I Mi id Min in Smolariem. j • ¦ (Konec.) Ker se nm pa je to delo zdelo prerobato, bil bi rad skadil iajfico tobaka, ali zažgati ni mogel, ker v nobenem žepu ni bilo žvep- lenke najti. — Zdaj bi bil rad svojega soseda Kebra, ki je spredaj kučiral, nagovoril — ali tega ni smel, zato je samo prav na glas rekel: „Saparment — zdaj bi dal kaj za to, ko bi imel kakšno žveplenko !" Kebra je nekaj zbodlo, ali bil je pretrd in molčal je dalje. Peljala sta se dalje, naenkrat pa je Smolar zakričal: „Kapa kosmata, takšen afokat pa mora že res lepe groše zaslužiti." S tem je pa zadel prav v sredino, v Črno, kajti Keber je ravno tudi o tem premišljeval in tukaj mu je ušlo : „Mora že tako biti; koliko pa ai moral dati ?" Smolar sedaj ni več mislil na zaprisego in rekel: „Štirideset kron je hotel, da bo pričel, potem pride v nedeljo sam k meni, da bo kraj pregledal in moja žena naj mu par rac speče in nudlne in kole naredi." Tu se je Keber glasno zasmejal in rekel: „ Je li mogoče ? Moj je pa kar petdeset kron zahteval in priti hoče v nedeljo pogledat in tudi mu naj kaj pripravim, kakšno piško aH kaj druzega tacega dobrega," „0 norec, norec !" pravi Stnolar in potem sta zopet premišljevala. Ker pa je prisega (da ne bodeta med seboj govorila) tako prelomljena, govorila sta dalje in zmerjala čez afokate ; eden čez afokata Krumauzerja, drugi čez afokata Gimpelkauzerja. Pri vaškem krč-marju sta se zopet ustavila, pila in o tožbi govorila dalje. Podati se ni hotel nobeden, denarja, rac in pišek advokatom pa tudi nista privošila in bi gotovo ne prišla domov, ko bi krčmar ne bil pametnejši. On prinese svojo mero vina, ker tako daleč je že prišlo, da sta pila iz enega vrča in pravi: ,, Glej ta, ljuba moža — ta zgodba je čisto priprosta!', Podati se noče nobeden, to že zaradi značaja ne, ali kako pa bi bilo, da bi vidva to reč na čisto drug, zvijačen način spravila s tega sveta ? Pazita torej : Franček in Trezika bodeta se vendar skupaj ženila — —!" „Ni res to !" zarezi se Keber. „Iz tega ne bo nič !" zarjove Smolar. — „Le nikar ne tako ne vpijta — jaz že tako dobro slišim", pravi krčruar ,,ali pustita me vendar izgovoriti. — na primer, onadva se vzameta, potem daš ti svojo njivo Frančeku in ti svojo njivo Treziki za doto in tako prideta potem ovi njivi skupaj in noben zlodej se celo življenje ne bo več prepiral ali kavsal za to!" Kmeta sta še dolgo eden v druzega z odprtimi usti zijala, dokler ni Keber krepko s pestjo po mizi udaril in rekel: „Krčmar ima prav!" Zdaj pa je po mizi vsekal tudi Smolar in kričal: „Prav imaš! Potem sta izpila še dve meri ljutomeržana, kreraar pa si je za „poglihanje" in dober svet izgovoril samo oni dve raci, ki sta bili namenjeni advokatom. „Krajcfidel" vsedla sta se skupaj na voz, vzela mero vina še s seboj in sta tako vesela, popevajoče se pripeljala domov. Ko so ju domači zagledali, priletelo je vse vkup, kar leze in živi, Kebrovka in Smolarca, Franček in Trezika ter ugibali, kakršen čudež se je zgodil. Skobacala sta se z voza in Kebrovka je prašala: „Odkod pa sta vendar prišla ? In kako je s pravdo ?" Smejali so se in Keber je rekul: ,,Pravda — da! pravdo sva dobila midva, stroške bodo tokrat plačali afokati!" —