DUHOVNO- -ŽIVLJEM m Družinski tednik za slovenske izseljence LA Vtt) A ESPIRITUAl Bovist» Šamana! A VIDA ESPIEITUAI Eevista Semanal THE SFIBITUAL LIFE Weekly Beiview lBTO III AnO BUENOS AIRES D Ü H O V N O ž I V L J E N J E slovenska izseljenska splošno prosvetna tedenska družinska revija si je osvojila kot vodilo tale načela: Izbrana vsebina stalne vrednosti — številni in najboljši sodelavci — pesmi m povesti — poljudno znanstveni sestavki — socijalne razprave — življenje slovenskih izseljencev — slavospevi lepot slovenske zemlje — opisi tujih ljudi in navad in dežela — vse kar spada v skrivnostno duhovno kraljestvo lepega, dobrega in resničnega —- edina redna tedenska slovenska dopisna šola Naš mladi rod — ženski vestnik — službeni vestnik Slovenske katoliške misije za Južno Ameriko — mnogo slik — fin papir — nizka cena — letno okrog 1.500 strani. Ustanovitelj in glavni urednik: Josip Kastelic. Urednik SLUŽBENEGA VESTNIKA Slovensko katoliške misije za Južno Ameriko: Vsakokratni odgovorni izseljenski duhovnik. Urednica ŽENSKEGA VESTNIKA: Marija Vodopivčeva, Eosario. Urednica NAŠEGA MLADEGA EODU: Krista Hafnerjeva, učiteljica, Jesenice na Gorenjskem, Jugoslavija. Naročnina znaša: a) Za republiko Argentino in vse ameriške deželo, vključeno Severoameriške Združene države in Kanado, letno $ 5.— m/n (arg. pap. pesov), milreis 20.—, severoameriškili $ 1.50, uruguajskih pap $ 3.50, Cilen- ških $ 35.—. — b) Za evropske in vse ostale države: letno $ G.— (šest argentinskih pesov v papirju) _ ali Din 70.—, francoskih frankov 25.—•, Lir 20.--, mark 4.50, holandskih gold. 2.50, šilingov 10.—, Sterling 0.35, belgijskih frankov 35.—. Naročnino je najboljše nakazati naravnost upravi (glej spodnji naslov) bodisi' v priporočenem pismu, bodisi potom bančnega čeka “sobno Buenos Aires”, bodisi s poštnim girom, bodisi našemu pooblaščencu g. Mirku Peljhanu proti službenemu potrdilu, bodisi na katerega izmed načinov, kakor jih spodaj navajamo, vedno s pripombo: za Duhovno življenje (La Vida Espiritnai). Buenos Aires — Banco Germänico, Av. L. N. Al cm 150. — Banco Holendes, Bmč. Mitre 234. Kdor ima hranilno vlogo pri kateri izmed teh dveli bank_ mu ni treba pošiljati denarja, temveč lahko piše banki, naj nam ona izplača naročnino kar iz njegove hranilne vloge. Buenos Aires, La Paternal. — J. živce. Osorio 5087, sprejema naročnino in oglase. (Dalje na predzadnji strani ovitka) Naslov uredništva in uprave: Direccion de la Kedaeciön v de la Administraeičn: LA VIDA ESPIEITUAL Condarco 5 4 5 Buenos Aires, Argentina Telefone: TJ. T. 63, Volta 2435. Dr. Angel H. Roffo predava bolniškim strežnicam svojega velikega in znanega zavoda Institutu de Medicina Experimental para el estudio y trata m iento del ('aneer, in nekaterim povabljenim gostom. Kakor je znano, se nahaja ta zavod na avenidi San Martin 5481, torej blizu našega Paternala. Boj z rakom I. KAJ MORAMO VEDETI O RAKU? Z današnjo uvodno razpravo začenjamo podajati .našim cenjenim eita-1 oljem tako resno, stvarno in važno tvarino, kakor jo izseljenski listi malokdaj nudijo svojim bravcem. Misel za to razpravo nam je dalo vznemirjajoče dejstvo, da pripadata dve tretjini na raku umrlih v Argentini tujim priseljencem in da je umrlo za to boleznijo že lepo število Slovencev, zlasti Slovenk, kar smo deloma sami ugotovili, deloma pa so nas nekateri odborniki snujoče se velike organizacije za pobijanje raka posebej opozorili na ta žalostna dejstva. Razpravo smo bili napovedali že za številko 95 našega lista. Sodili smo, da bi zadostoval kakih 8 — 10 strani dolg pregleden in informativen članek. Ko pa smo se v stvar poglobili, smo videli, da zahteva to vprašanje večje pozornosti. Odločili smo se torej za tri razprave o raku: 1). Kaj moramo vedeti o raku. Ta prvi članek vsebuje v glavnem dobesedna izvajanja slovitega argentinskega učenjaka in svetovno znanega rnz- Lskovavca. te strahotne šibe božje dr. Angela H. Roffa, ustanovitelja in ravnatelja največjega preiskovalnega in zdravilnega zavoda za raka na vsem svetu. Ta zavod vsaj po imenu in na videz prav dobro poznajo vsi slovenski izseljenci v Buenos Airesu, in vedo za njegov sloves. Gospod ravnatelj izdaja že dvanajsto leto poseben Boletin del Institutu de Medicina Experimental para el estudio v tratamiento del Cancer, ki je visoko znanstvena in zdrav nikom namenjena zdravstvena revija posvečena izključo raziskovanju raka. Poleg tega je napisal tudi nekaj poljudno znanstvenih razprav o raku. Tz «■ne izmed njih smo povzeli tudi naš današnji članek. 2) . Zavod za raziskovanje in zdravljenje raka. Tak bo naslov našemu «drugemu sestavku, v katerem bomo podrobneje opisali sam zavod, ki ga vodi gospod dr. Roffo in vse jegove zanimive in dragocene naprave. Naša že/ja je, da bi priredili tudi poučen izlet v ta zavod in si ogledali veliko ustanovo na l;cu mesta. Ta naša. razpravica bo zlasti zato važna za naše izseljence, da dobro poznajo zavod v katerega se v slučaju potrebe lahko tudi osebno obrnejo in kjer jih bo kar najbolj natančno preiskalo skrbno izvežbano osobje in sicer povsem brezplačno. 