leînilai šlevilka
Jesiik in slavstva
Letnik VIII, številka 8
List je izhajal od oktcJbra do junija (osem številk)
Izdaja ga Slavistično društvo v Ljubljani
Tiska Časopisno podjetje »Delo« v Ljubljani
Uprava revije »Jezik in slovstvo« (Ivo Graul) Ljubljana, Titova 11
Opremila inž arh. Jakica Acceto
Ureja prof. Boris Merhar (Ljubljana, Ločnikarjeva 9) z uredniškim odborom Rokopise in dopise pošiljajte na njegov naslov
Naročila in vplačila sprejema uprava revije »Jezik in slovstvo« v Ljubljani, Titova 11, tekoči račun pri NB 600-11-608-4 v Ljubljani
I^etna naročnina 700 din, polletna 350, posamezna številka 100 din; za dijake, ki dobivajo list pri poverjeniku, 500 din; za tujino celoletna naročnina 1000 din
Vsebina asme številke
Emil Stampar Raiiko Marinkovič novelist in dramatik   225 Kajetan Gantar Rimska lirika   234 Milena Hajnšek Pluskvamperfetot v sJovenski knjigi   240
Ocene, poročila, zapiski
Franc Zadravec Boris Paternu: Estetske osnove Levstikove literarne kritike 246
France Novak Matija Murko, Izbrano delo 248
Aleksander Skaza Na pol poti 250
Viktor Smolej Nekaj novih knjig o slo-vstvu NOB (Dostavek) 252
Janez Logar Bibliografija slovenskega jezikoslovja za leto 1961 in 1962 253
Janez Logar Bibliografija slovenske literarne zgodovine za leto 1961 in 1962 255
Zaključni račun JiS za leto 1962 (platnice)
Emil S tampar
RANKO MARINKOVIČ NOVELIST IN DRAMATIK
Hrvatska književnost med obema vojnama je dosegla zavidno višino. Bila je obilna z ustvarjalnimi talenti v kvantitetnem in kvalitetnem smislu. Že najbolj izbrana imena iz dvajsetih let: Krleža, Tin Ujevič, Kolar, Krklec, Cesaree, Cesaric, Tadijanovič jasno izpričujejo visok potencial književnosti malega naroda.
Vendar po velikem vzponu očetov ta literatura v naslednjem pokolenju sinov pred drugo svetovno vojno ni padla v dekadenco, kot se to dokaj pogosto bere v zgodovinah književnosti. Nasprotno, ta atmosfera, zlasti pa najmočnejši ustvarjalec Krleža, je vidno pospeševala razvoj novega rodu književnikov.
Med temi pisatelji, ki so zablesteli s svojo nadarjenostjo na predvečer druge svetovne vojne, je vsekakor najmočnejši talent Ranko Marinkovič. Ker se življenje transponira v književnost skozi pisateljevo ustvarjalno prizmo, bi bilo dobro opozoriti na nekaj biografskih oporišč, ki bodo intimneje povezala bralca z delom, delu pa prinesla koristne pojasnitve za boljše razumevanje.
Marinkovič je hrvatski mediteranec, toda ni »gospar«, kakor ga je forsirano hotel predstaviti Herbert Grün, temveč je otočan z Visa, celo iz osiromašene družine. Rojen je 1913. Po končani srednji šoli je študiral psihologijo na zagrebški filozofski fakulteti. Ta študij mu lahko dokaj pomaga pri analitičnem seciranju zapletenih življenjskih problemov. Vendar ga je njegov temperament, vedno pripravljen na duhovito repliko, vse bolj zanašal v književnost, močno pa je vplival nanj tudi študij romanskih literatur. Zlasti je vzljubil gledališče. Po italijanski internaciji in po vrnitvi iz El Sbatta, kjer se je v času vojne aktiviziral na političnem in kulturnem področju, je vršil dolžnost direktorja drame v Zagrebu (1946 do 1950). Nato pa je postal profesor dramaturgije pri Akademiji za gledališko umetnost.
Čeprav se je poizkusil prebiti v književnost že v študentovskih letih, se i^di, da je dalj časa iskal področje, kjer bi se najbolj uveljavil. Pojavil se je v književnosti 1931. 1., in sicer s pesmijo o morju v Barčevi reviji Mladost. Nato je v tridesetih letih sporadično objavljal verze v različnih revijah od Učiteljskega podmlatka do skopjanskega Južnega pregleda in zagrebškega almanaha Književni zbornik. Tudi tukaj dominirajo motivi morja. Očitno ga je v začetku najbolj zanimala lirika, ker posveča v posameznih kritičnih člankih pozornost Tinu Ujeviču, Krle-ževim Baladam Petrice Kerempuha in Delorkovi knjigi Rastužena Euterpa.
Vendar se od 1. 1937 njegovo književno zanimanje očitno preusmerja. Od lirike se počasi poslavlja in pesmi so poslej v njegovi bibliografiji dokaj izjemno zastopane, vse bolj pa ga priteguje gledališče. L. 1937 nastane prvo njegovo večje
225
delo, drama Albatros, ki jo uprizore v zagrebškem gledališču 1939, izide pa šele 1948 v knjigi Proze. V letih neposredno pred drugo svetovno vojno Marinkovič intenzivno spremlja gledališko življenje v revijah in časopisih Dani i ljudi, Ars 37, Nova riječ. Novosti in po vojni v Naprijedu.
Ne glede na svojo trajno in celo poklicno navezanost na gledališče pa je Marinkovič prva izrazitejša priznanja doživel na drugem področju književne aktivnosti. Ko je izšla v Krleževi reviji Pečat njegova novela Sunčana je Dalmacija (1939), pozneje preimenovana v Cvrčci i bubnjevi, je vzbudila veliko zanimanje ter pomenila pravo odkritje v hrvatski novelistiki. In ko se je zvrstilo še nekaj takih novel, so Marinkoviču hitro priznali mesto najbolj nadarjenega pisatelja v mlajši generaciji hrvatskih književnikov, čeprav pred vojno ni utegnil objaviti posebne knjige novel, temveč so ostale raztresene po revijah, je napisal Ivan Goran Kovačič o njegovi prozi navdušen članek: »Naenkrat se je pojavil v Krleževem Pečatu z nekaj proznimi odlomki in pokazal izreden dar.«
Te predvojne novele je izdal Marinkovič v svoji prvi tiskani knjigi Proze (1948), gledališke kritike pa z naslovom Geste i grimase (1951). To delo je v glavnem povezano časovno, tematsko in z estetskimi kriteriji, tako da zasluži pozornost posebne analize. Njegove gledališke recenzije so izzvale predstave posameznih dram v zagrebških gledališčih; njim je v knjigi dodal še dva večja članka Mnogo vike ni za Sto in O mehanici i poetici filma. Tako so postali središče njegove kritične aktivnosti klasiki Moliere, Calderon in aktualni dramatiki Gorki, Katajev, Čapek, Langer, Synek, Zweig in zlasti Pirandello, o katerem ima več člankov. Zanimali sta ga dramatizaciji romana Dostojevskega Bratje Karamazovi in Gon-čarova Obrov. Posebno pozornost je posvetil domačim dramatikom Nušiču, Feld-manu, Preradovicu, Zlati Kolarič Kišur, Bonifačiču Rožinu, Plaoviču in Gjokoviču.
Marinkovičeva kritika je bila konstruktivna. Dokaj zanesljivo loči kvalitetno od slabega. Za svoje recenzije se je očitno dalj časa pripravljal in je ob Calderonu prikazal celotno špansko dramo 17. stoletja. Ob komediji Valentina Katajeva je duhovito označil humor in grotesko, ki odpirata vrata tudi za pojasnjevanje poznejšega Marinkovičevega dela. Pokazal je razumevanje in širino v obravnavanju književnih stilov in smeri, opozarjajoč predvsem na ustvarjalne kvalitete dela.
S te strani je očitno sijajen članek O Pirandellovi drami Sest oseb išče avtorja, ki je podkrepljen s sociološko-filozofsko bazo njegovih književnih postopkov. Prav z duhovito iskrivostjo osvetljuje njegov humorizem:
»Taj umomi intelekt. našavši se u poratnom vremenu nad ruševinama jednog čitavog svijeta, prevaren od života, izmučen neizvjesnostima, prezasičen iluzijama, spoznavši relativnost svojih moči, odvratio se od stvarnosti in navukavši na sebe klownovski kostim — stao se tužno smijati. Taj žalosni i strašni smijeh, taj grobarski humor nad svojim vlastitim grobom, to je humor Pirandella.«
Tako je Marinkovičeva zasluga, da je pozitivno vplival na repertoamo politiko zagrebškega gledališča z estetske in idejne strani, usmerjajoč pozornost na dela z močnim doživetjem družbenih in sploh človeških problemov. Če še dodamo, da je te kritike pisal z živim slovarjem, kot lahko vidimo iz citiranega odlomka, je razumljivo, da so sugestivno delovale na tedanjega bralca. Goran Kovačič ni zastonj rekel, da so pisane inteligentno. Edino lahko pripomnimo, da v analizi igralske umetnosti in scenerije njegov razpon vrednotenja ni tako izniansiran kot na področju književne analize dram. V nekaterih kritikah neposredno po vojni in v študiji o meščanski dramaturgiji, kjer je sijajno odkril slabosti naturalistične drame, se je izraziteje postavil na stališče realizma in je s tem nekoliko zožil svoje poglede na književne stile in smeri: »Ako ijedna umjetnost može da odstupa
226
od realizma, to je svakako najmaeje kazališna umjetnost, i sasvim je krivo mišljenje, da bi se kazališni izraz mogao obogatiti izvan osnovnog kvaliteta samog tog izraza, koji je prošao i prolazi svoj intimni, unutrašnji razvoj od grčkog do suvre-menog teatra, a ni klasicizam, ni romantizam (ovaj naročito, s Hugoom na čelu!), ni različiti simbolizmi, ekspresionizmi, futurizmi, nadrealizmi i pirandellizmi nisu obogatili scenski izraz ni za jedan treptaj oka u gledalištu.« Toda njegovo nadaljnje književno delo priča, da je bila to le momentana konstatacija, ki jo je kmalu nadomestil s širšimi koncepcijami.
