štandreški zbor »A. Gregorčič«, zbor iz Št. Mavra, prejšnja leta tudi »Mirko Filej«. prepričana sem, da so ti
Sa V Rimu je zasedal vsedržavni svet Krščanske demokracije. Poročilo, ki je trajalo 2 uri, je podal strankin tajnik Piccoli. Obravnaval je pet glavnih tem: volivni rezultati, vprašanje .novah občinskih, pokrajinskih in deželnih odborov, središčnost DC, pravilnost politične linije sedanjega vodstva DC in problemi stranke. Piccoli je dejal, da DC zavrača politične povezave s komunisti in MSI. Pohvalil je socialiste, ki so se odločili za samostojno pot in bili na volitvah za to nagrajeni. Notranja opozicija, ki predstavlja 42% v DC (Zaoca-gnini in Andreotti), pa je Piccoliju očitala, da se preveč podrejuje socialistom, kar bo komuniste na dolgo roko porinilo v ostro opozicijo.
S V okviru proslav 400-letnice kobilarne v Lipici je tja v nedeljo 6. jul. odpotovala z Dunaja poštna kočija, ki so jo vozili stasiti lipicanci, katere gojijo prav v Lipici. Seveda je kočija povsod, kjer je vozila, vzbujala splošno pozornost prebivalstva in doživela navdušene sprejeme.
H Albanija se začenja znova približevati Jugoslaviji. To je pokazal obisk, ki ga je opravil v Beogradu albanski minister za zunanjo trgovino Nedin Hoxha. .Nato je Hoxha obiskal še Ljubljano. Ogledal si je nekatere obrate tovarne Iskra in se pogovarjal o večjem gospodarskem sodelovanju med Albanijo in SR Slovenijo.
■ V soboto 19. julija se bodo v Moskvi pričele olimpijske igre, za katere se je prijavilo 83 držav. Sovjetske oblasti so pripravile izredne varnostne ukrepe. Zahodnoevropski časopisi poročajo, da se je Moskva spremenila v zaprto mesto, v katerem se smejo kretati le Moskovčani. Povsod je videti cestne zapore, kontrola pri vhodu to izhodu v Moskvo je izredno stroga.
■ Na ukaz verskega voditelja Homeinija so iranske oblasti izpustile ameriškega vicekonzula na veleposlaništvu v Teheranu 28-letnega Richarda Queena. Trpel je na psihičnih motnjah. Prepeljali so ga s švicarskim letalom v Ziirich, kjer so ga zdravniki natančneje pregledali. Oueen je prebil v ujetništvu 8 mesecev.
■ Iranski predsednik Bani Sadr je obtožil ZDA, da so še z nekaterimi drugimi državami organizirale zaroto, ki naj bi odstranila Homeinija in pripeljala na oblast Bahtiara, ,ki živi v izgnanstvu v Parizu. Zarotniki naj bi z letalskega oporišča Noge 400 km zahodno od Teherana izvedli bombardiranje ključnih položajev v Iranu, med njimi itudi Homeinijevega stanovanja in teološke šole v svetem mestu Komu.
■ V Tokiu na Japonskem so svečano pokopali bivšega ministrskega predsednika Ohira. Pogreb je nudil politikom lepo priložnost, da so se srečali. Tako sta se v Tokiu sestala ameriški predsednik Carter in kitajski ministrski predsednik Hua Guo-feng. Oba vznemirja sovjetska napadalnost, ki jo je čutiti po vseh celinah, zlasti pa v Afriki in azijskem prostoru.
■ Centralni komite komunistične partije Kitajske je sestavil dokument, v katerem analizira kulturno revolucijo. O njej pravi, da ni bilo v državi razlogov za tako pobudo. Bila je zgodovinska napaka. N> res, da se je borila proti revizionizmu. Res pa je, da je napravila veliko zmedo in omogočila vzpon »ambicioznim zarotnikom« kot sta bila npr. bivši obrambni minister Lin Piao ali žena predsednika Maocetunga.
zbori izvedli svoje pesmi lepo in tudi na dostojni glasbeni višini.
Težko mi je bilo, da med temi posnetimi zbori ni bilo nobenega od zgoraj navedenih, ki niso včlanjeni v Slovensko prosvetno zvezo. Sprašujem pa se naslednje: Ali bi morali biti ti zbori člani Slovenske prosvetne zveze, če bi hoteli priti na ploščo? Pa še to: Ali so naši zborovodje slepi in gluhi, ko silijo s svojimi zbori na revijo »Primorska poje«? Saj je jasno, da jih vabijo zato, da napolnijo svoje programe z našimi zbori, ko pa gre za kaj pomembnejšega, npr. kot je bilo snemanje plošče, pozabijo, da ti zbori eksistirajo. Mar ne prispevajo veliko tudi ti zbori za slovensko kulturo in za naš narodni obstoj v zamejstvu? Takšna diskriminacija se mi zdi žaljiva in krivična.
(Sledi podpis)
Moderni človek je izgubil smisel za lepoto, ker je izgubil smisel za Boga (Charles Moller).
Splav je in ostane umor
Radikalni prvaki Marco Panella, A dele Faccio in Emima Bonino so naznanili mi’ lanskemu sodišču Cesara Cavallerija, ravnatelja mesečnika »Studi Cattolici«, ker j« v oktobru 1976 v 188. številki omenjen« revije zapisal, »da je splav umor in kdo* te morilce vzpodbuja ali z njimi sodeluje, postane sokriv istega zločina«.
Javni tožilec Lami je zahteval za Ca val lerija oprostitev na podlagi amnestije i* leta 1978, toda sodniki so bili drugačnega mnenja. Razsodili so, da Cavallerija rf zadene amnestija, ker ni zagrešil nič ta'! kega, kar bi bilo kaznivo. Z drugo besedo: če je trdil, da je splav umor, je imel praV'
Sv. pismo obvezen predmet v Singapuru
Vlada v Singapuru je uvedla kot obv«' zen predmet na svojih šolah študij S*l Pisma. Do tega sklepa je prišla, ker ug«'
raln 3’ W6 mladina zaS1“ v veliko roP’\ 3 5 »°	CCpraV je v Singapuru J«|
tvnl t ?n tan°V’ P“ imaj° Velik vPliv ^
javnost. 10 96 poslancev pripada katolik
I
Stran 3
Razmišljanje ob dnevniku Ladota Piščanca
n.
