0 šolslva in o IjudsReip šolsfvu sploti. Zbira Iv. Šega. Die Schulf ist ein Politikum. Sicer vem, da sem se lotil dokaj nehvaležne in tudi težke naloge, zbirati glasove, ki se porajajo o podržavljenju ljudskega šolstva in o ijudskem šolstvu sploli v naši Avstriji in sicer hočem zbirati tu glasove, ki prihajajo v avstrijskih polit i č n i h 1 i s t i h , ker smo vsi prepričani, da gremo naglim korakom v neko sicer nejasno, a vendar tako bodočnost, ki bo v temelju preuredila in preosnovala ves ustroj sedanjega našega življenja nele v političnem, temveč tudi v gospodarskem in socialnern — v prvi vrsti pač v duševnem ž i v 1 j e n j u , ne Ie Avstrijskega v ožjem pomenu, temveč lahko trdim svetovnega ustroja... Da bo pa ta slika tem popolnejša, prosim vse kolege in koleginje, kf so dobre volje, da mi priskočijo na pomoč in sicer s tem, da mi pošljcjo izrezke takih člankov, ki se tičejo šolstva v gorenjem smislu, povdarjam pa «e vnovič, da le i z p o I i t i č n i h I i s t o¦ v kateiega si bodi jezika. Za vsak prispevek iskrena hvala že sedaj. I. Praška »B o h e m i a« objavlja v svoji 233. štev. z dne 25. avgusta t. 1. članek »Verstaatlichung der Volksschule«, glaseč se: L. 1774. pod vlado velike cesarice Marije Terezije je bil uveljavljen prvi av- strijski ljudsko šolski zakon proti prote- stu klerikalcev in fevdalcev. Za vzrok tega zakona se navaja »dass die Erzieh- ung der Jugend beiderlei Geschlechtes als die wichtigste Grundlage der wahren Gliickseligkeit der Nation ein genaueres Einsehen eriordere ntld von einer guten Erziehung und Leitung in den ersten Jah- ren.die ganze kiinitige Lebensarbeit aller Menschen und dic Bildung des Gemiits  und der Denkensart ganzer Volkerschai-  ten abhiingen« — in zakon je zaliteval,  da niora imeti nadzorstvo in vodstvo vse-  ga šolstva in vzgnje edino le država v roki, kajti »šolstvo je in ostane vedno ! »politikum«. Šolstvu naj privede po je- I ziku in plemenu tako raziične narode šir- ! ne Avstrije do nekake skupnosti in naj jludstvo privede do spoznanja, da mora obstati Avstrija. Velike vojne, ki jih je niorala izvojevati Marija Terezija, so prav zelo oslabele državne blagajne. ln ravfio šolstvo naj ustvari, kakor je že davno bilo vpeljano v protestantovski »Nemčiji«, delazmcžni srednji stan, ki naj spopolni veliko vrzelj med plemstvom in kinetom. In to vrzelj zamašiti pomagaj v prvi vrsti Ijudska šola. — Val nazadnjaštva, ki je sredi preteklega stoletja grozil vsej srednji Evropi, je najbolj naraščal v Avstriji. In ravno šolstvo Marije Terezije, ki ga je skušal popolniti njen sin Jožei, je največ trpelo pod tem nazadnjaštvom. Politično zakonodajstvo iz leta 1805 kakor tudi razni šolski odloki so omejili že itak ne preobširni učni smoter in konkordat z 1. 1855. je izročil vse šolstvo popolnoma v oblast rimske cerkve. Ta preobrat ni prinesel Avstriji posebnega blagoslova in vsled tega se je skušala Asvtrija osvoboditi tega rimskega jarma. — Državni zakon iz 1. 1867., majski zakon iz 1. 1866., kakor tudi državni šolski zakon 1. 