Leposloven in znanstven list. --«.».►-- Leto I. y Celovci, 1. septembra 1881. Štev. 9. Pomladanski vetrovi. Povest iz časov francoskih vojsk. (Dalje.) Osmo poglavje. Blagor mu, ki se spočije V črnej prsti v Bogu spi. Prišla je zopet hladna jesen z vsem svojim bogastvom. Ljudem je prinesla obilo sadu, a zemlji je odvzela ves kinč pomladne prirode. Velo listje šumi in se drobi gozdnemu sprehajalcu pod nogami, gosta morilna slana krije dol in ravan. Na samotnem griči obrača osamela cvetlica svojo onemoglo glavico proti solnčnim žarkom, da se v svojej slabosti okrepi in naužije solnčne gorkote. Otožno se ozira okoli po svojih družicah , ktere so že mrzle jesenske sapice pomorile, ali so jih pa potniki mimogredž potrgali čudeč se njihovej lepoti. Nje same se pa še ni do-taknola nežna ročica, da bi si mlada deva z njeno živobojno krasoto di-čila črne lasce. Zapuščena žaluje na holmu pričakujoč, da jo umori zima in mraz. Iz zvonikov se razlega po okolicah glasno zvonenje. Obhaja se vernih duš dan. Kakor osamela jesenska cvetlica sredi polja žaluje po svojih izgubljenih tovaršicah, tako se spominja človek koncem leta svojih umrlih znancev. Življenje jim je naglo minolo, enako kakor rastlinam na polji, kjer se rožica hipoma osuje iu urno gine cvetka za cvetko. Užaljena sirota pohiti na grob svojih roditeljev ter toči gorke solze na njihovo gomilo; v zraku pak odmeva žalni glas zvonov, va-nj se zliva vse gorje, vsi vzdihi, vse bridkosti človeštva, z molitvijo se vzdiguje tužno milo do-nenje v visočino gor proti nebu. — Pri majhnem mestici na južnem Štajerskem se vije dolga vrsta ljudij po cesti proti mirodvoru. Na pokopališči migljajo nebrojne lučice, ktere je ljubeča roka postavila na skrbno iu bogato okinčani grob umrlih 33 sorodnikov. Vse se tare ljudstva, da je komaj mogoče prestopati; tolike množice vernih pobožnikov še tu nikoli ni bilo zbrane. Saj pa tudi smrt že dolgo ni pograbila toliko žrtev, kakor v zadnjih časih, osobito v preteklem letu. Mnogi domači sinovi so se na Kranjskem in na drugih različnih krajih slavno bojevali zoper Francoze, marsikako mlado življenje vrlega rojaka je prezgodaj ugasnolo na bojnem polji. Mestne bolnišnice so polne ranjencev in bolnikov, novi grobi na pokopališči krijejo trupla onih junakov, kteri so po dolgih mukah za svojimi ranami umrli. Majhen križec ali priprost venec pa le kinča onim grob, ki so imeli kakega znanca ali sorodnika v obližji. Tam pa tam se tudi vidi kaka stara ženica, ki na tleh zgrudjena, v solzah utopljena objokuje svojega umrlega sina. Saj bi jej imel on biti podpora v njenej starosti, toda kakor mnogi drugi bil je tudi on žrtev krvave vojske. A marsikomu osoda še tega ni privolila, da v zemlji domačej mu truplo leži. Daleč tam v tujini trohni njegovo telo, trnje in osat pokriva oni samotni in nepoznani kraj, kjer mrtvi vojak od vseh pozabljen počiva v smrtnem spanji. Tudi na tem mirodvoru se vidijo med drugimi razsvetljenimi in okinčanimi grobovi zanemarjene na novo nasipane gomile — grobo vi nepoznatih vojnikov Z navdušenim, če tudi usmiljenim srcem so se ločili iz svojega domovja. V ljutej vojnej borbi so si nabirali slavo in junaško čast, a slednjič so našli smrt v tujej zemlji. Doma sedaj pač vsi skrbno po njih poprašujejo, matere jokajo, neveste tarnajo, oni pa tukaj mirno spe, tiho spe večno spanje v zapuščenem grobu. — V crkvici sredi mirodvora bere glasno duhovnik zadušnico za ranjke, ki tu počivajo. Mrtvaške pesni, v zboru pete se tužno razlegajo po bližnjej okolici; ljudstvo na tleh kleči, glavo klanja in tiho moli. V vršičkih visoko-tankih po mirodvoru zasajenih dreves pa šumi mrzla jesenska sapa ter se igra s plapolajočimi plameni nebrojnih lučic po grobovih razpostavljenih. Blizu vhoda tik zidu kleči skloujena mlada, bleda žena črno oblečena — Ljudmila. Slednja iskrica upa, da se ona govorica o moževej smrti, o kterej jej je župnik prvič poročal, ne uresniči, da bi se torej njen mož še živ vrnol na svoj dom, jela je s časom bledeti in ugašati. Ljudmila je mislila na Vinkovo smrt. Bogoslužni obredi na mirodvoru in ljudski pobožni običaji niso ostali brez mogočnega utiša na njeno čuvstvo in domišljijo. Da, ni jej bilo dano, da bi potočila eno solzo ljubezni na njegov zgodnji grob, a živo se jej je dozdevalo, da jo danes obhaja Vinkov duh, da jo z ono prisrčno mirnostjo teši in tolaži, kakor prej na domačem vrtu. Zdelo se jej je, da jo on zopet s svojo moško ponositostjo o vseh stvareh podučuje, da mu ona zopet zaupno zre v oči, da iz njegovega pogleda pije vso srečo. Da čula je, kako jej on zopet njeno ime rahlo na uho šepeče, tako ljubo kakor v prejšnjih srečnih časih. A pogled na Švigajoči plamen gorečih nagrobnih svečic predrami jo iz sladke za-mišljenosti. Resnobne in veličastne nagrobnice so jej donele na uho; Ljudmila je slišala, kakor da bi jej duh izgubljenega moža klical in svareč govoril o minljivosti posvetne sreče in o ljutej človeškej osodi. Strašen dan bo dan plačila, Zemlja se bo v prah zdrobila, Priča David in Sibila. V prah se je zdrobila njena sreča. Življenje jej je v žarnej blagosti cvetelo, ko se jej je Vinko približal iu v njegovem srci razvnel plamen prve ljubezni. A le kratko so trajale te sanje. Razžaljen mož je ženo mahom od sebe pahnol, naglo je od nje izginol z grozno mislijo, da je ona njega nevredna. Kam naj bi se sirotica zatekla, kje naj bi ga poiskala , da bi mu povse odkrila svoje srce: solze uaj bi pričale, kar je z&-nj pretrpela! Toda prepozno je sedaj, prepozuo! On je umrl in umirajoč se je rotil nad — svojo ženo! Bolesti tesnobno srce žalujočej ženi ihteče zaječi; kvišku plane ter hoče oditi ven, ven iz tega kraja. Toda slabosti onemogla se zopet na tla zgrudi in glavico obupno povesi; iz crkvice jej dalje glasno na uho done tožeče žalostiuke: Kam se revež čem podati, Kje prijatelja iskati? Ljudstvo enomerno dalje opetuje svojo molitev ter z gorečimi vzdihi spremlja nagrobne pesni za drage pokojnike. Kralj nezmerne visokosti Eeši v mojej me slabosti! Duhovnik je končal sveto opravilo, petje je utihnolo, po grobeh je lučica za lučico ugasnola. Še nekaj trenotkov, in na mirodvoru je bila zopet prejšnja grozljiva tišina, vse je bilo mirno in prazno. „Vi nimate prav, gospa, da se sami brez strežnice tako daleč podajate," pravi Ljudmili, ko je domu prišla, gospa Dobrinova, zel6 stara in prav dobra ženica, pri kterej je Ljudmila ves čas stanovala. „Vaše zdravje ni še popolnoma utrjeno, dogodki na mirodvoru Vas pa gotovo zel6 razvnemajo." „ Vendar sem pa rada sama v takih trenotkih, kteri človeku srce z vso silo pretresujejo. Zalika ima pa tudi doniš z detetom dosti posla." Trije majhni otroci, vnuki gospe Dobriuove, priskačejo veselo iz vrta ter se hočejo Ljudmile oklenoti. Opazivši pa, da je danes zopet vsa prepadena in žalostna, kakor že prej čestokrat, obstali so spoštljivo pred njo ter so jo od strani sočutno ogledovali. „Ne žalujte tako neizmerno, draga Ljudmila!" poprosi stara gospa. „Potrpite še malo, da vojske ponehajo, in da se tudi v Vašem kraji vse pomiri in uredi. Neka slutnja mi vedno nareka, da bodete Vi svojega 33* moža kmalu živega iu zdravega našli, iu da bodem jaz priča Vašega veselega združenja." „A bridka je prevara po goljufivem upu. Tudi Vi ste zastonj iskali in pričakovali svojega sina." Ljudmiliua gospodinja se je pri vsakej priliki na vso moč prizadevala, da bi svojo varovanko, kakor jo je imenovala, kolikor mogoče potolažila. Sedaj pa je njo samo užalilo, ko se je spomnila svojega izgubljenega sina. Z ono izgovornostjo, ktera navadno starim ženicam pristoji, jela je govoriti o svojej izgubi. Se ve da pri svojem slabem spominu ni več pomnila, da je o tej stvari Ljudmili že mnogokrat obširno govorila in vse okolnosti temeljito razlagala. A oči so se jej vselej rosile, kedar je govorica na njenega izgubljenca napeljala. „0 to je žalostno, Ljudmila, žalostno! Še danes mi je živo v spominu , če prav je od onega tužnega časa že nad štirideset let preteklo, ko je pestunja vsa preplašena z vrta priletela in glasno vpila, da otroka, da mojega Pavleta nikjer ne more najti. Vse smo preiskali in popra-šali, a zastonj. Nekdo je nato pravil, da je na onej strani potoka pohajajoč slišal, kakor da bi z našega vrta nekdo v vodo padel. Na vseh krajih smo vodo prebrodili in premerili, toda o mojem sinku ni bilo nobenega sledu. Nato so prišli za-me obupni dnevi in dolge, dolge noči brez spanja. In vse to je pouzročila grda, brezmerna lakomnost. Tako mi je moj svak sam na smrtnej postelji razodel. Po izgubi mojega sina je tudi 011 kmalu umrl; Bog mu grehe odpusti, jaz sem mu vse iz srca odpustila, kar mi je žalega storil. Saj pa tudi ui dolgo užival sadu svoje pohlepnosti. Naše posestvo je bilo fideicommiss; mislim, da sem Vam enkrat že o tem pravila. Moj mož mi je zgodaj umrl; zapustil mi je triletnega dečka in enoletno hčerko. Po njegovej smrti se je moj svak polakoninil našega posestva. Edini naš moški