BRECHT PRI  NAS DO VOJNE
(Zapisek ob izdaji prve knjige izbranega dela pri Cankarjevi založbi v Ljubljani)
Brez pregleda časnikov ne bi mogel natančno reči, kdaj je bil zapisan pri nas prvi glas , o Bertu Brechtu, pač pa lahko rečem, da smo hitro zvedeli za burni uspeh »Beraške opere«, ki je doživela svojo krstno predstavo 31. avgusta 1928 v berlinskem »Theater am Schiffbauerdamm« s skladbami Kurta Weilla. Literarne in gledališke novosti smo najbolj izvedeli iz kulturne rubrike časnika »Präger Presse«, v nemščini pisanega neoficialnega glasila češkoslovaške vlade. Pokojni dr. Joža Glonar je imel z uredništvom tudi osebno zvezo in je tu in tam poslal celo kakšno beležko o našem kulturnem življenju. Kulturna rubrika je bila izredno dobro urejena. Poleg tega pa je imela kavarna »Union« več pomembnih nemških časopisov z dobrimi poročili in zapiski iz umetniškega življenja (»Vossische Zeitung«, »Frankfurter Zeitung«, pri kateri je sodeloval tudi socialistični publicist Hermann Wendel, ki je posredoval objavo Glonarjevega nemškega prevoda »Hlapca Jerneja« v socialističnem dnevniku »Volksstimme« v Frankfurtu, nadalje »Münchner Zeitimg« — rekli smo ji »minhnerca«, kakor smo rekli »Prager Presse« pragerca — itd.). Krožek okrog »Mladine« se je pogosto zbiral v kavarni »Union« prav zaradi številnih tujih časnikov in revij, ki smo jih včasih skupno prebirali in si marsikaj tudi zapisovali. Glas o »Beraški operi« je šel takrat po vsej Evropi in zato smo gotovo zvedeli za Brechta najkasneje jeseni leta 1928. Knjiga izvirnika »Beraške opere« je morala priti v Ljubljano nekje okrog 1931. leta, ko sem bil že režiser v Operi. Ravnatelj Mirko Polič in dirigent Niko Stritof sta se tudi navdušila zanjo. Zato smo jo hoteli uprizoriti v Operi, toda ko sva s Stritofom pregledovala besedilo (največ-
217
krat v kavami »Emona«), sva začela oklevati zaradi operetnih odnosno opernih igralcev, za katere je bilo prednašanje in petje songov huda novost, na drugi strani pa je bila še trst oreh zanje proza. Zamišljala sva si na koncu kombinirano zasedbo z dramskimi in operetnimi igralci, pri tem pa sva naletela na administrativno-birokratske ovire, ker se direkciji Drame in Opere nista mogli sporazumeti ne zaradi igralcev in pevcev, ki sva jih zahtevala, ne zaradi tega, komu naj se šteje predstava v abonma — Drami ali Operi. Tako sva nekega dne obupala, dokler se ni vodstvo Drame odločilo, da uprizori »Beraško opero« s svojimi močmi. 2al sem moral pod raznimi nevšečnimi okoliščinami odstopiti od režije in jo prepustiti Bojanu Stupici (kakor prej že škvarkinovo »Tuje dete«). Premiera »Beraške opere« v štritofovem prevodu in nekoliko preurejena je bila 30. septembra 1937. Pred tem pa smo videli v Ljubljani že izvrsten Pabstov film (nastanek 1931, produkcija Nero-fUm z nemško in francosko verzijo), ki je delo populariziral tudi v slovenski javnosti, zlasti pri njenem naprednem delu zaradi svoje ostre satirične osti zoper buržoazijo in njen družbeni red. Brechtovo delo in klavirski izvleček z Weillovo glasbo je izdala na Dunaju »Universal-fidi-tion« 1. 1929, s katero je bil povezan tudi komponist Slavko Osterc. (Zanj in za sedanjega opernega ravnatelja Dimitrija Žebreta me je avgusta 1951. 1. spraševal tudi pri nas znani poangleženi dramatik in igralec ruskega porekla Peter Ustinov, ki je vedel zanju prek te založbe. — (Mimogrede: dobro je poznal tudi ljutomerčana.) Knjiga z Brechtovim tekstom je bila broširana v rdeče platnice in se je žal pozneje izgubila. Dobili smo jo prek takratne Avtorske agencije iz Zagreba, ki je imela svojo podružnico v Ljubljani. V zvezi s filmom je bila znana tudi pravda med Brechtom in Weillom na eni strani in filmskim podjetjem, ki je Brechtov tekst omililo. Pred tem pa je Brechtovo ime in delo populariziral še proces zaradi plagiatorstva. Takrat znani gledahški kritik Alfred Kerr, čigar spise smo dobro poznah tudi v gledališču, je obdolžil Brechta plagiatorstva, ker ni navedel, da je vzel v Bvojo predelavo in prepesnitev nekaj Villonovih stihov in to celo v tujem prevodu. Tudi o tej stvari smo brali takrat v nemških časopisih. Brechta je branil dunajski pisatelj in kritik Kan Kraus, iadajatelj revije »Die Fackel«, ki jo je (bral marsi'kdo iz Cankarjeve generacije. Prav tako pa smo zvedeli za Brechta še v zvezi z izredno uspelo in drzno uprizoritvijo dramatizacije Haškovega romana o Švejku v režiji berlinskega režiserja Erwina Piscatora januarja 1928 in z risbami Georga Grossa, ekspresionističnega nemškega Daumiera tistega časa. O tem gledališču, o Piscatoru in Brechtu sta nam takrat pripovedovala tudi režiser Ferdo Delak in igralec Kosič, ki sta za časa svojega bivanja v Berlinu imela osebne stike s tem umetniško avantgardističnim in politično-revolucionarnim gledališčem, o katerem smo nekateri marsikaj brali tudi v nemškem komunističnem dnevniku »Die rote Fahne«, ki je prihajal kljub prepovedi tudi v Ljubljano. Leta 1929 smo dobili tudi knjigo Erwin Piscator: Das politische Theater (Adalbert Schultz Verlag, Berlin), v kateri je v poglavju, kjer govori pisec o uprizoritvi »Švejka«, beseda o Brechtu, prinaša pa tudi njegovo karikaturo. Brecht je sodeloval pri predelavi Brod-Reimannove dramaitizadje Haškovega romana.