1869. so takorekoč mejniki osvoboditve izpod rimskega jarma. In pričel se je boj klerikalizma proti naprednemu šolskenm zakonu. Pod »Nemcem« sovražnim režimom ministrstva Hohenwart so pričeli prezirati obstoječe šolske zakone, kar se je nadaijevalo pod rninistrstvom Auersperga in Stremayerja in tudi pod ministrstvom Taaffeja ni prenehal boj v smeri, kakor s;a je začrtal boj 1. 1871. pod rninistrstvoin Uolien\vartom. Leta 1879. so zahtevali škcfje Češke popolno preosnovo šolskih pcstav v smislu cerkvenih zahtev, leta 5880. sta pa zahtevala poslanca Lienbacher in Lichtenstein šestletno šolsko dobo. Vlada je bila vsem tem zahtevam skrajno naklcnjena, in 1. 1883. je bila v državnem zboru sprejeta — sicer z malo večino — znana šolska novela, ki dovoijuje razne šolske olajšave. Od tega časa se šolstvo v Avstriji ni moglo več p.ovspeti na pravo višino časovnih zalitev. Toda nazadnjaštvo še ni bilo zadovoljno. Leta 1888. sta predložila že imcnovana poslanca Lienbacher in Lichtenstein zna-^ no šoisko novelo — lex Lichtenstein* — in 1. 1889. je pa sama vlada predložila gosposki zbornici nov šolski zakon. Toda državnozborske volitve 1. 1891. so preprečile za enkrat popolno poklerikaljenje šolskih postav potom zakonodajstva. No, kar se pa ni dalo potom zakonov ustreči nazadr.jaštvu, to so skušale razne korporacije doseči potom izdaj raznih odredb in novel — odredbenim -potoan. In še le pričetek sedanje svetovne vojne je prcprečil nadaljno razpadanje nekdanjega svobodomiselnega šolstva. Odgovarjajoč taktiki nazadnjaštva, se je polagoma rušila stavba naprednega šolstva. Dobro zaslombo so našli ti rušitelji v katoliškem »Schulvereinu«, a tudi škofje so zahtevali na svojih uradnih konferencah solskemu napredku nasprotujoče odredbe, in hiide nasprotnike je dobiio napredno šolstvo v do absolutne premoči iz volilnega boja izistih krščanskih socialistih na Dunaju in Nižjem Avstrijskem, a premnogo škode je prizadejala šolstvu needinost naprednega meščanstva. — ln bo li bodoči mir prinesel šolstvu za njegov pravi razvoj potrebni mir? Dozdeva se nam, da se tudi v Avstriji pripravlja nekaj velikega. Kakor je zaiiteval tok časa vladanja Marije Terezije, da se je premostila preširoka vrzelj med kapitalističnim plemstvom in obubožanim kmetom z do neke sansostojnosti dospelim srednjim stanorn, tako bo tudi tako zaželjeni svetovni mir, kakor kažejo vsa znamenja — izročii Ijudstvu skoro vso moč v javnosti. In to ljudstvo bo. moglo le tedaj blagodejno vpiivati na nadaljni razvoj javnosti, če bo dovolj izobraženo, če bo irnelo dovolj srnisla za napredek človeštva. Ker pa niso bile posainezne dežele voijne, dati ljudstvu prinierne in prave izobrazbe, zato mora sedaj država vzeti popolnoma v svoje roke ves šolski ustroj. In ker mora imeti država z ozirom na socialne zahteve dovolj sposobnih državljanov iz vseh slojev ljudstva, mora dati država tudi priiiko vsakemu državljanu — bodisi reven aii bogat — da se izobrazi po svoji natiarjenosti. Kar se je. prcd vojno posaiiicznim narodom odrekalo oziroma pormjaio, to se mora odpraviti, ako hočemo, da postane Avstrija kot socialna država ;;Cspodarsko niočna, neodvisna od svojih sovražnikov, vojaško imponujoča in kot zaveznik — dobrodošla. — * Tudi po Slovenskem je ta predlog vssbuc mncgo nevolje. ' Op. por. '/.budil II. Mariborska »Straža«, glasilo