Za poduk in kratek čas. Iz (xradca do Saraje^a. (Dogodki iz življenja vojaškega duhovnika v bosenski vojski 1. 1878.) XIX. Dne 22. avg. jela je ravno juternazora žareti, ko sem skoz tihe Žepe6ke ulice k poslednjemu po6itku sprevajal vojaka od polka ^Hartung". namreč Franceta Strnada, Lipničana. Bil je zadnji sprevod, kterega sem se v Žep6ab udeležil. Vselej mije bilo nekako teano pri srcu, ali danes posebnn, ker sem znal, kako rad bi še bil videl ranjki svoje domače, kako vro6e je želel, da bi umrl le pri svojih, da bi ga krila le domaca zemlja. Bog hotel, da po6iva reveža truplo sladko in mirno, 6e tudi v rujej zemlji! Opoludne bili smo uprav odobedovali, ko nam dojde telegrafično povelje, da moramo v tienotku odlaziti in kolikor moči svoje potovanje pospeševati. Eden pododdelek naj ostane v Kiseljaku, a drugi naj ravnim potom maršira v Sarajevo! Veselo gibanje je nastalo med častniki in proataki. Bili smo uže siti, do grla siti taborskega življenja. Ako doaežemo svoje odločeno mesto, bilo je upati, da pridemo V8aj pod strebo na prav« klop, k poštenej mizi, na primerno postelj, in tako ne bode treba dalje iskati svojega ležišča na mokrej zemlji in rogljatem kamenju pod vozom, ali na grčastib deakab in na gnjilem senu na vozu. Nijeden ukaz nij uam bil menda tako vaeč od denešnjega. Kakor bi mignil, bilo je vse v red pospravljeno: naloženi vozovi, konji pripreženi , vojaki orožjem prepasani in v vrste razdeljeni, 6a8tniki na svojih sedežib. Ob treb smo odpotovali, pevaje in ukaje, proti Vranduku. S potoma se je po^rnila nekdanja veselost in navdnaenost, ki ste nas bile za- pustile 7 Žepcab, kder smo bili, da tako rečem, živi mrtveci. Vozili amo se vedno med viaokimi tu in tam prav strmimi gorami in hribi po ozkih soteskah. Poveljnik, dobroar6ui major Theuerkauf je hotel, da bi ae tega vecera doaegli tvrdnjavo Vranduk; zato smo biteli, kolikor 86 je dalo. Ali pozno v noč — ura je ala na deaet — primorani smo bili vsled 6rne, goste teme in vsled upebanib konj, ustaviti svojo pot. Prenočili smo v samotnej, belim peskom nasutej dolinici tik deroče hladne Bosne. Noč je bila nenavadno mrzla. Vojaki so se večji del pri širokih kurišcib greli, le semtrtje je kteri sedeČ položil utrujeno glavo na kolena in pri ognju zadremal. Jaz sem drevenel na vozu, a sem se kmalu naveličal težavnega kručanja. Miazilo me je po celem životu, da sem moral iz 7oza k bližnjemu ognjiaču, pri kterem bo seobra5ali tudi drugi tovaiši, da si zagrejejo sedaj brbet sedaj trebubi. Dne 23. avg. je še slabo danilo, ko smo se uže odpravili dalje, požiraje samo le teše sline in srkaje vlažno gosto meglo. Crez dve dobri uri neprestanega, naglega boda mimo Topsi6polja in Orahovice dospeli smo v sotesko Vranduk. Na desnej in levej strani atrlijo velikanske sive, plešaste skale v gosto, dimasto meglovje, ktero se vlači ondi semo tamo. V podnožju buči 6rez rtasto, ogromno pe6evje hndourna Bosna ter se zaganja ob skalovito obal, da se jek daleko na okiog razlega in da pene v kristalnib živih barvah na vse kraje prše. Med gromečim potokom in nedohodnim gorovjem zvija se ozka cesta, kakor ka6a belouška med kamenjem. Edor vidi tukajanji svet, zadobi ae le pravi pojem o eoteski. Tukaj