Med naslednjimi Brechtovimi deli je pred vojno bila pri nas najbolj znana igra »Puške gospe Carrar«, ki jo je napisal leta 1937 v Parizu kot svoj literarno-politični prispevek Ba boj republikancev zoper frankovce in njih zaveznike. Napisana je v »aristotelski tehniki«, kar je Brecht tudi priznal. Po krstni predstavi v Parizu (v nemškem jeziku) v Salle Adyar dne 16. X. 1937 (glavno vlogo je igrala Brechtova žena Helena Weigel) je delce zaslovelo po vsem svetu, ki se je zanimal za špansko državljansko wojno. Glas o njej je hitro prišel tudi v Jugoslavijo, kjer je ves napredni svet spremljal fašistično protirevolucijo in boj republikancev z velikim zanimanjem, s skrbjo in simpatijo za republikance. KPJ je organizirala in poslala precejšnje število prostovoljcev. O njih priča tojiga, ki so jo iadah pred nekaj leti naši preživeU udeleženci. Po razjnih kanalih so prihajale k nam razne prorepubli-kanske publikacije. Tako je prišla tudi knjiga, v kateri je izšla drama »Puške gospe Carrar«. V posebnem iztisu je izšla že proti koncu leta 1937 v Pragi, marca—aprila 1938 pa že v drugi knjigi Breohtovih »Gesammöllte Werke«. Obe debeli knjigi zbranih spisov te iadalje, veizam v svetlorjavo vreče^rino, ki je zaradi nacistične zasedbe CSR ostala torzo, sta bfli prav tako tiskani v Pragi, čeprav je bil sedež založbe Malik, ki ju je izdala, takrat že v Londonu, kamor se je založba umaknila pred nacističnim terorjem. Vem, da je vsaj en izvod teh diveih knjig prišel v Ljubljano. Igro »Puške gospe Carrar« so propagirali v času španske državljanske vojne partija in antifašisti. Zato je bila dobro znana tudi med nami levičarji. Jaz sem dobil v roke tekst najkasneje sredi 1. 1938. Ne morem sicer z gotovostjo trditi, toda nekaj se spominjam, kakor da je igrica krožila tudi v srbsko-hrvatskem tipkanem ali šapirografira-nem prevodu. Zelo rad bi jo bil kje uprizoril, toda zaradi cenzure to ni bUo mogoče nitp: pri delavskih amaterjih, oficiailna gledailaišiča pa sploh niso prišla več v pošteiv, ker je beo-
218
grajski režim zelo zaostril cenzuro in lezel vedno bolj v nacistični in fašistični tabor do znanega pakta, ki so ga 27. marca 1941 naposled zavrgle revolucionarne množice.
Na Brechta nas je v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno opozarjala tudi revija »Das Wort«, ki je začela izhajati v Moskvi (Jourgaz-Verlag) leta 1936 v uredništvu Bertolta Brechta, Liona Feuchtwangera in Willija Bredela. Brechtovo ime je bilo tiskano na prvem mestu. Do zasedbe ČSR smo jo tu in tam dobivali prek Prage. Po srečnem naključju sta se mi ohranila dva zivezka (11. štev. II. letnika — 1937 in 5. štev. III. letnika — 1938). Večina tako imenovane revolucionarne literature iz moje knjižnice je bUa žal med okupacijo imi-čena. V 5. štev. III. 1. je objavil Brecht tri satirične pesmi (Die Regierung als Künstler, Kanonen nötiger als Butter, Trost vom Kanzler), ki jih je napisal za nemško oddajo moskovskega radia. Skratka: Brecht je bil že pred vojno zelo znan revolucionarni pisatelj tudi pri nas — vsaj v naprednih literarnih krogih. dr. Brat ko Kreft