potomec, moj Pavle, mu je bil na poti. Tega je sklenol hudobni in od lakomnosti preslepljeni svak šiloma v kraj spraviti. S prva je hotel otroka v vodi utopiti, pozneje se je pa premislil, boječ se, da bi se njegovo zločinstvo ne zvedelo. Izvabil je dečka k sebi z vrta na cesto, tam ga pa izročil nekemu tujcu, ki ga je hipoma odpeljal v daljne tuje kraje. Vendar je moj svak le malo let užival svoje novo na tako zlobni način udobljeno posestvo. Na smrtnej postelji se mu je oglasila vest, poklical me je k sebi, razodel mi jokaje vso storjeno krivico, nato je pa skesan umrl. Jaz revica sem pa pol sveta prehodila in po vseh časopisih popraševala po svojem otroku. Vse zastonj; do današnjega dne nisem še ničesar čula o njem, otrok sam pa, ker premlad, tudi ni mogel niti vedel povedati, od kod in kdo da je, ako je tudi h kakim poštenim ljudem prišel. Bog zna, ali ga še kteri-krat vidim!" „Saj so Vam ostali zali vnuki v tolažbo." „Da, da, moji vnuki so moje edino veselje v starosti.'4 nadaljuje ženica z veselejšim glasom ter otrokom, ki so se k njej stiskali, lice gladi in lasce ravna. »Moja hčerka je vzela nekega vojaškega zdravnika, dobrega moža, s kterim je po mestih dolgo srečno živela. A tudi ona je že davno, zgodaj, prezgodaj umrla. Sedaj sem ostala sama. Moj zet ima zadnja leta, odkar so vojske nastale, po bolnišnicah in na bojnem polji premnogo težavnega službovanja. Poslal je torej otroke k meni; saj so pri meni v najboljšem varstvu. Meni je pa tudi najljubša zabava oskrbovanje teh gojencev. kteri so mi izmed vseh sorodnikov edini še ostali na svetu. Če pa Vam, moja ljuba varovanka, gledam v oči, zdi se mi, da mi moja umrla hči sedi na strani. Da, da, draga Ljudmila!" nadaljuje živejše stara ženica ter stiska goreče Ljudmili roke, »ostanite Vi še dolgo, ostanite vedno pri meni! Saj ste Vi tako dobra, tako mila, kakor je bila moja pokojna Micika." Kako dobro de nesrečnemu človeku v žalosti sočutno in zvesto prijateljsko srce. Gospa Dobrinova je bila Ljudmili iz celega srca udana prijateljica in neutrudljiva tolažnica. Ljudmila je imela pri njej v svojej stiski mirno zavetje, in nerada bi se sedaj ločila od svoje dobrotnice v domači kraj, kjer bi na mestu toliko sladkih in grenkih spominov, na mestu svoje izgubljene sreče še bridkejše čutila svojo revno osamelost. Pri enakih izjavah sočutnosti ni odgovarjala svojej starej prijateljici, a hvaležno-milo je uprla svoj pogled v njene dobrotne oči, na njenih prsih je utešila izvir svoje dušne bolesti. Hišna gospa se je pa z nenavadno živahnostjo, ktero bi kdo komaj njenim letom prisojal, in z neko otročjo postrežlji-vostjo kretala okoli nje, da bi jo le nekoliko razvedrila. „Čujte Ljudmila, draga Ljudmila! Kaj Vam moram še povedati! Težko sem Vas že iz mirodvora pričakovala, ko ste pa prišli, mi ni več na misel prišlo. Moja stara glava vse pozabi in spomin me od dne do dne znatno zapušča. Poslušajte torej, kake lepe sanje sem danes imela. Moj sin se je k meni vrnol, z njim pa je prišel Vaš mož. Videti je bilo, da sta dobra znanca, in da sta že dolgo časa v svojem življenji v enem kraji prijateljsko skupaj živela. Da združena, za roko se držeč sta stopila pred naju. O Ljudmila, kako nenadno svidenje, kaka neskončna radost! Z detetom v naročji ste hiteli svojemu Vinku nasproti, on pa veselja razvnet ni mogel spregovoriti: jokaje je Vas milil, smehljaje je sinka ljubkoval, ki mu je svoje slabotne ročice kvišku molil. To je bilo veselje, in jaz nisem še nikakor obupala, da vse to še v resnici učakave." „Sauje, prazne sanje, ki nam v spanji vse to rišejo in upodobujejo, kar po dnevu navadno mislimo in po čem hrepenimo. Se ve da vsak rad to upa in veruje, kar želi." »Pa vzemite človeku upanje, in on postane najnesrečnejša stvar na svetu. Poglejte moje sive lase! Dokaj prevar in bridkostij sem že preži- vela, dolgo že pričakujem vrnitve svojega sina, a neki notranji glas mi vedno govori, da ga bodem še pred smrtjo videla. Ljudmila! Ne hudujte se nad mano, če Vas morebiti žalim. A vendar ne morem zamolčati, da mi Vaše brezupno žalovanje ni všeč, kakor da bi že imeli zanesljivo poročilo o moževej smrti. Ljudje so s prva res zavpili, da so Francozi med drugimi tudi Vašega moža usmrtili, toda pozneje smo zvedeli, da so ga pač k smrti obsodili, nato pa vendar živega in zdravega iz Novega mesta odpeljali. Jaz mislim, da so mu prizanesli; ko bi ga hoteli umoriti, bilo bi se to že v Novem mestu zgodilo, kjer so tudi druge ujetnike takoj postrelili." „Vendar pa kljubu skrbnemu prizadevanju ne moremo zvedeti, kje naj bi sedaj bival." „Pomislite na sedanje vojne razmere! Francozi so se iz Dolenjskega in skoro že iz Kranjske umaknoli, svoje ujetnike so pa že prej ven iz dežele v svoje utrjene trdnjave poslali. Kdo bi zamogel od sovražnika v vojnem času pozvediti, v kterej ječi ima svoje ujetnike! Počakajte prihodnjega premirja ! Med tem pa skrbive, da po naših bolnišnicah bolnikom in ranjencem, bodi si domačinom ali pa Francozom, kolikor mogoče po-lajšave njih bridko osodo; kajti kar jim mi tukaj darujemo, to prejemajo morebiti naši rojaki in sorodniki na tujem iz milostne tujčeve roke." — Popoldne istega dne še gre Ljudmila s svojo gospodinjo v mestno bolnišnico, kamor je tudi prej rada zahajala. V velikih dvoranah so stale v dolgih vrstah bolniške postelje. Vse je bilo natlačeno ranjenih vojakov vseh avstrijskih narodov, med njimi je bilo tudi nekoliko Francozov, ki so tu na sovražnih tleh od usmiljenih ljudij pričakovali olajšanja svojih muk. Z marsikterimi svojih sedanjih sotrpnikov so se prej sovražno borili, toda v teh mirnih dvoranah je potihnol vojni hrup; sliši se le šepetanje strežnic, ukazovanje zdravnikov in kak bolesten vzdih trpečega vojuika. Zaradi preobilega mnoštva bolnikov jelo je čestokrat potrebne postrežbe, osobito pa zdravilnih in okrepčevalnih jedij pomanjkovati. Mestni stanovniki in okoličani so torej mnogo potrebnih rečij sami darovali ter jih radovoljni v bolnišnice pošiljali. Najbolj vneta dobrotnica je bila gospa Dobrinova, njo pa je k bolnikom s polno posodo milodarov vedno sprem-ljevala njena nova družica Ljudmila. Tudi danes ste oddali obilo bogatih darov. Pozvedeli ste o vseh novostih in novejših naredbah v bolnišnici, poprašali ste še po nekterih že znanih bolnikih, nato ste pa hoteli zopet oditi. Usmiljena sestra ju je spremljala. Pri vratih pa jih dohiti neka strežnica ter odda sestri majhno knjižico. „ Sestra Lucija! Zdravnik je velel, da bi onemu francoskemu častniku, ki je nedavno prišel, to knjigo odvzeli. Kajti vselej, kedar to knjigo zagleda in jo odprti, prične blesti in vpiti, da je groza. Pri tem se pa sila muči in tako utrudi, da bi razvnet utegnol vsak hip umreti; saj je le še malo živ. Morebiti knjižice še zgrešil ne bode." „To je tisti francoski častnik, o kterem sem Vam že pravila," poreče sestra Lucija svojima gospema. „Pred tremi dnemi so ga pripeljali k nam. Pri Višnej gori so ga naši ujeli. Ujet se je še vedno branil ter se skušal svojih napadnikov iznebiti. Pri tem je bil pa tako hudo ranjen na prsi in na noge, da ne bode nikdar več ozdravel. „Saj tudi sam ne upa več zdravja," pristavi strežnica. „Včeraj me je poprosil, da naj to knjižico po njegovej smrti v zavitku na pošto oddam. Napis je sam na neki listič zapisal, kterega je v knjigo pridejal." Sestra Lucija odpre knjigo ter na dotičnem lističi prebere napis, kteri je bil z onemoglo tresočo se roko napisan: „Gospa Ljudmila Bojar na Lipnici". Ljudmila se iznenadjena zgane, njena gospodinja pa je začela v enej sapi popraševati, kaj to pomeni: „Kdo je to pisal? Kdo Vas tu pozna?" „Major Besson. On mora tukaj biti," odgovori hladno Ljudmila. Knjižico je bila odprla, v njej je pa našla ne samo napis na-se, ampak tudi oni osodepolni list, kterega je bila na Lipnici majorju poslala. Major se jej je smilil, a rada bi se ga bila vendar sedaj ognola zaradi neljubih spominov preteklih dnij. Njena gospodinja je bila pa bolj radovedna. Želela je majorja videti, o kterem je že marsikaj po Ljudmili slišala. Obe ženski je prijela za roki ter ju je peljala v bližnjo sobo, v kterej je major na nasprotnem konci v postelji pri oknu ležal in spal. Ljudmila je pri mizi pri vratih obsedela, kjer je major ni mogel videti. Iznenadno svidenje bi njemu bilo škodljivo, njej samej bi pa tudi ne bilo ljubo. Pri mizi sede je svojo gospodinjo pričakovala; odprla je knjižico, majorjev dnevnik, ter je jela iž nje čitati. Nektere liste je malomarno prevrnola, drugod je površno brala, marsikje se je pa globlje utopila v prejšnje srečne čase; premišljevala je in preudarjala, jela je misliti, ali ni tega moža v nekterih ozirih vendar preostro sodila. črtice iz majorjevega dnevnika. 13. junija. Strašno dolgočasna mi postaja ta pot na Lipnico. Huda vročina, mnogo prahu, in povsod slaba voda. Kaj bode še v onem gnezdu, kamor so me prognali! Kaj bodem tam počenjal, tega ne vem, ali to pač dobro vem, da bodem dolgočasovanja in obupa zbolel, ako me kmalu od tu ne pokličejo. 