V času, ko je pisal te gledališke kritike, je čakal Marinkovič, da zagrebško gledališče uprizori njegovo dramo Albatros, ki se je po pravici uvrstila med njegove viške novele v knjigi Proze. Kajti liki, ki nastopajo v tem dramskem prvencu, se pojavljajo v posameznih novelah kot epizodne osebe. Duhoviti pisatelj bo celo odkril v eni poznejših novel, da gvardijan Bonaventura in profesor Tamburlinac v realnosti nista zgubila življenja, temveč je ta literarni pokol zrežiral avtor zaradi dramatskih potreb.
Liki in problemi v tej prvi knjigi so si blizu zlasti po tem, ker jim je pisatelj dal močan kolorit otoka Visa, ki je s svojo oddaljenostjo od celine, stagnacijo življenja in degeneracijo starega nudil rezkemu analitiku in satiriku mnogo hvaležne snovi. S posebnim zadovoljstvom se pisatelj osredotoči na kako »zlobno« slovesnost ter koplje po notranjih slabostih različnih škofov, kanonikov, gvardija-nov, župnikov, frančiškanov in frančiškančkov z njihovimi karierističnimi ambicijami, ki so zamaskirane z laskavostjo in hinavsko ponižnostjo kot v noveli Cvrčci i bubnjevi. Tako tudi v drami Albatros sproži razpor med skrahiranim duhovnikom in profesorjem Tamburlincem in gvardijanom Bonaventuro, da bi se mogla obmetavati z napakami; njima pa pridruži še tretjega kandidata za svojo kritiko patricija Rottea, ki ga ni mogla uničiti niti kraljevska agrarna reforma. Ta hoče prisiliti Tamburlinca, ki je z revolverjem nagnal Bonaventuro v morje in v smrt, da bi se poročil z njegovo defektno hčerjo. Toda iz strahu pred zaporom se ubije tudi Tamburlinac, ki ga je preganjal že kompleks krivde, ker je nekoč nehote z dežnikom izkopal oko delavcu in časnikarju Omeju. Nekritičnemu navduševanju za modne in nerealne ideje se roga Marinkovič v noveli Ponizenje Sokrata. Intelektualno mrtvilo mesta ilustrira v noveli Pospana kronika. Ali ironizira drobne skrbi preživelega posestnika Pranje Mandalina v prepirih s sosedi. Ali razgalja špekulacije in mojstrovine raznih advokatov, ki skušajo v mestu igrati vidno vlogo, da bi dosegli čim večje materialne koristi. To ni samo tema v noveli Ni brača ni rodaci v zbirki Proze, temveč bi lahko sem priključili tudi novelo Karneval iz knjige Ruke, kjer se vodi osrednja politična borba: kdo bo bolje pripravil karneval, vladni ljudje ali opozicija! In na koncu v noveli Oko božje pisatelj razkriva premetene geste župnika Silvestra, ki hoče pridobiti šjora Frana in druge meščane za sodelovanje z okupatorskimi italijanskimi vojaki, pa mu to ne uspe ne z drobnimi triki ne z obljubami, da bodo Italijani vrnili zemljo posestnikom, če jim jo je vzela agrarna reforma.
Majhen sprehod skozi tematski presek drame in novel, ki so pisane v obliki zaokroženih odlomkov s perspektivnim namenom, da pisatelj organizira tekste v roman, pokaže, da je pri Marinkoviču močno razvita kritična komponenta, smisel za aktualna vprašanja in zlasti za like, ki jih je življenje pustilo daleč za seboj, da bi strohneli v svojem konzervativizmu. Za take ljudi, za katere je ura na zvoniku sv. Ciprijana obstala pred šestnajstimi leti in ki je, kljub Pranovim namenom, niso utegnili popraviti! Ta ura je ostala simbol njihove stagnacije!
22*7
Pisatelj je očitno imel pred očmi žive modele, njihove interese, značilne geste, njihov način govora, toda to je umetniško transponiral. In če smemo verjeti takšni transpoziciji v noveli Ni brača ni rodaci, kjer nastopa tudi pisatelj pod imenom Tomy Sabundalovič, je avtor zaradi iskrenega razgaljanja družbenih slabosti doživel fizične napade. Razumljivo je, da je taka reakcija, čeprav samo v literarni obleki, imela svoje razloge v jedkem stališču pisatelja in v njegovem ustvarjalnem potencialu. Marinkovič se oblikovanja takih življenjskih brodolomcev ni lotil z mirno p,sihološko metodo kot Mirko Božič ali Vladan Desnica, temveč bolj temperamentno: z ostro konfrontacijo in temu ustrezno z redkim humorjem, a s pogosto ironijo ali satiro, ki v trenutkih preraste v grotesko in spakovanje. Marinkovič ni samaritan. Nastopa tako analitično ostro, kot da rane niso ozdravljive. Edina rešitev je kirurški poseg z nožem. V drami Albatros grobar in poznejši žurnalist Orne direktno svetuje duševnemu degeneriku Tamburlincu: »Ubij se, glupane!« — misleč pri tem, da za to pač ne bo nikake škode. In v noveli Oko božje duhovito dodeli pisatelj grobarsko vlogo za izdajalskega župnika Silvestra — naravi:
Kako sam se rastužio aon Silvestair mota-eči simce kaiko tone medu Ceraprese! Sunce se gasi, umire nestaje, i kao da poziva njega, don Silvestra, onamo, sa groblja: Ala, don Silvestre, što još čekate?
— Spustite zastavu — i pod ploču, pod ploču!
V drugih situacijah se spakuje z očmi groteske. Zlasti v poudarjenih pozicijah, ko lik misli, da so njegove prikrite ambicije na dosegu realizacije, pisatelj nevidno potrese situacijo in hiša iluzij se zruši. Kako bednega se pokaže črni frančiškanček v noveli Cvrčci i bubnjevi, ko poln ambicij, da se odlikuje pred škofom, doživi, da ga visoki duhovniki vidijo v predsobi, kjer je prav tedaj bebasta Toninka obrnila golo zadnjico proti otrokom, ki so jo jezili! In takih mest, kjer pisatelj zna ugrizniti, ni malo! Sploh lahko rečemo, da ima Marinkovič zelo bister pogled za bolne točke v družbenem organizmu in posebno moč v rušenju starega in trhlega. Bolj je rušilec kot graditelj. Pri njem prevladujejo satirična nagnjenja in zato je razumljivo njegovo osnovno stališče. Marinkovič hoče to stališče, celo moralno, upravičiti s tem, da tudi tiste like, s katerimi se sam delno istoveti, kot s književnikom Sa-bundalovičem, obravnava z ironijo: »Hm, književnik? ... Recimo odmah: neko piska-ralo koje je tako po brijačnicama kralo bogu dane, a sve radi nekog, ,sakupljanja materijala' i ,sabiranja utisaka'.« In če lahko avtor snema venec z lastne glave, zakaj ne bi s satiro odgrnil zaveso s toliko temnih strani življenja?!
Nekateri kritiki, kot živko Jeličič, so opozorili na njegovo enostransko prikazovanje življenja na Visu in v Dalmaciji. Pri tem so aludirali na vprašanje pozitivnega junaka, kot je bilo to nekajkrat postavljeno avtorju Glembajevih. Indirektno je na to odgovoril sam Marinkovič, še preden mu je bilo to vprašanje postavljeno, in sicer v gledališki recenziji Plaovičeve in Gjokovičeve drame Rastanak na mostu: »U sjeni tih velikih imena skromno živi mnoštvo vrijednih talenata, čija je pojava to simpatičnija, što nastupaju s manje programatske büke, bez ideoloških fanfara, bez estetskih propovijedi, bez pretenciozne retorike, gdje se u vici izgube riječi, u riječima misli, a u mislima predmet, o kome se konačno i radi, a to je ovaj naš ljudski život, iznad kojega se na koncu konca usredotočuju sva pitanja, i ona postavljena retorički patetično i ona promrmljana mrzovoljno tiho i apatično.« Z drugimi besedami: Marinkovič, ki je čestital Nušiču, da »ni podlegel niti starosti niti njeni duševni ropotarnici — akademiji«, očitno dobro pozna svoje dispozicije in ustvarjalne zmožnosti in jih v tem smislu uporablja, ne da bi nameraval s tem, doseči efememe uspehe z nekaterimi deklarativnimi ali naročenimi efekti, za katere nima smisla.
228
Vendar je pisatelj videl tudi napredne sile, a ker so morale biti v konspiraciji, ] označuje njihovo vlogo na diskreten način: tako v simboličnem govoru Omeja v Albatrosu, ali pa se to vidi iz situacije, kjer žandar preiskuje Omejev kovček, a Orne je dal propagandni material prenesti na otok nenevarnemu Jubu (Ponizenje I Sokrata). Ali: kaj naj pomeni gesta Mičela Sabundaloviča, ko denuncira Tomyja \ z izrazom »rdeči Amerikanec« in ga za to tepejo na policiji (Ni brača ni rodaci). \ če temu dodamo še smrt prvega partizana na otoku Jadranka in odhod tridesetih ; mladeničev v partizane, je očitno, da je Marinkovič občutil tudi tisto pozitivno i komponento razvoja, le da ji je iz raznih razlogov posvetil diskretnejšo pozornost, i
Kaleb se -je trudil, da bi s svojo zbirko partizanskih novel Brigada zadovoljil želje književne kritike neposredno po vojni, pa je ta del njegovega dela doživel prav od Jeličiča najbolj negativno oceno. Šele pozneje, v romanu Divota prašine, : mu je uspelo zediniti staro moč ustvarjanja z novo partizansko tematiko v efektno > umetniško delo. .j
Očitno je, da je bil Marinkovič previdnejši in da je znal realneje oceniti svoje ] ustvarjalne sposobnosti. Pa vendar se zdi, da ga je zadela pripomba kritike o ozko- j sti njegove problematike v knjigi Proze. Uvidel je, da prevelika uporaba viškega i dialekta ustvarja določene težave v kontaktu z bralcem, zlasti tistim iz drugih re- j publik. Zdi se, da je kritik Pavle Zorič zmanjšal vrednost novele Oko božje zaradi ; prenatrpanih stavkov iz čakavskega narečja, ki jih delno ni razumel. Razen tega obilna uporaba dialekta zapira knjigi pot v svet. Vse to je močno prizadelo hrvatske j pisatelje iz Dalmacije, ki so pogosto vnašali dialekt v govor svojih Ukov in nekod, i kot v šegedinovem korčulanskem romanu Djeca božja, celo z neokusnim delova-1 njem. Zato se s te strani v novejšem času čuti določena sprememba: ali se narečje j sploh opušča ali pa se uporablja le v majhni meri, tako da ne škodi komunikaciji '¦ s širokimi krogi bralcev. ¦
Po tej poti je šel Kaleb v novejših romanih in novelah. Tako tudi Ranko Marin-; kovic v poznejši zbirki novel Ruke (1954), v drami Glorija (1956) in v novejših izda-, jah starejših novel. Tako je npr. v zbirki novel Ponizenje Sokrata (1959), kjer jej samo ena nova novela (Mislilac nad osam grobova), zelo omejil vlogo dialekta pri \ individualizaciji oseb, zlasti pa v omenjeni noveli Oko božje: '.