3) . V tretji razpravi pa bomo obravnali organizacijo boja z rakom r notranjosti Argentine, torej socijalno stran boja s to boleznijo. Razprava bo zanimiva zlasti za naše rojake v notranjosti dežele. Pa tudi za naše čitatelje v inozemstvu, ker bodo imele naše ugotovitve in naši nasveti splošno veljavo. Kdor bo opozoril na naše razprave svoje prijatelje ki še ne poznajo naši-ga lista, za kar vsakogar prosimo, bo gotovo storil človekoljubno delo. Ponovno povdarjamo, da je naša današnja razprava avtoriziran delni prevod Roffove brošure: Lo que debe saberse sobre el Cancer. Buenos Aires 1934. Imprenta de la Universidad. Slike, ki jih objavljamo in jih bomo še objavili, so posnete po originalih Roffovega zavoda in se zanje gospodu ravnatelju javno zahvaljujemo v svojem imenu in v imenu svojih čitateljev. Jasno je, da bo moral brati posebno današnjo razpravo o raku prav počasi in premišljeno, kdor bo hotel imeti od nje kaj koristi. Ravno tako je jasno, da Duhovno življenje, ki hoče biti literarna in poljudna znanstvena slovenska Izseljenska revija takih razmeroma težkih znanstvenih in, zdravstvenih razprav ne more objavljati zapored, marveč samo v gotovih presledkih. Uredništvo. Z rakom, strašno šibo človeške družbe, so se neprestano bavili ljudje vseh časov. Ne samo biologi (1), ki so poskušali v laboratorijih rešiti skrivnost njegovega nastanka in raz vitka, temveč so se zanimali zanj tudi zdravstveniki, državniki in sploh celo človeštvo. V okoliščini, da se ta bolezen vedno bolj širi, so videli vsi enega naj večjih pokončevaveev ljudi ravno one starosti, ko je človek za družbo najbolj koristen. Zgodovina našega znanja o raku je torej tako stara, kakor zgodovina zdravniške vede sploh. Toda med tem. ko po dolgem 1). Biologi so učenjaki, ki proučavajo življenje in razne življenjske po-ja ve. Op. ur. EXTRANJEROS 10 Z0 30 40 50 60 /0 «0 90 100 110 120 ARGENTI NOS 40 30 20 10 EDAD 15-19 20-29 3»-39 50-59 60-69 70-79 —’ - i 1 HomDres i> w/m Mujeres Razpredelnica nam nazorno kaže, koliko da jih je bilo med tisoč v Argentini za. rakom umrlimi domačinov in koliko tujih izseljencev. Ce pomislimo, da živi danes po zadnji uradni statistiki v Argentini samo 30% inozemcev. proučevanju mnogo bolezni bolj poznamo in jih boljše zdravimo, posebno takozvane nalezljive bolezni, je ostalo glede raka in nevarnih bul nerešenih še mnogo vprašanj, čeprav je veda izsledila in ugotovila mnogo važnih podatkov o postanku in razvoju raka. Bistvo raka Niti moja namera ni, niti namen tega kratkega pregleda ne more biti. da bi pisal razpravo o raznih mnenjih, ki so prevladovala v tej ali oni zgodovinski dobi o tej bolezni. Toda ena misel prevladuje vsa ta preiskovanja tekom raznih stoletij: da je rak proizvod organizma samega, in da sestoji iz tkaničevja, katero se je razvilo iz zdravega, tkaničevja dotičnega organizma. Toda kaj je vzrok, da je začelo tkaničevje nenadoma, pretirano, nebrzdano, anarhistično in nezdravo rasti ter tvoriti velike ture ali bule? Lahko razumljivo je. da so iskali raziskovavei. kakor tudi pri drugih človeških in živalskih boleznih, mikrobov ali parazitov (2), kot povzročevalcev, da. se tkaničevje tako spremeni in se začno tvoriti smrtnonevarne bule. \ tem smislu je znatno uplivala doba bakterij, katero je začel Pasteur. Pa so sledili drug za drugim. — bilo jih je cela legija — raziskovavei, ki so trdili da so baje našli bacil, ki povzroča raka. Toda vsi ti poizkusi so dosegli najpopolnejši neuspeh, čim je prišlo do kontrole takih trditev potom poizkusov. Do danes še noben preiskovalec ni mogel dokazati, da bi raka povzročala kakšna bakterija ali kakšen parazit, kakor tudi ne, da bi bil rak nalezljiv. Povzročitelje raka moramo torej iskati v drugi smeri. Novodobno naziranje pripisuje vedno večji pomen celici kot mestu kjer nastaja rak. (3) Za to mnenje govore dejstva, ki so plod opazovanj in poizkusov. , Mnogo vzrokov za razvoj zdrave celice v račno-bolno so učenjaki že proučevali; med vsemi prevladuje draženje celice, ki more biti mehanične, kemične in fizične vrste. Če motrimo pojave, ki govori1 za tako razlago, vidimo, da so mnogi od njih plod dolgotrajnih opazovanj na bolnikih ali plod zaključkov na podlagi-statističnih podatkov. Poleg njih imamo podatke, ki so še večje veljave in ki nam jih nudi biološko proučevanje (4) in pa poizkusi z rakom na živalih. Proučavanje življenjskih pojavov nam nudi zadostne dokaze za goriomenjeno naziranje (5). Že če bi ne opazovali drugega, kot raka v ustih. V primeru z drugimi vrstami raka je pri moških, 2) . Mikrobi, bacili, bakterije so v naših znanih merah nedopovedljivo majhna živa bitja, ki jih je mogoče videti samo z najboljšimi drobnogledi, ki živijo in se naglo razmnožujejo v zraku, vodi in v živih organizmih, na primer v živalskem in človeškem telesu. Moderna medicina razlaga večino bolezni na ta način, da so se v ogromnih, milijardnih množinah naselili v človeško telo taki mikrobi, ki »n v samem človeškem telesu naglo množijo in je začno razjedati in uničevati. Ker so različni bacili, so različne tudi bolezni. Enim bacilom prija namreč bolj ta, drugim pa drugi del našega telesa. Kadar pravimo, da smo se nalezli bolezni, so se v resnici vselili v naše telo bacili in začeli v njem svojo pašo, to se pravi začeli so jesti naše telo. — Parazit sv imenuje vsako živo bitje, žival ali rastlina, ki se hrani tako, da razjeda drugo. V prenesenem pomenu pravimo zato “paraziti” tudi tistemu, ki sam ničesar ne dela, marveč živi od dela drugih. Op. ur. 3) . “Celica” pravimo najmanjšemu živemu delu človeškega, živalskega ali rastlinskega organizma. Op. ur. 4) . Glej opombo 1). 