Poštnina plačana v gotovini
Sped. In abb. post. II. gruppo
UREDNIŠTVO IN UPRAVA : Videm, Via Vitt. Veneto, 32 Tel. 33-46 — Poštni predal (Casella postale) Videm Uiti. — Poštni čekovni račun (Conto corr. post.): Videm, št. 24/7418.
Leto XI. — Štev. 14 (201)
SLOVENCEV
UDINE, 1. - 15. SEP1EMBRA 1959
NAROČNINA :
Za Italijo: polletna 300 lir — letna 500 lir — Za inozemstvo: polletna 600 lir — letna 1000 lir — Oglasi po dogovoru. Posamezna številka 25 lir
Izhaja vsakih 15 dni
▼
Stiriletnica	p
• •
na m
Te dni potekajo štiri leta, odkar je bil 20. avgusta 1955 podpisan v naši furlanski prestolnici videmski sporazum o malem obmejnem prometu, odkar hodijo v desetkilometrskem pasu ob italijansko-jugo-slovanski meji vsak mesec tisoči prebivalcev s propustnicami ( lasciapassare) preko meje v sosedno državo.
Pred videmskim sporazumom so smeli hoditi preko meje s propustnicami samo dvolastniki, ki imajo svojo zemljo, svoje travnike, senožeti in njive onstran meje. Z videmskim sporazumom pa imajo pravico iti štirikrat na mesec po tri dni tudi vsi prebivalci v obmejnem pasu. Vsako leto se večajo lastniki propustnic, vsako leto je manj ovir za prehod preko meje. Letos je bilo dovoljeno, da gredo lahko lastniki propustnic pri enem prehodu (valiku) čez mejo in se pri drugem vrnejo nazaj domov. Nimar več blaga in denarja lahko nesejo s seboj, nimar bolj so prijazne oblasti na meji z ljudmi. Prehajanje preko meje je postalo vsakodnevno opravilo ljudi ob meji, nekaj vsakdanjega, kar spada sedaj v redno življenje ljudi. Ljudje z ene in druge strani Poznajo način življenja na obeh straneh meje. Redka propaganda v izoliranih nacionalističnih krogih nima več pogojev za ckzistenco, ker naši ljudje iz Furlanske Slovenije sami vidijo, da ne držijo izmišljene vesti preostalih nacionalistov, ki bi radi motili prijateljske odnose med Italijo in Jugoslavijo. Prehodov (valikov) N je vse polno, tako da ljudje ne izgubljajo dosti časa za prehod preko meje, ker imajo vserod prehode skoro pred nosom.
Naša Furlanska Slovenija leži raztrese-,la ob meji. Idrijska dolina, doline, ki leže ob Nadiži, dolina ob Teru, Rezija in še Kanalska dolina s Trbižem so raztegnjene prav ob meji, tako da imajo vsi naši furlanski Slovenci pravico prehoda. Stiri leta apliciranja videmskega sporazuma 5° pokazala, da niso imeli prav nacionalistični elementi, ki so prerokovali mate-vialno in nacionalno škodo, ki jo bo imele Italija. Videmska provinca zakaj bi tu-<li trpela sama škodo od malega obmejne-0e prometa. Ekonomski krogi v Čedadu, Irgovci v naših krajih pa so največji zagovorniki videmskega sporazuma, ker je ravno nasprotno res od pisanja nacionalističnih žurnalov.
Vsi pametni ljudje, ogromna večina prebivalstva v naši provinci pa je prepriča-7la, da imamo ob meji še večjo korist od tega, ker so se ljudje pomirili, ker ne moie nobeden delati prepirov z našimi sosedi z onstran meje, ker so se ljudje pomisli, ker jim meja, konfin, ne dela skrbi, ker konfin nimar manj pomeni in ker je l'idemski sporazum pokazal, kako je mogoče mirno in prijateljsko življenje samo loko, da se ljudje pogosto srečujejo in ^Poznavajo. Meje morajo biti odprte, z eile in druge strani morajo ljudje medsebojno delati in trgovati, če hočemo, da bomo prijatelji.
%e v kratkih štirih letih smo z videmskim sporazumom dosegli pravo revoluci-70 'o odnosih med posameznimi narodi ob ig-cji. Narodi sami se niso sovražili, toda v°ditelji mnogih strank pa so vlivali °genj na žerjavico starega sovraštva.
V štirih letih je izginilo sovraštvo in
%ii„t
Trčmunčani niso bili uslišani
Kakor zìiano so bli u Trčmunu dugo <S*®a brez dušnega pastirja an ves ta čas j** Prosil, de bi jim pošjal tajšnega, ki 1 snu guarit slovjensko. Te dni so si-Cer dobili novega famoštra, a je Lah an 2atUò so ljudje, posebno ta stari, skoraj kaljeni. Novi famoštar don Ferruccio fretti je do sadà služboval v Lauco v arniji. v Trčmun hodijo k maši tud Jubje iz Mašer an Ceplatišč, ker tam ^tehiajo ejerkve an zatuò bi bluò pru,
bi njihov duhovnik voditelj mogu za-'St°bit ljudi. Duhovniki u gorskih vaseh
prišlo namesto njega medsebojno spoznavanje.
S spoznavanjem je prišlo spoštovanje. Slovenci nas spoštujejo in tudi pri Furlanih in Italijanih je prodrlo občudovanje za delo in uspehe sosednjih Slovencev.
Mi furlanski Slovenci, ki smo pri nas tako zapostavljeni, smo pa tudi veseli in ponosni ko vidimo, kako so naši bratje Slovenci sposobni in kako spretno vodijo svojo republiko. Sami so gospodarji na svojem.
Pričakujemo od videmskega sporazuma še nadaljnjih uspehov:	materialnih in
kulturnih. Videmska provinca bi morala igrati večjo vlogo v zunanji trgovini in izmenjavi blaga med Italijo in Jugoslavijo.
Tudi kulturno bi se morali obe provinci: videmska provinca in republka Slovenija bolje poznati. Ni zadosti kakšen folklorni nastop, ampak bi morali sistematično gojiti kulturno sodelovanje med obema deželama. Videmski sporazum je dal podlago, je izpolnil najbolj optimistična pričakovanja, čemu ne bi tistega sodelovanja, ki ga daje mali obmejni promet razširili, poglobili in utrdili z zavestnim postopanjem na drugih področjih?
Scandali, quadri dirigenti, notabili locali
lil i l i m 1111 l i 1111 i l i i u 11111111 ini 11111111 i i u m i i m i 11 n m i n iniiiiiiiiiiiiii i i i i i i iii i i i iii iu m i i imii i i!
Novi ekonomski sporazum med Italijo in lugoslavijo
V juliju je bil sklenjen nov ekonomski sporazum med Italijo in Jugoslavijo. Italija bo do leta 1961 pošiljala Jugoslaviji opremo za razne vrste industrije v vrednosti 50.000.000 dolarjev, jugoslovanska industrijska podjetja bodo odplačevala opremo v ratah in sicer v raznih terminih. Pogoji so zelo ugodni za jugoslovanske industrije, za Italijo pa tudi važni, ker bo še bolj prodrla na jugoslovanski trg in izpodrinila tujo konkurenco.
Poleg 50 milijonov dolarjev bodo nekatera italijanska podjetja še posebej dala na kredit opremo. Tako bo znani italijanski kemični koncern Montecatini skupaj z metalurškim obratom Ansaldo opremil velikansko tovarno za umetna gnojila (concimi) v vrednosti deset milijard lir. Jugoslavija se je namreč vrgla na dviganje in reformiranje kmetijstva ih rabi zato ogromne količine umetnih gnojil. Italijanska avtomobilska industrija s svojimi glavnimi družbami Fiat-Olivetti-In-nocenti bo dala tudi za precej milijard vrednosti v strojih jugoslovanskim avtomobilskim fabrikam. Znano je, da ima avtomobilska tovarna »Zastava« v Kragujevcu licenco za izdelovanjé avtomobila Fiat 600, dà dobiva sestavne dele za ta avtomobil. Z novimi dobavami na kredit se bo kooperacija med italijansko industrijo in novo mlado jugoslovansko industrijo še bolj povečala, že sedaj vidite po jugoslovanskih cestah vse polno avtomobilov Fiat 600, ki so rezultat sodelovanja med industrijami obeh držav.
Jugoslavija ima še vse polno vodne energije, ki je še neizkoriščena, medtem ko so v Italiji že skoro do konca izkoristili vse reke. Potreba po novi električni energiji raste hitreje, kot pa je mogoče postavljati nove e.lektrične centrale, ki jih že nimajo kje več postavljati. Jugoslovani so začeli graditi velike električne cen-
trale prav v Dalmaciji, kjer izvirajo kratke pa močne reke z velikimi slapovi. Italija bo dala na podlagi novega sporazuma opremo za te elektrarne, Jugoslavija pa bo po kablu izpod morja pošiljala električni tok na drugo stran Jadranskega morja v Italijo.
Jugoslavija je že pred tremi leti dobila od Italije kredit 30 milijonov dolarjev za razno industrijsko opremo. Italijanski e-konomski krogi so z odplačevanjem rat zelo zadovoljni, ker so Jugoslovani točni o odplačevanju.