21. junija. Čudno, kako nas blaži, kako blagodejno na nas upliva občevanje z naobraženo žensko, koja kaže povse plemenitost, ne samo v svojem zvu- nanjem vedenji, a Se bolj v svojej nadarjenej duševnosti. Kako prijetno se zna gospa Kojarjeva razgovarjati, a jaz sam njej nasproti nikoli ne rabim in ne potrebujem onih puhlih fraz brez pomena, ktere so mi v pariških dvoranah tako potrebne in priročne bile. Z eno besedo napelje večkrat govor na druge, bolj pristojne reči, rahlo in neprisiljeno, vendar pa s tako odločnostjo, da jej ne more nikdo protiviti; na ta način bi menda tudi divjaka ukrotila. Škoda, da sem pri svojem dohodu na Lipnico nekako drzno z njo govoril, ker je še nisem poznal. Prvi moj utis na njo je bil gotovo slab; nikoli mi ne bo prav zaupala. 28. junija. Mnogo je ljudij, ki se vsem dobrikajo in sladkajo, vsakega, kogar srečajo, prijatelja imenujejo, v rosnih pa le trohice prijateljske ljubezni ne občutijo. Tak pa gotovo ni lipniški gospod. Mrzel proti vsem, ki mu niso všeč, malobeseden proti onim, kterih še ne pozna; a preverjen sem, da se z vso silo svojega čuvstva oklene onega, ki je ljub njegovemu srcu. Mene se izogiblje in le toliko z mano občuje, kar stroga gostoljubnost zahteva. On misli, da sem nepoboljšljiv lahkoživec in oziroma na mojo preteklost ima prav. To svojstvo je pa njegovej individualnosti istinito nasprotje. 2. julija. Včasih sem mislil, da se le v hrupu mestnega življenja, kjer se človek od veselice do veselice brezmiruo dalje peha, zamore srečno živeti. Ko pa opazujem v tej tihej samoti mirno družbinsko življenje, kjer mlada gospa s svojo ljubeznjivostjo osrečuje najzadnjega posla, zdi se mi večkrat, da bi Rojarju zavidal njegovo srečo. 7. julija. Kaka sprememba! Ali si zamorem še tajiti, da se mi je v prsih vzbudilo nenavadno hrepenenje, da mi v srci klijo želje po prej nepoznanej sreči, da se mi vse misli sučejo okoli mile podobe gospe Ljudmile? Ali ni to ljubezen ? Njena prikazen mi je s strahom in nadejami vsa čutila žareče razvnela, pri njenem pogledu mi srce radosti strepeče, in žalost me tare, kedar on zopet od mene pohaja. Kako se bode vse to končalo ? Mar tako, kakor moje prejšnje ljubezinske sanjarije, ki so se hipoma porodile in se zopet naglo kakor dim v zraku razšle? Ne, gotovo ne! Pravi, istinit-i ljubezinski čuti so večni. Moje želje bode ugasil le mrzli grob, a na zemlji bodejo neutešljivo dalje gorele v mojo nesrečo, morebiti v moje pogubljenje. 13. julija. Bil je prekrasen poleten večer. Lunina svetloba je bila razlita čez tiho okolico, tisočero rosnih kapljic se je lesketalo v mesečnem svitu kakor kristalo-svetli biseri. Na balkonu je Ljudmila sedela s svojim soprogom. Na njegovih prsih je z glavo molče slonela ter zamišljeno zrla v čarobno noč; on jej je ravnal in gladil lase, ki so po njegovej rami padali, ter je mirno polglasno govoril; jaz pa od daleč opazujoč bil sem priča njune sreče. Sreča! Zakaj ne najdem tudi jaz enake sreče! Mnogo različnih cvetlic se mi podaja, a jaz poprosim le čno, za ves svet si želim le čno, toda ta je — že oddana. O miruj mi, miruj, revno srce! Vesoljni svet trpi v svojih težnjah, tudi ti moško trpi in nosi svoje breme! 14. avgusta. Vse je proč, vse je izgubljeno. Nikoli nisem prav upal njenej naklonjenosti, sedaj sem pa še izgubil njeno spoštovanje do mene. V svojej razburjenosti in strasti sem jo hotel šiloma zd-se pridobiti, toda ona se mi je prej odtegnola ter mi zapustila edino le svoje zaničevanje. Kako mučno me peče misel, da sem to zaničevanje povse zaslužil. Naj bi se bil stanovitno odrekel temu, česar ne morem nikdar doseči, naj bi bil v prsi zaprl vse svoje gorje, ona bi me bila vendar v blagem spominu ohranila, solzo usmiljenja bi bila morebiti jokala pri odhodu opazivši, koliko trpim. A ko sedaj v boj odhajajoč zapuščam hišo, ktera se mi je toliko omilila, nikogar ne najdem, da bi mi prijateljsko segel v roko. 20. septembra. Boj je končan, ali bitka je izgubljena. Na vseh črtah so nas zmogli sovražniki. Marsikteri mojih pajdašev je našel slavno smrt na bojnem polji, jaz pa sem učakal hujše čase. Banj en sem prišel v sramotno zajetje ter v sovražnikovih rokah pričakujem rešitve iz tega revnega stanja, ali pa bližnje smrti. Ljuta osoda! Tudi tega mi nisi prizanesla. 29. oktobra. Le še malo časa mi je živeti. Zdravniki so obupali nad mojim zdravjem, jaz pa nad svojo zemeljsko srečo. Zlati upi zaželene blaženosti, časti, slave, bogastva, vse, vse je propadlo ter se pogreznolo v prazno ničlost. Ena mična, nad vse mila podoba se mi je prikazala v mojem življenji, prestvarila in oživila mi je srce v neskončnem hrepenenji po njenej milobi. Kakor otrok po svojej igrači stegal sem po njej svoje roke, a ona je naglo obledela in ugasnola kakor zgodnja danica pri solnčnem vzhodu. Sedaj pa stojim s potrtim, od ran omadeževanim in pohabljenim telesom na razvalinah svojih upov in čakam smrti. Brez starišev, brez sorodnikov sem se že od mladosti potikal po vsem svetu. S svojimi znanci sem hlepil po stauovitnej sreči, a našel sem prezgodnji grob. Goljufivi svet! Kako borno si mi delil svoje darove! Le malo svetlih dnij se mi oživlja v milem spominu, ko na robu svojega burnega življenja preštevam tvoje dobrote. A kar jaz nisem dosegel, podeli to mojim ostalim prijateljem! To naj bode moja zadnja prošnja, moja oporoka! Njo pa, za ktero bi rad vsako kapljico svoje srčne krvi daroval, njo sem žalil, grozovitno mučil do smrti. Ni mi mogoče se pri njej opravičiti in svoje strastno in krivično ravnanje oprati. Pošljem jej to majhno knjižico. V njej se najde marsikako pojasnjenje mojega dejanja in obnašanja: srce je mnogo grešilo, ker je strastno ljubilo. Od njene blage in plemenite duše pričakujem, da me preostro ne sodi, da me ne preklinja po mojej smrti. O draga mi zemlja francoska, zemlja domača! Od tebe, ki sem te ves čas toliko ljubil, želel bi sedaj peščico prsti, da na njo položim trudno, umirajočo glavo, da na njej ohladim vroče krvaveče srce. Kje daleč lež6 tvoji solnčnati holmi, tvoji domači gaji! A ti me sedaj ne čuješ. ti me ne miluješ, ko tvoj verni in zapuščeni sin umiram v tujini. — Major se je prebudil iz spanja ter je zopet jel trudno in prisiljeno govoriti in pa blesti. Ljudmila je nehala čitati: dobro, zdravo jedro, mislila si je, toda skorja je osorna, včasih surova. Poslušala je majorjev blazen samogovor. Videti je bilo, kako se je z vso močjo napenjal, včasih glasno zajeknol, potem pa zopet tiho šepetal: „Tukaj sem , rabelj. Ne obotavljajte se dalje, hlapci! Prederite mi prsi, umorite me, morilca. Saj se ne bojim smrti, rad te zapuščam, sovražim te, revno življenje, črtim te, zemeljski gnus!" Glas je bolniku oslabel; mirnejše je rahlo dalje bledel: „Gavrani in mrharji se zbirajo okoli moje glave nadejajoč se obilne pojedine. Čakajte , potrpite še malo! Prišla je ona; prišla je z objokanimi očmi v krvavej obleki. Se ve; vedel sem, da pride. Moža sem jej pogubi!, njej sem dal pa strupa piti prav tako, kakor ona meni. To so bili lepi časi! Osupnen sem obstal pred njeno podobo, smeje sem jej gledal v oko, a krohotaje sem si v divjej pijanosti trgal srce. Ali je prišla gledat mojo smrt? Ne; saj je dobra, mila. Slišati hoče moje opravičenje, moje prošnje odpuščenja. A jaz ne morem dalje govoriti. Tam je moja knjižica, tam naj bere mojo izpoved." Major prične okoli sebe tipati in knjižice na vseh straneh iskati. Ko je pa ne more nikjer najti, jame se zopet razvuet hudovati in vpiti: „Sov-ražniki so mi vse vzeli. Pobrali so mi mojo obleko in kar mi je najljubše bilo, mojo knjižico. Ljudmila je bila tukaj; tudi njo so proč odvedli, da ne gleda morilčevega obličja. In vendar bi mi bila sedaj edina tolažba, ako bi mi ona podala prijazno roko v spravo. Pripeljite mi nazaj, kar ste mi krivično vzeli!" Plašljivo se je major okoli sebe oziral, svoje onemogle roke je s trudom v zrak stegal, proseč, da bi zadobil odpuščenje, kajti namišljeval si je, da je Vinka, včasih pa da je Ljudmilo umoril. V srce je zbodel Ljudmilo ta tužni pogled. Usmilil se jej je revni pd bolezni popolnoma potrti mož; bil je prava podoba smrti. Kes jej jo mnogo žalega storil, a on sam je tudi veliko trpel, trpel zaradi nje. Ta slaba iskrica življenja, ki le še slabo tli v bolnem telesu, utegne pač vsak hip ugasnoti. Kdo pa ne bi umirajočemu bolniku odpuščal? Ko je major začel zopet proseče Ljudmilino ime šepetati, ni si mogla mlada žena dalje kaj; zapustila je svoje skrivališče ter je s knjižico v roki rahlo proti bolniku stopala. Toda ta nenavadni prizor je bolnega moža zmogel ter vse njegove moči do cela porušil. Opazivši v resnici pred seboj žensko, po kterej je tako zelo hrepenel, strese se na celem životu ter se nekoliko kvišku spiie. Oči so mu iz votlin stopile in mu zadnjikrat ognjeno zablisnole. Napel je vse moči ter je bolestno iz dna srca vzkliknol Ljudmilino ime. Ali ta