Kako daleč je bila Ladotu Piščancu politika, priča na poseben način dnevnik, ki ga je znova začel pisati v Cerknem na novo leto 1943 in zapisal vanj zadnje besede 24. novembra istega leta. Zapiski iz tega časa niso bogati, kot bi človek pričakoval; tudi se ne ustavljajo pri zunanjih dogodkih, temveč so lirične izpovedi duhovnika, ki trpi, moli in ljubi. Saj prvi dan leta zapiše:
»Tako pogosto se spominjam vsega, kar mi je rekel Jože: Ne hodi ne na levo ne na desno, pridigaj ljubezen. Sovraštvo rodi sovraštvo in le ljubezen bo rodila ljubezen.« Nekaj tednov kasneje pa zapiše: »Dve strašni sili se srečujeta v moji duši: sovraštvo in ljubezen. Vse, kar primem, kar čitam, vsak človek, ki ga kjerkoli srečam, mi vpije ali o enam ali o drugem.« (28. jan. 1943).
V	prvi polovici 1943 se je Osvobodilna fronta že močno uveljavila tudi na Primorskem, posebno v hribih. Vršile so se čistke in zasede, padali so italijanski vojaki in partizani, cerkljanski kaplani pa so pokopavali ene in druge, obiskovali bolnike, tolažili žalostne. Po 8. septembru 1943 je postalo tako hudo, da so ljudje že otopeli. Dne 22. novembra 1943 beleži: »Pri Sv. Jerneju še vedno po imalem pokopuje-mo. Vse prehaja v vsakdanjost... Če se sestre in matere jočejo, se jim skoraj čudimo... Pravijo, da tu pa tam še ležijo po mejah... O groza, da človek ne čuti več groze v duši. To je groza teh dni.«
Zgodilo se je, da so kaplana Ladota Piščanca v začetku novembra 1943 partizanske oblasti zaprle; zakaj, v dnevniku ne pove. Po zasliševanju so ga izpustili. V svojem dnevniku se tega takole spominja: »Danes je že peti dan, odkar sem prišel iz aresta in izpred vojaškega sodišča, kamor sem tako nenadoma in nepričakovano treščil. Kako sem prišel med te ljudi in kaj so mi vse očitali in .metali na moja ramena, mi zdaj ni toliko 'mar. V vseh teh rečeh sem in bom ostal otrok in upravičen sem, da se zaradi tega naivnega otroštva
blagrujem...«
»Mnogo bom pozabil iz tistih dni, (mnogo pa bom vzel s seboj v življenje kot nekakšno čudežno popotnico v bodoče dni. Kako čudovito dober je bil Bog z menoj, da me je v stiski tako lepo tolažil in da me je navduševal za večne nevarljive cilje, da me je čistil kot zlato v ognju in da sem zdaj pripravljen kot še nikdar reči slehernemu človeku "brat” in ga pritisniti na srce.« (10 nov. 1943).
* # *
Takšna je osebnost Ladota Piščanca kot izhaja iz njegovega dnevnika: poet, idealist, v politiki otrok. In tega duhovnika so obdolžili, da je izdajal, da je skupaj z drugimi organiziral prihod Nemcev v Cerkno, kjer je potem prišlo do znanega pokola tečajnikov partizanske šole konec januarja 1944.
Vsi, ki smo Ladota Piščanca poznali, smo že takrat, leta 1944, trdili, da je to nemogoče. Danes, ko poznamo njegov dnevnik, ko so že razni pisali o cerkljanski tragediji in pokolu tečajnikov, smo do dna prepričani, da je bila storjena velika krivica kaplanu Ladotu Piščancu, njegovemu sobratu Ludviku Slugi in vsem ostalim žrtvam, ki so jih takrat razglasili in obsodili kot »izdajalce«. Gre za veliko namerno ali nenamerno krivico, ki bi jo bilo treba popraviti.
Pisatelj Jože Javoršek v knjigi »Nevarna razmerja« govori o partizanskih ekscesih, ki so se godili vsepovsod po Sloveniji. To se pravi, da Jože Javoršek priznava, da so tudi partizani delali napake: da so brez Potrebe streljali in likvidirali, da so mučili in zapirali tudi nedolžne ljudi. Ja-vorškova knjiga je izšla v Sloveniji in pomeni eno redkih priznanj, da partizani niso bili sami svetniki, da so delali tudi grozodejstva in da je pri napakah bilo sokrivo tudi partizansko vodstvo. Mit o samih herojih med osvobodilnim bojem je Javoršek postavil na zemeljska tla resničnosti.
Zaradi tega se vprašujem, ali ni prišel čas, da tudi celotno zadevo cerkljanske tragedije postavimo v resnični zgodovinski okvir, ki bo pokazal, da oba ceik-•janska kaplana in vsi ostali obtoženci niso imeli nikakih zvez z Nemci v Idriji. Če so ti nemoteno prišli iz Idrije prek hribov v Cerkno in se potem prav tako nemoteno vrni,li po dolini Idrijce znova v Idrijo, tega niso zamislili in izvedli cerkljanska kap->ana in njih soobtoženci, temveč je^ vse to zamislil kdo drugi in izpeljal tudi za-radi nebudnosti tedanjega partizanskega
vodstva v Cerknem.
Mislim, da je to neovrgljivo zgodovinsko dejstvo; da obsodba in likvidacija Ladota Piščanca in tovarišev spada mod »parti-
Lado Piščanc na Bledu. V ozadju cerkev na Otoku
zanske ekscese«; da bi zgodovina morala ta dejstva priznati in da bi sodstvo moralo v tem smislu postopati ter vrniti čast nedolžnim žrtvam revolucije in osvobodilnega boja v Cerknem. Takšna posmrtna rehabilitacija Ladota Piščanca in njegove skupine bi bila samo v čast slovenskim zgodovinarjem osvobodilnega boja in slovenskemu sodstvu./Kajti resnico priznati in krivico popraviti je vsakomur v čast.