Pišemo o tem novem ekonomskem sporazumu med obema državama, ker nekateri sicer nepomembni listi v naši regione pišejo razne neumnosti, ki ekonomsko ne držijo, politično pa skušajo pokvariti prijateljske odnose med obema državama. Tako trdijo ti zaslepljeni lističi, da se bo z italijanskimi krediti jugoslovanska industrija tako popravila in postavila na lastne noge, da ne bo rabila več italijanske opreme. To ne drži, ker bo rabila nova jugoslovanska industrija zmeraj več nove opreme, ker se bo kar naprej širila in italijanska industrija pa se bo tudi kar naprej razvijala in bo v stanju dajati novo in še bolj moderno opremo za najrazličnejše vrste in industrije. Tuja industrija zlasti nemška gleda ljubosumno na širjenje italijanskih industrijskih produktov v Jugoslaviji, zlasti pa na italijanske industrijske licence in industrijske opreme v mladi jugoslovanski industriji. Dobro je, da nimajo lokalni italijanski nacionalistični listi, pri trgovinskem in industrijskem sporazumu z Jugoslavijo nobene besede. Ce bi bilo po njihovi zaslepljeni nacionalistični pameti, bi Italija morala prepustiti jugoslovansko tržišče drugim državam, ki komaj čakajo, da bi izpodrinile sedanjo italijansko iniciativo na industrijskem področju.
Tudi Furlanija bi lahko kooperirala s Slovenijo
ham
tun
ree niso samo dušni pastirji, ampak svetovalci u usjeh potrjebah.
žal nam je pri tem, da naša videmska provinca, ki sicer ieži tik ob jugoslovan-sko-italijanski meji, nima od ekonomskih sporazumov z Jugoslavijo nobene koristi. Res, da je industrija v Furlaniji majhna in v večni krizi ter da ne pride v poštev za dajanje opreme velikim industrijskim objektom nove jugoslovanske industrije. Toda vendarle imamo v videmski provinci razne vrste industrije, ki producira takšne artikle, ki jih pogrešajo na jugoslovanskem trgu. Tudi bi lahko dali opreme za manjše industrije. Naj omenimo za primer samo razne bruciatore nafte, ali industrijo nožev, ki bi se lahko plasirali v sosednji Jugoslaviji.
Čudno se nam zdi, da ima od videmskega sporazuma prav videmska provinca najmanj ekonomske koristi, da se pri nas sicer razvija gladko mali obmejni promet, da imamo prav pri nas kot na primer valiko Stupica najbolj sitne organe na meji, ki pretiravajo v svojem uradnem »zelo«, tako da se z ene in druge strani tega bloka izogibajo.
Pohvalna je iniciativa videmskih provincialnih vodilnih krogov, da skušajo še bolj poglobiti in pojačiti zveze z avstrij-
skimi koroškimi krogi, želeli pa bi, da bi pokazali vsaj polovico toliko vneme za povečanje vezi tudi s sosedno Slovenijo. Zdi se nam, da bi bila ekonomska izmenjava s slovenskimi ekonomskimi krogi mnogo večja kot pa s koroškimi. Sedanje korektno stanje s Slovenijo naj bi postalo pri-srčnejše, zveze bolj Sistematične in ne prepuščene redkim manifestativnim sestankom.
Zakaj ne bi šla videmska provinca po poti, ki jo kaže centralna rimska vlada s koristnimi pobudami na raznih področjih od sporazumov za ribolov, navadnih trgovinskih sporazumov pa do najnovejše forme industrijskega izvoza preko sodelovanja analognih branš industrije?
Vsem je znano, da v videmski provinci ne znajo izrabiti ugodne geografske pozicije ob meji, da uporabljajo še stare sumljive fraze o škodljivosti meje, ko pa je v modernem svetu mednarodnega sodelovanja ravno nasprotno res. Kaj bi napravili Lombardci ali pa drugi prebivalci severne Italije, če bi bili na našem mestu. Do skrajnosti bi izkoristili bližino sosednega tržišča, se sprijateljili duhovno in ekonomsko s sosedi, ne pa kot seda-
Ad ogni stagione, ad ogni mese, sarei per dire, il suo scandalo! e si tratta di scandali su scala nazionale che suscitano, per breve tempo, l’indignazione popolare: tutti ne parlano, tutti sperano che qualcuno, una buona volta, si decida ad un’opera di moralizzazione della vita pubblica; ma l’attesa, la speranza restano sempre deluse e ciò per il fatto che gli scandali in questione riguardano ben spesso rappresentanti della classe dirigente o elementi a loro in una qualche maniera legati.
Il mese di agosto è stato il mese del caso Marzano - Melone che ha messo in risalto alcuni aspetti negativi della vita italiana ed ha suscitato l’indignazione di tutti coloro che sono disposti a simpatizzare con gli umili oppressi contro i potenti oppressori. Il 22 luglio, sulla via Cristoforo Colombo che porta da Roma al mare di Ostia, il questore della capitale, Carmelo Marzano, fu fermato da un vigile urbano, Ignazio Melone. Al primo fu contestata una grave infrazione per la quale il codice stradale prevede o una multa fino a 50.000 lire o tre mesi di arresto : il questore, alla guida di una veloce Giulietta, aveva sorpassato, in pros-simitč di un incrocio, sulla destra, un’altra automobile, ai segnali del vigile, che gli intimava di fermarsi, il questore credette bene di non fermarsi e fu quindi raggiunto dal vigile dopo un breve inseguimento in motocicletta.
Tra l’alto funzionario della polizia e il modesto agente del traffico in servizio il dialogo s’aprì con questa battuta pronunciata dal Melone, dopo un saluto che i presenti asseriscono corretto : «Cosa credono gli automobilisti, che noi vigili stiamo a fare i fessi sulle strade?«
Marzano rispose con due sole parole: «Sono il questore».
E’ un po’ difficile immaginare come tra i due si sia svolto il colloquio; sembra certo però che di malavoglia il Marzano abbia esibito il suo tesserino di questore, alla fine gli fu permesso di proseguire per la sua strada.
Il giorno dopo il comandante dei vigili urbani, Mario Tobia, predisponeva il tra-sferimento ad altro reparto del suo dipendente Melone con parole che chiaramente pretendevano di definire insubordinazione il compimento del proprio dovere.
Il caso andò poi aggravandosi quando, con responsabilità diretta non si sa ancora di chi, un giornale della capitale pubblico documenti dello schedario della questura tendente a screditare il Melone diffondendo notizie riguardanti la sua famiglia, e si trattava di notizie di uno schedario, che per una legge dello stato — la legge Merlin —, non avrebbe dovuto esistere più.
Nell’atteggiamento del Marzano e del Tobia si possono riscontrare tutti i difetti manifesti e nascosti di cui sempre soffrirono le forze italiane di polizia, dalla formazione del regno d’Italia in poi, e che probabilmente esse ereditarono dalle vecchie polizie dei governi assoluti.
Il questore della capitale, il comandante dei vigili di Roma, lungi dall’essere fedeli tutori della legge, hanno, con il loro comportamento, rivelato la veleità di essere sopra della legge; disinteressandosi delle prevedibili reazioni dell’opinione pubblica, hanno tentato di sfuggire alle punizioni previste per chi trasgredisce le norme del codice stradale, per chi viola il segreto d’ufficio o almeno permette
nji naši politični in ekonomski voditelji v Furlaniji, ki še zmeraj koketirajo z izoliranostjo do svojih sosedov in pustijo, da jim propada še tisto malo industrije, ki jo imamo.
Učimo se od Rima, ki je zavrgel stare fraze in koraka po realni ekonomski poti!
che privati attingano informazioni riservate, per chi tenta di far passare come insubordinazione il compimento del dovere. Mentre il popolo genuino aspira ad un’Italia migliore, la classe dirigente non ha paura di commettere soprusi:	sulle
prime si potè credere che il questore, di fronte al vigile, fosse stato vinto da una sua natura impulsiva certo poco nobile, ma oggi egli si rivela in una luce ben peggiore: l’aver permesso che giornalisti potessero pubblicare documenti d’ufficio della questura di Roma, tendenti ad diffamare il vigile Melone, rivela che un ■ cittadino, quando irrita il potente, è esposto a qualunque arbitrio.
Scompare l’Italia che si tentò di restaurare dopo la fine della guerra, dopo il crollo della tirannia fascista?
Il sacrifìcio di coloro che combatterono per un ideale di giustizia e di libertà, i massacri di popolazioni inermi, gli incendi di paesi che tutto avevano dato sono serviti per far sì che al violento gerarca fascista si sostituisse l’intrigante funzionario borbonico?
Un settimanale italiano di grande tiratura, in margine al caso Marzano, ha pubblicato un pregevole articolo intitolato «Polizia e prepotenza», nel quale si spiega la ragione per cui il 90 per cento degli italiani non ama i custodi dell’ordine pubblico. Il contenuto dell’articolo è buono; ma noi sentiamo di dovere aggiungere qualche cosa, qualche cosa che ha senso soprattutto a casa nostra, in Friuli.
Le forze di polizia hanno una fisionomia caratteristica, sono l’espressione tipica dello stato accentrato, costituiscano l’antitesi più chiara di quel decentramento amministrativo che è motivo ispiratore della Costituzione italiana.
Noi, che sempre ci siamo battuti per le autonomie regionali, siamo certi che il Friuli potrebbe da solo risolvere tutti j suoi problemi e quindi anche quello dell’ordine pubblico; i friulani, indignati per l’operato del questore Marzano P d<3l colonello Tobia, sentono che hanno tutto da guadagnare manifestando il pròprio desiderio di rifiutare quadri dirigenti di nomina romana. Si terrà conto di questo desiderio dei friulani allorquando si costituirà la regione del Friuli - Venezia Giulia?
Come ci auguriamo che a questo nostro interrogativo venga data risposta positiva, così anche speriamo che molti friulani, ora indifferenti ai problemi politici perchè sfiduciati nell’organizzazione centrista dello stato italiano, si facciano avanti per occupare quei posti direttivi che i vari Tessitori e i vari Candolini vorrebbero riservati a se stessi. Il senatore Tessitori non gode più le nostre simpatie; in anni piuttosto lontani egli ha lavorato per il Friuli - Venezia Giulia; ma oggi egli è pieno di scrupoli e di perplessità: forse il momento di involuzione reazionaria della politica italiana ha fatto sentire a lui l’opportunità di non inasprire troppo le destre con i motivi del nazionalismo.