napetost in razburjenost mu je tudi pretrgala slabotno nit življenja; kajti čez nekaj dnij so že spravljali njegovo truda-polno truplo k zadnjemu počitku. —• Gosti mrak je že kril zemljo, ko se je Ljudmila z gospo Dobrinovo vračala domu. Ničesar niste med seboj govorili, da bi druga druge ne motili v premišljevanji poslednjih dogodkov. Ljudmila je hitela v svojo sobo, a nepričakovane novosti so jo tudi doma iznenadile. Zalika je jela že od daleč na pragu pripovedovati, da so dobili gosta. Nestrpno pričakujoč je Ljudmila hlastno v svojo sobo stopila in veselja vzkliknola, ko je tam zapazila Dobriho. »Dobro nam došli, dragi sosed! Gotovo ste prinesli važne novosti." »Gospod župnik Vas lepo prosijo, da pridete že kmalu domu. Sedaj ni nobene nevarnosti več za Vas. Poslali so mene, da Vas jaz osebno preprosim in pregovorim, kar sami pismeno niso zamogli storiti. Vaše posestvo se zelo zanemarja, in nujno je sedaj tam treba kakega gospodarja." „Torej se še vedno ne vrne? Še do sedaj ga ni, Vinka, mojega moža ?" Dobriha je molče rami majal. »Nikogar ni doma. Tudi Binče je nekam izginol, in nihče ne ve, kje da je. Z Matevžem sta se bila v Ljubljano odpeljala ženit se. Matevž je prišel kmalu nato, ko so bili Avstrijci Francoze iz Ljubljane pregnali, ves raztrgan in sestradan domu. Z Binčetom sta se bila v mestu v gnječi zgrešila in izgubila; Matevža so šiloma na grad odvedli, kjer je moral Francozom na nasipih delati, o Binčetu pa ni bilo nič več slišati." „0 mojem moži pa ni mogel župnik res nič več pozvedeti?" po-prašuje Ljudmila dalje proseče in plašljivo. »Župnik so si vse prizadevali, kar so zamogli. A vse zastonj. Več o njem sedaj ne vemo nego to, kar so Vam že zadnjič pisali. V Novem mestu so ga k smrti obsodili, toda tam ga vendar niso z drugimi vred usmrtili. Živega so ga iz mesta odpeljali, nihče pa ni zvedel, kam. Njegova osoda je še vsem neznana. Vi pa, gospa, prosim Vas, odpotujte na svoj dom! Dokler je Binče doma bil, uredoval je še nekoliko za silo, a sedaj je vse zapuščeno." Ljudmila je pač lahko uvidela, da je župnikovo zahtevanje povse opravičeno, a od neugodnih poročil z nova užaljena ni se hotela danes, ko je bilo že itak pozno, dalje razgovarjati. Kratko se je poslovila od svojega gosta. Dobriha je bil zelo marljiv pri svojem poslu — že iz hvaležne naklonjenosti do Bojarjeve rodbine. Saj je bil pokojni Bojar Dobriho, ko se je bil pred mnogimi leti zapuščen priklatil v ondotne kraje in so ga nekteri ljudje iz gole hudobije črtili, drugi pa kot čarodeja preganjali, prijazno sprejel v svojo hišo, še živil ga je, dokler si ni s svojo godbo sam služil potrebne hrane. A najmanjše dobrote, zapuščenej siroti v prijaznosti storjene, u cepijo v občutnem srci neiztrebljive kali hvaležnosti in udanosti. Dobriha je ljubil starega Rojarja; po njegovej smrti pa je združil vse svoje hvaležne čute v njegovem sinu in mladej gospej. Ko se je pa v zadnjem času toliko nesreče vsulo na mlada zaročenca, bil je gotovo Dobriha prvi med onimi, ki so v resnici čutili in obžalovali njuno nezgodo. Noč in dan je premišljeval, kako bi bilo možno jima pomagati. Na vrtu pri Ljudmilinem stanišči je stala majhna vrtna hišica, v kterej je v poletji navadno gospa Dobrinova stanovala. To noč pa je imel Dobriha tam svoje počivališče. Po starej navadi je stal še pozno pri odprtem oknu ter zrl v ponočno tmino. Gosta jesenska megla je pokrivala vso okolico, a prijetno je bilo slišati iz obližja žuborenje majhnega potoka, ki se je vil okoli vrta, in pluskanje njegovih vodic. Dobriha je dolgo zamaknen gledal proti potočjemu pobrežju, kjer so sive vrbe, iz temne megle kakor nočne pošasti komaj še vidljive, rahlo upogibale svoje veje. Ali ni on ta kraj že enkrat videl? Ta vrt zraven potoka z mehkimi tratami in s sadnim drevjem? Da dobro se še spominja, prav na takem kraji je bilo, kjer se je zadnjikrat kot otrok igral. Za metulji je letal in trgal cvetice. A neki mož mu je obljubil čudno pisane metulje in še lepše cvetice. Z njim je šel, ta ga je pa prodal brezvestno na tuje. Ali je sedaj res našel kraj svoje mladosti, svoj rojstveni kraj? Prav tako je stala domača hiša, toda te hišice na vrtu takrat še ni bilo. Kdo bi mu sedaj v noči vse to razjasnil? Dobriha je nekaj časa skrbno opazujoč nemirno hodil po vrtu, naposled se pa zapre v vrtno hišico ter pri oknu sloneč prične rahlo ubirati in popevati svoje tužne pesni, ktere so se čudno ujemale z ljubkim žuborenjem potočje vodice. — Goljufivi upi, bridke prevare! Koliko zla ste že prizadele revnim Zemljanom! Gospa Dobrinova je Ljudmili vedno netila upanje, da se Vinko še vrne, a današnji novi gost je uničil vse nade. Koliko žalosti za ubogo ženo! Zaliko je odpravila spat, sama pa se je sklonila nad posteljico svojega deteta ter je nad njim v solzah zlila vso bridkost revne osamelosti. Na tujem ga je rodila, a on, ki bi se najbolj veselil življenja svojega sinka, on ni učakal njegovega rojstva. Razžaljen je odšel in pri odhodu ni dal prijazne besede njegovej materi. In ti, milo dete, pač ne bodeš nikoli poznalo svojega očeta. Edina, a zvesta in vztrajna podpora ti ostane materino srce. Drugega varuha in prijatelja na svetu nimaš. Toda ti tega ne umeš, ti mirno spiš in ne veš, kako danes žaluje, kako tvojo osiroščino objokuje tvoja mlada mati. Dolga in strašna noč je to za njo. Trudne oči so jej včasih zamižale, a skrbna bojazen za bodočnost njenega sinka se jej ni v prsih pomirila. Iz hudih sanj se predrami, teši in ljubkuje dete, ki se je prebudilo ter jelo vekati; pri njegovem vzglavji je skrbno vso noč tužno bedeč presedela, čakajoč jutranjega svita. Med tem pa je v sivih vrbah zašumel jesenski vetrič ter je na svojih krilih rahlo doneče, a dobro umevne glase ponočnega pevca ponesel tja do oken bližnje hiše, da je žalujoča žena čula in premišljevala njegove žalne tožbe: Zbežite megle, dahnite vetrovi, Na vedri plan me zvabite duhovi, Kjer sreče glasi milijo srce! Vonjavo divno sap'ce so pihljale, Vode šumeče v sen me zazibale, V vrtnej šumi drobni ptič žgoli, Kam tiraš proč me, mož, brez milosti? Moj dom, moj rod, blagosti zibel, O da bi te še enkrat videl! Zbežite megle, dahnite vetrovi, Rešite kletstva, blagi me duhovi, Dokaj sem prosil, v robstvu hrepenel! Pošastni v gozdu švigajo strahovi, Popotnika straše noči glasovi, Zver gleda čudom solzni moj obraz: Sirota, kaj medliš tu v nočni čas? Kje moj je dom, blagosti zibel, O da bi te še enkrat videl! Zbežite megle, dahnite vetrovi, Podobo njeno stvarite duhovi, Milino žarno prejšnjih dnij! Za mano gledala je in prosila, Roke stezala, vroče solze lila: Nikar ne hod' od mene v tuji svet! Zgubljeno vse! — a čut ne jenja tlet' Za te, moj up, ljubezni zibel, O da bi te še enkrat videl! Na nebu se zvezde utrinjajo, žareči utrinki razsvetljujejo črni mrak. Noč beži s svojimi temnimi krili, še malo časa, in na vzhodu zasveti zlato-rumena jutranja zora. — (Konec pride.) Slovenec, Slovan sem. Utožnost tiha včasih me obhaja, Ko vidim, da nas tujec zasmehuje; Globoka žalost mi srce navdaja, Ko iz svetinj, nam svetih, se norčuje. A žalost zopet mine, kajti vem: Slovenec, Slovan sem. A ko rojak od naroda odpada, Ko mater sramoti in zaničuje, Ko jej v srce izdajstva nož zabada, Me sveti srd, obup me premaguje. A zopet vmirim se, ker dobro vem Slovenec, Slovan sem. Naj torej tujec nam svetinje smeši, Naj izdajica rod naš zaničuje, Mogočna ena svest mi srce teši: „Slovanstva vez" mi dušo povzdiguje. Zatorej ne obupam, dokler vem: Slovenec, Slovan sem. T. TurJcul V gozdu. Večer. V gozdu, tihem gozdu Cvetlica za cvetlico Hišica stoji, Zapira si oko, Steza, ozka steza Na nje rosi rosico Tja do nje drži. Preblaženo nebo. Jaz pa sem ogladil Na list si hrošč je zlati To ozko stezo, Posteljico postljal, Ko ljubezen nosil Tu hotel je zaspati, V srci sem sveto. Svoj tek je dokončal. Hišica stoji še Škrjanec pa z višave Vedno, vedno tod, Se spušča v deteljo, Tudi jaz še hodim Tam sredi mu dobrave Ozko isto pot. Ležišče je mokro. A zaprta vedno V zelenem gozdu pije Vrata so skrbno, Se srnica vodo, Kjer ljubav užival V grmovje se zavije, Srečen sem mlado. Zakrije jo drevo Draga pa odšla je Vse mirno je, le vali Daleč čez morje — Studenčeka šume, Samo je ostalo Ki se dele na skali Bore mi srce. Skakljaje tja v morje. Nivalis. Nivalis. Blagodejna zvezdica. (Novela.) (Konec.) X. Drugi (lan proti poldne sedi Bruno na priprostej kameneuej klopi pod veliko košato lipo, ki je kinčala prostorno dvorišče pred Bertholdovo hišo. Nad njegovo glavo skrivnostno šumi listje lepega drevesa, s kterim se igra rahli vetriček, ki prihaja s severne strani ter preganja soparico pasjih dnov. Bruno si sname klobuk z glave, obriše si z ruto znojne kapljice, ki mu svetijo na Čelu in vzame iz žepa svoje suknje kopico časopisov. Ko se je nekoliko izpočil, izbere si izmed časopisov onega, ki ga bolj zanima in se vš-nj začita. Zdaj prikoraka proti njemu gospa Bertholdova držeč na desiiej roki