ni zavetja, ni rešitve, ni izboda, kogar napadne dušmanin. Geata prihaja vedno bolj strma in tesna, čim bolj ae bliža Vranduku. Morali smo 78i iz vozov stopiti, a ae prazue je težavno vlekla po 6etvorica konj navkreber. Šlo je kvišku, kakor po strehi. Da si pogledal tje doli v Bosno, skoro se ti je zmotilo v glavi, da bi strmoglavil v strašni prepad, v kterem so ležali ostanki poginenih mrh, potrupanih vozov, razsutih sodov, raztrganib žakljev in sam ne vem, česa 7sega. Živiua in ljudje, vse je bilo upehano in zasopibano, ko smo prikobacali vrh atrine višine, na ktero je pozidana ali bolje prilepljena eina tvidnjava: Vranduk. To ime razni razno tolmačijo. Nekteri mislijo, da pomenja: vranje gnezdo — Rabennest. Ali v starib listinah naidea pisano: Vratnik, in Vranduk je po tem takem alavjansko ime a turško kononico nuk", ki se rada pnveša krajnim imenoin p. Latin^uk, kraj, kder bivajo latini ali katohčani, čibiikluk, polica, na ktero ae shranjujpjo 6ibuki itd. V nek.j narodnej bosanskej pesuii svetuje oče svojemu sinu, ki se podaja v svate, da si poiš6e nevet<to, naj zjaši ou in jegovi spremljevalci konje, kedar dojdejo do hriba Vranduka: Pred tabom jo Vratnika plaaina — Tri je salita (ure) sine! uzberdita. — Kad pod Vratnik unidješ planiuu, — Dobie vaše odjašite konje. — Pieae hajte, vod' te uz planinu ! — Zidana je bila tvrdjava, da brani in zapira aovražniku pot iz Posavine v notranjo Bosno; zato se je imenovala Vratnik (vrata, Thalsperre). Po miru Budimakem leta 1503. bila je tu meja med avstrijskimi in turškimi deželami. Muogo preglavic ao uzrociii te bosanske,,Termopile" uže vitežkema princu Eugeniju Savojskemu 1. 1697; a naposled se mu je vendar obneslo, da je upepelil z bombami drzoviti gradič. Brez dvombe bila bi ta okolica nam budo osodepolna in pogubljiva, da bi bili turaki vstaai imeli boljšib 7odje7. Tu 80 pokazali, da nimajo bistroumnib, spretnih oficirjev. Prežali ao na sovražnika le ob cesti, 6eš: skozi to sotesko mora priti: a prišel vendar ni. Da bi kdo po giebenu ali ob rebrib Vranduk obdajajočih bribov blizu priplazil, to kratkovidnim in nepremišljenim tar6inom še sanjalo nij. S tem pa ao si usekali debelo zaušnico po celeni licu, da se njim je pred očmi posvetilo. Spreletita njih strab in trepet, ko se zabliska iznad visočin v solnčnem avitu nebrojno atevilo ostrib bajonetov stajerskih polkov Hartung in Belgier, ki sta po dolgem trudapolnein, pretežavnem marau obkolila ponosno tvrdjavo. Nijeden vstaških mobamedanov nij mislil više na boj; veakteri je pobral svoja šila in kopita in je skrbel, da zgine spred o6i nepremaglji^ej vojaki. Vranduk pa je bil 7 naših peateb brez 7sakega krviprelivanja, kar se je maisikterim nepričakovano, neverjetno dozde^alo. Vsaj mi je kat. župnik 7 turakem Brodu, vsaj so mi drugi vrli poznatelji bosanskib krajev prorokovali, da nam bode pri Vranduku Bosna tekla rudeča, ter nam po avojem teku kazala pot, po kterem še zamoremo srečno pete odnesti. Eaj dobio, da so proroki nesre6e postali laži proroki! (Dalje prih.) Smešničar 18. Gosp. kaplan vpralajo u6enca: povej mi, Jožek, koliko 6asa so ostali naši prvi starši 7 paradižu? Jožek odgovori: dokler ni80 jabelke dozorele! Blaž Tominc.