K. H.
S TRŽAŠKEGA
Mlad par v Boljuncu
V	nedeljo 13. julija sta v boljunški župnijski cerkvi stopila na skupno življenjsko pot domačinka Fulvija Premolin in Dor-jan Žerjul s Prebenega.
Ob njuni poroki se ju je z veseljem spomnila vsa boljunška župnijska skupnost, saj se Fulvija že vrsto let udejstvuje kot odbornica v Mladinskem domu in v župniji. Že kot mlada gimnazijka je pripravljala boljunške otroke na razne prireditve, pred .leti je tudi sama režirala zahtevno Golijevo »Sneguljčico«, za katero je prejela tudi nagrado Mladi oder.
Nekaj časa je Fulvija vodila oddajo za otroke na tržaškem slovenskem radiu. Zadnji dve leti pa poučuje kot suplentKa na slovenski nižji srednji šoli »S. Gregorčič« v Dolini. Istočasno tudi nadaljuje svoje študije na tržaški fakulteti za literaturo in filozofijo.
Dorjan pa je končal višjo tehnično šolo in je zaposlen kot tehnik v tovarni Grandi motori v Boljuncu.
Ob tej tako pomembni življenjski odločitvi želimo dragi Fulviji in Dorjanu veliko medsebojnega razumevanja in ljubezni, predvsem pa obilo božjega blagoslova.
Odbor Mladinskega doma Boljunec
★
Tečaji »150 ur«
Tudi letos bodo tečaji »150 ur« in sicer za vse tiste, ki še nimajo diplome nižje srednje šole. Mogoče jih bo uvesti v slovenščini tudi na Goriškem, toda le če se bo zanje prijavilo primerno število interesentov. Urejeni so takole:
— vpišejo se lahko vsi delavci in sploh državljani, ki iz katerega koli vzroka niso mogli dokončati obvezne šole in ki so dopolnili ali bodo letos do 31. decembra dopolnili 16. leto starosti;
— tečaji so brezplačni;
— tečaj traja eno leto, od 20. septembra 1980 do 31. maja 1981, skupno več kot 350 učnih ur;
— pri sestavi učnih načrtov imajo besedo tudi udeleženci sami in sindikalne organizacije;
— izpitno komisijo ob zaključku tečaja sestavljajo profesorji, ki so dijake poučevali;
— če uspešno opravijo zaključne izpite, dobijo tečajniki diplomo nižje srednje šole.
— rok za vpis zapade 30. julija letos.
V	tržaški pokrajini se interesenti lahko vpišejo na tajništvih nižjih srednjih šol, v Tržaški knjigarni, na sedežu Sindikata slovenske šole (ul. Fabio Filzi 8) vsak ponedeljek od 16. do 18. ure. Obrazci za vpis se lahko dobijo tudi na tajništvih občin Dolina, Repentabor, Zgonik, Devin-Nabre-žina ;in Milje; v goriški pokrajini pa interesenti lahko dvignejo vpisne obrazce na tajništvu srednje šole »I. Trinko«, na sedežu SKGZ v ul. Malta 2, pri sindikalnih delavcih Marjanu Bednariku, Nevici Budal, Silvanu Kerševanu in Mirku Sturmu.
Tržaški
Slovenski duhovniki v Trstu priredimo vsako leto skupno romanje. Letos smo se odločili za Lurd, ker smo pred leti sklenili, da se bomo vsakih pet let vračali v Lurd, kjer smo bili zadnjič leta 1975, ko se je romanja udeležilo 320 oseb. Nekateri so želeli, da bi šli v Lurd prihodnje leto, ko bo tam svetovni evharistični kongres. Zdi se pa, da bo prihodnje leto romanje v Lurd skoraj neizvedljivo zaradi množice ljudi, ki se bo tam zbrala.
Z organiziranjem letošnjega romanja je bilo precej težav in nepredvidenih zaprek. Vpisovati smo začeli že januarja. Skrb za izvedbo romanja je bila poverjena odboru Duhovske zveze v Trstu. Odbor je stopil v stik s Pavlinci v Milanu, ki so v preteklosti dobro organizirali naša romanja v Lurd. Dogovorili smo se, da damo ljudem možnost potovanja z vlakom z ležalniki (cuccette) in tudi z letalom z direktno vožnjo z letališča v Ronkah na letališče v Lurdu. Dogovorili smo se tudi za višino stroškov. Priglasilo se je 150 ljudi za potovanje z vlakom in 80 ljudi z letalom.
Potem so se pa začele nevšečnosti. V juniju so nam Pavlinci sporočili, da morajo zvišati potne stroške. Hujše je bilo obvestilo, da ne bo posebnega letala iz Ronk v Lurd, ampak samo na odseku Milan-Toulouse, in sicer samo za 45 ljudi. Prosili smo tiste romarje, ki so se vpisali bolj pozno za potovanje z letalom, naj se odločijo za vlak. Večina je to sprejela, nekateri pa so romanje odpovedali. Pokazalo se je končno, da nimamo prave zveze za romarski vlak v Milanu. Morali smo se odločiti za potovanje z avtobusi do Milana. To je le del težav, ki so bile z organizacijo.
Romanja se je udeležilo skupno 231 ljudi, torej kar lepo število. Najbolj kompaktna skupina je bila s Katinare, potem iz Sv. Križa, Rojana, Doline in manjše skupine iz Boljunca, Skednja, Barkovelj, Podlo-njerja, Novega sv. Antona, Mačkolj, Devino in Mavhinj. Moških je bilo malo. Romala pa je tudi lepa skupina osnovnošolskih otrok, ki so romanje na svojstven način doživljali. Ko smo nekoliko kontrolirali, kdo je bil že v Lurdu in kdo ne, smo ugotovili, da jih je približno ena tretjina potovala prvič.