mali jerbašček z ročnimi deli, v drugej pa veliki plaid. Dobro jutro, Bruno, ali ti smem delati družbo? — Bruno jo iznenadjen pogleda. Mati ni nikdar hrepenela po njegovem društvu; od kod na enkrat ta sprememba, misli si zdaj on. Drago mi bode, odgovori Bruno in se nekoliko umakne, da napravi prostora materi. A poznalo se mu je, da ga nič preveč ne veseli ta nenadejani obisk. — Gospa pogrne mehki plaid na klop, da bi ne sedela na trdem, vzame neko majhno delo iz jerbaščeka in se vsede poleg sina. Ni napčno pod tem drevesom, začne zdaj mati govoriti; senca, hlad in mir denejo prijetno človeku v takej vročini. Veš, Bruno, nadaljuje ona in si izbriše med tem s tanko belo ruto dvoočnike ter si jih natakne na nos, — Oskar hujša dan za dnevom. Bavno sem govorila z zdravnikom. — Ubogi fant, pravi pomilovalno Bruno; jetika ga je zadnji čas hudo zdelala. Nisem mislil, da je nesreča že tako blizu. Vzame zopet časopis in gleda va-nj. — Gospej ne gre delo nič prav izpod rok. Vidi se jej, kakor da jej nekaj srce teži, kar bi rada povedala, pa ne ve, kako bi začela. — Čez nekaj časa povzame zopet besedo: Ljubi Bruno, rada bi te nekaj prosila. Saj veš, tako dolgo že odlagaš; skrajni čas je že. — Bruno, ki je vedno v časopis gledal, pretrga jej zdaj besedo in hitro pravi: Da, mama, jutre ali pojutranjem Vam izpolnim željo. — Ali res, Bruno ? Ah, ti si edini izmed mojih sinov, ki mi dela veselje. Le podvizaj se, Bruno, prosim te. Vedno ti bodem hvaležna. — Da, mama, najpozneje do pojutranjega dne dobite gotovo ono svoto, ktero potrebujete, da si oni lišp naročite. Danes in jutre imam —• Oh moj Bog! vzklikne nevoljno mati; ti me ne umeješ. Saj ni denar, kar želim od tebe. Ne? pravi Bruno iznenadjen in postaja nemiren. — Gotovo ne, Bruno. Jaz menim, da je zadnji čas, da prosiš gospoda N. za roko njegove hčere, ljube Kornelije, hitro poreče mati, ker se je prepričala, da je ravni pot najboljši pot. — Bruno nič ne odgovori; zre še vedno v list, a ne razločuje v ujem nobene črke več. V glavi se mu je vrtilo, srce mu je bilo hitrejše in zdelo se mu je, kakor da ga nekaj v prsih davi. — Ali nič ne odgovoriš, Bruno, pravi mati v skrbeh, ko zapazi njegov nemir. — Bruno odloži list, pogleda materi v lice iu reče: Da, mama, snubiti hočem Kornelijo. Takoj jutre, danes, v trenotji, ako želite. — Ali, Bruno, kako si raztresen! Kaj si pozabil, da je Kornelijin oče na potovanji in da se vrne še le čez teden dnij ? — Bruno se veselo zgane, ko čuje materino opazko. Mati to zapazi, in ni bila zadovoljna. Zat6 še dalje v njega sili: Ali mi obetaš, Bruno, da še isti dan, ko se povrne Kornelijin oče, izpolniš, kar si mi zdaj obetal ? — Ali tak6 malo zaupate v moje besede? odvrne nevoljno Bruno. — Mati je čutila, da ga ne sme dalje mučiti, ako noče potratiti, kar je s tolikim trudom čez toliko let komaj danes pridobila. Pobere torej svoje reči in ga zapusti. Ko je pa Bruno zopet bil sam, nasloni glavo na lipino deblo in zre nepremakljivo v zrak. XI. Oskarjevo življenje se je vedno bolj nagibalo h koncu. Ysi domači so to vedeli, najbolj pa je to vedela Ada, ki ga je videla hirati. Imela je tudi ona trpeč obraz vsled telesnih utrujenostij, kakor je sama Oskarjevemu zdravniku trdila, ki jo je poprašal, ali se menda dobro ne počuti. Sama pa si je s strahom priznavala, da je le njeno srce bolno, in da njene bolezni ne ozdravi vsa zdravniška umetnost celega sveta. — Kornelijin oče se ni še povrnol s potovanja. Kornelija mu je že bila naznanila, da bode dan njegovega prihoda tudi dan njene zaroke z Brunom, in mu že znovič pisala, da se naj vendar podviza priti nazaj. Oče jej je odgovoril, da še naj potrpi nekoliko dnij, dokler poravna svoje opravke, potem pa, da se hoče nato tem veselejše radovati. — Med tem ste bili gospa Bertholdova in Kornelija povabljeni na neki izlet z gospodo sosednjega gradiča. — Bruno, ti moraš tud^z nama, zahtevala je mati. Ah da, pridite, prosi Kornelija. Ali se Vam ne zdi nespodobno, mama, da bi vsi šli iz hiše, ko je Oskar umirajoč? opazuje Bruno. Oskar je umirajoč že štirinajst dnij, pa še vendar živi, meni mati. Kdo si bo zavoljo njega odrekal tako zanimivo zabavo? — Ako ne bode isti dan Oskarju hujše, spremljam Vaju gotovo, obeta Bruno. — A ravno isto jutro, ko so hoteli vsi trije odrinoti, pokazala so se pri Oskarji znamenja bližnje smrti. Stari Berthold zahteva, da bi zaradi tega nihče ne zapuščal doma. A njegova gospa ugovarja, češ da ni Oskarju gotovo še tako hudo, kakor vsi trdijo. Naj pa Bruno domd ostane, pravi ona na zadnje, da bode nekdo pri roki, ako bi sila prišla. On mi tudi lahko brzojavi, ko bi se res pri Oskarji na zlo obrnolo. In tako, kakor vselej, morala se je tudi zdaj njena volja izpolniti. In odpeljala se je s Kornelijo, ki je s težkim srcem prenašala, da Bruno dom& ostane. — Bilo je popoldne okoli četrte ure. V Oskarjevej sobi delajo somrak zeleue priproge, ki so spuščene na oknih. Oskar leži navidezno miren, sam6 sapa mu vedno bolj zastaja. Zdaj odpre oči in s slabim glasom pokliče — Ado. Ada, ki je s slugo molčč sedela pri njegovem vzglavji in na vsako njegovo gibanje prežala, skloni se proti njemu prašujoč, kaj je njegova želja. Privzdignite mi nekoliko glavo; ne morem sopsti, prosi Oskar. — Ada mu s pomočjo služabnika izpolni željo. Ležal je zdaj višje. Tako sem zaspan in ne morem zaspati, potožuje se Oskar in hoče kašljati, a iz njega pride le votel glas. — Ada se prestraši in mu namoči posušene ustnice z neko za to pripravljeno hladilno tekočino in mu izbriše solze, ki so se prikazale v očeh. Pri tem zapazi, da imajo one neki čuden odsev. Gre k mizici, napiše na košček papirja: „Idite po duhovnika in zdravnika" ter izroči listek slugi z besedami: Storite, kar sem Vam napisala. Sluga čita in takoj zapusti sobo. Ko gre čez dvorišče, sreča Bruna. Hitro mu odd& Adiu list ter gre dalje svoj pot. Bruno čita list in se zamisli. Kmalu se pa predrami in napoti v brzojavno uradnico. Tam odpošlje materi naznanilo in jo pozove nazaj; a potem se nemirno sprehaja po vrtu. Sluga ni našel domačega duhovnika domš, ker je ravno prej odšel drugega bolnika obhajat in ga ne bode do noči nazaj. Po Brunovem ukazu se potem odpelje v bližnjo faro po tamošnjega duhovnega pastirja. Pride večer. Ne matere ne sluge še ni bilo nazaj. Bruno se po dolgem obotavljanji slednjič odloči iti k Oskarju pogledat. Vrata Oskarjeve sobe so bila na pol odprta, kakor jih je odhajajoči 34 sluga v naglici pustil. Bruno se ustavi med vrati in gleda prizor, ki se pri postelji vrši. Oskar sloni z glavo na Adinej rami, Ada pa mu z namočeno gobo čelo hladi. Ada, jaz kmalu umrem, šepeta Oskar; ali boste kdaj moj grob obiskali? — Ada premaguje solze in reče: Tiho, Oskar, tiho; zdravnik ne dovoli, da govorite. — Ada, Vi žalujete ; ali meni veljajo Vaše solze ? nadaljuje Oskar, potem pa uspehan omolkne. — Ada, pravi zopet črez nekaj časa, pozdravite očeta in Bruna in povejte zadnjemu, da jako obžalujem, da sem ga nekdaj nehote raz-žalil. — Adina roka, ki je močila Oskarjevo čelo, začela se je vidno tresti. — Ali me boste kaj pogrešali, Ada, ko me ne bode več? Ali ste me res tako ljubili, kakor ste mi obetali, ko ste me prvikrat zagledali? — Da, Oskar, ljubila sem Vas in Vas še ljubim, zagotavlja Ada ginena. Toda tiho zdaj, da se kašelj ne povrne. — Bruna pa vendar bolj ljubite od mene; kaj ne Ada? dostavi Oskar in se zopet zvije, ker ga je kašelj napadel. — Ada ga prestrašena drži, gladi mu lice, čelo, da mu s tem vsaj nekoliko polajša hude težave. Na enkrat pa ga z vzklikom izpusti. Oskar je bil mrtev! Ada poklekne k njegovej postelji in joče ter moli za pokojnega prijatelja. — Na enkrat pa začuje osoren glas, ki jej veli: Vstanite; tu ni več Vaše mesto! — Ada, ki je predobro poznala ta glas, vstane, pogleda še enkrat bledo Oskarjevo lice in hoče zapustiti sobo, ne da bi se ozrla na osebo, ki je to ukazala. A nekdo jo prime za obleko, med tem ko prejšnji glas še bolj osorno ponavlja: Ne! počakajte še eden trenotek! Povejte: Ali je Oskar govoril zadnje besede v blodnji, ali v zavesti? — Ada povzdigne oči in vidi pred seboj Bruna z burnim obrazom, vzdignenih prsij, z očmi obrnenimi v tU — Becite brž, sili nestrpljivo Bruno in se vede, kakor človek, ki je um izgubil: Ali je resnica, ali ne, kar je Oskar govoril, predno je dušo izdihnol? — Ada je čutila, da mu mora nekaj odgovoriti. A sramožljivost, da bi mu odkrila resnico, in bol, da bi mu jo zakrivala, bojevali ste se z vso silo v njenej duši. Na zadnje se določi nekaj povedati, toda beseda jej na ustnih onemi. — Vi molčite ? pravi Bruno žalosten. Se vč da! jako nmljivo, dostavi vedno bolj tiho; Vi ljubite sani o Huga. — Nikakor ne! odgovori razžaljeno Ada. A nekdaj ste ga vendar ljubili ? pristavi Bruno in ok6 se mu polno upa zasveti. Nikdar ne! zagotavlja Ada z zaničevanjem. — Na Brunovem obrazu so se igrale podobe njegove razburjenosti: bol, dvom, ljubosumnost, up in strah, vsi občutki so se