L’avv. Candolini, presidente della deputazione provinciale, si rivela poi continuamente preoccupato di non allontanarsi dai criteri retomi di una politica patriottarda: bisogna - egli pensa - che il friulano continui ad avere pregiudizi nei confronti dello stato confinante; bisogna, secondo lui, minimizzare l’importanza dei rapporti economici con la Slovenia ; guai se i friulani si accorgono della possibilità di utili scambi commerciali con Lubiana: ciò significherebbe irritare i dirigenti romani della D.C. che, privati di un’arma propagandistica contro le sinistre, addosserebbero all’avv.' Candolini la responsabilità del raffreddamento ideologico dei friulani.
E così per fare gli interessi del partito di maggioranza è facile andar contro l’utile del popolo.
PRAPOTNO
BETONIRANJE CJESTE V IDRIJSKI DOLINI
Zvedeli smo, de bo «Cassa Depositi e Prestiti» dala čedadskemu in prapotni-škemu komunu 17 in 11 milijonov lir posojila za betonirat cjesto, ki peje iz Čedada u Prapotno in naprej do Podarski-jega u Idrijski dolini.
Tista cjesta je zlo iniportantnega porojena, ker usak dan po njej vozijo avtobusi iz Čedada u Gorico in Trst in tud po Idrijski dolini je zadnje cajte dosti trafika, ker je tam kunfinski blok in ljudje hodijo na čedadski trg. Z djeli bojo u kratkem začel.
UŠAFAL SO MRTVEGA V HIŠI
Zlo je pretresla uso Idrijsko dolino žalostna vest, da so ušafal 36 ljetnega Fa-bja Simonetiča iz Ibane mrtvega u svoji hiši. Mož je zadnje cajte živu sam, ker je šla njegova sestra na djelo u Milan. Ljudje so videli kajšnih deset dni hišo zaprto in so bli prepričani, de je šu Simone-tič kam na djelo ne da bi povjedu. Tele dni pa se je začeu širiti po usej okuolici hud smrad in zatuó so o tjem informai karabinerje, ki so udrli vrata in ušafal na pasteji že razpadajoče truplo Simonetiča. Sada bojo muorli konstatirat zaki je umru.
m
m
M///m
N
A
H
I
A
m
ir
TAJPANA
KADAR JE KOMUN V SLABIH ROKAH
Mizerija, visoke tase in ekonomski propad
Lahko rečemo, da je naš komun eden najbolj zapuščenih in ubogih videmske province. Tega ne povemo prvikrat v našem žornalu, povedali smo že dostikrat.
Nesreča je že v tem, da leži naš komun in vsa Kamahtska dolina v eni najbolj ubogi coni province. Toda to še ni vse; povrh tega, da imamo slabo in nerodovitno zemljo, so tudi možje, ki vodijo naš komun, slabi, ker ne znajo ali nočejo dobro upravljati. Možje, od katerih bi mogli pričakovati, da bodo dobro administrirali komun, možje, ki bi se tolkli za ekonomski dvig naših ubogih vasi, so morali iti po svetu, da so tam mogli do-
111 II I lili 1111:111 M!lll!l!lll!l!l!lllllll!l!llllt!l!l!lll!lllll!lllllllllll!lllllllllllllllllllll!ll|!|l|l|!|!|l|| 11 II 11 III 111II lllll II II lllll lili III ||J||||||
NACISTIČNA GROZODEJSTVA
Komemoracija 35 žrtev v Torlanu
Zopet smo tu, v mali furlanski vasi Torlan, ki leži ob vhodu v Kamatsko dolino, da obudimo spomin na strašne dneve pred petnajstimi leti, ko so nacifašisti podivjali in je 35 oseb iz te vasi stopilo med množico mučenikov.
Bilo je 20. avgusta 1944. leta, ko je prilla v Torlan z divjim streljanjem in vpitjem horda kozakov v službi nacistov s svojimi konji in vozovi. Utaborili so se v vasi in povzročili zmešnjavo med prestrašenim ljudstvom. Skoraj vsi možje so zbežali ob prvem alarmu v bližnje gore Kr-nahtske doline, že po nekaj urah pa so se vrnili, ker kozaki niso kazali sovražnega razpoloženja napram prebivalstvu, a ljudstvo jim vseeno ni preveč zaupalo.
Naslednji dan so prišli novi oddelki in ti so zaslutili prisotnost partizanov v bližnjih gorah. Partizani so ostali na preži in se pripravljali, da bi pregnali okupatorje. Drugi dan je prišlo do boja. Partizanov je bilo sicer malo, a na sovražnika so napravili vtis, kot da v gorah kar mrgoli borcev. Po končanem streljanju, ki je trajalo nekaj ur, so karovane pobegnile in kmalu potem so ljudje prišli iz
samo ženske in otroci, so vrgli nanje slamo, jo polili z bencinom in vse skupaj zažgali.
Iz gorečega hleva si je rešilo pet oseb: Neto Dri, nek šestletni fantek, Paolo De Bortoli, Kornelijeva, ki se je morala potem zaradi hudih opeklin zdraviti dalj časa v videmski bolnici in osemletna Serena Dri. Ta deklica je v tem pokolu zgubila očeta Ruggera, mater Marijo Vizr zutti, 13 letno sestro in 11 letnega brata. V tej tragični okoliščini je mama Elizabeta De Bortoli izgubila devet članov svoje družine: 55 letnega moža, 21 letnega sina Silvana, 19 letnega sina Tonija, snaho in pet njenih otrok oziroma nečakov v starosti od dveh mesecev do 10 let.
število žrtev je znašalo 35. Celotne družine so padle pod svincem najbolj barbarskega sovražnika ali pa so zgoreli živi. Na njihova zoglenela trupla so se zrušile razvaline požganih hiš, ki nekatere še danes molijo proti nebu ostanke svojih zidov in kličejo pravico.
Dne 25. avgusta v sončnem poletnem dnevu, smo kakor vsako leto zopet zbrani na torlanskem pokopališču, kjer počivajo
Sprevod na torlan ko pokopališče, kjer
svojih hiš in v strahu gledali za kozaki, ki so se zatekli v Neme.
Ker so ljudje vedeli, da se sovražnik ni skril daleč od vasi, so naslednji dan mnogi zbežali v Krnahto, Brezje, Tipano in v druge gorske vasi. Doma je ostalo le nekaj družin in prav te so postale žrtev nacifašistične krvoločnosti.
Ob 7. zjutraj dne 25. avgusta je prišla iz Nem v Torlan kolona nemških oklop-nih vozov ( autoblindov ) in se ustavila pri prvih hišah, kjer vodi cesta proti Ra-mandolju. Naloga te kolone je bila izvesti kazensko akcijo, s katero naj bi prisilili partizane, da odnehajo od borbe. Določeno je bilo, da naj bi pobili 40 ljudi, ki so jih polovili na cestah in po hišah. Nekaj družin z ženami in otroki so nagnali v nek hlev, vsega skupaj 40 oseb. Pričel se je pokol. Najprvo so spustili iz hleva može in jih pobili enega za drugim s samokresom. Ko so ostali v hlevu
počiva 35 nedolžnih žrtev nacifašizma
posmrtni ostanki 35. nedolžnih žrtev, da se oddolžimo njihovemu spominu.
Komemoracije so se udeležili zastopniki raznih antifašističnih organizacij iz Vidma:	Zveza italijanskih partizanov
ANPI, Zveza partizanov Osoppo APO, Zveza borcev in vojnih povratnikov ACR, Zveza vojnih invalidov, Zveza družin padlih v vojni, Furlanska zveza političnih deportirancev, Zveza italijanskih žena UDI in sorodniki žrtev in padlih v vojni ter množica ljudi iz bližnje in daljnje okolice. Prisotna sta bila tudi senator Fermo Solari, bivši vrhovni poveljnik italijanskega uporniškega gibanja (Corpo Volontari della Libertà) in poslanec PSI onorevole Vittorio Marangone. Na pokopališču se je po svečanem cerkvenem obredu vršila komemoracija, kjer so položiti vence in sta govorila domači župnik in prof. Giuseppe Violino, predsednik Zveze civilnih žrtev.	Albert Kusič
biti delo in zaslužek.
Pri nas je komunska administracija v rokah istih elementov, ki so nas administrirali v času fašizma. Ti seveda ne znajo drugega kot sedeti udobno na stolu, pa čeglih ta stol stoji nad ekonomskem prepadom, da, prav nad ekonomskem prepadom, kajti ljudje masovno zapuščajo svoje hiše in emigrirajo v »estero«.
Za povedati kako je v tipanskem komunu je zadost, da pokažemo tele cifre: leta 1945 je imel naš komun okoli 3.500 ljudi, 1951 leta 2.800, prvega januarja 1959 leta pa malo več kot 2000 in še od teh jih je skoraj eno tretjino v »esteru«. Iz tega vidimo, da se je v 14. letih število ljudi v tipanskem komunu zmanjša-lo skoraj za polovico. In emigracija se še vedno nadaljuje in zato se ne bo smel nihče čuditi, če bodo te vasi v nekaj desetletjih popolnoma prazne in bodo služile le za zatočišče divjačini.