V Lurd smo dospeli v ponedeljek 7. julija, romarji z vlakom že ob osmih zjutraj, z letalom, ki pa so se iz Toulousa vozili v Lurd z avtobusom, proti večeru. V Lurdu smo našli več deset tisočev romarjev iz drugih dežel. Med romarji so bili pomešani Vietnamci, Kitajci, Afričani in drugi. Z vremenom se ne moremo pohvaliti. Lepo je bilo prvi dan, naslednje dni pa je zelo pogosto deževalo. Vrnili smo se v petek 11. julija zvečer.
Lurd je kraj globoke vere in obilne, občutene molitve. Kje je na svetu Bog deležen tolikega češčenja in Marija tolike ljubezni in zaupanja kot v Lurdu? Nekatere osnovne pobožnosti se ponavljajo dan za dnem in sicer ob 16.30 procesija sv. Rešnjega telesa z blagoslovom bolnikom in potem ob 911 zvečer procesija z lučkami in petjem 1 urske pesmi. Vedno izredno številna udeležba in vedno nove romarske skupine. Pred votlino Marijinega prikazovanja pa so romarji noč in dan. Niti slabo vreme jih ne prežene. Zjutraj so pri oltarju v votlini sv. .maše za velike romarske skupine, kasneje pa so romarji zbrani v tihi molitvi.
V Lurdu so deležni posebno ljubeče pozornosti bolniki. Več sto jih je bilo v Lurdu, ki so jih vozili pred lurško votlino, h kopanju, k vsakodnevnim procesijam. Bolniki imajo v Lurdu povsod prednost. Mati božja jim prav gotovo izprosi mnogo milosti, da se vračajo domov duhovno okrepčani, čeprav telesno še bolni.
Istočasno z nami so bili v Lurdu tudi romarji iz Slovenije in sicer okoli 600, nekaj iz zdomstva, največ iz Anglije.
Romanje iz Slovenije je vodil ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar. Pa ne samo to. Gospod nadškof je v sredo
9.	julija vodil mednarodno somaševanje v baziliki sv. Pija X., ki lahko sprejme
20.000	vernikov. Prednost je imel pred vsemi francoskimi škofi, ki so bili v sredo v Lurdu. In g. nadškof je maševal v francoščini. Vernike je pa pozdravil v francoščini in slovenščini. Pri tej maši je bilo tisoč Slovencev; med temi seveda veliko bolnikov. Berilo in evangelij so brali tudi v slovenščini, da ne omenjamo prošenj in sploh slovenskega petja. Zdelo se je, da je slovenska beseda malokdaj prišla tako do izraza kakor prav ob tej priložnosti. Imeli smo vtis, da so to zlasti romarji iz Tržaškega prav dobro občutili. Nekaj pa je veljamo, so si dejali.
S.	Z, L. š.
(Konec prihodnjič)
Iss Slovenije
Nova maša v Cerknem
Ves cerkljanski okraj, ki leži med zelenimi hribi s Poreznom na čelu, je 6. julija praznoval slavje nove maše g. Andreja Sedeja.
Cerkno je dalo razne znane može, med te štejemo zlasti goriškega nadškofa F. B. Sedeja. Prav iz Sedejeve rodovine je zopet izšel duhovnik in ta je peti iz tega rodu. Sledi pok. Cirilu Sedeju, ki je bil župnik v Števerjanu.
Ta razveseljivi dogodek za Cerkno in slovensko Cerkev na Primorskem so slovesno naznanjali zvonovi in pritrkovalci cerkve sv. Ane že v soboto. Domačini, ki sedaj večinoma služijo kruh v tovarni, kar je seveda precej spremenilo kraj in način življenja, so tokrat dobro prisluhnili vabilu zvonov in se v izredno velikem številu zbrali tudi okoli tega, ki bo delil dušno hrano.
Morda ni nobena cerkvena slovesnost v Cerknem, po zlati maši nadškofa Sedeja, privabila več toliko ljudi. Prišli so tudi iz oddaljenih krajev, tako iz Gorice in iz Števerjana. Novomašno slavje je potekalo lepo in občuteno, kar pride zlasti na deželi do izraza.
Ob novomašniku so bili poleg njegovih staršev in številnih sorodnikov mnogi du-
hovniki, med temi škofov vikar iz Gorice dr. Oskar Simčič, domačina Janez Eržen in Janko Tušar. Slednji je imel novo mašo v Cerknem pred 22 leti in je bila zadnja pred to, o kateri poročamo.
Mad novo mašo so se prepletale boleče misli na rajne duhovnike v Cerknem s prošnjami za živeče in te, ki dajejo up, da bodo stopili v to težko, a vzvišeno službo Bogu in narodu.
Ljubljana preplavljena z delavci z juga
Uradni podatki pričajo, da pride v Ljubljano vsako leto okrog 7.000 novih delavcev iz drugih jugoslovanskih republik. V celoti je v Ljubljani sedaj zaposlenih kakih 30.000 takšnih delavcev, največ iz Bosne in Hercegovine (kar 60%), iz Hrvatske 22%, iz Srbije 12 %, najmanj pa iz Vojvodine — 0,7%. Kar 40% jih je za delo nekvalificiranih, četrtina jih je polkvalifici-ranih. Najbolj množično se zaposljujejo v gradbeništvu, industriji in občinski službi.
Sanitarni inšpektorji so ugotovili, da ogromna -večina, kar tri četrtine, nima na voljo dostojnih stanovanj, temveč živijo v barakah. Zato je občinska uprava odločila, da v bodoče podjetja ne bodo smela več zaposlovati ali sprejemati delavcev od drugod, če jim ne bodo zagotovila najnujnejših življenjskih pripomočkov za bivanje. Gradnja barak je po novem prepovedana.
