n
novim
novo
/ '/ ■/'

1	t j!	,■'//
POSTE ITAUANEs.p.a. spedizione in a:p. - D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n°46) artT, comma 7, DCB Trieste -ottobre 2017 • Poštnina plačana v gotovini - oktober 2017 ISSN 1124 - 657X • In caso di mancato recapito restituiré alTufficio di Trieste CDM, detentore del conto. per la restituzione al mittente, previo pagamento resi.
KAZALO
V TEJ ŠTEVILKI
08 W 2017
UVODNIK
03
Vsemu navkljub z novim elanom v novo sezono
FOKUS
04
NAŠ UTRIP
13
Manica Maver Košarka ali košarka?
OBLETNICA MESECA
14
Dušan Jelinčič
Pisatelj, ki je bil daleč pred
svojim časom
ANTENA
16
Novice
POD ČRTO
23
Caporetto-Kobarid
EKOLOGIJA
24
H. J.
Skupaj lahko odpravimo revščino
LITERATURA
26
Darinka Kozinc Prijatelji so vredni zlata
29
Verena Gotthardt Pesmi
PRIČEVANJA
30
Pavle Borštnik Puhek
33
Mirella Urdih Razmišljanje zdomske tržaške Slovenke (XVII.)
36
Ivan Oman
Po branju knjige Boža Repeta: Milan Kučan, prvi predsednik
KULTURA
41
Marjan Frankovič Umetnost portretiranja in portret na kamero
45
Sara Remžgar Sama
46
Mojca Polona Vaupotič Med odbleski in odsevi
PROSTI ČAS
50
Mitja Petaros Slovenija in njeni everski kovanci vrednosti 2 €
NOVICE KDČ
53
Lučka Kremžar De Luisa Ureditev novega oddelka, knjižnice Zore Tavčar in Alojza Rebule
54
V Knjižnici Dušana Černeta z empatijo
Andrej Lokar Vnuki Lepe Vide
Na platnici: v sklopu 18. Primorskih dnevovna Koroškem je keramičarka Gabrijela Ozbič raztavljala v Tinjah (foto M. Maver)
UVODNIK ^0.
Vsemu navkljub z novim elanom v novo sezono
Dočakali smo novo sezono, medtem pa so se zgostili problemi in novi izzivi, nove skrbi in
naloge; politična slika že nekaj časa prikazuje bolj temne obrise, novi volilni zakon, ki ga je rimski parlament komaj odobril, nas je krepko razočaral, ker nikakor ne odgovarja pričakovanjem in potrebam. Vladna stranka pač ni občutljiva za naša prizadevanja in se tudi ne misli ukvarjati z obljubami preteklosti. Zajamčeno zastopstvo v obeh vejah parlamenta tako ostaja zakopano kot nerealna opcija v zaščitnem zakonu, o katerem je znano, s kakšnimi mukami smo ga izstrgali vladi, v kateri je levica igrala glavno vlogo. Slovenci v vodilni stranki so se opravičevali, da več ni bilo mogoče doseči, zakaj, niso povedali. Seveda je res, da smo bili številčno neznatni (in zdaj nas je še manj), a vendar ne tako neznatni, če je res, da smo odločali o zmagi na zadnjih volitvah za deželno skupščino. In prav deželna vlada nam zdaj dela težave in skuša z dvomlijvimi argumenti brez potrebe vplivati na ustroj naših kulturnih organizacij. Brez politike in brez sogovornikov v državnih institucijah ter v režimu vsiljenih rešitev deželne birokracije pa ni samostojnega življenja, ni rasti in razvoja. Če tega ni, tvegamo folklorizacijo, ki ne bo niti tako postopna, saj smo že zdaj priče dogodkom, na katerih
prevladujejo degustacija vin in kulinarika. Nihče nima
»Brez politike in brez sogovornikov V	nič proti takim prireditvam,
državnih institucij ah ter v režimu vsi-	t0(Ja ^ ne sme^° nadonaestltl
'	pobud m zavzetosti na kuitur-
ljenih rešitev deželne birokracije pa ni	nerm področju,
samostojnega življenja, ni rasti in razvoja.« Resie>da tradici°nai-
J	J J	na prosvetna dejavnost ne
privlači mladih, ki so vsak
dan bolj plen tako imenovanih digitalnih socialnih omrežij. Toda osnovnošolski otroci se še vedno zabavajo na gledaliških predstavah, pa čeprav so še tako tradicionalno obarvane. Zgovoren in spodbuden je primer Gledališkega vrtiljaka, ki se potrjuje vsako leto znova. Zato bi bili potrebni mentorji, ki bi znali naravno nagnjenje mladih za kultivirano besedo podaljšati v najstniško dobo in naprej. Podobno velja za predavateljsko usmerjene pobude, kjer je prišlo do najtežjega upada. Toda uspešnost nekaterih je vendarle dokaz, da puščava še ni prevladala. Srečanja Pod lipami v Gorici, Društva slovenskih izobražencev, pogovori v knjižnem centru, okrogle mize društva Virgil Šček, predavanja v Finžgarjevem domu, da omenimo same nekatera, so dokaz, da naša javnost se ne zadovoljuje samo s tistim, kar nudi digitalno omrežje. Če ne drugega, zato ne, ker v varljivem pogovoru pred zaslonom ostajaš neusmiljeno sam in reakcij virtualnega sogovornika ne moreš preverjati na njegovem pogledu ali nasmešku. Zato so naša srečanja v živo še aktualna in potrebna, če je res, da manjšina lahko zdrži samo kot skupnost. »#JI
Vnuki Lepe Vide
Andrej Lokar
V
minulih tednih je tržaški pisatelj in publicist Primož Sturman sprožil polemiko o (ne)recep-ciji slovenskotržaške književnsoti pri osrednjeslovenkih urednikih. Na njegovo besedilo sem se odzval s pričujočim esejem.
Pričujoče besedilo poskuša biti konstruktivna replika na članek, ki je z naslovom Izključeni iz centra izšel pred približno mesecem dni v Književnih listih. Zavoljo zahtevnosti problematike v tekstu Primoža Sturmana bom odgovor nanj poskusil zastaviti tako, da bom najprej kritično pretresel njegove vodilne teze, nato pa na osnovi iztočnic v samem članku ter, zaradi večje mere jasnosti, s pomočjo pojmovnega instrumentarija, uporabljenega ali zgolj navedenega s strani samega avtorja, poskusil ponazoriti svoje poglede in utemeljiti svoje odgovore na vprašanja, ki po mojem zadevajo ne le literarno ustvarjanje, ampak celotno samopodobo naše najširše narodne skupnosti v obravnavanem prelomnem času. Odgovor je zasnovan predvsem kot izpostavitev morebitnih smernic za nadaljnjo razpravo, ki se meni osebno (zaradi svoje ontološke zaznamovanosti) zdi ključnega pomena ne le za osrednji del, pač pa tudi za marginalnejša področja naše književnosti, še posebej pa za njeno prihodnost. V ta namen že na začetku sestavka in že kar uvodoma vabim h kritični in polemični razpravi vse zainteresirane, tako iz Slovenije kakor in seveda še zlasti (zaradi njihove neposredne sovpletenosti) iz našega zdomstva in zamejstva.
Besedilo Primoža Sturmana uporablja pri ocenjevanju tako pisanja kakor založniške ali bralske recepcije navedenih avtorjev malodane izključno generacijska merila, ki jih je po mojem potrebno teoretično in konceptualno poglobiti. Samoumevno je, da pri vsaki generaciji gre, če naj se tako izrazim, za drugačnost odziva na drugačnost in spremenljivost zgodovinskih razmer glede na lastno drugačnost. V tem pogledu moramo mero disidentstva preučevati ne le generacijsko, pač pa tudi in v prvi vrsti fenomenološko: saj kritičnost posameznikov ali skupin ob načelnih svetovnonazorskih neujemanjih vznika ali ponika tudi glede na to, kaj tak ali drugačen družbenopolitični sistem v dejanskih zgodovinskih razmerah počne ali ne počne. Zato pa je tudi težko imeti neko generacijo za kritično, drugo za nekritično, saj sta stopnja in tipologija kritičnosti odvisni ne le od sistema ali od prepoznavne generacijske pripadnosti, marveč tudi od duhovnega ustroja posameznikov, od njihovega osebnega razvoja, od sprememb v sistemu ter naposled od interakcije vseh teh elementov. Praviloma tu ne gre za določitev glede na letnico rojstva, ampak za dinamičen in mnogoobrazen proces odnosov med posamezniki in mikroo-kolji ter makrookolji, ki nanje vplivajo.
Obenem gre tudi za znatne razlike med duhovno-zgodovinskimi, družbenopolitičnimi in geopolitičnimi konteksti, ki se ne le bistveno razlikujejo drug od drugega, ampak so bolj ali manj relevantni za vsa območja življenja skupnosti, ki v njih obstaja.
Ob upoštevanju vsega omenjenega po mojem lahko delovanje prve generacije, ki jo navaja Primož Sturman, začrtamo v mejah teh koordinat: kritičnost Borisa Pahorja in Alojza Rebule do tedanjega jugoslovansko-slovenskega režima se je vseskozi (zdaj bolj, zdaj manj dosledno) spreminjala tako, kot sta se spreminjala sama in kot se je spreminjal tedanji svet (in jugoslovanski režim v njem). Predvsem je treba poudariti, da je šlo za dogajanje iste (slovenske) literature v drugi državi (bolje: v drugih dveh državah - avtorja sta začela s svojim literarnim delovanjem v Svobodnem tržaškem ozemlju), se pravi za drug geopolitični okvir, za drug zgodovinski okvir, za drug družbenopolitični okvir, naposled (kar za literarno recepcijo nikakor ni nepomembno) za drug literarnozgodovinski okvir. Sintetično bi lahko torej dejali, da je šlo za tikpo-vojno in povojno obdobje teritorialne nestabilnosti (STO, SFRJ, Republika Italija), do leta 1948 za radikalni ideološki razcep tostran in onstran železne zavese v dobi hladne vojne, za aneksionistične (ali osvobodilne, kakor že na stvar gledamo) ambicije tako Jugoslavije kakor Italije nad "izgubljenimi" ozemlji, za dobo utrjevanja tipično hladnovojne parlamentarne demokracije na eni, za izgradnjo komunistične strukture obvladovanja celotne stvarnosti na drugi strani, nenazadnje še za neprestane mednarodnopolitične spremembe in za njihov vpliv na naše interesno območje. Za tule obravnavano temo so pomembni predvsem tile dejavniki: najprej teritorialni apetiti SFRJ in nato (po letu 1954) v prvi vrsti gospodarska potreba jugoslovanskega režima po širjenju svojih vplivnih sfer tudi na področju kulture. Z eno besedo: celotni položaj je tedanjemu režimu tako rekoč vsiljeval potrebo po pospeševanju in ohranjanju kulturnega življenja znotraj manjšinskih skupnosti v sosednjih državah. Na to sta se oba avtorja odzivala v skladu z vrsto intervencij SFRJ v kulturno in predvsem v politično
dogajanje zamejskih skupnosti, obenem pa tudi v skladu z lastnim osebnim in svetovnonazorskim razvojem. Boris Pahorje po začetni zadržani podpori jugoslovanski politiki izoblikoval čedalje ostrejšo kritično držo, ki je na kraju po mnogih kratkih stikih privedla do preloma (ki pa ni bil nikoli dokončen in popoln) s tedanjim režimom in na osnovi čistega voluntariata s svojo nenadkriljivo publicistiko ter z revijo Zaliv postavil temelje za politično pluralizacijo v Sloveniji; Alojz Rebula je po začetni fazi nekakšnega pasivnega sprejemanja jugoslovanske politike v zamejstvu in po obdobju eksistencialne poglobitve in nato verske spreobrnitve prešel v radikalno kritično držo ne le do jugoslovanskega režima, marveč tudi do celotnega zgodovinskega dogajanja, ki ga je privedlo na oblast (pri čemer seje kot podpornica njegovemu ustvarjanju in delovanju vključila neka druga organizacija nezanemarljive družbenopolitične vplivnosti: slovenska rimokatoliška Cerkev, ki pa je bila tedaj tudi sama žrtev ideološke represije): Pri vsem tem oba avtorja (če odmislimo nekaj krajših obdobij) nista nikoli popolnoma pretrgala stikov z uradno, neuradno ali alternativno slovensko kulturo. Svoje knjige sta izdajala v osrednjeslovenskih založbah, prejemala državne (ali vsaj republiške) nagrade, bila vseskozi navedena v literarnozgodovinskih pregledih in učbenikih. Lahko bi celo provokativno dejali, da sta disidenta v nekem pogledu potrebovala nek avtoritarni režim, kakor je avtoritarni režim potreboval disidente, ki pa so bili varno umeščeni izven njegovih meja. Glede tega bi bilo nedvomno zanimivo
preučiti in določiti tipološke prvine slovenskega disidentstva kot kalilnice slovenske demokracije in ga pri tem razlikovati od drugih disidentstev v državah realnega socializma.
V dokaj drugačen, predvsem pa manj dinamičen zgodovinski, a morda bolj razvejan in bogatejši literarnozgodovinski kontekst moramo uvrstiti naslednja dva avtorja, ki ju v svojem članku omenja Primož Sturman: Miroslava Košuto in Marka Kravosa. To je obdobje zunanjepolitičnega pokomin-formovskega jugoslovanstva, na notranjepolitični ravni pa občasnih sprostitev in nenadnih zaostritev represivne politike. Glede tržaškega zamejstva, ki ga vsi omenjeni avtorji predstavljajo, smo priče
»Celotni položaj je tedanjemu režimu tako rekoč vsiljeval potrebo po pospeševanju in ohranjanju kulturnega življenja znotraj manjšinskih skupnosti v sosednjih državah.«
stabilizaciji in predvsem čedalje bolj markantni institucionalizaciji parapolitičnih (SKGZ), gospodarskih (banke in razmreženost slamnatih podjetij) ter nadzorovanih kulturnih pobud (Založništvo tržaškega tiska, Slovensko stalno gledališče). V isti sapi pa vse večje in vse bolj odločilne vloge Komunistične partije Italije v znotrajmanjšinski dinamiki (kot posledica tedanjih navodil ljubljanskega vrha o množični udeležbi članov manjšine v večinske italijanske stranke). Oba besedna ustvarjalca sta za razliko od prejšnjih dveh zavzemala odločilne funkcije v tedanjih jugoslovanskih izpostavah, kar je seveda vplivalo tako na njun materialni status kakor na njuna svetovnonazorska prepričanja. Na ravni osebne rasti pri njima ni opaziti kakšnega posebnega političnega razvoja: vse poteka v znamenju totalnega neproblematiziranja jugoslovanskega režima, v popolnem pristajanju na njegove metode in v popolnem istovetenju z njegovimi postavkami. Tej brezkompromisni zvestobi je tudi primerna predvsem založniška recepcija njunih del: sama ne problematizirata in zato nista problematizirana. To se kaže tudi v netransparentni in oktro-irani namestitvi obeh na sam vrh dveh vodilnih tržaškoslovesnkih kulturnih ustanov: vse poteka v duhu partijskega dirigizma, brez kakršnekoli javne razprave, s samoumevnostjo mogočne kadrovalne geste. Nekoliko bolj razgibana je, zaradi žanrskega in vsebin-skomotivnega vrenja v sočasni osrednjeslovenski literaturi, njuna vloga na literarnozgodovinski ravni: oba sta zaokrožena in povsem konsistentna ustvarjalca, prvi se giblje v okviru tradicionalnega pesniškega osebnoizpovedništva z narodnostno ali lokalno obarvano noto, drugi pa s svojim ustvarjanjem sega v območje slovenskega avantgardizma in s tem sooblikuje najbolj opazne tokove tedanjega ustvarjanja na Slovenskem.
Tudi vstopa na prizorišče naslednje generacije, Marka Sosiča in Dušana Jelinčiča, ne moremo jemati zgolj generacijsko in izven širšega zgodovinskega okvira. Ta je po mojem mnenju relevantnejši od prejšnjega, stagnacijskega. Pisca se uvrščata v predobdobje ali predigro ter potem še v sam čas epohalnih sprememb. V čas pričetkov problemati-zacije jugoslovanske ideje po Titovi smrti in s tem v obdobje samoprevpraševanja posameznih naro-
dnih in tudi družbenih subjektov o utemeljenosti same države. Na mednarodnopolitični ravni gre za zametke in pozneje razmah perestrojkovnosti in posledično konec hladne vojne, za razpad vzhodnega bloka in za popolno zmago liberalizma ter liberalnega tolmačenja in razumevanja človeka in sveta na vseh ravneh, tudi v kulturi ter umetnosti, celo v kulturniških in umetniških izrazih, ki same sebe razumejo kot antiliberalne. V lokalnejšem merilu gre najprej za životarjenje in potem za razpad Jugoslavije ter posledično za rahljanje gospodarsko finančne politične mreže na Tržaškem. Kar pa je najbolj pomembno: gre za obdobje avtorefleksije in množice civilnodružbenih pobud v matični (še ne)državi v smeri narodne emancipacije in politične pluralizacije, ki pa zaradi vse večje osveščenosti pri osrednjem delu slovenskega življa ne potrebujejo več manjšinskih demokratičnih miljejevza svobodno in neovirano uveljavitev svojih idej. V začetni fazi smo sicer priče prevzema nekaterih demokratičnih zametkov iz zdomstva in zamejstva, kateremu pa praviloma sledi presaditev le-teh (in njihov nadaljnji razvoj) na osrednjeslovenska tla. Temu primerno je tudi, kljub bolj ali manj nespremenjeni uradni politiki financiranja in podpiranja kulturnih pobud in širši porazdelitvi sredstev na večje število manjšinskih družbenih subjektov,
zamejstvo, tržaško in netržaško, razumljeno kot nepotreben in odvečen strošek, ki gaje treba pač kriti brez resnične duhovno čustvene soudeležbe, zgolj kot pristanek na neke splošne civilizacijske standarde.
V poosamosvojitvenem času smo priče usihanju domala vseh (bolj ali manj kvalitetnih) kulturnih žarišč slovenstva na Tržaškem, ob napredujoči in vse bolj evidentni brezbrižnosti tako matične države kakor njenih kulturnih in umetniških krogov. Temu primerna sta tudi osebnostna podoba in odziv na dogajanje v lastnem času s strani obeh avtorjev: pri njima na svetovnonazorski ravni ni opaziti kakšnega posebnega razvoja, narodnostna obarvanost je v njunih delih prisotna, vendar medli ali je reflektirana na za zamejske razmere netradicio-nalen način, po svojih prepričanjih sodita v splošne svetovne mehkolevičarske ali zdravorazumsko intelektualistične demokratične trende. Kar je seveda
»V poosamosvojitvenem času smo priče usihanju domala vseh (bolj ali manj kvalitetnih) kulturnih žarišč slovenstva na Tržaškem.«
povezano tudi z načelno in deklarativno neproblematičnostjo sveta, značilno za prevladujočo postmodernistično literarno usmeritev, ki se pri Dušanu Jelinčiču kaže v bogati fabulativni raznolikosti, pri Marku Sosiču pa se ob dokajšnji pisateljski veščini povezuje z globljo eksistencialno obarvanostjo.
Povsem enigmatičen in zavit v nerazvidnost je domet zadnje generacije, Davida Bandlja in Erika Sancina, za katero Primož Sturman meni, da "se je pri njej nekaj zalomilo". Ker je poskus razvozlanja te zagonetke namen tega pisanja, bom temu vprašanju posvetil glavnino tega besedila. Oba avtorja se prav tako ob svoji osebni nastrojenosti in svetovnonazorski naravnanosti ter ob generacijski pripadnosti umeščata v nov specifičen geopolitični, mednarodnopravni, zgodovinski, duhovnozgodovin-ski in literarnozgodovinski kontekst, ki pa vsebuje po mojem mnenju nekaj usodnih potez za našo samopodobo (in v tem tiči tudi ključ za razumevanje njune marginalizacije) in tudi prvine za tolmačenje enega od temeljnih vprašanj XX. stoletja: vprašanje identitete.Tako da bom v okviru razmisleka okrog duhovne prelomnice našega časa poskusil osvetliti tudi vse ostale točke iz sestavka Primoža Sturmana, pri čemer bom za raziskavo neposredno literarne problematike uporabil tipološko žanrsko literarno oznako Mirana Košute, ki jo navaja sam Primož Sturman: ontološko, etično, jezikovno, narodno in prostorsko raven.
Pri tovrstni razčlembi in nadaljnji raziskavi, ki jo spodbuja in sproža naraščajoča potreba po opredeljevanju novih, času primernih identitetnih vzorcev, se bom torej najprej zadržal ob pojavu in pojmu, ki najbolj pogojuje našo identitetno problematiko, ob pojmu in pojavu slovenstva kot najširšega (ampak ne edinega in izključnega) horizonta, ki omogoča porajanje identitete. V primeru literarnega ustvarjanja in literarne recepcije gre za razumevanje slovenstva na geopolitični, zgodovinski, umetniški in duhovni ravni, se pravi za razumevanje in tvorjenje slovenske individualne in kolektivne identitete skozi bolj ali manj popritlehnjeni, bolj ali manj sublimirani, čas. Pri tem vladata po mojem dva pravzorca, ki sta vseskozi navzoča v našem kolektivnem nezavednem, sta bolj ali manj v ospredju, zdaj je bolj razviden in prepoznaven eden, zdaj drugi, toda za preživetje naše bazične duhovne strukture je bistveno, da nikdar ne prevladata drug nad drugim, kajti dokončna zmaga enega nad drugim ali izpodrinjenje enega s strani drugega bi pomenila entropijo slovenstva. Nekoliko poenosta-
vljajoč bi lahko dejali, da je eden arhetipsko cikličen (četudi pridevnik arhetipski ni najustreznejši), drugi razvojno teleološki; prvi razume identiteto kot ohranjanje, drugi kot postajanje, prvi je po svoje centripetalen, drugi po svoje centrifugalen, prvi je ekskluziven, drugi inkluziven, tako prvi kot drugi poznata svoje vertikalne in horizontalne različice.
Ta vzorca bom uporabil za interpretacijo našega časa, ki je tudi čas obeh avtorjev zadnje generacije v članku Primoža Sturmana, skratka tiste, v kateri naj bi se bilo nekaj zalomilo. Prepričan sem namreč, da bo ponazoritev duhovnih silnic našega časa lahko ustrezno nakazala tudi, kje tičijo vzroki za omenjeno zalomitev. Kateri in kakšen je torej tale naš časi V mislih imam približno tridesetle-tje pred, okrog in po osamosvojitvi, razdobje, ki sega od polovice 80. let XX. stoletja do približno leta 2015. Vsa svoja ugibanja in domneve bom apliciral na temeljni zgodovinsko/nadzgodovinski dogodek v tem času, na konkretizacijo slovenske državnosti kot najvišjem materialnem in duhovnem dogodku te dobe razumljene kot vsestransko osuverenitev. Na ta dogodek in na celotno paleto vzrokov in posledic okoli njega bom poskusil cepiti zamejskoslovensko literarnoestetsko tipologijo Mirana Košute, nazadnje pa prek součinkovanja teh prijemov poskusil izluščiti temeljne smernice slovenske književnosti glede na njen odnos, njena odstopanja ali glede na njeno odvisnost od tega duhovnega vrhunca. Če sprejmemo utemeljenost in verodostojnost dveh poprej omenjenih praprin-cipov slovenstva, uvidimo, da tudi slovenska državnost kot najvišji zgodovinski in nadzgodovinski duhovni izraz te bazične danosti ima svojo svetlo in svojo temno plat. In sicer: temna plat slovenske osamosvojitve kot vrhunske osuverenitve se začne vselej, kadar eden od obeh polov poskuša prevladati nad drugim. Kakor rečeno: prvi pol razume čas kot mistični suspenz, drugi kot eshatološko postajanje, obe stanji pa imata svoje vrhunce, prvo denimo v patriarhalnem ustroju, ki se pozneje posodobi v idejo skupnega slovenskega kulturnega prostora (ki pomeni svojevrstno sublimacijo prostora), drugo v cankarjanskem hrepenenju (ki pomeni sublimacijo in sakralizacijo evolucije in ki ga preveva netostran-ska kategorija upanja), oba transcendirata čas in prostor ter posameznika in skupnost izstrelita na raven presežnosti; oba pa imata tudi svoje padce, ki ju predstavljata denimo jalova folklora na eni in napredkovno ter nacionalnokonstitutivno razumljena zgodovina na drugi strani. Najsvetlejši izraz
slovenske (naddržavne) državnosti pa bi moralo biti po mojem prepričanju to, kar sam (s precejšnjo mero drznosti) imenujem slovensko duhovje kot višja sinteza (bolje: kot dinamično sobivanje) obeh principov, ki pa v svoji celotnosti in enkratnosti ni nikdar istovetno z njunim seštevkom. V najbolj odločilnem tridesetletju naše zgodovine je prišlo do sintetičnega in kreativnega uresničenja ter manifestiranja duhovja v vrenju in pripravah pred osamosvojitvijo, med mnogostranskim demokratizacijskim strujenjem, v mističnem trenutku sovpadanja zgodovine in nadzgodovine, v Dotiku, v sami osuverenitvi, ki pa sta ga sprva zavrla in nato prekinila tako poskus absolutizaclje arhetipskega principa v naši javnosti, kakor in predvsem poznejša popolna prevlada eshatološke-ga emancipacijskega principa (in njegove sekularizirane oblike - historicizma) ter degeneracija v manipulativnih poskusih redukcije resničnosti na njegove domnevne zakonitosti.To se dandanes kaže v shemi linearnega zgodovinskega kontinuitetništva, ki je prodrla v vse pore našega oslabelega duhovnega tkiva: v razumevanju zgodovine kot procesa sosledične emancipacije tudi nacionalnega deja, po vzorcu: kmečki upori, reformacija, ilirizem, pomlad narodov, socializem in sindikalizem, narodnoosvobodilni boj, republiška avtonomizacija v SFRJ, znotrajpartijski gospodarski, politični in civilnodružbeni reformizem, avtonomizacija obstoječih kadrov, demokratizacija političnega sistema, osamosvojitev, vključevanje Slovenije v splošne zahodne civilizacijske tokove, socialnodržavno in multi-kulturniško razumevanje sodobnega sveta. Vse to je privedlo do poplitvenja in pragmatizma, ki vladata v današnjih dneh. Predvsem pa, kar je za našo problematiko najbolj pomembno, se je ta pristop uveljavil tudi na področju literarnozgodovinskega prikazovanja in literarnozgodovinskega ocenjevanja, ki pa ne zadeva zgolj posamezna obdobja ali formalne kriterije, marveč tudi
vsebine, teme in motive, ki jih literarna dela obravnavajo, ter naposled že samo namembnost literarnega in umetniškega ustvarjanja sploh; baroku sledi razsvetljenstvo, ki dokončno in za vselej izbriše baročne vsebine, razsvetljenstvu sledi romantika, ki dokončno in za vselej izbriše razsvetljenske vsebine, romantiki sledi realizem, ki dokončno in za vselej
»V najbolj odločilnem tridesetletju naše zgodovine je prišlo do sintetičnega in kreativnega uresničenja ter manifestiranja duhovja v vrenju in pripravah pred osamosvojitvijo.«
izbriše romantične vsebine, realizmu sledi naturalizem, ki dokončno in za vselej izbriše realistične vsebine, naturalizmu sledi moderna, ki dokončno in za vselej izbriše naturalistične vsebine, vmes se pojavi narodnoosvobodilni boj, kije nekakšen sežetek vsega poprejšnjega in novi motor za prihodnost, moderni sledi avantgarda, ki dokončno in za vselej izbriše moderne vsebine, vmes se pojavita osamosvojitev in državnost, ki pomenita dopolnitev zametkov narodnoosvobodilnega boja in s tem dokončno razrešita nacionalno vprašanje, avantgardi sledi postmodernizem, ki dokončno in za vselej Izbriše avantgardne vsebine. V ta širši in povsem statični okvir vstopa generacija zamejskih avtorjev Davida Bandlja in Erika Sancina.
