Lageri (taborišča) smrfi y sovfefshi Rusiti. Usoda žensk. O ženskah v taboriščih smrti. se mora posebej poročati. Ženske so zaposlene poBebno v komandirovki za ribištvo. Izobražene — in te so v večini — ter krasotice perejo in kuhajo za čekiste. Pri višjih uradnikih so služkinje, kuharice ter vzgojiteljice otrok. Ženske nelepega obraza morajo iti na delo v gozdove. Na otoku Popov se kakor moški ženske urijo vojaški. Seveda čekisti ženske tudi zlo rabijo in jih zapeljujejo. In če se jim nočejo udati, zelo trdo ž njimi ravnajo, da se jim nazadnje morajo udati. Kisselev-Gromov piše, da ni poznal nobene ženske v taboriščih, razen otrok, ki bi ne bila zvezana s kakim čekistom. NaBledki teh zvez so tudi otroci. In zopet piše Kisselev-Gromov, da v času treh let, ko je tam bival, noben čekist otroka ni epoznal za svojega. Vse te ženske z otroci odpravijo čekisti na otok Anser. Ženeke gredo tja v četi kot vojaki, večkrat tudi v najhujšem mrazu, in otroke, zavite v strgane cunje, nesejo v naročju s seboj. Tam jim ni treba delati, vsaka dobi dnevno 300 gramov kruha in dvakrat toplo jed, za otroka pa tedensko liter mleka. Živijo skupno v baraki in spijo na umazanih deskah. Vsled obupa mnoge ženske svoje otroke umore, vržejo jih v sneg ali v stranišče in potem še same sebe končajo. Take ženske morilke obsodijo navadno na leto dnl ječe. Toda večkrat jih izpustijo že čez en mesec, da zastonj ne lenarijo, ter jih pošljejo na težko delo. ženske, ki so vsled dela popolnoma izrabljene ali okužene s spolno boleznijo, pošiljajo na otok Kond, ali v oddelek Golgota na Soloveckih otokih. Kaj je Golgota? Golgota je precej visok hrib na Soloveckih otokih. Ime Golgota so dali hribu menihi, ki so tu sezidali cerkev. V tej cerkvi žive te izčrpane ženske. Seveda so iz cerkve odstranili vse altarje, križe, slike in svete podobe. Cerkev je visoka, mrzla in umazana. Na zidu se poznajo krvavi sledovi zmečkanih stenic. Ob stenah so deske za spati, drugače ni v cerkvi nobene oprave. V cerkev gre lahko do tisoč oseb. Takrat, piše Kisselev-Gromov, ko sem bil jaz tam, je bilo v njej 350 bolehnih, onemoglih žensk. Dnevno so dobivale do 300 gramov kruha in dvakrat vročo vodo 3 kašo. Po zimi leta 1929-1930 je bil iz taborišča Kandalakša v taborišče Kolovici prepeljan oddelek žensk. Pot je bila dolga 30 km, debel sneg in hud mraz. Ženske so bile že stare, večinoma bivše redovnice, namenjene, da bi prale v novem taborišču. Ko so ženske prišle 8 km od taborišča Kandalakša, so bile tako utrujene, da jim je dal voditelj pol ure počitka. Ko je dal povelje za odhod, jih 25 ni več vstalo, zmrznile so, z ostalimi je prišel na novo mesto. Zmrznjene nesrečnice so v led pokopali. Zdravniki bolnišnice za »upravno in go- spodarsko osobje« v taborižču na Soloveckih otokih so dognali, da je nad 250 čekistov okuženih na spolni bolezni sifilis. Nato je prišlo strogo naročilo, »pregledati vse ujetnike ženskega spola, da se določi stanje te bolezni, ki je ostala kot dedščina buržujsko-kapitalističnega gospodarskega reda. Od komunistične stranke ustvarjena higijena zahteva, da se to socialno zlo v korenini zatrč.« In res je bilo poslanih iz vseh taborišč na otok Popov 1300 žensk, okuženih s to »socialno boleznijo«. Železne živce bi moral imeti človek in brez vsega čuta bi moral biti, da bi mu pri pogledu na ta nesrečna bitja ne stopile solze v oči. Bile so do kosti suhe, umazane in polne uši. Oblečene so bile v stare cunje in strgane vreče. Mnoge so stegale svoje roke proti nebu in so kričale s strašnim, srce pretresujočim glasom: »Vsemogočni Bog, usmili se nas!« Druge so vsled dolgega pota in debelega snega bile tako utrujene, da niso mogle stati na nogah in niso dale glasu od sebe. Brez moči so popadale na tla. Da bi se vsaj malo obvarovale mraza, so se tesno ena k drugi pritiskale. V barake jih niso pustili. Več dni in noči so nesrečne ženske pri silnem mrazu in severnem vetru bivale pod milim nebom. Poslednjič so jih naložili na parobrod in so jih prepeljali na otok Kaekaj, Tam so jih izkrcali in pustili brez hrane. Otok Kačkaj je v izlivu reke Onega, pust in divji, kakor nalašč za namen, kakoršnega so si stavili čekisti. Otok je postal pokopališče 1300 nesrečnih žensk, ki so umrle vsled mraza in lakote. Na tak prestrašen način, kakoršnega ni najti v svetovni zgodovini, zdravijo boljševiki »socialno bolezen« sifilis. A. K.