Mislimo, da bi se moglo več kot kaj storiti za naš komun. Ne rečemo, da bi se morala ustaviti popolnoma emigracija, toda nekaj bi se pa dalo narediti. Ce že ni mogoče narediti drugega, naj bi komunski poglavarji pritiskali na autorità, da bi fonderia Bertoli iz Vidma, ki ima prav v našem komunu električno centralo, ki daje električno energijo za pogon njene industrije, vzela na delo nekaj naših ljudi. Fonderia Bertoli ima okupanih okoli 1000 delavcev in med njimi ni niti enega iz našega komuna.
So naši poglavarji kdaj poskrbeli kakšnemu domačemu delo? Ne! nasprotno, celo z ilegalnostjo silijo naše ljudi v estero na delo, iz česar sklepamo, da je komunu prav, da ljudje zapuščajo vasi in emigrirajo. V drugih komunin se kaj takega sigurno ne dogaja! In to kar je še najslabše je to, da kadar je v komunu kakšno delovno mesto na razpolago, vzamejo forešta. Ni dolgo od tega, da je komun uzel za impiegata na komunu enega iz Kamije, ne da bi za to mesto razpisali konkors (natečaj), in tako so naši učitelji, univerzitetni študentje in ragionieri ostali še naprej brez dela. Ti bodo morali dobiti delo drugje, v inozemstvu, morda v kakšni minieri, čeče pa bodo morale za dejklo, čeglih imajo učiteljsko diplomo v taški.
Zaradi takega ravnanja je vedno več nezadovoljstva med ljudmi in razni primeri nam vsak dan bolj pričajo, kako slabo je vodstvo komuna.
Ni dolgo od tega, da je neko ženo iz Brezej zadela paraliza. Komun ji ni hotel izdati potrebnih kart za iti v špital,
dokler ni njen mož odstopil svojo starostno pokojnino (pensione vecchiaia), ki znaša komaj 5000 lir mesečno, za delno kritje zdravljenja bolne žene.
V Prosnidu je lanska huda ura odnesla pol hriba in vas je bila v pravi nevarnosti, da je pogoltne voda, ki teče pod njo. Od takrat je preteklo že več kot leto dni in niso na tem mestu še nič popravili in niti zasadili najmanjšega drevesca, ki bi zadržaval zemljo in vodo ob hudi uri. Tudi edini mostiček, ki je vezal Prosnid s cesto pri Mostu na Nadiži (Ponte Vittorio) je lanska pouódnja od-neslà in tudi ta še ni bil naret do danes. Ljudje hodijo, kadar je lepo vreme, preko brvi, kadar pa voda naraste, ne morejo nikamor.
V Tipani, v dol en jem borgu- imajo star in slab vodovod. Ob slabi uri je voda nečista in dostikrat se najdejo v njej črviči. Pred leti je nekaj ljudi zbolelo za tifusom prav zaradi pitja nezdrave vode. Nobeden se ne interesira, da bi vodovod popravili ali napravili novega.
Povsod je vse zapuščeno in vendar ti ljudje plačujejo visoke tase, skoraj enako visoko kot jih plačujejo tisti na ravnini, ki imajo asfaltirane ceste in druge ugodnosti. Tukaj v našem komunu si morajo ljudje sami pomagati kot vedo in znajo. Tisti, ki so odgovorni, da je komun v takem stanju, ne bi smeli pozabiti, da so se časi spremenili in da bodo posledice slabega administriranja morali občutiti tudi oni sami, ker žive tam in povrh tega jih bo ljudstvo še črtilo, ker prej ali potem bo zvedelo kdo je kriv vsega tega.	Gino Pascoli
(iRMEK
PAVLA PREDANA NI VEC MED NAMI
Po dougi an zlo mučni boljezni je umru u 36. ljetu starosti Pavel Predan-Štefa-nov iz Gorenjega Brda pri Hlodiču. Mladi mož je več Ijet djelu u Belgiji an zavoj zavratne boljezni se je muoru vamiti damu. Umru je 23. avgusta u čedadskem špitalu, pokopali pa so ga na domačem britofu u Ljesah. Na zadnji poti so ga spremili vaščani an znanci use okuolice.
Materi, bratom, sestram in ostali žlah-ti izrekamo naše globoko sožalje!
SV. LENART SLOVENOV
V KOSCI NOV OTROŠKI VRTEC
U Kosci so dne 1. septembra imjel slavnostno inauguracjon novega otroškega vrtca. Cerimonije so se udeležil poleg domačinov tud šuolske in Romunske autorità. Lokal je zlo moderno naret an je koštu okuol 8 milijonu lir.
SMARTNA KOSA
Dne 12. avgusta je umru u škrutovem 49 ljetni Viktor Garjup-Bulac, zvečer 15. avgusta pa 91 ljetna Frančiška Kjabaj-Sencanova iz Ošnjega. U Kobaridu, kamor se je izselila ljeta 1945, je umrla u starosti 84 ljet Karla Podreka iz Pod-sred*nj.
Vsej žlahti dragih rankih izrekamo naše sožalje!
ZIBELKA PRI DROLIJEVIH
Zakonca Rihardu Drolju in Terezini Terliker iz Sv. Lenarta se je rodil puo-bič, katjeremu želimo puno zdravja in vesejà u živenju.
TAVORJANA
ZADELA GA JE PARALIZA PAR DJELU
Uso dolino je zlo pretresla novica, de je umru 64 ljetni Amadio Secchiutti. Mož je s suojimi domačimi sušiu senuò u Konalutu an tam mu je med djelom postalo slabo. Šobit potlé so ga pejali k domačemu mjedihu, ki jim je svetoval, de naj ga prepejajo u špitau, a tam je čez par minut umru, ker ga je zadela srčna paraliza.
GORJANI
Ljudska dimostracjon u Gorjanih
Gorjani so najzapadnejši (il più occidentale) komun Furlanske Slavije an u leži visoko u hribih nad Rtinjo. Dobri anu djelouni hribouci so fin donas prenašali ponižno use težave, čeravno se jim je dostikrat godila krivica. Paršlo pa je do uarha, seglot se je napounu. Pred dnevi ne šla skupina judi pred komunski sedež an protestala, zatuó ke prefektura na nje aprovala posojila za narditi nov akuedot u vaseh Sv. Jurij anu Sv. Helena. Šindik je sprejel delegacjon anu obe-ču, ke u se če interesati par prefekturi, zaki no pridita še te dvje vasi do vode. še te dan je paršu tu Gorjane predsednik provincije adv. Agostino Candolini, de se je porazgovoru s šindikom o tej reči.
To nje parvikrat, ke tu Gorjanih to se manfestira pred komunom. Pred nekaj ljeti so protestali zavoj previsokih tas ki so jim naložili. Taboto to nje šlo tekaj gladko, judje so se armali z vilami an hrabjami anu grozil prefekturnemu komisarju. Vse to kaže kako so tratani judje iz tega komuna. Tase visoke, zasluž-
ii'iir|[|ililililililililililililililHililHililililllilililililililil!lilililil!linliniilililililiriililililililililililil|l|lii|l|niil'lil|l|,,M'n|llllllilililll|lilil|lil:iliH'i:iil',,l,lll'l,l|l'lll,l|l:l!l1l!l|l|l I Ml I II II 1111 II II 11111111M l M11 il I111111111III*
Gli interventi statali in favore dei territori montani
Per la costituzione e il funzionamento dei «consorzi di prevenzione» sarà concesso un contributo non inferiore al 40% della spesa, elevabile fino al 75%, qualora essi assumano, nelle rispettive circoscrizioni, compiti di aggiornamento e di assistenza tecnica forestale, agraria e zootecnica.
Il «consorzio di prevenzione», come previsto dalla legge, è ima innovazione di particolare importanza perchè permette di intervenire nei dissesti fisici in fase iniziale, evitando che, aggravandosi, impongano poi opere quanto mai gravose.
I COMPRENSORI DI BONIFICA MONTANA
Vi sono zone di montagna ove la trasformazione ambientale e il mutamento di struttura economica non potrebbero essere conseguiti se non attraverso ima decisa e massiccia azione dello Stato ed il coordinamento di tutte le attività. A tal fine la legge prevede la delimitazione c la classifica, su richiesta del’a maggioranza dei proprietari o di un qualsiasi Ente interessato, in compren-
sori di bonifica montana di quei territori che presentino date condizioni.
La legge fissa la procedura per realizzare l’intervento finanziario statale.
Occorre infatti seguire questa prassi:
a) classificare e delimitare i compren-so ridi bonifica montana (questa classifica e questa delimentazione viene fatta su richiesta dei privati o del Corpo Forestale dello Stato o di qualsiasi altro Ente interessato) ;
b) costituire i consorzi di bonifica montana tra i proprietari interessati; costituzione ehc può essere fatta d’ufficio qualora ne fosse bisogno (le modali-viste dalla legge 13-2-1933 n. 215) ;
c) compilare i piani generali di bonifica che dovranno contenere il progetto di massima delle opere di competenza statale e l’indicazione delle opere di mi-glioarmento fondiario con particolare riguardo alle opere di consolidamento del suolo e regimatone delle acque, necessarie ai fini della trasformazione agraria del comprensorio.
Una volta approvato il piano, avranno inizio gli interventi finanziari da parte dello Stato.
Nel «comprensorio di bonifica montana» sono «opere di competenza statale» e la spesa è posta a totale carico dello Stato (v. art. 19) le:
a) opere di sistemazione idraulico-forestale consistenti in rimboschimenti e opere costruttive immediatamente connesse;
b) opere di rimboschimento e ricostituzione di boschi deteriorati, di correzione dei tronchi montani dei corsi d’ao-qua, di rinsaldamento delle relative pendici anche mediante la creazione di prati e pascoli alberaci, di sistemazione idraulico agraria delle pendici stesse, in quanto talli opere siano volte ai fini pubblici della stabilità del terreno e del buon gireme delle acque.