Zaradi vsega tega in zaradi prelomne vloge, ki jo v tem materialnem in duhovnem procesu odigrava podržavljenje slovenskega naroda, bom za označevanje našega literarnega ustvarjanja v nadaljevanju besedila uvedel in tudi uporabljal dva nova pojma: znotrajdr-žavnost in izvendržavnost.
Kakšna je torej podoba sodobne slovenske literature, če uporabimo zgodovinske in interpretativne kriterije Mirana Košute (pri čemer se nanašam na literaturo, nastalo v omenjenem
FOKUS V
tridesetletju)? Na najširše razumljeni ontološki ravni je to literatura in splošno življenjsko vzdušje totalnega nihilizma, v katerem prevladujeta in zdravorazumsko delujeta tipično moderna (in tudi postmoderna) pojma smrti boga in iztrošenja vseh tako imenovanih "velikih zgodb"; na literarno ontološki ravni smo priče intenzivnemu razglabljanju o izvoru umetnosti in literature, ki pa ne presega okvirov splošnoveljavnega imanentizma; na etični ravni je to doba moralnega relativizma, ki sega od sentimentalne vzkipljivosti do demonizma in se potem izteka v indiferentizem, apatičnost in kata-lepso; na jezikovni ravni se pojavljata dva dlhoto-mično polarizirana procesa: degeneracija jezika na čisto pogovornost na eni ter odtujevalna estetiza-cija v larpurlartizem ludističnega besedotvorja na drugi strani; bolj filozofsko gledano pa: reduciranje jezika na zgoijkomunikacijsko raven (če izvzamemo kar nekaj izjem v poeziji), ki ne razume jezika kot svetotvorne prašile, predvsem pa ne jezikovnih predstruktur kot bazičnega ustroja sveta; jezik postane tule golo sredstvo; na narodni ravni se nam pokaže proces, ki gre od konfliktnosti z vsebinsko in izrazno naravo tradicije do razdiralnega rupturiz-ma in pozabe; na prostorski ravni gre najprej za prevladovanje netradicionalnih prostorskih umestitev ali ponazoritev (urbanost kot notranje izkustvo) do današnje laboratorijske aprostorskosti ter brezmi-Ijejskostiz namenom voluntaristične univerzalizaci-je partikularne določenosti.
Če shemo Mirana Košute apliciramo na vprašanje, kakšna je bila in je izvendržavna literatura in kakšna je bila in je njena specifika glede na prvine, ki vladajo v znotrajdržavni literaturi, se nam v glavnih obrisih razgrne tale podoba: ontološko gledano seje izvendržavna (tule se ne nanašam na zdomsko izvendržavno, ker je njena podoba v tem pogledu precej drugačna) literatura (in njeni avtorji) praviloma izogibala čisto filozofskemu ontološkemu preudarku, v zvezi s tem razvila neke vrste samoomejitvenipragmatizem, ki je poudarjal, da je življenje že kot tako smiselno in da je tako tudi slovenstvo v njem; podobno velja tudi za literarno ontološko plat, kije razumela literarno ustvarjanje v slovenščini kot smiselno v narodnoohranitvene namene (vendar se vsebina in obseg ohranitvenosti spreminjata pri posameznih avtorjih in v različnih okoljih); teritorialna izpostavljenost je razvidna tudi na etični ravni, kjer se (ob neogibnih razlikah) kaže nekakšna minimalistična etika, ki razume pisanje v slovenščini kot dobro na sebi, ne glede na
morebitno moralno spornost obravnavanih vsebin; uveljavlja se tudi prepričanje, da bi pretirana filozofska introspekcija lahko škodila samemu literarnemu ustvarjanju; tako stanje vlada tudi dandanes, brž ko se pojavi kakšen odstop, ga izvendržavni avtorji prevzamejo od znotrajdržavnih ali širše svetovne literature in filozofije; mnogo relevantnejša je za izvendržavno književnost jezikovna razsežnost; jezik, to se pravi za slovensko izvendržavno literaturo slovenščina, ima (ne glede na zavestne opredelitve posameznih avtorjev) vselej neko posebno funkcijo, kije izrazito ne(zgolj)komunikacijska in nepragmatična, v kateri nastopa kot duhovna prvina za ustvarjanje sveta na eni strani, na drugi pa kot manifestativni odrazprastrukture ali prapodobe sveta, ki je predjezikovna, ampak je izrazljiva in torej vstopi v človekovo bivanje le v tistem jeziku, katerega predstrukturaje; to "jezikovno ontološko diferenco" in travmatičen prestop jezikovne meje pri poimenovanju posameznih predmetov dobro pozna vsak izvendržavni slovenski avtor, ki je primoran živeti v dveh jezikih (Cvetka Lipuš); jezik nastopa torej tu kot tehtni dokaz za absolutno specifiko, za unika-tnost posameznih kultur; tovrstno prakticiranje jezika tako rekoč v samem jedru zanika utemeljenost multikulturnosti kot višje sinteze posameznih struktur; če so pristne, so posamezne kulture absolutni, zaokroženi, v sebi izpolnjeni univerzumi, ki druge kulture lahko le prevajajo v svoje primarno predjezikovno in jezikovno izkustvo ter pri tem selektivno določajo meje njihove sprejemljivosti; jezik ne ruši, ampak postavlja meje in omogoča njihov prestop skozi filter lastnega kodiranja; na narodni ravni je izvendržavna literatura vselej postavljala v ospredje to vprašanje, nanj odgovarjala bolj ali manj pristno, bolj ali manj zavzeto, bolj ali manj filozofsko utemeljeno, vendar se razen v poeziji nikdar ni zavestno spustila v globino do samega jedra etnicitete, pač pa ga praviloma obravnavala pozitivistično in utilitarno predvsem v preživetve-ne namene; na prostorski ravni se v izvendržavni književnosti uveljavlja nekakšna mitizacija prostora, nekakšna imanentistična sakralizacija eksterierjev, neka duhovna geografija, ki z imenovanjem ustvarja prostor, s tem pa tvori teluristični imaginarij krono-topskosti, ki deluje kot protiutež razprostorjenju asimilatoričnih pritiskov s strani tako zunanje kakor tudi ponotranjene potujčevalne toponomastike.
Če si že dovolimo provokativno predrznost, da s stališča izvendržavnosti razsojamo o trendih v sodobni znotrajdržavni osrednjeslovenski literaturi,
moramo kajpada najprej utemeljiti, na kateri osnovi si dovolimo to predrznost; prepričan sem, da lahko navedem dva razloga; prvič: daje izvendr-žavna literatura ohranila neprimerno bolj razvidno v ospredju in prepoznavna arhaična jedra slovenske umetnosti; drugič: da je na vseh ravneh, tudi na osebni avtorski ravni in ne glede na svojo kvaliteto (kije, roko na srce, praviloma slabša od znotrajdr-žavne), zaradi svoje neposredne neepruvetarske in nelaboratorijske razsežnosti bolj avtentična od osrednjeslovenske, ki se po postmodernističnem "mehkem" zasuku vse bolj pasivno (izjeme seveda so: Brane Senegačnik, Neža Zajc, Gorazd Kocijančič, Miljana Cunta,Tone Rode, Dejan Kos denimo v poeziji) prepušča plagiatorstvu, abstrahiranju, umetelnosti pri posnemanju neavtohtonih in nepredelanih estetskih postavk; zategadelj, iz stališča avtentičnosti pričevanja posameznih umetnikov in iz stališča pristnosti izvorov njihovih stvaritev ter uporabljajoč izvendržavne kategorije za zno-trajdržavnost, lahko zatrdimo, da si izvendržavniki želimo takole znotrajdržavno literaturo: na ontološki ravni tako, da bi ločevala med filozofsko ontološkimi in umetniško ontološkimi vprašanji; da bi se torej intenzivno ukvarjala z vprašanji o sami resničnosti in o izvoru bivanja; da bi se temeljito in z osebnim angažmajem posameznih avtorjev ukvarjala s porajanjem, z osnovami in smislom besednega ustvarjanja, z vprašanjem, zakaj literatura sploh je in zakaj in kako slovenska literatura je in ni nekaj drugega oziroma ni kakšna druga, neslovenska literatura; na etični ravni bi se znotrajdržavna literatura morala, izhajajoč iz temeljnih življenjskih uvidov rojstva, vstopa v življenje, smrti in predvsem prese-žnostne zaznamovanosti misterija bivanja, ukvarjati z vprašanji dobrega in zla ter poskušati spoznavati njuno delovanje v življenju in v svetu; s tem bi se izognila indiferentizmu in larpurlartizmu, ki sta vselej znak za etični manko; na jezikovni ravni bi izvendr-žavna literarna praksa (zaradi svoje problematične jezikovne specifike) lahko znotrajdržavni literaturi predložila predvsem ustreznejšo filozofijo jezika, ki bi jezik razumevala kot element, nerazdružljivo povezan s samim manifestiranjem stvarstva (brez jezika in kajpada drugih kod in govoric, ki so pro-tojezikovne, bi za človeka stvarstvo ne obstajalo), ne pa kot sredstvo za medsebojno komunikacijo ali kot samoreferenčni sistem za izživljanje v larpur-lartističnem ludizmu; na narodni ravni si izvendr-žavna slovenska literatura od znotrajdržavne želi predvsem vertikalne poglobitve v partikularnost in
unikatno enkratnost etnicitete kot žive kolektivne subjektivitete holističnega organizma - in le prek te poglobitve v korenine partikularnosti najdeno univerzalnost; slovenska literatura mora segati do in potem ponovno izvirati iz lastnih predracio-nalnih korenin in se odtod izprožati v Absolutno; vtem pogledu se mora navezati na pojmovni in nepojmovni ustroj naše tradicije ter ga ustrezno selektivno posodobiti (glede tega sam že dolgo napovedujem neogibnost vrnitve k Cankarju); na prostorski ravni si izvendržavna slovenska literatura od znotrajdržavne obeta predvsem sublimacijo topografije in s tem v procesu samega sublimiranja ovekovečenje našega prostora ter njegovo osvoboditev iz golih geografskih ali folklorno sentimentalnih ali utilitarno turističnih okvirov; prostor mora v izven in znotrajdržavni slovenski literaturi oživeti kot duhovna razsežnost, kot "nadgradnja" materialnega prostora, ki lahko edina omogoči človeku popolni razmah njegovega duhovnega potenciala.
Na kakšen način pa bi morala poprej omenjena, od izvendržavne prerojena znotrajdržavna slovenska literatura, vzvratno vplivati na izvendržavno?
Na ontološki ravni bi morala pri izvendržavni literaturi najprej sprožiti, zatem pa spodbuditi in pospeševati filozofsko refleksijo kot tako, saj je njena odsotnost, če tule odmislimo nekaj častnih izjem, tudi njena najšibkejša točka; na ravni same literarne ontologije bi morala zanetiti razmislek o načinih javljanja in nastajanja literarnega ustvarjanja v narodno izpostavljenih miljejih, v okoljih mednacionalne konfliktnosti in bolj ali manj prostovoljnega spajanja ter naposled presojo o ontologiji vznikanja nacionalnosti in nacionalnega obstoja; na etični ravni bi morala izvendržavna literatura raziskovati razmerje med etiko in etniciteto, približevanja in odstopanja narodnosti (ali pa neopredeljenih etničnih okolij) od raznih etičnih kodeksov, predvsem pa preučevati učinkovanje etičnih sistemov na narodno bit; na jezikovni ravni bi, spodbujena od znotrajdržavne prakse, morala izvendržavna slovenska literatura prekiniti s promiskuitetno pogovorno jezikovno naravnanostjo v našem zamejstvu; s selektivnim pristopom in z utečenimi merili knjižne slovenščine bi morala poskusiti izslediti in artikulirati svojo jezikovno specifiko in jo cepiti na standarde knjižne slovenščine, ustvariti svoj knjižni jezik, ki ne bi bil neustvarjalen in jalov kalk enega od večinskih jezikov, pač pa suverena lokalno obarvana knjižna slovenščina, kot taka pa bi lahko tudi tvorno vplivala na pogovorno slovenščino
v izvendržavju (čeprav so posegi knjiženja od zgoraj navzdol vedno znak neozdravljive jezikovne poškodovanosti); na narodni ravni bi morala izvendržavna slovenska literatura vnašati v celotni zaobseg slovenske literature instrumentarij (neke vrste imunski sistem) za uravnavanje nihanja in neprestane spremembe v mnogoobraznem univer-zumu ne le narodnostnih, pač pa vseh identitetnih vzorcev; na prostorski ravni bi zaradi svoje inheren-tne in odtujevalne brezprostorskosti, ki jo prinaša pasivno pozasebljenje nacionalnega izkustva, morala vseskozi relativizirati konkretno pojavnost prostora, še posebej z ozirom na spremenljivko vezi, ki iz elementov konkretnega prostora tvorijo duhovni prostor in s tem človeka v nekem pogledu prestavljajo v nadčutnost.
Zdaj tudi lahko ustrezno odgovorimo na vprašanje, zakaj slovenska izvendržavna literatura ni polnopravno sprejeta s strani znotrajdržavne
slovenske literature. Obenem pa lahko tudi bolj detajlno odgovorimo na vse ostale teze v članku Primoža Sturmana: na to, kaj seje zalomilo, na vprašanje zavračanja avtorjev ne zaradi njihovega porekla oziroma "zamejskosti", na tezo, da so nekdanje politične zamenjali estetski kriteriji: na očitek neodzivnosti s strani urednikov; na tezo o odsotnosti mentorjev, nenazadnje na vprašanje "obrobja, ki je apriorno izključeno iz centralnih ... centrov moči, ampak tudi iz kolateralnih zadev, kot so skupine, izmenjave mnenj, čustvena in psihološka dinamika", ki ga zelo koncizno izpostavlja prijatelj David Bandelj. Osnutek odgovora bom razporedil na štiri dele in v njem poskusil tudi pokazati, da pri zno-trajdržavnih centrih moči ne gre za neko naključno nepozornost ali za neko mimobežno neosredoto-čenost, marveč za zvečine sicer nezavedno, vendar zavoljo same literarnoteoretske dinamike namerno zapostavljanje, ki korenini v samem razumevanju sveta in literature ter umetnosti, prevladujočem pri malodane celotnem znotrajdržavnem intelektualnem establišmentu. Prvi razlog za nerazumevanje in zavračanje izvendržavne slovenske literature s
strani znotrajdržavnih slovenskih literarnih ideologov je nazorske narave. Izhaja iz nagnjenosti k pragmatizmu, iz sociologizma (prevladovanja družbenih, razrednih ali interesnih kriterijev nad drugimi), iz ekskluzivističnega paraideološkega kontinuite-tništva, iz anacionalne ideologije polpreteklih in sodobnih globalizacijskih ali antiglobalizacijskih trendov, iz subkulturništva in iz ekstatiziranega (in pozneje seveda posrednjeslojenega) metelkar-skega skvoterstva, iz motivnega in vsebinskega ekskluzivizma ožjih marginalnih skupin s statusom žrtveništva, iz množičnega uvoza neprikrojenih modelov iz tuje literature. Drugi zadeva današnje razumevanje razmerja med občestvenostjo in individualnostjo ter evolucionistično progresivno razumevanje teh kategorij; z drugimi besedami: gre za zavračanje občestvenosti kot vertikalne in svetotvorne kategorije, njeno nadomestitev z novoveškim individualizmom ter nato s komunističnim umetnim kolektivizmom ter nazadnje še z degenerativnim nacionalizmom domnevno državotvornega patriotizma; in, naj še enkrat ponovim, za evolucionistično razumevanje našega človeškega časa, ki predpostavlja kot lastni telos ali soteriološki cilj popolno emancipacijo slovenstva, razumljenega kot proces zgodovinskega postajanja; če namreč izhajamo iz (sicer povsem utemeljene!) preambule, da je osnovna oblika naše suverenosti slovenski jezik kot duhovna kategorija in daje vrhunec naše emancipacije v času država kot najvišji izraz emancipacije suverenosti jezika kot temelja suverenosti sploh, je samoumevno, daje vsakjezikovni izraz, ki ostane zunaj emancipirane države, ko je ta vzpostavljena kot najvišji odraz ali izraz slovenskega duha, doživljen in razumljen kot anahronizem, kot nekakšno slepo črevo, ki je zaradi pomanjkljivosti v njem samem zablokiral lastno osuverenitev v državotvornem vrhuncu emancipacije v zgodovini. Slovenski jezik zunaj države je tedaj razumljen kot sovražnik napredka in svobode, kot nekakšno stihijsko hlapčevstvo. Kakor hitro je telos dosežen, naj bi bila dokončno in za vselej vzpostavljena identiteta, kar pa po mojem mnenju, ravno nasprotno, vodi v entropijo identitete, ki mora, če hoče preživeti, ves čas ostati dinamičen in večplasten proces. Čisto drugačna slika se nam pokaže, če poskušamo odgovoriti na vprašanje Primoža Sturmana, izhajajoč iz razumevanja jezika kot kozmogoničnega principa.
»Zdaj tudi lahko ustrezno odgovorimo na vprašanje, zakaj slovenska izvendržavna literatura ni polnopravno sprejeta s strani znotrajdržavne slovenske literature.«
Najprej gre za zavračanje jezika kot zgolj komunikacijskega instrumenta; če razumemo duhovno ustvarjanje v slovenskem jeziku kot nenehno tvorjenje našega sveta, lahko imamo neodgovorni rupturizem, ki ga goji sodobna znotraj-državna literatura, za neko subtilno in pronicljivo obliko narodnega izdajstva, za renegatstvo v najbolj perfidni obliki. Kakor že rečeno: ena od ključnih razsežnosti izvendržavne literature tiči v samem razumevanju (ali bolje: doživljanju) jezika; jezik v izvendržavju nikdar ni zgolj sredstvo za odražanje sveta ali za doseganje estetskih učinkov, marveč dobesedno ustvarja svet in avtorja v njem. Zatorej je tudi položaj pisatelja in samega sveta popolnoma drugačen od položaja v znotrajdržavju; gre za neke vrste unio mystica. Svet tule nikoli ni zgolj razpoložljiv, niti mimobežen ali do-ksično prividen, pač pa vselej nekaj, kar sproti ustvarjamo (ali zaradi jezikovne pohabljenosti ne moremo več ustvariti). Pisatelj se jazi s pisanjem (Bandelj). Če se svet jezikovno ne artikulira, obstaja nevarnost, če ne celo gotovost njegove implozije ter izginotja. Nazadnje je tu še razmerje med univerzalnostjo in partikularnostjo. Pri tem je nadvse pomemben, če že ne najpomembnejši, proces univerzalizacije partikularnega, ki seveda ne sme potekati na ravni plitkega moraliziranja ali nenaravnega abstrahiranja, marveč kot organsko umetniško ustvarjanje, ki se mora odkrivateljsko dokopati do korenin partikularnosti in v njih najti univerzalne prvine, ki v nekem pogledu predstavljajo njihovo eksistencialno nujo. In natanko zaradi vsega tega menim, da pri zavračanju ali ravnodušnosti s strani znotrajdržavne slovenske literature do izvendržavne slovenske literature gre za bolj ali manj ozaveščeno diskriminacijo, ki je vsebovana že v samih estetskih paradigmah sodobne slovenske znotrajdržavne literature in literarne kritike ter teorije. Vse to pa je posledica (zgolj)evoluci-onistično razumljenega slovenstva in ravno tako evolucionistično razumljene
literature kot njegovega izraza. Zato ne gre niti za generacijsko vprašanje literarnih skupin, ampak za poseben poosamosvojitveni trend, ki gaje, kakor že rečeno, po mojem mnenju porodila temna plat slovenske osamosvojitve in ki poskuša revizionistično potvoriti naše postajanje in s tem v zvezi tudi v literaturi in umetnosti uveljaviti nek estetski kanon, prikladen tovrstni dirigirani interpretaciji naše stvarnosti.
»Jezik v izvendržavju nikdar ni zgolj sredstvo za odražanje sveta ali za doseganje estetskih učinkov, marveč dobesedno ustvarja svet in avtorja v njem.«
Na kraju bi se rad za hipec pomudil še enkrat ob meni nadvse priljubljenem pojmu slovenskega duhovja, ki pomeni transčasovno in transprostorsko razumevanje etnicitete in katerega razvidni izraz sta v naši moderni zgodovini bila (ob mnogih drugih) ideja skupnega slovenskega kulturnega prostora, ki je pomenila predvsem duhovni prostor, zasidran tudi v predjezikovniprastrukturi slovenščine, to se pravi v naši arhaiki v najbolj plemenitem pomenu besede; obenem pa cankarjansko hrepenenje kot izraz našega mističnega postajanja. Žal je pri nas, kakor že mnogokrat predtem v naši zgodovini, nad duhovno razumljeno občestvenostjo prevladala utilitaristično ohlapna kvazikomunitar-nost individualizma, ki se ravno zavoljo odpovedi duhu vse bolj oddaljuje od svoje globinske zaznamovanosti; vedno manj je usoda in vse bolj administracija; vse manj je mistična celovitost in vse bolj nepoenotljiva razdrobljenost; vse bolj korist in vse manj zanos. V zadnjih besedah pa se po mojem skriva tudi najgloblji odgovor na vprašanja Primoža Sturmana.
NAŠ UTRIP AT .
Drobtinice o slovenskem govoru
Košarka ali košarka?
Manica Maver
Pred dobrim mesecem so se vsi Slovenci, ne glede na to, kje živijo, prelevili v košarkarske navdušence in navijali za slovensko košarkarsko reprezentanco ter se veselili njene zmage in zlate medalje na evropskem košarkarskem prvenstvu.
Tudi sama sem v tistih septembrskih dneh pred ekranom navijala za slovenske košarkarje, se veselila njihovih zmag in s prijatelji komentirala rezultate. Ampak vse to govorjenje o košarki mi je dalo povod, da ponovno malo raziščem, kako naglasimo besedo košarka. Kako je prav, košarka ali košarka?
Televizijski komentatorji in intervjuvanci so med neposrednimi prenosi tekem v glavnem govorili o košarki, po televizijskih in radijskih dnevnikih (tudi po Radiu Trst A) pa so napovedovalci večinoma poročali o košarki. Kdo ima torej prav?
Slovenski pravopis dovoljuje samo izgovor z naglasom na a, torej košarka. Slovar slovenskega knjižnega jezika sicer dopušča oboje, čeprav daje izgovor košarka na drugo mesto in stoji pred njim kvalifikator tudi. To pomeni, da je boljša izbira vsekakor košarka.
Zanimivo se mi zdi, da je o tem jezikovnem problemu v času evropskega košarkarskega prvenstva pisalo tudi Delo. Tu je novinarka Tanja Jaklič citirala tudi mnenje dr. Petra VVeissa z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, ki pravi:
"V knjižnem jeziku je prednosten naglas košarka. Zakaj? Ker je to v knjižnem jeziku daleč najboljša možnost. Ampak zakaj? Ker sta enako naglašena tudi samostalnika košarkar in košarkarica ter tudi pridevnik košarkarski."
Tokrat imamo zamejci srečo: pri nas je v rabi izgovor, ki je knjižno pravilen. Upam torej, da se ne bo kdo od novinarjev začel zgledovati po kakem kolegu iz Slovenije in začel poročati o košarki. Čisto naravno bi namreč bilo, da bi prevzeli izgovor, ki ga slišimo na radijskih in televizijskih medijih iz Slovenije, saj bi morali biti prav osrednji slovenski mediji zgled za pravilno knjižno izreko.
Spet ugotavljam, kako pomembna je skrb, ki bi jo morali profesionalni govorci - predvsem na radiu in televiziji - posvečati pravilnemu govoru, ter kako pomembno je za te govorce izobraževanje na tem področju. Mediji so še vedno prvi zgled za vsakega javnega govorca.
Kakorkoli že, naj živi slovenska košarka in slovenski košarkarji, ki so mi nehote narekovali še novo temo za to rubriko.
OBLETNICA MESECA
Nekaj utrinkov ob 50-letnici smrti Vladimirja Bartola
Pisatelj, ki je bil daleč pred svojim časom
Dušan Jelinčič
Vladimir Bartolje bil do pred kratkim eden najbolj tragičnih likov slovenske literature, zdaj pa doživlja svojo svetlo in nadvse zasluženo renesanso. Dolgo je čakal na pravično priznanje in je le slutil, da bo to prišlo šele po njegovi smrti. Danes je Bartol bržkone najpomembnejši in najbolj znan slovenski pisatelj v svetovnem merilu, jasno po zaslugi monumentalnega in večplastnega romana Alamut, a bralci in literarni kritiki so končno ovrednotili tudi njegova druga dela, začenši z zbirko novel in črtic Al Araf pa do spominov, ki so šele pred nekaj leti dočakali knjižno obliko Mladosti pri Svetem Ivanu.
Bartol je bil vedoželjen, ambiciozen človek, vendar je to ambicijo opiral na stvarna dejstva. Kot inteligentna oseba, ki se spozna na književnost in ima močno razvit čut za pravičnost in avtokritiko, seje zavedal veljave svojih mojstrskih del Al Arafa in Alamuta. Prepričanje bil, daje najboljši slovenski pisatelj svojega časa in da se mu dogaja krivica, ker mu tega ne priznavajo.