Krmin - Plešivo
romarji v Lurdu
Ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar blagoslavlja v torek 8. julija bolnike v Lurdu. Skupinsko sliko tržaških udeležencev bomo objavili prihodnjič
Šolski otroci s Plešivega smo se letos že drugič podali na počitnice v Zabnice in sicer v kočo sv. Jožefa. Z otroki in učiteljicama Lidijo in Anko sta šli tudi dve mami, ki sta pridno skrbeli, da se je v loncu vedno kaj dobrega kuhalo in pripravili sta toliko dobrot, da nismo od mize vstali nikoli lačni.
V	koči smo bili od ponedeljka 23. junija do sobote 28. junija, čeprav je vsak dan deževalo, se nismo dolgočasili. Ko je pokukalo sonce, smo šli na daljše sprehode po Zabnicah in po lepih gozdovih okrog koče.
Najlepši in najdaljši izlet pa je bilo romanje na Sv. Višarje. V Marijinem svetišču smo med mašo prepevali pesmi, ki
smo se jih učili med šolskim letom in v koči ob slabem vremenu.
V	koči je bila vedno dobra volja. Ko je deževalo, smo prepevali, igrali damo, šah, tombolo. Ni manjkalo tudi malih kvartopircev, »mamice« pa so negovale in preoblačile svoje male punčke. Zato je počitniški teden v Zabnicah hitro minil. Čeprav je bilo v glavnem slabo vreme, so naši malčki žalostno namršili obraze, ko se je bilo treba vrniti domov. Radi bi še ostali v prelepem svetu visokih smrak, deročih potokov, svežega zraku in kar je bilo najlepše, mod svojimi prijatelji in sošolci. Ko smo se poslavljali od naše gostoljubne koče sv. Jožefa, smo ji na tihem zaklicali: nasvidenje prihodnje leto.
Otroci s Plešivega na Sv. Višarjah
Matura na slov. trgovski šoli
Na slovenskem trgovskem zavodu v Gorici je devet dijakov in dijakinj uspešno položilo maturo. So to Edvin Butkovič (42/60), Franko Fajt (39), Patricija Florenin (51), Edvard Gergolet (40), Patricija Ger-golet (40), Hilarij Kobal (42), Lučana Kom-jarnc (45), David Mučič (36) in Renza Pe-lesson (56).
18 mladih ljudi na delu v misijonih
Na poziv misijonskega centra se je oglasilo 18 mladih ljudi iz goriške škofije za delo v misijonih, devet moških in devet žensk. Odpotovali so konec junija, da en mesec počitnic preživijo v Nanoro v Gornji Volti. Prostovoljci so iz petih župnij naše škofije. V 'Nanoro bodo pomagali, kar bo potrebno. Značilno zanje bo tudi skupno življenje ob vsakdanji maši in skupni molitvi. Saj to niso delovne brigade, temveč vemi mladci in mladinke, ki jim gre
V	nedeljo 22. junija popoldne je zbor »L. Bratuž« nastopil s samostojnim koncertom v cerkvi v Bovcu. Kot v Piranu je tudi tu najprej pel med sv. mašo nato pa izvajal program, ki je obsegal poli-fonske, umetne, cerkvene in narodne pesmi. Ljudje, ki so napolnili prostorno cerkev, so z zanimanjem sledili našemu petju. S pesmijo Soči, ki skriva v sebi usodo in upanje v boljšo bodočnost vseh Slovencev, smo se poslovili od poslušalcev, ki so nas nagradili z bogatim ploskanjem.
G. župnik je v zahvali izrazil presenečenje nad našo izvedbo in opozoril, da se za uspehi tega nastopa skriva veliko ur trdega dela. Pohvalil je predvsem mlade pevce, ki vidijo v zborovski glasbi še vedno vrednoto, za katero lahko žrtvujejo svoj čas. Po nastopu nas je g. župnik povabil v župnišče, kjer so nam pripravili pravi slavnostni sprejem. Vzdušje je bilo izredno; pesmi so kar vrele druga za 'drugo.
Ker je bil to tudi zadnji večer, ko smo bili vsi skupaj pred počitnicami, je predsednica zbora Franka Žgavec povedala nekaj misli in podala obračun letošnjega dela. Letošnje pevsko leto je označila za precej razgibano, saj nam ni manjkalo dela, zmanjkalo pa nam je časa, da bi vse načrte .uresničili. Zbor je imel v tej sezoni 13 nastopov. Za vse uspehe se moramo zahvaliti našemu dirigentu prof. Stanku Jericiju, ki je toliko truda vložil v naš zbor. Predsednica je z veseljem ugotovila, da je zbor najštevilnejša, najmlajša in
tudi za to, da poglobijo svoje krščansko življenje in si pridobijo novih izkustev v srečanju z domačini v tej afriški deželi.
Naj povemo tudi, da so si stroške plačali sami, oziroma so jim pomagale župnijske skupnosti, iz katerih izhajajo. Konec julija se vrnejo domov.
Števerjan
Obvestilo vinogradnikom. Letošnje junijske in julijske padavine, ki jih je bilo kar precej, so povzročile precejšnjo gmotno škodo. V naših krajih jo je utrpelo predvsem poljedelstvo, sadjarstvo in vinogradništvo. Občinska uprava obvešča zato vse tiste kmetovalce in lastnike polj, ki so bila poškodovana, naj predložijo pismeno prošnjo, naslovljeno na občinsko upravo v Števerjanu najkasneje do 30. julija letos. Prošnja naj bo napisana na kolaka prostem papirju. Na njej naj bo navedeno ime, priimek, datum in kraj rojstva, stalno bivališče lastnika ter kraj, kjer se nahajajo poškodovana zemljišča.
najbolj reprezentativna slovenska pevska skupina v zamejstvu.
Razumevanje in prijateljstvo med pevci, ljubezen in navdušenje za glasbo nam lahko zagotovi 'bodočnost zbora. Kot zgled si lahko postavimo našo pevko Antonijeto Calligaris, ki prav letos praznuje 25-letnico pevskega udejstvovanja pri zboru »Lojze Bratuž«. Franka Žgavec ji je v imenu vseh čestitala in se zahvalila za vse lepe trenutke, ki smo jih ob pesmi preživeli skupaj in ji želela, da bi še veliko let pela v našem zboru.