Eto, tako ja kalkulan, da blsmo mi dobri karščani i katolici vajali da budemo svl; dakordo meju sobom, svi ispleteni kako jedna mriža... I kako mriža ima puno očiju, tako 'j i naših očiju da bude puno, puno, usvuda in na svakomu mistu ... In da od tih očiju ne I bude safcreta nikakoga, perke krez svako to oko gledat če i upravljat ono veliko i sveto ; oko božje ... 'I
(Proze 1948, 328—9) i i
Eto, kako ja računam: da bismo mi dobri krščani i katolici trebali da budemo složni: medu sobom, svi ispleteni kako jedna mreža ... I kako mreža ima puno očiju, tako i naših ; očiju da bude puno, puno, svuda i na svakom mjestu. I da od tih očiju ne bude tajne j nikakove, perke kroz svako to oko gledat če i upravljat ono veliko i sveto oko božje ...      j
(Ponizenje Sokrata 1959, 243) \
Primerjava obeh variant jasno kaže, da je novejši tekst močno približan knjiž-: nemu jeziku, čeprav je ostal dialektalni romanizem »perke« in uporaba besede , »kako« (mreža). Vendar je ob vsem tem vprašanju »ozkosti tematike« in dialek-: talne individualizacije oseb v bistvu globlje, kajti literarni sladokusec bo po vsem ; tem posegel po prvi varianti novele, ker je bolj adekvatna, bolj realistična in bolj | plastično-emocionalno intenzivna kot druga varianta. Tak bralec bo tudi rajši
229 '
posegel po Krleževih originalnih Baladah Petrice Kerempuha kakor pa po štokav-skem prevodu teh pesmi!
In z druge strani: mar mora snov, ki je vezana na neki ožji kraj, tudi pri talentiranem pisatelju dišati po provinci? Mar utesnjuje Stankovičevo Sofko iz Nečiste krvi vranjski milje in mar se ni njena tragika dvignila visoko nad to okolje? Tudi nekaterih Marinkovičevih novel ni ovirala lokalizacija dogodkov na otok Vis v tem smislu, da ne bi mogle prerasti ozkega lokalnega okvira in vzbuditi širok človeški interes kot noveli Cvrčci i bubnjevi in Karneval. Ta pomen njegovih viških proz je poudaril Gustav Krklec pa tudi Pavle Zorič: »Njegovo ironiziranje ima v glavnem karakter socialne kritike, čeprav se tu in tam že kažejo znaki, po katerih se lahko sklepa, da je le-to usmerjeno na človeško obnašanje in ustanove sploh.«
Marinkovič pa je iskal še novih poti in možnosti ustvarjanja. To označuje zlasti nekatere njegove novele v zbirki Ruke. Predtem je treba poudariti, da v tej knjigi dve noveli nadaljujeta pripovedniško tradicijo iz Proz, kakor že omenjeni Karneval in Koštane zvijezde. Razen tega sta tudi izvrstni noveli Andeo in Prah zajeti v glavnem v realistični tehniki, vendar v bolj poglobljeni koncepciji in z manj lokalnega kolo-rita, kot je to opazno v Prozah. In pri nadaljnjem prehodu na nova pota se je treba spomniti, da v Albatrosu ni bilo samo diskusij o Freudu, temveč da so se pojavile tudi neke psihoanalitične situacije. Ob tem ni nevažno opozoriti, da je prva modernistična novela v zbirki Ruke izšla že pred vojno v Krleževem Pečatu (1939) pod naslovom Hiljadu i jedna noč.
Vse to kaže, da Marinkovič ni težil k novim ustvarjalnim postopkom in metodam šele po 1948. letu, temveč že pred drugo svetovno vojno. Pri tem je treba predvsem poudariti dejstvo, da se pri pisatelju ne opaža želja za široko plodnostjo, temveč težnja h kvalitetni ustvarjalnosti, raznovrstnosti in uspešnosti ustvarjalnih postopkov v izgraditvi dela. Zlasti je potem razumljivo, da je — po abstinenci v pretežno racionalno-realističnem obdobju neposredno po vojni — nekaj močneje zaplaval v novo, toda spet brez hrupa in reklame.
Očitno se je spreminjala struktura njegovih književnih graditev.'Medtem ko so v Prozah živela določena fabula in osnovna racionalna oporišča za kompozicijsko sukcesijo, zdaj v zbirki Ruke ruši ta ustaljeni red. Vse podreja osnovnemu idejnemu doživetju, ki naj se prebije do bralca skozi simboliko posameznih raztresenih motivov. Prej je ustvarjal, kljub posameznim grotesknim akcentom, v glavnem realistično sliko sveta, predstavljeno s psihološko detajlno motiviranimi liki, zdaj pa uživa v dvoboju sanj in resničnosti pri oblikovanju idej, pri čemer daje iracionalnim močem velike možnosti v transpoziciji opažene snovi. Samo prej je bil bolj hudomušen in satiričen, v knjigi novel Ruke pa bolj skeptičen in grotesken. Zato poante novel Mrtve duše, Ruke, Benito Floda von Reltih in Zagrljaj zapuščajo za seboj bolj temačne in črne zapise v zavesti bralca.
Njegov ustvarjalni interes je postal tudi po zunanjih elementih lokalizacije široko človeški. Zaskrbljen je za človeštvo, nad katerim letajo prikazni smrti in strahu. V taki atmosferi, ko je izgubila iluzije na simbolični relaciji: cirkus — samostan in vero v življenje, se je slišal zadnji krik izmučene Glorije.
Pri vsem tem je treba spet opozoriti na to, da Marinkovič ne teka za cenenimi efekti. Tudi da večja svoboda, ki jo je dal iracionalnim močem, ne pomeni anarhije ali morda snobovskega blufa! V jedru teh grotesknih ah bizarnih situacij — kot je tehnika pogovora desne in leve roke — žari globoka ljubezen do človeštva in iz njega izhaja strašna umetniška obsodba nečloveškega, simboliziranega v Benitu
230
Reltihu ali v rokah, ki zapuščajo na cesti krvave odtiske in ki mimo podpisujejo smrtne obsodbe ter zadrhtijo šele v objemu ljubavnice!
To je protest proti mračnim močem, da se spet ne pojavijo na odru sveta, deleč smrtne lekcije, uničujoč človeštvo in ponižujoč človeško vest. V tem je tudi smisel absurdnega objema pisatelja in žandarja, v katerem liku je simbolizirano vse zlo bivše kraljevske Jugoslavije. Pisatelj ga mora zadaj krepko stisniti, kajti če se žandarjeve roke osvobodijo, bo naprej streljal in izvajal nasilja (Zagrljaj). Vse to je torej plemenita zaskrbljenost in humani strah za človeštvo!
Marinkovič je soliden in invenciozen graditelj svojega književnega hrama. Razumljivo je, da tudi pri njem obstoji določena hierarhija vrednot, toda značilno je, da v njegovem ustvarjanju pravzaprav ne najdemo slabih stvari. Ima dobra in boljša dela, ker v ostri avtokritičnosti ne pušča v svet nedonošenčkov, ki bi se jih moral pozneje sramovati. Lahko se morda opazi, da se je novela Ni brača ni rodaci nekoliko razvlekla, ker je bralec sicer navajen na ažurno transmisijo snovi. Nekaterim se bo zdelo, da se je pisatelj v tej noveli zapletel v neke osebne obračune in da je linija pripovedovanja izgubila nekaj od ravnovesja objektivne trdnosti in se nagnila bolj na subjektivno stran. V noveli Pospana kronika kot da je mnogo zgodovinskega teksta. Zdi se, da je kritik Zorič s preveč racionalnim metrom meril iracionalne stavke v noveli Benito Floda von Reltih in da ni dovolj občutil funkcionalnosti simbolike situacij, dobesednost pa zavaja na stranska pota. In mar Albatros nima kakšnih psiholoških razpoklin? Mar se ne bo pojavil pri nekaterih racionalnih duhovih tudi sum o konstruktivnosti novele Ruke"!
Take in še nekatere pripombe lahko izzivajo diskusije. Pri tem je možno, da posamezne novele izgubijo kakšno nianso od kvalitete, vendar v celoti obdržijo solidno raven! Toda okoliščina, da se pisatelj loteva oblikovanja snovi z najbolj raznovrstnimi prijemi in da pri tem uspeva, prav preseneča. Proze so zajete v glavnem v realistični tehniki, Ruke pa po večini v jaz-tehniki, kot je navada modernistične proze. Toda ne ostane samo pri tem. če je potrebno, prekine linijo pripovedovanja z retrospekcijo, skače v dialog, iz njega v notranji monolog, iz ene tehnike prehaja v drugo, samo da bi proza pridobila čim več raznovrstnosti in originalnosti, že Grün je invenciozno opazil, da Marinkovič zna pripovedovati tudi v ti-tehniki, a v noveli Zagrljaj se zlasti menjavajo najrazličnejši prijemi in s tem nastanejo duhovite bravure: avtor opazuje skozi ključavnico pisatelja, kako se pripravlja na pisanje »prvega stavka, ki ga je težje formulirati kot celo dramo!« Nato nadaljuje z iznajdljivimi sižeji v objektivno-realistični tehniki z izrednimi psihološkimi finesami in na simboličnem koncu spet prevzame vlogo jaz-tehnika.