menjavah zaporedoma v njem. — Gospodična Ada, poreče zdaj bolj miren, a njegov glas je še vedno neprijazen; ali morete vpričo pokojnika, kteremu ste bili tako udani, ponoviti, kar ste mi nekdaj zagotovili: da se namreč nimate sramovati svojih dejanj ? — Ada dene roko na srce, povzdigne oči najprej proti Oskarju, potem pa kvišku 'ter z glasom, ki je še bolj pričal o njenej nedolžnosti, kakor pa njene besede, slovesno izreče: Da! morem ponavljati! — V tem hipu se začujejo brzi koraki prihajajočih oseb. Prikaže se pri vratih gospa Bertholdova, ki s temnim očesom meri Bruna in Ado; takoj za njo pa pridejo duhovnik, zdravnik in sluga. XII. Takoj, v trenotku mora iz hiše! zagotavlja drugi dan gospa Bertholdova Korneliji, ki je poleg nje na oknu slonela. Niti do Oskarjevega pogreba ne srnč tu ostati. Dala sem jo poklicati; vsak hip bode tukaj. ■— Ste že pospravili svoje reči? poprašuje gospa nekaj trenot-kov pozneje Ado, ki je bila že za potovanje oblečena. — Da, milostljiva gospa, odgovori ponižno Ada in premaguje solze. — Zdaj pride Bruno v sobo. Dobro, da si prišel, mu reče mati. Gospodična Ada bode še danes odpotovala. Izplačaj jej in dodaj še nekoliko za trud, kterega je zadnje dni imela. — Mama, odgovori Bruno mirno, toliko bodete vendar dovolili, da gospodična Ada spremlja k zadnjemu počitku svojega gojenca, kteremu se je toliko požrtvovala. — Ada ga hvaležno pogleda. Gospa, ki je videla Adin pogled in ga napačno tolmačila, odvrne srdito: Njo naj še obdržim, ki mi je nesrečo v hišo prinesla? Zapeljala je Huga, Oskar se je bil v njo ves zagledal; naj zdaj še mirno čakam, da mi na zadnje še tebe zmoti? — Mama, ne 6ne besede več! zagrmi Bruno, in oči mu od jeze za-blisknejo; jaz ne dovolim, da bi kdo žalil mojo nevesto! — Njegova nevesta! vzkliknete kakor iz čnega grla mati in Kornelija. 34* Kornelija, idite po mojo stekleničico dišeče vode; meni hudo postaja, vzdihuje Brunova mati, skloni glavo in zapre oči. A Kornelija ni več čula njenih hesed. Bleda, kakor stena, pade jej lepa glava na prsi in hila bi še oua omahnola s stola, ko bi jej ne bila prihitela Ada na pomoč. Prestrašena jo zdaj drži Ada objeto. Kornelija se polagoma zave in ozira se začudjena okoli; ko pa zagleda Ado, spomni se uzroka svoje slabosti in jo pahne od sebe. Potem si pokrije z roko oči in govori med solzami: Kaj sem Vam storila, Ada, da ste mi porušili mojo srečo? Bruno je bil edini na svetu, ki je znal oživljati moje srce; a zdaj sem ga za vselej izgubila in to skozi Vas! — Bruno, ki je ves čas stal nekoliko oddaljen, imel je usmiljenje s Kornelijinim tugovanjem. Približa se jej in poreče prijazno: Ljuba Kornelija, Vi se jako motite, ako menite, da ste mene bolj ljubili, kakor bi brata ljubili, ko bi ga imeli. Tudi moje čuvstovanje za Vas je bilo samo bratovsko in tdko ni dovolj stalno, da bi se na-nje zidala zakonska sreča. — Kornelija nič ne odgovori. Vstane in drže se komaj po konci odide. — Tudi gospe Bertholdove ni bilo več videti. Ko je bila namreč poklicala Kornelijo na pomoč in je videla, da ona sama najbolj pomoči potrebuje, vstala je in tihoma zapustila sobo. — Ada in Bruno sta bila zdaj sama. Adi je močno bilo srce. Outila je, da jo opazuje Brunov ognjeni pogled; zato se ni upala pogledati ga ali pa ga ogovoriti. — Gospodična Ada, začne Bruno in govori počasi, tak6 da je njegov glas motil tihoto, ki je vladala krog nju, kakor moti odmev oddaljenih zvonov tihoto po samotnej dolini. Jaz sem se prenaglil in se v sili materi izlagal. Bekel sem, da ste Vi moja nevesta; po vsej hiši se sedaj gotovo o tem govori; samo jaz še ničesar gotovega ne vem. Ali Vas smem kot tako smatrati, Ada? — Kakor rosne kapljice oživijo cvetlico od solnca požgano, tako so Brunove besede oživile Adino onemoglo srce. In vendar je iz njenega obraza sijala neka otožnost, ko jej je Bruno stavil ono vprašanje. Občutki bližnjega slovesa, ki. so jo dozdaj težili, niso se mogli tako hitro umaknoti onim večnega združenja, ki so jo na enkrat navdajali. Bila je prevelika in prehitra sprememba za njeno občutljivo srce. Njene oči so se napolnile s solzami, ko žalostno odgovori: Svojo srečo naj si kujem iz Kornelijine nesreče? Ali bi to ne bilo brezsrčno? — Osrečite rajši Kornelijo, jaz — jaz sem srečna že dovolj, ker v3Ha), mrzna (MpB3iia) itd. Dalmatin piše na pr. s v o j o v o 1 n, v m e t a 1 n, n e v e r n, Trubar: p r e š e r n, Matija Kastelec pogostoma na pr. d o b r, m o g 1, sedm, vrčdn, lub6zn itd. Take pisave se je v svojem pravopisu stanovitno držal znameniti naš jezikoslovec 0. Caf, in tudi Miklošič, ko je hotel natanko po izreki pisati, ni pisal k a z t. n, temuč k a z n (1 e x. p a 1. p. b. Ka3Ht). Prešern je torej samo na sebi najbolj prav; ali po našem sedanjem pravopisu se ve da ni. Mi po nemškem načinu s predpostavljenim e raz- ločujemo sonante r, Z, m, n od konsonantov r, l, m, n. Ker pišemo dober, mogel, sedem, veren, terja doslednost tudi prešeren, Prešeren. Kdor bi pa pisal d o b i r, m o g i 1 itd., smel in moral bi tudi prešerin, P r e š e r i n. V Gorici, 3. grudna 1880. p. Stanislav Šhrabec. Obraz rožanskega razrečja na Koroškem. Spisuje Janez Scheinigg. (Dalje.) n. Samoglasnik A. 1. Poleg goltnikov je ta samoglasnik drugi znak rožanskega razrečja, kajti izgovarja se čisto in jasno: bžba, mama = mati, vr&te, star, žhdti, lipa, miza; po tem se rožansko razrečje pozna od junskega, ktero ima namesto a neki zamolkel glas med a in o, kakor: m6ti * mati, dom = dam, žgonci, Kvobosnica = Klobasnica. V tujkah se je spremenil a gostokrat v o, in to vzlasti v nena-glašenih zlogih (pr. Miki. I2 72), na pr. ofent - Advent, 'ofe * kafe, 'omeva * Kamel, 'onara = Kauarie, costdnj > Ivastanie, 'omrat = Kamerad, tobd' = Tabak, 'olender = Kalender, Odam-Adam, omšr-omarja, ovtdr (ali ot&r), op^t; ako pa ima zlog naglas, ostaja čist a: anhelc, dmbo, ambos, 'Asa * Kasse, basa = Gasse, antvart - Antwort, tavarh - Tagwerk, antvarh = Handwerk. Govori se: bredevica, čest, den, deni se, meh, te, tle, zec, delava (daljava), ne dan, tla, čast i. t. d. 2. A se pretvarja v e v množivniku tvornega deležnika preteklega časa v moškem spolu, ako je dotični zlog brez naglasa; na pr. copeP -kopali, davel' = delali (a davale = delale), valel' = valjali, spr&vlel' - spravljali, postilel' = postiljali, bohel' < ubogali, št6cel' <= štokali, pihel' = pihali, coprel' -coprali, lietel' = letali, sa el'* sekali, poderel' = podirali, podperel' * podpirali, prasterel' = prostirali, sp&cvel' - spakovali, šribel' - šribali, pis'el' = piskali, spuntel' = spuntali. Kjer pa pada naglas na omenjeni zlog, glasi se zopet čisti a; na pr. 'opal' - kopali, pradal' - prodali, sejal' = sejali, smejal', v'hal' - lagali, halfal' = goljufali, dal' = dali, bral', pral' i. t. d. 3. Zuamljivo je za rožanski govor, da se pogostoma uporablja samoglasnik a mesto e, včasih tudi mesto o, v zlogih brez naglasa; uzrok tej prikazni je prizadevanje jezika, da se zlog zlogu upodobi; to upodabljanje se nahaja tudi v rezijanskem razrečji (prim. Miki. I2 332 in 308); najlažje se je zgodila ta sprememba v dvo- ali večzložnih besedah, ki imajo že prvotno eden ali dva a; vendar je segal govor, ko se je navadil tega 36 glasnika, dalje in pretvarjal e v a tudi v besedah, ki so brez samoglasnika a; da celo naglašenih zlogov se je sčasoma polastil in tudi v njih e spreminjal v a. Da se omenjena prikazen bolj razjasni, podamo primere po plemenih in jih hočemo, kolikor možno, popolnoma navesti. I. Imena. a) Dvozložniki, ki imajo v enem zlogu prvotni a, pretvarjajo v dmgem zlogu e v a; na pr. barač, ealac=celak, casar, ahnjad * jagnjed, matva - metla, sastrž, tatci = teta, tas&č, zamla, žalž = želja, žanš, sa'žč < sekač , tivarh = Tagwerk, dntvarh, Handwerk, Salan - Seljiin (prebivalci pogorske vasi Selje), Svač&n (Sveče). V sklanji ostaja a, le gen. plur. pri nekterih ženskih imenih se govori ali nedoločno kakor siestr ali sastr, ali pa je nenavaden, kakor pri besedah: žaM, zamla. Isto tako ostaja a, ako se iz navedenih besed novi izrazi izpeljujejo; na pr. cas&r, casarica, casaršci, casarstvo, casarjov; matva. matv&rka; baračica, tat'11»tetin, antvarhar = Handwerker, tavarhar - Tagwerker. b) Pri nekterih besedah se pretvarja e v a le v gen. sing. vsled končnice a; na pr. led, ladž, na led", z ledam; lies, lasži, na les", z liesam ; snieh, snahd ; sviet, svati; senu, sand; srebrii, srabra; veter, vatra; drevu, dravčsa; tevu, talesa (na sveta talčsa den). c) V trizložnikih z dvema a pretvarja se tretji zlog v a; na pr. mačaha, tažava, zasa'a = zaseka, čaplanca, žlaparnca = zapernica. d) V imenih, ki nimajo prvotnega a, nahaja se a; na pr. cant -centa , čahel, da'16 = dekle, hlab - hlčba, hrabčn - greben, jaz" = jezik; mazinec, papev, pare-pareta, sadvo, svatnf, slap''c * slepec, sosar = sosed, slazdno, Salo = Selo (vas v spodnjem Eoži), tale, žrabe, žalezo, žaliezje, žrabel, zapuvad = zapoved, vratano, izare = jezero, trabušnica = trebušnica, žavčd = želod. e) Tudi v sklanjalnih končnicah nadomestuje a samoglasnike e, o, i. a) am - om in cm v instrum. sing. in dat. plur. na pr. z devam, s 'vobu'am = s klobukom, za izaram, mad piitam iu pa mad travn'am, inad vrham = nad vrhom, pod mustam, prad hospiidam, za hlievam; otročšm, da'letam, pulam, miestam, drv&m, šuvarjam, dav&vcain » delavcem, hv&pcam. (f) ali - ih v loc. dual. in plur.: na tiivnčah, na hrfbrah = na hribih, po vozah = po logih, v miestah, v piesmah = v pesnih, o bfn'stah « o binkoštih, po bienahtah - po bienahtih (nach Weihnachten). y) ama - oma v dat. in instr. dual.: s st61ama, s hlebama itd. II. Prilog, števnik, zaimek. a) Govori se a namesto e; na pr. srabern, tažž'= težek, tažaven, hranje' = grenek, ž&jen (tudi žejen), žalezen, lasen, vasev, laden, ad"n = eden, an » en, ana = ena, anu (an6) = eno, davet, dasčt, štiradi * štirideset. b) Po sklanji se je spremenil prvotni e v a; na pr. blied, blieda, bledu, gen. blad&, bladom', na bladam lici; plur. mase. bledi, fem. blade; gen. bladah, bladšm; eiev (cel), efeva, cevu; gen. cala (tudi calaha), calom', na caMm puP, s calim; plur. mase. celi; fem. cale, cal&h, calam, na calah, s calem'; sliep, gen. sing. slapži; zbiest (zvest), gen. zbastd; liep, lapž; pet, o pov pat''h = o pol petib, s patmi * s petimi; šiest, piiv šdsta = pol šestega; sedem, puv sadma; davet, ob davafh « ob devetih; daset, ob dasat"h; tabe = tebe in tebi; s tab6; sabe sebe in sebi, pr s&be = pri sebi, sab6 - seboj; časa = česa. c) Enako končnicam imenske sklanje imajo tudi prilogovi skloni večinoma a namesto e in i. a) aha * ega; na pr. staraha = starega; mv&daha, Ipaha - lepega, doršha - dobrega, velčaha, ndšaha, tahd = tega, vsahd - vsega, njaha = njega. /?) am = em; na pr. na zalienam tršvnc', na črnam 'vobuc' - na črnem klobuku, po hvobočam izar' > po globokem jezeru; na v'sočam draves'; pr tam del' = pri tem delu. y) ah * ih in eh; na pr. o'ul' nššah šiš * okoli naših hiš; od tvojšh davdvcov; po velčah miestah; pr tah pušrah - pri teh puškah. III. Pripone imen in prilogov. 1. ak ' ek: čov4c = človek. 2. ah - eh: orih - oreh. 3. jdk - jek: 'nivja', 'drja', tičja', zečjac; a ostaja v celej sklanji. 4. až = ež: sitnaž, rivaž = revež, čudaž, p&paž, madaž, kolmaž, hžnaž = Aneis; v sklanji ostaja a, vendar se čuje v plur. tudi: čudeži, riveži. 5. at 5 et : pamat, v&jat » Leitseil, ždmat, Sammt, h&ržat; prvi dve besedi imate e do instr., v kojem stoji zopet a; v zadnjih dveh pa ostaja a do loc., kteri se govori: v haržatu ali v haržet'. Tudi v plur. se zamenjujeta a in e; tedaj nom. plur. haržet' ali haržat'; acc. plur. pa le haržate. 6. an - en: obrazilo imenom in prilogom; na pr. jačmžn = ječmen, jahtn = jelen; gen. jačmena, jalena i. t. d. brez izjeme; natan, natana; jasan, jasana (Esche); 'uran = koren; zalan (zelen), zalana, zalano; rman, rmana, fmano = rumen. V sklanji odloči naglas, ali stoji a ali prvotni samoglasnik; govori se torej: gen. zalana ali zaliena (tudi zalienaha), na zalanam ali na zalienam; plur. zalanf, zžlanah, z&lanam, zdlane, na zalanah, z zalanem', ali zalieni, zalienah, zalienam, zaliene, na zalienah, z zalienem'; isto tako rman, rmana ali rmiena (rmienaha); plur. rmane ali rmiene, na fmanah ali na rmienah i. t. d. (Dalje pride.) Zgodovinske črtice o nekdanji provinciji Windiscl\graz. Priobouje Davorin Trstenjak. XI. Patrijarha Ottobona pismo do Slovenje-Gradeanov ex anno 1313. Ko je patrijarh Pietro Gerra leta 1301. umrl, niso se mogli kanoniki oglejski zjediniti, koga bi za patrijarha izvolili; večina je izvolila oglejskega dekana Petra, manjšina grofa Ottona Ortenburškega. Papež Bonifacij VIII. pa ni nobenega izmed nju potrdil, temveč je odločil leta 1302. škofa padovanskega Ottobona de Bazzi, rodom iz Piacenze, za patrijarha. Kakor je že bilo povedano, imel je ta patrijarh dosti borb z goriškim grofom in z mogočnim Rizzardom de Camino; tudi koroški vojvoda O t to mu ni bil prijazen. Papež Clement V. je Ottobona na crkveni zbor v mesto Vienne na Francoskem poklical. Da mu je mogoče bilo ta pot nastopiti, moral je svoje duhovništvo za „sussidio caritativo" prositi in svojim podložnikom poseben davek naložiti. Leta 1311. nastopi patrijarh svoj pot v Vienno, in za čas svojega nebivanja v Ogleji, postavi za vladarja grofa Henrika goriškega. Na potu v Vienno pride v mesto B r e s c i o, ktero je takrat oblegal cesar Henrik VII.; patrijarh je Bresciance nagovoril, da so pod cesarjevo oblast stopili, zato omenja v pismu do Slovenje-gradčanov tega cesarja, kterega zaveznik je nekoliko časa bil, a pozneje zopet od njega odpadel in se s puntarskimi Trevisanci zvezal, nadejajoč se, da mu bodo ti na pomoč prišli proti grofu goriškemu. Po smrti papeža Clementa V. se mu je dajalo upanje, da bode za papeža izvoljen. Ko se je v Genuo h kardinalu Flesehu podal, zbolel je na potu in v mestu Arquae pri Piacenzi leta 1315. umrl. Njegov značaj je bil pošten, bil je neprijatelj nepotismu. ljubil svoje podložnike in bil velik dobrotnik ubožcem. Tudi je skrbel za umetnost, in njemu se imamo zahvaliti, da se je rimski amphitheatrum v Poli ohranil. Pismo do Slovenje - gradčauov, izdano 22. januarja 1. 1313. po notarji M e 1 i o r a n z a, glasi se tak6-le: Ottobonus Dei gratia S. Sediš Patriarcha Aquilegiensis presentibus viris, Judici, Consiliariis et Comunitati in Windisgratz, dileetis fide-libus suis salutem et omne bonum. Cum antequam iter arripuissem ad Domini nostri Summi Poutiticis Consilium generale, et ad Serenissimum Dominum Nostrum D. H e n r i c u m I m p e r a t o r e m, per quos eramus requisiti solemniter et vocati, defi-nitum fuerit iu nostro Colloquio Generali, prout ad audientiam vestram credimus pervenisse, quod pro itinere nostro octo denarios Aquilegiensis monete pro quibuslibet foco et rota molendi-n o r u m habere debemus ab omnibus nostris et Ecclesiae Aquilegiensis subditis juxta consuetudinem antiquissimam et diutissime observatam, et niulti juxta definitionem hujusmodi solverint, et aliqui solvere 11011 cu-raverint hactenus, nos volentes jura nostra et Aquilegiensis Ecclesiae i 11 e s a, sicut expedit, conservare, vos universos et singulos tenore pre-sentium pro primo, secundo et tertio peremptorie requirimus et monemus, vobis sub excommunicationis pena, quam ex nune prout et tunc in vos, si contra feceritis, proferimus in his seriptis, distriete precipiendo mandamus, quatenus elegatis duos aut tres bonos et honestos viros ex vobis, quibus nomine nostro pro quibuslibet foco et rota molendinorum vestris et massariorum vestrorum octo denarios Aquilegenses usque ad primam Dominicam proxime Quadrigesime, ut tenemini, assignetis, taliter, quod vos, aut dieti eligendi per Vos ipsam pecuniam Nuncio nostro assignent, sicut per alias nostras litteras duximus ordinaiidum, ita quod possetis merito commendari. Alioquin si vos, aut major pars vestrum, quod absit, ad hoc duxe-ritis retinendum, sciatis, nos dedisse Plebano in Windisgratz, aut ejus vices gerentiuostris litteris iu mandatis, quod Ecclesiam vestram et terram auetoritate nostra Ecclesiastico s u b j i c i a t Interdicto. De presentatione autem presentium, quas ad cautelam fecimus registrari, relationi latioris eorum Nuncii nostri jurati dabimus sine probatione alia plenam fidem. Datum Utini die XXII. Januarii XI. Indictionis. — Ta listina je prepisana iz izvornika po P. G. Bianchi-u za g. barona Czorniga, po kojega dobrohotnosti sem jo v porabo dobil. Kakor se iz ostrih pogroženj patrijarhovih vidi, niso Slovenje-gradčani takrat radi — vsaj novih — davkov plačevali. Tudi mlinarjev je že takrat moralo dosta v Slovenjem Gradci biti, ker je na nje patrijarh pri pobiranji davka posebno zmislil. XII. Sententia Ulrici Episcopi Tergestini in causa rertente inter patriarham Raimundum et Adleidam vid na 111 „Craftonis de Windisgratz". To je napis obširne listine pisane „anno Domini MCCCLXXXIV. XII. indictionis, die XII. intrante Octobris, in Civitate Austria, in palatio patriarchali" od notarja Nicolo da Cividale. A d 1 e i d a, vdova po svojem prvem moži „Crafto de Windisgratz", pozneje omožena z Die- therom de Gutenstain", pravdala se je s patrijarhom zaradi nekterih posestev. Za rešenje pravde je hil odločen škof tržaški Ulrik. Za zgodovino slovenje-graškega mesta in gradu nas najbolj zanimajo osebe, ki so takrat to ali ono službo imele, in sicer: „P r e c o C i v i t a t i s" (berič) je bil G a 11 u t i u s; kastellan na gradu: „Reypertus"; judex antiquus mesta: Ainz (Heinz); prisežni mestjani (cives j urati): L i b e y, W i 1 u n g u s, in S e i u r i t z (Seyfritz); mešter, ki je samostrele napravljal (balistarius) je bil Albrettus; beccarius: Urizmanus (Vri c man, to ime se še zdaj nahaja v staro-trškej fari); plocellarius (kaj je to ?): C o n r a d u s, t u n c a r i u s (tunicarius ?): A y n c i u s (Heinz). Priče še so tudi bile: Brehtil de foro (Staritrg ?), C o u n z Suonech, Hermannus de Turri1 in „Dominus Fede-ricus (Priedericus) de G rez". Slovenj e-graški slobodnjaki so se torej takrat še podpisovali: „de Gre z". Še listine iz 1. 