Z burnim ploskanjem in s pesmijo smo dokazali, kako imamo Antonijeto vsi radi in kako cenimo njeno delo. S toplimi besedami se je do nje obrnil tudi naš dirigent in obenem tudi pohvalil naš nastop. Izrekel je tudi zadovoljstvo, da je zbor zadnje čase naštudiral tudi moderne skladbe in prepričljivo zapel njegovo skladbo »Pod križem«, ki je doživela .svojo prvo izvedbo. Obljubil nam je, da bo prinesel še druge skladbe, ki jih hrani v svojem arhivu. (Mi seveda računamo na dano besedo!)
Nekaj zanimivih misli je podal tudi g. Ambrož, ki v glasbi vidi res najpopolnejšo obliko umetnosti, saj ta prevzema celega človeka. Zato mora naše sodelovanje pri zboru pomeniti predvsem osebno obogatitev in izvajanje skladbe osebno zadoščenje; samo tako lahko računamo, da bo prepričalo tudi poslušalce. - M. K.
Gabrje
Odkritje spomenika padlim in žrtvam fašizma in nacizma. Na pobudo domačega PD »Skala« je v Gabrjah stekla akcija za omenjeni spomenik, ki je bila kronana z uspehom, ko so ga v nedeljo 13. julija dopoldne slovesno odkrili in blagoslovili.
Praktično je pri postavitvi spomenika sodelovala vsa vas 'bodisi s prostovoljnim delom bodisi s prispevki. Na Goličevniku nad Gabrjami je svoj čas Julko Florenin odkril silno lep kos kraškega kamna, ki meri v višino 6 m. Ta kamen so domačini z velikimi napori spravili v dolino in ga postavili na položni vzpetini nedaleč od krajevnega pokopališča, od koder je lep razgled proti Trnovskemu 'gozdu. Prostor okoli spomenika so okusno uredili in postavili dve plošči: eno v spomin na padle, drugo z besedami pesnika F. Benedetiča.
Svečanost se je pričela s pozdravnimi besedami Julka Florenina. Sledile so recitacije patih gabrskih srednješolcev ter petje otroškega zbora iz Gabrij pod vodstvom Janeza Pavletiča. Osrednji govor je imel v obeh jezikih predsednik društva »Skala« in novi sovodanjski župan Vid Primožič. V odločnih besedah je obsodil krivično ravnanje italijanskih oblasti v polpretekli dobi z našim ljudstvom, ki živi tu že 1400 let, se spomnil 60-letnice požiga Narodnega doma v Trstu in opozoril, 'da tukajšnji Slovenci še vedno ne uživamo globalne zaščite. Za njim je spregovoril dosedanji župan sovodenjske občine Jožef Ceščut, ki je zlasti podčrtal dejstvo, da je sovodenj ska občina žrtvovala 101 življenje za osvoboditev našega ljudstva.
Sledila je blagoslovitev spomenika, ki jo je ob vojaškem pozdravu posebnega voda italijanske vojske opravil krajevni dušni pastir Jože Jurak. Temu je dodal še pet prošenj za žive in mrtve vaščane.
Za zaključek so ob spremljavi godbe na pihala iz Vogrskega pod vodstvom prof. Silvana Križmančiča združeni zbori ZSKD iz Doberdoba, Dola-Poljan, Sovodenj, Štan-dreža, Podgore in Števerjana zapeli nekaj domoljubnih pesmi.
Poleg odkritja spomenika je dobro uspel tudi tridnevni »Poletni praznik« v Zgornjih Gabrjah, ki je trajal od petka 11. do nedelje 13. julija. Prvi dan je nastopila Goriška folklorna skupina z »goriško ša-gro«, tj. z vrsto domačih plesov, drugi dan je pel sovodenjski nonet in so bile na sporedu recitacije pesmi Franca Rojca, v nedeljo zvečer pa je bila tekma v košnji in nastop pevskega zbora iz Mirna. Vreme, čeprav muhasto, letos prirediteljem ni nagajalo, tako da se je program v celoti izvršil. Udeležba je bila zlasti v nedeljo zelo velika, da je zmanjkalo jedil. Vina pa seveda tli zmanjkalo, kar je tudi pripomoglo k veselemu razpoloženju.
Nove vrtnarice
Usposobljenostni izpit za vrtnarice so opravile na triletnem tečaju v Gorici: Bre-sciani Danijela, Devetak Anastazija, Fran-dolič Patricija, Mužič Katarina, Paulin Mirjam in Zago Klara.
f Marija Ongaro
V	nedeljo 6. julija je po hudi bolezni v goriški bolnišnici zaprla oči čipkarska učiteljica Marija Ongaro (Ogrič). K počitku so jo položili na goriško pokopališče v torek 8. julija dopoldne. Za njeno smrt smo zvedeli v Doberdobu šele tik pred pogrebom, zato smo jo mogli le redki spremiti na njeni zadnji poti. Na željo mnogih smo poskrbeli, da se daruje zanjo maša zadušnica ob osmini pogreba tudi v Doberdobu. Tako smo se je spomnili pri maši v torek 15. t.tn. Zadušnice se je udeležilo lepo število njenih učenk, učiteljice in njene kolegice na doberdobski šoli ter rnnodo vernikov.
Pokojna učiteljica Marija se je rodila v Idriji lata 1922. Med vojno se je preselila v Gorico in začela tu s poukom čipkar-stva. Rada je ustregla pobudi, kii je prišla iz Doberdoba, da bi se tudi pri nas osnoval oddelek čipkarske šole in pred približno dvajsetimi leti je začela nekajkrat na teden prihajati tudi v našo vas. Učila je pri nas do pred dvema letoma, ko je stopila v zasluženi pokoj. Učila je naše deklice in tudi dekleta ter v njih vzbujala ljubezen do čipkarske umetnosti. Kakšen je bil uspeh njenega učenja, smo mogli občudovati skozi vsa leta na razstavah ob zaključku šolskega leta.