V sklopu celotne kompozicije zna oživiti posamezne like, njihove zunanje in notranje portrete, tako da so razni Knezi, Jankini, don Zani, don Jeri in don Silvestri, Glorije, šjori Frani, Tamburlinci, Sabundaloviči, Jubi, Rotte, frančiškani, financarji in žandarji ostah ovekovečeni v literaturi. Njegov prijem portreta je spet raznovrsten. Nekje je zajet v satiričnem aspektu z groteskno primesjo, nekje je umerjeno realistično-psihološki z nianso ironije, a nekje bolno tragičen kot Knezov lik v noveli Andeo. Marinkovič je v izgraditvi portreta bister opazovalec detajlov, ki jih v prefinjeni izbiri vpleta v sliko, tako da lik dobi osnovno moralno karakteristiko in tudi značilne zunanje poteze. Ena duhovitih realizacij je portret frančiškana iz novele Crvčci i bubnjevi:
»Sa dna uske, sitepenaste, krive ulice, koja podisječa na stare, prijave marokanske gradove, žuri se mali cmi fratric. Koventuälac. Jedan od onih črnih prolsuznika, koji smjerno obaraju pogled šapčuci ponižno ,vermis sum', pa kad tako smjerno oborenüi očiju ugledaju črva na zemlji, protisnu kroz zube ,no, ipak ja nišam ti!' i zgaze ga s največim prezirom.
2311
široko se razniahao fratric, pa onako malen i smiješan sam sebi daje važnosti tim užurba-nim, zaposlenim hodom, ,eto me, sad sam ja tamo!' Zastaje kod svake stepenice da prldigne sutanu, koja mu je preduga, preširoka i uopde pregolema za to malo, mršavo tijelo, na kome visi, kao da je (što bi rekao Tolstoj) vilama na njega nabacana.
Mete, nesiretan, maotijom ulicu, ivuče za sobom čitave vitice blanjevine, palice, krpice, konce, riblje kosti i pramove prijave vune, a u rukavima kao da su m.u dvlje viljuške mjesto ruku, tako su mu dugi, široki, nespretni.«
Razumljivo je, da Marinkovič kot gledališki človek rad razvija portret v dialogih, ki tečejo gladko iz republike v republiko in ki lahko štiri ure s svojo duhovitostjo zapletajo dramska nasprotja, skozi katera se vse jasneje kristalizirajo karakterji likov v Gloriji. Pri tem držijo utrujenega poslušalca v napeti radovednosti do tragikomične poante.
Toda ne živijo samo številni liki. človek ima občutek, da je v Marinkoviču skrit veliki repertoar ustvarjalnih kvalitet in da vse, česar se dotakne, oživlja, se giblje, smeje, reži. V različnih variacijah in kombinacijah njegovih aspektov dobivajo življenje tudi mrtve stvari, v katere pisatelj duhovito projicira človeške in včasih živalske lastnosti. Tako zvoniki cerkev na Jadranu, ki turistu z ladje kažejo svojo starino, a tu pa tam zanimiv slog, v Marinkovičevih tekstih dobijo živo simboliko zastalosti"mentalitete ali druge lastnosti. V ladjice vnaša asociacije ženskih oblin. Portreta Strossmayerja in lahona Mandalina, konfrontirana v kontrastu z nasprotnih sten, postaneta plastična kot borca nasprotnih si idej! Se bolj pa se lahko bralec čudi, koliko je pisatelj v navadno sobo s številnimi urami vnesel poetičnosti, jo razgibal in humaniziral:
»Satovi na zidovima, na stolu, u ormáru tuckaju i drobe nejednako i zbrkano: oni na 2ádu kasom i ikorakoon, a oni mali na stolu sitnim koračioima, dug i beskrajan put vremena, u kome se živi i umire.«
»A onamo, u nekom tihom zaklonu od tog bakanala tiktakanja opaža jasno šjor Frane, kako su se našla dva srodna kucaja, kao dva srodna srca, i kucaju, kucaju skupa, složno, tiho, pritajeno, zaljubljeno, koracaju korakom savršenog razumijevanja i sve je tako lljepo i dolbro, te on osjeca kaifco se i njegovo srce pridružiuje taj sreči i čestita i raduje se... Kaid najednom — zbrka, svada, lom! Razišli se i tuguju, tuguje jedno za drugim i ponovno se traže.«
»¦Veliki zidni sat se spremao da otkucava: udahnuo punim plučima i zahripao ...«
(Oko božje)
V novelah z realistično koncepcijo je ta odlični stilist zahajal po efekte v pokrajino, ki mu služi ali kot uvodno razpoloženje ali kot diskretno-protestni kontrast v odnosu do idejne zastalosti. Že sam naslov Cvrčci i bubnjevi označuje kontrast, ker je Marinkoviču, kot tudi Nazorju, cvrček pevec vedrine in življenjske afirmacije, a bobni so simbol srednjega veka:
»Slušaj to Ijeto sa nategnutüi svilenih struna izmedu sunca i zemlje, kako dršče, kako treperi na trbuhu tog malog sivog kukca, koji je prestrašeno ušutio od ovih trombona. Tko bi bolje izrazio to Ijeto od cvrčka?«
Toda pisatelj ni močan samo na področju realističnega stila, ki je včasih de-mantiran s preveliko dozo groteske! Z mnogo mere, toda hkrati tudi z lahkotnostjo ustvarja v novelah Mrtve duše, Ruke ali Benito Floda von Reltih kalejdoskop realističnih in fantastičnih slik, ki, združene v simboliko, zvonijo na humani preplah proti mori druge svetovne vojne ali njene še strašnejše recidive, živahen, temperamenten ritem nosi s seboj obilico besed za plastično fiksacijo lika, dogajanj, pokrajine, interiera. In po več citatih očitno ni potrebno^ spet poudarjati, da je njegov stavek bogat s figurativnimi slikami najrazličnejših nians in da te figure prinašajo največ plastičnosti likov, situacij, zlasti pa pejsaža.
232 i
s figurativne strani je njegov jezik baročnejši od Andričevega, le da naš nobe-lovec zna s kristalno plastiko direktnega izraza v kombinaciji z izbranimi figurami ustvariti izredno sugestivne slike. Nasprotno pa Marinkovič včasih spusti ploho figur, ki se mu kopičijo pri iskanju izraza, ter se ne zadovolji samo z izbiro najboljše variante, temveč jih več vpleta drugo za drugo v ritmični tok, tako da se zdi prenatrpan. Efektno uporablja tudi besedno igro, toda ne kot včasih Marko Ristič, da bi poudaril svojo virtuozno atraktivnost, temveč je ta igra funkcionalno usmerjena, da okrepi idejnoemocionalno silo teksta:
»N02! U toj riječi, ,ž' je ono najstrašnije. To je onaj dio odreden za klanje. U svakom drugom jeziku, to je alat za rezanje ... ali NOŽ je klanje, samoubojstvo, zločin, u svakom slučaju neki kriminal. Naprimjer ,bodež', bez ,ž' bio bi sasvim nedužna stvar ... bode kao trn ili igla. ,Lavež', ,lupež', ,požar' — sve nočne, strašne stvari, zbog kojih se čovjek boji leči u krevet i zaspati.« (Mrtve duše)
S tem bi bile zajete vsaj nekatere kvalitete Marinkovičeve umetnosti. Dobro bi se bilo na kratko dotakniti še ostalih vprašanj v zvezi z njegovim književnim delom.
Razumljivo je, da pisatelj ne živi v brezzračnem prostoru, temveč v domači književni klimi, v katero z vseh strani vdirajo tudi tuji vetrovi. Kot za mnoge mlajše književnike, tako je tudi mlademu Marinkoviču bil Krleža mentor in to se občuti v prvih novelah in v drami Albatros. V oblikovanju morbidnih likov in nekje v formiranju stavka in figurativnosti se občutijo nekatere asociacije s Krležo, kar so poudarili že številni kritiki. Tako se v Marinkovičevem stavku iz novele Cvrčci i bubnjevi: »Misli tako Tomi, misli o bilo čemu i čudi se, kako se to može misliti o bilo čemu« očitno lahko prepozna način Krleževega stavka, ko hoče izraziti dekadentno stanje Filipa Latinovicza. Toda takoj se v nadaljnjem razvoju čutijo karakteristični prizvoki Marinkovičevi. Sploh lahko rečemo, da mu je prej kot drugim književnikom njegovega pokolenja uspelo osamosvojiti se in iti svojo lastno pot. Vidi se, da dobro pozna romanske literature in je od njih sprejel koristne spodbude, zlasti od Prousta in Pirandella.
Z druge strani pa je Marinkovič že toliko izrazita umetniška osebnost, da sugestivno deluje ne samo na številne bralce, temveč tudi na posamezne književnike. Zlasti je odjeknil njegov književni postopek v noveli Ruke. Tako je hrvatski pro-zaist srednje generacije živko Jeličič v romanu Staklenko hotel na podoben način prikazati psihologijo prstov na nogi. In morda je samo slučaj, ko Andrič v noveli Igra poskusi razvozlati psihologijo ljubezenskega para na klopi po nervoznih gibih njenih nog. Tudi pri Kalebu najdemo včasih slike podobne Marinkovičevim tekstom.
Na koncu se lahko sintetizirajo bistvene kvalitete ustvarjalca Marinkoviča v te sodbe: oster opazovalni dar, aktualna in napredna idejnost, izredna satirično-groteskna rušilna moč, diskretna humanizacija, duhovito oživljanje portretov, kolektivnih situacij, neživih stvari, pokrajin, raznovrstnost književnih prijemov kot tudi gibčna variabilnost v uporabi tako realističnih kakor tudi simbolično-iracionalnih postopkov, izrazita ritmičnost, bogata figurativnost in živahen dra-matski dialog, ki trajno drži v napetosti bralca in poslušalca.
Razumljivo je, da ni tudi brez nekaterih slabosti, ki so se v glavnem pojavile v prvi knjigi in ki jih pisatelj skuša odpraviti. Toda njegovi spodrsljaji so majhni v primeri z velikim potencialom kvalitetnega. Zato ne preseneča, da mu jugoslovanska kritika priznava visoko mesto v sodobni prozi in dramatski književnosti, včasih takoj za Andričem in Krležo, še več, polagoma se javljajo glasovi književnih kritikov, ki ga primerjajo z značilnimi imeni svetovne književnosti: Krklec s Kafko in Hemingwayem, a Grün s Thomasom Mannom in Joyceom. Vse to nekako
233
spontano vodi k razveseljivi konstataciji, da nekaj Marinkovičevih novel — kot so Cvrčci i bubnjevi, Andeo, Prah, Zagrljaj, Oko božje, Ruke in mrtve duše — zavzema zelo visoko mesto v proznem ustvarjanju hrvatske in jugoslovanske književnosti, a po svoji kvaliteti lahko naleti tudi na ugoden sprejem pri svetovni bralski publiki. Tudi njegova Glorija si je priborila častno mesto med najboljšimi dramskimi teksti po vojni.