Včeraj krivica, danes apoteoza
In res se mu je dogajala krivica, ker je pri uradnih kritikih in drugih pisateljih zbujal zavist. Velika trojica literarnih zgodovinarjev, ki je dolgo vedrila in oblačila na slovenskem literarnem obzorju, predvsem v Bartolovem najbolj ustvarjalnem obdobju, brata Juš in Ferdo Kozak ter Josip Vidmar, pa tudi neposredni literarni antagonisti - dramatik Slavko Grum, pisatelj Ludvik Mrzel in prikrito
morda tudi traged Ivan Mrak, so zaslutili njegovo veličino in jo zato večkrat zamolčali, čestokrat pa tudi močno udarili po njem. Bartol tega ni mogel razumeti in je zato neznansko trpel.
Uradna kritika mu je Al Araf leta 1935 v glavnem raztrgala.Torej tisto knjigo, ki v slovenski literaturi najbolj nazorno prikazuje ljubezen kot nekaj demoničnega, ki je v dobrem in slabem gibalo sveta in ki lahko človeka poveliča ali uniči. Ni naključno, da so Al Arafov prvi skoraj celotni ponatis leta 1974 preimenovali v Demon in Eros.
Da je imel Vladimir Bartol velik čut za pravičnost in da je verjel v moč ideje, pa dokazujeta vsaj še naslednji dejstvi. V uvodu svoje knjige Obiski pri slovenskih znanstvenikih je zapisal, da je eden od razlogov, da seje lotil tega pisanja, pregovorna skromnost znanstvenikov, ki so zato večkrat zapostavljeni na družbeni lestvici, in da se mu to ne zdi prav.
»Kot inteligentna oseba, ki se spozna na književnost in ima močno razvit čut za pravičnost in avtokritiko, se je zavedal veljave svojih mojstrskih del«
Velika Bartolova ambicija
Ta izhaja že iz njegovega najresnejšega življenjskega obdobja, saj je bil mladi Svetoivančan droben in fizično šibak in je zato občudoval močne, postavne in značajne fante. Zaradi tega je imel
Bartol verjetno tudi Kajnov kompleks. Navsezadnje je bil eden njegovih velikih filozofskih vzornikov Nietzsche prav tak: na zunaj ciničen, navznoter pa mehak in dober po srcu.
Zaradi svoje moralne pokončnosti je bil Bartol v napoto vsem režimom. V medvojnem času so ga obtožili ničejanstva in nihilizma, duhovne podpore velikim diktatorjem in protiljudskega pisanja, po vojni pa so temu dodali še obtežilno okoliščino, da mora literarna elita podpirati režim. Plaval je vedno proti toku: neudoben, nadležen in odvečen. Bil je sumljiv kot pisatelj, ker pa ga je pisateljevanje označevalo kot človeka, tudi kot človek.
Kot je sam zapisal, seje malo po vojni, da ne bi zabredel v še hujše težave, za kakšno leto celo odpovedal Alamutu. Leta 1958 ga je vTrstu končno prvič ponatisnil, a s tehtno spremno besedo, v kateri razlaga - ta razlaga pa zveni skoraj kot opravičilo -, katera je resnična simbolika Alamuta in zakaj je bil dotlej »nerazumljen, neraztolmačen in nerazumljiv«.
Končno ovrednoteni Bartol
Bartol doživlja danes svojo svetlo renesanso.Toplo mi je pri srcu, ko brkljam po tržaških knjigarnah in je denimo na policah na vidnem mestu izpostavljena Rizzolijeva žepna izdaja njegovega Alamuta v italijanščini, ki se prodaja v tisočih izvodih. Na ovitku z nepogrešljivo kamelo in sončnim zahodom v ozadju in z naslovom, izpisanim v pravzaprav pretirano velikih črkah: Vladimir Bartol - Alamut.
Sicer so tudi Aiamutovi prevodi v druge jezike odeti v razkošen ovitek. Španski prevod prikazuje v nebo štrleče orlovsko gnezdo na vrhu gorske špice, pa tudi v nemški in francoski izdaji ne manjkajo sablje, ponosni fedaiji ter globoka brezna z neza-vzetno trdnjavo na mogočni skalni pečini.
Mislim, da smo Slovenci dolžni Bartolu, poleg neizogibnih objav Alamuta ter simpozijev in razprav, tudi stvarno priznanje, ki naj temelji na konkretnih dejstvih. Menim, da je Alamut najboljši slovenski roman in da bi bilo torej prav, ko bi to dejstvo naša literarna kritika tudi uradno obeležila. Jasno, ne gre za ozko literarno-teoretično vrednotenje, temveč za širši pomen, ki ga ima roman za slovensko književnost in njeno prepoznavnost v svetu. To priznanje je Bartolu izrekla že svetovna literarna srenja z deset tisoči prodanimi izvodi širom po Evropi - dajmo mu torej priznanje še Slovenci. Nekakšno posmrtno Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Kot piko na i.
Zamejska duša Vladimirja Bartola
Ne smemo pozabiti, da je bil Vladimir Bartol slovenski pisatelj iz Trsta, torej »zamejec«, z vso zapuščino, ki jo ta beseda predstavlja. Kot zamejski pisatelj je namreč ustvaril Tržaške humoreske, v katerih je nakazal vso težo tega stanja, to stisko pa zabeležil na koncu spominov Mladosti pri Svetem Ivanu, ki je njegovo največje »zamejsko« delo in je dobro leto in pol izhajalo kot podlistek v Primorskem dnevniku. Tako piše: »Že po četrti noveli sta mi nerazumevanje in nedobrohotnost izbila pero iz rok.« Bartol je namreč nameraval napisati skupno deset humoresk, v katerih bi na šaljiv, avtokritičen in blagohotno sarkastičen način opisal življenje Slovencev na Tržaškem. A začeli so ga tako divje napadati z vseh strani, da je enostavno po domače rekel: »Dost 'mam!« ali, kot je spravljivo napisal v spominih, da so mu pač zbili pero iz rok. Ustvaril je le štiri humoreske od načrtovanih deset, ta greh pa lahko naprtimo našemu zamerljivemu in zakrčeno resnobnemu zamejstvu, ki ne dopušča niti dobronamerne kritike niti dejstva, da nekdo lahko uspe.
A če je Bartol prvi odmevno bičal tržaško zamejstvo, ne smemo pozabiti, da se je vTržaških humoreskah še bolj zajedljivo norčeval iz italijanstva. V besednih bitkah Jakomina Pertota in Ettoreja Mangialupija je naš mili novinar Pertot kljub temu lepši lik kot njegov objestni in glasni znanec. To je bil tudi eden od razlogov, daje bil Bartol stalno pod pritiskom italijanske kvesture, dokler se ni spet izselil v Ljubljano. Bil je torej v napoto vsem - Slovencem in Italijanom.
Bartol je bil dosleden intelektualec. Iz svoje svetovljanske drže, ki si jo je odločilno privzgojil v pariškem okolju, pa tudi drugje v tujini, je dosledno zavračal zamejsko in predvsem vseslovensko samopomilovanje. Misel, da mora številčno majhen narod doseči poveličanje z velikimi dejanji, je njegova svetla zapuščina. Kot svetovljan, pa čeprav večkrat kot alarafovski pariški bohem, umetnik in avanturist, je torej razmišljal prek ozkih slovenskih meja, razen ko so bile te ogrožene. Dosti je tvegal, a velik književnik vselej hodi po ostrini britve, pa čeprav je njegovo orožje pero in ne meč. Večkrat podleže, velikokrat pa tudi zmaga. Bartolova univerzalna misel, ki je vtkana v njegovem raznolikem literarnem in nenazadnje filozofskem opusu, je naposled prestala analizo časa in bo še dolgo spremljala tudi prihodnje rodove. «#1
Vantena
3.SLOFEST
Zveza slovenskih kulturnih društev je v sodelovanju s številnimi krajevnimi upravami, ustanovami in društvi septembra priredila 3. Slofest, nekakšen festival, ki naj bi približal večinskemu prebivalstvu slovensko glasbo, književnost, gledališče in sploh umetnost ter krepil medsebojne vezi na teritoriju. Osrednje prizorišče je bil od 15. do 17. septembra velik šotor na Borznem trgu, letošnja novost pa je bila v tem, da je nekaj izmed 40 dogodkov steklo tudi na Goriškem in Videmskem.
100-LETNICA SMRTI JANEZA EVANGELISTA KREKA
Ob 100-letnici smrti duhovnika, politika in družbenega delavca dr. Janeza Evangelista Kreka je bil na sedežu Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani dvodnevni znanstveni posvet, ki ga je ta ustanova priredila skupno s Teološko fakulteto ljubljanske univerze in Zvezo zgodovinskih društev Slovenije.
Ob tej priložnosti so 19. oktobra na dvorišču Teološke fakultete odkrili Krekov spomenik.
Med ljudi pa sta prišla še dokumentarec Socialne akademije Samo začeti je treba, ki ga je režiral Rok Pisk, in dokumentarni film Revolucionar v talarju režiserja Jerneja Kastelca po scenariju Jerneja Kastelca in Janeza Juhanta. Nastal je v okviru Dokumentarnega programa TV Slovenija. O Kreku v filmu spregovorijo številni strokovnjaki, njegovo notranje življenje in doživljanje pa je upodobil igralec Gregor Čušin v igrano-dokumentarnih prizorih na različnih lokacijah.
IVAN TAVČAR IN TATJANA ROJC V ITALIJANŠČINI
V prejšnji številki smo poročali, da je tržaški ustvarjalec Ivan ali Giovanni Tavčar, ki piše v slovenščini, italijanščini in nemščini, aprila objavil italijansko pisani roman Armonici cromatismi emoziona-li. Nedavno pa smo zvedeli, da je še pred tem, z letnico 2016, pri založbi Simple v Macerati izšel njegov prvi roman: Ritorno a Vienna (Povratek na Dunaj).Tudi v njem se prepletata ljubezenska zgodba med pripadnikoma različnih narodov in navdušenje za klasično glasbo ter njena avstrijska svetišča.
Tržaška slavistka, literarna kritičarka, esejistka, prevajalka in urednica prof.Tatjana Rojc (1961) pa seje po mladostnih pesniških in proznih poskusih vrnila k lastnemu leposlovju, vendar z romanom delno avtobiografske delno »zamejske« vsebine v italijanščini La figlia che vorrei avere (Hčerka, ki bi jo rada imela). Izšel je pri založbi La nave di Teseo v Milanu.
PTUJSKA GORA -TORRECIUDAD
Romarji pod vodstvom mariborskega nadškofa Alojzija Cvikla in provinciala slovenske minoritske province p. Milana Kosa so 14. septembra ponesli v Marijino svetišče Torreciudad v Aragoni (Španija) kopijo podobe Marije Zavetnice s plaščem s Ptujske Gore. V tistem svetišču namreč hranijo več kot 300 upodobitev Matere Božje z vsega sveta. Že aprila letos so romarji z Brezij ponesli tja podobo Marije Pomagaj.
SLIKARKA S. ADELGUNDIS
V Gorici so pripravili dve razstavi likovnih del notredamke s. Adelgundis, ki seje kot Mihaela Černič rodila 29. septembra 1913 v Mirnu, umrla pa je v Gorici 28. avgusta lani. Prve zaobljube je opravila avgusta 1935, večne pa leta 1941. Na likovni akademiji v Benetkah je diplomirala leta 1943. Poučevala je na več goriških šolah in ustvarjala risbe, akvarele in olja. V Državni knjižnici so 28. avgusta odprli prvo, v samostanu notre-damk 15. avgusta pa drugo razstavo. Izšel je tudi delno dvojezični katalog.
DEDIŠČINA MOLKA
Pesnica, pisateljica in raziskovalka polpreteklosti Mi-lanka Dragar, ki se je rodila leta 1939 v Sokobanji v Srbiji, diplomirala pa je na ljubljanski univerzi ter živi v Sloveniji, je svojim številnim knjigam poezije in proze v srbskem ali slovenskem jeziku, obsežni biografiji blaženega Lojzeta Grozdeta Zvest Križanemu (Ljubljana 2010) in drugim publikacijam dodala raziskovalno delo Dediščina molka. Na več kot 360 straneh piše o množičnih pobojih Slovencev in Hrvatov v Crngrobu ter hrvaških otrok v Matjaževi jami pri Pevnem v maju 1945. Spremne besede so napisali sarajevski kardinal Vinko Puljič, zgodovinarka Tamara Griesser-Pečar in hrvaški poslanec Miljenko Doric.
UMRL JE GIORGIO PRESSBURGER
V tržaški bolnišnici je 5. oktobra umrl pisatelj, režiser in dramaturg Giorgio Pressburger. Rodil seje 21. aprila 1937 v Budimpešti v judovski družini slovaškega izvora. Njegova družina je preživela vojne grozote skrita v kleti sinagoge, ob zatrtju madžarske vstaje leta 1956 pa je prebežala na Dunaj in potem v Italijo. Pressburger, ki se je razvil v vidnega predstavnika srenjeevropskega izobraženstva, je živel 30 let v Rimu, nato pa vTrstu, kjer si je med drugim ustvaril družino z igralko Slovenskega stalnega gledališča Lidijo Kozlovič (1938-2009). Napisal je 15 romanov in drugih knjig, vrsto gledaliških del, režiral in predaval na več univerzah. Bil je tudi pobudnik Mittelfesta v Čedadu.
18. PRIMORSKI DNEVI NA KOROŠKEM
Levo zgoraj: predstavitev publikacij v Tischlerjevi dvorani;
desno zgoraj: Gabrijela Ozbič;
desno spodaj: Tomaž Simčič in Tamara Stanese
V tednu od 20. do 31. oktobra so se na Koroškem odvijali 18. Primorski dnevi na Koroškem, ki sojih priredile Krščanska kulturna zveza, Zveza slovenske katoliške prosvete in Slovenska prosveta. Letos je bila to že 35. izmenjava kulturnih dogodkov. Letošnji program je bil bogat. Začel se je v petek, 20. oktobra z muzikalom Obuti maček v Ražunovi dvorani v Št. Petru, isti dan so se v večernih urah srečale glasbene šole s Koroške in Primorske. V torek, 24. oktobra je bila v jutranjih urah predstavitev publikacij vTischlerjevi dvorani, pri kateri so sodelovali Drago Štoka, Martin Brecelj in Rafko Dolhar. V večernih urah pa so v domu Sodalitas vTinjah odprli razstavo keramičarke Gabrijele Ozbič, kateri je sledil koncert samospevov tržaških avtorjev, ki sta ga izvedla sopranistka Tamara Stanese in pianist Tomaž Simčič. Naslednji dan je v Tischlerjevi dvorani v Celovcu gostoval Slovenski oder s predstavo Žabji kralj. V soboto, 28. oktobra je bila v Bilčovsu večerna maša, pri kateri je sodeloval cerkveni pevski zbor iz Ukev. Po maši so zapeli nekaj pesmi Ukovški fantje. Zaključek Primorskih dnevov je bil v soboto zvečer v Globasnici z nastopom dramske skupine Prosvetnega društva Štandrež z enodejanko Gremo v teater.
SLOVENSKA KARITAS
HELENA VURNIK NA RAZSTAVI
Slovenski škofje so 2. oktobra imenovali mag. Cveta Uršiča za novega generalnega tajnika Slovenske karitas. Nasledil bo Imreta Jerebica, ki bo januarja končal svoj mandat. Predsednik Karitas je mariborski nadškof msgr. Alojzij Cvikl.
V Narodni galeriji v Ljubljani je do 3. decembra na ogled razstava Helena Vurnik, slikarka in oblikovalka. Postavil jo je dr. Andrej Smrekar, ki je tudi uredil katalog, ki je izšel ob odprtju 21. septembra.
Razstava predstavlja izbor del in pa življenje Helene Kottler, ki se je rodila leta 1882 na Dunaju, po poroki s slovenskim arhitektom Ivanom Vurnikom leta 1913 pa seje preselila v Slovenijo, kjer je leta 1962 umrla. Z možem je med drugim delala v škofijski kapeli v Trstu (1913-14).
Levo: Janko Korošec; desno: Sergij Pahor in Bojan Brezigar
DRUŠTVO SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV STOPILO V NOVO SEZONO
Prvi ponedeljek v oktobru je Društvo slovenskih izobražencev začelo letošnjo novo sezono v sodelovanju s Socialno akademijo iz Ljubljane. Gost uvodnega večera je bil Janko Korošec, ki je predstavil niz letošnjih pobud pod skupnim naslovom Delam, da (pre)živim ter dokumentarni film Začeti je treba o Janezu Evangelistu Kreku. V ponedeljek, 9. oktobra je na aktualno temo o Kataloniji govoril časnikar Bojan Brezigar. V ponedeljek, 16. oktobra pa so se na večeru z naslovom Po lepoti k resnici spomnili nedavno preminule slikarke in pisateljice Veselke Šorli Puc. O njenem umetniškem opusu je govoril dr. Edvard Kovač, Peter Skoberne pa je prikazal izbor njenih umetniških del. V ponedeljek, 23. oktobra je časnikar Martin Brecelj govoril na temo Leto dni po izidu knjige Anatomija političnega zločina. Zadnji ponedeljek v oktobru je bila na sporedu še okrogla miza na temo"lzmerimo temperaturo v manjšinski politiki". Sodelovali so Peter Močnik, Igor Gabrovec in Ivo Jevnikar.
Levo: Sergij Pahor, Edvard Kovač in Peter Skoberne; desno: Peter Močnik, Igor Gabrovec in Ivo Jevnikar
BARAGOVI DNEVI 2017
Baragovi dnevi, kijih vsako leto prireja Baragova zveza iz Marquetta, so bili letos 2. in 3. septembra v Baragovi drugi misijonski postojanki, mestu Grand Rapids v zvezni državi Michigan v ZDA. V stolnici, pred katero stoji Baragov kip, je bila v soboto slovenska maša za romarje, ki so dospeli iz Toronta in Hamiltona v Kanadi, Lemonta pri Chicagu in drugih krajev v ZDA. Somaševanje je vodil donedavni urednik Družine msgr. Franci Petrič. Pred njim je o Baragovem delu in poslanstvu katoliške Cerkve med Indijanci spregovorila predstavnica urada za ameriške domorodce Debra Gutovvski, Indijanci pa so pripravili spored plesov in petja.
V nedeljo je dopoldne na izviren način govoril o življenju in delu škofa Barage zdravnik James A. Surell. Med drugim je poudaril, da so poleg misijonskega in socialnega dela za Barago ostali trije debeli zvezki dnevniških zapisov, sedem slovenskih molitvenikov, dvajset knjig za Indijance in slovar očipvejščine. Slovesno somaševanje sta popoldne vodila domači škof David VValkovviak in škof iz Marquetta John Doerfler.
Prihodnje leto bo 19. januarja minilo 150 let od Baragove smrti. Hišo, v kateri je umrl, bodo preuredili v muzej s spominsko sobo.
DVE PROSLAVI 90-LETNICE TIGRA
Trenutno delujejo v Sloveniji (in delno v zamejstvu) tri društva, ki se sklicujejo na narodnoobrambno ilegalno organizacijo TIGR. Društvo za negovanje domoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske, ki si je pridobilo velike zasluge s prireditvami, publikacijami in obeležji, si je zadnja leta z novim vodstvom in usmeritvijo odtujilo marsikaterega somišljenika. Nastalo je še eno društvo, ki se je kmalu razcepilo.
Ti dve novejši društvi - Slovenski TIGR -13. maj in Domoljubni TIGR -13. maj - sta na domačiji Blažonovih na obronkih Nanosa ob 90-letnici ustanovitve izvirnega društva TIGR priredili 9. septembra spominsko slovesnost, na kateri so govorili predsednika obeh društev, Vili Kovačič in Andrej Magajna, župnik iz Bovca Bogdan Vidmar (o Zboru svečenikov sv. Pavla) in slavnostni govornik, publicist Borut Rutar. Pred tem je bilo somaševanje, ki ga je vodil nadškof Alojz Uran.
Društvo TIGR Primorske je isto obletnico praznovalo 26. oktobra v Ajdovščini. Slavnosti govornik je bil zgodovinar Branko Marušič, ki je pred leti izstopil iz društva iz protesta proti usmeritvam takratnega vodstva. Spregovorila sta še predsednik društva Savin Jogan in ajdovski župan Tadej Beočanin.
MIRO ZUPANČIČ RAZSTAVLJA V MARIBORU
Ob svoji 80-letnici je slikar, ilustrator, restavrator in kipar Miro Zupančič iz New Yorka 8. septembra odprl 25. razstavo v domovini v hotelu Piramida v Mariboru. Rodil se je leta 1937 v Rimskih Toplicah, v 50. letih prejšnjega stoletja pa je emigri-ral prej v Avstrijo, potem v ZDA, kjer seje lepo uveljavil. Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu mu je ob tej priložnosti podelil posebno priznanje za izjemni umetniški opus, sodelovanje v slovenski skupnosti v NewYorku in neprecenljivi prispevek k bogatenju slovenske umetnostne zapuščine v Združenih državah.
NOVA KNJIGA O TIGRU
Inštitut za novejšo zgodovino iz Ljubljane je kot 17. zvezek svoje zbirke Vpogledi izdal zbornikTIGR v zgodovini in zgodovinopisju. Zgodovinar Aleš Gabrič je v njem uredil devet predavanj s posveta, ki je bili 1. februarja lani v Postojni.
69. MARIJANSKI SHOD
Na Opčinah je bil 10. septembra v župnijski cerkvi 69. Marijanski shod. Dežje namreč preprečil procesijo.
Z 12 duhovniki je somaševal tržaški škof msgr. Crepaldi, kije pridigo posvetil stoletnici Marijinih prikazovanj in sporočil v Fatimi.
STOLETNI LAZARIST ČARGA V TURINU
Preteklega 3. julija je duhovnik lazarist Ciril Čarga iz Idrije pri Bači obhajal stoletnico. Še pred jubilejem so ga predstojniki premestili iz Vidma vTurin, v dom za ostarele, kije bil nekoč njegovo semenišče. Menda je zadnji živeči lazarist, ki je bil misijonar na Kitajskem. Potej je dolgo delal med Slovenci v Kanadi, zadnja leta pa je bil vVidmu, kjer je med drugim pomagal obujati zanimanje za Marijino prikazovanje (Marija Žanjica) slovenskemu dekletcu v Porčinju v Benečiji leta 1855.
1416 ŽRTEV IZ HUDE JAME
V	Mariboru je nadškof Alojzij Cvikl 25. oktobra v stolnici daroval mašo, nato pa v Spominskem parku Dobrava v navzočnosti svojcev in predstavnikov države blagoslovil grobove žrtev povojnih pokolov v Barbarinem rovu v Hudi jami. Končala sta se namreč urejanje povojnega grobišča v rudniku in prenos posmrtnih ostankov v Maribor.
Preiskovalci so do žrtev prišli 3. marca 2009. Razkritje je pretreslo slovensko, hrvaško in delno mednarodno javnost. Končno število žrtev znaša 1416. Kljub različnim, tudi ostro izraženim mnenjem o njihovem pokopu je prevladal predlog, da se pokopljejo v Mariboru. Prvi pogreb je bil 27. oktobra lani. Vsem 1416 žrtvam so vsekakor odvzeli vzorce, da bi jih morebiti skušali identificirati z DNK-jem. Shranjeni so v kostnici v Škofji Loki, ki jo upravlja Nacionalni forenzični laboratorij Ministrstva za notranje zadeve.
Še naprej pa potekajo razprave o ureditvi spominskega parka na Teharjah in preureditvi rova Sv. Barbare v spominski objekt, odprt javnosti. Vladna komisija Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki jo vodi Jože Dežman, se zavzema za ustanovitev državnega zavoda za vojna grobišča, ki bi se ukvarjal z vsemi temi in sorodnimi vprašanji.
V	kinodvorane je medtem prispel celovečerni film Rudar v režiji in po scenariju Hanne Slak, kije na 20. Festivalu slovenskega filma prejel tri vesne, pripoveduje pa o rudarju Mehmedaliji Aliču in izkopu žrtev povojnih pobojev v Hudi jami. Če je okvir resničen in pretresljiv, je avtorica močno posegla v prikaz dogodkov.
KOROŠKE VOJNE ZGODBE
Zgodovinar dr. Marjan Linasi, ki je muzejski svetnik v Koroškem pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu, je pri Mohorjevi v Celovcu izdal novo knjigo, Koroške vojne zgodbe, Nekaj utrinkov iz let 1938-1945.
V 37 letih raziskav, ki so med drugim obrodile monografije Koroško partizansko zdravstvo (1985, soavtor Anton Ikovic), Antifašistično in narodnoosvobodilno gibanje mladine na Koroškem 1938-1945 (1990), Žrtve druge svetovne vojne na območju mestne občine Slovenj Gradec (2002), Paučkove partizanske bolnišnice 1944-1945, Partizanska saniteta na Koroškem (2008),
Koroški partizani,
Protinacistični odpor na dvojezičnem Koroškem v okviru slovenske Osvobodilne fronte (2010, nemški prevod 2013), je namreč naletel tudi na posebno zanimive, nenavadne, krute zgodbe, ki ne sodijo v črno-bele prikaze polpreteklosti in jim je želel posvetiti posebno pozornost.
UMRL JE PESNIK IN PISATELJ MILAN VINCETIČ
V Stanjevcih je 4. oktobra preminil prekmurski pesnik, pisatelj in esejist Milan Vincetič. Rodil se je 11. oktobra 1957 v Murski Soboti. Bil je profesor slovenščine in urednik, prej pri Pomurski založbi, potem pri več literarnih revijah. Pisal je tako v knjižni slovenščini kot v prekmurščini. Objavil je 14 pesniških zbirk, dva romana in vrsto knjig kratke proze.
ZDRUŽENI ZADRUŽNI BANKI
Zaradi novih zakonskih predpisov in razmer na bančnem področju sta se edini slovenski zadružni banki v Italiji (goriška Zadružna banka Doberdob in Sovodnje ter tržaška Zadružna kraška banka 1. oktobra združili, zaenkrat prevzeli skupno ime Zadružna kraška banka in se vklučili v skupino Cassa Centrale Banca izTridenta.
Bančni zavod ima 3373 članov, 119 uslužbencev, 14 poslovalnic in 2 samostojna bančna avtomata. Devetčlanskemu odboru predseduje donedavni predsednik Zadružne kraške banke Adriano Kovačič, podpredsednik pa je donedavni predsednik Zadružne banke Doberdob in Sovodnje Robert Devetta. Ravnatelj je donedavni tržaški ravnatelj Sergio Carli, podravnatelj pa Ivo Cotič.
SLOVENCI V ČASNIKARSKI ZBORNICI
Italijanska Časnikarska zbornica je oktobra obnovila svoja vodstvena telesa na podlagi novega zakona, ki je med drugim znižal število članov njenega Državnega sveta od 156 na 60. Od tega jih mora biti 40 vpisanih v poklicne, 20 pa v publicistične sezname. Pomembna novost pa je tudi v zajamčenem zastopstvu pripadnikov narodnih in jezikovnih manjšin, ki v posebnem volilnem okrožju, v katerega se sami vpišejo, izvolijo po enega poklicnega časnikarja in enega publicista, ki morata pripadati različnima skupnostima.
Tokrat sta bila izvoljena južnotirolski poklicni časnikar Markuš Pervvanger, ki ima odgovorno mesto na sedežu RAI v Boc-nu, in pripadnik naše skupnosti, upokojeni dolgoletni glavni urednik beneškega lista Dom, publicist Giorgio Banchig.
Tudi po starem ustroju, ko je bilo na voljo več mest, smo Slovenci uspeli zagotoviti svoje zastopstvo v Državnem svetu Časnikarske zbornice. Štiri mandate (1986-98) je bil član tega pomembnega telesa rajni poklicni časnikar iz slovenskega uredništva RAI Drago Legiša, kije med drugim za pripadnike manjšin dosegel možnost opravljanja poklicnih izpitov v Rimu v materinščini. Nasledil ga je (1998-2017) kolega iz istega uredništva Miro Oppelt, ki je bil tudi član več strokovnih komisij Časnikarske zbornice in svojčas deželni predsednik časnikarskega sindikata.
Od leta 2004 je bil do zadnjih volitev član Državnega sveta tudi tržaški publicist Andro Merku.
Oktobra so obnovili tudi deželno vodstvo Časnikarske zbornice. V odbor je bila potrjena upokojena članica uredništva Primorskega dnevnika Breda Pahor.
MUZEJ NA SOLBICI
Na Solbici v Reziji so 14. oktobra odprli Muzeo tih rozajanskih judi. Gre za prenovljeno domačo hišo, v kateri so uredili etnografski muzej in sedeža Zveze slovenskih kulturnih društev ter Kulturnega društva Rozajanski dum. Ob stalni bodo postavljali tematske razstave, saj je zbranih že okoli tisoč predmetov. Prva je posvečena rezijanskim pravljicam in ima naslov Zverinice tuw Reziji. Med uglednimi gosti sta spregovorila domačina Luigia Negro in Sandro Quaglia.
ALEKSI JERCOG O AVSENIKU
Tržaški radijski programist-režiser in glasbenik Aleksi Jercog je po knjigah S pesmijo našo, 50 let ob Avsenikovi glasbi na Tržaškem in Goriškem (2005), S polko v svet, Glasbene poti bratov Avsenik (2008) in Zlati zvoki, Katalog Avsenikove glasbe 1953-2016 (v slovenščini in nemščini, 2016) pri Mladinski knjigi v Ljubljani septembra izdal še bogato opremljeno knjigo Slavko Avsenik, Življenje za glasbo. Uvodni prispevek je napisal Tomaž Habe.
ROJSTVO NOVIH DOMOVIN
V Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) v Ljubljani je do 25. novembra na ogled razstava o bogati ustvarjalnosti slovenskih beguncev, ki so po vojni prebili tri do štiri leta v begunskih taboriščih v Italiji in Avstriji, Rojstvo novih domovin. Pripravila stajo NUK in Rafaelova družba, njeni avtorji pa so Helena Janežič (NUK), ki seje posebej posvetila tisku v begunskih razmerah, iz Rafaelove družbe pa Lenart Rihar in Helena Jaklitsch, ki je med drugim poskrbela za panoje z značilnimi zgodbami posameznih beguncev. Fotografsko gradivo je večinoma iz zapuščin fotografov Marjana Hočevarja in Lojzeta Erjavca.
Ob odprtju razstave 5. oktobra so spregovorili minister za kulturo Tone Peršak, akademik Kajetan Gantar in ravnateljica NUK Martina Rozman Salobir. Zapel je basbaritonist Marko Fink.
Dan prej, 4. oktobra, pa so v Galeriji Družine predstavili katalog razstave, bogato knjigo Rojstvo novih domovin, ki sojo kot soavtorji podpisali Kajetan Gantar, Lenart Rihar, Helena Jaklitsch in Helena Janežič, izdali pa NUK in Družina.
SKA O SPOMINIH PROF. GERŽINIČA
Slovenska kulturna akcija (SKA) je 21. oktobra posvetila kulturni večer v Slovenski hiši v Buenos Airesu spominom prof. Alojzija Geržiniča (1915-2008) Od Save do Srebrne reke, ki so izšli pri Mladiki v zbirki Zapisi iz zdomstva.
Najprej je bila v kapeli maša za prof. Geržiniča in vse žive in rajne odbornike ter člane SKA. Vdvorani dr.Tineta Debeljaka je nato predsednik SKA Damjan Ahlin
uvedel srečanje, na katerem so predvajali video o ljubljanski predstavitvi knjige, Marjana Pirc Ahlin pa je prebrala zapis prof Albina Magistra, ki je bil sicer med udeleženci. Prisotni so bili obe Geržiničevi hčerki, Marika in Teodora s svojci, slovenska veleposlanica Jadranka Šturm Kocjan in več članov SKA.
Spominska slika z delom udeležencev kulturnega večera SKA o prof. Alojziju Geržiniču (foto: SKA)
DVE PROSLAVI TUDI ZA 70-LETNICO ZDRUŽITVE PRIMORSKE Z MATICO
V Novi Gorici je bila 15. septembra pred občinsko palačo državna proslava ob 70-letnici združitve Primorske z matično državo, povezana ttudi s 70-letnico gostujočega mesta. Slavnostni govornikje bil predsednik Državnega sveta Mitja Brvar. Spored z naslovom Gorico novo bomo dali v dar je kot scenografinja in režiserka pripravila Neda Rusjan Bric.
Območno združenje Zveze borcev za vrednote NOB pa je že popoldne pripravilo v Novi Gorici še svojo proslavo, na kateri je bil slavnostni govornik častni predsednik Zveze Janez Stanovnik.
SPREMEMBE PRI TEDNIKU DRUŽINA
Direktor družbe Družina Tone Rode je s soglasjem slovenskih škofov imenoval časnikarja, laika Boštjana Debevca za odgovornega urednika tednika Družina za obdobje petih let. Dne 21. novembra bo nasledil msgr. Francija Petriča. Obenem je ustanovil programski svet tednika Družina kot svetovalno telo in v pomoč odgovornemu uredniku pri vsebinskem usmerjanju tednika ter pri pridobivanju podpore pri bralcih in širšem občestvu. Msgr. Jožeta Pluta pa je imenoval za vodjo programskega sveta ter duhovnega asistenta uredništva tednika Družina, spet za obdobje petih let.
BAZOVICA 2017
Na slovesnostih v spomin na bazoviške junake so bili letošnji govorniki časnikar Aljoša Fonda 6. septembra pred njihovim grobom pri Sv. Ani v Trstu; odvetnik Mitja Ozbič po maši zadušnici v cerkvi v Bazovici istega dne; pred obeležjem pred rektoratom v Ljubljani 8. septembra rektor Ivan Svetlik, ljubljanski podžupan Dejan Crnek, predsednik Društva TIGR Primorske Savin Jogan in prof Konstanca Mikulus za Odbor za proslavo bazoviških žrtev; kranjski župan Boštjan Trilar in zgoni-ška županja Monika Hrovatin 8. septembra v Kranju; na osrednji proslavi v Bazovici 10. septembra, ki jo je motilo slabo vreme, pa so govorili predsednik Odbora Milan Pahor, predsednik Italijanske unije MaurizioTremul in prof Aldo Rupel.
ULICA VALENTIN ZACCARIA SIMONITTI
V Špetru so 15. septembra posvetili ulico beneškemu kulturnemu in političnemu delavcu arhitektu Valentinu Simonittiju. Ulična tabla je dvojezična. Odprli so tudi razstavo in ponatisnili dvojezično brošuro Valentino Z. Simonitti - arhitekt in intelektualec.
PRISELJENCI IZ ITALIJE
Tržaška časnikarka Marina Silvestri je pri gori-ški založbi Leg izdala študijo Lassu nellaTrieste asburgica, La questione dei regnicoli e 1'identita rimossa (Tam zgoraj v habsburškem Trstu, Vprašanje »regnicolov« in zastrte identitete). »Regnicoli« je bilo ime, ki so ga v avstro-ogrskem Trstu dobili priseljenci iz Italije. Ob izbruhu prve svetovne vojne je bilo v tržaški občini nad
190.000	avstro-ogrskih in kar 50.000 italijanskih državljanov. Avtorica opozarja tudi na priimke, deželni izvor in poklice teh priseljencev.
NAŠE ŠOLE
V Furlaniji Julijski krajini je v tem šolskem letu na slovenskih (in v Benečiji dvojezičnih) šolah okoli 4.500 učencev in dijakov v 74 vrtcih, osnovnih, srednjih in višjih srednjih šolah.
52. Seminar za vzgojitelje, učitelje in profesorje slovenskih oz. dvojezičnih šol v Italiji se je začel 4. septembra v Kulturnem domu vTrstu. Odprtja se je udeležila tudi italijanska šolska ministrica Valeria Fedeli, ki je presenetila javnost s sicer povsem normalno ugotovitvijo, da bi morali na večinskih šolah nuditi možnost pouka manjšinskega jezika, in z napovedjo ukrepov v tem smislu.
NAGODETOV PROCES: EPILOG
Zgodovinarki in arhivistki dr. Mateja Jeraj in dr. Jelka Melik, ki sta leta 2015 izdali zelo obsežno delo Kazenski proces proti Črtomirju Nagodetu in soobtoženim, ki ima podnaslov Študija in prikaz procesa, sta - vedno pri Arhivu Republike Slovenije, kjer sta tudi v službi - izdali delo z enakim naslovom, a drugačnim podnaslovom: Epilog. Gre za opis prizadevanj za rehabilitacijo obsojencev iz leta 1947 (a tudi odnosa oblasti do ostalih montiranih političnih procesov). Dejansko je šele leta 1991 prišlo do razveljavitve sodbe, vendar brez rehabilitacije in kakega opravičila.
70 LET SLOVENSKE VINCENCIJEVE KONFERENCE
Slovenska Vincencijeva konferenca vTrstu, ki je nastala iz skupine univerzitetnih študentk, ki so se začele zbirati decembra 1946 pod vodstvom poznejše dolgoletne predsednice prof. Laure Abramove, je 1. oktobra praznovala svojo 70-letnico. Pri Novem sv. Antonu so bili najprej blagoslov in pete litanije pod vodstvom Klemna Zalarja, v bližnji dvorani pa je nato lazarist prof. Stanko Gerjolj spregovoril o karizmi sv. Vincencija danes. Srečanje je vodila predsednica konference Ivica Švab.
Caporetto
Italijanski dnevni tisk je v preteklih tednih polnil svoje strani z razmišljanji in komentarji ob stoletnici preboja pri Kobaridu med prvo svetovno vojno. Dramatični dogodek je povzročil hude izgube v italijanski vojski, ki seje morala umakniti globoko na svoje ozemlje, predno je zaustavila avstrijsko-nem-ško ofenzivo. Le malo je manjkalo, da se ni Italija sama vdala in zaprosila za premirje. Preboj je hudo prizadel italijanski nacionalni ponos in posebej vojaško samozavest: Kobarid, Caporetto po italijansko, je postal sinonim za brezpogojni poraz, pravzaprav za katastrofo, na vseh področjih od politike do športa.
V iskanju krivcev novi val razmišljanj obračunava s takratnim vrhovnim poveljnikom generalom Cadorno, ki je krvavi pozicijski vojni na Soči sledil na poveljstvu v Vidmu. Potem ko so mu desetletja peli slavo, mu postavljali spomenike in po njem poimenovali ulice v vsakem mestu, ga zdaj opisujejo kot samodržca, ki ni spoznal novih vojaških strategij, predvsem pa kot človeka, ki ni razumel vojakov.
Kobarid
Zgodovinarji zdaj po večini brez retorike prikazujejo takratno dejansko stanje Italije in mnogi se tudi pošteno sprašujejo o utemeljenosti vojne. Pri opisovanju vojaških dogodkov marsikateremu spodrsne, eden na primer piše, da so Avstrijici po nekajurnem boju okupirali Kobarid, medtem ko so ga dejansko osvobodili, ker je prej bil njihov. Le malokateri se ob slovenskih imenih vzdolž fronte zave, da to niso nikoli bili italijanski kraji, nihče se ne spomni, kako trdo je italijanska vojska ravnala s Slovenci domačini (aretacije, internacije, prisilne selitve) in da se je nad civilnim prebivalstvom znesla celo s surovo declmacijo (Idrsko, junija 1915), ki predstavlja nezaslišan zločin svetovnega spopada.
Priložnosti za pisanje o prvi svetovni vojni bo še za leto dni, fronta se je po Kobaridu premaknila na bregove reke Piave, italijanski zgodovinarji pa se bodo spet lahko razpisali o veliki zmagi pri Vittoriu Venetu, ko Avstrije že dva tedna praktično ni bilo več. *¿1
Skupaj lahko odpravimo revščino
H. J.
Kolikokrat smo že slišali, da je revščina globalna družbena rana, ki jo je treba odpraviti. Predstavniki svetovnih vlad in mednarodnih organizacij, politiki, gospodarstveniki in izvedenci na vseh mogočih področjih so o tem razpravljali na odmevnih srečanjih. Nešteti so načrti o tem, kako premagati revščino in zagotoviti večjemu delu svetovnega prebivalstva dostojno življenje.
Želeli bi, da bi bili rezultati tega dela boljši. Ponekod, zlasti v razvitejšem svetu, je število ljudi v ekonomskih težavah v zadnjih letih celo naraslo.Težka gospodarska kriza zadnjih let je namreč prizadela številne družine, saj so mnogi izgubili delovno mesto. Sploh pa manj zanesljive delovne pogodbe, ki se podaljšujejo iz meseca v mesec, ne nudijo možnosti, da bi si nekdo, ki ne ve, kaj bo z njim jutri, privoščil kaj več od najpotrebnejšega.
Tudi vojne, ki jih je v svetu vse več, so osiromašile na sto tisoče ljudi. Mnogi bežijo k nam, da bi si rešili vsaj golo življenje. Mi pa jih skušamo zavrniti, tudi če jih s tem izpostavljamo hudemu tveganju. Nov pojav v sodobnem času so tudi klimatski begunci. Morda se v tem našem prostoru ne zavedamo dovolj, vendar so podnebne spremembe že marsikje tako opustošile zemljo, da na njej preprosto ni več mogoče živeti.
A revščine ne povzročajo le ekstremni pojavi, vojne ter naravne in gospodarske katastrofe. Tudi v našem svetu, ki ga pojmujemo za demokratičnega in civiliziranega, je še vedno veliko ljudi na robu preživetja. Večkrat se ne zavedamo, da blizu nas živi družina, tudi z
otroki, brez dohodkov, upokojenec s pokojnino, ki mu zadostuje za pol meseca, mlad človek, ki ne more dobiti službe in starejši, kije izgubil zaposlitev, delovna doba pa se neizprosno podaljšuje, ker pač živimo dlje ...
Generalna skupščina Združenih narodov je decembra leta 1992 razglasila 17. oktober za mednarodni dan boja proti revščini. Letos je potekal pod geslom: "Izkoreninjenje revščine je pot do mirnih in vključujočih družb". Gre za dragoceno priložnost, da se vsi zamislimo nad tem, kako odpraviti ta svetovni problem. Ljudje, ki so na vodilnih mestih, se vselej izgovarjajo: "za to vendar ni denarja!" Ko je treba kupiti orožje, pa se sredstva vedno najdejo. Volilne kampanje so vse dražje, bolj bleščeče in veličastnejše, večkrat
»Ponekod, zlasti v razvitejšem svetu, je število ljudi v ekonomskih težavah v zadnjih letih celo naraslo.«
v obratnem sorazmerju s kakovostjo kandidatov. Na borzah je mogoče danes "zaslužiti" težke milijarde in jih že jutri spet izgubiti. Drznost in tveganje sta v ekonomiji dokaj čislana pojma, saj večkrat prinašata velike dobičke, ki gredo v roke investitorjem in menedžerjem. Izgube itak plačujejo najšibkejši...
Po letošnjih podatkih živi samo v Italiji 7,2 milijona ljudi v hudih gospodarskih težavah, 4 in pol milijona
»V državah, ki veljajo za bogate in razvite, en mladoletnik vsakih 5 živi v relativni revščini, eden vsakih 8 pa se sooča tudi s pomanjkanjem hrane.«
pa dejansko nima ničesar. V Sloveniji trpi hudo pomanjkanje približno 14 odstotkov prebivalstva. Podatki, kijih navaja Svetovna banka, sicer kažejo, da seje stanje kljub vsemu v zadnjih dveh desetletjih močno izboljšalo. S hudim pomanjkanjem se sedaj povprečno sooča ena oseba na deset. Svetovna banka te podatke komentira z optimizmom in načrtuje, da bo revščina do leta 2030 skorajda povsem odpravljena, vsaj v večini sveta, z izjemo nekaterih predelov Južne Azije in Subsaharske Afrike. Pri tem moramo seveda upoštevati, da se tu govori le o skrajni revščini. Izkoreniniti pa bi bilo treba tudi druge vrste pomanjkanja in materialne prikrajšanosti, ko vodijo v socialno izključenost.
Podatki o postopni odpravi revščine so seveda razveseljivi, statistika pa je včasih muhasta in protislovna veda. Po eni strani te navduši, po drugi pa te spet spravi v slabo voljo. Ob svetovnem dnevu hrane 16. oktobra je organizacija Združenih narodov za hrano in kmetijstvo FAO posredovala podatek, da seje število lačnih v svetu v zadnjih dveh letih povečalo za 38 milijonov na 815 milijonov. Pomanjkanje hrane torej trpi povprečno vsak 9-ti prebivalec Zemlje. Posledice gre v prvi vrsti pripisati oboroženim konfliktom in podnebnim spremembam.
Sklad Združenih narodov za otroke Unicef pa je prav pred kratkim ugotovil, da v državah, ki veljajo za bogate in razvite, en mladoletnik na 5 živi v relativni revščini, eden na 8 pa se celo sooča s pomanjkanjem hrane. V Italiji vzbuja zaskrbljenosti tudi podatek, da se je v 10-tih letih revščina med mladimi potrojila.
Boj za socialno enakost in za dostop vseh do potrebnih dobrin mora biti torej v prihodnje v prvi vrsti posvečen otrokom in mladim. Kolikokrat smo že slišali, da so prav oni naša prihodnost. Če ne skrbimo zanjo bomo preprosto propadli. Čas bi bil, da bi večina ljudi prenehala misliti le na lastne interese in začela delati v korist družbe, človeštva. Vsak po svojih sposobnostih, možnostih in močeh. V takem svetu bi bilo lepo živeti. *¿1
Prijatelji so vredni zlata
Zgodba je bila priporočena na 45. literarnem natečaju revije Mladika
Darinka Kozinc
Vzpenjam se po razkošnem stopnišču
Zimskega dvorca, s pogledi sledim roko-kojskim vijugam ujetim v pozlato, z roko se dotikam hladne gladke ograje in razmišljam o šuštečih krinolinah Katarine Velike. Je možno na enem mestu združiti toliko lepote? Je možno zaužiti in použiti toliko lepote v odmerjenem času? Zlata kočija. Osupla sem od razvratnega razkošja. Obstanem pred sliko Leonarda da Vin-cija. Stojim. Strmim. Popolnost. Ravne ploskve barv odstirajo globino sporočila, izginevam pod njimi, v brezčasni barviti svet iz katerega me skoraj nasilno zbeza glasen šepet mlade matere, ki v mehki ruščini prigovarja deklici. Mala postavica v beli obleki z modrimi pikami trmasto odkimava, ustnice stiska v ravno črto, kiti z rožnato pentljo silovito sledita premikom glave: »Hmot, Hmst«. Nijet, se zagrize v moj svet prekrit s kopreno barv v kratkem, zame prekratkem sobivanju z madono z detetom.
Izza zavese spomina vskoči deklica z uporno začrtanimi usteci, le da sta kitki povezovali modri pentlji. Deklica, ki odriva materino roko: »Tvoje roke me praskajo!« Mama osuplo umika od zemlje zdelane roke z nežnega dekličinega obraza.
Deklica, v glasuje zaznati sled zaničevanja, reče: »Zakaj ima nona tako mehke in bele dlani, zakaj je njen dotik nežen, tvoj pa tako grob?«
»Nikoli ni delala, ni ji bili treba, aleksandrin-ki!« osuplo sikne mama, v pogledu kot strela zasije poblisk jeze, deklica se strese.
»Mene ni božala, mene ni nihče božal ne z mehkimi ne žuljavimi rokami! Moja mati se je tam doli, v Aleksandriji ljubeče dotikala tujih otrok, njim je delila kar bi moralo pripadati meni. Gospodarji so jo enkrat pripeljali z avtom
v vas, bili so na dopustu v Italiji, le za kratek čas nas je obiskala moja mati. Sklonila se je k meni, popolna tujka, besede, ki jih je izustila so bile: Kako si umazana! To mi je rekla moja mati, jaz pa sem pričakovala, da bo snela rokavice z belih rok in me pobožala, niti dotaknila se me ni!« skoraj izkriči mama, nato, kot bi se zavedla, da svojo bolečino raztresa naokrog, si roko potisne na usta in obstaneta v tišini.
Deklica gleda z razprtimi očmi, naredila bi korak k njej, jo objela, toda nekaj ji preprečuje, skoraj tako kot bi se podplati čevljev zalepili na tla.
Nona ima deklico rada, to ona ve, kot bi nanjo prenesla vso ljubezen s katero je preskočila njo, lastnega otroka. Mati se le premakne, objame deklico in jo stisne k sebi, v naročje.
»Vsi smo bili žrtve razmer, okoliščin in krutega časa!« Deklica se ne upira.
To je moj spomin, spomin deklice, ki danes boli.
Otrok in mati hitro izginjata proti vratom, njune korake duši preproga, nijet se oddaljuje, je le še šepet in v tišini se spet zagledam v Leonar-dove natančne poteze čopiča, neverjetno mešanico in plasti čudovitih barv, ki me nagovarja skozi stoletja.
Telefon zabrni. Znak za sporočilo. Ne zdaj!
Ne v tem trenutku, ko skozi koprenasto zaveso stoletij uživam v družbi genija. Ne morem odtrgati pogleda od slike, privilegija, da stojim pred izvirnikom, ne bi rada zapravila. Koliko časa stojim tam še sama ne vem, slepa in gluha za vse tihe korake, šepetajoče besede, ki se odbijajo od moje negibnosti. Dokler se ne zbudim iz zamaknjenosti, vpila sem sliko, vse njene barvne odtenke, spokojnost obraza madone in zadovoljstvo
deteta. Vrnem se v resničnost, na parket Zimskega dvorca, v torbici potipam za telefonom. Sporočilo je kratko v svoji neizprosnosti glede na novico, ki mi jo sporoča: Pridi takoj domov, nona je umrla!
Besede kot ledolomilec zahreščijo v vso užito lepoto, jo raztreščijo na kose, resničnost je kot voda, ki razpenjena šumi za razbitimi ledenimi ploskvami.
Nona, moja nona je umrla, zašepetam, in kar ne verjamem sporočilu, znova in znova ga prebiram, da bi dojela! Nona z mehkimi dlanmi, ki so kot dih, kot sapica znale nežno pobožati moja lica, razmršiti in pogladiti moje lase, spletati kite ... Dotiki, ki sem jih kot majhna deklica oboževala. Ne bo več šepetanja o skrivnostih, ki jih je doživela v služenju na dvoru, ne bo več zgodbic iz Egipta, ki sem jih vpijala z vsemi čuti, ne bo več NJE, lepe v njeni eleganci, ki so jo leta še dodatno oplemenitila. Ne bo več iskrivih domislic, ne zvonko prisrčnega smeha, fotografij na trdem kartonu in ne več zakladov iz rdeče žametne škatle. Ne bo več dišeče kavice v tankih porcelanastih skodelicah z zlatim robom in že nekoliko obrabljenih srebrnih žličk, ki so zvonko trkljale ob porcelan ob mešanju črne dišeče tekočine, ki sva jo ob grizljanju halave srebali z majhnimi požirki. Nona je to znala, uživati v lepoti trenutka, v finem porcelanu skodelice, čipkastem prtu, svilenem šalu, ki je bil nežen kot njene roke, v lepo pospravljeni postelji sredi katere je z razprostrto krinolino sedela bambola in z modrino steklenih oči strmela predse.
Njene energije, ki se je kot šop sončnih žarkov zlato razlivala po prostorih, ne bo več. Ko bom vstopila v njeno majhno udobno hiško in pred vhodom kot dva stražarja pozdravila palmi s trdimi pahljačastimi listi, bodo predmeti še tam, toda sprejela me bo hladna praznina.
V Sankt Peterburgu sem nameravala ostati še pet dni. Na srečo je v malem apartmaju, ki sem ga najela v središču mesta, internet deloval. Po mučnem iskanju in dopisovanju, bi lahko bila doma šele čez dva dni. Nič prej! Včasih so razdalje nenadoma tako nepremostljive! Če bi le lahko letela kot misel hitro! Poslovila bi se rada od none, najljubše osebe mojega otroštva, toda nisem bila prepričana, ali mi bo uspelo.
Počakajte me, je bilo vse kar sem kot krik poslala preko sms sporočila.
Pa me niso počakali. Prišla sem, ko so se že razhajali zardelih lic od dobrih jedi in kozarčka preveč. Nasmejani, kot da se je žalost razblinila ob zadnji grudi zemlje, ki je votlo zadela ob krsto. Obstala sem tam med vrati, izgubljena popotnica.
»Daj mi ključ njene hiše!«
Mama me je čudno pogledala, že je hotela usta oblikovati v vprašaj, kaj ti bo, vendar je besede zadržala neizgovorjene in mi podala ključ. Vedela je koliko mi je pomenila, vedela je, da rabim nekaj trenutkov v tihi hiši, da bom z njo.
Najprej sem šla na pokopališče. Postala sem pri grobu, cvetje je zastiralo zemljo. Nisem še zmogla sprejeti resničnosti, da je zemlja zares prekrila meni najljubšo osebo, hlad je svoje roke stegnil po meni, zmrazilo me je.
Posloviti se je treba, draga nonal S šepetom tam, ob grobu sem si dajala pogum. Posloviti, ne zgolj za dan dva, mesec ah leto, kdo ve?
Težka je pot preko temnega praga, ki ga imenujemo smrt!
In vendar obstaja upanje, kar je pozimi videti kot mrtvo, v toploti vzklije v novo življenje. Jaz sem tvoja svetloba nedojemljive ljubezni, ki jo bom podarila naprej!
Vrata pokopališča so tlesknila in oddala kovinski zvok. Napotila sem se proti njeni čedni hišici, zavrtela ključ in obstala v tihoti. Ni bilo več isto, prostori so delovali votlo in prazno, manjkala je njena energija, toplina, čeprav sem jo komaj še zaznavno čutila v zraku. Tam, kjer je zame od zmeraj stal predalnik z izrezljanimi lilijami, ki ga je pripeljala na ladji iz Aleksandrije, je ostala le kvadratasta prašna sled. Stena je prazno strmela vame, slike v stebrnih okvirjih so izginile. V kuhinji, za steklom vitrin ni bilo ničesar več, tudi skodelic z zlatim robom iz katerih sva popili nešteto požirkov temne dišeče tekočine, ne. Izginila je orehova miza, stoli so osamljeno stali sredi jedilnice. Stopila sem v spalnico, postelja je bila postlana, toda belo pregrinjalo iz težke svile z naborki so zamenjali z modrim iz bombaža. Sredi postelje pa je še vedno sedela bambola z razprostrto krinolino in očitno ni bila nikomur iz sorodstva dovolj zanimiva, da bi si jo prilastil.
»Vse so pobrali, vse odnesli, nobenega kaj vrednega spomina nate mi niso pustili,« mi je ušla glasna pritožba. Vrgla sem se na posteljo, da se je bambola nevarno zamajala. Ujela sem jo za porcelanasto roko, jo potegnila k sebi, obraz zakopala v njene svilene lase in šele tedaj sem opazila, da ima okrog vratu ovito verižico s kamni.
Potipala sem hlad verižice, najbrž nič vrednega, ne bije sicer pustili, sem pomislila.
Z bambolo ob sebi, v tišini izropane nonine hišice, sem zaprla oči, utrujenost od dolge poti je primezela na dan, se razprostrla po mojih udih, zaspala sem.
Dotaknilo se me je, božajoče in lahno kot sapica.
Nona\ zašepetam. Iz meglic se je zgostila podoba njenega dragega obraza.
Vzemi bambolo! mi je, ne da bi premaknila ustnice, naročila. Verižica, ki jo nosi, je veliko vredna, vedela sem, da bodo mislili, daje zgolj ničvredna bižuterija. Ti sicer ne potrebuješ takih spominov, spomin name je shranjen v tvojem srcu, draga vnučka. Prodaj jo in povabi vse, ki so tvoji prijatelji! Saj veš, da sem ti vedno govorila, če imaš prijatelje četudi si sam, nikoli nisi osamljen! Ne pozabite nazdraviti s šampanjcem in to najboljšim!
Zbudim sem v resničnost in se zavem, da še vedno držim bambolo v naročju. Sem sanjala ali je zgolj govorila moja podzavest ? Snamem verižico, napnem oči in si jo bolj natančno ogledam. Postajam jezna sama nase, da me v šoli minerali niso zanimali, od draguljev poznam zgolj diamant in zeleni smaragd. Kamni, ujeti v tanke zlate okvirje in pripeti na verižico, se hladno lesketajo. Če bi bili živi, bi se najbrž posmehovali moji nevednosti. Poravnam noge in krinolino bambole, si jo dam pod pazduho, drugo roko pa kot kletko ovijem okrog verižice. Nekateri ljudje se ozirajo za mano, vem, da zaradi bambole, takih lutk ni več!
V prvo zlatarno bom vstopila, ki jo zagledam, sklenem.
Zlatarna Lesket! Zlat nakit na modrih žametnih podstavkih se vabljivo lesketa iz izložbe, nakita in izdelkov iz srebra je razstavljenega veliko več. Deluje bahavo.
Vas lahko prosim, če preverite ali je sploh kaj vredna?
Odprem dlan in verižica gibko zdrsne na marmornato površino prodajnega pulta. Prodajalec pokima, za trenutek izgine v ozadje trgovine in se vrne s sivolasim zlatarjem. Njegov pogled me zgolj oplazi, brez besed dvigne verižico na kazalcu, da prosto zaniha in si jo pozorno ogleda.
Safirji in turkizi, lepo zlatarsko delo! zamišljeno reče, tokrat mi nameni pozoren pogled.
Koliko je vredna? prehitro vprašam.
Ne odgovori mi takoj, le skomig z rameni: Oceniti je treba dragulje!
Bi jo kupili?
Ponudba ga preseneti, zamišljeno tehta v roki verižico.
Prav, reče, tega sicer ne počnem pogosto, toda sedaj imam ravno naročilo v delu, za katero bi potreboval turkize!
Koliko?
Nestrpni ste, za oceno potrebujem več časa!
Prav, dajte mi potrdilo, vrnem se čez eno uro!
Potrdilo mi potisne preko pulta.
Sedem v kavarno, bambolo položim na sosednji stol in ji poravnam krinolino. Naročim si ječmenov kapučino, nona bi se mi smejala: To smo v mojem času pili reveži, ker ni bilo denarja za pravo kavo!
Nič več ni tako, draga nona, vse se spreminja, vse se vrača in obrača, kot da smo na ogromnem kolesu!
Cena, ki mi jo je ponudil zlatar, me je razveselila in nisem pomišljala. Obdržala pa sem največji in najbolj moder turkiz.
Saj mi ne boš zamerila, kaj? sem pogledala proti nebu.
Zabava v čast moje none je bila veličastna. Nihče od mojih prijateljev se ni opravičil.
Carska, so rekli nekateri.
Prava frajerka ta tvoja nona, so rekli drugi.
Prijatelj pesnik ji je napisal pesem, slikar je narisal njen portret, prijateljica kiparka je upodobila relief njenega profila v kamnu, violinist je zaigral skladbo, ki jo je napisal samo zanjo, ale-ksandrinko in jaz sem napisala tole kratko prozo.
Imela si prav nona, prijatelji so res vredni zlata! *#JI
Pesmi
Pesmi so bile priporočene na 45. literarnem natečaju revije Mladika
Verena Gotthardt
mehka odeja	večnost	kapljičin samomor	stopnjevanje
oblak	obraz se	nebo se	tesno
je	oddahne	raztali	je postalo
odeja	med	v samo	v pokrajini
v daljini	prste	ledeno meglo	vedno manj
veter	dneva	dežuje	je pravih dnevov
jo	vleže	vsaka	dolgo
zbrca	se pred	kaplijca	se vleče
s sebe	vrata	tepe	in se
ustvarja	domovine	ceste	ne ustavi
luknje	na polovico	in tla	tesnoba
umirajočih	pokopana	tepe	nenadoma
časov	lahkota	polja	postanejo
in	trka	in mesta	vedno
izgubljenih	po tleh	po hrbtih	močnejše
besed	in	le ena	misli
končno	vleče	majhna	minulih let
najdene	spomin	kapljica	še hujša tesnoba
luči	kot	boža	
iščejo	težko	zrak	
veje	žival	predno	
na jasnih	presekani	se	
koreninah	korak	vrže	
v	gleda	pred	
posušeni vodi nebo se skrije za enakomerni utrip luči oddaljeno mesto se pokrije v budno tišino	prihodnost blede večnosti in mirno nadaljuje neskončno pot v nevidnost	vlak	
Puhek
Pavle Borštnik
Pri Mladiki so lani izšli obsežni spomini Pavleta Borštnika iz Clevelanda (ZDA) Moj čas. Po avtobiografiji rajnega šolnika, kulturnega delavca in publicista prof. Alojzija Geržiniča Od Save do Srebrne reke je bila to druga knjiga v novi knjižni zbirki Mladike Zapisi iz zdomstva. V kratkem bo izšla še tretja knjiga. Gre za spomine Jožeta Mihevca iz Kanade Skozi taborišča do sreče, kijih je z zapisi njegove sestre Milke Koščak in brata Toneta Mihevca, s spremno besedo in z opombami pripravila za objavo dr. Rozina Švent.
Kot smo nekoč že omenili, ima 92-letni javni delavec, časnikar in publicist Pavle Borštnik v predalih še veliko gradiva. Tu vam predstavljamo za novembrske dni primeren zapis, ki priča o tragičnosti naše polpreteklosti in avtorjevi iskrenosti. Protagonistovo ime je spremenjeno.
Med drugo svetovno vojno sem bil vojak četniškega Notranjskega odreda, ki se je gibal razmeroma blizu Ljubljane, na Notranjskem v okolici Rovt, Sv. Treh Kraljev in Šentjošta. V njem je bilo tudi največ ljubljanskih študentov iz »liberalne« družbe.
Naš komandant je bil aktivni poročnik Jože Saje, sicer Dolenjec z Velike Loke tam nekje pri Trebnjem. Z njim je bil v odredu tudi njegov starejši brat Janko, naš intendant. Oba sta bila prijetna moža, morda Janko še bolj, ker je Jože, ki si je nadel »četniško ime« Gorjan, pač moral vzdrževati »poveljniško avtoriteto«.
Ta je bila kmalu preizkušena na zelo oster, pravzaprav tragičen način. Gorjan je bil tipični sin Dolenjske, vedno nasmejan, skoraj bi lahko rekel »glasan«, vselej pripravljen na zdrav smeh, nepoboljšljiv optimist. Posebno je bil ponosen na svoje ožje rojake, Dolenjce. Mnogi so mu sledili, ko je zapustil Marnov Dolenjski odred in prevzel poveljstvo Notranjskega odreda.
Med fanti, ki so mu sledili, je bil tudi še mladoletni Puhek. Tega so Marnovi četniki ujeli med nekim spopadom s partizani. Zdaj vem,
da je bilo to v resnici njegovo pravo ime, takrat pa smo vsi mislili, da gre za psevdonim, za katerim se je skrival, da ga ne bi zasledili starši ali kdo drug. Bil je tudi najmlajši v odredu in kot tak je užival še posebno naklonjenost komandanta Sajeta.
Zato tudi nihče ni opazil, ali pa ni posvečal kakšne posebne skrbi dejstvu, da se je fant pajdašil z občutno starejšim domobranskim dezerterjem, ki si je s časom nekako priboril »nadzorstvo« nad mladoletnim fantom.
Februarja 1945 smo se vrnili iz Dolenjske, kjer je bil naš odred domala razbit. »Hajkah« so nas Nemci, ki so iskali ameriške padalce, potem ko je celotna posadka nekega letala odskočila nad našo bazo za božič leta 1944. Zato smo se »zatekli« na Zaplano nad Vrhniko, da tam preživimo ostanek zime, nato pa je bil predviden odhod na Primorsko.
V tednih pred odhodom na Primorsko pa se je med nami pojavil povsem nov, a zelo mučen problem: nekdo med nami je bil - tat. Izginjale so najprej povsem nepotrebne malenkosti, tako da oškodovanec pogosto niti ni bil prepričan,
da so bile ukradene, ker je bila vselej možnost, daje fant stvar kje pozabil ali izgubil. Izginili pa so tudi trije bicikli, ki smo jih vlačili s seboj, ker so občasno dobro služili kurirjem.
Spoznanje, da je med nami tat, je bilo hud udarec za našo moralo. Ne le da nisi vedel, kdaj in kam bodo izginile tvoje spodnje hlače, prekršen je bil nenapisani »zakon«, da smo vsi eno, da moramo delati in skrbeti vsi za enega in eden za vse ...
Še slabše je bilo to, da smo med seboj razpravljali o tem in ugibali, kdo med nami je »garjava ovca«. Slednjič so se sumničenja osredotočila na Be-žigrajčanu, ki je rad veliko »govoril« in opletal z raznimi šalami, ne vselej preveč duhovitimi. Pričeli smo ga opazovati, kar je fant slednjič zaznal in bil seveda hudo prizadet ob spoznanju, da ga sumničimo.
Tako so šle stvari naprej nekaj tednov, potem pa je nekega dne pri-krevsal na našo »bazo« pri Turku na Petkovcu neki očak iz Zaplane in zahteval, da ga peljemo h komandantu. Res sta se spravila v »hišo« in govorila med seboj, potem pa je očak odšel.
Komandant Saje pa je sklical nujen »zbor«. Pustiti smo morali vse in se zbrati na dvorišču. Tam nam je povedal, da se je kmet pritožil, da mu je bila prejšnji dan ukradena »klobasa« tobaka za žvečenje, ki je ležala na omari v njegovi »hiši«, ko se je tam mudila naša patrola.
Saje je zdaj določil tri fante, naj gredo po vseh naših ležiščih in prinesejo na zborno mesto vse nahrbtnike, v katerih smo nosili svojo osebno opremo. Stali smo tam drug poleg drugega v spoznanju, da bo zdaj morda rešena uganka, kdo med nami je »gnilo jabolko«.
Oficirji so šli od nahrbtnika do nahrbtnika. Po nekaj minutah so iz enega potegnili - klobaso tobaka za žvečenje.
Pavle Borštnik med lansko predstavitvijo spominov v dvorani slovenske župnije Marije Vnebovzete v Clevelandu
»Čigav je ta nahrbtnik?« je vprašal Gorjan.
Nastala je tišina. Večina nas je opazovala osumljenega Ljubljančana, toda ta se ni zganil. V resnici mu je na obrazu ležal rahel posmeh.
»Moj,« se je oglasil nekdo proti koncu naše vrste. Bil je Puhek.
Saje se mu je približal: »Praviš, da je tvoj?«
»Moj,« je odvrnil Puhek.
Saje je zgrabil nahrbtnik in pomignil dežurnemu podoficirju: Puhka so odpeljali v »hišo«, naš zbor pa razpustili. Ljubljančani smo se upravičeno čutih nekako osramočene zaradi našega sumničenja, toda »osumljenec« je kazal le popolno olajšanje in ni dal duška čustvom, ki so ga morala prevevati.
Potem smo povečerjali in kmalu nato sem nastopil stražo na mestu v neposredni bližini hiše, kjer smo bili nastanjeni.
Čez čas je dežurni oficir pripeljal k meni Puhka. Imel je zvezane roke.
»Pazi ga, in če bo skušal uiti, streljaj,« je dejal dežurni.
Puhek je molčal in sedel poleg mene na leseno klop. Nekaj časa sva se gledala. Fant se mi je zasmilil, bil je vendar najmlajši med nami. Poleg tega je bil kot Dolenjec še posebni ljubljenec komandanta Gorjana, ki ni skrival užaljenosti nad dejstvom, da je bil za ta incident odgovoren eden njegovih ožjih rojakov.
Ko sva tako sedela v nastajajočem večernem mraku, se je nenadoma raznesla novica: M.. .lič je pobegnil!
M.. .lič, tudi nekje z Dolenjskega, je bil ves čas svoje navzočnosti v našem odredu stalni spremljevalec mladega Puhka. Na popoldanskem zboru je bil še navzoč, ob večerji pa so drugi opazili njegovo odsotnost: odšel je z vso svojo opremo ...
Puhek se je ob novici trpko nasmejal: »On je ukradel bicikle, skupaj sva jih prodala ...«
»Puhek,« sem mu dejal, »zdaj moraš vse priznati in povedati za vsako malenkost, ki sta jo kje izmaknila in kdaj. Dolžan si to, da nam vrneš medsebojno zaupanje, ker je nemogoče živeti v hosti, če veš, da je tvoj sosed morda tat, ki krade in prodaja artikle po vaseh v svojo korist.«
»Sem že vse povedal,« je dejal žalostno.
Tako sva sedela tam pod drevesom, hruško ali jablano, vsak s svojimi mislimi. Potem se nama je približal Gorjan, komandant. V hiši so že nažgali petrolejko in videle so se sence oficirjev, ki so se očividno razhajali.
»Puhek,« je dejal Gorjan, »vojaško sodišče Slovenske vojske te je zaradi številnih tatvin in poneverjanja zaupanih ti predmetov obsodilo na smrt.«
Oba s Puhkom sva domala omedlela ... Da bo Puhek moral biti kaznovan, nam je bilo vsem jasno, toda s - smrtjo?
Gorjan je bil mrtvaško resen. Za njim sta se nam približala dežurni podoficir in starejši član odreda. Oficir je namignil Puhku in vsi trije so odkorakali po kolovozu v gozd. Stal sem tam na stražarskem mestu in kri mi je zdrevenela v žilah.
Čez čas se je iz gozda zaslišal kratek rafal brzostrelke. Puhek je plačal svoj dolg.
* * *
V mrzlici zadnjih dni v domovini smo hitro pozabili na Puhka. Že v nekaj dneh smo odšli na Primorsko, kjer smo ostali še ves mesec april, 1. maja 1945 pa smo obenem s primorskimi domobranci prekoračili Sočo in v Furlaniji prišli v stik z zavezniško vojsko, ki je prodirala proti Trstu.
Ko smo bili nastanjeni v Viscu pri Palmanovi, pa je za nami prišel Srečo Rus, »Srač«, nekakšen kurir v našem odredu, ker je imel osebni avtomobil. Povedal nam je, da se je pred nekaj dnevi mudil na Petkovcu, da bi pobral nekaj svoje opreme, in da je bilo to prav na dan, ko je kmetica Turkova na svoje stroške oskrbela Puhkov pogreb na pokopališču v Zaplani.
Potem so nas dogodki pričeli prehitevati in slednjič nas je usoda razmetala na vse štiri strani neba. Na Puhka ni pomislil nihče.
Dolga leta kasneje pa sem med obiskom v Ljubljani naletel na »farno knjižico« neke dolenjske fare, morda je bil to Šentjanž, in na seznamu »padlih« zagledal ime Puhek Štefan s pripombo: »neznano kje«. Poskrbel sem, da so bili svojci obveščeni o grobu v Zaplani...
* * *
Je bila Puhkova kazen upravičena? Predstavlja ta odločitev naših oficirjev vojni zločin?
Je bila vse skupaj samo še ena tragedija več v tistem nesrečnem času? Odgovora ne vem: za vsako trditev bi lahko naštel prepričljive argumente, toda vsakega od njih bi tudi lahko učinkovito zavrnil.
Za nas, ki smo takrat živeli v tisti elementarni skupnosti, ko smo v resnici vsi zaviseli od dobre volje in odločnosti vsakega posameznika, je bila rešitev uganke »Kdo je tat?« pravo olajšanje. Med nas se je vrnilo zaupanje, spet smo bili ena družina, povezana na življenje in smrt, nihče med nami ni na naš račun skrbel za svojo dobrobit.
Puhek sam se najbrž ni niti do kraja zavedel, kaj se je zgodilo z njim, ko ga je pokosila brzostrelka. M.. .ič pa jo je takrat sicer odnesel, toda našel sem ga na seznamu vrnjenih - domobrancev ...
Tako predstavlja nesrečni Štefan Puhek samo eno jagodo več v »paternoštru« naših tragedij.
Razmišljanje zdomske tržaške Slovenke
XVII. Noša
Mirella Urdih
Bilo mi je kakih deset let, ko me je teta
Milka začela uvajati v gospodinjska dela, ne da bi to izrecno izjavila. Sobota je bila namreč dan velikega pospravljanja in med počitnicami sem imela nalogo, da sem v obeh spalnicah v zgornjem nadstropju brisala prah. V svoji sem to kar hitro opravila, v spalnici staršev mi pa kar ni šlo od rok. Enkrat sem brskala po starih fotografijah v predalu umivalnika, drugič sem si pomerila kak mamin klobuk, nekega dne sem pa potegnila na dan skrivnosten zavitek iz spodnjega predala ene od obeh omar, kjer je bilo navadno spravljeno osebno perilo, ki tisti čas ni bilo v rabi: pozimi poletno, poleti pa zimsko, volneno, nadevano s kroglicami naftalina, da ga molji ne bi načeli. Ta zavitek, ki je ležal prav na dnu, je čuval v sebi neke čudne kose oblačila, ki jih nihče ni nikoli oblekel, sem mislila: dve štikani ruti in nekakšno bluzico.
Teta Milka mi je razložila, da so to deli narodne noše, ki jo je imela njena mama, torej moja nona Marija. Le krilo da se je zrabilo, a ko bom večja, mi bo že ona sešila novega. Jaz sem takoj pomerila bluzo, ki se ji pravi ,ue-plječej pa se nisem ravno najbolje počutila v njej.
Vse je bilo nekam ozko in kratko, a če je teta rekla,
da jo bom lahko oblekla, ko bom večja, bo to že držalo, čeprav si tega nisem mogla predstavljati. Želja po noši mi je pa ostala in se je vedno bolj krepila, ko sem videla mladenke in žene, ki so se udeleževale svetoivanske procesije, ali pevke, ki so na koncertih nastopale oblečene v nošo.
Nekaj let kasneje se je tistemu zavitku pridružil drugi z lepim volnenim črnim blagom za krilo. Tako, sem mislila, noša nastaja. Medtem sem zvedela, da so se nekoč naše ženske poročile v noši, ki je potem zanje bila slavnostno oblačilo za najpomembnejše prilike. Pa sem začela sanjariti, kako lepo bi bilo, ko bi se nekega dne tudi sama poročila v noši. Bili pa so takrat časi, ko je bilo nekako problematično (in tudi posebno drago) priti do cele ženske noše, da o moški niti ne govorimo. Do prve Kraške ohceti je namreč preteklo še toliko let, da sem ji lahko prisostvovala v družbi moža in kčerlce, ter upala, da bom pri njej tudi sama kdaj sodelovala, saj so me najde-likatnejše sestavine čakale tam na dnu predala.
A glej, ko sem ob enem rednih obiskov iz Nemčije, kamor sva se z možem izselila, hotela znova poseči po znanem zavitku, nisem mogla verjeti svojem očem, ker ni bilo o njem ne duha ne sluha, in ko sem zvedela, da sta
Z Igorjem napovedujeva program J. Gallusa
mama in teta dali vse skupaj proč, češ da se jaz itak ne bom nikoli oblekla, zdaj ko živim v Nemčiji, me je hudo prizadelo. Še dobro, mislim danes, da ni vse skupaj šlo v tuje roke, ampak da je nošo dobila daljna sorodnica, kateri ueplječe, objektivno gledano, gotovo bolje pristaja, ker je bolj drobne postave. A rana je še dolgo skelela.
Iz Nemčije smo prihajali redno na obisk domov k Sv. Ivanu, kjer smo se družili s slovenskimi prijatelji in znanci. Med temi je bila tudi Marta Požarjeva, neutrudna prosvetna delavka, ohranjevalka in gojiteljica starih domačih navad in običajev.
Tudi ona je bila doma z Vrdele in je poznala mamino družino. Zato sem ji z zanimanjem prisluhnila, ko je pripovedovala kaj o starih časih in še posebno o nošah. Ko sem se ji pritožila, da naše domače noše ni več pri hiši, me je tolažila rekoč, da sem lahko zadovoljna, ker jo za procesijo oblečejo, namesto da bi preperevala na dnu predala. Bodrila me je, naj si kar sama začnem šivati novo in mi razlagala, kakšno blago naj kje kupim. Na začetku bi mi že ona preskrbela dele, ki bi mi manjkali, zato da bi se lahko udeležila svetoivanske procesije junija meseca. Tako sem se začela oblačiti v nošo (izposojeno): za srebrno mašo bazovskega župnika Marjana Živica, Svetoivančana, ki je bil po vojni prvi katehet na novoustanovljeni slovenski osnovni šoli; za procesijo; za 130-le-tnico svetoivanske fare.
Opogumila sem se in si res začela sama šivati posamezne dele: najprej ,kotlo’, to je spodnje krilo, iz belega bombažnega blaga. Želela sem seveda, da bi delo bilo čim bolj pristno, zato sem jo sešila vso na roko. Nato sem se lotila predpasnika. Ni sicer iz prave svile, kakršen bi moral biti, a ko sem bila korespondentka pri tekstilni firmi, se mi je ponudila ugodna prilika
in se ne morem od njega ločiti, ker je pač moje delo in sem nanj navezana.
Kakšno leto kasneje, ko je sin opravil vozniški izpit in je prihajal kar sam v Trst na počitnice, kjer je medtem imel lep krog prijateljev, mi nekoč telefonira, da bi se rad udeležil Kraške ohceti in da je našel partersko nošo, ki je naprodaj za 110.000 lir, če se prav spominjam. Kaj bi rekla, če jo kupi? Iz njegovega glasu je bilo čutiti nestrpno pričakovanje in rahel strah,
Zgoraj: Kraška ohcet2003;
spodaj: ob Svetoivanski procesiji leta 2004
da bi mu branila. A kako bi mogla, saj sem ga predobro razumela. Bila sem le v skrbeh, da bi noša ne bila v redu, da mu ne bi bila po meri, da ne bi bil nato razočaran, da ne bi potrosil zaman zneska, ki se mi je zdel skoraj preskromen za nekaj dostojnega. Zato sem mu svetovala, naj prosi našo drago prijateljico in po nekaj ovinkih sorodnico Milico Kravos, naj gre z njim, da si tudi ona ogleda nošo. Če privoli, se strinjam tudi jaz. Zgodilo se je torej, da je naš Igor imel svojo prvo kompletno nošo še pred menoj, kot priča fotografija na našem hodniku.
Kmalu sem se pa še jaz odločila in si dala sešiti krilo, ker sama tega ne bi zmogla. Sešila in naštikala sem pa še trak in robček, medtem ko ruti, ki sem jih pred leti začela štikati, ne bom gotovo nikoli dokončala.
Naključje je hotelo, da sem kdaj govorila o teh rečeh z Rosetto, prijateljico iz otroških let, katere hčere nimajo smisla za take reči, saj niti slovensko ne znajo. Ko je videla, s kakšnim veseljem in spoštovanjem se sama oblačim v nošo, mi je ponudila v odkup ueplječe in ruti, ki jih je podedovala po prvi ženi svojega nonota, ki se je proti koncu 19. stoletja omožila s Krasa v Trst. Nekoliko mi je bilo nerodno, ker nisem vedela, kaj naj ji ponudim. A ker je na vsoto 150.000 lir takoj pristala, sem postala srečna lastnica originalnih, krasno vezenih delov s starimi belgijskimi čipkami, kakršnih danes ni več dobiti, in vse v zelo dobrem stanju. Le ueplječe sem morala širiti, zato da ga lahko oblečem.
Odtlej sem se že večkrat opravila. Kot da bi zraven molila, si sama zase ponavljam nasvete, ki mi jih je dajala Marta Požarjeva, kako poštir-lcati in zlikati ruti in ueplječe. Spominjam se, kako me je gospa Gilda prvič pokrila, kako je bil župnik Živic presenečen, ko me je zagledal, kako sem v Erlangenu napovedovala skupaj s sinom program našega gostujočega zbora Jakobus
Gallus, kako sem opozorila na ta zaklad našega tržaškega slovenstva tudi druge Slovence v Ingol-stadtu. In vsakič je to poseben praznik, ki bi bil še popolnejši, ko bi z gotovostjo vedela, da me tudi mama in teta Milka vsaj zdaj z zadoščenjem občudujeta, če jim že za življenja ni bilo dano.
Po nasvetu in pomoči druge Marte, Košuto-ve, si je še Peter dal sešiti nošo, tako da sva se utegnila skupaj udeležiti svetoivanske procesije. To sicer ni po stari tradiciji, a od takrat se je še kateri drug moški opogumil.
Štirinajstega decembra 2003 je v Marijinem domu pri Sv. Ivanu bila po maši slovesnost v spomin na Marto Požar, ki bi 7. decembra obhajala osemdeseti rojstni dan. Znano je bilo, da sva si bili zelo blizu, zato sem bila naprošena, naj iz Erlangena pošljem kratek priložnostni pozdrav, kar sem prav rada storila in med drugim izrazila naslednje misli: »... Ne morem si kaj, da ne bi ob Martinem imenu ne'pomislila na svetopisemsko Marto, skrbno, prizadevno, delovno, ki pa je deležna karanja namesto pohvale za ves svoj trud. A ko ne bi sama opravila vsega dela, bi Marija ne mogla enostavno sedeti ob Jezusovih nogah in ga poslušati. In ko bi ji Marija pri delu pomagala, bi potem tudi Marta lahko uživala ob Jezusovih besedah, kar je bila tudi njena srčna želja.
Tako mislim, da bi tudi v Marijinem domu vse tiste prireditve, ki so se za časa Martinega upravljanja tu zvrstile, ne bile možne brez njenega predhodnega reševanja potrebnih birokratskih, organizacijskih in praktičnih problemov. Zato se mi zdi nadvse primerno, da seji, čeprav zelo skromno, oddolžimo za njeno dolgoletno oskrbovanje Marijinega doma, čigar duša je bila, s tem, da postavimo njeno sliko na častno mesto. In prav je, dajo vidimo v narodni noši, kije bila njena velika ljubezen, kot so bile njena velika skrb domače šege in navade, ki jih je želela obvarovati pozabe ...« *0M
Pripis 25. junija 2016:
S prav posebnim veseljem sem te dni v Primorskem dnevniku na spletu brala poročilo o poimenovanju dvorane svetoivanskega Marijinega doma po dragi Marti Požar, do katerega je prišlo med prisrčno prireditvijo v soboto 18. junija.
Po branju knjige Boža Repeta: Milan Kučan, prvi predsednik
Komentar in spomini
Ivan Oman
Seveda, knjiga je napisana kot slavljenje Velikega Kučana Osamosvojitelja. Torej z nekaj pretiravanja. Vendar, treba je biti pošteni in korektni tudi do političnih nasprotnikov ter priznati zasluge, ki jih imajo. Torej tudi Kučanu. Vsekakor ima zasluge za demokratizacijo, pa tudi ob osamosvajanju. O tem bo treba nekaj reči.
Vsekakor je bil Kučan ortodoksen komunist, ko seje pričel vzpenjati po partijski hierarhični lestvici, sicer mu ta vzpon ne bi uspel. Koje prišel v sekretariat CK ZKS, je bil zadolžen za »ideološka vprašanja«. Iz tistega časa je njegov izrek, da mora biti učitelj »vojak revolucije«.Ter: »Diferenciacija ... pedagogov se bo morala nadaljevati intenzivneje.« »Šola mora biti socialistično angažirana ... pouk prežet z marksizmom ...« Skratka, pravoveren, revolucionaren komunist.
Potem je pa prišel čas po Titu. Že prej sem pričakoval, da se bo s Titovim odhodom pričelo novo obdobje. Res je bilo tako. Prav tisto leto je maturirala moja najstarejša hči Marija. Na maturantskem plesu sem se pogovarjal z nekdanjim loškim kaplanom in katehetom, takrat župnikom vTrnovem Janezom Pogačnikom. Spominjam se, da je dejal, da svoboda kar bruha na dan. No, treba je bilo čakati še deset let, da je zares »bruhnila«. Kakšno leto pred tem sem v Mohorjevi knjigarni v Celovcu videl knjigo z naslovom »Jugoslawien ohne Tito -wird überleben?«Torej so se tudi v svetu ukvarjali s tem vprašanjem. Sam sem pričakoval, da ne bo preživela. Takrat je nastalo tisto geslo: »Slovenija moja dežela« ter: »ko bom velik, bom carinik na Kolpi.« Prvenstveno vprašanje je bilo: demokratizacija. Jamnikov profesor - Ivan Dolenc (ki pa je umrl deset let pred tem) je napovedal, da bomo doživeli evolucijo. Doživeli smo jo. Pričela seje dogajati v komunistični partiji. In Kučan je bil pri tem zraven.
Spomnimo se, kako smo z napetostjo pričakovali, kakšen bo razplet znotraj partijskega konflikta
med staro gardo (»trdorokci«) v partiji ter mlajšo, razumnejšo in liberalnejšo Kučanovo strujo. Kučan je medtem doživel svojo lastno, osebno evolucijo. Bil je razumen dovolj, da je sprevidel, da se era socializma izteka. Zato sem nekje dejal, da je bil med najsposobnejšimi komunističnimi voditelji (če ne kar najsposobnejši) v vsej vzhodni polovici Evrope (pod rdečo zvezdo). Pretres ob padcu Berlinskega zidu je odnesel prav vse razen njega.
Sicer pa, ali si lahko predstavljamo demokratizacijo, recimo s Popitom? Kučan najbrž ni z veseljem gledal nastajanja alternativnega gibanja in s tem novih političnih organizacij, represivno pa ni ukrepal. Res daje govoril o političnem pluralizmu, seveda o nestrankarskem.
Ko je v času »po Titu« zares prihajalo do več svobode, seje to najprej odražalo v medijih. Izhajala je liberalna Nova revija, izredno kritična do režima je bila Mladina pa Radio Študent. Vse to je seveda močno razburjalo Beograd in JNA. Partijsko vodstvo s Kučanom na čelu se je zaradi vsega tega znašlo pod plazom obtožb iz Beograda, daje v Sloveniji kontrarevolucija, ono pa proti temu ne ukrepa. Zaradi tega je vladajoča garnitura potrebovala nekakšen vsenarodni konsenz, kar je bilo za opozicijo dokaj ugodno. Sicer smo pa tudi v alternativi pričakovali, da bo partija vztrajala na poziciji demokratizacije ter vzdržala pred pritiski srbskega nacionalkomunizma (Miloševič).
V ta sklop spada tudi afera JBTZ. Aretacija Janeza Janše. Kljub vsemu pojasnjevanju v Repetovi knjigi, kako je sodelovala SDV (Udba) avtonomno po zakonu in ni imelo politično vodstvo pri tem nič, bi še vedno pritrdil takratni tezi, da je za pomiritev Beograda in očitkov, da ne ukrepa proti kontrarevoluciji, žrtvovalo Janšo. General Mirko Mirtič se je namreč razburjal, zakaj se slovensko vodstvo obnaša, kot da o vsej zadevi ne bi nič vedelo. Dejal je: kolikor je meni znano, lahko rečem, daje general
Višnjič Imel osebne stike s predstavnikom Predsedstva SR Slovenije in da so bili tudi predstavniki slovenskega družbenopolitičnega vodstva pravočasno obveščeni s strani zveznih organov. (R. Pesek, Osamosvojitev Slovenije, str. 62.) To sojenje pa je dokončno prebudilo slovensko javnost. Začela seje »slovenska pomlad«. Organiziranje Odbora za človekove pravice, zborovanja, demonstracije. Za ta odbor je Kučan dejal, daje v njem precej aktivna skupina komunistov, zaenkrat ta skupina drži ta odbor. (R. Pesek, Osamosvojitev, str. 64.)
Spravna slovesnost v Rogu
Ne spomnim se točno, menim pa, da je bilo kmalu po imenovanju Peterletove vlade, ko je prišel minister za notranje zadeve Igor Bavčar na sejo (ali kolegij) Predsedstva. Zastavil je vprašanje registracije društva Nova slovenska zaveza (domobranska veteranska organizacija, torej antipod Zvezi borcev). Razmišljal je o tem, da ne bi dovolili registracije. Ali smo še kar v partijski državi? Zahteval sem, da se društvo registrira. Nihče ni ugovarjal. Takrat se še niso povsem »pobrali«.
No, v začetku julija je bila pa slovesnost v Kočevskem rogu. Domobranci so želeli s to prireditvijo opraviti simbolični pokop pobitih. Dr. Spomenka Hribar (ki sojo nekateri razglasili za slovensko Antigono) pa je želela imeti spravno slovesnost. Spravili naj bi se med seboj pristaši revolucije ter nasprotniki revolucije v bratomorni državljanski vojni.Tudi dr. Bučarje v nastopnem govoru, ko je postal predsednik novoizvoljene Skupščine, oznanil konec državljanske vojne.
V Rogu naj bi govorila nadškof Šuštar In predsednik Kučan, kar se je tudi zgodilo. Kučan je svoj pripravljeni govor dal prebrati vsem članom Predsedstva. Ko sem ga prebral, sem dva stavka podčrtal z rdečim, šel h Kučanu In mu svetoval, naj ta dva stavka izpusti, ker sta žaljiva za domobrance. Videl sem, daje nejevoljen zaradi moje intervencije. Torej: sprava ni zaželjena. Če se želiš s kom spraviti, ga menda ne boš še žalil! Kako prav je Imel minister za kulturo v Peterletovi vladi dr. Capuder, ki je dejal, da dokler se bomo Slovenci zmerjali z izdajalci in banditi, bomo vsak na svoji strani prepada in sprave ne bo. Sedaj se piše leto 2017, sedemindvajset let In pol po tistem dogodku v Rogu, ki se ga je udeležilo po nekih ocenah do trideset tisoč ljudi, zmerjanje pa še kar traja.
Ko sem v tej knjigi o Kučanu prebral njegov roški govor, tistih dveh stavkov nisem zasledil. V Rogu pa je Kučan govor prebral v celoti.
Naj k temu navržem kakšen stavek iz Bučarjevega nastopnega govora, ko je postal predsednik Skupščine, izvoljene na prvih demokratičnih volitvah leta 1990. Najprej je omenil, kot sem že dejal, da se s tem končuje državljanska vojna, potem pa: ... »monopol ene politične stranke, ki je to vojno začela prav z namenom, da sl prilasti monopol oblasti ... Gre za popravek tiste usodne zmote, ki nas je huje prizadela kot mnoge katastrofalne nesreče v naši narodni zgodovini.« (Navedba iz R. Pesek: Skupščinski koraki k samostojni državi.) Sploh je bil celoten govor takšen, da bi lahko peljal k spravi, če bi bila pripravljenost za to.
Pa se vrnimo nekoliko nazaj v čase »socialističnega samoupravljanja«.
Že po letu 1965 (leto »gospodarske in družbene reforme«) sploh pa okrog leta 1970 je bil partijski vrh zaskrbljen, da mu bodo stvari pričele uhajati iz rok. Poslanci v Skupščini so se skušali pričeti obnašati kot poslanci. Spomnimo se afere 25 poslancev, ki so jih potem prisilili k odstopu. Treba je bilo nekaj ukreniti. Nastala je kardeljanska ustava 1974, ki je prinesla tudi nekaj pozitivnega: vnesla je v zvezni sistem elemente konfederacije, kar je pozneje v 80. letih, po Titu, močno pripomoglo k procesu emancipacije Slovenije v Jugoslaviji, v končni fazi pa tudi k osamosvojitvi. Druga stvar, ki pa je zagotovila partijskemu vrhu popoln absolutizem, je bila delegatska (pravilno delegacijska) oblika Skupščine. Takoj sem ugotovil, da če bi delovala tako, kot naj bi po kardeljanski teoriji, praktično ne bi bilo mogoče sprejeti nobenega sklepa. Kučan je postal leta 1978 predsednik te In takšne Skupščine. Nekaj navedkov iz Repetove knjige: »Kučan je delegatski sistem sprejemal kot možnost za prelom rigidnosti sistema. Žal so se te Ideje pokazale kot Iluzija,« je dejal, »ker so bile neuporabne ... Ali sem verjel? Bil sem eden od mnogih, ki so bili prepričani, daje vredno najti izhod«. Seveda: izhod je bil, radikalen: ustavni amandmaji 1989 ter potem volitve na cvetno nedeljo 1990.
»Sestop z oblasti« in »Evropa zdaj«
Mislim, daje bilo sredi poletja 1989, ko je bila v Logatcu neka politična prireditev (s TV prenosom). Za mizo na odru smo bili predstavniki
alternativnih (opozicijskih) gibanj (zvez) in vladajoče partije. To je bil čas, ko je partija operirala z geslom »sestopa z oblasti«. Pa je nekdo iz dvorane zastavil vprašanje, kdaj bo partija zares sestopila z oblasti. Oglasil sem se in dejal, da je dolžnost partije ne sestop z oblasti, pač pa vzpostavitev demokracije. No, partija pod Kučanovim vodstvom je projekt »sestopa« odlično izpeljala: preživela je družbeni prelom in v raznih oblikah obdržala politično ter gospodarsko moč. Vse je bilo predvideno in načrtovano. Leta 1990 se je ustanavljala Zadružna kmetijska banka. Nekega ekonomista, ki sem mu zaupal, sem nagovarjal, da bi prevzel direktorsko mesto. Vse mogoče izgovore je naštel, da ne more. Verjel sem mu. Šele dosti pozneje sem sprevidel, da je vedel, da ne sme. To mesto je bilo predvideno za človeka partije.
Potem geslo »Evropa zdaj«. O tem, o pridružitvi EGS (Evropski gospodarski skupnosti, sedaj EU) je Kučan dejal, da se EGS mora zavedati, da bo Jugoslavija ostala socialistična in neuvrščena država (str. 142). Suverena Republika Slovenija je pozneje postala članica EU, socialistična in neuvrščena Jugoslavija pa je izginila z evropskega zemljevida.
Majniška deklaracija 89
V svoji knjigi Jutri je nov dan piše Božo Repe: po pričevanju Miloša Mikelna naj bi Ivan Oman (na t. i. Smoletovi koordinaciji) predlagal pripravo skupnega dokumenta o temeljnih namerah. Res je, to sem predlagal, in sicer: kratko, v nekaj stavkih. Potem je neka delovna skupina pripravljala besedilo za to deklaracijo. Seveda ni šlo brez jugoslovanskega samoupravnega socializma. Nihče ni mogel biti zadovoljen. Medtem je pa alternativa pripravila svojo verzijo. Prav zares v nekaj stavkih. Ker je bila javnosti predstavljena 8. maja, je bila poimenovana kot Majniška deklaracija, za primerjavo s tisto iz leta 1917. Kmalu za tem smo imeli prvi tabor Slovenske kmečke zveze (SKZ) v Goriških Brdih. Tam sem jo predstavil med svojim nagovorom (potem ko smo dobili elektriko, da je bilo sploh možno ozvočenje). Povabil sem prisotne k podpisovanju ter partijo pozval, naj se nam pridruži. Čez nekaj dni smo lahko v časopisu prebrali odziv partije: bil je odklonilen.
Spominjam se tudi republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL), kamor sem bil povabljen kot predsednik SKZ. Govor je bil o političnem pluralizmu, seveda, nestrankarskem.
ZKS in ostale Družbeno politične organizacije (DPO) so nasprotovale strankam. Vse naj bi potekalo v SZDL. Eden od starejših komunističnih politikov (imena se ne spomnim) je prav zaničljivo govoril o »novih zvezicah« v primerjavi z veliko Socialistično zvezo. Odgovoril sem mu, da so pač le volitve tiste, ki pokažejo razmerja med zvezami in zvezicami. ZKS je še vedno nasprotovala strankam, torej politični svobodi in enakopravnosti. Očitno je takrat Kučan še vztrajal pri nestrankarskem pluralizmu: neke zvezice v veliki SZDL, torej debatni klub. Sicer na seji nisem bil povsem sam iz vrst alternative, vendar ni bilo nikogar, ki bi jasno povedal, kako in kaj. Spet sem moral sam poseči v razpravo: »Če hočemo vsem ljudem priznati enake politične pravice, je treba priznati tudi pravico do političnega organiziranja, in če se temu reče stranke, potem moramo ljudem priznati tudi pravico do ustanavljanja strank.« Stvar je dobila epilog v Ustavnih amandmajih septembra 1989, ki so uzakonili politični pluralizem.Tega brez Kučanovega pristanka seveda ne bi bilo.
Alternativa - opozicija - seje potem osredotočila na »kakšne volitve hočemo«. Najprej v »Smoletovi koordinaciji«, pozneje pa v neki skupščinski komisiji, ki jo je vodil dr. Tone Jerov-šek. Povabljeni smo bili k sodelovanju. Spomnim se, da je bil najbolj prizadeven Tone Peršak. Nam - opoziciji - naj bi pomagal tudi Matevž Krivic. Se je pa zgodilo tudi to, da sem ga moral nekoč kar malo zadrževati, da nam ni preveč »pomagal«. To je bilo že bolj v jeseni, že po sprejetju ustavnih amandmajev, ki so nas tudi pravno legalizirali.
Teh amandmajev brez Kučana ne bi bilo. (Seveda je v to smer pritiskala alternativa.) Ampak: za to odločitev je bilo takrat treba kar nekaj poguma (Kučanovega). Kot pri nas takrat, ko smo tistega 12. maja v Unionu prestopili Rubikon.
Plebiscit
O plebiscitu sem že pisal v svojih spominih z naslovom »Pota in križpotja slovenske pomladi«. To je izhajalo v Slovencu v novembru 1992.
Naj dodam to, da sem predlagateljem plebiscita zameril, da se niso posvetovali vsaj z Bučarjem, ki je bil predsednik Skupščine, ter s Peterletom, predsednikom vlade.Ta dva sta nosila največjo odgovornost. Ne Kučan, ki ga kot takega (odgovornega) omenja (Božo Repe, ki pa ga stalno opisuje)
kot predsednika, ne pa predsednika Predsedstva, kar je pravno bil. No, dejansko je res bil predsednik. Polemiziral bi pa s Kučanovo trditvijo o »slovenski odločitvi za Jugoslavijo leta 1918 in 1943« (str. 311). Leta 1918 seje res slovenski narod posredno po svojih politikih odločil za Državo SHS, ki seje potem združila s Srbijo v Kraljevino SHS, kar je bila pa že neke vrste manipulacija in izigravanje Slovencev.
To seje potem dogajalo skozi vso jugoslovansko zgodovino. Odločitve leta 1943 pa ni bilo nikakršne. Bili smo sicer okupirani od Hitlerjeve Nemčije, pravno smo bili pa del Kraljevine Jugoslavije, ki so jo komunisti z oboroženo revolucijo spremenili v »socialistično federacijo«. Plebiscit 23.12.1990 je bil prvi in edini primer, ko seje slovenski narod zares lahko odločal. Seveda ima Kučan z letom 1943 v mislih AVNOJ. No, končno sta nam avnojski sistem jugoslovanske federacije po sovjetskem modelu in pa ustava iz leta 1974 z elementi konfederacije močno olajšala odhod iz SFRJ. Sicer je pa vprašanje, če bi se Slovenci, tako politiki kot narod sploh, kdaj odločili, da bi zapustili Jugoslavijo, če bi bila to demokratična država - zveza enakopravnih narodov.
Kazalo bi pa napisati nekaj misli o tistih pogajanjih med Demosom in takratno opozicijo ZKS - SDP in LDS. Na teh pogovorih, ki jih je nekako moderiral Kučan, je bilo z omenjene levice veliko nasprotovanj. Nekako težko si je bilo zamišljati, da Kučan, do še pred nedavnim njihov politični voditelj, nima na njihova stališča nikakršnega vpliva. Mislim, da lahko upravičeno domnevam, da je bil Kučan spočetka proti plebiscitu, že zato ker je bil to Pučnikov predlog, in pa, seveda, ker je bilo to hudo izzivanje Beograda. Vendar je brž dojel, da je najpametneje, da se vključi v projekt, in je v tem smislu vplival tudi na odkrite nasprotnike (seveda ne na odprti sceni), da so se potem racionalno obnašali. Tako da smo lahko popisali medstranski dogovor. Pozneje mi je Pučnik dejal: »Mar bi jih pustili v tistem nasprotovanju in stvar sami izpeljali.« Pa ni bilo čisto tako. Bal sem se »podtalne« propagande proti. Lansiranje govoric, kot so bile pred volitvami: »Če bo Pučnik, ne bo pokojnin«, »če ne bo Kučan, bo vojna«. S tistim sporazumom smo pa dosegli enotnost.
Osamosvojitev
»V drugi polovici osemdesetih let ni nihče razmišljal, das bi se Slovenija odcepila,« pravi Milan
Kučan (str. 314). No, vsaj eden je bil zagotovo, kije o tem razmišljal. Glede na »carinike na Kolpi« jih je bilo pa kajpada precej več. In naprej: »V 57. številki Nove revije ni besede o samostojni Sloveniji«. Eksplicitno mogoče res ne. Vendar vsi teksti so naravnani v to smer.
Še izjava dr. F. Bučarja: »Če bi bili vsi ljudje kot Kučan, osamosvojitve ne bi izpeljali. Pravim pa tudi: če ne bi bilo Kučana, je tudi ne bi izpeljali«
(str. 268,269). Popolnoma se strinjam.
Kakšen mesec - mogoče dva - pred razglasitvijo neodvisnosti sta se na Trški gori pri Novem Mestu sestali hrvaško in slovensko Predsedstvo, zraven je bil tudi Bučar, ne spomnim se pa, če tudi Peterle.
Tega sestanka se spominjam po dveh dogodkih: dr. Bučar me je pohvalil, ker sem govoril slovensko, dočim so ostali lomili srbohrvaščino.
To omenjam zato, ker so se Slovenci na ta način podrejali »južnim bratom«, kar mi ni bilo všeč.
Drugo je bilo pa resna stvar: Tudman je namreč dejal: »Pa mi moramo voditi računa o stoti-suča Hrvata u Vojvodini.« To je bil zame signal, da Tudman ne misli resno z osamosvojitvijo. Stvar je bila v tem, da sta dva glavna rivala v Jugoslaviji, Srbi in Hrvati, vse od leta 1918 naprej sanjala o Veliki Srbiji oziroma o Veliki Hrvatski. Tokrat Miloševič terTudman.
Konfederacija - zveza držav - država držav
Veliko smo govorili o konfederaciji, o konfederalni preureditvi Jugoslavije. Ko sva o tem govorila z dr. Bučarjem, je bila zanj to prehodna možnost, da bi tako na lep in miren način prišli do popolne samostojnosti. Sam sem to imel za popolnoma resen predlog. Slovenska in hrvaška vlada sta tudi pripravili modela za te družbe. Šlo bi praktično za Jugoslovansko gospodarsko skupnost, precej podobno EGS. S tem bi se izognili izgubi jugoslovanskega trga, ki bi pomenil po predvidevanju naše vlade 37% padec proizvodnje in seveda sto tisoč brezposelnih. Nekoč sem že dejal, da pesniki in filozofi lahko v politiki razmišljajo drugače kot tisti, ki ima v mislih tudi gospodarstvo. Kajpak, ideja ni bila uresničljiva. Preostalo nam je samo to, kar smo tudi storili. 25. junija 1991 je bila razglašena neodvisnost.
Naslednji dan zvečer je bila na Trgu republike, pred stavbo Parlmenta, velika slovesnost. Udeležili
smo seje vsi člani Predsedstva. Zbrali smo se v avli Skupščine. Ob določeni uri so šli na prizorišče najprej vsi trije predsedniki: Kučan, Bučar, Peterle. Potem pa še ostali. Dvig nove zastave, spust tiste z rdečo zvezdo pred parlamentom. Himna, postroj častne čete, Krkovičev raport, Kučanov govor. Na koncu tisti znameniti stavek: »Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan, nič več ne bo tako, kot je bilo!«
Ta nov dan je bil takšen, kakršnega so napovedovala jugoslovanska bojna letala nad našimi glavami na trgu pred parlamentom. Z ženo sva prav kmalu šla domov, veseljačenje v Ljubljani pa seje nadaljevalo. Ključni osamosvojitelji so bili tam.
Naslednje jutro, 27. junija 1991, so navsezgodaj prišli policisti, da so me prepeljali v Ljubljano, ob šestih naj bi bila seja Predsedstva. Sam po popolnoma zatrpani cesti seveda ne bi prispel. Seja se je pričela z nekaj zamude. Jugoslovanska armada je napadla.Treba bo sprejeti usodne odločitve. Najprej je bilo nekaj zelo miroljubnih govorov. Kučan, Drnovšek, Zlobec. Nakar sta nastopila Bučar, Janša. Zelo odločno. Mislim, da je govoril tudi Bavčar. Okrog osmih je bil sprejet sklep: branili se bomo, na napad s silo se bomo tudi branili s silo, z orožjem. Seveda so bili sprejeti še nekateri drugi sklepi v tej zvezi. Poslej velja prav zares, da »pla-šlijivca v celem ni bilo števili«, kot je prešernovsko dejal Zlobec nekaj tednov pred tem (citirano po B. R.). In seveda velja tudi tista Bučarjeva trditev, da brez Kučana tudi ne bi izpeljali osamosvojitve. Ker je dobro delal.
Kakšen teden pred tem sem namreč Peterletu izrazil dvom, ali je Kučan zavestno pri stvari. Mislim, da dobro dela, mi je odgovoril. Ko sem bil s tem pomislekom pri Bučarju, je odrezal: bomo pa sami brez njega.
Odločitev, da se bomo branili z orožjem, je bila povsem logična, vendar tudi silno težka. Pomislite, dati ukaz: »Streljajte«! Pa ni bilo drugega izhoda. Bile so dramatične ure. In dnevi. Izhod je bil en sam: zmagati.
Je pa nekaj čudnega; avtor knjige Božo Repe piše: »zaradi izjemnih razmer nista ohranjena ne magnetogram ne zapisnik te seje, dosegljivi so le ugotovitve in sklepi« (str. 347). Prav nič se ne spomnim, da bi v prostorih Predsedstva vladala kakšna zmeda ali panika. In končno: sklepi so prepisani dobesedno.
Takrat v tistih dokaj negotovih dneh se je nekaj govorilo o premestitvi političnega vrha na neko
tajno lokacijo. Pa ni prišlo do tega, tudi potrebe za to ni bilo. V zvezi s tem pa bi omenil še neki dogodek iz nekaj let pozneje: v velikem salonu Državnega zbora smo čakali na začetek seje nekega odbora. V tistih dneh je izšla knjiga Danila Slivnika Potnikovo poročilo in je bila debata o tej knjigi. Sam nisem še nič vedel o njeni vsebini (pozneje sem jo kupil). Med nami navzočega Bavčarja (v Peterletovi vladi minister za notranje zadeve) sem prav nedolžno vprašal, če Slivnik kaj piše o tem, »da si me nameraval konfinirati«. »Tebe ne, ti si bil z nami,« mi odvrne.
Zanimivo je, da je ministrstvo za obrambo tedne prej imelo od svoje obveščevalne službe vse podatke o stanju v JA, o navodilih oficirjem in podobno, na dan 26. junija pa popolna nepripravljenost. Jugoslovanski tanki so prišli z Reke, torej čez mejo, kjer jih nihče ni niti poskušal ustaviti, in zasedli mejne prehode z Italijo. Šele ponoči je prišlo do alarma. In seveda improvizacije.
Še neka napaka je bila storjena. Slovenska vlada bi bila morala jugoslovanski vladi poslati uradno noto o razglasitvi neodvisnosti z opozorilom, da bo Slovenija vsak premik oboroženih sil SFRJ imela za sovražno dejanje in ga preprečila. Ker tega opozorila s strani RS ni bilo, je armada SFRJ (pravno) operirala po lastnem teritoriju! K sreči tega niso opazili »Evropci«. Ali pa. Saj je kaj mogoče, da so bili s simpatijami z nami, uradno niso smeli biti. Končno so stvar elegantno rešili z Brionskim moratorijem. Ko so trije meseci potekli, nas niso več ovirali pri nadaljevanju osamosvajanja.
Govoril sem že o čudežni osamosvojitvi. Bo kdo dejal: splet srečnih okoliščin. Sam pravim: ČUDEŽ.
Forum 21
31. marca 2004 je Kučan ustanovil društvo Forum 21. Ali Žerdin v svoji knjigi Omrežja moči med ta omrežja postavlja tudi Forum 21. Že v naslovnici pa postavlja retorično vprašanje: KDO VLADA SLOVENIJI?
P. S. Leta 1991, ob sprejemanju Ustave, je bil govor o tem, da bo Predsednik Republike imel nekako takšne pristojnosti kot angleška kraljica. Komentar v Predsedstvu je bil: to zato, ker se predvideva, da bo izvoljen Milan Kučan. Ta pa je dejal, da ne namerava biti kot »angleška kraljica«. Forum 21 ?!
Umetnost portretiranja in portret na kamero
Marjan Frankovič
Portretna podoba
Poleg tendenc, ki so likovno umetnost vlekle stran od zunajlikovne stvarnosti, so dobile v moderni dobi zamah tudi nasprotne silnice, take, ki so terjale umetnikov neposredni družbeni angažma. Podobno seje dogajalo tudi z literaturo, saj sta bili ti dve področji umetniškega udejstvovanja že od nekdaj usodno povezani. Pogosto so ju vzporejali in primerjali, pa tudi sami sta se vztrajno razmejevali in kajpak pomerjali med sabo. Kot pravi nekje Leonardo da Vinci /vse povzete misli in citati so iz izbora »Quadrifolium«, Zg., GZH, 1981/, daje ta tekma navidez prednost literatu, vse dotlej seveda, dokler poteka v območju besede, kakor hitro pa se od tega odmakne in je predmet presoje samo delo, tedaj sta prednost in primat slikarja po njegovem prepričanju očividna. Slikar se resda poslužuje elementov vsem vidnega, podobno kot literat besed, ki so vsem na razpolago, toda iz teh elementov nastajajo v njegovi svobodni ustvarjalni vnemi edinstvene nove stvaritve, ki gledalca prepričajo bolj kot katerokoli literarno delo. »Poglej vendar, kaj je lahko človeku bližje: njegovo ime ali njegova podoba? Ime človeka se razlikuje od kraja do kraja, obliko, ki jo razodeva njegova podoba, pa lahko spremeni le smrt. Pesnik sledi občutkom s pomočjo ušes, slikar s pomočjo oči, torej čutila, ki je vrednejše od sluha.« Vendar pa se tudi poet, čeprav vpreže v svoj ustvarjalni postopek nabor vsem nam znanih ali vsaj razpoložljivih besed,
s svojim umotvorom enako odmakne od vsakdanjega sveta. Tudi zanj lahko trdimo, da s svojim delom ustvarja svet na novo, enako kot trdi veliki renesančni umetnik za slikarja.
V literarni poetiki je dolga stoletja veljal Horacov izrek utpictura poesis: gre za upodabljanje z besedami. Sled te poetike kot tudi napori njenih nasprotnikov - oboje ima zanimivo zgodovino. Šele v dvajsetem stoletju so prevladale tendence, katerih zastopniki v poeziji so prisegali na popolno avtonomijo. Sočasna likovna umetnost je skušala prav tako povsem razdreti dotedanjo tesno povezavo z literaturo - kajpak s svojega zornega kota. Likovna umetnost na Zahodu je bila namreč vse dotlej preko mitoloških, biblijskih in slovstvenih tem močno odvisna od literature. Prav temu je tedaj skušala na vsak način ubežati, toda glej ironijo!: fabula se je iz umetniških del preselila v spremljajoča jih,navodila za uporabo' - v programe in manifeste, brez katerih bi nam bila moderna likovna umetnost večinoma nerazumljiva.
Portret je tista zvrst v likovni umetnosti, ki se ni nikoli docela osamosvojila od predmeta svoje'odslikave', od resničnosti oseb, kijih predstavlja, pa tudi ne od drugih materialnih ter duhovnih okoliščin in predpogojev svojega nastanka. Četudi je sled od portretiranca do njegove slike kdaj pa kdaj zabrisana ali že kar nedoločljiva, ostaja tak portret še tembolj zanimiv za stroko, ki jo poleg izpričanih likovnih
kvalitet zanima tudi 'skrivnostni' (neznani) model, po katerem je upodobitev nastala (npr. Leonardo-va Mona Liza).
Portretna umetnost je prisiljena ohranjati vez s fabulo. Ta jo veže na portretiranca, na njegov,lik in delo' in s tem na realnost, ki hočeš nočeš ostaja tudi zunaj podobe, čeprav jo po svoje dopolnjuje. Slikar mora seveda poskrbeti, daje portretna predstavitev čimbolj avtonomna, v njej mora biti zajeto vse, kar omogoči gledalcu živo podoživetje upodobljenega. Ujeti mora duha in značaj portretiranca, to dvoje šele izpriča izpovedni dar in senzibilnost avtorja. Leonardo daje bodočemu portretistu navodila, kako naj si zapomni človeške obraze:»Najprej se nauči na pamet množico glav, oči, nosov, ust, vratov, in ramen! Recimo, da je nosov deset vrst: raven, grbast, pogreznjen, izbokel v sredini aii izpod nje, orlovski, enoličen, tanek, okrogel, šiljast; takšne so različne oblike nosu, če si ogleduješ ljudi s strani; nosov pri pogledu od spredaj pa ločimo enajst vrst: enakomerno raščen, v sredini odebeljen, v sredini tanek, z debelo konico, tanko vraščen v čelo, širokih nosnic, ozkih visokih in nizkih, odkritih votlinic ali takih, ki jih zakriva konica.. .«Teh in ostalih tipiziranih delov obraza (ust, oči, ušes, obrvi, itn.) se naučiš na pamet; ko srečaš na ulici zanimiv obraz, ki bi ga rad naslikal, si ga po teh značilnostih na hitro označiš v svoji beležnici, ki jo nosiš s sabo, kajti ta že vsebuje vse možne ter po naravi narisane oblike obraznih značilnosti. Vendar pa je pri slikanju treba upoštevati, da je »slikar, ki slika iz navade in zgolj po presoji svojih oči brez uma /ne da bi jih razumet/, kakor zrcalo, ki oponaša vse stvari, kot jih postaviš predenj, ne da bi jih poznalo.«
Posmrtna maska realizma
"Erich me slika s črno kredo; že trikrat sem mu morala sedeti, vselej polno uro. Bilo mi je pošteno zoprno, da se neki tuj človek tako na pamet uči moj obraz."
(Theodor Storm: "Immensee")
Po doslej znanem se je likovni portret začel razvijati v času, ko se je visoki srednji vek že prevešal v poznega oz. v zgodnjo renesanso. Pojavil se je v sklopu t. i. praesentatio, nekakšne komemora-tivne pogrebne,instalacije', kot bi temu lahko rekli danes; bilje na podlagi posmrtne maske izdelana realistična predstavitev pokojnika vžgani glini, ki je na prirejenem odru'prezentirala'pokojnikovo truplo. Tega tedaj niso razstavljali. Ob katafalku in
zatem na sarkofagu ali ob vzglavju groba pod cerkvenim tlakom se je portretna upodobitev v žgani glini, pozneje v kamnu, s smrtno resnim obrazom pokojnika pojavila bodisi kot relief ali z dopolnjenim oglavjem,'nasajenim'na telo, tako, daje bil umrli velikaš videti kakor živ: z odprtimi očmi, v določeni pozi in opravi, vendar z neizbrisnim smrtnim krčem na obličju. Zakaj mu umetnik tega ni odstranil? Morda zaradi tedaj uveljavljene cerkvene pedagogike in postopno prevladujoče mentalitete, ki je poudarjala ničevost in minljivost človeka in vsega snovnega, kar ga obdaja ter predstavlja njegov zemeljski obstoj (vanitas vanitatum et omnia vanitas ) - s tem pa tudi neizogibno zmagoslavje Smrti. Prav zato je bilo najbrž vse, kar je v upodobitvi spominjalo na razpad trupla, na skorajšnje izničenje vsega mesenega, posvetnega, tuzemskega prejkone dobrodošlo - nekakšen memento mori - tudi pokojnikov predsmrtni krč. Ta smrtno zaresna živost ali zgolj navidez oživljena smrtnost, tako značilna za zgodnjo portretno plastiko, je hkrati prvi pokazatelj trajne ambivalence, kakršna obvladuje portretno estetiko nasploh, nemara pa kar celokupno estetiko realizma. Šele tedaj, ko v realnosti dokončno premine, lahko človek kot posameznik,zaživi'v svoji pravi podobi.
Tudi za poznejši portret je značilna otrplost v upodobitvi portretiranca. Zanjo sta'zaslužna'tako dolgotrajno prisilno mirovanje upodobljenca med poziranjem, ki gaje pogosto spremljalo njegovo negodovanje, kakor tudi sam namen portretiranja. Umetnikova naloga je namreč bila ,ujeti' podobo portretiranca na tak način, da bo še po smrti ostal za vzor živim: z nepopustljivo držo in negibnim pogledom bo še naprej razsojal in posegal v življenje svojih potomcev. (Preprosto ljudstvo je ta vpliv pokojnika na potomce'uprizarjalo'v obliki premnogih bajeslovnih in heteroklitnih legendnih zgodbic, apotropejskih zagovorov ter postopkov, ki jih je narekovalo vraževerje o vračanju duhov umrlih.) Napraviti umrlega velikaša potomcem za vzor in hkrati za nadzor nad njimi, upodobiti ga s pogledom, ki mu ni mogoče ubežati (in je pravzaprav prispodoba za božji pogled, o katerem razmišlja renesančni religiozni mislec Nikolaj Kuzanski) -ta naloga je slikarja in kiparja pri skiciranju ter modeliranju tudi v poznejših obdobjih zadrževala v območju tiste vrste smrtnezaresnosti, kakršno prepoznavamo na zgodnjih upodobitvah, ki so nastajale po predlogah posmrtnih mask.Tako ostaja portretna podoba še kar naprej nekakšen
memento mori. Čeprav očiščena morbidnosti iz svoje zgodnje faze (ta se zlasti v dobi baroka zgolj ,preseli': s same podobe-portreta na spremljajoče ga atribute), nas portretna upodobitev v času od sedemnajstega do konca devetnajstega stoletja še vedno opominja na ničevost človekove narave in obstoja: bolj ko se predaja verizmu v upodabljanju, bolj izrazita je potreba po kakršni že presežni ideji, ki bi osmislila vse to neizogibnemu propadu zapisano preobilje čutnega. Gotovo je prav realistični portret povzročil odločilni preobrat v likovni umetnosti - njen beg v abstrakcijo. Nič nas ne sme presenečati dejstvo, da so bili pionirji nekaterih v abstraktnost podajajočih se likovnih smeri in slogov pred tem izvrstni portretisti (denimo Picasso).
Katoptrično bistvo portretiranja
Portret je v osnovi nekakšna podvojitev por-tretirančeve zunanje podobe. Zaradi zvestobe originalu ga kaj lahko primerjamo s podobo v zrcalu, tembolj avtoportret, katerega nastanka si brez ogledovanja v ogledalu, zlasti nekoč, ko še ni bilo fotografije, ni bilo mogoče niti zamisliti. Ogledalo je v antropologiji poznano magično sredstvo. Tukaj nas zanima predvsem v tisti njegovi funkciji, ki je služila za detektiranje človekove smrti. Z ogledalom, ki so ga nastavljali umirajočim pred obraz, so skušali ugotoviti, ali bolnik še diha. Kakor hitro so na njem zaznali dah, ki je zarosil njegovo površino, so iz tega sklepali, da je človek še živ. Površina, ki jo na svoji ogledaini podobi zamegli in zarosi še živeči portretiranec, nam vselej razodene, da bo treba na pravi portret nekoliko počakati. Značilni predsmrtni krč in napol odprte ustne, ki sporočajo tisto'edino besedo', o kateri nam govori znamenita Cankarjeva črtica iz Podob iz sanj, in ki jo nihče živ ne more ujeti, sliši jo lahko le še Nebo - to je trenutek resnice o sleherniku. To je hip, ko se površina ogledala dokončno zbistri.
To je trenutek, ki ga mora anticipirati in ujeti ume-tnik-potretist, čeprav je portretiranec dejansko še daleč od svoje poslednje ure. Portret namreč pre-tendira na dokončnost zunanjega ¡zgleda portretiranca in zanj značilnih karakternih potez. Dobro upodobljen portretiranec je hkrati živ in mrtev.
Le anticipacija njegovega predsmrtnega pogleda lahko umetniku pod čopič ali dleto neskaljeno izlije portretirančevo dušo, o kateri nam s takšnim žarom pripoveduje Rodin.
“Ut pictura poesis”
"Nisem še zlepa videl človeka, pri katerem bi oči tako zelo izdajale njegovo razpoloženje. Niso se dale preslepiti, pa tudi niso znale hliniti. Zato so ga s svojo zvestobo in resnicoljubnostjo izdajale tudi, če ni hotel tega. Ves obraz do najnežnejših gubic je bil slepo podložen govorici teh oči. Bil je samo okvir, ki je dopolnjeval njihovo pripovedovanje in izraz..." in dalje: "Njegova drža je bila pokončna. Kadar je sedel pri mizi ...je bil naslonjen nazaj, ves vzravnan in roke so mirno ležale v naročju. Sedel je tako nepremično in spokojno, kakor bi ne bil živo bitje..."
(Janko Omahen, "Obiskipri Ivanu Cankarju", Maribor, 1969)
Citata iz Omahnove knjige pričata, da je literarni spomin arhitekta, oblikovalca in karikaturista Janka Omahna pripisal Cankarju podobo in držo, kakršno so na svojih modelih že od nekdaj odkrivali ter upodabljali portretni slikarji in kiparji: živost oči, ki govorijo resnico in ničesar ne prikrivajo ter jim tudi ni mogoče ničesar prikriti. Obkroža in uokvirja jih obraz, ki z vsemi podrobnostmi podpira to njihovo živost v izrazu, drža telesa ob tem pa je nepremična. Pri zavestnem poziranju bi bila gotovo tudi malce toga ali celo otrpla, tu pa jo je oko literari-ziranega spomina zaznalo kot sicer nepremično, vendar spokojno: "kakor bi /še kako živi Cankar/ ne bil živo bitje". Zaznalo jo je na slikarski način. Omahnova spominska podoba Cankarja je iz dobe, ko je v literarni poetiki še zmeraj veljala Horaco-va definicija "ut pictura poesis". Poetična literarna upodobitev Cankarja po spominu tekmuje torej z likovno. Omahnov spomin se trudi z besedo pričarati živi Cankarjev lik, ohraniti ga poskuša za čase, ko bo Cankar zares že povsem negiben in spokojen ter v resnici nič več živo bitje. Še več: Cankarjevim bralcem skuša Omahen posredno namigniti, da je njegova podoba v kar najtesnejši zvezi tudi z njegovo literaturo: kakor piščeve oči nenehno izpovedujejo resnico o njegovem razpoloženju in vsem, kar ga trenutno vznemirja, seveda tudi njegovo notranje oko ali videnje nenehno korespondira z resnico - o njem samem in svetu, ki ga obkroža. Literarni portret pisatelja ima v nakazanem duhov-noestetskem horizontu pravzaprav povsem enako nalogo kot umetniška upodobitev na platnu ali v bronu: spregovoriti mora o bistvenih človeških in umetniških razsežnostih tako pisca samega kakor tudi njegovega dela.
Biografija kot portretni literarni žanr
Umetniški literarni portret sodi na prvi pogled v biografski in avtobiografski žanr, v resnici pa gre za zvrst, ki podobno kakor dokumentarni film uporablja dejstveno realnost zgolj za izhodišče, v resnici se povsem podreja pravilom umetniške fikcije.
Prav zato nas še posebej zanima, saj nameravamo s kratkim orisom t. i. portretne literature osvetliti pomembno, če ne kar odločujočo lastnost portretne filmske zvrsti. Zanimajo nas namreč tisti žanri, ki se podrejajo dramaturškim zahtevam predstavitve, in ne zgolj zunajliterarnim'dejstvom', ki so pogosto kontingentna. Prav zato se ne bomo zadrževali ob biografijah ter avtobiografijah, ki sicer prisegajo na dokumente in na 'gola dejstva', vendar pa obenem zlorabljajo literarne postopke in romaneskno obliko prav z namenom, da jim ne bi bilo treba teh 'golih dejstev'v resnici osmisliti. Seveda tudi sami ne vidimo smisla portretiranja v večji strogosti ali kar znanstveni doslednosti, marveč imamo v mislih predvsem literarnoumetniško'osmišljanje'dejstev, postopek, ki ta 'dejstva' pretvarja v eminentno literarno snov, nato pa v umetniško prepričljivo pripoved ali dramo. Če že kaj, nas torej v tem kontekstu zanimajo romanopisna in dramska umetniška dela, katerih poglavitni predmet predstavitve so resda znamenite osebe iz nacionalne in širše kulturne zgodovine ali civilizacije nasploh, vendar pa je njihovo umetniško sporočilo hkrati zavezano izrazito umetniškim ciljem. Kaj kmalu pa se izkaže, da je bera pravih literarnih umetnin, ki bi jih lahko prištevali k portretni literaturi - v primerjavi s pravcato poplavo običajnega biografskega ,šunda'- dokaj skromna. Razlogov za to je cela vrsta. Eden od njih je gotovo študiozna priprava, kakršno takšno delo kljub vsemu zahteva, pisatelji pa ji večinoma niso naklonjeni. Drugi razlog je najbrž ta, da večina zgodovinsko izpričanih pomembnih osebnosti, katerih življenje in delo bi si zaslužilo umetniško obdelavo, pri piscih vzbudi interes le s to ali ono izstopajočo posebnostjo: dejavnostjo, relacijo, anekdoto. Pomembna in dokumentirana zgodovinska osebnost, kakršna je npr. Herman Celjski, je literarno-dramsko zanimiva predvsem zaradi svojega nepopustljivega odnosa do neposlušnega sina Friderika; zgodba slednjega in usoda njegove izbranke Veronike pa ima nemara prej kot dokumentarno zgolj mitsko osnovo - vsaj v tisti njeni dimenziji, ki je kdaj vzbujala interes kakega resnega pisca ... Prenekateri literarni junak je posrečena mešanica usod in značajev
različnih osebnosti, njihovih ustvarjalnih dilem ali sporov s seboj in svetom. Odločujoča primes pa je pogosto bolj ali manj prikrito avtobiografska; tudi izbor resničnega portretiranca je značilno avtorska gesta, nemalokrat nekakšna VVahlvervvandschaft, če nekoliko zlorabimo smisel naslova iz Goetheja. 'Izbor po sorodnosti'je dolgo časa prevladoval celo v kritiki ...
Najprej nas mora seveda zanimati, kako je z realizmom vtem časovnoprostorsko precej raznolikem pisanju, z realizmom, ki se zanj dozdeva, da bi moral biti v osnovi vsakršne umetniške obdelave življenja resničnih oseb. Naša slutnja pa nas hkrati opozarja in pravi, da za resnične dosežke na tem področju prej ko ne velja določena odpornost na realizem in nikakor ne slepa podvrženost temu 'nadčasovnemu'slogu ...
Portret na kamero
Portretiranje znamenitih osebnosti je postalo obsesivno početje na t. i. nacionalnih, danes po vsej sili samo še javnih televizijah. Politična garnitura, ki obvladuje tak medij, prihaja s svojo agendo, s seznamom prioritet na področju, ki pokriva kulturo v njenem ožjem pomenu. H kulturi pa kajpada sodi tudi njena preteklost in veličine, ki sojo nekoč predstavljale. Kolektivni spomin vsake skupnosti, če že ne kar njen aktualni obstanek, terjata od te skupnosti določeno mero konstantnega samozavedanja, nekakšno v preteklost vraščeno avtorefleksijo. Zavedati se mora in ohranjati živo vez z velikani, na katerih ramenih se hočeš nočeš pozibava tudi sleherna relevantna kulturna veličina iz sedanjosti. Vprašanje, ki ločuje duhove v sodobnem svetu, vsekakor pa tudi tu med nami, je seveda, kaj lahko obvelja za relevantno kulturno dobrino. Politična opcija, ki trenutno obvladuje naše 'nacionalne' medije, se pri tem opira na svojo ideološko podlago, na svoje razumevanje sveta, tradicije in s tem duhovnih temeljev skupnosti, ki naj bi ji ti mediji služili. Zato ni presenetljivo, da tudi t. i. portretne predstavitve pomembnih ljudi iz preteklosti prizadeva, gledano z drugega brega, prejkone arbitrarno, nikakor ne konsenzualno odločanje. Takoj je treba povedati, daje ugibanje o tem, kaj je povšeči programskopolitični opciji, ki dandanes odloča, nadvse važno, vsekakor bolj od tega, kar predlagatelj in potencialni izvajalec ponuja, zna ali zmore. Kako bizarne so te reči, ko se jim pridruži še individualna samopašnost ter
samovolja ,pravšnjih', naj ilustrira primer izpred nekaj let:,pomembna Slovenka' izskoči iz dokumentarnega portreta, nastalega v'ateljeju'bivše kulturne ministrice. Predstavi se nam kot dotlej neznana ljubica Alfreda Nobela, kajpak slavnega izumitelja dinamita. Srhljiva implozija slovenstva! Nobelova 'slovenska'priležnica ima končno svoj zasluženi televizijski portret. Ad maiorem auctoris gloriam!
Ivan Cankar, ki sam še ni dočakal primernega portreta na tej televiziji, ne zaresnega spomenika v našem prestolnem mestu, je seveda že vse predvidel. Njegova satira Anastasius von Schiwitz spregovori prav o tem. Napihnjen, v resnici mizeren lokalni politik Martin Skočir napne vse svoje moči, da ovekoveči spomin na'slavnega rojaka', ki gaje sam odkril,'krivična zgodovina'pa dotlej potiskala v pozabo: gre za častivredno kariero, ki jo je naš rojak Anastasius von Schiwitz naredil na dvoru cesarice Marije Terezije, ko seje, pomislite, povzpel do časti in funkcije perorezca njegove visokosti, grofa von Dümmheima, tajnika ekcelence ministra Kaunitza. Kot tak ni mogel ostati, kar je v resnici bil -Tone Šivec - niti ne Antonius Schiwitz, za katerega se je dotlej predstavljal. Postal je Anastasius von Schiwitz. "Iznašel je popolnoma novo, od tradicije neodvisno metodo za rezanje peres", pravi pisec. "Verzeihung! Ich, Majestät, ich kann nichts dafür!", je zajecljal novopečeni Anastasius von Schiwitz na edini avdienci pri cesarici, ki je je bil kdaj deležen, ko ga je ta vpraševala, od kod prihaja."Aus Krain, ich bin ein Krainer", je dahnil, nizko iznad preproge, kamor seje sklonil ...
Ali se vam zdi, da je bilo z Ito Rino kaj drugače? "Ekstaza"z Machatyem in komaj še kaj. Vendar pa je njen minorni vložek v zgodovino filma navdihnil sodobnega Martina Skočirja in vrnila seje, kajpak njemu v prid in na čast, v svojo rojstno hišo, kjer je zdaj nekakšen muzej. Nič ne de, če je njena kariera zahtevala izbris prvotnega imena (Ida Kravanja) in z njim spremembo identitete. Nič ne de ...
Skočirji imajo svoj muzej!
Summa summarum
Če na kratko povzamemo in si iz vsega povedanega izoblikujemo koristen napotek, naj se ta glasi:
-	če želiš karkoli koristnega povedati o nekom v svojem ,portretu', moraš temeljito poznati tako njegovo življenjsko pot kakor njegovo delo.
-	predstavitev življenja portretiranca je treba izpeljati v funkciji in interakciji z njegovim delom,
vendar na tak način, da delo osmišlja njegovo življenje in ne obratno ...
-	predstaviti nekogaršnje delo ne pomeni preprosto reproducirati ga, kot to stori zrcalo, ampak ga predstaviti v skladu s svojim razumevanjem; predstavitev je hkrati interpretacija.
-	portretna predstavitev naj bo namenjena prej kot ohranjanju spomina na nekoga, ki se zdi komu tega vreden, pomenu njegovega dela: kolikor je še živo in zategadelj vredno ohranjanja.
-	živost dramatičnega prepleta dela z življenjem zagotavlja celovitost predstavitve; količina preverljivih dejstev pri tem ni odločilna, pomembna je notranja koherenca človeka s svojim delom.
-	umetniški portret je osveščujoč in povezujoč v smislu identitete skupnosti, v katere imenu nastane, zato ni vseeno, kdo je predmet predstavitve ...
-	umetniški portret je v sebi zaokrožena celota, zato ne sme vzbujati vtisa, da se je njegov avtor pri predstavitvi čemurkoli zavestno ali ponevedoma izognil, četudi je,življenje in delo' portretiranca zajeto le v nekaj pomembnejših segmentih ...
Sara Remžgar
Sama
Mirujoči ostanki toplih krajev spet zadrhtijo v svojem zvenu norih pevcev pod popkom, pod črno liso nebrzdanih slasti. Navdihujem se nad temnimi pljuči, brez starih ran, brez obrazov pozlačenih. Razkrila sem jim vročo, lepko, zaslepljeno kri nedotaknjenih votlin zimskega spanja, ki ob svadbenih zvonovih dolbejo srd v dvoje, v dvojino bitij,
in ne prenesejo razbeljenih strel med razbeljeno kapljo belih nožev.
V- neizrekljivem siljenju vem, da se pesem konča, ko popade pajčevina mrež, ki so jih zame spletli drugi.
Med odbleski in odsevi
Fotografije patra Branka Petauerja
Mojca Polona Vaupotič
Znotraj lupine stiškega samostana je čudovitemu umetniškemu ustvarjanju predan redovnik, zavezan cistercijan pater Branko Petau-er. S fotografsko umetnostjo seje pričel ukvarjati pred približno tridesetimi leti, med tem pa je osvojil neprecenljivo znanje ter izkušnje, ki so mu prinesle številne uspehe ter priznanja na domačem in mednarodnem fotografskem prizorišču. Do svojih mojstrovin goji oseben, spoštljiv in pozitiven odnos, kar se v motivnih ter duhovnih odmevih očitno kaže prav v njegovih delih. Pater Branko s svojim fotoaparatom stremi za tem, da bi vanj ujel najpristnejši trenutek podob, ki se izvijajo iz pramegle, iz trepetavega ozračja, polnega pritajene svetlobe v barvah jutranje zarje, ki se razliva po pokrajini, še preden sončni žarki posušijo nočno roso. A to je zgolj eden izmed utrinkov njegovih fotografskih zapisov.
Pater Branko Petauer je doma iz Šmarja pri Jelšah, kjer je končal tudi osnovno šolo. Nato je obiskoval Poljansko gimnazijo v Ljubljani, kjer je končal še Teološko fakulteto. Ljubezen do fotografije pa seje pri njem razvila zelo zgodaj. Že njegov oče je izjemno veliko fotografiral, po poklicu je bil poštar in v njegovi veliki torbi je imel vedno s sabo tudi fotoaparat. Bil je nekakšen kronist, ljubiteljski fotoreporter, saj je zabeležil ogromno čudovitih trenutkov, naredil fotografije in jih potem razdelil med ljudi. Očeta je pri njegovem delu vedno opazoval ter občudoval, kako so nastajale fotografije. Pobliže pa seje p. Branko
Od zgoraj: Črni kal; Planinsko polje 1; Križ
Na prejšnji strani: Jelen; Kapljice 3; Prstni odtis 1
spoznal s fotografijo v zadnjem razredu osnovne šole, ko so imeli pri tehniki tečaj o fotografiji in so v temnici razvijali fotografije.
Ko je p. Petauer obiskoval fakulteto, seje pričel Intenzivno ukvarjati s tovrstno umetnostjo.Tam so imeli krožek, temnico in fotoaparate, s katerimi so lahko člani krožka delali. V okviru tega ustvarjanja pa je bila njegova največja želja, da bi imel svoj fotoaparat, kar je
bilo za tiste čase kar velik zalogaj, še posebej, če je bil fotoaparat »s ta pravim imenom«. Ta želja se mu je uresničila ob koncu študija, saj zaradi bolezni ni odromal s sošolci v Izrael, ampakje privarčevani denar porabil za nakup fotoaparata - Minolto X700. Prvi večji koraki v njegovem razvoju glede fotografije pa so sledili za tem, ko je postal član fotografskega društva Grča. Takrat je doživel tudi prve sprejeme na mednarodnih razstavah ter dobil še več veselja in zaupanje vase, da lahko posname kvalitetne fotografije.
Fotograf mora biti predvsem zelo natančen opazovalec. Imeti mora smisel predvsem za male stvari, ki jih marsikdo sploh ne opazi. Običajno se fotografi delijo na več področij. Vsa od teh je skoraj nemogoče poznati, zato se posamezen fotograf osredotoči zgolj na enega ali dve področji fotografiranja. Nekomu veliko pomeni na primer voda (potoki, jezera, slapovi ...), drugi se bolj zanima za ptice ali ljudi. Svoje področje pa mora dokaj dobro poznati. Če rad fotografira živali, mora dobro poznati njihove navade. Fotografije p. Branka Petauerja zajemajo največji del posnetkov prav iz narave, saj mu je ta tema bliže kot ostale. Narava je enotnost različnega in tu je v svetu fotografije potrebno veliko potrpljenja in čakanja, kar pa marsikdaj doprinese s seboj trenutke nepredvidljivosti. Ob srečevanju z naravo pa je pater vedno znova obogaten z nečim novim. Gre za nekakšnega romantičnega popotnika, katerega fotografija je sveto opravilo, ki si ga navadno že vnaprej določi in se v njem omeji na tisto, kar ga zanima. V zadnjem času ga mika tudi svet abstraktne fotografije, saj v njej išče zgolj delček neke večje kompozicije, ki gledalcu pritegne pogled.
Sam ustvarjalec o svojih delih pravi, da je povsem odvisno, za kateri motiv se v dani situaciji odloči. Za pokrajino sta najboljša jutro in večer, ko je svetloba bolj mehka in topla kot čez dan. Ob sončnem zahodu se pokažejo barve,
ki jih preko dneva ni. Seveda je tudi podnevi mogoče narediti dobro fotografijo, saj sence pogosto naredijo sliko bolj razgibano.Tudi pri fotografiranju živali je bolje izbrati jutro ali večer, saj se lahko zgodi, da ujameš žival v nasprotni svetlobi, ki potem naredi čarobno fotografijo. Pri kosmatih živalih denimo, dlaka srebrno zažari, ko skoznjo posije sonce. Peruti pri ptičih prav tako zažarijo, ko jih presije svetloba. Vse pa je odvisno od tega, ali si tudi ti na pravem mestu in ali žival pride ravno tja, kjer si jo pričakoval. Veliko fotografij ne uspe, zato je potrebno imeti vztrajno voljo in
večkrat poskušati. Pravzaprav pa ima
Toskana 2; spodaj	, , .v ,	...
od leve: Pri moli- vsak dnevni cas' vsako vreme pa tudi
tvi; Menih	vsak letni čas svoj čar. Tudi slabo vreme

in nevihta jo imata. Pogosto je veliko takšnih detajlov, ki jih z očmi sploh ne zaznamo, na fotografiji pa se pokažejo -na primer izrazito modro nebo, preden se naredi noč. To traja samo deset do petnajst minut, potem pa postane nebo temno rjavo ali črno.
Pri vpijanju in doživljanju njegovih fotografij lahko začutimo pulziranje življenja, trepetanje vesolja ter najtanjše vzgibe v naravi. Ob pogledu na fotografijo neskončnega Črnega kala ali pa Križa, dobimo občutek neskončnega makrokozmosa, ki ga ob zatonu sonca začutimo kot prežarjeno materijo, z neustavljivo in neobvladljivo željo po razmišljanju, kaj je še dlje od tistih žarečih barv tam čisto na koncu? Naslednji pogled pa se nam morda ustavi na fotografiji ob redovniku pri molitvi.Tam se naša misel obrne navznoter, tja, kjer se vedenje in vera stapljata v eno. Včasih je menih dramatično zamišljen pod belim obokom, drugič ožarjen od barvnega vitraja. Ob tem je na fotografiji jasno začrtan prežar-jen rez svetlobe, ki nam vzpodbudi notranji dialog z vidnim. Če nas v trenutku prešine misel - kdo s svetlobo in barvami nagovarja molivca in kaj ob gledanju fotografije navdihuje nas, gledalce -, je odgovor bolj ali manj jasen.
Sam p. Branko je nekoč dejal:»Fotografiranje mi je neke vrste molitev, srečevanje z Bogom. Že samo opazovanje narave me povede v hvaležnost Bogu, da je vse tako čudovito ustvaril. Fotografija postane neke vrste odraz na doživljanje lepote. Moram reči, da to fotografiranje ni tekma ali lov za dobrimi posnetki. To je zame odkrivanje Božje lepote v naravi To, kar ujamem v objektiv, ni nič novega, samo odkril sem nekaj, na kar prej nisem bil pozoren. Čutim, da vsako leto doživljam drugače. Vsako leto je drugačno pričakovanje pomladi, poletja. Veselim se, da bom spet lahko užival v Božji lepoti.
Toda vsako leto se ml odkrije kaj novega, nov pogled, nova stvar, nova lepota. Ko pogledaš skozi objektiv, vidiš stvari bolj natančno, bolj blizu, bolj intenzivno. Hkrati pa tudi bolje spoznavaš naravo ... Fotografiranje me zares odpira k Bogu in občudovanju njegovega stvarstva«.
Pater Branko kot fotograf v svojem ustvarjanju nenehno stopa po poti odkrivanja novih trenutkov. To lahko vidimo tudi pri njegovih abstraktnih posnetkih (Kapljice, Tretja galaksija ...). Iz površine ujetega v objektiv potuje v globino in na določenih motivih lahko vidimo ali zgolj slutimo neki prostor. Ujeti elementi iščejo skupno vez in s tem se njihova zgodba ali trenutek zgodbe razvija v pomenljivi sporočilnosti. Večkrat tudi premore »zgoščeno« nakazano predstavitveno jedro, ob katerem se porajajo asociativne, metaforične, simbolne oblike, z globljimi in sugestivnimi pomeni nagovoriti gledalca. Kot da središčni koncentrat ostaja vselej odprt, kot da se postopoma dematerializira in se iz fizične otipljivosti spreminja v stanje, ki je bliže duhovnemu občutenju, celota in fragment pa sta v nenehni soodvisnosti. Med prepoznavnim in neprepoznavnim, med mehkim in ostrim, polnim in ploskovno obravnavanim, med hladnim in toplim, med realnim, liričnim in dramatičnim se uresničuje fotografov motiv oziroma se odkriva in razodeva njegova bit.
Pater Branko Petauer je imel do sedaj trinajst samostojnih razstav, večinoma v Sloveniji, po dve pa tudi v Avstriji in Nemčiji. Sodeloval je na več sto fotografskih razstavah po vsem svetu, v 38 državah.
Na teh razstavah je prejel več kot 19.000 razstavljalskih točk.
Pa tudi nagrad je bilo veliko, preko 250. Osvojil je mnoge fotografske naslove. Najvišji je EFIAP/s, to pomeni srebrna ekscelenca svetovne zveze
fotografov. To je že pri vrhu. Za mnoge naslove Ameriške fotografske zveze ima vse pogoje, da jih prejme, le statistiko mora urediti in zadevo odposlati. Prav tako tudi za slovenski naslov Mojster fotografije Fotografske zveze Slovenija.
Svoje razmišljanje ob fotografijah p. Branka Petauerja bi lahko strnila v misel, da so njegovi posnetki sledovi odkrivanja najlepšega v naravi ter hkrati raziskovanje in želja po neprekinjenem rojevanju vedno novega, ki pa je že milijone let povezano s tem trenutkom.To, kar ustvarja, je hkrati njegova molitev, za katero prejema navdih pri adoracijah ali po večernem duhovnem branju bodisi za samostanskimi zidovi bodisi pod oboki stiške cerkve. %#JI
Zgoraj: Pajčevina;
spodaj od leve: V mrežah; Svetloba
Slovenija in njeni everski kovanci vrednosti 2€
Mitja Petaros
Veni prejšnjih številki Mladike smo predstavili slovensko posebnost, kovance vrednosti 3€, ki so zakonito plačilno sredstvo le po Sloveniji in jih vsako leto izdaja Banka Slovenije.To so tako zvani »zbirateljski kovanci«, saj jih v ta namen izdajajo tudi v plemenitih kovinah, kot so srebro in zlato in prodajajo po mnogo višji vrednosti od tiste, kije skovana na novcu. Vsako leto pa kujejo tudi tako imenovane »spominske kovance«, ki so vrednosti 2€ in torej tehnično (glede teže, zlitine, velikosti in vrednosti) popolnoma enaki vsem ostalim kovancem dveh evrov, ki krožijo v vsakdanjem plačilnem prometu in so tudi enakovredno plačilno sredstvo povsod, ne samo v državi izdajateljici.
Spominski kovanci vrednosti 2€ se torej lahko uporabljajo in morajo biti sprejeti od vseh trgovcev ali bank, enako kot vsi drugi kovanci. Za razliko od bankovcev so za evrokovance pristojne posamezne države članice in ne Evropska Centralna Banka - ECB. Ko želi neka država iz evroobmočja izdati kovanec z novim motivom, mora o tem vnaprej obvestiti Evropsko komisijo. Komisija nato objavi informacije v večjezičnem Uradnem listu Evropske unije in nato dovoli novo kovanje. ECB le odobri največje število kovancev, tudi priložnostnih, kijih posamezna država lahko izda,
Spominski kovanci vrednosti 2 €. Od leve: obletnica Rimske pogodbe, obletnica rojstva Primoža Trubarja, obletnica Ekonomske in monetarne unije,
»Spominski kovanci vrednosti 2€ se torej lahko uporabljajo in morajo biti sprejeti od vseh trgovcev ali bank, enako kot vsi drugi kovanci.«
da ne bi prišlo so inflacije. Prvi spominski kovanec so v Evropi dali v obtok leta 2004 (izdala ga je Grčija in je bil posvečen Olimpijskim igram v Atenah).
Doslej pa je Banka Slovenije v imenu Republike Slovenije dala v uporabo in obtok ducat spominskih kovancev vrednosti 2€s posebnimi motivi:
1.	50. obletnica podpisa Rimske pogodbe (25. 3. 2007)* - skupna evropska izdaja, spreminja se le napis Slovenija;
2.	500-letnica rojstva Primoža Trubarja (26.5. 2008);
3.	10. obletnica Ekonomske in monetarne unije (5.1.2009);
4.	200. obletnica ustanovitve Botaničnega vrta v Ljubljani (10. 5. 2010);
5.	100-Ietnica rojstva narodnega heroja Franca Rozmana - Staneta (21.3. 2011);
6.	10. obletnica evrogotovine (3.1.2012) - skupna evropska izdaja, spreminja se le napis Slovenija;
7.	800. obletnica obiskovanja Postojnske jame (4.2. 2013);
8.	600. obletnica kronanja Barbare Celjske (17.11.2014);
9.	Emona - Ljubljana (9.11.2015);
10.	30. obletnica zastave Evropske unije (7.12. 2015) - skupna evropska izdaja, spreminja se le napis Slovenija;
11.	25. obletnica osamosvojitve Republike Slovenije (20. 6. 2016);
12.	10. obletnica uvedbe evra v Sloveniji (2. 2. 2017).
* V oklepaju je datum izročitve kovancev v obtok.
Evropska centralna banka (ECB) trenutno dovoljuje, da se izdajajo po dva spominska kovanca vrednosti dveh evrov za vsako državo, ki je vključena v evroob-močje (izjemoma tri, če je predviden tudi skupni kovanec za vse države evroobmo-čja). Slovenija pa praviloma izdaja le enega,
»Evropska centralna banka trenutno dovoljuje, da se izdajajo po dva spominska kovanca vrednosti 2 € za vsako državo.«
Od leve: ljubljanski Botanični vrt, obletnica rojstva Franca Rozmana in obletnica evrogotovine
Od leve zgoraj: obletnica Postojnske jame, obletnica kronanja Barbare Celjske, Emona;
Spodaj: obletnica zastave EU, 25 let osamosvojitve Slovenije, obletnica uvedbe evra v Sloveniji
le leta 2015 je dala v obtok dva kovanca, skupnega evropskega, pri katerem je podoba enaka za vse države (spreminja pa se le ime izdajateljice - torej države - in kakšna malenkost, za katere poskrbijo kovnice) in tistega posvečenega dvatisočletnici rimskega mesta Emona, kije bila zgrajena na istem območju kot današnja Ljubljana. Doslej so kot skupna evropska izdaja poslale vse države evroobmočja v obtok štiri priložnostne spominske kovance, katerih je podoba enaka za vse, razen imena države:
»Tudi z izdajanjem najrazličnejših priložnostnih kovancev, bodisi spominskih kot zbirateljskih, Republika Slovenija promovira svojo državno suverenost.«
•	marca 2007 v obeležitev 50. obletnice podpisa Rimske pogodbe,
•	januarja 2009 v obeležitev 10. obletnice ekonomske in monetarne unije EMU,
•	januarja 2012 v obeležitev prvih deset let uporabe evrobankovcev in evrokovancev,
•	avgusta 2015 v obeležitev 30. obletnice zastave Evropske unije.
Tudi z izdajanjem najrazličnejših priložnostnih kovancev, bodisi spominskih kot zbirateljskih, Republika Slovenija promovira svojo državno suverenost. Vsako leto izdaja Banka Slovenije razpis, da bi izbirali motive in nato tudi upodobitve, ki bodo krasile spominske kovance, ki so nato v obtoku po celem svetu... vsakdo lahko torej prispeva svoje mnenje ali svoj osnutek, da bi prispeval k boljši vidnosti slovenske države, njene zgodovine in pomembnih osebnosti ... *#Ji
Novice Knjižnice Dušana Černeta 118
Ureditev novega oddelka,
Knjižnice Zore Tavčar in Alojza Rebule
Lučka Kremžar De Luisa
Pisatelja profesorja Zora Tavčar in Alojz Rebula sta pred časom poklonila Knjižnici Dušana Černeta bogato zasebno knjižnico, ki stajo hranila na svojem domu na Opčinah pri Trstu, in še nekaj dragocenega gradiva.
Pred kratkim smo v dogovoru s Slovensko prosveto začeli to gradivo urejati v prostorih v prvem nadstropju na Donizettijevi ulici.
Izkoristili pa smo tudi priložnost, ki jo ponuja šolski sistem, ko morajo dijaki pred zaključkom višje srednje šole opraviti nekaj ur delovne prakse.
Po lanski pozitivni izkušnji smo se s prof. Eriko Fornazarič dogovorili, da bodo dijaki prišli na delovno prakso tudi v tekočem šolskem letu.
Tako sta dijaka Simone Genzo in Borut Štoka, ki obiskujeta klasični licej v Trstu, dva tedna v septembru in oktobru pomagala pri urejanju novega oddelka - Knjižnice Zore Tavčar in Alojza Rebule. Skupaj smo pregledovali gradivo, ga in-ventarizirali in katalogizirali ter polagali na police.Tako sta dijaka spoznala, kako je potekalo delo v knjižnici nekoč, ko še ni bilo računalnikov, kako se vpisujejo podatki v inventarno in v signaturno knjigo, katere podatke je treba vpisati v obravnavane publikacije in kako se le-te žigosajo. Spoznala pa sta tudi, kako
poteka delo v informatizirani knjižnici. Opravila sta praktično delo tako enega kot drugega sistema.
Kljub pomoči dijakov pa oddelek še ni dokončno urejen in zato še ni dostopen za javnost.
Knjižnica Dušana Černeta
UL Donizetti 3 34133-Trst
tel.: +39 040 66 24 07 mail: kdc@spin.it
urnik: od ponedeljka do petka od 9. do 13. ure ali po dogovoru
V Knjižnici Dušana Černeta z empatijo
pjlilUiuu

Levo: soba KDČ za »zdomsko gradivo«;
spodaj: čitalnica Knjižnice Dušana Černeta (foto: Štefan Grgič)
V okviru niza dogodkov Slovenščina z empatijo, ki na pobudo Elene Cerkvenič v Trstu dvojezično spodbuja k aktivnemu spoznavanju slovenskega jezika in kulture, je bilo 29. septembra srečanje v Knjižnici Dušana Černeta.
Pred časom je bil na sporedu tak obisk v Narodni in študijski knjižnici, tokrat pa je bila na vrsti manjša, specializirana knjižnica, ki se posveča zbiranju, popisovanju in predstavljanju tiskanega gradiva, tako periodike kot knjig in drobnega tiska, ki nastaja v slovenskih zamejstvih, še posebej pa v zdomstvu. Glede zdomskega tiska je nedvomno med tremi najbogatejšimi knjižnicami v skupnem slovenskem prostoru.
Pobudnica je želela udeležence povabiti tudi k razmisleku o možnostih raziskovalne dejavnosti na tematskem področju kulture, zlasti književnega
snovanja Slovencev po svetu, seveda tudi primorskih izseljencev. Med udeleženci slovenske in italijanske narodnosti je bil tudi perzijski izobraženec prof. Masrur Imani. *¿1
Gospod Kregar pove svoji ženi: »Danes sem sklenil življenjsko zavarovanje za petdeset tisoč evrov.«
»To se mi zdi zelo pametno. Zdaj ti ni treba zaradi vsake malenkosti letati k zdravniku!«
W
»Natakar, ta piščanec je strašno trd. Od kod ste ga dobili?« se jezi eden od gostov. »Mogoče se je izvalil iz trdo kuhanega jajca,« hladno odvrne natakar.
Ubr	S,
»Dedek leži bolan in jamra:
»Joj, otroci moji, tako sem bolan, skoraj bom umrl.«
Vnuk ga tolaži: »Dedek, potem boš pa spet srečal babico.«
Dedek: »Janezek, ne teži mi.«
tr	tr
»Ati, kaj so pravzaprav predniki?« vpraša mali Jan.
»No, na primer jaz sem eden tvojih prednikov,« pojasni oče sinku, »pa stari ata je tudi tvoj prednik.«
»Aha, razumem. Zakaj pa so potem ljudje tako ponosni na svoje prednike?«
^ ^
Generalni direktor pokliče vodjo kadrovske službe in ga vpraša:
»Imamo v našem podjetju kakega mladega, perspektivnega, talentiranega strokovnjaka?«
»Gospod direktor, mislim, da jih nekaj imamo.«
»Da obvlada tuje jezike, ima pred seboj magisterij...«
»Ja, imamo dva takšna.«
»Da lahko pride z vizijo podjetja in bi me lahko nekega dne zamenjal na tem delovnem mestu...«
»Eden je zanesljivo primeren, zelo ambiciozen.«
»Takoj ga vrzite iz firme!«
Mož in žena prideta v gledlaišče. Biljeter: »Oprostite, ti vstopnici sta za včerajšnjo predstavo!«
Mož ženi: »Kaj ti nisem rekel, da bova zamudila?«
Uredništvo in uprava:
34133 Trst, Italija, Ul. Donizetti 3 tel. 040-3480818; fax 040-633307 uprava@mladika.com redakcija@miadika.com www.mladika.com
Oblikovanje: Matej Susič
**
»Dolgo se že nisva videla. Spremenil si se.«
»Na boljše ali slabše?«
»Ti se lahko samo na boljše!«
S,	^
Izdaja: Mladika z.z o.z.
Registrirana pri trgovinski zbornici vTrstu dne 21.4.1999 pod številko 114276.
Član USPI (Zveze italijanskega periodičnega tiska)
Reg. na sodišču vTrstu št. 193 dne 6.4.1957 ISSN 1124-657X
»Oprostite, ali berete časopis, na katerem sedite?«
k,
Tisk: Grafika Soča d.o.o. -Nova Gorica
Izhajanje revije podpirata Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu in Dežela FJK.
Špelca piše svojemu fantu:
»Nikoli več te nočem videti in moja vrata so ti za vedno zaprta. Zakaj, ti bom povedala, ko se prihodnjič dobiva.«
S*	S,
»Kakšen je tvoj idealni tip moškega?« »Moj je mercedes, kaj pa tvoj?«
\0
»Ga boš en kozarček?«
»Zakaj pa?«
»Da boš imel vsaj nekaj v glavi!«
**
Na koncu predavanja o jezikih vpraša profesor študente:
»Zakaj vedno govorimo o maternem jeziku?«
Verjetno zato, ker oče nikoli ne pride do besede, je bilo slišati glas iz ozadja.
UREDNIŠKI ODBOR Marij Maver (odgovorni urednik),
David Bandelj, Andrej Černič, Erika Jazbar, Ivo Jevnikar,
Saša Martelanc, Sergij Pahor, Mitja Petaros, Anka Peterlin, Nadia Roncelli, Matjaž Rustja, Tomaž Simčič, Breda Susič, Jernej Šček in Ivan Žerjal.
SVET REVIJE
Lojzka Bratuž, Silvija Callin, Jadranka Cergol, Peter Černic, Marija Češčut, Danilo Čotar, Liljana Filipčič,
Diomira Fabjan Bajc,
Lučka Kremžar De Luisa,
Peter Močnik, Milan Nemac, Adrijan Pahor, Bruna Pertot, Ivan Peterlin, Alojz Rebula, Peter Rustja, Marko Tavčar, Zora Tavčar, Evelina Umek, Neva Zaghet, Edvard Žerjal in člani uredniškega odbora.
Posamezna številka Mladike stane 4,00 €.
Celoletna naročnina za Italijo in druge države 30,00 €;
»Ali ti res verjameš, da se ljudje lahko spremenijo v predmete?«
»Seveda. Kar poglej soseda, v resnici je copata!«
po letalski pošti:
Evropa 50,00 €,
Amerika 60,00 €,
Avstralija 65,00 €.
Plačilo s poštnim tekočim računom 11131331 -Mladika -Trst.
Na banki: Zadružna kraška banka - Banca di Crédito Cooperativo del Carso (IBAN: IT58 S089 2802 2010 1000 0016 916, SWIFT: CCRTIT2TV00).
NOVO pri Založbi ML J
č 67
II 117 9862017
920171547,8
COBISS c
Sift0


Sat»®“
ide«®«*
vsod»^"
S'0.

m

\taW

¡¡W <fi ^
Boeis pANsecc
PTICE V MOČEM OLJČNIKU SLI UCCELLI NEL MIO ULIVETO


ZALOZBA MLADIKA
Ul. Donizetti 3, 34133 Trst, Italija tel. +39 040 3480818 • fax +39 040 633307 uprava@mladika.com • redakcija@mladika.com www.mladika.com