S svojo ljubeznijo, potrpežljivostjo in prijaznostjo je v svojih učenkah pustila neizbrisno sled, zato bo spomin nanjo ostal v njih vedno živ in svetal. Hvaležnost vseh, ki smo rastle pod njenim dobrotnim vodstvom naj se izraža zdaj v molitvi za pokoj njene blage duše in v toplih spominih, s katerimi 'bodimo pokojnici vedno blizu. - Njene hvaležne učenke
Duše se prižigajo druga ob drugi, kot bakle (plotin).
DAROVI
Za Katoliški glas: Francka Urbančič, Kanada 50.000; Bogdana Zimic, ZDA 1.000; Milka Goričan, Gorica 10.000 lir.
Za Katoliški dom: Vanda v spomin Mile Dovgan 50.000; verniki v stolnici 50.000; N. N. 50.000; Marijina družba 50.000; N. N. 6.000; N. N. 2.000; N. N. 2.000; N. N. 2.000; družina Čuk 10.000 lir.
Za cerkev sv. Ivana v Gorici: Ivica in Marija Grudina namesto cvetja na grob Mile Dovgan 10.000 lir.
Ob deseti obletnici smrti duhovnika Avguština Zlobec daruje N. 'N., Trst za Katoliški glas 20.000 in za lačne v slovenskih misijonih 30.000 lir.
Za goriške skavte: N. N. 100.000 lir.
Za Našo pot: Ljubka Šorli v spomin Mile Dovgan 20.000 lir.
Za kočo sv. Jožefa v Žabnicah: trije letoviščarji v Žabnicah 40.000; Andrej Košič 100.000; Klub SMREKK 100.000; N. N. 20.000; Ciril Koršič 20.000; M. K. 150.000; N. N., Trst 10.000; N. iN. 30.000; Danijela in Maks Gergolet, Doberdob 50.000; N. N., Gorica 50.000; N. N., štandrež 10.000; N. N. ob hčerini poroki 50.000; Jožica T. 25.000; N. N. 2.000.000; Jožica Drufovka 20.000; M. Ž. 50.000; Julka in Franka Žgavec 100.000; birmanca Janez in Saša 10.000; N. N. 10.000; Oskar Simčič namesto cvetja na grob Ivana Prinčiča 20.000; cerkveni mladinski zbor iz Štandreža 1.200.000 lir; Slovenec iz Brazilije 100 USA dol.
Ob krstu Marka Černič: N. 'N., Vrh za kočo sv. Jožefa v Žabnicah 30.000, za Katoliški glas in Alojzijevišče po 10.000 lir.
Za m. Terezijo v Kalkuti: N. N., Vrh
20.000	lir.
Za lačne: F. Černe 7.000; D. P. 7.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
OBVESTIIA
Romanje v Lisieux. Vsi vpisani lahko dvignejo na upravi našega lista knjižico s celotnim programom, koristnimi napotki, naslovi hotelov, kjer bodo prenočevali in zanimivim turističnim gradivom. Kdor knjižice ne bo dvignil do petka 25. t. m., jo bo dobil na avtobusu. Ostajata prosti še dve mesti.
Narodna in študijska knjižnica v Trstu bo zaradi poletnega urnika zaprta v soboto 19. julija. Dalje bo NŠK zprta od vštevši 26. julija do vključno 27. avgusta.
V	Trstu je izšel zbornik »Demokracija«, ki ga je uredil časnikar Franc Jeza. Podrobnejše poročilo bomo objavili takoj, ko bo dopuščal prostor.
Romanje h Gospe Sveti in k sv. Emi na Krki se bo vršilo 29. in 30. avgusta. Vseh vpisanih je 250, to je za 5 avtobusov. Stroške je treba poravnati do 31. julija. Kdor nima veljavnega potnega lista ali veljavne osebne izkaznice za inozemstvo, naj to pravočasno poskrbi. Za kraj in uro odhoda boste zvedeli sredi avgusta.
Voda je življenje
Iz dežele Gornji Volta se je oglasil brat Silvester, ki so za njegove prizadete otroke darovali tudi številni otroci iz raznih šol v Gorici. V pismu se zahvaljuje za prispevke in med drugim pove: »Tukaj je zelo vroče; imeli smo tudi 44 stopinj v senci; voda je zelo dragocena in je je ma-
lo.	Ali ste kdaj pomislili, da bi se zahvalili Gospodu za vodo, ki vam jo daje v obilici. Voda pomeni življenje in smrt. To vidimo vsak dan. že sedem mesecev ne dežuje. Morda bo te dni prišlo kaj dežja...«
Ko bi bilo mogoče, bi mi br. Silvestru poslali nekaj dežja, on pa nam nekaj sonca. Toda teh darov ni mogoče zamenjavati, jih je mogoče samo izprositi.
Ljubljanska TV
Spored od 20. do 26. julija 1980
Nedelja: 16.45 Potopljena mesta. 17.30 Senjane, tunizijski film. 20.00 Učitelj, drama. 22.00 Portreti: Marjana Deržaj.
Ponedeljek: 17.35 Pastirica Mica. 17.55 OI: Rokomet (ženske) Jugoslavija - Madžarska. 20.00 Rižarna. 21.40 Planšarji, Mlinski kamen, slov. etnografska filma.
Torek: 17.15 Napad na vlak. 17.55 01: Rokomet (moški) Jugoslavija - Švica. 20.00 Radopolje, jugosl. film. 21.30 Emile Zola.
Sreda: 17.10 Tekmovanje dirigentov. 18.10 OI: Košarka (moški) Jugoslavija - Španija.
20.30	Panika na ulicah, amer. film. 22.20 Glasbena oddaja.
Četrtek: 16.15 OI: Atletika, finale. 20.00 Glasbena oddaja. 21.05 Posnetki z olim-piade.
Petek: 16.25 OI: Atletika, finale. 12.15 Robin Hood. 18.45 Rock koncert. 20.00 Jadranska srečanja. 21.25 Bratje Sackettovi, film. 22.35 Posnetki z olimpiade.