Srečanje s takim pisateljem je zares radostno in globoko doživetje!
Kajetan Gantar
RIMSKA LIRIKA
Kot Četrti in zadnji v vrsti velikih rimskih elegičnih pesnikov se navadno našteva Ovid, sin premožne viteške družine iz Sulmona (Publius Ovidius Naso, 43 pr. n. št.). Toda njegova pesniška veličina je zelo sporna. Vsekakor je bil izredno spreten in plodovit verzifikator, saj je med vsemi rimskimi pesniki zapustil najobsežnejši opus: v mladosti je napisal kak ducat ljubezenskih pesniških zbirk, v zrelih letih šest knjig verzificiranega rimskega koledarja (Pasti) in petnajst knjig Metamorfoz, na stara leta, ki jih je preživel kot izgnanec v Tomih ob Črnem morju, pa devet knjig Žalostink in Pisem. Sam pravi, da se mu je vse, kar koli je hotel povedati, spremenilo v verz.
Ovid je hotel veljati predvsem za pevca nežnih ljubezenskih pesmi (tenerorum lusor amorum); najljubša pesniška zvrst mu je bila ljubezenska elegija. Njegova elegija je, kot sam pravi,
. . . polna dišav, lepo počesana,
vendar njen prvi korak drugemu ni ves enak;
lepe postave in v nežni obleki, z ljubečim smehljajem,
sama napaka v nogah hoji je njeni v okras.
Ovidov distih je dosegel neprekosljivo zvočnost in eleganco, tako da mu je v resnici v okras že sama »napaka v nogah« (pri tem je mišljena razlika med prvim in drugim delom distiha, med heksametrom in pentametrom). Toda Ovidova veličina gotovo ni v liriki in v izpovedovanju čustev; njegovo čustvovanje je preplitvo in premalo iskreno, čeprav ga odevlje v izredno melodiozne verze in bleščečo dikcijo, čeprav ga še tako spretno okrasi z raznimi pesniškimi in govorniškimi figurami. Vse ostane le na površju, vse je samo mikaven blesk in prijetno zvončk-Ijanje z besedami. Za njegovo ljubezensko poezijo je značilna tesna prepletenost med pesništvom in govorništvom; sam pravi, da poezija prejema od retorike svojo življenjsko silo (nervi), retorika pa prejema od poezije svoj blišč in sijaj (nitor)..
Ovidove pesmi niso toliko izraz notranje nujnosti, ampak predstavljajo bolj rešitev neke formalno zahtevne naloge, ki si jo pesnik večkrat zastavi v zavestnem tekmovanju z drugimi. Vrhunec umetnosti se mu zdi, če zna kdo »isto stvar povedati zmerom v drugi obliki«. V tem je zares nedosegljiv virtuoz. To svojo sposobnost je razvil zlasti v Metamorfozah, ki predstavljajo vrhunec njegove ustvarjalnosti. V tej pesnitvi, ki obsega 12.000 heksametrov, je skušal na mitičen način razložiti nastanek in razvoj sveta in naravnih pojavov. Sam naslov »Metamorfoze« bi lahko poslovenili kot »preobrazbe« ali kot nenehno »prerojevanje, prenavljanje,
234
iz bitja v bitje presnavljanje«. Idejni temelj pesnitve je pitagorejski nauk o preseljevanju duš (metempsihozi), ki ob smrti ne umro, ampak se le preselijo iz človeškega telesa v živalsko ali rastlinsko ali v kamnito gmoto. V naravi ni smrti, ampak so samo večne premene oblik, bitja se selijo in spreminjajo iz ene oblike v drugo: nesrečna mati Nioba, ki so ji bogovi pobili sedem sinov in sedem hčera, okamni v jokajočo skalo, iz katere izvira studenec, dobra Baucida in File-mon, ki sta se zvesto ljubila od mladih let do pozne starosti, se spremenita v hrast in lipo, ki se večno dotikata v nekem svetišču itd. Tako je Ovid nanizal kakih 250 zgodb, večinoma pravljic, ki jih je zajel iz mitologije ali iz ljudskega izročila. Pri tem je pokazal neizčrpno, naravnost fantastično domišljijo in iznajdljivost. Vsaka zgodba skoraj neopazno preide in zdrsi v drugo. Vsaka zgodba predstavlja zaokroženo celoto, nekakšen majhen epos ali epilij, vse skupaj pa so spet strnjene v neko večjo, neprisiljeno in zaokroženo celoto.
Ovidovo najzrelejše delo ima potemtakem izrazito pripovedni, se pravi, epski značaj. Zato je pravzaprav paradoks, da Ovida literarni zgodovinarji navadno uvrščajo med lirske pesnike. Po drugi strani pa kaže npr. VERGIL (Publius Vergilius Maro, živel 70—19 pr. n. št., po rodu iz Mantove), ki velja za največjega rimskega epskega pesnika, v svojih delih mnogo izrazito liričnih potez. Zato pri prikazu rimske lirike ni mogoče molče mimo Vergila, ki je zlasti s svojimi mladostnimi zbirkami, z Bukolikami in Georgikami, v marsičem kultiviral latinski pesniški izraz in poglobil lirično občutje. Namesto gole predmetnosti, snovnosti in čutne zaznavnosti je vnesel v poezijo neko poduhovljenost in neotipljivo muzikalnost. Predmeti njegove poezije niso samo objekti vnanjega sveta, ampak hkrati prehajajo v nekakšno dragoceno substanco, v katero so z izredno fineso vtkana pesnikova čustva in razpoloženja.
Vzemimo npr. eno izmed njegovih najbolj zgodnjih pesmi, prvo iz zbirke Bukolik! Kakor cela zbirka, tako je tudi ta pesem izrazit primer idiličnega poveličevanja podeželskega življenja, ki je bilo tedaj v modi. Pesem ima na zunaj obliko dialoga med dvema pastirjema, med Melibejem, ki mora zaradi državljanskih vojska zapustiti rodno grudo, in Titirom, ki mu je Oktavijan omogočil mirno življenje na domačem posestvu; toda ta dialog je v bistvu samo resonanca notranjega dialoga v pesniku samem, ki je v življenju delil usodo obeh pastirjev. Polni mehkobe so verzi, s katerimi nesrečni Melibej na začetku blagruje Titira:
Titir, ti v senci ležiš, počivaš pod bukvo košato, sviraš na drobno piščal in pesem izvabljaš gozdovom, mi pa zapuščamo zemljo, zapuščamo polja domača, z doma bežimo; ti, Titir, pod senco ležiš in počivaš, gozdu izvabljaš odmev — ime Amarilide zale.
Še bolj blagozvočni so verzi, s katerimi Melibej na koncu pesmi ponovno blagruje Titira. žal noben prevod ne more pričarati muzikalnosti izvirnika:
Srečnež! Na starost boš tu, ob znanih potokih užival senco prijetno, ob svetih studencih hladil se v vročini. Tukaj — kot zmerom — ob meji sosednji hiblajske čebele pasle se bodo ob vrbi cvetoči in z rahlim brenčanjem večkrat vabile te k sladkemu spanju. In tam, spod pečine pesem donela bo k nebu, med delom ob rezanju trte; vmes bodo ljubi golobi prepevali, nežno grulili, z bresta visokega grlice glas bo gruleči odmeval. ' Mi pa odhajamo: eni med Afrike žejna plemena,
drugi med Skite, do reke Oanta, ki kredo naplavlja, v daljno Britanijo, svetu odmaknjeno v pusti samoti. Ali še kdaj čez leta bom videl deželo očetov,
235
ruševno streho, ki krije mi borno domače ognjišče, v svojem kraljestvu osupel prešteval osamljeno klasje?
Pdjdite, čredica srečna nekoč, ve moje kožice! Nič več ne bom poležaval v votlini, z zelenjem obrasU, gledal od daleč, kako med grmičjem se vzpenjate v skale; nič več prepeval ne bom; ne boste, kožice, na paši grenke mi vrbe več, detelje ne več obirale v cvetju.
In Titir takole kliče za odhajajočim Melibejem:
Saj bi lahko nocoj spočil si tukaj, pri meni, spal bi na listju zelenem, postregel bi z zrelim ti sadjem, s kuhanim mehkim kostanjem, z obilico svežega sira. Glej, v daljavi, nad strehami hiš, se kaditi začenja, že od visokih gora se zgrinjajo sence na zemljo.
Tako se pesem konča z otožno podobo pokrajine, na katero se zgrinjajo večerne sence. Ta podoba dobi v kontekstu celotne pesnitve globlji, simbolični pomen: to je podoba velike dobe, na katero že padajo sence.
Svojevrsten vrhunec je rimska lirika dosegla v Vergilovem prijatelju Horacu. HORAC (Quintus Horatius Flaccus, živel 65—8 pr. n. št.) je bil sin osvobojenca, doma iz Venuzije ob rečici Aufidu. Kljub skromnim razmeram, iz katerih je izšel, je že v mladosti naredil naravnost bUskovito kariero. Kot dvaindvajsetleten mladenič je že poveljeval rimski legiji. Tedaj se je na strani republikancev, pod Brutovo zastavo, boril proti Antoniju in Oktavijanu. Kot tak je tudi doživel poraz pri Filipih. Iz te bitke se je rešil, kot sam pripoveduje, na neki misteriozen način:
...........doživel sem Filipov dan
in nagli beg, kjer sem neslavno zgubil ščit, ko je bilo junaštvo zlomljeno in so heroji, grozeči prej, sramotno prah poljubljali. V tesnobni uri tej me je v meglici gosti ponesel sam Merkur skozi sovražne trume ...