Sono opere pubbliche di competenza-statale, ma eseguibili con contriboto massimo del 92% della spesa:
a) opere di bonificazione del laghi, stagni, delle paludi e delle terre paludose o comunque deficienti di scolo;
b) la piantagione di alberi frangivento;
c) opere di provvista d’acqua potabile per le popolazioni rurali;
(Contìnua)
ka majednega an pouarh tega še brez uode. Šperajmo, ke autorità na če tele-krat nekaj narditi za olajšati živenje tjem judem.
SV. PETER SLOVENOV
REKORD PREHODOV SKOZI OBMEJNI BLOK V ŠTUPCI
V času od 8. do 18. avgusta so registriral na obmejnem bloku u štupci rekord prehodu. U tjeh desetih dneh je šlo čez mejo kar 15.946 ljudi; 6.464 prehodu je bluò iz italijanskega kraja, 4.557 pa iz jugoslovanskega. Poleg tega je šlo skuoz blok u štupci iz Jugoslavije 2.489 in iz Italije 24S6 ljudi raznih nacionali-tet, po večini iz Belgije, Francije in Nemčije.
U tjem mjescu si skoraj usak človek privošči počitnice in kakor vidimo se je dosti izmed njih odločilo za estero. Po c jesti, ki teče po Nadiški dolini, je tiste dni kar mrgolelo motorni vozil.
Kakor vjemo, je sadà za ljudi obmejnega pasu olajšan promet z motornimi vozili, ker so odpravili karnet.
se poi
se
Pot, po kateri pridemo od slame preko ••skednja, hleva in gnojišča do humusa na :njivi, je zelo dolga in povezana z zamudnim in težkim delom in prekladanjem. Najbolj enostavno bi zato bilo, če bi pustili slamo enostavno na njivi in jo tam podorali. S tem bi prihranili ogromno dela. Kako bi se to na njivi obneslo in kako bi potem izgledala živina brez nastilja?
Ta vprašanja so še odprta in jih raziskujejo znanstveniki. Institut za tehniko v kmetijstvu v Bad Kreuznach (Nemčija) razpravlja o teh vprašanjih v svojem listu »Die Landarbeit«. Iz njegove razprave posnemamo naslednje:
Doslej je prevladalo mnenje, da s podorom slame na njivi zemlji ne napravimo nobene usluge. Slama v zemlji povzroči hiter razvoj bakterij, ki potrebujejo za svoje življenje obilo dušika. Ta dušik vzamejo iz zemlje rastlinam, ki ga potem dobijo premalo. Ta »biološki plamen slame« ne povzroči samo prehitrega razkroja slame, temveč uniči tudi druge organske sestavine v zemlji.
Novejša raziskovanja zavračajo to mnenje. Pokazalo se je namreč, da je sicer napačno, če slamo takoj po žetvi podorje-mo, da pa je izredno koristno, če jo pustimo zrezano ležati na tleh. Ta odeja slame varuje zemljo pred premočnim ogret-jem, izsušenjem in pred nalivi. Tako varuje življenje v zemlji in pospešuje njeno godnost. Pri vsem tem slama počasi trohni. Sicer gre pri trohnenju oglikova kislina in preko nje organska substanca slame v zgubo, vendar ta zguba ni bistveno večja od one na gnojišču. V povprečju šestih do sedmih let ostane pri 60 do 70 q -slame na njivi v zemlji ista količina organskih snovi, kakor pri 200 q hlevskega gnoja. To je sicer malo, vendar lahko zar laganje zemlje z organskimi snovmi še znatno povečamo z zelenim gnojenjem < detelj a, ogrščica, repica) in s povečanimi letnimi obroki dušika. Tako gnojenje je •cesto boljše od gnojenja s hlevskim gnojem.
Do teh zaključkov prihaja institut po petletnih poskusih s krompirjem, kjer so •dosegli s hlevskim gnojem 230 do 250 q pridelka po hektarju, s hitrim podorom slame 209 do 252 q, s pokritjem njive s •slamo 226 do 278 q in s pokritjem slame in zelenim gnojenjem 288 do 304 q. Kjer pa so poleg slame in zelenega gnojenja dali po hektarju še 40 kg čistega dušika, so dosegli pridelek 305 do 339 q gomoljev po hektarju.
£
L
A
0
Kaj bomo delali tale mesec
Pristnost trnega vina
Cmo vino, črnina je pristna, ne umetno barvana, če to potrdi nasledni poskus: "V vino pomočite mrvico kruha, nato jo vrzite v kozarec, v katerem je na dnu nekoliko čiste vode. Ce je vino umetno barvano, postane voda takoj vijoličasta; če Pa je črnina naravna, traja četrt ure, preden se voda pobarva.
Pomanjkanja vitamina A
Pomanjkanje vitamina A povzroča kurjo slepoto, da bolnik podnevi zelo slabo vidi, ponoči pa nič; dalje nam slabi vonj, javlja se nam hripavost, koža postaja siva, pojavljajo se pege, bolnik zgodaj osivi, otroci nehajo rasti, nastopijo krvavitve itd. Vse te nevšečnosti odpravimo, če
NA NJIVI: Spraviti moramo tudi pozne sorte krompirja. Gomoljev ne smemo pustiti na njivi čez noč, ker jih sicer lahko napade metulj krompirjevega molja, že sedaj ločimo gomolje za seme od onih, ki so namenjeni za potrošnjo. Gomolji, ki so namenjeni za seme moramo izbirati iz povsem zdravih rastlin. Posebno moramo paziti, da niso bile rastline okužene po kakšnem virusu. Kosimo pitnik in ga pokladamo živini ali ga siliramo, da nam bo služil kot priboljšek k zimski krmi. V kolikor mislimo spraviti krmno peso, odstranimo liste in jih pokrmimo živini, sicer bo mnogo bolje da pustimo liste rastlini, da se bo koren še zdebelil.
V VINOGRADU : v vinogradu ni posebnega dela; več dela je sedaj v shrambi, kjer je spravljeno vinsko orodje. Pregledati moran o vso posodo, da ne bomo šele ob uporabi ugotovili, da je popustil kakšen obroč ali kakšna doga. Trte bomo vestno pregledovali in zaznamovali one rastline, ki kažejo posebno rodnost, dobro izražene sortne značilnosti in odpornost proti boleznim. Iz teh trt bomo še jeseni rezali cepiče, katere bomo hranili v vlažnem pesku, dokler bomo začeli s cepljenjem posejenih divjakov. Zapomnimo si, da brez odbire ni pridelka. Zaznamovati si moramo tudi slaborodne trte, da jih bomo spomladi precepili z drugo boljšo sorto.
NA SADNEM DREVJU: V tem času, ko se rane hitro zacelijo, bomo izvršili zeleno obrezovanje sadnih dreves. Večina strokovnjakov odsvetuje enkratno močno obrezovanje dreves in meni, da je postopno redčenje krone bolj racionalno in ne izčrpa drevesa kot močno obrezovanje. Nadaljujemo s cepljenjem, dokler se skorja na podlagi ne loči z lahkoto od lesa. Cepiče režemo na vrtovih plemenitih dreves in na sončni strani krone, ker zrastejo na tej strani najmočnejša očesa. Verjetnost, da bo iz takih očes zrasla močna in zdrava mladika, je mnogo večja, kot če jemljemo cepiče na manj osvetljeni strani krone.
V VRTU : Še približno 14 dni bomo sejali zelenjadnice za prezimovanje. Četudi nekatere zelenjadnice lahko sejemo še oktobra, ne odlašajmo preveč s setvijo, ker se bod ov toplih dneh rastline razvile hitreje. Pozna setev ni na mestu, ker se kaljenje zaradi hladnih dni precej zavleče in posevek zaradi tega močno ošibi.
uživamo jedi, v katerih je največ vitamina A, kakor ribje olje, jajca, zlasti rumenjake, maslo, zeleno solato, zelje, mleko; nekaj vitamina A nahajamo tudi v suhem mesu; konserviranem mleku, moki, grahu, fižolu, paradižniku, zeleni papriki, marelicah, jagodah itd.
Tak posevek je močno občutljiv za mraz. Sejmo torej čimprej špinačo, motovilček, peteršilj, čebulo in radič ter sadimo endivijo, kapusnice in por.
V KLETI IN SHRAMBI mora vladati čistoča. Najboljši čas za pripravo kleti je prav sedaj — neposredno pred trgatvijo. Tako v kleti kot v shrambi razpadajoči
omet ne dela kmetu prevelike časti; zato ga bomo obnovili in prostore pobelili. Vrelne prostore bomo zaprli neprodušno in močno zažveplali, da uničimo škodljive plesni. Po žvepljenju prostore prezračimo. Zračili jih bomo najrajši v toplih dneh, ker bi sicer vrenje mošta v hladnih prostorih ne potekalo pravilno. Tudi shrambe moramo zapliniti z ogljikovim žveplencem, da uničimo vse škodljivce, ki kvarijo shranjena zrnja, gomolje ali korene.
11 n i mi 11 m i n i n il i li m Hlinili n n 111 iiniiiiin ii 111 umih lini n um 111 mimi limimi 11 umni
Odbira semenskega krompirja
Znano je, da se krompir prvotno ni razmnoževal samo z gomolji, ampak predvsem s semenom, kot vse druge rastline.
Pridelovalci krompirja so ta prvotni in najbolj naravni način razmnoževanja krompirja nadomestili skoraj izključno z razmnoževanjem po gomoljih, zato ker ohrani krompir, ki ga sadimo, vse svoje lastnosti: obliko, velikost ,okus, barvo itd. Nasprotno pa bi dobili od krompirja, če bi ga sejali, od vsake rastline drugačen pridelek. Podobno ugotovimopri sadnem drevju: če ga razmnožujemo s cepiči, ohrani svoje lastnosti neizpremenjene, če pa vzgojimo mlado drevje iz semena žlahtnega sadja, ima vsako drevo drugačne lastnosti in drugačen sad.