3). Naziranje, da je draženje celice vzrok, da celica degenerira, da se bolezensko razvije. Op. ur. Htatistikii v zavodu za raziskovanje in zdravljenje raka preiskanih žena pri samskih, dvajset jih je imelo po enega otroka, štirinajst po dva, trinajst po tri, pet po štiri otroke itd. ustni rak naravnost, strašno pogosten: na jeziku, dlesnih, licu, na ustnicah. Dorini je nasprotno pri ženskah ustni rak zelo redek. Enako je z rakom v grlu: zelo pogost in sie.er vedno bolj pogost je pri moških, in zelo redek pri ženskah, tako da sem imel med 7.ODO ženskami, ki so obolele na raku in sem jih preiskal, samo 4 slučaje raka v grlu, a vse te štiri ženske so bile kadilke. Čemu je treba pripisovati ogromno razliko med obema spoloma pri tej vrsti raka? Na prvi pogled je jasen dražljivi učinek tobaka, ki je tako razširjen med moškimi in ki povzroča najprej majhne dražljive ranice, ki se razbolijo pozneje v belkaste kraste in končno v račne rane. Med ženskami, ki so imele raka na jeziku, poznam tri, ki so bile vse hude kadilke, in sicer ne kadilke parfumiranib svaleic, temveč kadilke smodk .Ena. rodom iz Salte, je pokadila vsak dan po 10 cigar, druga rodom iz Corrientesa, pa ni končala dneva, ne da bi jih bila pokadila •— petnajst. Pred kratkim se .je prišla zdravit v zavod bolnica, pri kateri je bilo mogoče zelo-nazorno soditi o vplivu tobaka na začetek in razvoj raka. V levem ustnem kotu je imela polno razvitega raka. Xa vprašanje, koliko svalčič da pokadi vsak dan. .ji1 rekla da mnogo in da ne more zaspati, če ne drži v ustili cigare, ravno tam. kjer se ji je razvil rak Nekaj podobnega moremo opazovati pri nekaterih plemenih v Indiji, kar ima enako vrednost kakor s poizkusi dognana dejstva. Prebivavci malabarskega obrežja imajo namreč navado, da čikajo buyo, zmes arnike, betelovih listov (6) in zdrobljenih školjk, kar da zmleto in zmešano dražljivo snov. Po tistih krajih je rak zelo razširjen in sicer rak na jeziku, ustnicah in na licih. Eden izmed vzrokov, da je tako razširjen rak v ustili in ustnih delih, je tudi slabo zobovje. Zobna škrbina povzroča namreč gnojenje v okolnem ali zobu nasproti ležečem tkaničevju. Zato ni redek rak na jeziku, ki se je razvil ravno nasproti kake zobne škrbine, ki je povzročil prvotno gnojenje, vsled predolgotrajnega draženja pa je rana nabrekla in se zvrgla v raka. Možen vzrok za nastanek raka je nadalje slabo nameščeno umetno zobovje, slabo postavljena mostišča, zobne krone, ki niso bile natančno prpagodenc in "povzročajo majhne razpoke in ranice, ki se ne morejo nikdar popolnoma zaceliti Med omenjena dražila moremo uvrstiti tudi alkohol, ki ni samo mehanično dražilo, marveč tudi kemično kvari slanice.• Kakor je znano, vleče alkohol nase vodo, s čimer nastanejo v tkaničevju kemične izpremembe. ki ne dopuščajo, da bi sc celice naravno razvijale. Poleg navedenih bioloških opazovanj tudi najnovejš« prcisko- (>). Betel je neke vrste melisa, ki raste v Orijentu. Buyo izgovori lilijo. Levo: Začetek raka pod levim očesom. Desno: Zaceljena brazgotina. vanju v laboratorijih <~) potrjujejo pravilnost gori omenjenega naziranja fS). Tako je na primer pri mnogih živalih dovolj, če dražimo njihovo kožo s kako kemično snovjo, pa jim umetno povzročimo raka. Navadno rabimo za take poizkuse katran (9). Če tekom treh mesecev vsak dan na istem mestu pomažemo nekatere živali s katranom, se ho razvila na njih račna bula, ki ravno tako raste in se razvija kakor rak pri človeku. Isti uspeh dosežemo s tobakovim dimom.. Ako 9 — 12 mesecev vsak dan nekaj minut pihamo tobakov dim na kunčevo uho, se bo razvil na njem rak (10). Če dodamo, da kaže tudi ta j-ak isto drobnogledno sestavo kakor človeški rak, moremo trditi: samo draženje, brez vsakega nalezljivega činitelja, more razviti raka. Ta dejstva, katera nam nudi laboratorij, kažejo ozko zvezo med tako razvitim rakom na ži- 7) . Laboratorij pravimo delavnici v kateri delajo ■•svoje poizkuse znanstveniki, fiziki, kemiki, zdravniki, lekarnarji itd. Nekateri navadno posebno zmožni in uveni, zdravniki in lekarnarji delajo na primer na živalih mnoge poizkuse in porabljajo dobljene izkušnje pri zdravljenju ljudi. Op. ur. 8) . Da jv draženje celice vzrok raka. Op. ur. h). Katran je neke vrste smola, temne barve, močnega duha in gren kvga okusa. Pridobivajo ga iz premoga, pa tudi smrekovega ali iglastega drevja. Katran rabijo graditelji ladij (za smoljenje lesenih skladov, da ne vdari skoznje voda), rabi se pa tudi kot zdravilo. Op. ur. IV). Primerjaj razpravo: “Kako se s pomočjo tobaka razvije na kuncu valih z rakom na ljudeh, pri katerih deluje kot dražilo: tobak,, alkohol, nezmernost v jedi itd. To mnenje potrjujejo tudi že kar navidezni vzroki in posledice raka. Zakaj je rak v ustili bolj pogost pri moških in skrajno redek pri ženskah? Zakaj vidimo pri moških tako pogosto raka v grlu, a nikdar pri ženskah? Zakaj je po pokrajinah kjer dosti pijejo, najbolj pogosta vrsta raka rak na prebavilih? Brez vsakega dvoma nam odgovarjajo na ta vprašanja navade, ki obvladujejo dotiene bolnike, tako