Kako je tedaj Merkur Horaca zavil v gosto meglico in ga nevidnega ponesel skozi sovražne vrste, nam ni podrobneje znano. Dejstvo je, da Horaca tudi ta poraz ni stri, niti moralno niti materialno. Srečno se je vrnil v Italijo, kjer si je kmalu opomogel. Sam pravi, da ga je tedaj revščina, ki sili ljudi k drznim dejanjem, nagnala, da je začel pisati pesmi. Ime si je ustvaril že s svojo prvo zbirko, ki ji je dal naslov Epode. še bolj je zaslovel s štirimi knjigami Pesmi (Carmina) ali Od. Čeprav je bil sin osvobojenca in čeprav se je boril na sovražni strani, so mu bila vrata odprta do najvišjih vrhov rimske družbe, do vplivnega cesarjevega prijatelja Mecenata in do samega cesarja Avgusta. Cesar Avgust mu je celo ponujal mesto svojega osebnega tajnika, kar pa je Horac odklonil, ker si je hotel ohraniti svojo pesniško svobodo.
Horac je izredno zapletena, naravnost zagonetna osebnost. Sodbe o njem so zelo različne: po mnenju enih je Horac največji rimski lirik, po mnenju drugih sploh ni pesnik, ampak kvečjemu literat. Goethe npr., ki se je sicer navduševal nad Ovidom in opajal nad Propercom, ni mogel najti pravega razumevanja za Horacovo liriko; označil jo je kot »strahotno realnost brez prave poezije«. Poleg tega moramo upoštevati, da Horac ni bil samo lirik, ampak tudi satirik, filozof in literarni teoretik. Njegove Satire, njegova verzificirana Pisma s.filozofsko vsebino, zlasti pa slovito Pismo o pesništvu, so morda celo še pomembnejša kot njegove lirične pesmi. Vendar se bomo v nadaljnjem omejili samo na Horacovo liriko v ožjem pomenu besede.
236
Horacove ode so v metričnem in jezikovnem pogledu izredno skrbno izbrušene, j naravnost virtuozne umetnine, spesnjene v raznih štirivrstičnih kiticah, v kakršnih ] so pesnili veliki grški liriki Sapfo, Alkaj in Alkman. Horac je namreč zavrgel ' obliko elegičnega distiha in skušal ponovno oživiti starogrške metrične forme, ker i je želel Rimljanom ustvariti liriko, ki bi se lahko merila z najvišjimi vrhovi starogrškega pesništva. Zato se je tudi v vsebinskem in motivnem pogledu močno naslonil na velike grške vzornike. V svojih pesmih najrajši razmišlja o minljivosti . trenutka in o neizbežnosti smrti, rad opeva vino in ljubezen, ki pa nikdar ni tako ' močna, predana in osebna kot pri elegikih, ampak vedno lahkotna, skoraj igriva. [ Nikdar se noče predati nobenemu pretiranemu čustvu ali strasti, ampak se vedno ¦ s treznim razumom drži zlate srednje poti (aurea mediocritas). Če smo o Katulovi ' liriki dejali, da pomeni prelom s starorimsko vrlino (virtus) in če smo nato pri ; posameznih elegikih lahko opazili, kako se vse bolj oddaljujejo od tega starorim-^ skega ideala in kako v njihovih verzih čedalje glasneje prevladujejo mehki ženski I akordi, tedaj velja za Horaca ravno nasprotno: Horacova lirika predstavlja vrnitev ^ k starorimski možatosti, njegova poezija hote in zavestno oživlja nekdanjo virtus. Samozavestna možatost — virtus — je nekakšno idejno jedro in stalni refren vse ] Horacove poezije. Ta moški ton zveni že iz ene njegovih najbolj zgodnjih pesmi, ; ki se sicer začne s čudovito nežno impresijo: \
Noč je bila, in vrh nebesnih cest \
sijal je mesec v družbi drobnih zvezd. j
Ti si z besedo mi prisegala, i;
a v srcu si bogove varala. '
Tesno, kot hrasta se bršljan oklene, J
si se z rokami oklenila mene ... \
't
Toda zaradi prelomljene prisege in doživetega razočaranja se Horac ne utaplja i v bolesti in žalosti, kot bi se morda kdo izmed elegikov, ampak preide v akcijo: 5
. Neajra, oj, kako boš še trpela, kaj ti bo moja moškost prizadela! - j
Če je v Horacu Flaku kaj moža, |
ne bo trpel, da ljubiš drugega! 'j
Užaljen si bo drugo poiskal,
dekle bo — sebe vredno — si izbral. |
Tvoj čar ne bo ga nikdar več privabil,
in kar ga zdaj boli, ne bo pozabil... j
Seveda je znal Horac ubirati tudi bolj nežne strune; to nam dokazuje dvospev j med mladeničem (= pesnikom) in dekletom (= Lidijo), ki po svoji obliki in tonu, j kot je opozoril že L. Pintar, nekoliko spominja na Prešernovo »Od železne ceste«: ;
On
Dokler sem tvojemu srcu bil drag,
dokler še drug mladenič noben ~   .   ^
tvojih ni belih objemal ramen, |
srečen sem bil, bolj kot perzijski šah. 1
Ona   , I
Dokler srce ni za drugo se vnelo, |
dokler še nisi Hloi sledil, nisi je bolj kakor mene slavil, Lidije ime je po svetu slovelo.
On I
Meni srce zdaj za Hloe gori ^
— Hloe zna sladke pesmi zapeti —, ^
2371
zanjo ne bal bi se tudi umreti, da mi le ona dalje živi!
Ona
J Jaz pa zdaj drugega fanta imam,
sem se za lepega Kalaja vnela, zanj bi še dvakrat umreti hotela, da le on sam mi je živ, le on sam!
On
Kaj če spet v stari ljubezni se vžgem, kaj če dekle plavolaso pozabim, kaj če spet Lidijo k sebi povabim, kaj če spet tebi vrata odprem?
Ona
Naj je on lepši kot zvezdno nebo, naj si ti lažji kot pena vode, naj si vzburljiv kot Jadransko morje — zate živim in umrjem samo.
Toda, kot rečeno, prevladujoči ton Horacove poezije ni ženski mol, ampak moški dur. Horac ni opeval možatosti samo v ljubezni, ampak tudi v njenem globljem, nacionalnem pomenu. Kajti Horac ni bil samo pevec vina, ljubezni in drugih igrivih snovi, ni bil samo tenerorum lusor amorum kot Ovid, ampak je bil tudi vates, nekak svečenik v službi Muz, nekak posrednik med bogovi in ljudmi, videč in prerok, ki je skušal svoj narod v najbolj usodiiih trenutkih predramiti iz otopelosti in notranje razdvojenosti in mu pokazati pot k moralnemu prerojenju. Sredi najhujših državljanskih vojn je Rimljanom z zanosno besedo zaklical:
Vi, ki je v vas še kaj moža, pustite žensko tarnanje!
Pozneje pride to globoko etično pojmovanje pesniškega poklica zlasti močno do izraza v ciklusu tki. rimskih od, prežetih z gorečim domoljubjem, kjer se pesnik obrača na rimsko mladino in jo vzpodbuja k skromnosti, hrabrosti in drugim vrhnam. Tudi vodilni motiv tega ciklusa je virtus: virtus kaže človeku pravo pot in mu daje notranjo neodvisnost in sigurnost v zemeljskem vrvežu, virtus mu zagotavlja nesmrtnost:
Vrlina ne pozna nečastnega poraza,
njen sij blešči se v neskaljeni slavi
in sapa ljudske volje ji ne more
odvzeti ali vsiUti časti.
Vrlina njim, ki si zaslužijo nesmrtnost,
nebo odpre po nedostopni poti,
s prezirom zre na ljudsko gomazenje,
peruti jo neso prek zemeljskih močvar.
Kot lahko razberemo iz teh verzov, je v Horacovi virtus nekakšna aristokratska samozavest, prezir in odpor do množice neposvečenih (vulgus profanum), ki mu ni zmožna slediti v vrtoglave in hladne samote njegovih pesniških in miselnih višav. Pesnik se zapira v stolp svojih verzov, v katerih se vse iskri od zaostrenih miselnih poant in drznih prispodob, ki pa jim večkrat manjka ognja in čustvene topline, saj se zavestno izogiblje vseh premočnih čustev in strasti. Neki angleški kritik je nekoč zlobno pripomnil, da je bilo edino močno čustvo, ki ga je Horac zares iskreno doživel, želja po nesmrtni slavi. Tej želji je pesnik dal duška v pesmi, ki zaključuje tretjo knjigo njegovih Od:
238 j
Zgradil sem spomenik, bolj trajen kot iz brona, bolj vzvišen kakor vrh kraljevske piramide, ne bo ga dež načel, ne bo vihar omajal, neskončna vrsta let ne bo mu škodovala, ne bo ga časov beg porušil in uničil. In moj najboljši jaz bo živel preko groba, ne bom umrl ves: med poznimi rodovi bo rastel moj sloves, dokler po Kapitolu ¦ bo stopal svečenik z vestalko, v molk zastrto. O meni šel bo glas, kako iz revnih krajev, kjer Aufidus buči, kjer vladal podeželju kralj Daimus je nekoč, sem iz prahu se dvignil in prvi sem prelU v italske ritme pesem eolskih lirskih strun. Zato si zdaj ponosno vzemi, Melpdmena, zasluženo plačilo, in z delfskim lovorom ovenčaj moje kodre!
Horac se ni zmotil. Kljub navidezni samozavesti je bil celo še preskromen: po Kapitolu že zdavnaj ne stopa več rimski pontifez v spremstvu molčeče vestalke, njegove pesmi pa še zmerom oznanjajo njegovo slavo.
še bežen pogled čez prehojeno pot!
Od izida Katulove pesniške zbirke (ok. 1. 54 pr. n. št.) do Horacove smrti (1. 8 pr. n. š.) ni minilo niti pol stoletja, rimska lirika pa je v tem kratkem razdobju doživela nesluten razcvet in obrodila neminljive sadove. Neoteriki in elegiki, Vergil in Horac so z zanosno melodijo svojih verzov zlomili tradicionalno rimsko nezainteresiranost in odpor do lirične poezije. Medtem ko so Rimljani spočetka lirične pesmi prezirljivo označevali kot »igračke« in »norčije«, predstavljajo npr. Propercove elegije, Vergilova Bukolika in Georgika, zlasti pa Horacove ode že močan faktor, s katerim je sam cesar Avgust resno računal pri moralnem preporodu rimskega naroda. Latinski jezik je bil poprej trd, tako da je neki nemški filolog nekoč izjavil, da si sploh ne more predstavljati, kako je lahko Rimljan v takšnem jeziku razodel ljubezen svojemu dekletu. Lirični pesniki pa so izgladili in omehčali trdote latinskega jezika, tako da jim je zapel in zazvenel, ter sprostili njegove izrazne možnosti, tako da je bilo poslej mogoče v njem izpovedovati najintimnejša osebna čustva in slaviti najbolj vzneseno domovinsko ljubezen.