Razmnoževanje rastlin s semenom imenujemo s strokovnim izrazom »spolno razmnoževanje« ; razmnoževanje z gomolji, cepiči ali podtaknjenci — skratka s posameznimi deli materne rastline sploh — pa »nespolno razmnoževanje«. Ugotovljeno je, da ostanejo rastline, ki jih razmnožujemo spolno, to je s semenom, trajno zdrave in odporne proti boleznim. Stalno razmnoževanje na izključno nespolen način sicer omogoča večje in boljše pridelke, povzroča pa tudi, da postane rastlina vse bolj občutljiva za razne bolezni in škodljive vplive vremena, zemlje itd. S tem pa se začne seveda zmanjševati tudi količina in kakovost pridelka. Lahko bi rekli, da stalno nespolno razmnoževanje omehkuži. Navadno pravimo, da so se rastline izrodile.
Opažamo pa v naravi še neki drug pojav. Krompir na primer, pa tudi druge rastline, ki.so se v določenem kraju v teku delge vrste let neplodnega razmnoževanja že čisto izrodile, se tako rekoč pomladijo, če jih presadimo v drugi kraj, vendar pa pomladitev »montikacija« ni trajna, marveč samo začasna. 2e v drugem letu morda, včasih pa šele v tretjem ali četrtem, začne pridelek spet pešati in spet moramo semensko blago zamenjati.
Tako je nujno, da semenski krompir redno zamenjavamo. Ugotovljeno je, da krompir ne peša v vseh okoliših enako naglo, marveč ostane tam, kjer mu talne razmere posebno ugajajo, ena in ista
krompirjeva vrsta desetletja zdrava, četudi ne menjamo semenskega blaga.
Krompir v montikaciji in krompir že letos sejan na domači njivi in ki ga hočemo obdržati kot seme še za drugo leto, moramo sistematično pobirati že na njivi, z odbiranjem najboljših rastlin. Dolžnost pridelovalcev krompirja je, da opazujejo in že med rastjo pregledujejo krompirjeve njive, in to vsaj trikrat.
(Nadaljevanje sledi)
Zakaj grozdje počrni
Povzročitelj bolezni je glivica, ki se naseli na listih, mladih poganjkih in grozdih. Na mladih listih in poganjkih se od konca maja do druge polovice junija pojavijo blede okroglaste ali podolgovate pege 2-3 mm premera. Te pege se razširjajo in večajo, postanejo rdečkaste in se zaokrožijo z rjavim robom. Pozneje se pokažejo na zgornji in spodnji strani peg, ki se posušijo, črne pike. Te pike so glivna plodišča. Julija, ko jagode dosežejo 2/3 svoje velikosti, so kakor poparjene in na njih se pojavijo rdečerjave do pepelasto-sive pege, ki se v vlažnem vremenu naglo večajo. Po nekaj dneh se pojavijo tudi na jagodah črne pike — glivni trosi, s katerimi se bolezen razširja na zdrave organe in na še neokužene trte. Napadene jagode se zgrbančijo, posušijo in odpadejo. V prezimelih jagodah, ki so do jeseni odpadle, se do spomladi razvijejo druga tro-sna plodišča. Trosi iz teh plodišč spomladi okužijo mlade liste in poganjke.
Zatiranje te nevarne bolezni je težje kot zatiranje peronospore. Najbolj učinkovito se borimo, če vse obolele grozde poberemo in sežgemo. Prav tako moramo sežgati ostale napadene dele trte. Trto obrežemo do zdravega lesa in okužene organe sežgemo. Odnašanje iz napadenega vinograda vseh okuženih organov samo podpira širjenje bolezni na zdrave trte. če hočemo zanesljivo zatreti bolezen, moramo na mestu sežgati vse napadene organe. Z rednim škropljenjem trte proti peronospori preprečimo tudi razvoj črne grozdne gnilobe. Koncentracija uporab-
Zdravijenje glistavega goveda
Nek živinorejec nam je iz svoje prakse pripovedoval tole:
»Imel sem pitano, jalovo telico, staro tri leta. Opazil sem, da ni več tako živahna kot prej. Ko sem ji pokladal krmo, je začela jesti z apetitom sestradane živali. Naenkrat pa je prenehala, se stresla po vsem telesu in se s plašnimi očmi zastrmela v steno. To je trajalo vedno po nekaj minut, nakar je ponovno začela jesti. Sprva so bili taki napadi redki, kasneje pa vse bolj pogosti. Večkrat je imela mrzle rogove in naježeno dlako, po glavi in vratu pa so se ji pojavili izpuščaji. Blato in vodo je izločala v redu, začela pa je hujšati. Nekega jutra sem mimogrede pogledal njeno blato. Bilo je stisnjeno v kepe in prevlečeno s sluzjo. Spomnil sem se veterinarjevih predavanj, ki sem jih poslušal pred leti. Omenil je, da je tako blato znak glistavosti. Telico sem začel zdraviti z domačimi zdravili. Zrna česna sem vtisnil v sveži kruh in ji to dajal na tešče. Ker nisem opazil izboljšanje, sem ji začel pokladati sveže korenje, zrezano v podolgovate rezine. Izpuščaji so začeli izginjati in tudi blato je izgubilo trde oblike in sluz. Cez dva tedna je bila junica popolnoma zdrava. Sedaj pokladam vsaki mladi živali večkrat surovo korenje in gli-stavost mi ni napadla nobene več.«
Iz zgoraj navedenega ni razvidno, če je bila žival res glistava ali ne. Trdo blato, prevlečeno s sluzjo, še ni znak glistavosti. Le natančen pregled blata in jajčeca glist, ki jih najdemo v njem, so zadosten dokaz za to trditev. Eden znak glistavosti je prej mehko blato ali celo driska kot pa trdo, sluzavo. Seveda je dovolj, če živinorejec opazi gliste v blatu. V tem primeru ni nobenega dvoma, da je žival glistava.
Pri omenjeni telici so bile vsekakor prebavne motnje, verejtno živčnega izvora, ki so se pojavljale takoj po prvih zalogajih hrane. Dokaz za to je ponovno brezhibno jemanje krme. Pripomnimo naj še, da so črevesni zajedavci (gliste) krivi za celo vrsto prebavnih motenj.
Kar zadeva zdravljenja glistavosti s česnom in korenjem, je oboje pravilno, često uspešno in mnogim našim živinorejcem več ali manj znano. Malo pa je verjetno, da bomo s katerim teh hranil gliste popolnoma odpravili. Navadno jih preženemo le deloma in začasno. Vsekakor korenje večstransko učinkuje predvsem pa krepi organizem in usmerja pravilno rast kože in sluznic. Prav zaradi tega so po vsej verjetnosti pri telici izginili izpuščaji po koži, blato pa ni bilo več ovito s sluzjo.
ljenih bakrenih škropiv mora biti nekoliko višja od 'običajne. Navadno dosežemo zadovoljive uspehe, če uporabljamo 2-3% bordoško brozgo, škropljenje proti črni gnilobi moramo začeti bolj zgodaj kakor škropljenje proti peronospori.
Pri zatiranju vseh bolezni je priporočljivo, da sodelujejo vsi kmetje, ker se bodo edino tako dali doseči zanesljivi uspehi.
2.
SREZNEVSKIJ :
Gli Slavi del Friuli
(Frjuljskie Slavjane). 17-19 f.
Il vecchierello ed io poi passiamo nella cucina. La liamma brucia quasi sul pavimento. Sopra la fiamma sta appesa una caldaia, nella quale cuoce la polenta. Sopra la caldaia c’è una grande cappa, a forma di campana. Presso il focolare ci sono tazze, terraglie e lo spiedo Per arrostir la carne. Intorno alle pareti corrono le panche di legno. Davanti a questa parte della cucina, c’è una stanza più ampia dove gli oggetti e le stoviglie stanno disposti o appesi in bell’ordine
Sedutomi al fuoco, mi metto ad annotare voci, proverbi e una canzone, che il parroco si decide a canticchiare soltanto per il rispetto che prova per la mia russa curiosità. «Cantare inoltre non si conviene — egli osserva — pregare Dio bensì».
Per cena abbiamo la «Brjažolja» — carne di porco fritta — e «župa», la minestra. Mi ritiro al mio albergo che è già tardi. La mia cameretta è piccola. Il letto è preparato su delle tavole. Il portafogli con le mie carte è Sopra un tavolino, mentre la valigia sta sopra una sedia sconnessa, di paglia. C’è un’altra sedia su cui è possibile anche sedersi. La finestra è rivolta alla valle. La mezzaluna illumina il grigiore selvaggio e inargenta i tappeti di neve, di cui i monti sono ricoperti fino a mezza altezza, f^on si vede un solo lume all’intorno. Resia dorme.
Giorno Successivo. Ho camminato tutto il giorno, ^utta la mattinata da solo (poiché tanto il capellano che
il parroco erano alla scuola); ma nel pomeriggio assieme al capellano. I villaggi sono quasi tutti vuoti ; tutti si trovano alla campagna, chi a zappare, chi a tagliare le giovani fronde dei tigli, chi a trasportare pietre ; alcune donne, sedute nei pressi dei lavoratori nei campi, filano o cuciono. Tutto è pace. Alcune vecchiette rimaste nelle case, mi hanno raccontato come meglio hanno potuto, le loro costumanze.
La sera vado di nuovo dal parroco. Domani andrò oltre; partirò da qui. Mi prendo un Resiano per guida. L’ha scelto il parroco. Egli mi condurrà fino a Gorizia ( Goerz). Gli darò 2 zvanziche al giorno. «E’ un uomo fidato e conosce bene quei luoghi» ha detto il parroco. Domattina all’alba si presenterà. Il capellano ha promesso di svegliarmi.
Venendo da Vienna, da Chiusa (Chiusaforte?) a Resiutta, lungo la grande strada Vienna-Milano, si vedono a sinistra cime di monti: dietro sta la Val di Resia. A Resiutta i monti sembrano essersi spaccati in due per dare l’exitus al fiume Resia, che si getta nella Kljuš-ka ( la nota in calce dice : non ho udito questa denominazione, bensì Bjela-Fela), che a sua volta si getta nel Ta-gliamento. Ivi, sopra un ponte di pietra ed una strettoia, è stata costruita 3 anni fa la tranquilla carrozza-bile della valle. A 3 quarti d’ora di strada da Resiutta s’incontra un altarino con l’immaggine della Vergine, che è rappresentata seduta sulle nubi e sostenuta da 2 angeli, mentre altri 2 l’incoronano dall’alto. Sotto l’immagine c’è la scritta: «S. Madonna e Protettrice del Comune di Resia». In questo preciso punto passa il confine etnico dei Resiani. La strada va avanti passando per Bjela (S. Giorgio), per Ljipovec e va a terminare a circa metà della valle, a Ravance, altrimenti detto Prato
della Madonna (oggi: Prato di Resia; mia nota). Ivi, presso la piccola piazza, c’è la chiesa parrocchiale del-l’Assunta, la casa del parroco, la scuola, tre osterie e due tigli, consacrati alla venerazione dei Resiani (nota in calce : al presente non sono più oggetto di veruna venerazione, sono semplicemento 2 «lipe» (il tiglio era albero sacro degli Slavi antichi; mia nota).
L’osteria presso i due tigli è la migliore. Il viaggiatore vi può trovare una cameretta linda e tranquilla, con la vista della valle. Ma la migliore veduta della valle si ha dalla torre campanaria della chiesa dell’Assunzione.
La valle non è più lunga di 6 vjerst e nel suo punto più largo non supera 2 vjerst. I monti, di cui alcuni sono coperti di neve fino a giugno, s’innalzano ripidissimi da tutte le parti. Eccone i nomi, cominciando dall’uscita al confine della zona : al disopra dell’altarino sta il Ruštja; seguono il Zahàta, H’slà, Pysty Hozd, Sart, Tjanin. Di contro, sull’opposta catena di monti : il Bàba, Kyla, P’rvalo, il Muzac-Monte dei Musi (in it. nel testo), Skarbìna. (Il Tjanin naturalmente è il Canin, mia nota). Essi costituiscono come un altissimo bastione naturale, qui più alto là meno, ma dappertutto con cime rocciose e a guglie. Fra il Tjanin e il Bàba ci sono le sorgenti del Resia, che con un tortuoso letto scorre per la valle da oriente a sud-ovest. A 3 vjerst dalla sorgente, vi affluisce il Potòk, un pò più a valle il Barman, ed altre 2 vjerst più giù, il Camy Potòk — tutti e 3 da sinistra. Piccoli ruscelli scorrono un pò dovunque fra i sassi e le piante e si rivelano soltanto con il loro gorgogliare. Il letto selvaggio e sassoso del Resia e dei suoi affluenti, come in genere di tutti i fiumi di queste zone, è 10 volte circa più largo del fiume stesso. Dal fondo valle sorgono i verdi colli (brjègi), poi i prati (ravnice) che giaciono
PRVI SEPTEMBER
Mama je brala na šolski oglasni deski: prvega septembra se prične pouk. Oče je bral v dnevniku : prvega septembra se prične pouk. Metka je slišala po radiu: prvega septembra se prične pouk.
»A kdaj je prvi, mama?«
Mama se je odpravila v službo in je komaj utegnila odgovoriti:
»V petek, Metka, v petek pojdeš v šolo....«
Mama je odšla. Metka pa je sedla in razmišljala.
Kaj še ni prvi september že danes?
Stekla je k oknu. Zagledala je sonce, a kaj ko je že odskočilo od obzorja! Na mah se je prestrašila — samo da ne bi že prvi dan zamudila pouka!
Umila se je in počesala, pojedla je zajtrk, pobrala šolsko torbico in stekla po stopnicah na cesto. Poklicala je Nika, sošolca, in tako sta odšla oba v šolo; bil je prvi september in petek in prvi šolski dan; oba sta si ga že tako zelo želela.
Ne pred seboj in ne za seboj nista videla nobenega šolarja — zares, morala sta biti zelo pozna !
Pognala sta se po cesti in se zasopi-hana ustavila pred težkimi šolskimi vrati. Metka je pritisnila na kljuko. Stopila sta v vežo in na hodnik, toda v šoli ni bilo nikogar, niti glasu ni bilo slišati. Stekla sta po stopnicah, odprla nihalna vrata in obstala pred razredom.
»Odpri vrata!« je rekel Niko.
»Počakaj, poslušajva, če se učijo...«
Iz razreda pa ni bilo nobenega glasu.
»Mogoče pa še sploh ni šole,« je rekel Niko.
»Mora biti, Niko, saj je danes prvi saptenber. Odpri ti, Niko!«
Niko se je opogumil. Odprl je vrata in pogledala sta v razred, a tu so bile same prazne klopi.
»Ni prvi september,« je rekel Niko.
»Kako da ne, ko pa je mama že dobila denar?«
»Le vstopita « se je oglasila snažilka.
Metka in'Niko sta vstopila. Zagledala sta snažilko, drobno ženico z nazaj zavezano ruto in metlo v roki.
»Ali ni danes prvi september?« je vprašala Metka.
»Danes? Ne, danes je zadnjega,« je odgovorila snažilka, »a zakaj sprašuješ?«
»Mama pa je že včeraj dobila denar...«
»Dobila ga je? Pač dva dni pred prvim. Danes, ljuba moja, je zadnji avgust...«
»Potem ni petek?«
»Ne, danes je četrtek — vidva pa sta že prišla?«
»Prezgodaj sva prišla,« je rekel Niko.
»Prezgodaj, da! Ali — lahko pa bi mi pomagala. Rože moram raznesti. Toliko rož in razredov je, ne vem, če bom zmo-
gla. Jutri se bo začela šola...«
Metka in Niko sta bila takoj pri volji. Snela sta šolski torbici in stekla s snažilko na dvorišče. Tam so stali lončki, v njih pa razcvetene gorečke, začeli so jih raznašati, po vseh razredih, vsi trije; postavljali so jih na majhne zelene poličke. Ko so končali, jima je snažilka dovolila, da sta lahko s šolskim zvoncem vsak po trikrat pozvonila.
Zatem sta odšla domov; ko pa se je vrnila mama, jo je Metka vprašala zavoljo plače, zakaj je dobila dva dni pred prvim. Mama jo je začudeno pogledala, potem pa rekla:
»Kaj pa nisi dala miru? Prosila sem zaradi tvojih zvezkov in knjig in barvic, pa so mi dali denar naprej.«
Naslednji dan je Metka sedela v razredu, zakaj bil je v resnici prvi september in petek in prvi šolski dan. Bila je vesela, pa čeprav se je zmotila. Z Nikom sta pomagala snažilki — raznesli so rg-že, da se je lahko začela šola.
J. COTIČ:
Stari Kristelj in njegov kos
fiiiiiiitininniniiiiiiiiifif riiiiiiriiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiil lllillin n i iiiiiii iiuiiiiiiiriiiiiiumin ii1111 m 11111 n
ZGODBE O MEDVEDIH
Kako je medved lovil ribe
Medvedje so zelo zabavne živali. Nekoč sem med pomladnim potovanjem lososov opazoval, kako je medved lovil ribe. Ležal je na peščini in se kopal v parcenti-metrski plitvini. Ko se mu je losos približal, ga je s tacama zgrabil za hrbtne plavuti in spravil podse v plitvinico. Nato je sedel nanj. Ujel si je tako pet lososov, ko je menda začutil, da nekaj ni v redu. Zadnjega lasosa je držal v gobcu, ko je ob vsakem vstajal, mu jih je sproti odnašal tok. Vznevoljen je zagodrnjal, zalučal zadnjo ribo v širokem loku nazaj v morje in odhlačal proč.
Kmalu zatem smo videli drugega medveda, ki je tudi lovil ribe, pri tem pa je pokazal več razboritosti kot prvi. Ko je privlekel ribo na dan, jo je z močnim zamahom vrgel nekaj metrov nazaj, za svoj hrbet, za majhen hribček. Priplazil sem se proti vetru, da me medved ne bi zavohal in sem pobasal krasne losose, ki si jih je medved nalovil. Prišel sem tako do imenitnega kosila, čakal sem, kaj bo medved naredil, ko bo opazil, da je njegov plen izginil. Res je kmalu prišel, da bi preveril svoj plen. Začudeno je gledal, ko ni bilo nobene ribe več. Odnehal pa ni, temveč je še naprej lovil ribe. Vendar pa je bil to pot previden in je vsako zakopal v pesek, da mu ne bi spet izginila. Ker se mi je zdelo, da sem mu pobral že dovolj in da zasluži njegova vztrajnost plačilo, sem odšel in mu pustil- njegov plen.
gove čeljusti niso mogle prav nič služiti, samo glavo si je s taco varoval in z zadnjima tacama mesaril mrožev trebuh. Ko so lovci prišli na kraj dvoboja, sta bila oba bojevnika že mrtva. Medvedova glava je bila popolnoma zmečkana, mrožu pa je je skozi veliko luknjo v nekaj centimetrov debeli koži viselo drobovje. Lovci so bili priča zelo redkemu prizoru : strahotnemu dvoboju, kot jih je malo v živalskem svetu.
Strica Kristeljna, tistega, ki se pogovarja s čebelicami, ko zletajo na pašo, pozna vsak otrok v Stari vasi na Vipavskem.
Neke pomladi je stric Kristelj ulovil mladega kosa, ki je kot »razpeljanček« pravkar izletel iz gnezda. Smilil se mu je in ga je odnesel domov, kjer mu je napravil kletko. Vsak dan ga je skrbno hranil z razno pičo in mu je nalival vodo v malo posodico v kletki. Pri tem opravilu je stric požvižgaval domače popevke. Kmalu pa je opazil, da ga kos oponaša in tedaj mu je šinila v glavo misel, da bo naučil kosa žvižgati kako slovensko pesem. Spočetka je šlo bolj trdo, kajti kos je bil še mlad, toda v enem letu se je ptič naučil že več popevk, ki jih je odslej ure in ure žvižgal. Kos se je naučil »Naprej zastave slave«, »Lepa naša domovina« in »Po jezeru bliz Triglava«. Te pesmice je tako pel, da so ga hodili poslušat sosedje in vaščani. Razume se, da je bil stric zelo ponosen na svojega kosa.
Kos je bil stricu zelo vdan. Ce je pu-
stil stric, po neprevidnosti seveda, vratca. kletke odprta, tedaj je ptič zletel iz klet» ke, vendar nikdar daleč. Po navadi si j»
Nekaj Sibircev se je vkrcalo v usnjen čoln in odšlo na lov. Videli so v precejšnji razdalji polarnega medveda, ki je jedel tjulnja. Previdno so se mu bližali, da bi prišli v strelsko daljavo. Ko pa so hoteli streljati, se je čoln močno stresel. Ogromen mrož je zasadil svoja močna okla medvedu v vrat. Hudo je zarenčal in se ga skušal otresti, toda mrož ni odje-njal in s prednjimi plavutmi tesno ukle-nil medvedovo sprednjo taco. Pri tem pa je neprestano udarjal s svojimi okli. Medved je bil s tako silo uklenjen, da mu nje-
zbral kar prvo drevo na dvorišču, kjer je-nato nadaljeval svoj koncert. Stric ga je-vselej zvabil z žižganjem in drobtinicami,, da mu je priletel na ramo ali celo na roko, nakar ga je spravil nazaj v kletko..
Zaradi sosedove mačke, ki je prežala na ptiča, se je stric zelo bal za kosa. Nekoč pa je rumenokljunec spet zletel iz: kletke in tedaj se ni ustavil na bližnjem drevesu; odletel je neznano kam.
Lahko si mislite, kako je vsepovsod poizvedoval stric za pobeglim kosom, toda-zaman. Zelo mu je bilo žal za udomačenim kosom, tem bolj, ker so otroci verjeli, da ga je mačka požrla. Sosednje iti vaščani so še nekaj časa govorili o črnem pevcu, nato pa so ga pozabili.
Nekaj mesecev po tem dogodku pa je prišel vaščan k stricu in mu je povedal» da je slišal žvižgati njegovega kosa na-»Predmeji«, to je visoko na gori. Stric skoraj ni mogel verjeti, da bi bil njegov kos še živ. Sklenil je torej, da se o tem prepriča ter se je nekega dne odpravil na Goro do Predmeje, kjer je baje kos žvižgal okoli gozdarjeve hiše.
Za gozdarjevo hišo je bil mlad gost gozd, spredaj pa trata in vrtič. Gozdarjevi otroci so kmalu opazili kosa, ki se je držal v bližini hiše in je včasih celo priletel na dvorišče, kjer je med perutnino-poberkoval za pičo. Uloviti pa se ni dal.
(Nadaljevanje sledi)
Odgovorni urednik: Tedoldi Vojmir Reg. Videmske sodnije št. 47 Tiska: Tiskarna L. Lucchesi - Gorica
sempre ad un livello innalzato rispetto al fiume, poi i monti con l’erbe e boschi, sopra i quali s’innalzano le scoscese pendici ( klancy, ròbi ) coperte di rada boscaglia e per lo più nude.
Le abitazioni sono situate sopra i prati e le circondano campi ed alberi, dei quali per primi colpiscono lo sguardo i Tigli, alti come pioppi ( le fronde laterali vengono tagliate e servono da foraggio alle vacche, per cui essi crescono alti).
Il tutto offre un quadro belissimo, ma nello stesso tempo, selvaggio ed abbandonato, con il color grigiastro delle pietre che vince il verde della vegetazione e con il fiume che appena si vede risplendere.
Un Russo viene accolto in questa valle non come uno straniero — è capito un poco ed è ricevuto con cordialità ed amicizia. E’ vero che quasi nessuno a Resia ha mai sentito parlar della Russia, ma molti con amore nativo ascoltano gli accenti russi.
Gli abitanti di Resia, secondo i dati del 1841, sono 2767. Annualmente i nati sono da 70 a 90 ed i morti da 60 a 70 ; i matrimoni da 10 a 12 ( nota in calce : secondo i dati del 31.12.1871, i Resiani ammontano a 3275, dei quali 2537 presenti, 738 temporaneamente assenti perchè in Austria, Italia e Germania. Nel 1872: nati 113, morti 100).
I Resiani sono di media statura, ben proporzionati, di bell’aspetto, la fisionomia senza caratteristiche speciali, la costituzione forte e sana. Non ho visto cretini e gente col gozzo, tanto frequenti nelle vicine zone montane abitate dai Tedeschi. Questa è una popolazione buona, allegra e priva di passioni violente. Un tempo la vendetta era regolata secondo leggi particolari e ben determinate, che oggi sono soltanto un ricordo, come la vendetta stessa. Óra invece c’è la tendenza ad aiutarsi
l’un l’altro e tutti nella valle sono come una grande famiglia.
I Resiani sono tutti liberi e pagano le tasse abituali. Tutti riuniti in una sola parrocchia, vivono in 4 principali villaggi (tà na Stolbici, tà v Oseani, tà na Njivi, tà na Bilji), in 4 altre borgate (tà na Ravanci, tà u Lji-povoci, tà na Kuryte, tà v Ucji) ed in alcuni paesetti ( tà na Kryžacih, tà za Mlyn, Holištje, Martin na Lazu, Hòzd, Ljistjaca, Stary Mlyn, na Camym Potoči, pod Ruštju, na Hospodnyci). Di questi paesetti, è interessante na Hospodnyci, che si trova vicino all’altarino di confine. Gli abitanti di esso conservano la tradizione per la quale colà si era stabilito il loro comune antenato, venuto da una ipotetica «Russia». I suoi figli andarono a fondare Bjela e vi costruirono la chiesa dedicata a S. Giorgio, che fino ai nostri giorni continua ad essere venerato da tutti come patrono della valle ( S. Giorgio è il santo nazionale russo, mia nota).
La casa (hiša) e le pareti domestiche sono di pietra ed il tetto è di tegole. Quella del povero è ben povera. Dal cortile si entra nella «izba» annerita dal fumo. La tavola ( miza ) con le panche intorno alla parete ( deske ) ed alcuni scaffi con le terraglie (poljica za posodo) sono tutte le supellettili. Nel mezzo della stanza o da un lato c’è il focolare (ognjištje), su cui la fiamma arde sotto la caldaia ( stanjeda ) in cui fanno la polenta. Al mattino ed alla sera la «izba» è piena di fumo tanto ch’è impossibile entrarci. La stanza attigua, piccola, con un letto, senza stufa, è la camera. Al di sotto c’è la stalla (hljevc), con dentro la mucca ed il maiale, piena di foglie perchè si mantenga calda.
Del resto questa è soltanto la casa del povero. I benestanti hanno case a due piani. Al piano terra c’è la cucina, al primo piano le camere da letto (kambre,
cambre), con sedie (stoli) e tavole (mize) e talvolta la stufa (farni). Al secondo piano c’è il granaio. La stalla l’hanno su un lato, o separata del tutto dalla casa. Il cortile è cintato di muro ed ha un cancello, a volte molto ben fatto, con il chiavistello all’interno (ključanica)-Qualche ricco proprietario ha perfino un pozzo nel cortile.
Le stradicciole dei villaggi sono talvolta tanto strette che, non dico il carro, ma neppure il cavallo potrebbe girar su sè stesso. Gli alberi da frutto — melo, pero, susino, ciliegio — sono piantati intorno alle case. Dietro le case ci sono i campi (njive).
Ogni famiglia (kutja) vive separatamente. Parecchie tengono come aiuto in casa un parente povero o un orfanello. Tutti senza distinzione lavorano, uomini e donne, insieme zappanti'da terra e fanno i solchi per la semina, falciano, mietono, vendemmiano, cuciono, filano e costruiscono le loro case.
La povertà del suolo obbliga però molti ad uscire dalla valle ed andare al lavoro nel Cragno, in Carinzia-e perfino a Vienna. Dove fanno i fruttivendoli oppure i domestici. A Vienna ce ne sono parecchi : per le vie si sentono le loro voci offrire pesche, noci e dolciumi ; nel Cragno li si può veder passare con le loro gerle ( Kroz-mo), piene di scatole ed involti con nastri e filo ed aghi dentro.
Come lo Slovacco che viene da noi in Russia a fare il rivendigliuolo, anche il Resiano porta la sua merce sulle spalle. Le donne, o vendono gli oggettini fatti in casa nelle vicine contrade, oppure vanno a mendicare fra i Carinziani loro vicini. A Resia non ci sono mai piu dei 3 quarti della popolazione.
(Continua}