trdo kaznovane. Statistični podatki, katere smo sestavili o bolnikih, ki so prišli po pomoč v naš zavod, in kjer smo jih natančno izprašali o njihovih dotedanjih življenskih navadah, potrjujejo moje gornje mnenje. Za 500 preiskanih bolnikov z rakon v ustih in v grlu, se je izkazalo. da se bili kadilci, in sicer je bilo med njimi: slabih kadilcev 8 (/< hudih kadilcev 92% Od 600 bolnikov z rakom na prebavilih je bilo hudih pivcev 62% rednih pivcev 38% Dobro, sedaj pa poreče morda kateri naš čitatelj z ozirom na gori navedeno: zakaj pa ne dobe raka vsi kadilci in vsi pivci? — Iz istega vzroka, iz katerega se tudi ne razvije rak z omenjenim mazanjem s črno smolo pri vsaki živalski vrsti. Povzroči ga zelo lahko pri kuncu in miši, ne povzroči ga pa niti pri morskem prašičku niti pri psu. Razven dražila je potrebno namreč tudi primerno tlo, ki pospešuje da se tkaničevje tako skvari in razpase, isti pojav opažamo, tudi pri človeškem rodu: rak ni razvit pri vseh plemenih enako močno. Če ne drugega, imamo zanesljive podatke komisij, ki so brezdvomno ugotovile, da je rak takorekoč neznana bolezen med amerikönskimi in afriškimi plemeni, ki žive še divjaško življenje. Za draženje in torej izvor raka je treba smatrati nadalje tudi gotove vrste žarenja, med njimi tudi gotove vrste solnčnih žarkov. V tem slučaju imamo opraviti s zelo važnim povzročiteljem raka. ki ga lahko smatramo za poklicno bolezen: večina te vrste bolni- rak”, v že imenovanem Boletin del Institutu de Medicina Experimental para el estudio y tratamiento del Cancer, knjiga VII. str. 24. Kakor smo že omenili, je revija polna natančnih podatkov iz podobnih dogoletnih in skrbnih poizkusov. Povdarjamo, da je pisana revija strogo znanstveno in jo morejo samo znanstveniki, zlasti zdravniki špecijalisti brati res z zanimanjem in razumevanjem. Op. ur. kov spada po poklicu med poljedelce in delavce, ki delajo po solnem (11) To trditev v polnem obsegu potrjujejo poizkusi z živalmi: na živalih, ispostavljenih volnenim in ultravioletnim žarkom, se prav rade razvijejo zelo hude bule, in sicer edino na mestih, brez dlak, namreč na uhljih in očeh. (12) Podatki statistike iz celega sveta bi dokazali žalostno resnico, da je raku kak narod tembolj podvržen, čimbolj je civiliziran: Iz vseh navedenih okoliščin sledi: da je rak bolezen celice, da M' pri tej bolezni ni moglo dokazati, da obstoji kak zajedavec ali mikrob, ki bi jo mogel povzročiti, še manj pa ki bi jo mogel spremeniti v nalezljivo bolezen. Za prenos raka z enega bitja na drugo, ga je treba naravnost presaditi ter so ostali doslej brez uspeha vsi načini, da bi potom okuženja prenesli raka. račni tur. (bulo ali gobo), iz ene živali na drugo. (Nadaljevanje) 11) . “El Sol y el Cancer” (Solne v in rak), Dr. A. H. Hoff o v Boleti n u .šiv. 30, 1932. 12) . “Cancer y Sol. Dcsarrollo do tumores espontaneos por las irradia-viones ultra violetas” — t raba jo experimental (Rak in solnce, razvoj samo-nastalih bul vsled ultravioletnih žarkov), Dr. Roffo v Boletinu št v. 33, 1930. S. k upi n n bolničark v zavodu za raziskovanje in zdravljenje raka med kate rimi ni za enkrat žal še nobene Slovenke. Radoslav Rosina Pobrežje pri Ptuj v Ženin in nevesta Zemlje širne kliče krog: “Hvaljen bodi večni Bog, zdaj ino na vekomaj! Bog. ki je moža ustvaril, za ženo ga oblagodaril, ju namenil v sveti raj !” Mož predstavlja Kristusa, svete Cerkve ženina, ki jo hrani in redi. V božjem strahu poročeno Cerkev vam pomeni ženo: mati vernih je ljudi.' Ivo si v roke s; žeta, trdno se zavežeta s štolo, zlatim prstanom. Prstan zlati naj spominja, vaju vedno opominja eden drugmu zvesta bit! Dobro srečo vam želimo, vsi se z vama veselimo, tudi jaz med njimi vmes. Angel varuh naj vas spremlja, varuje vseh naj zmot življenja, vodi sr, ■'•no do nebes! -J* H naši onstranski sliki: Stari časi se vračajo, ko so peli, da “tisto deklo kaj velja, ki obleko vso domačo ima”. V naši domovini se je zadnja leta močno razvilo domače pletilstvo. Naša slika nam predstavlja prav pred kratkim, pred nekaterimi tedni, v celoti .doma izdelano žensko obleko, ki je torej prav moderna in ji nihče ne more oponašati, da ni čedna. Naj živijo posnameva vite! J v Hffl'1 ^ • " i ■ i 11 \! - ^ EIEll ©Hf b'liPE! bE-PP**!'’ ' Ulf' rÄ'S C'- m -\-vf I fe 11,1 p MOLČATI J E ZLA T O M o 1 č i : Molči, kadar bi imel govoriti z zelo razdraženim ali celo zmerjajočim človekom — v kratkem časti bo umolknil tudi on sam. Molči, kadar si razdražen sam — grdih besed, ki bi jih v jezi lahko izustil,'ti marsikdo ne pozabi vse življenje. Molči, kadar govore drugi — prekinjevanje na nepravem mestu je vedno neljubo in moti vsakega pripovedovavca. Molči, kadar si prepričan, da svojega druga ne boš prepričal in pridobil za svoje mnenje — čemu bi izgubljal besede zastonj? Molči, kadar kakšne snovi povsem ne obvladaš ali nisi gotov, da govoriš resnico — zakaj bi postal prazen čenčar ali celo opravljivec? G o v o r i : Govori pa, kadar v družbi o kom slabo govore, pa veš da tako pripovedovanje ni resnično — bodi branivec odsotnega nedolžnega! Govori, kadar govore v družbi slabo o kom, ki nima nobenega zagovornika — bodi njegov zagovornik in hvaležen ti bo. Govori, kadar slišiš kakšno mnenje, ki bi komurkoli vtegnilo škoditi, pa je lahko ovržeš do podrobnosti, — bodi dobrotnik, če ti je mogoče. Govori takrat, ko si gotov, da ne boš nikogar dolgočasil — dolgočasnežev nikjer ne marajo. Govori, gotovo govori, če moreš s svojimi besedami potolažiti koga žalostnega kdo pa naj žalostnega človeka tolaži, če ne sočlovek, tovariš njegov? JE SREBRO GOVORITI j Domači trgi 5. Komen na Krasu (Nadaljevanje) Za kugo. lakoto in vojno .so prišli v deželo krivi preroki, ti eni e Lutrovih krivih naukov so zanesli njegovi privrženci tudi na Kras. Tod je hodil pridigat Jurij Stradiot (1), ki je vnemal Kraševce za odpad od katoliške vere in prestop y_ nemški protestantizem. Njegovo seme pa po Krasu ni šlo v klasje, kajti prav tu sta vstala dva kladi var ja,, ki sta prat' po k raško udrihala po tujih prerokih. Dva klena Kraševca. Ta dva znamenita Komenca sta škofa Tkalčič in Glnšič. Vredna sta par stavkov. Komen, spodaj “jezerce”, kni. Urban Tkalčič ali: Tekstov (tkalec), kakor si je pozneje po zgledu tedanjega učenega sveta vzdel latinski priimek, je bil iz revne kraške bajte. Rojen je bil okoli 1. 1498. Malo vemo, kako so (1) Prelepo zgodbo iz teli burnih k raških dob, kjer je omenjen tudi ta luterski predikant, je spisal Pregelj v gor iški “Družini” I. 1930. Trne ji je ‘'Magister Anton”. mu potekala mlada leta. Postal, je duhovnik in si je na visokih šolah nabral obilo učenosti. Okoli dvainštirideset let star je prišel na dunajski dvor za kaplana. Čez tri leta ga je cesar Ferdinand rešil te mučne časti in mu je poveril ljubljansko škofijo. Cesar je učenemu škofu po ver j al razne zaupne službe. Med temi je bila tudi naloga preiskati nove luteranske nauke, ki so jih takrat širili po Slovenskem kanonik Primož Trubar in pristaši. Odločno je nastopal proti krivovercem, zlasti proti nemškemu plemstvu. Te je v pridigah javno napadal, za kar si je nakopal hudo tožbo, a pravični škof je odgovoril: “Kdor si stvar pri jasni luči ogleda, bo videl da imam prav.” Ni se bal mogočnikov, da je le revno ljudstvo vsaj v veri ohranil edino. Vendar pa ta apostol prave vere ni bil prav nič maščevalen in strasten. Razen za pobijanje protestantstva ima škof Urban Tkalčič tudi večne zasluge za povzdigo šolstva v avstrijskih deželah. S samim sv. Ignacijem si je dopisoval in mu celo nasvete dajal, ko je šlo za ustanavljanje jezuitskih visokih šol na Dunaju, Pragi in drugod. Celo vrsto fantov, tudi s Komenščine dva (Petra Skaliča in “magistra Antona”) je poslal na svoje stroške študirat v Rim. Cesar ga je vedno klical na posvete in ga jemal s seboj na državne zbore. In baš ko se je vrnil z zbora v Frankfurtu so mu razjarjeni luterani baje po zimi polili stopnice z vodo. Ko je škof zjutraj hotel v cerkev, je padel na zmrzlini in se tako pobil, da je umrl. Tako je 1. 1448. sklenil svojo obširno delovanje kraški škof Urban. Toda krivi preroki niso utihnili. Še bolj vneto so pridigali. Pa je vstal drugi kladivar. tudi Komene, škof Konrad Glušič. Iz revne kraške družine ga je potegnil v šole njegov rojak Tkalčič. Ko je Tkalčič postal škof, je prišel Glušič za dvornega kaplana na Dunaj. L. 1556. pa je prišel v rojstni Komen za župnika. Tu je celo bolnišnico ustanovil. Štirinajst let je pasel komenske duše. Nato so ga pa njegove odlične zmožnosti naredile za kneza in škofa ljubljanskega. Kakor njegov prednik in dobrotnik, tako je moral tudi on nastopiti proti protestantom. Kot cesarski komisar je prišel v Gorico, da iztrebi luterane. Za odlično sredstvo, da se cerkveno življenje uredi, je nasvetoval ustanovitev goričkega samostojnega arhidiakonata, kateremu so bile podložne vse prej pod patriarha pripadajoče fare na avstrijskih tleli. Iz tega arhidiakonata se je kasneje razvila goriška nadškofija, za kar gre torej zasluga tudi škofu Giušiču. Sedem let je vladal svojo škofijo. Umrl je 1. 1578. in je s svojim delom in častmi počastil tudi svoj domači Komen. Od puntov do francoskih vojn. Ved ne vojne, vatpetov bič in verska in socialna razdvojenost so tudi kraškega kmeta silile v obup. Kmet tlačan na grudi, ni imel nič; še pravico do njegovih otrok mu je vzel grad. Zato je za časa velikega tolminskega punta 1. 1713. bilo plat zvona tudi po Spodnjem Krasu. Uporniki so udarili na gradove in terjali stare urbarje, da presodijo po pravici in vesti, za koliko preveč desetine in tlake so jim zapisali grofje in njih valpti. Združeni Komenci in Rihenberžani so šli s kosami in vilami terjat staro pravdo od rihen-berškili Lanthierijev in grofov v Devinu. V temni noči je grof devinski z mladim sinčkom v naročju komaj zbežal na urnem vrancu pobesneli kmečki množici. Toda izpod črnega plašča jim je za-žugal strašno maščevanje. In res, krvava sodba je zatrla puntarje. A pravice ni mogla. Čez dobro stoletje je ta socialni punt. rodil sadove: prišla je kmečka odveza, in kmet je na svoji zemlji postal sam svoj gospod. Prej je pa moral prestati še. celo vrsto let s kužnimi in živinskimi boleznimi ter vse francoske vojne Hrumenja francoskih bataljonov spodnji Kras ni tolikanj slišal. Po dunajskem miru 1. 1809. je pa štiri leta tvoril del province Istre, distrikta Trst. kar je vse skupaj spadalo pod Ilirijo. Iz komenskega pečata s francoskim orlom, ki drži strele v krempljih, se da sklepati, da je bil Komen važno in obširno županstvo. Ko si je orel s Korsike tam pod nemškim Leipzigom osmodil ponosne kreljuti, se je Kras s Komnom vrnil pod staro upravo. Komen so spet podredili pod “osrednji sodnijski okraj’" v Hihenberku. Leta 1854. je pa postal Komen samostojen sodni okraj. S sodnijo so prišli uradniki, za njimi trgovci in oštirji, katerih je že sedem. Kmalu še davkarji ter dacarji, in trška družba, ki je tvorila jedro družabne plasti naših trgov iz polpretekle dobe. je bila ustvarjena. Trg brez pečata. Kanclije, tožbe» in ceste so povzdignile Komen same od sebe v trg, ne da bi mu kakova cesarska gosposka bila podelila trško pismo ali pečat. Dejali smo zgoraj, da se je Komen dobršnega pol stoletja tega povzdignil. No, pa moramo še omeniti, da je že več kot pol tisočletja središče farnega življenja na. Spodnjem Krasu. Dara je bila tu ustanovljena že pred letom 1247, približno tedaj, ko so nastale fare tudi v Gorici, Mirnu in v Cerknem. Zgodovina Addis Abeba popisuje vrsto odličnih komenskih župnikov. Še v začetku Iti. sto-f'dja je imel komenski gospod glas in besedo na zboru deželnih stanov (plemičev, višjih duhovnikov in zastopnikov meščanov) v Gotici. Ni čuda, da se je marsikdo potezal za to imenitno faro. L. 16(13. so jo dobili jezu it j e, ki so ostali komenski župniki tja do zatretja njihovega reda leta 1773. Vpliv komenskega župnika na sosednje fare je bil tolik, da je škof Tnzaghi utemeljil v Komnu pri sv. -Juriju dekanijo kot je še dandanašnji. Pod njo spada 16 far. Kazen uradov in cestnega križišča je torej tudi starodavna Vendar se še vedno mešajo med njimi jezdeci in bogate jahašice in črede govedi in tropi ovac. Ponoči je mesto samo takrat razsvetljeno, kadar se hoče luni, da je obseva. Izvzemal budnih psov, ki jih je Addis Abeba polna in so bolj glasni kakor drugod, se zdi, da s solnčnim zahodom zamrje vse mesto, da se naslednje jutro prebudi tembolj zdravo in živahno. Taka je Addis Abeba. Kdor bi si mislil, da v tem mestu pač ni Slovencev, bi se zelo motil. So in celo na cesarskem dvoru živijo! Po vsem tem mislimo, da nam naših slik ni treba posebej razlagati. Večinoma tako povedo njihovo vsebino španski napisi na slikah samih. Zgorja slika nam predstavlja cesarsko palačo v Addis Abebi in njena upravna in gospodarska poslopja, naslednja značilno abesinsko vas v" bližini Addis A bebe, tretja trg v Aksumu, četrta katoliško procesijo v mestu in spodnja velike vojaške vaje abesinske cesarske vojske. Vojaški strokovnjaki imenujejo Abesinijo ogromno in nepremagljivo gorsko trdnjavo, čeprav v resnici ni prav čisto vsa država gorata. Od juga in od zapada bi res nobena vojska vanjo ne mogla, ker v vseh smereh sekajo visoko gorsko planoto brez potov in brez cest nad dva tisoč metrov globoki prepadi. Silna vročina (nekatere predele Abesinije smatrajo za najbolj vročo pokrajine na vsem svetu), pomanjkanje vode v velikem delu države, prostrane stepe in pustinje po katerih križajo divji, zahrbtni, spretni in boje-\ iti nomadi, in razredčeni zrak v višinah, so glavni zavezniki abesinske svobode, tudi nasproti osvojevavcu, ki bi prišel iz severa ali od vzhoda. Veliko slabost abesinske države pa pomeni narodna in deloma tudi verska needinost. Za pravo ljudsko štetje je država še premalo urejena, vendar računajo, da bo štela nad deset milijonov prebivavcev, izmed katerih pa jih jo komaj dobre tri milijone in pol pravih Abesincev, ki imajo v rokah vso oblast in vodijo državno usodo. Druga ljudstva so tem vladajočim Abesin-eem deloma naravnost sovražna. Za sovražne državi smatrajo zlasti dober milijon mohamedanskih abesinskih Somalijcev in kakih 50.000 judovskih trgovcev, število, ki je zato važno, ker so izredno premeteni in vplivni in živijo raztreseni po vsej državi. Znano je, da cvete v Abesiniji tudi še suženjstvo in da sužnji že komaj čakajo, da jih kdo reši, naj bo že kdorkoli. Iara pripomogla Komnu do častnega naslova »Spodnje kraške prestolnice. Komenei naj ne bodo jezni, če povem, da se trg, dosti več kot se je, ne bo več širil. Železnica in druga smer prometa sta mu odvzeli važnost križišča. S svetom je zvezan danes le po dveh dnevnih korijerah: ena iz Trsta, zlasti poleti, ena iz Gorice, a še ta gre popoldne gor in šele po prespani ali prekrokani noči naslednje jutro nazaj v Gorico. Uradništva je vedno manj. Od 900 Komencev, v kakih 185 hišah se mora baviti s kmetijstvom štiri petine. Nekaj mleka in terana, ki tu prav slovi, prodajo v Trst. Par liric zaslužka so dali bližnji kamnolomi. Dober poletni zrak (186 nadmorske višine) pa zvabi marsikakega Tržačana semkaj na letovišče, da pusti v ka- Oerkev sv. Tilha v Svetem. kiti šestili trgovinah ter pri par obrtnikih kaj cvenka. Komenc mora biti kot Kraševec sploh precej marljiv, ker mu narava s skoro vsakoletno sušo'ne reže preveč obilne pogače. Krompir, repa, ajdova polenta, pa buča terana, če je dobro obrodilo, so redna in tečna hrana. Zato je pa umrljivost na Krasu majhna in družine so zdrave. Prav do zadnjih “najmodernejših” časov so živele po Krasu najštevilnejše družine iz cele naše dežele, ki so imele redno po pet in šest in več otrok. Saj pa tudi ne pravijo zastonj, da je Kraševec trden ko kraški kamen in isker ko teran; zlobnejši, ki pa se It* bolj trdo šalijo, pravijo celo: če .srečaš Kraševca in modrasa, ogni se Kraševcu. Sicer pa je ljudstvo, zlasti okoli Komna dobrega srca, čilega razuma in vedre nravi. Morda je to vedel dobri svetnik sv. Tilen ali Til h, ki se je nastanil v bližnjem Svetem. Tam je vsakoletni shod; pod staro, baje že štiristolet staro lipo, pa se shaja mladi svet zlasti z Vipavske, ki prihaja k sv. Tilhu prosit sladke sreče v srčnih zadevali in težavah. Staro in mlado se tedaj tare, bolj seve na semnju kot pa pod lečo pri gospodovi pridigi, in si napiva z rubinastim teranom. O, takrat in pa ko poroma k Devici v Oberšljan pozabita Kraševec in Komenc ž njim, da so na svetu kobilice in suša, davki in biriči; kar smeje se mu obraz, ko s fovčem reže rdeči pršut na debele rezine in si naliva iz buče. Pri tem pd se otresa zbadljivih Vipavcev, ki ga prašujejo, kdaj bo moral v Vipavo po vodo za “skuhnjo”. ker da je tako suho na Krasu. On pa jih zavrača, da je še bolj v Vipavi, ko pa morajo na kozarec dobrega na “pusti Kras”. Veselje in raj se razlega dokler se komenski cerkovnik ne odloči, čeprav pol ure kasneje kot sicer, da s “ta velikim pri sv. Juriju” odzvoni za verne duše. Tedaj se rahla primorska noč uleže na trg in okolico, da se prebudita drugi dan spočita k delu in trpljenju na tem ljubem in po svoje lepem kraškem svetu. PRVI SLOVENSKI IZSELJENSKI KONGRES V pondeljek dne 1. julija je začel zborovati v slavnostni dvorani banske palače prvi slovenski izseljenski kongres ob nad vse pričakovanje številni udeležbi. V posebno častnem številu so se ga udeležili izseljenci sami. Ravno tako zastopniki cerkvenih in državnih oblasti: oba škofa Srebrnič in Tomažič, zastopnik socijal-nega ministra dr. Barae, podban dr. Pirkmajer, zastopnik ljubljanske mestne občine dr. Rus, izseljenski referent ravnatelj Fink, senator Marjanovič kot zastopnik Zveze jugoslovanskih izseljenskih društev itd., itd. Zborovanje je vodil predsednik Rafaelove družbe p. Kazimir Zakrajšek. Kakor poroča Delavska pravica, je sprejel kongres “ogromno število resolucij v katerih je pravzaprav nanizana obtožba vseh krivic, ki so se tekom let dogodile našim izseljencem.” Razumljivo je, da se bomo na ta kongres še povrnili. Evharistični Kongres v Ljubljani Kot našo izseljensko pripravo na drugi jugoslovanski narodni evharistični kongres v Ljubljani je izdalo Duhovno življenje posebno izdajo. Ko smo prejeli iz domovine prva poročila o tem velikem slav-Iju, je torej prav, da svojim čitateljem vsaj na kratko povemo, kako da je bilo vendar te dni v beli Ljubljani. Ljubljansko časopisje, ki poroča o kongresu, je podobno polno prekipevajočega navdušenja, kakor je bilo naše tukajšnje časopisje ob priliki trideset drugega mednarodnega evharističnega kongresa v Buenos Airesu. Papežev legat in otvoritev kongresa Kongres se je začel pravzaprav že v Mariboru dne 28. junija s sprejemom papeževega zastopnika na kongresu, poljskega kardinala dr. Avguština Hlonda. Maribor je pripravil papeževemu zastopniku nad vse lep in prisrčen sprejem. Na glavnem kolodvoru, ki je bil slovesno okrašen .s papeževimi ter državnimi zastavami, ga je čakala častna vojaška četa pod poveljstvom generala Hadžiča, ban dr. Puc, škof dr. Ivan Tomažič z duhovščino, zastopniki civilne oblasti, katoliška društva in ljudske» množice. Koj po izstopu iz vlaka je izrekel dobrodošlico visokemu gostu ban dr. Puc in za njim ga je pozdravil z naslednjimi prisrčnimi besedami knezoškof dr. Ivan Tomažič: Eminenca! Pred 150 leti se je mudil v Mariboru papež Pij Yrl. Od takrat ima Maribor prvikrat srečo pozdraviti v svoji sredi papeževega odposlanca. Ne da se v kratkih besedah izraziti, kar bi imeli ob tej priliki povedati. Vendar ne morem, da ne bi naglasil dvojnega: 1. Naše dobro ljudstvo je iskreno udano sveti Cerkvi in ljubi svetega Očeta. Za to ljubezen, prenaša •,z mirnot udanostjo mnoge in težke žrtve. 2. To naše ljudstvo z enako prisrčnostjo ljubi domovino in državo in je udano zakoniti državni oblasti. Prepričano je. da složnost med Cerkvijo in oblastjo privede narod do sreče. Eminenca! Evharistični Kralj naj blagoslovi vsako Vašo stopinjo med nami. Ko boste zopet stopili pred sv. Očeta, poročajte o dobrih vtisih, ki ste jih doživeli pri prihodu med nas. Sporočite mu prošnjo, naj nas ima zapisane v srcu tako močno, kakor mi njega ljubimo. Bodite prisrčno pozdravljeni v imenu sv. Cerkve in hodite srečni v naši državi.” Prisrčen in res jugoslovanski je bil pozdrav kardinala s častno četo. Papežev zastopnik je pregledal v spremstvu vseh višjih častno četo in jo pozdravil z našim: “Pomozi Bog, junači!” in potrojena častna četa mu je odgovorila enoglasno navdušeno: “Bog Ti pomogao!” Iz Maribora proti Ljubljani je nadaljeval papežev zastopnik vožnjo z rednim brzovlakom. Pozdravi na postajah so tolikanj ganili kardinala, da je dal časnikarjem, katere je povabil v sVoj posebni voz za Slov. Bistrico, naslednjo izjavo, seveda v slovenskem jeziku: “Iskreno sem srečen, da sem bil od Nj. Svetosti papeža Pija XI. določen, da ga kot njegov posebni legat zastopam pri evharističnem kongresu v Jugoslaviji, torej pri bratih, ki so toliko ljubljeni od vse Poljske. Prepričan sem, da bo imel kongres isti veliki uspeh, kakor so ga imeli še vsi veliki katoliški shodi, da bo namreč združil vse duše v pogumnem hotenju za dobrim in da bo dokazal, da je katolištvo bistveno le vera ljubezni in sporazuma. S to mislijo, s to idejo prihajam med vas in k vam in želim vsemu jugoslovanskemu ljudstvu največjih duševnih koristi od evharističnega kongresa v Ljubljani. Ne pozabite pa tudi izročiti vsej Jugoslaviji moje prijateljske pozdrave.” Brzovlak s kardinalom dr. Avg. Hlondom je prispel na ljubljanski kolodvor ob 5.47. Na peronu ga je pozdravil samo ljubljanski škof dr. Rožman. Pričakali so pa visokega dostojanstvenika poleg duhovščine ter ljudstva: general divizijonar Nedeljkovič, mestni župan in številni zastopniki vojaške ter civilne oblasti in predstavniki raznih organizacij. Na županov pozdrav je odgovoril kardinal v slovenskem jeziku : “G. predsednik! Zahvaljujem se Vam za slovesen sprejem, ki ste ga pripravili zastopniku sv. Očeta. Sveti Oče se veseli že vnaprej, da bo evharistično slavje, ki ga pripravljate, dokaz vaše vere in vdanosti do presv. Evharistije. Z veseljem bom poročal sv. Oče- In o tem slavju, kateremu želim popoln uspeli. Posebej pa pozdravljam še vse udeležence evharističnega kongresa, katerim prinašam blagoslov sv. Očeta.” Pred ljubljansko stolno cerkvijo so bili zbrani jugoslovanski škofje z beograjskim nuncijem Pelegrinettijem na čelu. V stolnici se je izvršila slovesna otvoritev II. evharističnega kongresa za .Jugoslavijo. Po prečitanju posebnega papeževega pisma ali bule so vsi navzoči nadškof je, škofje ter duhovščina pristopili k prestolu kardinala in so mu kleče poljubili roko. Potem je razložil krški škof di. Srebrnič zbranim množicam pomen in namen evharističnega kongresa. Po besedah dr. Srebrniča so prenesli Najsvetejše na glavni oltar. Z blagoslovom je bila slovesnost otvoritve zaključena in kardinal je zapustil v spremstvu škofov in duhovščine stolnico, pred katero je bil deležen navdušenih pozdravov ljudskih množic. Marija Pomagaj z Brezij v Ljubljani. Za kongresne dni je bila čudodelna slika Marije z Brezij slovesno prenesena v Ljubljano. Na celi poti iz Brezij v Ljubljano je bila zaščitnimi Slovencev slovesno ter ganljivo pozdravljena. Nad vse slovesen je bil sprejem v Ljubljani, kjer ji je tvorila spremstvo duhovščina, mladina, množice vernikov ter 21 avtomobilov. Čudodelno sliko so postavili v stolnici pred oltar sv. Družine, kjer jo je počastil najprej nadškof dr. Jeglič in za njim so se vrstili ginljivi prizori globoke vere slovenskih Marijinih častilcev, ki so-trajali celo noč. Prvi kongresni dan. Pravi pričetek kongresa je bil izvršen s slovesnim prenosom čudodelne slike Marije Pomagaj iz stolne cerkve na stadion dne 29. junija ob 7. uri zjutraj. Dvanajst slovenskih fantov kongrega-nistov je dvignilo nosilnico s čudodelno sliko in razvil se je veličasten sprevod iz stolnega svetišča na stadion. Povsod, kjer se je premikal sprevod, so tvorili ljudje ob obeh straneh gost špalir. “Slovenec” lepo pravi, da je bil ta sprevod za oko in srce nekaj, česar Ljubljana še ni videla. Slikovita pestrost posameznih skupin, ki so jo še povečali neštevilni praporji, praporčki in zastave, je dajala sprevodu mogočen poudarek. Najbolj pa je dvignilo sprevod petje skoraj vseh sknpin. Mladina je prepevala evharistične in druge priljubljeno pesmi tako navdušeno, da je morala ganiti vse, ki so stali v špalirju. Nad poldrugo uro je bil dolg ta sprevod. Prve mladinske kongresne slovesnosti na. stadionu se je udeležilo nad 30.000 deklic in dečkov ter nad 20.000 odraslih. Zbrani mladini je govori! ljubljanski vladika dr. Gregor Rožman. Visokošolci. Za kongres so verni slovenski visokošolci ali akademiki ljubljansko vseučilišče lepo okrasili. Na pročelju slovenske visoke šole je bilo znamenje sv. križa in istotako v zbornični dvorani, kjer se je vršilo stanovsko zborovanje visokošolcev. Zborovanje akademikov je otvoril nadškof dr. A. B. Jeglič s sv. mašo in ga je po končanih govorih tudi zaključil z naslednjimi pomenljivim besedami : “Spominjam se še dobe, ko se je samo šest akademikov izreklo za katoliška načela. Danes pa vidim tako množico in toliko navdušenih katoliških fantov-akademikov! Ta dan mi je v največje veselje, obenem pa v poroštvo, da bo nova slovenska mladina, ki je našla v veri tako tesno vez s svojim vernim narodom, zna-vašo odločnost ! Za njo in pa, da bi akademiki vedno imeli pravo menje lepe bodočnosti slovenskega naroda! Najbolj pa občudujem spoznanje katoliške resnice, molim vsak dan."' Zastopnika vlade na kongresu. Kot zastopnika vlade sta se pripeljala na kongres notranji minister g. dr. Anton Korošec in trgovinski minister g. dr. Vrbanič. Čeprar je dr. Korošec odklonil slovesen sprejem, so ga pričakali na kolodvoru glavni zastopniki oblasti ter nekateri ožji prijatelji. Kjerkoli se je pojavil so množice di. Korošca navdušeno pozdravljale. Prvo slavnostno zborovanje. 50.000 ljudi. Govor kardinala dr. Hlonda so poslušali škofje, častni zastopniki in množica ljudstva stoje. Besede papeževega zastopnika x slovenščini je prekinjala množica z navdušenimi vzkliki sv. Očetu in kardinalu govorniku. Kardinalovemu pomenljivemu govoru so sledili razni govori evharistične vsebine. Prvi. kongresni dan so zaključile na stadionu slovesne litanije s petjem ljudskih množic. Po končanih litanijah je podelil škof