Toda razvoj rimske lirike se ni ustavil v avgustejski dobi. Iz bogate pesniške tradicije teh pevcev je črpala pobude in izrazne možnosti še cela vrsta manj pomembnih pesnikov cesarske in pozne cesarske dobe. Ob istem času so tudi nekateri cerkveni očetje začeli v latinščini skladati nabožne himne. Njihovemu zgledu je sledil ves srednji vek, ki je ustvaril prave bisere ne samo cerkvene, ampak tudi posvetne poezije v latinščini. Srednji vek je le počasi prodiral v lepote klasične latinske lirike; najprej je odkril Vergila (VIII.—IX. stol.: aetas VergilianaJ, nato Horaca (X.—XI. stol.: aetas Horatiana) in Ovida (XII.—XIII. stol.: aetas Ovidiana). Srednjemu veku je sledil humanizem, ki je še bolj vneto in v še čistejšem jeziku gojil izvirno latinsko liriko. Tako je bil npr. eden največjih italijanskih humanistov, Francesco Petrarca, pri sodobnikih celo bolj v časteh zaradi svojih latinskih kot pa italijanskih verzov, in ravno zaradi svojih latinskih pesmi je bil v Rimu kronan kot poeta laureatus. Pa ne samo v renesančni Italiji, ne samo v Franciji, Španiji, Nemčiji, Angliji, Holandiji, izvirno latinsko liriko so gojili tudi v slovanskih deželah, zlasti na Poljskem in v Dalmaciji. Tudi v kulturni dediščini na Slovenskem lahko zasledimo precej izvirne latinske verzifikacije, ki pa je, žal, še vse premalo raziskana.
239
Toda pomen rimske lirike ni samo v tej ustvarjalni tradiciji, ki je živela skozi stoletja, a je dobivala čedalje bolj akademski značaj, ker je bila — povsem razumljivo — dostopna čedalje ožjemu krogu. Še veliko pomembnejša je rimska lirika zaradi močnega vpliva, ki ga je imela na vso poznejšo evropsko poezijo, pri nas zlasti na Vodnika, Prešerna, Valjavca, Stritarja, Gregorčiča, Ketteja in dnige. Znano je npr., koliko reminiscenc na Ovida, Horaca in predvsem na Properca najdemo pri Prešernu. O tem je bilo že precej napisanega, čeprav verjetno še ni bila povedana zadnja beseda. Poleg teh neposrednih vplivov in sledov pa so še pomembnejši posredni vplivi: večina naših pesnikov je v srednji šoli ali pozneje brala rimske pesnike, ob lepoti in bogastvu rimske lirike se je bogatil in oblikoval tudi njihov pesniški svet, ob mehkobi in zvočnosti latinskega pesniškega izraza se je kultiviral tudi njihov, se pravi, naš, slovenski pesniški izraz. In tako lahko rečemo, da vsak slovenski pesnik nosi košček Rima v sebi. Kolikšen je ta delež — tega pa najbrž nikdar ne bomo mogli do dna raziskati, tega najbrž tudi nikdar ne bomo znali prav ceniti in vrednotiti.
Milena Hajnšek
PLUSKVAMPERFEKT V SLOVENSKI KNJIGI
o slovenski sintaksi se je doslej le malo pisalo in tako je ostalo še mnogo nerešenih vprašanj. Marsikaj je tudi nezadostno obdelano, na primer vprašanje plus-kvamperfekta.
Slovenske slovnice si glede pluskvamperfekta niso edine. Tako npr. Slovenska slovnica 1956 pravi, da se tvori predpretekli čas od dovršnih glagolov, da ga pa od nedovršnih navadno ne delamo. Glagoli v predpreteklem času izražajo dejanje, ki se je zgodilo pred nekim drugim dejanjem v preteklosti. V odvisnikih bi to pred-dobnost lahko izrazili tudi z dovršno preteklim časom. Predpretekli čas je oblikovno malo v rabi, ker ga večinoma lahko nadomesti pretekli čas (str. 214). Novo je v tej slovnici le to, da se oblika le malo rabi in da jo je mogoče v odvisnih stavkih nadomestiti z dovršno preteklim časom, medtem ko je drugo več ali manj enako že v starejših slovnicah. (Prvo natančnejšo formulacijo o rabi pluskvamperfekta najdemo že pri Murku.)
Vse slovnice obravnavajo pluskvamperfekt kot antepreterit. Zanimiva izjema je Dajnkova slovnica, ki pluskvamperfekta ne pozna. Dajnku se zdi pluskvamperfekt v slovanskih jezikih tuj, ker ga prleščina ne pozna. Preddobnost izražamo s perfektom dovršnih glagolov: »Kda so se gostje vina napili, so veseli bili. Nachdem die Gäste genug Wein getrunken gehabt hatten, waren sie lustig.« Ne pa: »Kda so se gostje vina napili bili, so bili veseli.« Drugače bi bilo, če ne bi imeli dovršnikov, potem bi seveda morali tvoriti pretekle čase tako kot Nemci (Lehrbuch, str. 195). Tudi Vodnik omenja v slovnici le tri glavne čase. Problem pluskvamperfekta v knjižni slovenščini je načela že Breda Pogorelec v JiS VI, str. 152—160. Opozorila je na pomanjkljivosti slovnic in ugotovila, da se rabi predpretekli čas v knjižni slovenščini kot relativna glagolska oblika po pomenu in gramatični poziciji v odvisnih stavkih, kot relativ po pomenu v prostih stavkih in priredju, da opravlja funkcijo poudarjenega perfekta in modusa.
240. 'i
Boris Merhar je priobčil v JiS VI, 272—273, članek Pluskvamperfekt pri Prešernu, kjer ugotavlja, da rabi Prešeren to obliko predvsem v epski pesmi v poznejših letih pesnikovanja. Podobno razmerje je tudi pri Levstiku in Aškercu.
Anketa o pluskvamperfektu v JiS VI, 235—236, je pokazala, da ga nekateri pisatelji ne rabijo (Potrč, E. Perozzi — neobjavljeno), drugim ne dela skrbi (M. Mihelič), nekateri pa so pri pisanju v zadregi (Kranjec). Nekaj misli o pluskvamperfektu je objavil tudi Gradišnik v Novih obzorjih 1963, št. 1—2, str. 50, kjer meni, da je to vprašanje precej zapleteno; težave imajo zlasti prevajalci.
Obliko pluskvamperfekta poznajo tudi nekateri dialekti; pomen je seveda različen: v dolenjščini pomeni preddobnost, v Obsoški dolini je po pomenu kon-dicional, ponekod na štajerskem je varianta perfekta (v Rogatcu ga rabijo predvsem starejše ženske, najpogosteje v zvezi z iti, priti). Ne poznata ga prleščina (Dajnko, Lehrbuch, 195) in rožansko narečje (Scheinigg, Obraz rožanskega raz-rečja na Koroškem, Kres II, 531). Kako je v drugih govorih, bo treba še raziskati.
V knjigi se rabi več ali manj od protestantov do danes. Seveda ni v vseh zvrsteh enako zastopan. Zelo malo ga je v znanstveni prozi, redek je v liriki, precej pogost je v leposlovni prozi, spet manj ga je v dramatiki. Pregledala sem nad šestdeset avtorjev, pri čemer sem se omejila na prozo in dramatiko. Da bi bilo mogoče ugotoviti relativno pogostnost te oblike, navajam pri vsakem avtorju v oklepaju številke, primer: Svetokriški (50—61), to je na 50 straneh 61 primerov.
Protestantje uporabljajo pluskvamperfekt dokaj pogosto, tako v glavnih, še več pa v odvisnih stavkih.
Trubar uporablja pluskvamperfekt predvsem v odvisnih stavkih (50—6). Npr.: Inu h timu Adamu on pravi, kadar si poslušal to stimo tuje žene inu se jejdel od drevesa od katiriga sem tebi zapovedal inu rekal bil de ne imaš jejsti (Katekizem 1550 B I a). Inu kadar je bila ta vura nega martre prišla, se je pustil vmoriti (Ib., 32). V izvirni prozi ga stavi tudi v glavnih stavkih: Muj oča, kadar je na Rašici s. Jerneja cehmošter bil, je bil pustil to cerkev enimu krovaškimu malarju malati. Timu malarju je bil muj oča dal dvajseti vogarskih zlatih (Protestantski pisci, str. 128).
Dalmatin zelo pogosto piše pluskvamperfekt po Lutrovem nemškem predpreteklem času za grški aorist, kadar izraža preddobnost. Tako imamo v prevodih svetega pisma vse do Japlja mnogo teh oblik. Npr.: Tisti čas, ko je bil Herod umrl. (Prim. Breznik, Literarna tradicija v Evangelijih in listih, DS 1917, str. 341.) Uporablja ga tudi pri nedovršnikih govoriti in sramotiti, če je dejanje trajalo v preteklosti pred drugim dejanjem, ali celo v pomenu dovršnosti. Stoji predvsem v odvisnih stavkih: Inu Gospud je obiskal Saro, kakor je bil oblubil inu je njej Sturil... inu je rodila eniga Sinu Abrahamu, v njegovi starosti, ob tem času, od kateriga je Bug njemu bil govoril (Biblija, str. 13 a). Izak pak je bil prišal od Studenca tiga Živečiga inu videčiga. Zakaj on je prebival v tej deželi pruti puldnevi. Inu je bil vunkaj šal na Pule, ob večeri, de bi molil,... (Ib., str. 16 a). Včasih poudari preddobnost s prislovom: Zakaj Gospud je bil poprej vse Maternice v Abimelehovi hiši zoperl, za volo Sare, Abrahamove žene (Ib., str. 12 b).
Krelj rabi predpretekli čas v odvisnikih: Se jim je zdelo, de ga ote tukaj najbrž najti v kakšnim velikim dvoru, kakor je kralica od Saba krala Salomona bila našla (Protestantski pisci, str. 188). Kiizmič izraža preddobnost s participom perfekta na -ši/vši ali pa z bi in participom na -1: / odpUstivši liidstvo gori je šao na goro sam molit. Gda bi pa večer postao, sam je bio tam (Novi zakon, str. 28).