1305. imajo: „in dem Gratzthal vnd ze Traberch" (Drauburg). V nekej listini, ktere prepis se nahaja v joannejskem arkivu, in imd podpis: „Datum per manum magistri Ulrici, protonotarii nostri, XIII. indictione," nahajata se med pričami: Henricus de Helfenberch, Priedericus de Petovio,2 Ortolfus de Gurkvelde, tudi brata: priedericus deGraz et frater ejus Ortolfus," in pa: „Chrafto plebanus de Graz". Oislo leta ni pristavljeno. Med notarji oglejskih patrijarhov se nahaja eden edini s tem imenom: „Uuolricus, notarius tempore Uuochieri Patriarche." — Ker takega imena med oglejskimi patrijarhi ne nahajamo, pokvaril je italijanski pisec ime patrijarha: Wolfkerus — Wolfgerus3, ki je vladal od 1. 1204—1218. On je bil Nemec iz Leubrechtskirchena, in prej škof passavski. V tej dobi sta torej morala brata „Friedericus in Ortolfus de Graz" in pa „pleb anus Chr afto deGraz,4 živeti. Takrat še „provincija Windischgraz" ni bila lastnina oglejskih patrijarhov, temveč grofov Andechsov. Ako je ta Wolfger enoisti z latinskim pesnikom pesni „Carmina burrana" , bil bi v Kolonii (Čoln) 1. 1136. rojen in bi bil v 68. letu svoje starosti patrijarh oglejski postal, 1 T h u r n blizu Velenja. Otman de Turri je že znan iz leta 1034. 2 To je isti Friderik, ki je leta 1200. po nekterih letopisoih 1. 1222. veliko-nedeljsko okrožje križnikom (nemškim vitezom) podaril, torej II.; Friderik I. s Ptuja, oče drugemu, bil je to okrožje Ogrom vzel leta 1199 , po drugih 1200., tako da zna tudi Friderik I. biti. 3 Patrijarh Wolfker je tudi rešil pravdo, ki sta jo imala opat št. pavlovski in župnik h o č k i (pri Mariboru) zaradi crkve sv. Lorenca v puščavi. (Kopija te listine je v graškem Joanneji). 4 Crafto je bilo navadno krstno ime. Tako najdemo leta 1308. nekega koroškega plemiča: K r afto de Metnitz. Rodbina pl. Metnitz še na Koroškem zdaj živi. in 82 let star umrl. Kdor se hoče natanje o tem znamenitem moži podučiti, naj bere v „Zeitschrift fur deutsche filologische Bildung, II. Halle, 1870." članek: Pridane, von Dr. Justus Grion. Obširnih životopisov oglejskih patrijarhov jaz v teh svojih zgodovinskih črticah ne morem spi-sovati, temveč omenjam le toliko, kolikor je potrebno za pojasnjenje listin, ki se tičejo zgodovine slovenj e-graške fare, starega gradu, slovenje-graškega okrožja in pa prestare rodbine Windisehgraetzov. Naj prilično tudi tukaj omenim, da je v 15. stoletji v gorenjej Italiji živel imeniten slo venje-graški rojak, Matthaeus de Windisehgraetz (je-li iz plemenite rodbine, ne vem). On je bil tiskar v Padovi in je od leta 1482—1487. natisnol 23 obširnih knjig bogoslovnega, naravoslovnega in historičnega sodržaja. Naslove tem knjigam najdeš pri Valentinelli-u: Bibliograph. —• Drobnosti. Slovstvo: Občna zgodovina. Spisal in založil Janez Jesenko. Tretji del: Novi vek. V Ljubljani. Natisnola »Narodna tiskarna". 1881. 8° str. 224. 80 nove. — „Lurška mati Božja." Knjiga obsegajoča 271 str. je poslovenjena iz francoskega po Henriku Lasserre. V njej je popisano, kako se je mati božja prikazovala v Lurdu pred nekoliko leti, in kako so se potem godili in se še gode čudeži. Velja mehko vezana 1 gld., v polplatnu 1 gld. 20 n., v polusnji 1 gld. 25 n., in vsa v platnu 1 gl. 40 n. Po pošti 10 n. več. Kdor jih vzame deset iztisov, jih dobi poštnine prosto. Prodaja jih prelagatetj Pran jo M are šič, kaplan v Šentvidu nad Ljubljano, in Katoliška bukvama v Ljubljani. Rad jugoslavenske akademije znanosti in umetnosti, LVII. knjiga, podaja nam dve razpravi od g. M. Valjavca: „Prinos k naglasu u (novo) slovenskom jeziku", in „K tvorbi imperfekta u slovjenštini". — Ocenenie na bhlgarskite narodni pesni po formata i sldbržanieto dve skaski dtržani vi. slavjanska beseda otl. prof. Antoni Bezenšeki. Sofija. 1881. Godišno izloženie na družestvoto Slavjanska beseda vi Sofiji, za godina 1880/1. Predstaveno vi obštotostbranie vi. meseci, julij 1881. Oti A. Bezenšekl. 1881. Bas k. k. Quecksilberwerk zu Idria in Krain. Zur Erinnerung an die Feier des dreihundertjahrigen ausschliesslich staatlichon Besitzes. Herausgegeben von der k. k. Bergdirection zu Idria. Wien, im Verlage der k. k. Bergdirection zu Idria, Druck v. B. v. Waldheim in Wien 1881. 4° 65 strani in 3 tab. Slovaški časopisi 1. 1881. 1. Narodnie Novinj vychadzaju v Turč. Sv. Martine tri razy do tyždna. Zodpovedny redaktor Ambro Pietor. Predplatna cena na cely rok 12 zl. 2. Obzor, noviny pre hospodarstvo, remeslo a domači život. Vychadza v Uh. Skalici tri razy za mesiac. Predplatna cena na cely rok 3 zl. Zodpovedny redaktor a vydavatel' Daniel G. Lichard. 3. Slovensky Letopis pre bistoriu, topografiu, archeologiu a ethnografiu. Vychadza v Uh. Skalici štvrfročne v 6-harkovych sošitoch. Predplatna cena na cely rok 3 zl., pre chudobnych učitel'ov a žiakov 2 zl. Zodpovedny redaktor a vydavatel' Franko V. Sasinek. 4. Narodni Hlasnik, vychadza v Turč. Sv. Martine raz za mesiac. Predplatna cena na cely rok 1 zl. Zodpovedny redaktor a vydavatel' Mikulaš Št.. Ferienčik. 5. Černoknažnik, humoristicko-satyricky časopis. Vjchadza v Turč. Sv. Martine raz za mesiae. Predplatna cena na cely rok 2 zl. Zodpovedny redaktor Djuro čajda. 6. V čel k a, časopis pre školsku mladež. Vychadza v Turč. Sv. Martine raz za mesiac. Predplatna cena za cely rok 1 zl. Zodpovedny redaktor a vydavatel' A. Sokolik. 7. Katolicke Noviny, vychadzaju v Trnave raz za mesiac. Predplatna cena na cely rok 1 zl. 20 kr. Zodpovedny redaktor a vydavatel' Martin Kollar. 8. Korauhev na Sionu, cirkevni časopis všnovany veškeryin zaležitostem cirkve ev. a. v. Yychadza v Uh. Skalici dvarazy za mesiac. Predplatna cena na cely rok. 3 zl. Zodpovedny redaktor Michal Boor. Spolupracovnik Jan. Leška. 9. Kazatelna, časopis pre katolicke duchovne rečnictvo. Vychadza v Uh. Skalici vo svazkoch mesačnych. Predplatna cena na cely rok 4 zl. Zodpovedny redaktor Richard Osvald, spravca fary v Teplej (p. Bela-Banya). (Peter Muhič) rojen iz celjske fare, doktor modro- in bogoslovja, bil je professor grškega jezika na graškem vseučelišči, pozneje kanonik pri sv. Štefanu na Dunaji, od ondot je zopet prišel v Gradec, bil tam mestni župnik, in njegova podoba je še hranjena v proštiji glavnega mesta; pozneje je postal prošt v Polavi (Pollau, v graškem okraji). Ko je na Dunaji živel, bil je tudi rector magnificus. Umrl je 29. aprila 1600. Bil je jako učen bogoslovec. Schier ga v svojej knjigi „Specimen Styriae literatae" imenuje apostolskega moža, ki je dosti krivovercev lutherških h katolškej veri spreobrnol. Pisal je mnogo apologetičnih in polemičnih knjig; najimenitnejša je knjiga: Paedagogia oder Schulfiihrung der wiirtembergischen Theologen. (Graetz 1588.) Proti njemu je pisal lutheranski pridigar M. Holder v Stuttgartu, in razlogi tega moža so psovke: Esel, Stockfisch, Sau, itd. Muhič je odgovoril s spisom: Anderer Theil Paedagogia, worin auch sonderlich der Wiirtemberger Theologen und in gemain aller lutherischen Praedicanten abscheuliche Gottlosigkeit, Narrheit, Betrug und Falschheit entdeckt vverden. Gratz 1589. Rodoljube v Celji prosim, naj v tamošnjih krstnih bukvah poiščejo, kdaj se je bil Peter Muhič narodil. Davorin Trstenjak. (Zupan, Župan) se nahaja kot ime slovenskega oblastnika že zapisano v nekem admontskem urbarji iz 13. stoletja. Omenja se v onem urbarji, da Županova puša v Mirgeistorfu pri sv. Martinu blizu Gradca plača več, nego druge: „item Suppani huba solvit nt una melior praedictorum". V sekovskej listini iz leta 1161. pa se imenujejo: „quatuor mansus Sclavonici in villa positi juxta Graza" (Diplom. Sac. Duc. Styr. T. I. p. 151). Torej so še takrat v Gradci in v njegovej okolici Slovenci stanovali. D. T. (Janž), slovensko obliko imena Joannes sem našel zapisano v admontskem „codex Praediorum. C. n. 578. To je najstarejši urbar, ki ga ta staroslavni samostan ima. Imenujeta se podložnika samostana v krškej dolini in okoli Brez (Friesach, na Koroškem): Heinricus de Copenik, Jan s in Lastetsch. V urbarji iz 13. stoletja pa se v graškej okolici imenujejo admontskega samostana podložniki: Jan s, textor (tkalec), Zwaentzo (Svenčo) brevis, Jan s an der hofstat, am Ekh duo Zobodini Petrus et Jan s. D. T. Listnica uredništva: Z-ski v G. Ako želite, da se poslana pesmica objavi, prosimo za pravo ime. — N-s. Hvala za poslano. Prosimo več! Listnica opravništva: S. Čudite se, zakaj niste dobili 8. lista. To je tako: Nam je pravilo, da pošljemo 1. in 7. številko na ogled, sledeče pa le onim, ki so naročnino plačali, in to brez izjeme. Ako torej list želite, veste se ravnati. Mi namreč nikomur lista ne vsiljujemo, a pozneje tudi nikogar po dopisnici ne terjamo. — Izdaja, založuje in tiska tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovci. Odgovorni urednik: Dr. Jakob Sket.