Sobota: 15.45 OI: Atletika, finale. 19.00 Naš kraj. 20.00 Zgodba o Lini, nadalj. 21.05 Glasbena oddaja. 21.25 Ljubim te, Aliče B. Tokias, amer. film.
Zbor »Lojze Bratuž« med koncertom v Bovcu
Zbor
» Lojze Bratuž « je u Bovcu uspešno zaključil sezono
Članica mešanega pevskega zbora »Lojze Bratuž« Antonijeta Calligaris sprejema iz rok predsednice zbora Franke Žgavec darilo
kot priznanje za 25 let pevskega udejstvovanja v tem zboru
Radio Trst A oddaja na srednjem valu 305,9 m ali 981 Khz in na ultrakratkih valovih s frekvenčno modulacijo od 96,1 Mhz do 103,9 Mhz. Glavne frekvence so: vzhodna Benečija 96,1, Gorica 98,3, Rezija in Kanalska dolina 100,7, Videm 101,9; Trst 103,9.
Časnikarski programi ob nedeljah: Poročila ob 8., 13., 19; kratka poročila ob 11., 14.; novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 11., 14., 19.15. Ob 8.30 kmetijska oddaja, ob 9. uri sv. maša.
Časnikarski programi od ponedeljka do sobote: Poročila ob 7., 8., 10., 13., 15.30, 19. Kratka poročila ob 9., 11.30, 17., 18. Novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 8., 14., 19.15. Spored od 20. do 26. julija 1980 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 10.30 Oddaja o Benečiji. 11,00 Mladinski oder: »Blisk nad Pacifikom«.
11.30 Nabožna glasba. 12.00 Narodnostni trenutek... 12.30 Na počitnicah. 14.10 Kulturni dogodki in Četrtkova srečanja, ponovitev.
Torek: 8.10 Dober glas gre v deveto vas.
9.00 Otroški kotiček. 9.20 Utrinki iz operet.
10.10 Skladbe slovenskih avtorjev. 11.00 Lahka glasba. 11.40 Folklorni odmevi. 12.00 Kulturni obzornik. 12.30 Melodije od vsepovsod. 13.20 Primorska poje. 14.10 Radi smo jih poslušali. 14.30 Roman »Moč preteklosti«. 15.00 Glasbeni popoldan za mladino.
Torek: 8.10 Z nami ali proč od nas! 9.00 Otroški kotiček. 10.10 Koncert. 11.00 Lahka glasba. 11.40 Folklorni odmevi. 12 00 Skladišče vsega lepega. 12.30 Melodije od vsepovsod. 14.10 Glasbeni popoldan za mladino. 16.00 Na produ Glinščice, ponovitev.
17.00 Kulturna kronika. 17.10 Glasba na temo. 17.30 »Zločin na Kozjem otoku«, igra.
Sreda: 8.10 Čoln - šport in razvedrilo.
9.00 Otroški kotiček. 9.20 Utrinki iz operet.
10.10 Koncert. 11.00 Lahka glasba. 11.40 Folklorni odmevi. 12.00 Pod Matajurjan.
12.30 Melodije od vsepovsod. 13.20 Zborovska glasba. 14.10 Radi smo jih poslušali.
14.30 Roman »Moč preteklosti«. 15.00 Glasbeni popoldan za mladino.
Četrtek: 8.10 Stoji učilna zidana. 9.00 Otroški	kotiček.	9.20	Utrinki	iz	operet.
10.10 Koncert. 11.00 Lahka glasba. 11.40 Folklorni odmevi. 12.00 Turistične podobe. |
12.30 Melodije od vsepovsod. 14.10 Glasbe- ' ni popoldan za mladino. 16.00 Koder teče, ! ondod moči, ponovitev. 17.00 Kulturna kronika. 18.00 Četrtkova srečanja. 18.30 Priljubljeni motivi.
Petek: 8.10 Osebna vozila danes. 9.00 Otroški	kotiček.	9.20	Utrinki	iz	operet.
10.10 Operni biseri. 11.00 Lahka glasba.
11.40 Folklorni odmevi. 12.00 Na goriškem valu. 12.30 Melodije od vsepovsod. 13.20 Zborovska glasba. 14.10 Radi smo jih poslušali.	14.30 Roman	»Moč preteklosti«.
15.00 Glasbeni popoldan za mladino. 16.00 Goriške podobe, ponovitev. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Glasba na temo. 18.00 Kulturni dogodki. 18.30 Slovenski priimki v Furlaniji in na Goriškem.
Sobota: 8.10 Potovanje v Ameriko. 9.00 Otroški	kotiček.	9.20	Utrinki	iz	operet.
10.10 Koncert. 11.00 Lahka glasba. 11.40 Folklorni odmevi. 12.00 Glasnik Kanalske doline. 12.30 Melodije od vsepovsod. 14.10 Glasbeni popoldan za mladino. 16.00 Iz filmskega sveta. 16.30 Poslušali boste. 17.00 Kulturna kronika. 18.00 »Paket«, kriminalka. 18.45 Vera in naš čas.
Počitniški koloniji Comeglians in Nabrežina
Dečki, ki letujejo v hribih v kraju Co-meghans, se bodo vrnili v Gorico 28. julija okrog 11. ure dopoldne. Istega dne — v ponedeljek 28. julija — bodo odpotovale deklice, in sicer ob 17. uri izpred železniške postaje v Gorici.
Otroci, ki se sončijo pri morju (Šampo-laj-Sesljan), se bodo vrnili z letovanja v četrtek 31. julija okrog 15. ure popoldne. Starši, ki so osebno peljali otroke v kolonijo, so naprošeni, da jih tudi odpeljejo.
**r?tfam kuhinjsko omaro, mizo in štiri stolice ter posteljo in omarico. Telefonirati na št. 83177.
★
Upokojenca iščeta dvosobno stanovanje z garažo v Gorici ali “■ Telefonirati na (0432)
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 300 lir, osmrtnice 250 lir, k temu dodati 15 % davek IVA.
Odgovorni urednikT^r. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo