3
(Četrti snopič) Novo mesto 18. decembra 1980
k
Dolenjske razglede urejujejo: Marjanca Kočevar — Colarič, Jože Dular, Vida Češnjevar — Fritz, Bogo Komelj, Milan Markelj, Drago Rustja, Toni Vovko in Ivan Zoran. — Oblikovalec: Dušan Lazar.
IXLENBKI
RAZCLEDI
Namesto
uvodnika
Dvanajst let je minilo to jesen, kar so Dolenjski razgledi prvič zagledali luč sveta. Sprva so izhajali na dva do tri mesece, potem so sledila sušna obdobja (izrazito je bilo leta 1977, ko DR sploh niso izšli), zadnja tri leta pa prihajajo iz tiskarne povprečno vsake štiri mesece. Posamezne številke so bile različno debele in ubrane, poskušale so biti barviti kamenčki za mozaik, ki mu pravimo slovenska kultura. Z minulim letom smo zaključili tretji snopič, od katerih predstavlja v vezavi vsak zase zanimivo knjigo izvirnih in z dolenjsko roko napisanih prispevkov. Pričujoča številka je zadnja letošnja, obenem pa tretja v četrtem snopiču, ki smo ga nastavili v tem letu. Posvečena je 180-letnici rojstva Franceta Prešerna, velikana slovenskega Parnasa, pa 150- letnici rojstva in 75-letnid smrti dolenjskega barda, pisatelja Janeza Trdina. Seveda se je nabralo toliko gradiva, da smo se morali odločiti za večji obseg. Poskušali smo strani zapolniti z gradivom trajne vrednosti. A glejte, spet se je zgodilo, kot se je že tolikokrat do zdaj: gradiva je vselej več, kot ga lahko spravimo v eno številko. Uredniške škarje so morale biti neprizanesljive in so odstrigle marsikaj, kar bi po vrednosti in enkratnosti prav gotovo moralo v te naše Razglede. Kajpada bi take zadrege ne bilo, če bi „sijale milši zvezde", kot bi dejal Prešeren. Ponoviti mora-
I
P
SF
mo znano in za prenekatero uho grenko resnico, da lahko Dolenjski razgledi izidejo samo tolikokrat, kolikokrat jim to dovoli Dolenjski list kot časopis in kot podjetje. Večkratno izhajanje za zdaj ne gre, ker čas in razmere tudi od Dolenjskega lista neusmiljeno zahtevajo, da se gre gospodarja v stabilizacijskih pogojih". S tem dejstvom, ki bo kot Damoklov meč nad nami vsemi v prihodnje še bolj prisotno, kot je danes, se je ne nazadnje soočil tudi uredniški odbor Dolenjskih razgledov, ko je načrtoval obseg in vsebino letošnjih številk in tistih, ki naj bi izšle v letu 1981. Hkrati se je lahko sam prepričal, da je več kot resnična še ena resnica, namreč ta, da od drugod noče in noče kapniti namensko za Dolenjske razglede niti en sam samcat dinar, akoravno beseda v to smer in na pristojna mesta ni bila napeljana samo enkrat, najsi bo uradno ali javno. Odmeva ni bilo nikakršnega, molk pa je, kot je znano, vselej najbolj boleč in moreč. Nemalokrat je bila tudi na sejah uredniškega odbora Razgledov omenjena tista, da „bi morale kulturne skupnosti", če pa te ne „pa kdo drug" primakniti vsaj minimalen delež. In vselej se je morala tako zahteva nujno spogledati z resnico, da „od zunaj" kljub temu še vedno ni nič, da ostaja slej ko prej tudi v prihodnje kot najbolj razumevajoči, največji, naj doslednejši, najvztrajnejši in edini moralni in gmotni mecen Dolenjskih razgledov njegov pravi in krušni oče Dolenjski list. Tako je že zagotovil, da bodo tudi v letu 1981 Razgledi lahko izšli vsaj trikrat
IVAN ZORAN
merljivosti ne sad vsakodnevnega pritrjevanja splošnim resnicam.
Vsak narod ima svoje velike može, mislece, umetnike, državnike. Slovenci smo med evropsko plejado narodov edinstveni; skozi stoletja smo se narodnostno potrjevali, ne v gospodarski moči ali v politični tvorbi, temveč v umetniški besedi. Nismo imeli velikih državnikov ne izjemnih modrecev, a imeli smo može, ki so z ubrano besedo izražali vitalno
moč narodovega duha. Prvenstvo med njimi gre Francetu Prešernu,, katerega 180-letnico rojstva bomo praznovali 3. decembra. Prav on je dokaz, da veliki ljudje govore skozi temine časa zmeraj žive in vedno odmevne besede in da so le tisti veliki, ki to znajo.
Nam je mogoče Prešerna ugledati v luči zgodovinske potrditve njegove velike pesniške in človeške vrednosti ter khrati v luči potrditve njegovega središčnega položaja med našimi velikani. V odločujočih trenutkih, ko je šlo za biti in ne biti slovenskega naroda, je Prešeren govoril svojemu narodu čiste in jasne besede, s katerimi se je na enkraten način prepletla trenutna in dolgoročna politična usmeritev. V obdobju narodnoosvobodilnega boja se je Prešeren potrudil kot zares ljudski glasnik, v odločujočih trenutkih svojega obstoja je slovenski narod izpričal, da je Prešernov glas glas ljudstva, da z njegovimi besedami govori narod sam.
Že prej je bilo Prešernovo ime neločljivo povezano z razvojem slovenskega naroda. Edvard Kardelj ga je v svoji knjigi „Razvoj slovenskega narodnega vprašanja" proglasil za idejni vrh epohe slovenskega narodne-
Vedno živi Prešeren
(O NAŠEM VELIKEM PESNIKU V NOB)
Kadar se misel pomudi ob vprašanju, kaj je veličina človeka, kaj je tisto, kar mu ustvarja prostor med generacijami skozi desetletja in stoletja, lahko najde več odgovorov, zanesljiv pa je vsaj ta, da veliki možje znajo govoriti vsem in njihove misli niso plen trenutnih spre-
šmarna*
FrttMcefa	.VA|
—*•  -------------
Janez Trdina in France Prešeren
Letos se spominjamo 180-letnice rojstva Franceta Prešerna in 150-letnice rojstva Janeza Trdine. Oba mojstra slovenske besede sta v svojem življenju doživela odklanjanje svoje besedne umetnosti In bila deležna kritike, češ da so njuna dela pohujšljiva. Zaradi takega stališča kritike sta imela oba težave pri tiskanju, Prešeren zaradi cenzure, a Trdinove objave v Slovanu so povzročile prenehanje revije. Toda kljub temu so bralci osvojili oba umetnika že v času njunega življenja. Janez Trdina pa je bil celo med prvimi Slovenci, ki je jasno, odkrito in pravično ocenil pesnika Franceta Prešerna, tedaj živečega v senci Jovana Vesela—Koseskega, in ga
V* 34
povzdignil nad vse slovenske pesnike. Takrat je bil Trdina star šele dvajset let, ko je v Ljubljanskem časniku I. 1850 objavil	„Pretres	slovenskih
pesnikov". Zajel je čas od rokopisa „Prerokovanje svete Šambilije" (1492) do pesnika in dramatiki Miroslava Vilharja. Prešerna imenuje pesnika, k i ga „nihče z njegovega mesta ne bo prerinil, zato ker ga bo na tem polju težko kdo dosegel.. Trdina	analizira	Prešernove
pesmi in	psavi, ,,da	se nam ne
spodobi drugega, kakor se čuditi in čast in slavo nebeškemu pesniku dajati. Tuje voda, ki je nikdar ne zmanjka, naj je tudi vedno zajemamo. Tu je obnebje, ki se nikjer zemlje ne dotika,	ampak nam zmeraj
nove, neizmerne lepote v jasni daljavi kaže. Tu je vijolica' ki nikdar duha ne zgubi, marveč nam kakor staro vino zmeraj žlahtneje diši, kolikor dalje jo duhamo. Tu je godba, ki nam zmeraj nove glase daje in naše srce v vedno novih harmonijah guglje. Tu je z eno besedo večni pesnik, čigar poezije so iz srca kali pognale, iz katerih je drevo zrastlo, ki bo s svojim sladkim sadjem tudi še pozne vnuke radovalo." (JanezTrdina: Zbrano delo IV, str. 200-201. V nadaljnjem citiram le ZD.) Seveda je našla Trdinova ocena odmeve. Zamerili so mu, da je imenoval Prešerna nebeškega pesnika in da je Prešerna postavil nad Koseskega. Za Trdinom so se potegovali za Prešerna še celo desetletje in več, dokler ni Josip Stritar I. 1866 s svojo izdajo Prešernovih Poezij in kritičnim uvodom dokončno potrdil Trdinove sodbe. Kasneje je Trdina zapisal v svojih Spominih: ..Pretres slovenskih pesnikov sem že omenil, z njim sem se nekaterim hudo zameril, posebno Koseskemu in Tomanu. Ali še zdaj se mi dobro zdi, da sem
povrnil Prešernu slavo, ki mu gre, da je naš največji pesnik. Blaivveis je razglašal za prvaka vedno svojega Vesela in je rekel od strani o našem Prešernu, da se ,v kvantah gubi'." (ZD 11/158.) Danes je ime Vesela Koseskega popolnoma pozabljeno. Prav bi bilo, da bi ga ohranili v spominu, saj je bil na svoj način tudi zaslužen, ker so njegove besede ob številnih deklamacijah po šolah in raznih prireditvah le budile čut za slovensko besedo, zlasti še, ker je bil takrat slovenski jezik le drugi deželni jezik. Pa še to ne povsod, kjer so bivali Slovenci.
Ko se je sedemintridesetletni Janez Trdina kot upokojeni profesor naselil v Bršljinu pri „cilinderbirtu" Virku, se je znašel v popolnoma novem okolju in med drugimi ljudmi. Iz živahne in prometne Reke se je nenadoma znašel v majhni dolenjski vasi, pol ure izven Novega mesta. Privajati se je moral novemu načinu življenja ob preskromnih sredstvih, ki so mu bila na voljo. Začel je spoznavati okolico in ljudi. V prvi zimi na Dolenjskem pa je vzel v roke pero, razgrnil pred seboj vse svoje minulo življenje in ga začel opisovati v Spominih, ki so se končali z obdo-
DOLENJSKI UST - Št. Sl (1636) - 18. decembra 1980
ga prebujenja, za globoko demokratičnega in progresivnega duha, ki je razumel revolucionarne tokove sodobne Evrope in jih izrazil v svojem umetniškem ustvarjanju. Od Prešerna preko Levstika do Cankarja se pne lok napredne narodnostne misli, ki je v klanju druge svetovne vojne pognala z novo, skoraj neslute-no močjo.
Nikogar ne bi smelo čuditi, da so slovenske partizanske vojaške enote nosile imena po naših pesnikih in pisateljih, tudi ne bi smelo presenečati, da so borci za narodno osvoboditev nosili s seboj drobne rdeče knjižice — Prešernove Poezije — in iz njih brali že pred dobrim stoletjem izpovedani politični program kot najbolj žgočo sedanjost. Zdi se, da je Prešeren tistega 1844 leta, ko je po Evropi zavela pomlad narodov, a je Slovence še vkleščal led in mraz političnih in socialnih razmer, ob novini pisal tele verze ne samo za tisti trenutek, temveč tudi za desetletja kasneje:
prost, ko je bil očakov, naprej naj bo Slovencev dom, naj zdrobe njih roke si spone, ki jim še teže!"
Ne more biti naključje, da je Mlada Slovenija na obletnico Prešernovega rojstva 3. decembra 1941	v članku „Pesem
mladine" povezovala narodnoosvobodilni boj s Prešernom
Marja Boršnik v članku vprašuje: „Ali smo sledili smernicam njegovega duha? Ali se nam je posrečilo ... realizirati njegov kulturni in politični program? "
Nato pa	izvaja tole misel:
Župančičeva generacija je izbojevala Prešernov kultruni program, priborila je svobodo slovenski umetnosti, do danes (1941) pa nam ni uspelo uresničiti Prešernov širokopotezni politični program gospodarske in politične osvoboditve slovenskega naroda.
„Danes	slovenska mladina
svoje pesmi Prešernu ne poje več v verzih, marveč v dejanjih. V krvavih bojih za našo drago zemljo, za svobodo, roko v roki s slovenskimi brati in z brati vseh narodnosti sveta ... Mladina se zaklinja, da bo uresničila Prešernov politični program — zedinjeno Slovenijo — ki edina more jamčiti tudi za svobodo slovenske kulture. Pevcu ljubezni in sprave prisega, da se bo enotno borila, dokler ne doseže cilja.. "
Osvobodilno gibanje je od prvih dni videlo v Prešernu idejnega velikana, čigar duhovno dediščino samo prevzema in čigar daljni nacionalni in človečanski misli hoče izbojevati zmago. Viktor Smolej v zapisu „Prešeren in NOV" (kronika 1955) navaja zanimiv podatek, da je Ivan Regent na vseslovenskem sestanku v Moskvi avgusta 1941, ko so ustanavljali protifašistično fronto Slovanov, razložil program osvobodilnega gibanja s pomočjo Prešernovih besed: „ ... gre za to, da bi cenili svobodo in samostojnost ljudi in narodov tako, kakor jo cenijo ljudje in narodi, ki se zavedajo, da manj strašna noč je v črne zemlje krili, ki so pod svetlim soncem sužni dnovil"
Potrdilo pomembne Prešernove vloge v NOB je dejstvo, da je predsedstvo SNOS na Maver-lenu pri Črnomlju 28. 1. 1945 sprejelo odlok o proglasitvi slovenskega kulturnega praznika na dan obletnice Prešernove smrti ter prvo centralno proslavo v Črnomlju pripravilo nadvse skrbno.
Med zanimive, a zgovorne drobce, ki govore o Prešernu v NOB, lahko štejemo pričevanje Metoda Mikuža o partizanskem komandantu, padlem pri Karte-Ijevem 1943. Mikuž piše, da so
borci pri komandantu našli Prešernove Poezije, „vsak emu takratnemu partizanu dobro znano rdečo knjižico". Dolenjski list pa je v tretjem letu svojega izhajanja priobčil podoben drobec, zapis Jožeta Zaml-jena o Prešernovem večeru med partizani na Gorjancih. Komisar v Zamljenovem zapisu pravi takole: „Poglejte, tovariši, ta knjižica hodi z menoj po partizanskih potih in stezah že od prvega početka. Z menoj je bila v borbah, z menoj v bolnici... Vsekdar mi je vlila novih sil, novega upanja in svetlejših pogledov v bodočnost."
Teh nekaj podatkov in citatov je za naš priložnostni zapis dovolj, da nakaže globoko povezanost pesnikovega izročila z narodom in kako pristno so Slovenci čutili Prešernov klic k osvoboditvi „Slovenščne cele".
In je mar danes kaj manj živa potreba po uresničevanju in boju za uresničitev teh besed?
„Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, ko, koder sonce hodi, preprir iz sveta bo pregnan, ko rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!"
M. MARKELJ
bjem službovanja v Varaždinu in se dopolnjevali v Bachovih huzarjih in Ilirih. V Spominih je vestno zapisoval vse od dobi in o svojem življenju in ni zamolčal niti svojih najglobljih čustev. Tudi iz teh spominov diha velika ljubezen do Prešerna in njegovega dela. Zelo se je zanimal zanj in spraševal o njem vsakega, o katerem bi slutil, da kaj ve o Prešernu.
Najprej si oglejmo, kako se je Trdina osebno seznanil s Prešernom, kar je sam opisal nekaj mesecev pred svojo smrijo v pismih dr. Dergancu. Z našlo
V*35
vom Moje življenje je Dr. Derganc objavil ta pisma v Ljubljanskem zvonu 1905. O Prešernu piše:	„Jaz	bi bil
Prešerna neizrečno rad poznal, ali nisem ujel nikoli prilike, da mi ga k do pokaže. Po končani drugi šoli smo šli jaz in še trije drugi součenci zaeno na počitnice. Korakali smo med jagnjedi po Dunajski cesti proti Ježici, kar me ustavi tovariš Pečar in veli: ,Ti, poglej ga no! Tale človek, ki gre pred nami, je tisti nori doktor Prešeren!' Jaz pa zavrnem srdito: ,Nor si ti, ne pa Prešeren. Ložar pravi.
da je on najbolj prebrisan, kar je ljudi v Ljubljani in na vsem Kranjskem/ Po teh besedah stečem naprej, da bi videl Prešerna v obraz. Na sebi je imel frak, na glavi pa cilinder. Ko sem bil že kakih dvajset korakov pred njim, se ustavim, obrnem in uprem vanj oči. Gledal sem ga verno in strmo kakor kako čudo. On to zapazi in veli: ,Fant, kaj me tako gledaš, kakor da bi me hotel kupiti? Jaz povesim oči in velim bojazljivo:	,Naj
ne zamerijo, jaz bi jih bil tako rad poznal'. Prešeren: ,1 zakaj pa?' Jaz: ,Zato, ker so zložili že tako lepe pesmi'. Prešeren: .Kakšne pesmi? ' Jaz: „NebeSco procesijo. Nuno in kanalčka in še veliko drugih, ki mi jih je dal Ložar, da jih prepišem. Nekatere sem se naučil tudi iz glave.' Prešeren: ,Ali res? No, povej katero!' Jaz: .Ali Nuno in kanalčka?' Prešeren: ,Le, če hočeš.' Jaz: .Vesela pomlad se zbudila je spet, moj tiček, preljubi kanalček itd."(ZD III: 499/500.) Ko je Trdina zrecitiral pesem, ga je začel Prešeren spraševati in se pogovarjati s Trdino in ostalimi tovariši. Spodbujal jih je k učenju, obiskovanju muzejev in razgovor se je razpredal do prve
krčme in vanjo je stopil Prešeren, dijaki pa so nadaljevali svojo pot Še preden je Trdina osebno spoznal Prešerna, se ga je spominjal še drugače. Spominja se pridig, ko so po vseh cerkvah pridigali proti romanjem v druge kraje, kar so takrat omogočale v Evropi zgrajene železnice, in priporočali ljudem domačo cerkev. Pri tem so se posluževali pridig znanega patra Paskvala Škerbinca iz Višnje gore. Njegove pridige so duhovniki in drugi kar prepisovali in jih brali. Trdina pa nadaljuje: „Še raje pa smo brali in prepisovali ženialne zabavljice Prešernove zoper Ljubljančane:
Osemnajsto in petero
leto gre čez trideset...
Že zato, ker je b ila prepovedana, smo se je učili in znali skoraj vsi na pamet." (ZDI/88.)
O tej pesmi pa govori Trdina še bolj natančno v Mojem življenju. Izmed prepovedanih pesmi je bila najbolj znana Nebeška procesija. Širila se je s prepisovanjem in šla iz rok v roke. Prodajali so jo tudi po grošu. Tudi Trdina jo je dobil, prepisal in se je naučil na pamet. Pesem so čitali skoraj v vsaki hiši v vsq Ljubljani in
Ob
20—letnici Forme vive
tem ko so dela, nastala v St. Margarethnu, nemškem Kirchneimu in Zahodnem Berlinu, polnila zbirke petičnih zasebnikov, so bile pri nas porojene stvaritve že vnaprej določene, da obogatijo družbeno zakladnico umetnosti.
..Posebnost našega simpozija," je takrat pisal Lado Smrekar, „je tudi v izbiri materiala, saj je simpozij v Kostanjevici doslej edini na svetu, ki daje možnost ustvarjati v lesu. Ideja je jugoslovanska, povsem naša," pa tudi okolje zgodovinske Kostanjevice je dajalo ustvarjalcem v lesu dovolj navdiha tako z monumentalnostjo kostanjeviškega samostana, kot s prelepo okolico, polno mehke romatike," je pisal isti pisec na drugem mestu.
In še nekaj je postalo jasno, namreč dejstvo, da „tak simpozij, kot je jugoslovanski, lahko organizira samo Jugoslavija". Kanadski umetnik Robert Roussil je tedaj razmišljal: „Svet je razdeljen na dva tabora in v obeh se zmanjšujeta vloga in pomen umetnika ustvarjalca. Na tem simpoziju pa kipar v resnici lahko docela svobodno snuje in tudi uresničuje svoje zamisli. To je Še posebej pomembno v času, ko se je znanost, kijev bistvu dobra, s
Kiparski simpozij ni naš izum. Prej so ga priredili na Avstrijskenp. Ob koncu petdesetih in na začetku šestdesetih let so na takem srečanju v St Margarethnu ustvarjali kiparji iz raznih evropskih držav. Po enkrat sta se simpozija udeležila tudi slovenska umetnika Jakob Savinšek in Janez Lenassi. Po vrnitvi sta navdušena predlagala, naj bi imeli kaj podobnega tudi pri nas na Slovenskem. Zamisel je padla na plodna tla.
Začetki naše Forme vive segajo v leto 1961. V Seči pri Portorožu so kiparji svoje umetniške zamisli klesali v kamen, v zavetrju zidov kostanjeviškega samostana pa v hrastova debla iz Krakovskega gozda. Že prvo srečanje je sprožilo pravi val navdušenja med udeleženci. V njihovem imenu je francoski kipar Jean Touret, ki je delal v Kostanjevici, izjavil: „Ustvarja-nje na takem simpoziju je sprostitev za umetnika. Tu se lahko svobodno posveti uresničevanju svojih umetniških zamisli."
V času, ko se je porajal pri nas prvi mednarodni kiparski simpozij, so se vrstila podobna srečanja tudi drugod. Vendar je bil samo naš simpozij resnično mednaroden. Od drugih pa se ni razlikoval samo po tem. Med-
okolici. Trdina pravi dalje: ..Rokopis .Nebeška procesija'je dobila v kremplje tudi policija. Ko je zvedela, da jo je zložil najbrž Prešeren, ga je poklicala na odgovor in mu pokazala ta rokopis. On ga pazljivo prečita, kakor da bi mu bila ta pesem povsem neznana, in veli: ,Hm, das Ding ist nicht schlecht, aber ich habe es nicht gemacht Ich schreibe scherfer/ (Hm, stvar ni slaba, toda jez je nisem napisal. Jaz pišem ostreje.) (ZD 111/498—499.) Prešeren ni lagal, ker je bral le prepis svoje pesmi in pokazanega rokopisa ni on napisal.
Ko je bil Trdina star šestnajst let, so se ga polastili razni dvomi. Pričel je dvomini o tem, v kar je prej trdno verjel. Vdajal se je tudi samomorilskim mislim. V takem razpoloženju ga je povabil sošolec, naj gresta v Mengeš in Kamnik, da se bosta naužila nekaj počitnic in da mu bo to dobro delo. Ker pa je po nekem naključju sošolec ostal v Ljubljani, se je Trdina napotil v Mengeš sam. Vso pot je razmišljal in je spotoma srečal Prešerna. „Takrat še nisem vedel", je napisal, „kolik obup se je polastil tudi njegovega srca in da gledam brata svoje usode." (ZD 1/152.)
Trdina je zelo mnogo b ral in to vsevprek. Zato so se mu romani zamerili. Zaradi tega je začel načrtno brati in poleg tujih klasikov je najrajši bral o zgodovini naše zemlje in naroda. Že v nižji gimnaziji je začel brati nemške klasike Goetheja, Schillerja, Lessinga, VVielanda, Ruchterja in druge. Ko je bral Prešernov prevod Buergerjeve Lenore, je kupil Buegerjeve poezije. V nemškem prevodu je prebiral tudi klasike drugih narodov. Ker je poznal vso pomembno literaturo, je lahko primerjal Prešerna z drugimi tujimi klasiki. „Primerjal sem Goethejevo nezakonsko mater k Prešernovi. Kak velikanski razloček! Pesem našega poeta je vsaj stokrat boljša in lepša od Goethejeve." (ZD III/507.) Na naslednjih straneh pa piše:,, Bolj nego Schillerja in Rousseauja, Shakespearea in Goetheja, Cervantesa in Danteja čislam in častim, ljubim in obožavam jaz našega nesrečnega Franceta Prešerna in skromnega prebivalca Jasne poljane, srečnega Rusa Leva Tolstoja ali bolj pravilna Leva Tolstega. Ta dva naša vzornika dokazujeta, da je naš narod že do zdaj silno napredoval, in nam dajeta trdno jamstvo, da ga
čaka še veliko večja, svetlejša in slavnejša bodočnost." (ZD 111/512.) ,,Bolj kot vsi tujci me je vnel naš miločutni, skoz in skoz originalni, nebeški Prešeren. Prva ljubezen, ki sem jo nosil v srcu, mi je olajšala razumeti tudi tiste besede, ki so ostale drugim temne in ne-umevne." (ZD 1/174).
Ko je bil Trdina star osemnajst let, se je pisalo I.
1848.	To je bilo revolucionarno leto, ki je globoko poseglo v narodovo življenje. Kmetje so se upirali in bili hudo razdraženi. „Žugali so strašno grašča-ko m, da jih bodo pobili, jim postavili na kurnike (gradove) rdečega petelina.... Ljudi je dražil tudi kkpelan Kajetan Hueber, mož, ki je bil včasi pameten, da malokateri tako, včasi pa tudi nespameten kakor nobeden. Celo na prižnici je vpil zoper, orle in krokarje', ki so, sezidavši si gnezda na gorah in višavah, padali grabljivo na uboge jagenjčke — kmete ter jih davili in trgali, pa se jim bo že vrnilo itd. Drugikrat pa je zagrmel zoper, surove, zarobljene k meta vse' .... Ljudje so prepevali takrat divje zabavljice zoper .gospodo', katerih pogla-. vitni besedi sta bili .smrt' in .ogenj'." Trdina je sodil, da so
vse te pesmi nastale med ljudstvom, kar je dokazovala vsebina in oblika. „Kmetje pa so trdili, da jih je zložil tisti .kunštni dohtar', menili so Franceta Prešerna!" (ZD 1/192.)
Kot mnogi dijaki je tudi Trdina rad zahajal v gostilno, najrajši v Bitenčevo v ljubljanski Kolodvorski ulici. „Pri Bitencu smo se imeli prav dobro: tu se je pelo in pogovarjalo: prišel je včasi tudi naš neumrli France Prešeren:	ne morem
povedati, kako rad sem ga poslušal; najljubše bi mi bilo, da govori samo on: tako jedraste, korenite, in resnične besede so tekle in ust tega našega klasika.
Le za dve reči sem ga obžaloval: da je tako težko govoril in jecljal in pa da je zabredel včasi v grde kvante, katere je osolil in zapopral tako, da so pobegnile vse ženske in ni mogel nehati smeh mladega sveta okoli njega, ki je poslušal in poslušal še zmerom najraje take nespodobnosti." (ZD I/209.) Trdina je zelo rad hodil tudi na sprehode, najrajši na taka mesta, kjer je vedel, da ne bo drugih obiskovalcev. Ulegel se je v gosto senco in najrajši prebiral Prešerna.
V* 36
DOLENJSKI UST - St. 51 (1636) - 18. decembra 1980
svojimi presenetljivimi dosežki izneverila človeku in služi ravnovesju velesil. Sodobna umetnost mora zato iskati ravnovesje in harmonijo, kar je svetu potrebno bolj kot kdaj poprej."
„Kajti svet si želi miru," je ugotavljal švicarski kipar Silvio Mattioli. ,,Zato sem izklesal apokaliptično ptico s podivjano človeško glavo, s praznino na mestu, kjer bi morala imeti srce, apokaliptično ptico torej, ki divja nad svetom namesto goloba miru."
Nikakor ni naključje, da je bila značilna črta ustvarjalcev, še posebej na prvem in nekaj naslednjih simpozijih, neka globoka človečnost, pridruževali pa sta se ji izredna delovna zavest in sla po ustvarjanju. Dolga leta je bil kipar uklenjen v ozka ostenja ateljejev, zdaj pa se je nenadoma znašel v naravi, z materialom, iz katerega seje odločil ustvariti nekaj zares novega. Za moderno oziroma mlado slikarstvo, kakor so nekateri tudi dejali, je bilo to velikega in neprecenljivega pomena.
Tako, na kratko, o začetKih mednarodnega kiparskega simpozija Forme vive poročajo pisani viri. Kasneje se je deloviščema v Seči in Kostanjevici pridružilo še dvoje delov simpo-
Trdina je končal gimnazijo in šel študirat na Dunaj. Eno leto je stanoval s slovenskim pesnikom in jezikoslovcem Matijo Valjavcem. O njem pravi, da nihče izmed sodobnih slovenskih poetov ne zlaga pesmi tako lahkotno kot on, a da mu, žal, narava ni dala vroče fantazije in strastnih občutkov. „V srcu ni nosil, da povem po Prešernu, ne pekla, ne neba, ampak neskončno flegmo, ali, kar je vseeno — nič." Študentje, ki so imeli premalo sredstev za študij, so na Dunaju in kasneje v Zagrebu prevajali za slabo plačilo, ljudske" romane v slovenščino in so jih tujci prodajali po snopičih za drag denar vedno takrat, kadar je bil slovenski knjižni trg v krizi. Starejša generacija še pomni Strah na Sokolskem gradu, Grofico beračico, Beračeve skrivnosti, Osvetnika rtd. Tudi Trdina, Valjavec in Žepič so prevajali, a ne zakotnih romanov, ampak pobožno čtivo: Zgodovinski katekizem Johanna Schmida.
Valjavec je prevajal poglavje o krščanski ljubezni. Navedeni so bili razni primeri in Valjavec je dodal sam ta primer: ,,Še en izgled ljubezni do bližnjega naj mi bo dovoljeno iz naših krajev omeniti. Ve se, da je naš
^37 '
zija: na Ravnah na Koroškem so kiparji ustvarjali v Železu, v Mariboru pa v betonu. Do letos je bilo v vseh štirih krajih 32 simpozijev, sodelovalo je 179 kiparjev iz 27 držav, ki so ustvarili več kot 200 umetnin.
Središče Forme vive je postala in ostala Kostanjevica. Ni zaslovela samo po edinstveni in pri nas vsekakor največji galeriji na prostem, kjer je moč vsako uro videti vse, na njenih simpozijih nastale stvaritve. Postala je srce celotne aktivnosti, motor, ki ni odnehal niti takrat, ko so se nad Formo vivo začeli zgrinjati črni oblaki in je bilo nujno dati na voljo kaj več kot le organizacijske sposobnosti rutinerja. Pristovetila se je s pojmom Forma viva in kot tako jo s spoštovanjem obravnavajo tudi v svetu.
Letos poleti je spet oživelo delovišče v Kostanjevici. Cela dva meseca je ustvarjalo pet kiparjev iz prav toliko držav. Galerija na prostem se je obogatila za nove stvaritve. Zaključek simpozija je bil nadvse slovesen, saj so hkrati proslavili tudi jubilej Forma vive, njeno 20-letnico. Obiskovalcem, zbranim pred samostansko cerkvijo, je govoril Franc Šetinc, sekretar predsedstva CK ZKS. Dejal je:
,,Zbrali smo se sredi lepe dolenjske pokrajine, da bi počastili 20-letnico kostanje viške Forme vive. Ne bi bilo prav, da bi začel s suhoparnim navajanjem podatkov. Bolj pri srcu mi je beseda o umetnosti, o ustvarjalni svobodi in pestrosti oblik, ki nastajajo pod dleti umetnikov iz vsega sveta. In ,delati' umetnost sredi narave in vdahniti prvobitnemu podobo lastnih občutij je zanesljivo dokaz močne, uporniške volje, ki soji priča tudi obiskovalci. Več kot
100.000	jih pride vsako leto v Kostanjevico, Sečo, Ravne ali Maribor, kjer so razstavljene umetnine. Seveda so razstavljene v naravnem ali urbanem okolju, saj bi, če bi bile vkljenjene med zidove razstavišč, ne mogli dojeti vseh njihovih vsebinskih in slogovnih razsežnosti."
„Kajpak tudi ni vseeno, kako so te stvaritve vraščene v okolje," je nadaljeval govornik, „zato bi rad na tem mestu posebej poudaril pomen, ki ga ima v splošni skrbi za okolje ustrezno urejanje razstavišč na prostem. Kostanjevica je s svojo kulturnozgodovinsko dediščino, vpeto v pokrajino z znamenitim Krakovskim gozdom, zgleden primer takšne skrbi za tu nastale lesene in z drugimi materiali dopolnjene umetnine.
Tudi v Mariboru, kjer oblikujejo plastike iz cementa, in na Ravnah, kjer deluje Forma viva v železu, iščejo primerne rešitve. Forma viva v Soči pa, žal, ne daje najboljšega vtisa, ako-ravno ni moč prezreti nekaterih izjemnih dosežkov iz istrskega kamna. Prav zato se velja v Seči bolj potruditi."
Kostanjeviška Forma viva je pred dvajsetimi leti zrasla iz vneme ljudi, kot so Vilma Pirkovič, Janez Lenassi, Jakob Savinšek, Lado Smrekar in drugi. „Lahko smo ponosni, da je to naš najstarejši mednarodni kiparski .simpozij," je poudaril Šetinc. Trud teh ljudi je vraščen v razstavljene skulpture in neokrnjeno kostanjeviško naravo, ki mora takšna tudi ostati, v kamnite plastike primorske Seče ih v kasneje ustanovljeni Formi vi vi v Mariboru in Ravnah.
„Ni naključje, da vse to nastaja prav v Jugoslaviji, v demokratičnih razmerah ustvarjalne svobode," je podčrtal izvršni sekretar predsedstva CK ZKS. „Dejstvo je, da naša kritiška misel ne dovoljuje primata posameznih smeri ali šol, da torej nenehno spodbuja zanimanje za udeležbo na prireditvah Forme vive. To zanimanje pa bi bilo potrebno še bolje izrabiti, storiti več za udeležbo
slavnoznani pesnik P r e š e r i n, ko je v Kranju na Gorenjskem pravdosrednik bil, imel rudečo jirhasto mošno krajcarjev za re veže, ki so večidel vsak dan k njemu hodili. Enega dne se primeri, da pride berač dvakrat ubogaime prosit. Prešernova sestra to zapaziti, ga pokrega in pravi, kako se predrzne, dvakrat priti. Prešerin jo slišati, skoči iz pisarnice, jo pokrega in pravi: ,Še enkrat se mi predrzni kakega reveža spoditi!' Pokliče berača nazaj in pravi, mu krajcar podavši:	,N a, pa
veš, da imaš vsakdan dvakrat prit i." (ZD 11/115.) O tem je pisal že novomeški literarni zgodovinar dr. Alojz Turk v Življenju in svetu.)
Trdina je tudi ohranil podatek, ki mu ga je pripovedoval njegov novomeški prijatelj Andrej Vojska, kako je dobil Prešeren advokaturo v Kranju. Samostojen advokat je postal le nekaj let pred smrtjo, saj je prišel v Kranj v jeseni 1846 in v njem ostal do smrti 8. februarja
1849.	„Odvetništvo v Kranju je dobil Prešeren s pomočjo patra Benvenuta. Ko mu je bil povedal, da bo prosil zanje, je dejal ta: ,France, tvoja bistra glava ti ne bo za to reč nič koristila.
Ljudje mislijo sploh, da si Freigeist (svobodomislec), neje-verec ali vsaj slaboverec in svobodnjak prve vrste. Vlada bo to zvedela in ti boš moral ostati v Ljubljani. Veš, kaj bi ti jaz svetoval? Začni hoditi nekaj časa v našo cerkev. Jaz bom že poskrbel, da te bodo videli vsi patri in tudi gvardijan. Vlada bo vprašala samostan, kakov človek da si, in bo zvedela, da si strogo moralen, da hodiš rad v cerkev in da se ti sploh nič slabega ne more očitati.' Prešeren se zasmeje in veli: .Morda poskusim — ta manever se mi ne zdi napačen. Brez svetosti se v Avstriji res ne doseže nič'."
Tako je Prešeren res prišel v Kranj. Po končanem študiju je postal Trdina profesor v Varaždinu in kasneje na Reki. Ko je v Bachovih huzarjih in Ilirih pisal o svojem bivanju v omenjenih krajih, je govoril tudi o profesorjih in njih omiki. V tej zvezi je napisal: „Med vzroke, da prvakuje Prešeren tako odlično med vsemi našimi, drugače izvrstnimi poeti, treba vsekakk ubrajati tudi to, da je bil on ne le k lasično, ampak vsestransko izobražen mož, k ar se o veliki večini njegovih naslednikov nikakor ne more govoriti." (ZD 111/361.) Trdina je na Reki
prostovoljno predaval Hrvatom in tudi Slovencem o Prešernu. V predavanju je dejal „da je Prešeren prvi pesnik naše narodnosti v celim, imenitnim pomenu te besede." (ZD V/326.)
kiparjev iz neuvrščenih dežel, s katerimi nas povezujejo za ves svet tako pomembna načela miroljubnega sožitja, svobodnega in neodvisnega razvoja ter prizadevanj za uveljavitev človeka kot delavca in upravljalca. Prireditve Forme vive potrjujejo, da umetnost ne pozna in ne priznava državnih meja, kljub temu pa nosi v sebi sporočila kulurne in socialne tradicije narodov in držav. Soočanje različnih kultur ja vseh deloviščih in razstaviščih Forme vive je nedvomno ena njenih naj-pommbnejših vrednot."
S samoupravnim sporazumom o organiziranju in delovanju mednarodnega simpozija kiparjev Forma viva, sklenjenim spomladi, so bili postavljeni novi, dolgoročnejši temelji razvoja te prireditve. Franc Šetinc je v zvezi s tem dejal: „Na mnogoterih interesih zasnovana platforma Forme vive bo omogočala večji pretok pobud, želja in dosežkov ter ravnala in utrjevala poti medsebojnega sporazumevanja in dogovarjanja vseh, ki so kakorkoli udeleženi v življenju in delu Forme vive in ki naj prispevajo k njeni nadaljnji rasti. Pri tem ima odločilno vlogo predvsem umetniški svet."
Govornik je menil, da bi
morala biti Forma viva tudi
1
nenehen izziv strokovni kritiki, ki se še zmeraj ni povsem rešila pogostnejšega pisanja o znanem in uveljavljenem ter zapostavljanja manj znanega, a zavoljo novih kvalitet nič manj zanimivega. Mednarodni simpozij predstavlja v isti sapi idealno priložnost za soočanje jugoslovanskih umetniških dosežkov z dosežki vsega sveta. Govornik je dodal, da smo premalokrat seznanjeni tudi s soočenji, ki kažejo na realno mesto in kvaliteto naše umetniške produkcije. Vse to ne velja samo za kiparstvo, ampak tudi za vsa , umetniška področja, tudi za kulturo nasploh. Zato, ker je to vrednota, v kateri je v ospredju boj za človeka, za boljše delovno in življenjsko oikolje, k jer bo lahko vsakdo dajal največ, kar zmore, in s tem tudi največ dobil.
,,Velikokrat smo že rekli in zapisali, da je bila naša revolucija naj večje kulturno dejanje, saj je šlo za osvobajanje človeka iz stoletnih spon podrejanja in zatiranja, za omogočanje njegove ustvarjalnosti v najširšem pomenu te besede. Tudi socialistično samoupravljanje terja ustvarjalnost vsakogar med nami, pomeni v svojem bistvu pravico in dolžnost vseh, da iščemo nove načine in poti za nadaljnji demokratični razvoj, s
tem pa prispevamo ujeden delež tudi svetovnim dogajanjem," je podčrtal Franc Šetinc.
Naloge delavcev v kulturi se v tem smislu ne razlikujejo od nalog koga drugega. „Tal:o poklicni delavci kot u stvarjalci, združeni v ljubiteljska društva in združenja, morajo," je nadaljeval Šetinc, ,.prispevati kar največ k izboljšanju okoliščin, kjer nastajajo umetniške stvaritve. Naj na prvem mestu omenim pomembnost svobodne menjave dela in idej, ki ukinja posredništvo med umetnikom in njegovim delom na eni in med tako imenovanimi uporabniki kulturnih storitev na drugi strani, to pa je v tesni povezavi s splošno rastjo človekove razgledanosti.
Rad bi pa omenil še samoupravno organiziranost kulturnega življenja in vseh tovrstnih kulturnih institucij pa številne delegatske poti, ki jih bo prav gotovo potrebno še bolj utrditi. Ne nazadnje so tudi kulturne skupnosti, kjer je kljub govorjenju še vedno preveč pregledovanja številk in premalo spremljanja kulturnih dogajanj. Kajpada ne gre za omejevanje, marveč za spodbujanje svobodne ustvarjalnosti. To velja tudi za stabilizacijska prizadevanja, ki ne smejo
Ko sejeTrdina ukoreninil na Dolenjskem, jo je prehodil po dolgem in počez in začel uporabljati svoje zapiske, ki jih je nabral na potovanjih, za pisanje svojih bajk in povesti. Vanje je vpletal Prešerna, tako v Puščavniku Florčetu, Franji, Snubaču, avtobiografskem Ivanu Slobodinu, kjer pove: „Kako marljivo in pazljivo sem se učil iz glave zlate pesmi zame klasika vseh klasikov, nebeškega Prešerna!" V povesti Slovenske novele je z Milico, osebo iz omenjene povesti, široko razpravljal o Prešernu. Tudi v
Popotnji je vpletel Prešerna. V črtici Omika pa pravi, da so mu služkinje, ko je bil še pri Virku v Bršljinu, pobrale Prešerna in druge pesniške zbirke. Najprej so mu iz Prešernovih poezij potrgale posamezne pesmi, ob drugi priložnosti pa so mu poezije kar odnesle. V Izpreho-du v Belo krajino pripoveduje o Prešernovem obisku na Preže-ku, kjer se je pri prijatelju Andreju Smoletu zadržal kar tri
tedne. Zgodbo Doktor Prežir (= Prešeren) je kar celo posvetil Prešernu in Primčevi Juliji, ki je takrat stanovala v Kandiji. V Jetnici je opisal tudi iz lastnih skušenj posledice pretiranega hlastanja knjig, zlasti slabih, in težke posledice, ki jih je morala prestati bajnofška Germova
gospodična. T ..
3 K	Tudi v tej pre-
tresljivi zgodbi naletimo na Prešerna. Prešerna pa so poznali tudi preprosti podeželski Dolenjci, kar priča razgovor, ki ga je Trdina zapisal v Šempetru (=
postati razlog za oviranje in omejevanje kulturne ustvarjalnosti. Vendar pa moramo tudi v kulturi krepiti boj za stabilizacijo, pretehtati vsako naložbo s širših vidikov, a na način, pri katerem bo glas delavca v kulturi in umetnika enakopraven in spoštovan. Pri načrtovanju razvoja ne bi smeli mehanično prenašati planskih in drugih modelov jz gospodarstva, ne da bi upoštevali posebnosti kulturnih področij."
Na koncu je Franc Šetinc spet prešel na Formo vivo. ,,Ta je kot sprva na videz lokalna manifestacija prerasla slovenski okvir in kmalu postala jugoslovanskega in svetovnega pomena. Visoka umetniška raven jo je še bolj približala svetu. V Kostanjevici tudi ne izraža samo živega kulturnega utripa širšega okolja, temveč pogojuje vsestranski napredek teh krajev.
Ves ta razvoj so v prvi vrsti omogočili pionirji, med kktere se nedvomno prišteva Lado Smrekar, pristaviti pa je treba, da tudi razumevanje družbenih dejavnikov v krški občini ni bilo majhno. Zlitost pokrajine in kiparskih stvaritev iz lesa stoletnih krakovskih hrastov omogoča nepozabno doživetje vsakomur, ki obišče Kostanjevico."
1_
Otočcu), ko so žene govorile o Prešernu: ,,To je bil dober, pošten mož. Takega ni bilo in ne bo. Bi si bil lahko izbral gospodično, katero bi si bil hotel. Doktorja vzame vsaka rada, še bog, če jo hoče. On pa je ostal mož beseda, zvest svojim obljubam. Oh, ali bi bilo ženskam dobro na svetu, ko bi imele take prijatelje za može, ki bi iskali sreče v tem, da ustrežejo svojemu dekletu ali svoji ženi.''(ZD X/198.)
Še mnoga mesta v Trdinovem delu spominjajo na Prešerna.
Tudi mnogi drugi pisatelji so v svojem leposlovju omenjali Prešerna, mu posvečali pesmi, pisali romane o njem, krajše dramske prizore. A nihče med njimi ni o njem pisal s tako ljubeznijo, spoštovanjem in zavzetostjo kot Janez Trdina, ki je Prešerna tako visoko cenil, da je napisal v pismu Gregorju Trdini: ,,Kar je diamant med drugimi dragimi kamni, bil je Prešeren med slavnimi rojaki našega naroda." (ZD XII/181.)
BOGO KOMEU
STRAN 6 DOLENJSKI LIST - Št. 51 (1636) - 18. decembra 1980
DOLENJSKI LIST - St. 51 (1636) - 18. decembra 1980 STRAN 7
Ali se sramujemo svojega podeželja?
(Razmišljanje o varstvu stavbnega fonda v naših vaseh)
„Praviloma sme vsak delati na svojem, kar hoče, čeprav koplje navzdol v zemljo do pekla ali gradi navzgor do neba ..(Codex Maximi-lianeus Bavaricus Civilis, 1756). Tako nekako so si predstavljali „svobodo" pred dvema stoletja-ma ali skoraj enako hoče marsikdo še danes uveljavljati svoje za vsako ceno.
To na prvi pogled nima nič skupnega z odnosom do kakršnekoli dediščine. Vendar pa nam nekoliko podrobnejši pregled našega obnašanja do že ustvarjenega okolja, predvsem pa vloga in vpliv dediščine na sedanjost in prihodnost povedo, da lahko le s kritično oceno našega obnašanja do nje iščemo merila, ki nam zagotavljajo boljše, predvsem pa bolj človeško okolje. ,,Svoboden" odnos do stavbne dediščine je le opravičilo za sebsčno uničevanje prihodnosti in skrit izraz za sramovanje, da smo lastniki kulturne dediščine.
Preprosto je to težko razložiti. Imamo celo znanost o kulturnih spomenikih, zapleteno pisane zakone o urbanističnem in prostorskem urejanju našega bivalnega okolja, vendar
pa ostaja vse le na papirju ali pa v krogih visoke znanosti. Vedno znova slišimo o najpomembnejših kulturnih spomenikih za katerih obnovo vedno znova primanjkuje sredstev. Hkrati pa ne moremo preprosto pojasniti, kaj je tisto, čemur pravimo dolenjski ali belokranjski prostor, naselje....
Vsekakor je eden od glavnih vzrokov za tako stanje pretirana želja po gmotnem izboljšanju in hkratnem zanemarjanju vsebine. Svoje so doprinesle tudi šole, ki so doslej vedno bolj zoževale obseg kulturne vzgoje, da bi si tako pridobile čas za ostala znanja. Nekoč se je človek izobraževal skoraj izključno iz izkušenj, med katero je bila dediščina grajena okolja najpomembnejša.
Prenova ali revitalizacija vasi je novost v našem odnosu do pozidanega prostora in do človeka samega. Ni je zaslediti niti v zakonskih predpisih. Zato se moramo že na za začetku vprašati, ali sta bivalno okolje in arhitekturna dediščina iz nekdanjega ruralnega prostora za nas danes res brez vrednosti? Ali ni prav ,,ljudska" (včasih imenovana tudi „kmeč-ka") arhitektura tista, ki je še v bližnji preteklosti tvorila večino našega kulturnega prostora? Ne
nazadnje pa se moramo vprašati tudi, ali je nenačrtno propadanje dragocenega bivalnega prostora in z njim arhitekture v naših vaseh res tisti cilj, ki smo si ga zastavili, ko smo načrtovali humano podobo naše prihodnosti?
Neglede na omenjena vprašanja je treba podati vsaj nekatere osnovne ugotovitve o današnjem stanju na Dolenjskem:
Nedvomno smo vse do danes dajali podporo le tako imenovani „urbanizatiji" bivalnega prostora. V praksi pomeni to prednost vsemu, kar je v zvezi z razvojem mestnih naselij, medtem ko nam je iz tega razloga nastajala tudi nenačrtna pozidava izvenmestnih (vaških) predelov, hudo so se zmanjšale obdelovalne površine in zaradi tega se je začela avtomatično preusmerjati struktura prebivalstva. Bivalni prostor v okvirih „vasi" je bil zapostavljen, čeprav se je hkrati začelo nenačrtno in celo modno vračanje „na vas” v obliki pridobivanja vikendov, „zidanic", drugotnih stanovanj in podobnega. Pri tem lahko danes že ugotovimo, da so tako imenovani „urbani-stični redi" v resnici le škodili kvalitetam vaških naselbinskih območij.
I61.40
Izvajanje urbanistične politike, ki v manjših območjih in naseljih temelji na skromni vsebini urbanističnega reda, ne more ustaviti stihijskih pojavov širjenja, nazadovanja ali stagnacije naselij ruralnega zaledja. Delež prostorsko ekstenzivne družinske gradnje, pomanjkanje eksplicitne kmetijsko—zemljiške politike, splošna nizka kvaliteta urbanistično arhitektonskih kriterijev imajo za posledico nadaljnjo deagrarizacijo površin za primerno rabo in kvalitetne krajinske podobe. Opozorila vredno je dejstvo, da površinam in še posebno večini naselij v polpreteklem obdobju ni dana kakršnakoli in še posebno ne dolgoročna prostorska usmeritev. Temeljni razkorak pripravljalcev urbanističnih gradiv (Urbanistični program občin) je, da so na področju planiranja podeželskega prostora docela uveljavili zelo togo ,,urbanistično 'tsmer načrtovanja. (Saj še beseda sama v sebi skriva poskus splošnega uveljavljanja mestnega modela zazidave prostora — pomeščanjanje vasi). S tem pa je bilo zajeto vse od stihijskega razširjanja mestne ali bolje primestne arhitekture pa do vseh detajlov oblikovanja zunanjega prostora, ki naj bi tudi v nemestne predele vnesli prvine mestnega načina Življenja. To pa ni niti mestno niti vaško življenje, ampak neke vrste prostorska prisila, ki narekuje poseben, do skrajnosti individualiziran način življenja in razčlovečeno okolje, ki se podreja'predvsem goli ekonomiki - komercializaciji urbanizma, s tem pa nujno prihaja do konfliktov.
Nekdaj se je človek predobro zavedal, da je s tem, ko bi nekaj na silo spreminjal, čeprav le,,na svojem", škodoval ne le sosedom, ampak tudi samemu sebi, saj bi uničil možnost premišljenega razvoja. Le z izkušnjami si je lahko ustvaril sodbo o ustreznosti, kar mu je omogočalo, da je odklanjal slabe rešitve, ki jih danes povsod nekritično sprejemamo — spomnimo se le salonitne kritine, ki so jo marsikje po svetu že prepovedali, saj je ena od povzročiteljic raka ...
Povsem brez dvoma je, da bi do enako slabih rezultatov prišli, če bi slepo ohranjevali vse, kar je staro. Nihče ne pomišlja, ko uporabi električno energijg tudi v najvišje ocenjenem kulturnem spomeniku ali ko z novo stropno konstrukcijo ojači hišo — spomenik, da je odporna proti potresom. Vsak pa bi si moral nekajkrat pre-
mo vedeti, katere so tiste
značilnosti, ki nam pogoje ob vsakem primeru nanovo ustvarjajo.
Najlažje bo morda razložiti vsaj nekatere osnovne odnose, če jih bomo skušali prevesti v ocene, ki bodo morda nekoliko črno—bele, kar je do neke mere nepravično, vendar naj služi predvsem kot pripomoček, ne pa kot edino merilo:
RAZLIKOVANJE: OSEBNA PRIPADNOST (IDENITETA). Razlikovanje se kaže na zunaj predvsem v novogradnjah. Bogata stara kmečka domačija je kljub svoji zunanji različnosti spomenik enake vrednosti kot revna viničarska bajta! Žal seje uveljavilo mnenje, da je lastnik kulturnega spomenika družbeno nižje na lestvici kot tisti, ki si je namesto njega zgradil novo brezlično „palačo". V resnici pa je človek, ki ohranja pravine naše skupne bogate kulturne preteklosti neprimerno bogatejši, saj je lastnik trajne vrednosti. Kljub velikim in poudarjenim
socialnim razlikam v prejšnjih stoletjih so tako gruntarji kot reveži ali cerkvena gospoda gradili iz enakih materialov in s podobnimi oblikovnimi zamislimi skupen bivalni prostor, kije danes naša arhitekturna dediščina. Danes gradimo družbo z enotnimi, humanimi cilji Pa hkrati ustvarjamo tako močno poudarjeno socialno razlikovanje, kot bi ga bilo mogoče zaslediti v zgodovini le v nam tujih družbenih sistemih.
Danes stanovanjske ,,škatle" kljub vsem mogočim dodatkom (obloge iz marmorja, kričeče barve ...) ostajajo stavbe in celoten prostor brezdušen, brez izraza, brez pripadnosti. Nekdaj so bila vsa naselja kljub navidezni enotnosti arhitekturne dediščine med seboj močno različna. Iz tega se žal nismo naučili niti toliko, da bi vedeli, da se tisti, ki ohrani značilnosti svoje domačije, lahko res izkaže s svojim osebnim prispevkom k celoviti podobi naselja, ne pa da z novo gradnjo prispeva k njegovemu uničenju.
DRAGA GRADNJA: UPORABNOST. Draga gradnja izhaja iz želja po pridobitvi čim večje količine materialnih dobrin in iz neupoštevanja bogatih izkušenj arhitekturne dediščine. S prostorom delamo, kot bi ga imeli neskončno
misliti, če bi uporabil nepravo barvo za fasado, zamenjal okno z neustreznim ali obložil stavbo s cementnim ometom. Torej le veljajo neka „pravila", ki nam narekujejo- take ali druge vrste posege v naše okolje in stavbno dediščino. Predvsem pa mora-
STRAN 8 DOLENJSKI LIST - Št. 51 (1636) - 18. decembra 1980
DOLENJSKI LIST - Št. Sl (1636) - 18. decembra 1980
mnogo, rušimo ,jtare", a še povsem ohranjene hiše in namesto njih gradimo nove, mnogokrat povsem neustrezne in prevelike, uporabljamo najsodobnejše materiale, čeprav vemo, da je še vedno navaden opečni zid ne le najcenejši, ampak tudi odličen toplotni izolator.
Še bolj kot v splošni potrošnji smo postali potrošniška družba v najslabšem pomenu besede, če pomislimo, kako gradimo, ali bolje, kako uničujemo naše bivalno okolje. S pravilnimi obnovitvenimi deli je mogoče posodobiti in hkrati ohraniti našo arhitekturno dediščino do četrtine ceneje, kot če bi namesto nje zgradili vse novo... K temu pa nismo prišteli niti vseh izdatkov, ki nastajajo zaradi novih cest, napeljav in drugega na novih gradbenih površinah, da o iz-, gubljanju obdelovalnih površin — kot največje vrednosti — sploh ne govorimo! Da je res tako, dokazujejo mnoge tuje izkušnje: V Nemčiji se že izteka desetletje, posvečeno prenovi arhitekturne dediščine, ustanovljene so posebne banke, ki se ukvarjajo izključno z zelo donosnimi posli obnove, na Nizozemskem država prispeva ali posoja tudi do 40 % stroškov za obnovo (ki bi jo sicer morala dati za izgradnjo cest, pripravo gradbenih zemljišč v novih naseljih ...), v Angliji in Franciji je široko razpredena mreža solidarnostnih združenj, ki skrbe za obnovo naselij in vasi. Pri nas pa skušamo s tem, da vse gradbeništvo specializiramo le za novogradnje, ne pa za
vzdrževanje, kaj šele za prenovo, za vsako ceno dokazovati, da je vsaka prenova arhitekturne dediščine dražja od novogradnje.
Uporabnost je pravzaprav obratna lastnost od nepravilne arhitekture. Ne moremo si privoščiti, da skrbimo le za ozko uporabnost stanovanjskih prostorov, hkrati pa ne znamo povezati niti stanovanj med seboj, kaj šele družinskih hiš v naselje ali različnih gospodarskih stavb s stanovanjsko stavbo v uporabno domačijo. Uporabnost stavb, ki smo jim marsikje namenili prezgodnji konec, je ob pravilnem posegu izjemno velika. Uporabnost prostora in oblike nekdanjih naselij ter domačij, za katere so skrajno skrbno izbrali kmetijsko čim manj vreden prostor, ki pa je bil hkrati v čim boljšem odnosu do obdelovalnih površin, bi nam bili lahko še danes vzor, kako ohranjati plodno obdelovalno zemljo in koliko poselitve je možne, če hočemo za svojo hrano vsaj v pretežni meri sami skrbeti.
Zmotno je tudi uporabljati prejšr^o stanovanjsko kmečko hišo za skladišče ipd. Uporabnost in oblika sta bila v arhitekturni dediščini vedno povezani in jih tudi danes ne smemo ločevati, kot bi se te povezanosti sramovali. Sramujemo se lahko le svojega neznanja.
Arhitekti so doslej vse premalo sodelovali pri načrtovanju in oblikovanju našega podeželja, ker je bilo več zanimanja za gospodarsko stimulativnejše projekte. Zaradi veljavnih za-
konskih določil pa je treba investicijsko—tehnično	doku-
mentacijo izdelati v enako zahtevnih in sestavljenih prilogah kot za najzahtevnejši družbeni objekt. Zato ni čudno, če se zaradi sorazmerno visoke cene projekta „po meri" odločitvijo zasebni naročniki za tako ime novane tipske projekte enodružinskih hiš primestnega značaja, ki jih dobijo po minimalni ceni ali celo v katalogu, nakar jih še po svoje prikrojijo.
Načrtov za kmečko hišo je zaenkrat malo, saj zahteva načrtovanje te zvrsti arhitekture posebno nagnjenost in razumevanje načrtovalca. Ob boljši družbeni spodbudi projektantov in poenostavitvi upravnih postopkov gradnje za zasebni sektor bi lahko premaknili to stanje. Mar ni nesmisel in večja družbena škoda vztrajati pri togih predpisih, ki so v praksi le redko nadzirani in sankcionirani, kot pa omogočiti manj togo, cenejšo in strokovno boljšo možnost nabave načrtov za graditelje na podeželju (da o problematiki črnih gradenj sploh ne govorimo!)?
Pomanjkanje vzgoje in neosveščenost zasebnih graditeljev je dodatni dejavnik, ki vpliva na stanje, kakršno je trenutno pri °as. Vsakdo je danes bolje poučen o dosežkih v oblikovanju avtomobilov kot pa o prizadevanjih na področju oblikovanja bivalnega okolja. Vse premalo je vključevanja sredstev javnega obveščanja v informacije o varstvu našega kulturnega izročila ter razprav o
načelih in težnjah naprednega snovanja in oblikovanja.
Dalje bi morali omogočiti neposreden svetovalni stik načrtovalca z naročnikom od same zasnove pa vse do finalne obdelave, ko gre za zadrge posege estetsko oblikovanega značaja. Prav tu so največji spodrsljaji. Prisotno je pomanjkanje oblikovalske kulture, ki se kaže tako v nerazumevanju pojma prostor, kot tudi v pomanjkanju jasnega odnosa do uporabljenega gradiva in detajla.
Zgledovanje pri sosedu, pomanjkanje zmožnosti razločevanja, pomanjkknje selektivne sposobnosti pri trgovski ponudbi oropa graditelja vsake trezne presoje in inovatorske volje tako, da se začne izživljati v dvoumni blebetavosti kiča. S tem je ogrožena avtohtonost človeka v njegovem bistvu, saj vemo, da ima arhitektura tudi svoj povratni vpliv. Kljub planiranju, programiranju in računalništvu moderne dobe, kar naj bi pomenilo automatično orga-
niziranost, se danes vedno bol) razkriva kvantitativnost porabniškega življenja, ki osvaja tudi kmečkega človeka, če mu ne bomo s humanejšim oblikovanjem njegovega neposrednega okolja spet vzbudili smisla za jasnost, preprostost, liričnost.
Poleg zgoraj navedenih problemov se v planskih in ureje-valskih procesih ali spontano javljajo še številni drugi nič manj pomembni problemi našega podeželja, ki zahtevajo enako družbeno skrb ter interdisciplinarni pristop, npr.:
Družbenoekonomske spremembe v vasi sodijo k zmanjševanju števila kmečkega prebivalstva in s tem v zmanjševanje števila kmečkih domačij s samo kmetijsko funkcijo. Z uveljavljanjem „mešane" agrarno—stanovanjske funkcije pa se pojavljajo medsebojni konflikti kot posledica različnih aktivnosti.
Specifičen problem predstavljajo novogradnje na zemljišču (perspektivne) kmečke domačije. Takšnih primerov poznamo sorazmerno veliko ter predstavljajo značilni vzorec večanja gostote oz. tako imenovano spontano varianto. So tipično odraz nekontrole gradbenih akcij in nazadostnega poznavanja razvojne problematike vaških naselij, kar bo v primeru nadaljevanja tega trenda zapustilo nepopravljive posledice v kmetijstvu kot panogi ter v naseljih kot sicoalno—ekonomskih in kulturnih enotah.
Eden najpomembnejših naukov, ki nam jih dajejo izkušnje najrazvitejših dežel, je prav gotovo vprašanje zemljiške politike. Kjer ni bilo jasne in družbeno odgovorne zemljiške politike, je prevladovala nenad-
zorovana rast zemljiške špekulacije in izkoriščanje prostora, kot posledica tega pa tudi propadanje imetja, kmetij, naselij, okolja ... Nedvomno je področje zemljiške politike eno tistih področij, ki jih moramo reševati na družbeni ravni. Vanjo je vključenih nekaj temeljnih družbenih vrednot in ustavnih pojavov, tako da je tesno povezana z zakonskim sistemom in celo z ideološkimi postavkami. Verjetno pa je v danih razmerah na občinski (lokalni) ravni edini možni ukrep nakup zemljišč, če hočemo izvesti dosledno načrtovanje.
Po teh, nekoliko črnogledih,
ocenah stanja nw našem podeželju se je seveda potrebno vprašati, kje je izhod za spremembo družbenoekonomskih odnosov in arhitekturne dediščine nasploh? Mislim, da je za to potrebnih predvsem nekaj osnovnih spoznanj:
— Mnogo več bi morali vedeti o vrednosti naše arhitekturne dediščine.
— Poznati bi morali načine, kako jo usposobiti za njeno vključevanje v izboljšanje človekovega bivalnega okolja kot materialno in kot vsebinsko vrednost.
— Iz bogatih izkušenj, ki so ohranjene v naši arhitekturni dediščini, bi mosali črpati nove zamisli, ne pa da jih skušamo za vsako ceno uvažati največkrat iz našemu načinu življenja tujih okolij.^
— Človek bi moral postati merilo tako varovanja kot prenove arhitekturne dediščine. To pa bo mogoče le, ko bo spoznal vso njeno vrednost in vso svojo odgovornost do nje, ko ne bo
imel več občutka, da se \e sramuje.
Iz navedenih problemov in možnosti izvira kot prva naloga, da predstavimo nujnost, širino in družbeno pomembnost revitalizacije (prenove) vasi. To bo mogoče doseči le, če na vseh ravneh — od strokovnih do najširših družbenih — tolmačimo prednosti in problematiko prenove ter skušamo doseči zanjo dovolj močan družbeni interes, da bo postala izvedba sama po sebi nujna. Hkrati nikakor ne bi smeli pozabiti na animacijo ,,uporabnikov": če bomo uspeli pridobiti zaupanje ljudi do prenove, ki jim bo prinesla resnično izboljšanje bivalnega okolja, bodo sami zahtevali, da jo je treba izvajati To zaupanje lahko dosežemo le s strokovno pravilnim usmerjanjem in vzornimi reštivami, ki morajo prepričati strokovne kroge in uporabnike.
Naslednja stopnja je vključitev prenove v našo zakonodajo. Če hočemo resnično uvesti novo metodo, je potrebno za vsa naselja (kjer so še ohranjeni elementi stavbne dediščine) izdelati poseben register (prednostni in nujnostni seznam) naselij, ki naj bi jih obravnavali z metodo prenove. Topomeni, da ne bomo skušali uvesti prenove za vsa naselja, temveč bomo po nekem sistemu skušali postopek uveljaviti tam, kjer je najpotrebnejši in kjer bo dal najboljše rezultate. V tem registru bodo morali biti dostopni tudi prvi podatki o vzrokih, ciljih in nujnosti za vsako predlagano naselje, kar bo v veliki meri odvisno od strokovne obdelave, vendar hkrati tudi od zainteresiranosti prebivalcev samih.
Med temeljnimi nalogami pri uveljavitvi poj ma prenove naših vasi je tudi vključitev funkcionalnega zemljišča (obdelovalnih in drugih prostih površin) v kriterije prenove. Pri tem bo treba prebiti oviro meddiscipli-narnega dela. Ne da bi posebej razčlenjevali sestavine te naloge, je povsem na dlani, da gre za (ponovno) priznanje kvalitet, ki jih ima človek — prebivalec vasi v svojem neposrednem odnosu do zemlje, ki ga obdaja, in da je to kvaliteta najširšega družbenega pomena. Zato pomeni sodelovanje med strokovnjaki za kmetijsko dejavnost, strokovnjaki medčloveških odnosov in načina življenja ter načrtovalci prenove osnova za uspešnost zadane naloge. To velja na vseh ravneh, od najširšega pro-stroskega planiranja do načrtovanja posamičnih arhitektur.
Mag. MARJAN 1AVBAR dfpl. geogr.
DOLENJSKI LIST - Št. 51 (1636) - 18. decembra 1980
Umetnost zajema, iz življenja
10. oktobra so v Lamutovem likovnem salonu v Kostanjevici odprli razstavo risb, slik in spomenikov slovenskega slikarja, arhitekta in pedagoga Borisa Kobeta ob 75-letnici njegovega življenja. Na slovesni otvoritvi je govoril izvršni sekretar predsedstva CK ZKS Franc Šali. Njegove besede objavljamo v priredbi.
Ustvariti umetnino, v kateri bo še vedno šelestel starodavni hrast, vdahniti lipi novo življenje, upodobiti vasi, samotne zaselke, osamljene domačije, nekdanje poti dolgih kolon svobode, skrite steze drznih patrulj, pogumnih kurirjev, vse to pa tako, da v današnji podobi zaživi takratni čas, ožive spomini na dni teme, groze, upora, upanja in zmage, ter hkrati postaviti umetnino v prostor, da bo skupaj z njo zaživel v enovito spominsko obeležje, ni nikoli končan spoprijem duha s snovjo, je merjenje moči in hkrati iskanje enotnosti v nasprotjih.
Temu bi lahko rekli boj za skladnost, za harmonijo med človekom, družbo in naravo, boj, ki ga vedno spremljajo stiske, zmote, uspehi, veselje in razočaranje, zmage in porazi, upanje in hrepenenje. Ne živimo v času, ko bi lahko upanje prepustili usodi, potrebna so dejanja vsakogar in življenju je treba vrniti spoštovanje in delu čast. Umetnika življenje še posebej zavezuje, ostati mu
mora zvest in pomagati, da bo življenje dozorelo v humano skupnost. Umetnik mora biti kritičen do vsega, kar je v nasprotju s človečnostjo. Samo umetnost, ki se v areni življenja vključuje v tiste socialne in miselne tokove, ki prinašajo novo upanje in krčijo pot novim obzorjem svobode, umetnost torej, h kateri se človek zateče v trenutkih osebne, dejal bi intimne potrebe po estetskem doživljanju sveta, umetnost, ki je kritična in ostra do krivic, hudomušna in šegava, ironična, pa spet prizanesljiva, umetnost, ki zna zgrabiti življenje, je lahko nepogrešljiva, resnična graditeljica človeške kulture.
Naša družba si je uzakonila pravico do poti v carstvo svobode in naša dolžnost je, da gremo po tej poti naprej in ji dodajamo nove razdalje. Ne smemo se ustaviti, ne smejo nas preplašiti težave ne uganke življenja. Umetnost ima vse možnosti, da živi in se razvija. Njena ustvarjalna moč je bila že nič kolikokrat moralna in idejna opora v težkih preizkušnjah. V besedi, glasu, barvi, liku ali gibu je upodabljala poduhovljeno resničnost.
Politika ne porebuje ideologi-zirane umetnosti, pač pa takšno, ki bo osvobojena političnih skomin, ideoloških zvarkov, ki bo nabita z izzivi življenja, z usodnimi vprašanji dobe. Želi-
mo si je kot delavci, samoupravljala in ljudje, ki se iz dneva v dan ukvarjamo z vprašanji dela, medčloveških odnosov, družbenega razvoja. Nič kolikokrat smo v naši družbi tudi odločno zapisali ali povedali, da umetnost in znanost ne smeta biti trobili ali dekli politike. Odločno pa smo se izrekli za nujno ustvarjalno vlogo v osvobodilnih prizadevanjih delovnih ljudi oziroma za to, da bi teoretična misel in umetniško snovanje pomagala odgrinjati nova obzorja svobode.
Zveza komunistov se zavzema za svobodo teoretične misli in enakopravnost vseh stilov in smeri v umetnosti, s tem pa tudi za vsestransko dostopnost rezultatov. Policentrični razvoj kulture je samo ena od pomembnejših usmeritev naše kulturne politike. Bistvo in pomen tega nista samo v tem, da vsakomur omogočimo doživljanje kulturnih dobrin, ampak da bi vsak lahko tudi razvijal in uveljavljal lastna ustvarjalna hotenja. Za to so že do zdaj nemalo storile najrazližnejše skupine, središča in gibanja v okviru ZKO.
V kulturni politiki srednjeročnega razvoja je dan velik poudarek na kulturno dediščino. Uvrščena je med prednostne obveznosti. Ne gre zgolj za nove naložbe, akoravno so nekatere potrebne, marveč za odnos do varovanja in uporabe
vsega kulturnega blaga od po-menikov, literature do ljudske ustvarjalnosti in arhitekture. Marsikje te vrednote premalo cenijo in varujejo pred propadanjem, maličenjem ali celo fizičnim uničevanjem. Ponekod so v nevarnosti značilnosti naših krajev — mest, trgov in vasi. Naša urbanistična politika in stanovanjska operativa sta često brez posluha za resna opozorila javnosti ali strokovnjakov. Tako nam pred očmi izginjajo arhitekturni spomeniki — znamenite zgradbe, posebnosti na starih hišah in mestnih trgih, ki so organska sestavina življenja in razvoja naših naselij.
Zakaj tako? Zato, ker še ne znamo ceniti te dediščine in sploh > še premalo poznamo kulturnozgodovinsko podobo kraja ali okolice, kjer živimo. Kulturno umetnostna vzgoja delovnih ljudi in mladine je še prešibka, pomanjkljiva. Posledica tega je, da hodimo molče in neprizadeto mimo kulturnozgodovinskih spomenikov, kot bi jih ne bilo; nismo pa v zadregi, ko je treba zaviti v gostilno, delavnico, trgovino, k obrtniku, ker vse to poznamo in bi lahko našli z zavezanimi očmi. Zdi se, da bomo največ naredili za dediščino, če jo bomo sprejeli v svojo zavest, ker nam bo šele to omogočilo, da jo bomo prav doživljali, vrednotili in cenili ljudi, ki so jo ustvarili. Njim, ki so torej še posebno vidno stali na poti napredka in vztrajali pri iskanju idealov in človečnosti, kot posamezniki in celoten narod tudi največ dolgujemo.
Ob nepraznovani 60—letnici novomeške pomladi
Tiho in brez vsakršne slovesnosti je šla to jesen mimo 60-letnica dogodka, ki je v slovenski umetnosti in literaturi odjeknil in ostal zapisan kot novomeška pomlad, pomenil prelomnico v slovenskem kulturnem življenju in do dna razburkal kulturno javnost. V mislih imamo veliko slikarsko razstavo, odprto od 26. septembra do 11. oktobra 1920 v salonu takratne Windis-cherjeve gostilne v Kandiji, in spremljajoče literarne in glasbene nastope na obeh straneh Krke. Vse te prireditve je organiziral Klub dolenjskih visokošolcev, ki je bil levo orientiran, večina njegovih članov pa je imela za seboj težka vojna leta na bojiščih. Topovi prve sve-
tovne vojne so utihnili, Evropa pa se ni mogla umiriti. Glas prizadetih, ki niso videli nikakršnega smisla v sicer že končani moriji, je postal krik. To je bil silovit izbruh človeške stiske in umetnost je začutila, da je prišel njen trenutek. Življenje je bilo treba začeti izpovedovati na nov, času primeren način, to pa so znali le mladi. Zato je tudi novomeško pomlad razumeti kot manifestacijo mlade umetnosti in umetnikov, seveda predvsem iz Novega mesta in Dolenjske. In kdo drug bi bil bolj poklican, da to organizira, kot dolenjski visokošoldl Razstava je bila prirejena pod naslovom ,J*rva pokrajinska umetniška razstava v Novem mestu".
Na njej so sodelovali: Fran Ančik, Jože Cvelbar, Ivan Čargo, Božidar Jakac, Marjan Mušič, Zdenko Skalicky, France Zupan — kot umetniki, Ferdo Avsec in Boris Grad kot umetniški naraščaj ter Rihard Jakopič. Z največ (218) deli je bil zastopan Jakac. Jakopič je svojo edino sliko, olje ,fod oknom", razstavil, kg- je tako lahko pokazal .pvoje zadovoljstvo z mladim po-kretom". Vseh razstavljenih del je bilo 317. Novomeško kulturno javnost sta z literarnimi večeri razvnemala Anton Podbevšek in Miran Jarc, z glasbenimi nastopi pa Marij Kogoj. Veliko nemira je v literarni svet vnesel zlasti Podbevšek, čigar „Človek z bombami" je govoril z
novo, do tedaj neznano in za uho dokaj drzno pesniško govorico. Razstavo, literarne in glasbene nastope so že novembra istega leta ponovili v Ljubljani, ih kot pravijo takratna poročila, je ob njih zastajala sapa tudi občinstvu slovenske prestolnice. Umetniško vretje v Novem mestu ni ostalo brez sledov.
Novomeška pomlad navdihuje ustvarjalce, ki prihajajo in se uveljavljajo. Sicer pa ta močni, izvirni, zares enkratni vrelec še ni dočakal, da bi kdo iz njega zajel za lastni veliki napoj. Na to, neusahljiv, še vedno čaka, čeprav je minilo že šestdeset let, kar je bil zažuborel.
/. ZORAN  /
.
Pesmi
ZIMSKA IDILA NA TUJEM
Mraz. Tak mraz, da poka drevje.
In losi
ob jasi grmovje gojilo.
Vsak dah je bel, leden.
Kamor pogledaš, kr ista last je sren.
Raz brezo so vejice pate, v ponjavi snega obležale.
Jaz pa verjela sem vanje: saj so še žive!
V vazo sem z njimi naše upanje dala	t
in sleherno jutro vigredi čakala.
Glej, čudež droban!
Nežni listki nabrani so prek noči se izvili.
In kakor glasovi prečudni ti v dušo navrejo, da misel te sladko omami — spomin se mi drami.
Pa vidim daleč od tod med belimi brezami jaso z rdečim vresjem pokrito.
In voda po žlebu v korito klokoče.
Pod jaso je naših pradedov hram.
(Močan je bil ta rod)
Le kako je zdaj tam?
MARIJA HRIBERŠEK
NITI RAZVALINE
Kjer sosedov hiša bela se košati, ravno tam počiva tudi moj spomin.
Moj spomin velja cvetoči, bujni trati, na kateri stal poprej je stari mlin.
Niti razvaline niso več ostale, trato je beton železni zadušil.
V srcu le obujam vas, podobe zale, obtožujem čas, ki vse je spremenil.
Tudi če bi trata tam še zelenela, stari mlin četudi bi še tamkaj bil —
nikdar več, ko prej, bi ne bila vesela — čas brezskrbni davno, davno je minil.
Zdaj bogastvo moje so samo spomini, z njimi čas obnavljam, vračam se nazaj...
Radost vzame v srcu mesto bolečini,
ko te spet zagledam, moj domači kraj!
AUGUŠTINA BUDJA
r 530
Na severu tli slovenska beseda
	
esrrn
VRAČAM SE K TEB!
družbo in njeno kulturno poživitev. Takratni švedski premier Olof Palme je celo izjavil, da delujejo priseljenske kulture kot začimba švedskemu življenju.
Organ izi most v društvih in povezovanje društev med seboj je terjalo tudi informacijo v domačem jeziku. Tako sta se skoraj istočasno pojavila zametka dveh glasil: eno je bilo „V tujini" in je zagledalo luč sveta v Landskroni, drugo pa ,,Naš glas", glasilo Slovenskega društva v
Stockholmu. Ker je v Stockholmu nastal tudi Koordinacijski odbor slovenskih društev, ki je prevzel skrb za informacijo, je „Naš glas" postal glasilo vseh slovenskih društev na Švedskem in hkrati eno od prvih jugoslovanskih glasil v tej deželi. „V tujini" je po prvi številki prenehalo izhajati, njegovi sodelavci pa so se priključili „Našemu glasu". Ta izhaja sedaj že sedmo leto in je postal osrednje informativno in kulturno gibalo Slovencev na Švedskem. Tudi potem, ko so se 'slovenska društva priključila Zvezi jugoslovanskih društev in pričela sodelovati v njenem štirinajstdnevniku „Jugoslaven-ski list", so se glavna kulturna in organizacijska gledališča Slovencev na Švedskem odražala skozi „Naš glas", ,.Jugoslovanski list" pa je zaradi svojih formalnih zadovoljitev ostal na periferiji in zaradi zgrešene uredniške politike, ki ni dovolj upoštevala jezikovne in kulturne mnogoterosti jugoslovanskih narodov, tudi ščasoma ostal brez slovenskih prispevkov. Okoli Našega glasu se je sčasoma formirala tudi literarna skupina, katere glavno vodilo in stična točka je bil jezik, v katerem se je izražala. Seveda so glasovi te skupine vse prešibki, da bi jih lahko imenovali slovenski literati na Švedskem, vendar pa so skupaj z uredniškim odborom in kulturnimi animatorji po društvih tvorci kulturnega gibanja, ki ga že skoraj lahko imenujemo slovenska samorastniška kultura na
Švedskem. To kulturno gibanje je pogojeno s specifičnim položajem slovenske narodnostne skupine na Švedskem. Jugoslovanski politiki jo še vedno vidijo kot naše delavce na začasnem bivanju v tujini, švedski politiki kot priseljence, dobro prilagojene in visoko kvalificirane, ki bodo vsekakor za vedno ostali. Resnica pa je , verjetno ta, da večina Slovencev na Švedskem živi in dela, kcrt da bodo za vedno ostali na Švedskem, vendar morebitne vrnitve niso povsem odpisali. Ne obnašajo se torej kot tradicionalni izseljenci in s svojo dejavnostjo in zgledom navajajo otroke na slovenske tradicije in v ljubezni do domovine staršev, čeprav otrokom istočasno ne odrekajo, da je njihova prva domovina in njihov prvi jezik lahko tudi švedski. Ne obnašajo se tudi kot „zdomci", da bi živeli skromno, na vse pretege hranili in se zapirali pred kulturnim vplivom okolice. Njihova začasnost je lahko tudi stalnost in to jim daje nove razsežnosti. Te razsežnosti se izražajo tudi v poeziji narodnostne skupine. Štirje ustvarjalci so s podporo švedskega kulturnega ministrstva izdali knjižico s simboličnim naslovom „Štiri pota in razpotja". Že ta naslov nam pove specifičen položaj ustvarjalcev in celotnega slovenskega prebivalstva na Švedskem, hkrati pa nam njihova dejavnost potrjuje, da si tudi na poti ali na razpotju stalno prizadevajo najti svoj izraz, svoj profil in lastno identiteto.
Šele desetletja nam bodo lahko povedala, kaj bo z našo etnično skupino na Švedskem. Bo utonila v hladu Severnega morja, utihnila in zginila v soju belih noči, se bo vrnila v objem svoje matične domovine ali bo ostala trdna na zametkih lastnega kulturnega življenja kot slovenski zimzelen na evropskem severu? Naj bo že kakor koli, pojav slovenskih izseljencev na severu je zanimiv primer za slovenske etnologe in upajmo, da ga bodo dodobra izkoristili.
TONE JAKŠE
Vračam se k teb i dežela moja v razorani laz v preša n jan i kraj
Vračam se k tebi v naročje pomladnega cvetja zelenja
in ožganih obrazov v objem žuljavih rok potu
in tihih kletev...
Vračam se k tebi v odmaknjeni svet slepi popotnik utrujen
sredi prašnih poti in neprespanih noči da naslonim glavo na tvoja prsa da me iz morečih sanj tvoj svit prebudi
Vrnem se k tebi nekega dne z razočaranji s hrepenenjem z vsem, kar dušo žge
JAN ZAVADLOV
CENTRALNA POSTAJA
Topot tisočih nog po uglajenih stopnicah izruvane korenine žejne iščejo prsti med betonskimi bloki pod nagubanim čelom starca trudne oči
preblisk južnega sonca misel rodi se
in plaho zbeži
daleč je Bospor kjer morje kipi karto prosim za Rinkeby *
: * Predmestje Stockholma,
ki ima pretežno turško prebivalstvo.
JESENSKA SLIKA
Tiho pada listje.
Skozi gole veje veter šepeta.
List se utrga, v vetru vztrepeta: samotno drobno bitje, ki se naužilo je vsega...
Popotnik utrujen pridrži korak, posluša zgodbo vetra, ki jo prinaša mrak.
Nad gozdom temnim krilo vzplahuta.
Mar to je ptica? .,..
Ali le misel je prhnila prek morja? ...
TONE JAKŠE
način kot naši stalni izseljenci. Pri njih je domovina s svojo fizično, kulturno in družbeno stvarnostjo veliko bolj prisotna, saj so jo zapustili samo začasno, in usmerjajo zavestno svoje sposobnosti in organizacijske možnosti v to, da bi se od nje ne odtujili preveč. Seveda pa se časovni in geografski odmaknjenosti ter vplivu tujega kulturnega okolja ne morejo ogniti. To velja zlasti za naše „zdomce" iz Švedske, dežele na severu Evrope, ki je nudila kruh kakim
40.000	Jugoslovanom. Od tega jih je od 5 do 8 tisoč Slovencev (točno število je težko ugotoviti, saj Švedi ne_ vodijo evidence o narodnosti.) Švedska je nudila priseljencem take pogoje za delo in življenje in že od vsega začetka spodbujala priseljevanje celotnih družin, da so se priseljenci zelo hitro asimilirali švedski družbi, nekateri, zlasti otroci, pa kar prehitro. V nekaj letih so skoraj čisto pozabili domači jezik in se pošvedili.
Nevarnost zgubljanja slovenske identitete so bolj zavedni Slovenci hitro opazili, saj je bila pri mladini čisto očitna, švedska politika asimilacije pa tudi ni bila prikrita, ampak dobrodušno naivna. Nevarnost take asimilacije za našo mladino pa so hitro opazili tudi švedski psihologi, ki so za generacijske razkole, stranpota in neuspešno šolanje naše mladine hitro našli vzroke v neskladni čustveni rasti naših otrok. Emocionalno skladje pa je bilo porušeno, ko
so starši zgubili pristni stik z otrokom v materinem jeziku.
Slovenci po vsej Švedski so pričeli ustanavljati svoja društva, kjer so gojili naprej slovensko narodno kulturo in skrbeli za nego slovenskega jezika in zavesti med svojim članstvom, zlasti pa med mladino. Pri švedskih šolskih oblasteh so dosegli ustanovitev posebnih oddelkov za dopolnilni pouk slovenskega jezika, počasi pa se je spremenila tudi švedska politika do priseljencev: pričela je priznavati pravico in pomen priseljenskih kultur za švedsko
Slovenci smo se iz različnih vzrokov, največkrat sta bila to pomanjkanje in socialna beda, izseljevali tja, kjer je bila rezina
kruha debelejša in laže dostopna kot na naših lepih, a skopih lazih. To se je dogajalo ob koncu prejšnjega stoletja, v začetku tega in med obema vojnama. Tudi v šestdesetih letih našega časa se je zopet razvnel nemirni duh naših ljudi in odhajali so na tuje, tokrat največ na začasno delo v zahodno Evropo. Slovenci pa so v vsakem primeru, najsi so odhajali za vedno ali z namero vrnitve, odnašali sabo nepoto-lažljivo ljubezen do domačega jezika in domače pokrajine. Naj so se potili na vročih avstralskih ali južnoameriških plantažah, v temnih rovih rudnikov in ob težki pesmi strojev v avtomobilskih industrijah Amerike, je v njihovih srcih zvenela mila domača melodija, ki so jo prenašali na svoje otroke. Združevali so se v društva in podporne enote, da bi laže pomagali drug drugemu premagovati bremena tujine. Tako je nastajalo kulturno delo, ki je v pesmi, besedi in plesu podoživljalo kulturo slovenskega naroda, hkrati pa vzpodbujalo pripadnike slovenske narodnosti k ustvarjanju v lastnem jeziku.
Tako smo že pred vojno dobili na obeh ameriških kontinentih časopise in revije v slovenskem jeziku, po vojni, ko so se v čedalje večjem številu pojavljali v zahodni Evropi jugoslovanski delavci na začasnem delu v tujini, na kratko in ne povsem pravično imenovani zdomci, pa se je slovenska tiskana beseda pričela pojavljati tudi tukaj. Ko govorimo o Evropi seveda ne smemo pozabiti starejše generacije izseljencev v rudnikih Francije in Belgije, ki so svoje kulturno delovanje organizirali na podoben način kot naši izseljenci v Ameriki.
Sedanji delavci na začasnem delu v tujini se organizirajo in negujejo svojo jezikovno in domovinsko zavest na drugačen
Rudi Robič
Pesmi
Tema v svetlobi
Vedno v temi iščemo svetlobo, a v svetlobi vidimo temo.
V domovini hvalimo tujino, a y tujini — svojo ljubimo zemljo.
Neurje
V sobi se mrači.
V peči prasketa in čudne sence se obešajo
na sive stene. Poročila so končana.
Težke kaplje po steklu drse kot solze otrok, tam daleč, kjer je vojna.
Radio pa tiho igra, kot pred neurjem.
  . ________________________
Plavi ca	Tam ni razlik
Ob robu polja veje	Na koncu — tam na robu
leskove šume.	ni težnosti, ni gneče
Na listih kaplje	in nič ni več boleče.
v barvah se iskre.	Tam molk sedi na času
	in nihče ne trepeče.
Med travo zrelo	Ni groze, ni strahu.
se metulj sprehaja	Je ena sama pot —
in jagoda dišeče rdi.	brezmejna kot vesolje,
	brez pojmov majhnosti.
Na divji češnji	brez zemeljskih oblik.
škorci se gostijo.	Tam vse je brez pomena.
in iz krtine sveže se kadi.	je konec vseh oblik.
	Je ena sarm pot —
Na žitni klas opira	brezmejna kot vesolje,
vitka se plavi ca.	' za vsakega enaka —
V rdeču ruti sanja	nobenih n i razlik.
makova glavica.	
Jutri bo drugače,	
jutri bomo želi...	
Jure Cihlar: V NARAVI, acryl/platno
Deklica z odpeto bluzo
Zjutraj pod čebeljo težo cvet rdeč zaniha.
Veter dečvi zaletavo tanko krilo viha.
Ko ji vroče je objemal grudi, zagorele boke,
deklica z odpeto bluzo
sanjala je sredi loke.
Veter ni imel imena.
Z njim so odletele prepelice. Mravlja lezla je pred bradavice. Dečva je postala — žena.
Leskova piščal
Počakaj, ljubica, na maj.
Ko več ne bo tako deževno, tedaj bom lesko vzel meževno, naredil zate bom piščal.
*
In legla bova v mlado travo.
V očeh cvetela bo pomlad in žejna bova pila slad. Ljubezen ti bom dal pod glavo.
Le veter bo napel tvoj šal. Takrat, veš, kosci bodo spali in kose skrhane iskali.
Ti boš igrala na piščal.
(Iz zbirke „Medeno jutro", ki bo izšla pri Cankarjevi založbi)
Iz preteklosti novomeške založniške dejavnosti
Ker se v Novem mestu razpravlja vedno bolj o knjižni založbi, bi s tem člankom podprl prizadevanje tistih, ki teže čimprej osnovati založbo, oziroma omogočiti Časopisno--založniškemu podjetju DOLENJSKI LIST, da bi začel v ‘polni meri izvajati tudi knjižno-založniško dejavnost. Če je bila v Novem mestu založba potrebna že pred več ko sto leti, ni r«.. 'oga, da je ne bi potrebovali d&nes, ko ima Novo mesto desetkrat več prebivalcev in je iz' dneva v dan več ustanov in gospodarskih podjetij, ki že redno izdajajo knjige in druge publikacije. Ne bi pisal o zdajšnjih pogojih, ki kličejo založbo v življenje, ampak bom tejši povzel nekaj stavkov iz že napisane zgodovine novomeškega založništva, ki je nastala na podlagi bežnih razgovorov z direktorjem Knjigotiska in bo
V* 46
izšla, ko bo ČZP Dolenjski list odpiral nov tiskarski center v Novem mestu.
Prvi novomeški tiskarji Henrik, Marija, Konstantin in občasno Friderik (po I. 1865) Tandler so tiskali v Novem mestu najkasneje od I. 1819 do 1865 knjige, izvestja in predvsem drobni tisk. Prvi znani slovenski novomeški tisk je pesem pesnika Jakoba Zupana: Lik Noviga mesta o voskresenji Sbora svoje fare (1831), najpomembnejši pa časnik Slove-niens Blatt, ki ga je zalagal tiskar Tandler sam. Tandlerji so tiskali tudi knjige in občasno kakšno versko, ker je šla dobro v denar, tudi založili. Pisali so jih novomeški kanoniki. Tand-lerjevo tiskarno, ki zadnja leta ni tiskala, razen izjemnih prilik, je kupil ljubljanski tiskar Vincenc Boben, jo malo izpopolnil s črkovnim materijalom, da je
obsegala 65 kompletov raznih črk, od tega dva kompleta v gotici, klišeje križevega pota, maše in nekaj okraskov, in tiskal vse kot njegov predhodnik Tandler. Najpomembnejši Bobnov tisk je prva šolska knjiga v slovenščini za pouk latinščine: p. Ladislava Hrovata Latinska slovnica za slovensko mladež. Novo mesto, I. 1874. Zaradi družinskih nesreč je Boben tiskarno prodal 'anezu Krajcu. Boben je tiskal od I. 1873 do 1877.
Do tega časa še ne moremo govoriti o založništvu v Novem mestu v pravem pomenu besede. Založniško dejavnost je v Novem mestu začel šele Janez Krajec. Posluževal se jesubskri-pcije in si s tem zagotovil kupca za dobršen del svojih publikacij. Janez Krajec (1843 Ljubljana — 1921 Novo mesto) je bil sposoben organizator in zelo raz-
gledan mož. Kljub temu je rad poslušal nasvete strokovnjakov in se z njimi posvetoval. Najpomembnejši med njimi je bil Krajčev mladostni prijatelj, pisatelj Fran Levstik. Stalni svetovalec je bil tudi Krajčev bratranec profesor Rajko Perušek. K sodelovanju je pritegnil tudi domačine, ki so bili vešči peresa. Našel jih je med frančiškani in profesorji. Nadaljeval je tradicijo svojih predhodnikov Tandlerjev in Bobna ter tiskal lepake, letake, pravilnike, šolska izvestja, letna poročila raznih ustanov, računske zaključke? drobni tisk in pa knjige v lastni zalogi ali po naročilu. Svojo tiskarno je zelo razširil, saj je imela nove stroje in 220 kompletov raznih črk, med njimr kompleta v cirilici in grščini ter 22 kompletov v gotici, 11 garnitur raznih inicialk v latinici in 6 v gotici,
DOLENJSKI UST -Št. 51 (1636) - 18. decembra 1980
številne okraske, embleme in podobno. Vpeljal je tudi kam-notisk. Tako opremljen je začel s svojim delom 18. septembra 1877, ko mu je bila z aktom št. 6841 dana tiskarska obrt Krajec se je lotil tveganega podjetja, ko jev Ljubljani začel izdajati v snopičih ponatis Valvasorjeve Die Ehre des Herzogt-hums Krain. Tedaj je spoznal, da se mora osamosvojiti, če hoče s podjetjem ponatisa uspeti, ali pa zgubiti vse, kar sta s sestro vložila v ta projekt. Tako je prišel Krajec v Novo mesto in kupil Bobnovo tiskarno. Toda kapaciteta tiskarne je bila prevelika samo za tisk Valvasorja v snopičih in za sprotna naročila posameznikov, uradov in ustanov. Zaradi tega si je moral omisliti novo akcijo zlasti še, ker je bil ponatis Valvasorja I. 1879 že zaključen. Krajec, ki je dobro poznal slovenski knjižni trg, je spoznal, da bo še najbolj uspel, če se loti zalaganja in tiskanja mladinske literature.
Lahko trdimo, da sedaj samo založba Mladinske knjige v Ljubljani izda več mladinske literature v enem letu, kot je je
•
izšlo na Slovenskem ves čas od 1551 (od prve slovenske knjige) do 1900. Zato je Krajec začel pošiljati v svet kar dve mladinski literaturi. Pridobil je novomeška frančiškana, šolskega ravnatelja Florentina Hrovata in skladatelja Hugolina Sattnerja, da sta zanj začela prevajati takrat že več kot pol stoletja med slovensko mladino popularnega pisatelja Christopha Schmida. Krajec je začel izdajati zbirko Spisi Krištofa Šmida. Prvi zvezek je izšel I. 1880, zadnji (11. zvezek) pa I. 1896.
Koliko je izšlo vseh ponatisov ni znano, ker je posamezne zvezke Krajec sproti ponatisko-val, ne da bi omenil, da je to ponatis. Ker je šla zbirka dobro v prodajo, so jo nadaljevali tudi Krajčevi nasledniki in jo zaključili s 17. zvezkom. Drugi mladinski projekt pa je bila izdaja svetovno znanega bisera Tisoč in ena noč. Ta je bila ob prevajanju tako očiščena in okleščena, da je postala izdaja predvsem mladinsko čtivo. Prevajal jo je Korošec Filip Hader-lap. Krajec je bil dober trgovec in še boljši računar. Celotno
izdajo je razdelil na 51 snopičev in jih poslal v svet vsake tri mesece. Zvezek je bil vedno prekinjen ob najbolj napeti zgodbi, da je bralec nestrpno čakal na novi zvezek. Tisoč in ena noč je izhajala od 1880 do 1891. Komplet te izdaje, ki velja še danes za najpopolnejšo izdajo pri nas, je postal velika redkost. V letih 1881 - 1882 je Krajec ponatisnil in založil še Valvasorjevo delo Das Erz—Herzogthums Kaerndten, s katerim pa je imel izgubo in jo naklado pod ceno prodal celovškemu antikvariatu.
Novo mesto selahko pohvali, da je bilo v času Krajčeve založniške dejavnosti nekaj časa edino slovensko mesto, ki je imelo knjižno zbirko z rednim izdajanjem knjig. To je bila Narodna biblioteka. Prvi snopič je izšel I. 1883, zadnji (58). snopič pa 1894. Biblioteka je pod Krajčevimi nasledniki dosegla 1901 60 snopičev in z njim prenehala, ker je imela nova lastnica — Katoliška bukvama dovolj lastnih knjižnih zbirk.
Za naslov Narodna biblioteka se je Krajec odločil na nasvet prof. Rajka Peruška; Levstik je svetoval naj se zbirka imenuje Obči zbornik. Krajec sam pa je okleval med Občna biblioteka ali Občna knjižnica. Zbirka je začela s Kranjsko čbelico in je vsebovala originalne tekste in prevode. Tudi tu je Krajec ponatiskoval posamezne dobro idoče snopiče brez navedb, da je to ponatis. Zanimivo je, da je Krajec izdal prvo Finžgarjevo tiskano samostojno delo Zaroka o polnoči s psevdonimom Bas-nigoj.
Krajčevo veliko založniško delo	je	bilo	tudi zalaganje
Dolenjskih novic (1885—1919) V Krajčevi delovni knjigi za leta 1889 — 1895 se pojavi tud Gledališki list novomeškega gle dališča št. 20 z igro Deborah Kdo	je	izdal	prejšnjih 19.
številk, ni možno ugotoviti, ker prejšnjih delovnih knjig ni in tudi	ni	na voljo nobenega
primerka gledališkega lista. V stalni Krajčevi zalogi so izhajali tudi zelo popularni viseči koledarji (kartonasti) v slovenski in nemški	izdaji.	Nekaj let je
Milan Markelj
Begotnost
Travnik
poln opojnega vonja travnik globoki mušice nad njim pijano drhtijo s prvim svitom zapoje nabrušena kosa
trenutek
seme v temi časa spomin vzkali cvet
težak od sladke žalosti noč
nebo se zvezdnato peni morje teme valovi valovi v meni kot v školjki šumi
jutro
odgrnilo je nebo odejo zvezd osulo se je cvetje kresnic razgubila se je zlata pena sanj
skrivnost
zvezde gorijo daljava spi mrzlo je dahnilo iz noči
Vinko Hlebš:	KALUŽNICE,
olje, 1977
Silvo Mavsar
Balada o gugalnici
Dečka so poklicali
(vsakogar so kdaj sredi naj lepše igre)
(vsakogar so kdaj ko se je najbolje skril)
Deček je mižal Dečka so poslali po drva ^eček/e ^tel
Miloš Škapin: BRIN V SNEGU, perorisba, 1979
Dečka so poklicali
Deček je mižal videl rdeče mušnice Deček je štel slišal zelene mušnice
Dečka so poklicali
Zamenjat je igro (to dečki radi storijo) da bi zmečkal mušnice da bi nagnal mušnice
Kjer se je včasih poganjal z obronka naravnost v sonce
in zmerom se vrnil
Kjer se je včasih poganjal z nogami suval obzorje in zmerom se vrnil
Kjer se je včasih poganjal
za hip zaslutil globino in zmerom se vrnil
je bilo drevo
drevo z ravno vejo drevo z vrvjo
Dečka so poklicali Dečka so poklicali Dečka so
So mušnice zamigotale So mušnice zaplesale
Prek plota otroštva je skočil Do ravne veje seje vzpel
Zroba je sto pil
V zanko se je ujel v nihanje!
Vsa modrina tistega dneva se mu je naslonila na ramena in ga potisnila navzdol
Daleč od apnenega obraza se je z usihajočimi trzljaji telo napilo modrine
Zagugalo seje obzorje
Postal je os
na kateri se je zavrtelo in sesulo razrušeno nebo
Odprtje oči preden so se poskrili Ujel jih je
preden so pobegnili v zaklon v zapik:
Saj bi bilo dovolj poleno potence polenčece Trsko bi prineseI
Deček gleda Deček strmi
Klicaje slišijo Vprašaje čutijo
Dečka pokličejo
Naj šteje Naj miži Naj se igra z zaprtimi očmi
Deček gleda Deček strmi
Zamenjati igro (to je odraslim težko) Zviti klicaje
Zlomiti vprašaje
Kako
Naročje je prazno Zibel brez dna Vrv presekana
Obzorje je daleč Sonce še dlje Globina je vse
kar deček ima
Dan je spet moder in ravna veja cveti Nebo sestavljeno nad njimi visi
Dečka pokličejo
Deček v njih miži Deček šteje v njih
Dečka kličejo
Deček molči
Saj več deček ni -fant z modro kravato okoli vratu
ZDOLE -KALINOVI«, 1979
zalagal tudi ročne Koledarje in dnevnike, Žepne Koledarje in podobno. Krajec je natisnil tudi 13 snopičev Koroških bukvic.
Nobena slovenska tiskarna doslej še ni doživela takega priznanja, kot ga je prejel Janez Kranjec za izdajo Valvasorjevega ponatisa na svetovni pariški razstavi. Diploma je bila po I. 1945 še dostopna, a je kasneje izginila.
Ko je Krajec dosegel svoj vrh in je spoznal, da založništvo vedno bolj peša zaradi številnih novih založniških hiš širom po Sloveniji, je začel dejavnost opuščati in stalne zbirke so nehale izhajati. Tiskarno je prodal I. 1901 Katoliškemu tiskovnemu društvu v Ljubljani.
S prodajo Krajčeve tiskarne je prenehala novomeška založniška dejavnost. Tiskarna je tiskala za potrebe novomeških naročnikov in pa zahtevnejše tiske, ki jih je dostavljal lastnik iz Ljubljane. Tako je tiskarna preživela prvo svetovno vojno in po letu 1918 se ni nič spremenilo. Pred drugo svetovno vojno je celo začasno prenehala z delom, ker ni bilo
naročil. Prišel je september 1943. Tiskarna je bila prepeljana v roške gozdove in je tam tiskala najlepše tiske, kar jih je dala partizanska tehnika. Sovražniku je uspelo, da je tiskarno uničil in tako je novomeška tiskarna končala s svojim delom. Po osvoboditvi so bili v Novem mestu prepeljani stroji bivše Pavličkove tiskarne, ki so tudi bili v partizanih. Z utemeljitvijo, da se bo vsa grafična industrija skoncentrirala v Ljubljani, so bili tiskarski stroji iz Novega mesta odpeljani v Ljubljano in Novo mesto je ostalo brez tiskarne.
Sicer pa ni moj namen pisati o tiskarstvu, ampak o založništvu. Vedno bolj so se porajale želje, da bi si Novo mesto osnovalo založbo, ki okrožnemu mestu tudi pritiče. Ostalo je le pri željah. Sele po prizadevanju odbornikov pri okrajnem odboru ZKPO Novo mesto Jožeta Zamljena — Drejčeta, Slavka Kastelca in Boga Komel-ja se je osnoval pri ZKPO založniški odsek, ki je začel izdajati knjige in revijo. Vodil ga je Bogo Komelj, ki je bil
obenem glavni in odgovorni urednik revije Dolenjska prosveta (I. 1.1953/54, II 1. 1955'z edino številko). Založniški odsek je izdajal tudi Knjižnico Janeza Trdine; vodil jo je književnik Severin Šali, ki je edini imel založniške skušnje.
Njemu gre hvala, da je uspel odprodajati celokupno naklado drugim tiskarnam in dobiti tiskarne, ki so tiskale knjigo in revije. Trdinova knjižnica je najprej izdala drugi zvezek knjižnice:	Kroniko Vajenske
šole trgovinske stroke 1873 — 1953, ker se je hotela javnosti predstaviti s prvim zvezkom tudi s prirriiernim izvirnim tekstom. Kot prvi zvezek pa je izšel šele leto dni za drugim (drugi je izšel I. 1954) je delo Janeza Trdine: Rože in trnje. Uredil in z opombami ga je opremil prof. Janez Logar, ilustriral pa akad. slikar Vlado Lamut. Tretji zvezek Trdinove knjižnice je bil prvenec Zdravka Slavnika (Pavla Zidarja) Tončkove sanje. Četrti in zadnji zvezek so bili Gričarji like Vaštetove, ki jih je opremil prof. ing. arh. Marijan Mušič.
Vse uredniško delo so opravljali uredniki brezplačno. Simbolično so bili honorirani le sodelavci v Dolenjski prosveti za objavljene članke in avtorji tekstov v Trdinovi knjižnici.
Za tisk je odsek pripravil še Gorana Kovačiča Jamo v prevodu Severina Šalija in z ilustracijami akad. slikarja Bogdana Borčiča ter zbirko novel Jožeta Dularja Težki časi. Ta knjiga bi bila ilustrirana ž ilustracijami akad. slikarja Izidorja Moleta. Kot naslednji zvezek (peti) bi moral izit Izobčenec like Vaštetove, kar pa je izvedla nova založba. V pripravi so bila še dela: Miran Jarc, Novo mesto (z ilustracijami akademika Božidarja Jakca), prevod Valvasorjevega dela Theatrum mortis humanae, ki bi ga opravila prof. Mirko Rupel in prof. Anton Sovre. To delo je kasneje izvedla nova založba z domačimi, novomeškimi močmi.
Ker je dejavnost zelo lepo uspevala, se je izven ZKPO porodila misel, naj .se neha z ..branjarijo" in ustanovi založba. Okrajni ljudski odbor je misel, ki je izšla iz njihovih vrst,
IH48
DOLENJSKI UST - Št. 51 (1636) - 18. decembra 1980
Marjanca Kočevar—Colarič
Pesmi
KAJ JE
kaj je,
kaj pod tem pragom,
kaj pod tem preperelim lesom,
pod vlažnimi deskami?
kaj je, kaj?
prekletstvo
ali ostanek
nekih pradavnih
nesmislov,
nekih toplih mrakov
s podoknicami
in pritajenim smehom?
kaj je, kaj
v vseh teh podivjanih vrtovih, v razjedenih večerih, za hladnim, požganim bivanjem?
in nosimo ga domov, v razgrete mansarde, puščamo ga na vlažnih stopnišč in srkamo te delčke zrkel, ko so večeri hladni in roke premrle od samote.
obrazi, sami obrazi.
HORIZONTALE
tenke horizontale hodijo med nama kot dobri duhovi, oba veva zanje, ko se oglasijo nočne ptice in ko neslišno zabrni tišina.
OBRAZI
obrazi.
obrazi po velemestih
ko t metež neznanega,
kot nespoznavne pege mimobežnic,
ničesar si ne zapomnim,
wse je kot arhipelag
bivanj,
kot trave na košenici.
dotik kože
postane skoraj resničen in topla kaplja, ki težko pade z neba, je kot dotik dvojih ust v meglenem jutru.
pa vendar tiho hodiva vsak svojo pot: nihče ne ve,
Pavel Florjančič OB KRKI, olje — platno
osvojil in je na svoji seji 11. maja 1959 ustanovil podjetje Dolenjska založba (odločba 01—DO-24/1) in sklep objavil v Uradnem vestniku okraja Novo mesto z dne 30. junija 1959 (IV/1950, št. 8-172).
Dolenjska založba je prevzela od ZKPO okrog 800 izvodov že prodanih, a ne še plačanih Gričarjev like Vaštetove, plačan rokopis like Vaštetove Izobčenec in 800.000 din v banki. V dejavnosti Dolenjske založbe je bilo predvideno izdajanje leposlovja, znanstvene, politične, strokovne, otroške, poljudnoznanstvene literature, publicistike, slovarjev in informativnih del, periodičnih publikacij, šolskih knjig in priročnikov, likovnih reprodukcij, muzikalij, zemljepisnih in zgodovinskih zemljevidov in atlan-tov, poslovnih knjig, obrazcev in pod.
BOGO KOMELJ
V* 49
plavice trosijo svoj prah	kako blizu
po očeh	sva si včasih.
Franjo Stiplovšek: DEKLE S KNJIGO, olje, 1926
Jože Simčič
Visoko poletje
Dan kot vroč žele.
Mesto je popolnoma prazno. Blešči se v razbeljenem soncu. Nikjer žive duše: ne človeka, ne psa, še muhe ne brenče po zraku. Tako približno izgleda siesta v Španiji.
Srečo se ta čas pripravlja za odhod v mesto. Z odmerjenimi gibi rok, nog, vsega telesa se pripravlja na odhod v gostilno, kjer bo kosil. Črne hlače, črn suknjič, črn puli, volneno čepico si povezne na sivo glavo. Vse je do kraja premišljeno in odmerjeno. Končno živi že cela desetletja v tem mestu, desetletja hodi v en in isti lokal na govejo juho, tenstan rkompir, solato in kuhano govedino s hrenom. To je, kadar je nedelja. In danes je nedelja. Nedelja v juliju.
- Kako je že rekel stari Abrahamsberger? Kako je že rekel? Ah, saj ni več važno.
Pogled še zadnjič poliže temno omaro in oblazinjen stol in knjige na mizi.
- Kakšen smrtni dolgčas, koliko dušljivega prahu!
Spustil se je po ulici navzdol, tako da je stopal tesno ob pročeljih hiš. Pogled, uprt v zloščen vršiček čevlja. Vročine skoraj ni čutil, pouličnega vrveža tudi ni pogrešal. Tako kot vedno je bil tudi to pot čisto sam. In vse je teklo po vedno enakih tirnicah, z vedno enakim zornim kotom gledanja. Visoko kamnit zid, za zidom pisane hiše, kjer so nekoč živeli Siromaki, zdaj pa so jih naselili nekakšni umetniki ali Cigani ali kakšna internacionalna kolo-
ia.
- Kako sem že prišel v to sto. Kot tujec, k ot Abraham-
>erger.
In Abrahamsberger je bil ujec, zraven tega pa še čudak. -,egova zobozdravniška ordina-ja je bila zbirališče mestnih pijančkov in otrok. Dajal jim je 73 pijačo in bonbone. S to /ojo dobroto pa si je pridobil ivico, da jim je pripovedoval ibe. Vedno nove in čudne ;be, ki so kar pršele nekje iz
~vih sivih in skuštranih las.
ot od so se drenjali na zaboju za drva, ki je bil že ves zlizan, pijančki pa so, zatopljeni sami vase, vlekli iz čikov. V ordinacijo je sijalo sonce. Delo je teklo kot namazano. Ljudje so prihajali ali odhajali kot iz kakšne Pivnice. Abragamsberger pa je laprej govoril in govoril.
Trg se razpne in te vpije vase. Vpije te in te ne izpusti. Nikoli ne bi mogel zapustiti tega trga. Če je kdaj kam odpotoval, je vedno mislil na trg, nikoli pa ne na vse mesto. In ne samo na trg. Tudi na hiše, ki so kot kakšne pisane škatlice, vegaste od nenehnega popravljanja in barvanja. In v njih okna in za njimi radovedne ženske oči, ki skoraj sleherno uro dneva strme dol. Za zidovi pa nekolikanj zatohlo, a varno, nevznemirljivo življenje. Le gospa z velikimi uhani in obrazom kot monaška kneginja zre spet na ulico. Začutil je njen pogled in obšla ga je rdečica. Nekoč se je spozabila in je nekemu prodajalcu, medtem ko je kupovala omaro, priznala, da njen mož ne more več. Zaradi zapletenih poti življenja je to prišlo na uho tudi Sreču. Potem je dolgo mislil, kako bi jo moral ustaviti na ulici in ji predlagati kaj nespodobnega. Kako preprosto bi lahko bilo vse urejeno. Ekipa, ki je zdaj zasedla mesto, bi si lahko privoščila malo več užitkov, malo več uresničenih hrepenenj in skrivnih sanj.
Mesto čepi nad reko in na skalah kot kragulj. Čez njegovo obrambno zidovje raste mah, bršljan in lišaji. V kamnih so kače, ki imajo vsako leto 'mlade. V poletnih predvečerih slišiš njihove sikajoče uspavanke.
Nikoli ni nihče izvedel, kako je prišel v mesto Abrahamsberger. Pojavil se je nekega dne po vojni. Bojda je pobegnil pred polomljenim zakonom. Žena se mu je skkrbala z nekim oficirjem, ovenčanim s slavo zmage. Ker je bil filozof in je razumel njeno bolečino zaradi pohabljenega otroka, ji je vse odpustil.
— Čez most, čez zeleno reko.
Hiše čemijo nad reko kot
stare kokoši. In spodaj v zeleni reki se zrcalijo, po njej pa plava gnilo vodno cvetje. Reka se komaj vali ob skalnatem bregu. Za hip se mu je zazdelo, da iz nje diha smrad po smrti.
— Star sem bil osemnajst let, energija pa je kar sijala iz mene. Prepuščen samemu sebi. . Medtem je Abrahamsberger že umrl. Njegova zadnja obsedenost ga je pokopala. V zadnjih letih življenja je začel loviti kače. In pokončal ga je gadov pik. Ni si mogel pomagati ali pa si ni hotel.
— Potem sem odpotoval in nihče me ni pogrešal.
Odrinil je težka gostilniška vrata in se znašel v prostranem prostoru pivnice. V nos mu je udaril zadušljiv sopuh po vinskih in pivskih sparinah. Skoraj splazil se je mimo natakarice v restavracijo. Tudi restavracija je bila popolnoma prazna. Beli prti, s katerimi so bile pokrite vse mize, so v njem vzbudili nelagodnost. Potem se je pojavil v restavraciji Alfonz. Majhen in debel, a zelo okreten, je bil pravi primerek natakarja. Morda bi si lahko služil kruh v bolj spodobnem lokalu.
— Kosilo, prosim, je rekel Srečo in pomislil sam pri sebi, kakšen okamenel obraz ima Alfonz na obrazu. Potem pa, ko se je Alfonz že skoraj izgubil za vrati, ki vodijo v kuhinjo, je zaklical za njim, naj mu prinese časopis.
Pomislil je, kako čudno prazno je tu. Če bi še živel enoroki Pavel, bi bil prav gotovo tu. Prav tako bi bila tu nogometaš in komandant. Srečo je ostal edini. Sam s svojo preteklostjo,
. sam s svojimi razmišljanji.
— Lahko bi telefoniral Tatjani, če bi ne bilo to tako zoprno. Najprej se ti oglasi mama, ki sporočilo precedi kot skozi kakšen filter, potem je dolgo tiho kot v samostanu, šele potem se oglasi Tatjana. Čeprav je stara že čez petdeset let, še vedno govori kot majhna deklica. Kar vidim jo, kako šobi svoja usteča . .. Kje so zdaj vsi moji učenci? Odšli so v toplice ali na reko v spodnjem toku. Samo jaz, takle ostarel bebec, ki spi s knjigami jn leksikoni in atlasi, lahko čemi doma ali pa mori natakarje. In ta prekleti Alfonz se še dela, da me ne pozna. Vedno vpraša, kaj bom, a že desetletja ve, kaj jem in pijem. Ja, nekoč sva se zapila, tudi nekakšne izpovedi so bile potem, a drugi dan je bil Alfonz spet tak kot običajno. Njegov obraz ne izdaja čisto nič. Se meni ne, ki se venomer trudim prodreti pod površino stvari.
Natakar je prinesel juho. Srečo je z gnusom potopil žlico vanjo. Juha se mu je zdela podobna reki, ki teče pod mostom. Tudi v njej se je bleščala nekakšna bela, bolna svetloba. Tako kot reka se mu
je tudi juha zdela bolna. Ves tek ga je minil.
Kako bi rekel Abrahamsberger? Ta usrana mlakuža! Ne, rekel bi, da je... Saj ni pomembno, kaj bi rekel. Nekoč je dobil pismo od žene. Hotela je, da bi se vrnil k njej in k otroku. Menda jo je tisti oficir zapustil. Zaradi pisma tisti dan ni mogel delati. Napil se je žganja in potem hlipal v ordinaciji. Ni se vrnil k njej. Kmalu potem je začel loviti kače.
Alfonz je pričel računati. Srečo se je hotel pošaliti, češ na tak dan vas morim, pa ga natakar ni hotel razumeti. S hladno, skoraj vzvišeno gestoje vložil denar v veliko denarnico in izginil nekje v kuhinji. Srečo se je dvignil in se med snežno belimi mizami in praznimi stoli skoraj z ihto podal k vratom. Za točilnim pultom je še vedno stala Marija in strmela nekam predse. Zazdelo se mu je, da se bo zdaj zdaj zaradi slabosti zdrudil na tla. Ko pa je pomislil, da bi mu v tem primeru morala pomagati Marija in Alfonz, jes.amo še pospešil korak.'
Žele je bil še vedno enako gost in vroč. Srečo je šel z roko za ovratnik črnega pulija in ga nekajkrat potegnil od vratu, da bi razrahljal njegov objem. Previdno je prečkal cesto, čeprav ni bilo na njej nobenega prometa, in se napotil dol k reki.
Lep poletni dan je bil, ko se je Abragamsberger odpravil v skalovje, kjer je mrgolelo gadov. Odrezal si je prožno palico, jo na koncu preklal in v zarezo vtaknil klin ter ga privezal na vrvico. Tako oborožen se je odpravil na lov. Večkrat je obrnil pogled na mesto, ki je tonilo v poletnih meglicah. Vročina mu je stiskala lobanjo in topa bolečina je poselila vse telo. Bolj je mislil na to, težje so postajale noge. Vse bolj živo mu je misel uhajala k stricu Matiji, ki je izginil nekje v gozdu. Kaj izginil! Popolnoma izhlapel, potem pa so v mehkih in po trohnobi dišečih gozdnih tleh našli samo odtis njegovega telesa. Potem tudi odtisa ni bilo več. Le nekakšna tesnoba je na tistem kraju visela z vej, čulose je neko šelestenje. Da, to je bilo prvo srečanje z mistiko, s skrivnostnim izginotjem.
Zdaj je vedel, da je soba z atlasi, .ci>sikoni, mizo in slepim
^OLENJSKI LIST — Št. 51 (1636) — 18. decembra 1980
oknom vse bolj daleč. Tako daleč in neresnična kot fata morgana. V glavo se mu je plazila nikoli domišljena misel o minljivosti "življenja, o kratkosti. Samo kako se je izteklo njemu. Teh nekaj desetletij je minilo brez kakršnekoli možnosti za popravljanje napak. Ljubezen sanja, služba eno samo sranje in prepiri o tem, koliko kdo zasluži, dom poln samote in tišine, disciplina ječa ...
— Nikoli nisem bil v Ameriki. • Nekajkrat pijan, enkratna robu norosti, potem pa .. . Ali bi moral iti k Tatjani? Toda kaj naj bi zdaj počel tam? Njena mati sedi kot stara sova pri oknu, Tatjana se igra poskočno deklico, ki zvečer še ne sme sama ven. Kakšen svet je tam poln laži in prevare.
Kako bi rekel Abrahamsber-ger takim ženskam?
Po gladini reke je zdrsel- čoln. Mlajši moški z gladko počesanimi lasmi je veslal proti toku reke. Na krmi je sedela obilna, v belo napravljena ženska. Včasih je koketno premaknila pisan sončnik.
— Kaj vse si ljudje ne izmislijo, da bi izkoristili čas, ga zabili in brezplodno uničili! Ta gospodič se vozi s staro šemasto babo po reki in govori z njo o zaprašenih, v pajčevino zapre-' denih časih. In tisočletna reka nosf ta beli dolgčas. Nosi ga
počasi in ravnodušno. Tako ravnodušno, kot odseva to sivo mesto na svoji gladini.
Juha se mu je izpahnila in obšel ga j e gnus.
— Vzpenjati seje začel hrib. Namenil se je priti do gozdiča, se spočiti v senci. Ko je tako gledal gozdič, se mu je zdelo, da je vročina malo popustila, da so se meglice medtem že razkadile. Vendar je vseeno komaj lezel v strmo pobočje, poraslo z gosto in zeleno trava Na tem pobočju so se otroci pozimi smučali in sankali. Večkrat se je ozrl nazaj. Mesto se je vedno bolj odmikalo in tonilo v globeli. Mesto, kjer živi že desetletja.
— Mesto, kjer sem se izpolnil in dopolnil. Dopolnil? Je to bilo živo in polno življenje? To zaletavanje v temo? Te bežne misli na hitro bežeč čas, na minljivost. Venomer zaprt sam vase in v sobo in maniro. Zdi se, kot da sem nasedel z ladjo, polno balasta. Na njej ni prav nič užitnega in prehranjevalnega. Samo pusto čakanje na smrt. Smrt? Kaj pa je smrt? Je to truga, polna gnijočega človeškega mesa, je to pogreb z venci in banderi in govori? Je to črta čez vse, je to tako, kot je bilo z lepo Zmago, ki je umrla lepa in mlada, tako da zdaj živi kot nekakšna podoba, in ko mene
ne bo več, tudi te podobe ne bo več.
Težko je že dihal. Hoja ga je izmučila, premišljevanje o smrti ga je vznemirilo. Sam sebi se je zdel kot balon, poln lahkega in hlapljivega plina. Pomislil je, da včeraj ne bi smel popiti toliko kave, toda brskanje po atlasih ga je tako zagrabilo, da jo je moral kar naprej piti. Potem je prav malenkostno pomislil, da je morda škodovalo njegovemu počutju vino.
— Ali je zdaj sploh še kaj važno, kaj sem počel včeraj?
— Abrahamsberger vse življenje ni pil. Tudi kadil ni. Kasneje, na starost, ko je uvidel nesmiselnost takega življenja, kot je rekel, se je začel vdajati tudi takim razvadam. Potem je zmeraj bolj pil in kadil in zmeraj manj jedel. Morda je bil pijan tudi na dan svoje smrti. Kako banalna smrt Vse življe-njejegladil svoj mir, svoj nazor, svoj svet. Vse je bilo že urejeno in zdelo se je, da prav nič ne more porušiti tega reda. Potem pa je prišla vojna in čez noč zvaljala vse v eno samo ravnino. Potem je zbolel otrok, potem se mu je skurbala žena; iz same čiste zmedenosti je to naredila. Potem je pobegnil. A sam pred sabo ne pobegneš nikoli. Bil je še vedno v tistem, kar je zgradil, le da je bilo zdaj vse razrušeno.
Prek\a\o ga je in zače\ je piti. \n v njegovi ordinaciji, ki je postajala vse bolj podobna brivnici je bila tista opereta samo brezupen boj proti žalosti zaradi porušenih svetov. Tudi pobeg, tudi pijančki, tudi otroci, tudi lov na gade.
— Tudi jaz sem pobegnil. Pobegnil pred zlom. Zlo pa je prišlo za mano. In je tu notri v meni in me gloda.
Prišel je na obronek gozda in se usedel. Mesto se je izgubljalo v vijoličastih sončnih soparah. Pomislil je, da bi malo zaspal tam v senci in si odpočil.
Zatipal je z rokd v listje. Tedaj je zagledal nekaj pisano rjavega. Z grozo je pomislil na kačo. Potem je začutil na roki pekočo bolečino. V zmedenosti je pogledal nanjo in je videl dve majhni ranici, iz katerih sta pritekli drobni kapljici krvi. Mesto se je zavrtelo okoli. Hotel je zakričati, a mu je krik ostal v grlu. Nezavesten se je zgrudil na tla.
Našli so ga naslednji dan.ko je bil že mrtev. Pri obdukciji so ugotovili, da je umrl zaradi srčne kapi. V lokalnem časopisu so potem izšle osmrtnice o pokojnikovem bogatem in ustvarjalnem življenju, ki ga je posvetil kulturi.
Niti besede pa ni pisalo o starem Abrahamsbergerju.
Ivan Zoran
Samote
France Kralj: GOVEDO, barvni lesorez, 1936
^57
c	N
VOL	
Nimam biča	Zakaj sva umolknila nenadoma,
pa tudi psovke nimam,	sva si prišla s prevelikim
da bi pregnal iz sebe	zalogajem samote
srečanje s tabo.	naproti?
Zakaj sva obstala nenadoma,	Nimam biča
kot bi med naju padla sekira,	pa tudi psovke nimam več.
kot bi se med nama	odkar se je vame zadrla
nekaj težkega zakopalo?	žalost tvojih rogov.
v	J
SLOVO	ŠE VEŠ?
Kar sem imel, sem izgubil,	Še veš, kako
samo ti si ostal v meni.	smo vsi odhajali.
in ni je smrti, ti pravim,	kako sva z muko vlekla
ki bi naju ločila.	svoje ude v bregu?
Pojdi zdaj, sivi prijatelj.	
a ko boš odhajal.	
si zvesto volovsko dušo	Še veš, kako
ponosno razpni čez roge.	sva se zažrla v tišino —
Molil bom, da bi bil tudi	in mislil sem, da si posekam noge
On dober s teboj,	in ti si skoraj, skoraj se ubil-
da bi ti bili udarci zrahljani.	
da bi te ubila sekira	
s prvim zamahom.	Še veš?
Ostani z Njim, sivi prijatelj.	Zdaj te ni več.
a ko boš za vedno odhajal.	Nad zglavje smo ti grudo
si zvesto volovsko dušo	molka položili
ponosno razpni čez roge.	in mnogo, mnogo rdeče ilovice,
Saj ni je smrti, ti pravim...	z bridkimi spomini obtežene.
Dolenjska založba in nasledstvo
Pravo delo nove in takrat najmlajše slovenske založbe se je moglo začeti šele več kot pol leta po ustanovitvi, ker je bilo potrebno prej opraviti nemalo zahtevnih in temeljitih priprav, ki pa so počasi zorele. Založba je dobila večje število rokopisov, od katerih je bilo nekaj že pripravljenih za tisk, zato je moral tudi založniški svet čimprej sestati in sprejeti prvi program Dolenjske založbe.
Člani sveta so to storili 16. januarja 1960 na seji, ki jo je vodil Franc Šetinc. Iz ohranjene dokumentacije je razvidno, da so v program izdaj za leto 1960 uvrstili naslednje knjige: dr. Metod Mikuž: ..Partizanstvo na Dolenjskem"; France Bevk ..Domačija", povest; Tone Pavček: „Velesenzacija", otroško - mladinske pesmi: Miran Jarc: „Čudež nad Bistro", tri partizanske zgodbe z ilustracijami Božidarja Jakca; lika Vašte: ..Izobčenec", roman o Janezu Trdini; Janko Jarc: ..Partizanski Rog" in Danica Zupančič: ..Etnografska podoba gorjanskega Podgorja".
Med drugimi rokopisi . je imela založba tudi dvoje zanimivih in za Dolenjsko pomembnih strokovnih del:	..Lesna
indrustrija in obrt v dolini Krke" izpod peresa inž. Petriča in „Suha krajina s posebnim ozirom na gozdarstvo" inž. Legana. Kniigi naj bi bili izšli zunaj omenjenega programa, saj je založba sklenila, da se bo to zgodilo takoj, ko bodo za natis zbrana sredstva.
Že na začetku leta 1960 so šli v tiskarno trije rokopisi: zanimivo in kleno napisana Bevkova povest ..Domačija",' Pavčkova zbirka ..Velesenzaci-ja", za katero je pripravljala ilustracije Zdenka Borčič, in. Jarčev ..Partizanski Rog". Jarčevo delo je bilo napovedano kot neke vrste žlahtno napisan vodnik po Rogu in njegova „biografska podoba" v davnini, za časa partizanstva in danes. Druge stvari (Mikui Miran, Jarc, Zupančičeva) pa naj bi bile v kratkem godne za tisk. Prav tako so predvidevali, naj bi bil že leta 1960 za tiskarno dozorel roman like Vaštetove o zanimivi osebnosti slovenske kulture in dolenjskega barda Janeza Trdine. Roman je bil za tisk že pripravljen, ker pa je bil precej obširen in založba tisti hip ni imela dovolj denarja, so se dogovorili, da bodo poslali v tiskarno, ko bo za tiskanje finančno kritje.
„S sprejetjem tega, gotovo vrednega, tehtnega in zanimivega programa za najbližje razdobje je založba res začrtala prvo brazdo in se tako vključila v slovensko založniško dejavnost in v dejavnost za kulturno in splošno rast in razvoj Dolenjske v njenem širšem obsegu," ie prvim založniškim korakom na rob in v spodbudo zapisal književnik Severin Šali, ki je ostal zvest tudi Dolenjski založbi, dokler je obstajala.
Isti je 21. januarja 1960 zabeležil v Dolenjskem listu: „Ker mora trgovinska zbornica reorganizirati trgovsko omrežje papirnic in knjigarn v novomeškem okraju, je založba predlagala, da bi se ta dejavnost priključila Dolenjski založbi, ker to nekako spada skupaj. To bi bilo koristno založbi, na njen račun bi pa dobile precejšnje ugodnosti tudi knjigarne in papirnice . .. Poudariti moramo, da pri tem ne gre za kako centralizacijo te trgovinske veje v Novem mestu, kjer je slučajno sedež založbe, ampak je to zamisel dala založba le z željo, da se založniško, torej kultur-no-prosvetno delo pri nas čimbolj razvije in rodi sadove in da se združijo dejavnosti, ki tesno spadajo skupaj po svojem bistvu in zasnovi (založba, knjigarne, papirnice, tiskarna)."
Dolenjska založba se torej od vsega začetka ni ukvarjala le s knjižnim programom in zagotavljanjem sredstev za tekoče izhajanje del, ampak tudi z mislijo, kako organizirati pro-. dajno mrežo, da bi bila sposobna spraviti do kupcev in razprodati vso njeno knjižno produkcijo. S tako zamislijo pa založba ni prodrla, ker se njeni načrti niso ujemali z interesi drugih.
Prva, predstavitvena knjiga Dolenjske založbe, Bevkova povest .Domačija", je prišla iz tiskarne oziroma knjigoveznice jeseni 1960. Kot je poročal Dolenjski list, je dosegla knjiga na našem knjižnem trgu prav lep uspeh, z njo pa je bila dejavnost malde novomeške založbe predstavljena na osrednjem slovenskem knjižnem sejmu kot predhodniku današnje manifestacije, znane kot mesec knjige. „Osamljenki" se ra kmalu zatem pridružil .Izobčenec", roman like Vaštetove o Janezu Trdini. Knjigo je opremil inž. arh. De Reggi.
V tistem času je Dolenjska založba objavila, da je njen program nekoliko spremenjen, oziroma dopolnjen. Tako je bilo sporočeno, da so v tisku
naslednja tri dela:	1. Dve'
povesti Josipa Jurčiča: .Kloštr-ski Žolnir" in .Tihotapec" (v eni knjigi) z ilustracijami Bogdana Borčiča. (Za ponatis se je založba odločila iz dveh razlogov: prvič je želela aktualizirati nekatere Jurčičeve zgodbe, katerih dogajanje je postavljeno na tla ožje Dolenjske oziroma območje Gorjancev, drugič pa bi se s ponatisom starih besedil izognila marsikateremu izdajateljskemu strošku.) 2. Baškovič — Cetin: „Nepokorjeni bregovi" — slikanica za mladino. (Ta slikanica iz časov NOB na Dolenjskem je izhajala v Dolenjskem listu, s knjižno izdajo pa so hoteli počastiti 20-letnico vstaje slovenskega naroda). 3. Barret Brovvning: „Portugiški' soneti" v prevodu Alojza Gradnika. (Teh 44 sonetov spada med najlepše svetovne lirične stvaritve, ki pojo o ljubezni. Dolenjska založba je hotela z njo začeti zbirko Zimzelen, v kateri bi izhajale žlahtne pesniške in prozne stvaritve domačih in tujih avtorjev.) Hkrati je založba dala na znanje, da bo nekatera dela prenesla v program izdaj za naslednje leto, ker rokopisi niso bili pravočasno pripravljeni za tiskarno. To so bili Mikužev .Pregled NOB na Dolenjskem", Jarčev .Partizanski Rog", Mirana Jarca .Čudež nad Bistro" in Zupančičeve .Etnografska podoba gorjanskega Podgorja".
Razmere so hotele, da tudi popravljeni knjižni program ni bil uresničen, kakor so si ga bili zamislili pri založbi. Če je bila volja, ni bilo pravočasno rokopisov, če pa so bili rokopisi, nil bilo denarnega pokritja. Dolenjska založba s prodajo izšlih knjig ni ustvarila potrebnega kapitala za natis novih del. Tudi sicer se je pokazalo, da je bolje načrtovati malo, pa naj bo tisto izvedljivo. Zato je že program za leto 1961 nastajal nekako sproti. Tako so tiskali Seliškar-jeve .Ljudi z rdečim cvetom” z ilustracijami Vladimira Lamuta in Dularjevo povest .Andrej in' Katja". Deli obravnavata tematiko NOB, zato sta bržčas imeli prednost pri objavi, saj smo v: letu izida (1961) slavili 20-let-nico začetka vstaje in ljudske revolucije.
Po začetnem zagonu so postale knjige Dolenjske založbe na trgu redkost. Izšle so še: Mlinaričev prevod Valvasorjevega dela .Theatrium mor-tis humanae" (.Prizorišče člo veške smrti"), Šeliškarjeva .Jadra na robu sveta" in seveda že
prej omenjeni .Nepokorjeni bregovi".
Z ukinitvijo novomeškega okraja so prišle ustanoviteljske pravice in dolžnosti založbe na novomeško občino. Pokazalo pa se je, da je založba za občino„ki je imela obilico skrbi z zagotavljanjem sredstev za gospodarstvo in druge dejavnosti, razvijajoče se v senci vsega, le prehudo breme, pa tudi volja je usahnila. Niti najskromnejša želja, da bi ohranili pri življenju vsaj zbornik, ki je izšel prvič leta 1961 pod naslovom .Dolenjski zbornik" in in drugič leta 1962 pod naslovom .Dolenjska zemlja in' ljudje", ni mogla biti ostvarje-na. V drugi polovici šestdesetih let so obstoj in delovanje. Dolenjske založbe hoteli zavarovati tako, da se je le-ta pripojila večji založniški hiši, mariborskim Obzorjem. Podi novo streho pa sta bili obelodanjeni le dve izvirni deli: Jožeta Dularja zgodovinska povest .Udari na gudalo, Jandre" (1967) in zbornik .Novo mesto", ki bi bil moral iziti že ob 600-letnici Novega mesta, saj vsebuje zgodovinske razprave o Novem mestu, pa je zagledal luč sveta šele leta 1969. Poleg tega je izšlo še nekaj del, ki so jih napisali Dolenjci ali pa obravnavajo Dolenjsko, vendar ne več iz Dolenjske založbe, marveč pri drugih založniških hišah. Tako Dolenjska založbal že več kot desetletje ne pred-, stavlja drugega kot ime, akorav-no je na papirju še vedno .živa" in tudi njen zadnji direktor menda (uradno) še ni bil razrešen.
Dolenjska založba je torej utihnila in popolnoma zamrla, še preden je mogla uresničiti del tistega, za kar je bila ustanovljena. Presahnila je sama in samcata pred očmi javnosti in ustanoviteljev, ne da bi to koga od odgovornih posebej zabolelo ali vsaj vznemirilo. Šele skupina dolenjskih besednih ustvarjalcev, ki se je začela zbirati okoli Dolenjskega kulturnega festivala v Kostanjevici in sodelovati v .Dolenjskih razgledih" (ki tačas že drugo desetletje nadomeščajo dolenjsko revijo), se je zavedela praznine, ki je zazevala z izgubo založbe, in poskušala pristojne opozoriti na potrebo, da Dolenjsko založbo ponovno obudijo k življenju. Da glas te skupine ni bil neutemeljen, so dokazovale posamezne ustanove, ki so občasno pošiljale na trg v lastni režiji izdana dela.
k'« 52
knjige, ki hi ne zmanjševale časti niti znani založniški hiši. In takih, ob raznih priložnostih (jubilejih) izdanih knjig se je zvrstilo kar precej, pa naj imamo v mislih tiste, ki sta jih založila Dolenjski muzej ali. Študijska knjižnica Mirana Jarca ali katere druge.
Opozoril, da je za usodo Dolenjske založbe vendarle treba poskrbeti <- naj ta ali oživi ali tudi pravno umre — v zadnjih letih ni bilo malo. Nekaj jih je bilo naslovljenih na kulturno skupnost Novo mesto, češ da je ona pristojna kaj reči o tem, pravna odziva pa do letos ni bilo. Šele potem, ko je s svojimi pobudami prišel na dan
občinski izvršni svet, se je izvršni odbor kulturne skupnosti odločil ustanoviti odbor' za založništvo kot svoj strokovni organ. Hkrati je bilo doseženo, da so v osnutek novega srednjeročnega načrta kulturno področje v novomeški občini vnesli tudi skrb za razvoj založništva in zapisali, naj bo to ena od prednostnih nalog.
Izvršni odbor novomeške kulturne skupnosti je tudi menil, naj bi pri obujanju organizirane in usmerjene založniške dejavnosti v Novem mestu ne mislili na ustanovitev nove založbe oziroma nove delovne organizacije, ker bi bilo tako! podjetje vendarle prehud zalo-
gaj, ki bi ga še ziasti čutiti pri združevanju sredstev. Njegovo stališče je, da bi morali to dejavnost z založniškim programom »hkrati" z denarjem, ki ga je v danih razemrah še moč zagotoviti. To pa bi bilo moč doseči, je bilo poudarjeno, če' bi skrb za založništvo zaupali podjetju Dolenjski list, ki je za tako dejavnost že registrirano.
Kaže, da bomo v tradiciji založniške dejavnosti na Dolenjskem resnično že kmalu obrnili nov list. Sam Dolenjski list je na pobudo kulturne skupnosti sklenil že z začetkom novega leta 1981 ustanoviti posebno delovno enoto, ki se bo ukvarja-
ta z založništvom in v nekem smislu nadaljevala delo zamrle Dolenjske založbe. Prav zdaj, ko pišemo te vrstice, nastajajo osnutki prvega založniškega programa in osnutki potrebnih dokumentov, ki bodo novo dejavnost v okviru Dolenjskega lista »obsodili" na kaj več kot enodnevništvo.
To pa je tudi vse, kar je moč povedati o »obnovi Dolenjske založbe", kot nekateri to prebujanje v Novem mestu imenujejo. A že dejstvo, da se je premaknilo in da se premika, je vredno vse pozornosti.
IVAN ZORAN
Dolenjska v davnini
Slovenija po svoji geološki zgradbi, zemljepisni legi in podnebnih razmerah ni enotna pokrajina. Na njenem prostoru se stikajo in prepletajo vzhodnoalpski vplivi na severozahodu, panonski na vzhodu, dinarski na jugu in mediteranski na zahodu Slovenije. Prav zaradi te geomorfološke in klimatske pestrosti in zaradi svojega posebnega prometno-zemlje-pisnega položaja — prehod iz Panonske nižine v zaledje severnega Jadrana in v severno Italijo skozi „Postojnska vrata" — ima Slovenija specifičen tranzitni značaj, ki je igral pomembno vlogo že v prazgodovinskem in protohistoričnem času, preden so se izoblikovale zgodnje-srednjeveške države.
Preko ozemlja Slovenije, še posebej preko Dolenjske, se je v teku tisočletij zvrstilo več premikov etničnih skupin in kulturnih tokov, med njimi naj navedem nekaj najvažnejših. V
12.	stoletju pred n. št. seje iz panonskega in severnobalkan-skega prostora selilo v severno Italijo ljudstvo, ki je bilo nosilec kulture žarnih grobišč, kasneje znano pod imenom Veneti. V 8. stoletju pred n. št. so se iz iste smeri priselila na Dolenjsko ilirska plemena, ki so ustvarila prav tu visoko halštat-sko kulturo. Ob koncu 1. stoletja pred n. št. so Rimljani pod Avgustovimi vojskovodji iz svojih oporišč ob severnem Jadranu prodirali v obratni smeri preko ozemlja Slovenije do Donave in nato osnovali na področju današnje Slovenije provinci Norik in Panonijo. Ob koncu 4. stoletja, po proboju rimske obrambne čete — limesa na Donavi pa se je začel velki pretok germanskih, hunskih, avarskih in slovanskih etničnih
«53
skupin od vzhoda čez današnjo Slovenijo proti obalam Jadranskega morja in v Italijo, v zgodovinopisju znan kot velika selitev ljudstva. Ta velika selitev ljudstva seje v Sloveniji zaključila v bistvu ob koncu 6. stoletja s trajno naselitvijo tega prostora s Slovenci.
Najpomembnejše obdobje naše davnine je obdobje halštat-ske kulture, to je tiste prazgodovinske omike v prvem tisočletju pred našim štetjem, ki je prav na Dolenjskem in v Beli krajini dosegla zelo visoko razvojno stopnjo in nam zapustila izredno bogato dediščino, ki daleč presega regionalni pomen in sodi v zakladnico evropske prazgodovine. Z imenom halštatska kultura in civilizacija označujemo tisto obdobje evropske prazgodovine, ki seje razprostirala v Alpah in na njihovih obrobjih od 8. stoletja pred n. št. dalje pa do ekspanzije in prevlade Keltov v srednjeevropskem prostoru. Hkrati je to čas, ki ga označujemo tudi kot starejša železna doba. V Sloveniji je halštatska kultura trajala od 8. stoletja do konca 4. stoletja pred n. št. Intenzivna naselitev jugovzhodnih obronkov Vzhodnih Alp, kar pomeni priselitev novega ljudstva na to področje sredi 8. stoletja pred n. št., ozpačuje začetek razvoja halštatska civilizacije. Dosedanje raziskave in dognanja kažejo, da so tvorci halštatske kulture bila različna ilirska plemena, priseljena iz področja severozahodnega Balkana, in ljudstvo Panoncev, ki se je priselilo v Slovenijo z območja med Donavo in Savo. V zahodni Sloveniji, na Primorskem in na Notranjskem, pa so najbrž živeli in ustvarjali ljudje iz plemena Venetov. Naselitveno
težišče se je premaknilo iz dolin obeh glavnih rekk Save in Drave, in njunih pritokov na višine predalpskega gričevja. Gostota naselitve kaže, da ne gre le za premaknitev, ampak za priliv novega prebivalstva in za sprožitev uspešnega razvoja v katerem se je prebivalstvo izredno močno pomnožilo in ustvarilo kulturo, ki je v prazgodovini Evrope v 1. tisočletju pred n. št. med vodilnimi. Sam pojem halštatske kulture je bitno zrasel iz najdb našega prostora in je še danes z njim bitno definiran. Imena bogatih halštatskih najdbišč na Dolenjskem, kot na primer Magdalen-ska gora, Stična, Novo mesto. Dolenjske Toplice, Dobrnič, Valična vas, Vinkov vrh nad Dvorom, Mokronog, Šmarjeta
- Vinji vrh, Kučar — Podzemelj, Libna, Velike Malence in druga, so danes dobro znani pojmi v evropski arheologiji.
Na začetku halštatskega časa se ni le premaknilo težišče poseljenosti, spremenil se je tudi tip naselja. Halštatsko obdobje uveljavi višinski tip utrjenega naselja, tako imenovano gradišče, v Istri in na primorskem Krasu znano tudi pod imenom kaštelir. Te višinske utrjene postojanke iz prazgodovine še danes dajejo slovenski pokrajini značilno podobo. Halštatska gradišča v Sloveniji so prazgodovinske utrdbe in za barjanskimi kolišči najzgodnejše komunalno urejene naselbine v Vzhodnih Alpah. Gradišč v Sloveniji je ogromno, in kolikor jih podrobneje poznamo, so vsa nastala v tem obdobju. Na začetku halštatskega obdobja zgrajena gradišča so bila naseljena vsa nadaljnja stoletja — tudi po vdoru Keltov
— vse do prihoda Rimljanov in
priključitve naših krajev v rimski imperij. Kelti so sicer zlomili vojaško in politično moč halštatskih aristokratov in pretrgali živo ustvarjalnost halštatske kulture, vendar je življenje na gradiščih teklo dalje. Gradišča so bila utrjena z debelimi zidovi, zgrajenimi iz kamnov brez malte. Le-ti so bili okrepljeni še z navpičnimi bruni in pogosto še z lesenimi pelisadami. Z visokimi zemljeni-mi napisi so te zidove še dodatno zavarovali. Halštatske hiše znotraj gradišča so bile lesene, zgrajene na kamnitih temeljih. Stene hiš so bile zgrajene bodisi iz lesenih brun ali pa iz pletenega šibja, premazanega z ilovico. Obsežne raziskave halštatskih hiš so bile v zadnjih letih opravljene v Mostu na Soči in v gradišču nad Stično.
Utrjena halštatska naselja so bila bivališča večje rodovne skupnosti, ki je bila sestavljena iz večjih ali manjših družinskih skupnosti, ki so ohranile svojo skupnost tudi po smrti, kot kažejo pokopi v značilnih družinskih gomilah halštatskega časa na Dolenjskem. Velikost in oblika gradišč je različna, povsod pa vešče prilagojena naravni oblikovanosti zemljišč. Povprečno obsegajo kakih 4 hektarje, izjema je izredno veliko gradišče nad Stično, ki meri približno 25 hektarjev. Koliko prebivalcev je štelo povprečno veliko halštatsko gradišče, je težko reči, ker so vsi izračuni na podlagi števila grobov le hipotetični. Domneva se, da je recimo na 4 ha velikem gradišču prebivalo morda do 500 ljudi.
Halštatska civilizacija v Sloveniji je v sedmem, šestem in petem stoletju pred našim šte-
f
tjem dosegla izreden razvoj in ustvarila visoko materialno kulturo, ki je izžarevala svoj vpliv tudi v sosednje pokrajine tistega časa. Gospodarski temelji halštatske dobe v naših krajih so bili rudarstvo, predelava kovin, izdelovanje nakita iz steklene paste in živinoreja. Izkoriščanje rudnega bogastva v Sloveniji (ob zgornjem toku Krke, v Beli krajini, v Bohinjskem kotu), kot na primer železove in svinčeve, rude, pridobivanje železa ter predelava kovin v orodje, orožje in nakit so bile tiste panoge, ki so dajale gospodarsko in politično moč halštatskim aristokratom v Vzhodnih Alpah. Izredno velike količine nakitnih predmetov iz raznobarvne steklene paste, najdenih' v grobovih, so dokaz avtohtone produkcije tega okrasja. Številni ostanki kosti domačih živali (govedo, ovca, svinja) iz halštatskega časa pa kažejo, da moramo računati z dobro razvito živinorejo na podlagi pašništva.
Živahni trgovski stiki z izmenjavo dobrin halštatskih prebivalcev naših kregev s sosednimi ljudstvi, kot na primer z Veneti v severovzhodni Italiji, s solnimi rudniki v osrednjih Alpah (Duerrnberg, Hallstatt) in s Skiti ter Tračani v Podonavju, so dokazani v grobnih inventarjih vseh teh dežel. Znano je tudi, da so halštatski Iliri južno od Alp uvažali velike količine baltiškega jantarja po tako imenovani jantarni poti in v manjši meri tudi slikano grško keramiko iz italsko—jadranskega prostora.
Načrtno raziskovanje halštatskih grobišč na Dolenjskem je odkrilo zelo močno izraženo socialno diferenciacijo znotraj halštatske družbe. Osnovna oblika grobne arhitekture tega časa so gomile, ki ponekod dosežejo izredno velikost. Grobne najdbe nam dajejo vpogled v socialno strukturo, gospodarsko moč in tehnološke dosežke tedanjega časa. Iz njih razberemo tudi takrat veljavne pogrebne obrede in nekatere duhovne predstave tedanjih pre-’ bivalcev. Nekatere duhovne predstave tedanjih prebivalcev. Število grobov v halštatskih gomilah v Slove.iiji se giblje od ene do preko sto oseb, vendar so gomile z več kot sto grobovi izjema. Najštevilnejše so gomile, ki vsebujejo od 20 do 30 grobov. To so tudi najznačilnejše gomile halštatskega obdobja v južni Sloveniji. Krožni razpored grobov v obliki koncen-tračnih krogov v gomilah je osnovni k oncept pokopavanja v gomilah. Znane so gomile s centralnim grobom in tako brez
Izkopavanje halštatske gomile v Novem mestu (Znančeve njive) polet i 1968.
njega. Na zunanjem robu so bile gomile pogosto omejene z vencem zloženega kamenja. Prebivalstvo v starejši železni dobi, organizirano po vsej verjetnosti na principu rodovno—plemenske družbene ureditve na čelu z vojaškimi aristokrati, tako imenovanimi halštatskimi knezi, se nam tako skozi grobne najdbe kaže k ot zelo diferencirana družbena struktura, ki močno spominja na kasnejši fevdalni družbeni red. Politična moč halštatskih Ilirov se je kazala najbrž v samostojnosti posameznih regij, katerim so načelovali med seboj neodvisni knezi in hkrati v medsebojnem povezovanju posameznih ilirskih plemen nasproti zunanjemu, etnično tujemu sovražniku. Takšne politične razmere lahko domnevamo ob napadih Keltov v naše kraje v 4. in 3. stoletju pred našim štetjem.
Starejša železna doba na Dolenjskem pomeni obdobje notranje konsolidacije ilirskih rodov in plemen, vzpon njihove gospodarske moči in politične veljave. Bujnemu razcvetu in ustvarjalnemu višku halštatske kulture na Dolenjskem je po 4. stoletju pred n. št. sledila doba pojemanja gospodarske moči Ilirov in usihanja njihovih ustvarjalnih pobud. Vzrokov za to je bilo več, eden glavnih pa je bil vdor Keltov v naše kraje. Le-ti so pri svojih prodorih v Italijo in v Podonavje že v 4. stoletju pred n. št. večkrat ogrožali ilirsko ozemlje v Slove-niji, vendar so se pri nas trajno naselili šele v sredini 3. stoletja pred n. št. Od antičnih piscev izvemo, da so se pri nas utrdili Kelti iz plemena Tavriskov. Vpliv in pomen keltskega vdora je bil za naše kraje v^lik in daljnosežen. Kelti so nasilno pretrgali in porušili celoten halštatsko—ilirski ustroj, tako ekonomski, politični in tudi duhovni. S seboj so Kelti prinesli nov način bojevanja in nove tehnološke dosežke v metalurgiji in izdelovanju glinastih posod, novo verovanje in drugačen umetniški okus. Osnovno orožje ilirskega bojevnika sta bila bojna sekira in sulica. Keltski vojak, največkrat na konju, pa je bil oborožen z dolgim dvoreznim mečem, težkim udarnim bojnim nožem in s sulico. Kot obrambno
orožje je uporabljal železno čelado in okovani ščit, ki ga je na sredi krasila polkroglasta železna grba. Najvažnejša najdišča keltske zapuščine na Dolenjskem so: Magdalenska gora, Roje pri Gabrovki, Trbinc, Mokronog, Mihovo, Bela cerkev. Novo mesto, Valična vas, Metlika, Brežice in Dobova.
To novo civilizacijo so Kelti domorodnim llipm nedvomno vsilili kot okupatorji. Toda številčno daleč močnejši staroselci, pa tudi zakoreninjenost starih domačih izročil so pripomogli, da se je nova kultura prišlekov oplajala tudi s prvinami avtohtone halštatske kulture, in jo prekvasili z elementi domače u stvaijalnosti. Tako je z medsebojnim vplivanjem dveh kultur nastala ilirsko-keltska civilizacija, ki se je ohranila še globoko v čas rimske okupacije naših krajev.
Sredi 1. stoletja pred našim štetjem se je na Dolenjskem, v Posavju in Beli krajini naselilo novo keltsko pleme — Latobiki. Njihovo ime poznamo iz antičnih virov in z rimskih napisnih kamnov, pa tudi dve naj večji rimski naselbini na Dolenjskem sta nosili njihovo ime: Municipium Flavium Lato-bicorum Neviodunum (Drnovo pri Krškem) in Praetorium Latobicorum (Trebnje). Izjemnost materialne zapuščine teh Latobikov so posebne grobne žare, imenovane hišaste žare, ki jih najdemo v celotnem rimskem imperiju samo na Dolenjskem in v Beli krajini, na podcočju, koder so živeli Latobiki. To je tip keramične žare za shranjevanje pepela in kosti sežganih mrličev, posoda, ki v poenostavljeni obliki posnema
tip okrogle hiše ali svetišča.
Po končani vojni zoper Japo-de, ki jo je vodil mladi Oktavi-jan (kasneje prvi rimski cesar. Avgust) med leti 35 in 33 pred n. št., je prišlo tudi ozemlje Dolenjske pod oblast rimske države, najprej v upravno enoto llirik, kasneje pa je bilo vključe-
no v provinco Zgornja Panonija (Pannonia Superior). Skoraj celotno območje Dolenjske je bilo upravno podrejeno mestnemu okrožju Neviodunum. Pod Rimljani so se naselbine osnovale največ vzdolž velikk ceste Emona — Neviodunum — Siscia in v Mirenski dolini. Po imenu poznamo na Dolenjskem v rimskem času poleg že naštetih dveh naselij še: Acervo (pri Stični), Crudum (Groblje pri Šentjerneju?) in Romula (Ribnica pri Čatežu ob Savi). In Novega mesta v rimskem času nam ni znano, kljub temu da je bil na tem območju večji kraj, nekoliko odmaknjen od velike državne ceste — predhodnice današrge avtoceste — ki je od Emone preko Dolenjske vodila v Neviodunum in dalje v Siscio (Sisak). Rimske najdbe iz Novega mesta so nam znane do 4. stoletja našega štetja.
Kakor so v Novem mestu številne najdbe iz prazgodovinskih obdobij in iz rimskega časa, tako malo vemo o tem kraju za čas od prenehanja rimske oblasti v naših krajih pa do ustanovitve Novega mesta 7. aprila 1365. Zaenkrat v mestu še nismo našli dokazov, ki bi nam vsaj nekoliko osvetlili burni čas preseljevanja narodov in slovenske naselitve v zgodnjem srednjem veku. Najdbe iz tega časa pa so znane iz Velikih Malenc, Mihovega, Vinjega vrha, Kučarja, Črnomlja, Trebnjega, Trbinca, v Mirenski dolini, iz Roj pri Gabrovki in še drugih krajev.
Burna in bogata je dolenjska davnina, vsaj tri tisoč let je že tega, odkar so ljudje stalno naselili Dolenjsko in jo k ultivi-rali. V menjavi rodov in civilizacij je doživljala vzpone in padce, zapustila pa nam je neizbrisne sledove o življenju in smrti davno minulih obdobij. S spoštljivim odnosom do teh ostalin, ki jim pravimo kulturna dediščina, pa bomo dokazali, da smo dostojni dediči njihove ustvarjalnosti in tvorci novih kulturnih vrednot
TONE KNEZ
DOLENJSKI UST - Št. Sl (1636) - 18. decembra 1980
DOLENJSKI LIST - Št. 51 (1636) - 18. decembra 1980
Karel Bačer
Gradivo za dolenjski biografski leksikon
Za pričujočo objavo črke B gradiva za dolenjski biografski leksikon veljajo enaka načela, kakor sem jih navedel v Dolenjskih razgledih 13. marca 1980, IV. sn., št. 1, str. 16. Prav tam so razložene tudi kratice uporabljene literature in virov. Kratice slovenskih periodik so enake, kot jih uporablja Slovenska bibliografija 1945 — 1972. Škoda pa bi bilo, ko ne bi ob tej priliki opozoril vsaj na glavne napake, ki so se vtihotapile v prva dva članka:
Dol. razgledi 13. marca 1980. št 1, str. 16:
Adamič Bojan. SGL I, 17 (namesto I—III); Ahlin Franc, dostavi: u. 2. febr. 1977 v Ljubljani; Albrecht Andrej, u. 20. nov. 1848; Ambropič Bernard, u. v Sydneyu v Avstraliji.
Dol. razgledi 19. jua 1980, št. 2, str. 32f Andoljšek Ivan, r. 18. (ne 19.) sept.; Anaolšek (ne Andoljšek) Danijel, 1911 . Auersperg (ne: Auersperger) Anton; Ažman Jakob: „Podatki z nagrobnika" (Ne: z nagrobnikom!).
B
BABNIK JOŽEF kranjsko nemški literat R. okoli 1802, u. 2. sept. 1873 v Ljubljani. Prešernov gimnazijski sošolec, kasneje Smoletov oskrbnik na Prežeku. — Prešernov Album 1949, str.
267.	(Po notici v Slovenskem narodu 1873 št. 206 in Laibacher Zeitung 1873, str. 1436, da je Babnik umrl v 7$. letu starosti, sklepam, da je pravo rojstno leto najbrž 1798 ali 1799).
BAČAR RAFAEL botanik in biolog
R. 2. jan. 1902 v Divači, u.
22. apr. 1975 v Lj. Poučeval na novomeški gimnaziji v letih 1927-33. - 225 let, str. 305, 325.
BAČER RIA novinarka in družbena delavka
R. 18. okt. 1931 v Novem mestu. Novinarka Dol. lista. — DL 13. 2. 1976 št. 6 (prav: 7), str. 32 - karikatura
BADJURA METOD filmski delavec
R. 22. febr. 1896 v Litiji, u.
23. dec. 1971 v Lj. — EJ l,str. 280; Stop 1974, št. 38, str. 5 — s sliko.
BADJURA RUDOLF turistični in športni pisatelj *
R. 1 7. apr. 1881 v Litiji, u. 14. sept 1963 v Lj. — SBL I,
str. 21; Ilustracija i 1/1930, str. 254 - Slika.
BADOVINAC ILIJA narodni heroj
R. 21. avg. 1917 v Rosalni-cah, u. 8. jan. 1944 pri Rimskih Toplicah. — Narodni heroji, list 9 — s sliko.
BAEBLER VILMA g. PIRKOVIČ - BAEBLER VILMA BAJC OTON medicinski pisatelj, kirurg
R. 13. nov. 1903 v Ljubljani. Po drugi vojni vrsto let deloval v Novem mestu in bil tudi ravnatelj bolnice. Zdr. V XXXII1/1964 št. 1/2 str. 1-2 — s sliko.
BAJC VLADIMIR pravnik in režiser
R. 25. jan. 1935 v Ljubljani. Službuje v Novem mestu. — Dolenjski razgledi 19. 12.1974 št. 7 str. 136 — s sliko. Osebni podatki.
BAJEC ANTON jezikoslovec in šolnik
R. 6. jan. 1897 v Polhovem gradcu. Kot profesor služboval tudi v Kočevju — EJ T., str. 285. Delo 6. jan. 1977 št. 3 str. 8 — s sliko.
BAJUK MARKO glasbenik in šolnik
R. 29. marca 1882 v Draši-čih, u. 20. jun. 1960 v Mendo-zi, Argentina. — SBL I, str. 22. Smrtni datum: 225 let, str. 342.
BAMBIČ CIRILA publicistka
R. 1923 v Travniku pri Loškem potoku. — Debeljak J.; Plenkača pesmi poje, str. 147. BAMBIČ MILKO slikar R. 26. apr. 1905 v Trstu. Preživel mladost na Hribu pri Loškem potoku. — Debeljak J.: Plenkača pesmi poje, str. 147 — s sliko. PD k 26. 4. 1975 št. 96 str. 2.
BANIČ JANEZ veterinar in novelist
R. 2. jan. 1928 na Brodu pri Krškem. — Univerza II, str. 563. Krško skozi čas, str. 548 — s sliko.
BANIČ STANKO medicinskk pisatelj
R. 22. nov. 1913 v Brezju pri
Vidmu. Ko je ko 1970, str. 52. Objave univerze v Ljubljani 1955 št. 2. str. 21.
BARAGA FRIDERIK nabožni pisatelj in jezikoslovec R. 29. jun. . 1797 v Mali vasi pri Dobm iču, u. 19. jan. 1868 v Marquetteu v Ameriki. — SBL I, str. 23.
e*
fc
^ 5,5
BARBARIČ ŠTEFAN literarni zgodovinar • R. 19. okt. 1920 v Turnišču. Služboval 1948—1952 na črnomaljski gimnaziji. — Univerza I, str. 99.
BAR BO—WAXENSTEIN JOSIP EMANUEL politik R. 26. okt. 1825 na Rakovniku pri Šentrupertu, u. 23. nov. 1979 na Dunaju. — SBL I, str.
24.
BARBO ROBERT nemški pisatelj
R. 1889. — Živel na Rakovniku pri Šentrupertu. - Barbo Robert, Bela krogla. Roman. Lj. 1935, str. 7—10 — s sliko. BARBIČ ANA sociologinja R. 18. maja 1936 v Gor. Straži. — Ko je ko 1970, str. 54.
BARBIČ (BARBO) MIHAEL duhovnik
R. 21. maja 1869 v Šutni na Dolenjskem, u. 13. sept. 1943 v Dragi na Primorskem. — Prim
SBL, str. 37.
BARBORIČ JANEZ družbeni delavec
R. 3. dec. 1931 v Ljubljani, u. 6. marca 1980 prav tam. Študiraj na novomeški gimnaziji. — Štorski železar 25. okt. 1973 št. 10 str. 1 — s sliko. Delo 7. 3. 1980str. 1.
BARLE IVAN šolnik R. 15. okt. 1841 v Pirničah pri Medvodah, u. 18. dec. 1930 v Kandiji. Služboval v Podzemlju in Šmihelu pri Novem mestu. — Nova pot XXII/1970, str. 130. Kol M D 1932, str. 94. — s sliko.
BARLE JANKO narodopisec R. 12. marca 1869 v Budanjah pri Vipavi, u. 18. febr. 1941 v Zagrebu. - SBL I, str.
25. EJ I, str. 369 (smrtni podatki), Kol Md 1941, str. 73-74 - slika.
BARLE KONRAD prosvetni delavec
R. 19. febr. 1875 v Podzemlju, u. 15. jul. 1951 v Metliki. - DL 24. 11. 1951 št 47 str. 4. Pismeno sporočilo prof. J. Dularja (smrtni podatki).
BARTEL ANTON leksikograf
R. 27. nov. 1853 v Mirni peči, u. 1. sept. 1938 v Lj. — SBL I, str. 25. 225 let, str. 343
(smrtni podatki). Mentor XXV/1937-38, str. 81 - slika.
BARTELJ ANDREJ novinar R. 2. aprl. 1944 v Novem mestu. Novinar Dolenjskega
lista. — 225 let, str. 458. DL
13.	2. 1975 str. 32 — Karikatura.
BARTL IVAN glasbenik R. 18. apr. 1860 v Ljubljani, u. 16. jul. 1900 v Šm artnem pri Litiji. — SBL I, str. 26.
BARTL IVAN strokovni pi-' satelj
R. 1 7. okt. 1894 v Šmartnem pri Litiji. — Spominski almanah..., Ljubljana 1939, str.
268.
BARTOL BALTAZAR na: božni pisatelj	'
R. 6. jan. 1821 v Sodražici. U. 25. nov. 1911 prav tam. — SBL I, str. 26. Lesjak, Zgodovin na dobrovske fare, str. 140 (da je rojstni kraj Jelovec v sodraški fari).
BARTOLJ LUDVIK filozof R. 7. avg. 1913 v Mirni peči. - 225 let, str. 343,441.
BATIČ MILENA pesnica R. 1930 v Krškem. — Grafe-naur Niko, Sončnica na rami,, str. 250.
BATIS JANEZ veterinar R. 15. marca 1919 na Konju pri Litiji. Letopis SAZU 1977, str. 95 - s sliko.
BAUER MARJAN novinar R. 22. marca 1944 v Gro-. bljah pri Šentjerneju. Novinar Dol. lista. — 225 let, str. 458., DL 13. 2. 1975 str.’ 33 karikatura.
BAVDEK HELENA Jurčiče va ljubezen	1
R. 3. aprl. 1857 v Grosupljem. — Koledar šolske družbe sv. Cirila in Metoda v. Ljubljani 1928, str. 58—61 — s sliko.
BAVDEK IVAN časnikar in prevajalec	Js-
R. 3. febr. 1875 na Vrhu pri Šlimljem, u. 16. nov. 1910 v, Lj. — SGL, str. 44.
BAVDEK POLDKA folklo-ristka
R.’23. marca 1881 v Krškem,, u. 12.jun. 1965 v Ogulinu pci Vinici, pokopana v Vinici. — DL 27. dec. 1956 št. 52 str. 6-s sliko. (Rojstne in smrtne podatke mi je poslal prof. Jože Dular, ravn. B slokranjskega muzeja v Metliki.)	i
BAVDEK SRDJAN veterinar . R. 8. febr. 1937 v Leskovcu pri Krškem. — Univerza II, str. 613. NRazgl. 3. jun. 1977. št.
11 str. 296 — slika.
BEBLER ALEŠ revolucionar, nar. heroj ih spomeničar R. 8. jun. 1907 v Idriji. — EJ I, str. 399. Ko je ko 1970, str. 62 (da je rojen maja). TV 1F 1978 št. 18 str. 5 — slika.
DR. NIKO BERUS
Or. Niko Berus. profesor Pedagoške akademije v Zagrebu, seje rodil 4. XII. 1899 vRegerči vasi pri Novem mestu, umrl pa je 21. XI. 1963 v Zagrebu. Bil je sirota brez staršev in je živel pri starih starših v Regerči vasi. Med gimnazijskim študijem, ki ga je opravil z odliko v letih 1912/13 — 1919/20 v Novem mestu, je občasno bival v bornih dijaških stanovanjih. V zadnjih gimnazijskih letih je postal najboljši prijatelj kasnejšega pisatelja dr. Slavka Gruma. Sledi tega prijateljstva najdemo v zgodnjih Grumovih delih, kjer se spominja svojega prijatelja kot Kajetana Berušaali kar N. B. Slavico Grum je stanoval pri svoji sestri Mariji Klemenčičevi na Trdinovi cesti (hiše ni več) v ozki in dolgi podstrešni sobi, zaradi česar so jo imenovali „rakev". Tja je prihajal Berus dan za dnem in tudi večkrat prespal. Ker je bil silno reven, mu je Marija Klemenčičeva pogosto dajala hrano.
Iz Novega mesta je odšel v Ljubljano študirat francoščino in filozofijo ter študij končal I. 1924 z doktoratom. Leto kasneje (1925) se je šel za leto dni izpopolnjevat v Pariz. Vojaščine ni služil, ker je bil zaradi pohabljenega zapestja invalid. Kot profesor je služboval v Bjelovaru, Splitu, Celju, Sarajevu in nazadnje na Pedagoški akademiji v Zagrebu. V Celje je bil kazensko premeščen. V Splitu se je oženil z Anko Berus, revolucionarko od I. 1934, ki je imela za seboj po 1.1936 dve leti robije zaradi komunizma in bila od 1939 do marca 1940 internirana v Lepoglavi in nato izgnana v Celje. Anka Berus je opravljala po osvoboditvi najbolj odgovorne funkcije. Ob kapitulaciji je bil Berus odpuščen iz službe, preganjan in zaprt. Ves ostali čas pa je sodeloval v NOB.
Niko Berus se je že v gimnazijskih letih bavil z literaturo. Sodeloval je v gimnazijskem listu Album I in Album II. Pisal je v revije Vidovdan (1923), Misao (Beograd 1925), od 1929 dalje pa v Glasnik profesorskega društva članke in recenzije. Prevajal je iz francoščine in latinščine. L 1951 je napisal biografijo Descartesa ter prevedel v hrvaščino njegovo Razpravo o metodi, ki je izšla v knjigi. Na podlagi Berusovih predavanj je nastala knjiga Osnovi društve-nog nauka (Zagreb, 1946) v dveh-delih.
Berus je živel večinoma v hrvaškem kulturnem krogu in ga je s svojimi deli tudi bogatil.
BOGO KOMELJ
V________________________________  '
BEDENEK JAKOB pisatelj R. 25. jul. 1850 v Šmartnem na Gorenjskem, u. 16. maja 1916 na Dunaju. Študiral na novomeški gimnaziji. — SBL I, str. 28. Snovanja 21. dec. 1976 št 6 str. 96 — slika.
BELAK SLAVKO igralec R. 6. febr. 1932 v Novem mestu. — SGL str. 46.
BELAR ALBIN naravoslovec R. 21. febr. 1864 v Ljubljani, u. 1. jan. 1939 v Polomu pri Kočevju. — SBL I, str. 29. KolMD 1940, str. 43-44.
BELE ALOJZ pevec R. 1883 na Dol. Težki vodi.
— KLS II, str. 487.
BELEC IVAN publicist
R. 3. apr. 1856 v Radomljah, u. 9. jun. 1889 na Vel. Trnu pri Leskovcu. — SBL I, str. 30. Nova pot 1957 št. 10/12 str. 360-366.
BELIČIČ VINKO književnik R. 19. avg. 1913 v Črnomlju.
— 225 let, str. 343. KolMD 1974, str. 159 — s sliko.
BELLE IVAN strokovni pisatelj
R. 11. maja 1867 v Kostanjevici, u. 30. maja 1924 v Gradcu, pok. v Žalcu. — SBL I, str. 31. 225 let, str. 343 (da se je rodil v Dobah pri Kostanjevici).
BELOPAVLOVIČ NIKO družbeni delavec in športni organizator
R. 18. maja 1921 na Hrastu v Beli krajini. - Ko je ko 1970, str. 68. DL 4. nov. 1971 št. 44 str. 1 — slika.
BENEDIK STANKO medicinski pisatelj
R. 8. maja 1911 v Celovcu, u. 26. sept. 1980 v Ljubljani, pok. na Bledu. Po vojni služboval v Novem mestu. — Delo 27. sept. 1980 (osmrtnica). TV 15 1971 št. 21 str. 13-slika. BENIGAR IVAN šolnik R. 29. jan. 1845 v Trnovem pri II. Bistrici, u. 20. dec. 1920 v Radečah. — SB L I, str. 31.
BENIGAR JOŽE zdrav, delavec
R. 29. apr. 1909 v Polju pri Ljubljani. Študiral na novomeški gimnaziji. — 225 let, str. 344. ZdrO 1974 št. 3. str. 189
— slika.
BENKO VLADO sociolog R. 25. jun. 1917 v Krškem.
— Univerza III — 1. knj., str. 263.
BENKOVIČ JOSIP zgodovinar
R. 25. febr. 1869 v Kamniku, u. 5. nov. 1901 v Veleso-vem. Služboval na Dolenjskem, bil dopisnik Dolenjskih novic in jih nekaj časa celo urejal. — SBL I, str. 32. Nova pot 1962 str. 383.
BERCE VLADIMIR šolnik in polit, delavec
R. 7. jun. 1907 v Šentjanžu na Dol., u. 3. marca 1974 v
Novem mestu, pok. na Mirni. -225 let, str. 344. TV 15 13. jun. 1974 št. 23 str. 11 — slika.
BERČIČ BRANKO literarni zgodovinar
R. 12. jan. 1927 v Šmalčji vasi pri Kostanjevici. — Univerza II, str. 661. NRazgl. 11. febr. 1977 št. 3 str. 76 - slika. BERKOPEC JOŽE agronom R. 22. avg. 1909 v Kloštru pri Gradcu, u. 10. jun. 1976 v Ljubljani — 225 let, str. 344. Sod K 1976 št. 9. str. 523 -slika.
BERKOPEC OTON slovstveni zgodovinar in prevajalec R. 6. dec. 1906 v Vinici. — 225 let str. 344.' Letopis SAZU 1972, str. 46—51 — slika in bibliografija.
BERLAN FRANC ljudski pesnik in organist
R. 3. dec. 1816 na Vel. Ilovi gori, u. 30. marca 1908 prav tam. — Zajec P.: Poljudna zgodovina župnije Kopanj, str. 48. Zbornik občine Grosuplje 1974, str. 246-247.
BERNIK VALENTIN nabožni pisatelj
R. 9. febr. 1861 v Stražišču pri Kranju, u. 14. marca 1927 v Komendi. Študiral na novomeški gimnaziji. — SBL I, str. 35.
BERNOT CIRIL strokovni pisatelj
R. 7. febr. 1900 v Hinjah, u. 27. avg.* 1961 v Ljubljani. -BioV IX/1961 str. 6 - s sliko.
BEROVIČ MARTIN slikar samorastnik
R.22. marca 1951 v Novem mestu. - Dolenjski muzej v Novem mestu, Galerija 1975 (Razstavni katalog
BERUS NIKO strok, pisatelj R. 4. dec. 1899 v Regerči vasi, u. 23. nov. 1963 v Zagrebu. — 225 let, str. 345. BEVC ZDENKA igralka R. 19. jan. 1928 v Novem mestu. — SGL, str. 54.
BEVC-POTOČAR MARIJA, publicistka
R. 1876 v Ždinji vasi, u. 1930.-KLS II, str. 547.
BEVK JOSIPA kmetijski pisatelj
R. 4. marca 1811 v Sori, u. 19. dec. 1860 v Št. Jurju pri Svibnem. Služboval v Šentlov-rencu, v Fari pri Kostelu in Št. Jurju. — SBL I, str. 36.
BEZLAJ FRANCE jezikoslovec
R. 19. sept 1910 v Litiji. — Letopis SAZU XV/1964, str. 31-34 - s sliko.
BEZLAJ JOSIP strok, pisatelj
R. 14. marca 1855 v Ljubljani. U.(? ). Učiteljeval v Krškem. — SBL I, str. 37. „Ob 25-letnici 'Pedagoškega društva' v Krškem, priloga str. 24/25 — slika.
BEŽEK RUPERT pravnik R. 14. jun. 1858 v Postojni, u. 17. maja 1903 V Ljubljani. Kot notar služboval v Kočevju, Žužemberku, Stični in Višnji gori. — SBL I, str. 38.
BEŽEK STAŠA baletna plesalka
R. 7. sept. 1898 v Žužemberku. Prva slovenska solo plesalka. — SGL, str. 56.
BEŽEK VIKTOR pedagog R. 10. jul. 1860 v Postojni, u. 19. dec. 1920 v Ljubljani. 1888/89 bil suplent na novomeški gimnaziji. — SBL I, str. 38.
BINTER RUDOLF gledališčnik in publicist
R. 15. jul. 1876 vTrebnjem, u. 13. maja 1929 v Ljubljani. -SG L, str. 58
BITENC ANI prevajalka filmov
R. 27. nov. 1933 v Vel. Laščah,-SGL, str. 59.
BIZJAK MARTIN kipar R. 15. okt. 1874 na Konjskem pri Boštanju, u. 21. marca 1918 v Ljubljani. — SBL I, str. 41.
BLAGANJE DANA strok, pisateljica
R. 29. dec. 1919 v Novem mestu. — Objave Univerze v Ljubljani 1962 št. 27. str. 80-81.
BLATNIK JOHN A. politik R. 1912 v Chisholmu v Minnesoti. Med vojno bil šef ameriške vojaške misije v Sloveniji. — Rodna gruda 1970 št. 9. str. 32 — s sliko.
BLATNIK VINKO publicist in urednik R. 12. maja 1931 v Gornjih Sušicah. Urejal Dolenjskega študenta, prilogo DL. — 225 let, str. 345. DL 14. sept. 1978 št. 37 str. 10 — s sliko.
BLAŽIČ FRANC skladatelj R. 27. sept. 1897 v Žužemberku, u. 23. febr. 1972 v Kolovratu. — Družina 1972 št. 6. str. 7.
BLAŽIČ VIKTOR publicist R. 19. jun. 1928 v Smolenji vasi. — Podatki v kartoteki ŠK M. Jarca.
BOBEN VINKO tiskar R. 22. jan. 1838. U(?). Avgusta 1873 odprl u Novem mestu tiskamo. — Dolenjska prosveta 1953—54 str. 63. BOEHM LUDVIK ekonomist R. 5. maja 1864 v Kočevju, u. 14. marca 1935 v Ljubljani. — Stalež srednjih šol v Sloveniji januarja 1928, str. 16. Slovenski pravnik 1935 str. 141. Kronika II/1935 str. 91 -slika.
(Nadaljevanje prihodnjič)
k'« 56