SEKCIJSKA RAZPRAVA SOCIALISTIČNE ZVEZE O PROPADANJU GOZDOV Možnosti sta le dve: prenehati onesnaževati ali propasti skupaj z gozdom Gozd, naša nujno potrebna dobrina, nezadržno propada in umira. Vzrok temu je človek, ki prek vse mere onesnažuje okolje. Ti dve ugotovitvi sta bili povod za sekcijsko razpravo o ogroženosti gozdov, ki jo je pripravil svet za urejanje in varstvo okolja pri naši občinski konferenci SZDL. Čeprav se je povabilu na to prvo sekcijo z ekolo-ško temo, ki jo je letos pripravila naša socialitična zveza, sledile ji bodo namreč še druge, odzvalo le skromno število udeležencev, to ni zmanjšalo njenega pomena. Navzoči, predstavniki naše socialistične zveze, gozdnih gospodarstev, društev za varstvo okolja, komiteja za urbanizem, krajevnih skupnosti in še nekaterih drugih, ki jim ni vseeno, kakšna bo naša prihodnost, si niso delali utvar, da lahko neki sestanek reši problem. To pač ni v njegovi moči, lahko pa seveda opozori na že znana in tudi nova dejstva. Predsednik sveta za urejanje prostora in varstvo okolja dr. Ja-nez Perkavac, ki je sekcijo tudi vodil, je že na pričetku opozoril, da ni dovolj, da težave le zaz-namo, marveč je treba tudi ugoto-viti, na katere vzvode pritisniti, da se razmere prično izboljševati. Krajši uvod v razpravo, ki so ga slikovno dopolnjevali diapozitivi, sta imela magister Dušan Jurc z Inštituta za gozdno in lesno go-spodarstvo Slovenije in Tone Les- nik z Gozdnega gospodarstva Ljubljane; prvi razlagalec je orisal predvsem bolezni, ki napadajo naše gozdove, in naštel, katera območja v Sloveniji so najbolj pri-zadeta; drugi je govoril o stopnji poškodovanosti gozdov v naši re-publiki, še zlasti pa na ljubljan-skem gozdnogospodarskem ob-močju, razložil vzroke za tako sta-nje in povedal, katere drevesne vrste so najbolj prizadete. Obšir-nejše gradivo za to sekcijsko raz- pravo je bilo že prej objavljeno v Naši skupnosti. Propadanje gozdov je komplek-sen pojav, ki še ni natančno pojas-njen. Vsem teorijam skupno pa je, da kot prvega povzročitelja na-vajajo onesnaževanje zraka. To-plarna, ki v naši občini nanjbolj kvari ozračje, je četrti največji onesnaževalec zraka v Sloveniji. Zato se v razpravi Toplarni ni dalo izogniii, čeprav novih r kov o tem, da se tu stvari pr. kajo na bolje, ni. Kot je bilo sli-šati se izdeluje idejni projekt teh-nološke in ekološke prenove. Od-ločitev o tem, ali še naprej kuriti na premog ali se priključiti na plin, še ni padla. Predstavnika Elektroenergetske skupnosti Slo-venije pa na sekcijo, čeprav je bil nanjo povabljen, ni bilo. V razpravi je bilo povedanega marsikaj zanimivega, izrečena je bila marsikatera grenka resnica. Oba razlagavca sta ugotavljala po-sledice, deloma tudi vzroke, vse pa se konča pri denarju, ki ga ni. Res je, da lahko vsakdo od nas nekaj stori za okolje: ne onesna-žuje1 gozda, ne seka dreves, kjer je škodljivo, vendar je to malo, pre-maJo, v primerjavi z velikimi in-dustrijskimi onesnaževalci. Ohra-niti gozd, so poudarjali govorci, poimeni drugačno gospodarjenje od ttega, ki ga poznamo. Ne bi smelli več načrtovati birnkratsko. Rieševanie gozdov zadeva vsa podiročja našega gospodarskega življienja: urbanistično, kmetij-sko, zemljiško , energetsko... Vse te veje ne smejo gledati na gozd le s svojega zornega kota, iskati le svoje koristi, ampak širše;, skozi interese ljudi. Ni na-loga energetske skupnosti le ta, (nadaljevanje na 3. strani) (nadaljevanje s 1. strani) da Ijudem energijo daje, marveč mora pri tem gledati tudi na to, da ne uničuje človeka. Na koncu koncev, je bilo rečeno, je napre-dek usmerjen k boljšemu življe-nju človeka, ne pa njejgovemu umiranju. Zakaj naj bi toliko ljudi živelo zaradi Toplarne ncvzdržno življenje? Ni res, je bilo slišati, da ni denarja, denarja tako ali tako ni dovolj. Treba se je le odločiti, kaiere stvari imajo prednost. Pravzaprav se je kot edina mož-nost takojšnjega ukrepanja poka-zalo trkanje na človekovo zavcst in neprestano opozarjanje na ne-varnost, ki nam grozi. Stvari je traba postaviti sistemsko, izbolj-šati zakone, voditi skladen mestni razvoj (le zakaj naj bi se Ljubljana še naprej širila, če teh možnosti, glede na to, da je v kotlini, nima) in ne vreči puške v koruzo. Če- prav nas je tu malo, je razmišljal eden od udeležencev, je dosežek te sekcije že to, da smo morda nekoga »neprepričanega« prepri-čali, da je treba živeti z naravo. Prav spoznanje nujnosti sožitja ;: naravo pa človeku omogoča nov pogled na svet. Ugotavljamo po-sledice, vzroke že nikoliko manj, spoznamo, da nimamo denarja, nismo pa še prišli na stopnjo, ko bi odločno rekli: nočemo več di