preds.ednika »Jugoslovanskega kluba« dr. A. Korošca, objavlja v svoji 70. štev. z dne 3. septeinbra t. 1. članek pod naslovom: »Ljudska šola in vojska«, ki se glasi: »»Pod tem nasiovom razpravlja neraški pisatelj Karl Jentsch v podlistku dunajskcga lista »Zeit« od dne 21. dec. 1916 o uspehih nemške ljudske šole v Lipskeiii: »U-Boot und Wirtschaftslebeu. Das Wirtschaftsleben im Gesanitunterricht der Arbeitsschule. Mi iiinf doppelseitigen Kunsttafein und 75 Abbildungen im Text.« (Im schuluissenschaftlichen Verlag von A. tlahn in Leipzig, Prag und Wien, 1916). Zbirko so sestavili učenci, redigiral jo je učitelj Walter Thielemann. Ko je pisatelj dovolj nahvalil delo učencev, ki so obdelali razna gospodarska vprašanja in sestavili več statističnih tablic, pravi proti koncu: »Pri tem pa se nam vzbuja pomislek. Ali bodo ti dečki, katerih inteligenca je tako visoko razvita, ki so vajeni tako mnogostranskega duševnega dela, in ki so prodrli tako globoko v najrazličnejše panoge znanosti, bodo-li vzdržali pri brezdušnem, enoličnem, čisto mehaničnein poklicnern delu? V tem vprašanju se zrcali socialni problem modernih kulturnih narodov, obenem problem zunanje politike. 2e več nego trideset let zastopani sledeči program: Narod, ki je do najnižjih slojev prepojen s šolsko izobrazbo, vajen duševnega dela in finejših potrebščin, takšen narod nima več delavcev za brezdušna, umazana in napcrna nižja dela. Zato potrebuje takšen narod za nižja dela delavcev iz drugih, manj izobraženiiv plemen. Temeljito pomoč bi prineslo razširjanje namškega gospodarskega ozemlja čez Vzhodno Evropo in Zapadno Azijo, bodisi v obliki aneksij ali pa s tem, da bi se te dežele na kak dru^ način priklopile Nemčiji in mirnim potom prišle pod nemški vpliv. Tako bi se zadostilo trem nujnim potrebam nemškega naroda: 1. S povzdigo poljedelstva v teh rnalo obljudenih in slabo obdelanih dežeiah bi se odpomoglo pomanjkanju živil in krrnil. 2. Preostajajoea nemška inteljgenca bi bila preskrbljena z znanstvenira, umetniškim, upravnim, vodilnim in nadzorovalnim delom. 3. Za nižja opravila bi imelo potrebno število voljnih delavcev.« Tako Karl Jentsch. Za nas je to dragoceiio priznanje. Kar je mislečih Slovencev, so sicer davno že vedeli, da zahtevajo Nemci pri nas vse tiradniške, vodilne in nadzorovalne službe (točka 2), Slovenci pa bi naj bili hlapci in dekle, viničarji in nižji delavci pri poljedelstvu, v rudokopih in tovarnan (točka 3). Zato sistematično oviranje našega šolstva in naše izobrazbe. Jentsch sam priznava, da je njegov program v nasprotju z deinokratičnim idealom, ki zahteva za vse državljane ne le jednake dolžnosti, arapak tudi Jednake pravice in jednako izobrazbo. Mi pa dodajemo, da Jentschev -program rnora prej ali slej dovesti državo do propasti. V vseh narodih je sposobifDst in nadarjenost jednakomerno razdeljena. Ako pa se sposobnost in nadarjenost pri enem narodu zatira, potem pridejo nesposobni in manj nadarjeni ljudje drugega naroda na vodilna mesta, koder svoji nalogi niso kcs in tako škodujejo ne le zatiranim narodom, ampak tudi celotni državi, ki raora nazadnje propasti. Dokaz za to nam je — stara rimska država, da nc iščemo drugih vzgledov!««