.,241
Obliko predpreteklega časa beremo pogosto tudi pri pridigarjih verske obnove. Zlasti pogosta je pri Svetokriškem (50—61), ki ima v tistem času najbolj živ jezik. Pluskvamperfekt mu ne služi samo za izražanje preddobnosti, temveč je pogost pri živahnem podajanju preteklih dogodkov: Jest bi hotel rad vedit, zakaj uni razbojnik toku hitru si je bil nebešku krajlestvu zaslužil. Kaj dobriga je bil sturil? Z mladiga je bil začel krasti, potle je bil začel po cestah razbivat inu rupat inu taku škodliv inu hudoben je bil ratal, de gavge si je bil zaslužil. Drugu ne vem. de je bil kaj dobriga sturil, temuč, kadar je na križu pribit visil, Kristusu se je bil pohleven prporočil, rekoč: Domine... iSacrum promptuarium, str. 23). Preddob-nost v odvisnem stavku: Ta drugi krat je svejt žaloval, kadar je bil zamerkal, de ta srebrna luna se je bila zakrila s sivem plajšam (Ib., str. 93).
Rogerij uporablja pluskvamperfekt precej pogosto tako v glavnih kot v odvisnih stavkih. Poleg preddobnosti označuje tudi navadno preteklost v pripovedi: Berese, de v enim gvišnim meste bil je en par Zakonskih kateri za perveč glihali so se lepu, inu dobro rovnali. Kir pak ta mož začel je bil te žene prestar perhajat, začela je bila tega kolnu gledat; začela bila je per nje ta lubezan prutje Možu gasnit; inu prutje drugim se unemat. Tu kir zamerkal je bil ta stari revnik inu spoznal, de ga je bila ta žena zapušat začela, inu h drugim u drušino hoditi; gledal je haku bi on leto od tega odvernil... (Palmarium empyreum, str. 7).
V Basarjevih Pridigah (15 strani) pluskvamperfekta nisem zasledila.
Na prehodu 18. v 19. stoletje, v času zavestnega formiranja knjižnega jezika, je opaziti precejšnje spremembe pri rabi predpreteklega časa. Kakor je ugotovil že Breznik, je Japelj opustil pri prevajanju mnogo oblik bil, bila, bilo. Tako je v njegovem prevodu sv. pisma 1784 precej manj pluskvamperfekta (50—9). Rabi ga le v odvisnih stavkih. Časovno zaporedje je lahko nakazano še s prislovom, ali pa je preddobnost izražena z dovršnikom. Npr: Kadar so pak bili proč odšli, pole Angel tiga Gospoda se je Jožefu v spanji perkazal rekoč... (str. 6). Kadar so oni vže tiga kralja zaslišali, so proč šli: inu pole te zvezde... (str. 5).
Tudi pri Ravnikarju je pluskvamperfekt redek (50—5). Piše ga v prostem stavku in priredju: Bog je bil lep vrt zasadil. Rasti je dal v njemu vsake mnoge drevesa (Zgodbe sv. pisma, 1815, str. 7). To je prevod lat. plantaverat paradisum. Preddobnost izraža s perfektom: Jeli, da si jejdel sad, ktiriga sem ti djal, de ga ne jej (Ib., str. 12). Trubar ima v tem primeru predpretekli čas. Primer glej zgoraj. Pri Vodniku m Dajnku pluskvamperfekta ni. Razmeroma pogosto ga rabi KrempI (30—10), in to večinoma v odvisnih stavkih: Kak so najme gornjo Laško si bili posvojili, so šli nad Istrio ino so tudi njo pod svojo oblast vergli (Dogodivšine Štajerske zemle, 1845, str. 9). Pisatelji 19. in 20. stoletja uporabljajo predpretekli čas več ali manj vsi. Težko bi bilo določiti kaka splošna pravila, kdaj stoji predpretekli čas. Gotovo je, da njegova raba ni taka, kot jo navajajo slovnice. Sama preddobnost je največkrat razvidna iz konteksta, nakazuje se s prislovi, torej pluskvamperfekt ne izraža samo časovne stopnje, temveč je predvsem pomenskega značaja. (Primerjaj izvajanja Brede Pogorelčeve).
Trdina rabi pluskvamperfekt v glavnih in odvisnih stavkih, vendar zelo redko (50-^): Matija ni govoril z njo skoraj nič, gotovo ne iz kake jeze ali hudobije. bržkone ga je bila napadla zopet tista trma, ki ga je odločila na Dunaju od mene in Žepiča (Spomini, ZD II, str. 120). O silnosti in silovitosti njegovi sem se prepričal tudi v Beli, ko sem ga bil prišel obiskat (Ib., str. 119).
Levstik ga piše v glavnih in odvisnih stavkih, izraža preddobnost, stoji lahko ob prezentu: Kar sem ti povedal, vse je res. Ali več ne veš, kako si bil umaknil predlansko zimo kobilico kočiji s pota? Oni gospod na vozu je bil cesar, pa nihče
242        • i
drug, veš (Martin Krpan, ZD IV, str. 38). Jaz pa za bruse in kresilno gobo ravno toliko. Takrat, veste, vam nisem bil resnice povedal, kar mi je še zdaj žal (Ib., str. 51).
Valjavec ga rabi predvsem v odvisnikih in v živahni pripovedi (50—5): Tedaj so šli po sledu, kakor je bila zemlja raztepena. Daleč so našli neko jamo, v katero je bil šel oni človek (Izbrani spisi za mladino, str. 141). Pripetila se mi je velika nesreča, da sem pobil vso posodo, vse lonce, vse sklede, nič ni ostalo celo. Postavil sem bil na onile štor tam doli krošnjo, da bi se odpočil, pa štor se zamaje, krošnja pade in vsa posoda je šla (Ib., str. 154).
Erjavec ga v Živalskih podobah nima, pa tudi sicer je redek (73—7): Ko sem šla iz mlina, sem ga našla v gozdu pod novim rovtom; revež se je bil zgubil in, ker je bila že skoraj noč, sem ga vzela s seboj (Hudo brezno, str. 46). Presneto mi je že trda predla! Zavohali so naju bili na Petričevih svislih (Ib., str. 64).
Jenko ga uporablja izjemoma (35—2): Umrlega fajmoštra so pokopali. Cela srenja se je bila zbrala, da bi mu izkazala zadnjo čast (Jeprški učitelj, ID, str. 103).
Jurčič ga uporablja precej pogosto v glavnih in odvisnih stavkih (50—26). Poletje je bilo preteklo. Hladni dnevi so pregnaU vročino pasjih dni (Grad Rojinje, ZD III, str. 27). Jurčič je uporabil predpretekli čas tudi v Krjavljevi pripovedi, kar je dobro stilno sredstvo za ta original: Dopoldne sem smolo bral po smrečju. Še košek sem bil doma pustil, prav pozabivši sem ga bil pustil, in moral sem si narediti kožico iz brezovega lubja. Komaj pol sem je bil nadrgnil tam pri tisti debeli smreki v Kavki, kjer imajo vrane vsako pomlad mlade (Deseti brat, ZD III, str. 257).
Cesto beremo pluskvamperfekt pri Stritarju (50—29). Rabi ga tudi ob prezentu. Njemu, kakor pozneje tudi Cankarju, je oblika predvsem pomensko stilna komponenta: Južinal bi bil zdaj tudi on, ko bi se mu ne bilo nekaj posebnega pripetilo. Oziraje se kvišku je bil zagledal dva ptiča, ki sta mu nemima letala nad glavo... (Sodnikovi, ZD IV, str. 19). Ko je bil to izgovoril, gre ter sam krepko potegne za zvonec. Ko je bil sluga vstopil, reče mu okrajni sodnik... (Ib., str. 160).
Se pogosteje uporablja predpretekli čas Kersnik (50—44): Dobro uro že je stal učitelj tam na svojem stanu in ustrelil je bil res enega zajca, a po dveh je bil krivo pomeril (Ponkrčev oča, ZD III, str. 8). čez deset minut je bil po potu, katerega mu je pokazala mlada kontesa, dospel na raven, na cesto in našel sedaj tudi, kod se gre na njegovo novo bivališče (Ib., 25).
Izredno pogost je pluskvamperfekt pri Tavčarju (50—68). Rabi ga pogosteje v glavnih stavkih: Imel sem »Holekovo« »zgomjo njivo« v najemu in bil sem jo obsejal z dvema mernikoma pšenice in pridelal sem je petnajst (Holekova Nežika, ZD III, str. 7). S predpreteklim časom izraža celo dejanje, ki sledi dmgemu preteklemu: Tam doh v dolgih njivah je krtom nastavljal. Potem pa se je bil v gostilni malo pomudil. Lovil je krte po polju in nastavljal jim pasti (Ib., str. 3). Mencinger ga zelo redko uporablja (100—4): Naposled je Samorad Mišku vendar vsihl uro, ki je bila res dragocena. Prinesli so mu jo bili nevidoma služni duhovi (Abadon, IS IV, str. 17).
Precej pogost je predpretekli čas pri Govekarju (50—35) tako v priredju kot v odvisnih stavkih, še večkrat ga rabita Detela (50—41) in Pajkova (24—35), ki bi ga lahko marsikdaj brez škode nadomestila s perfektom. Precej manj primerov je pri Mumiku (50—21). Pri Cankarju ima pluskvamperfekt v prvi vrsti stiUstično vrednost: Hipoma se je domislila tistega dne, ko je jokala do pozne noči, tako da so jo oči bolele in da jo je rezalo v grlu. Mati je bila prišla s poti, ves dan je bila zdoma. In nedelja je bila... (Na klancu, ID III, str. 15).
Pinžgar piše pluskvamperfekt redko, v Prerokovani samo v odvisnikih (50—11): France je zinil, da bi izpregovoril besedo, kakor si jo je bil pripravil za kogarkoli
243
(str. 32), v romanu Pod svobodnim soncem (50—7) stoji tudi v prostem stavku: V gradišču se je izprehajal po okopu Svarun, sivolasi starosta Slovenov. Ljubinica mu je bila stkala iz belega lanu mehko haljo. Za okrog ledij mu je bila sešila gorkih jagnječevin (str. 6).
Pri Mešku ga beremo večinoma v odvisnih stavkih (50—6): Bral je isto že neštetokrat od dne, kar je bil prinesel časnik v kovačnico (Na Poljani, str. 165).
Pregelj ga ima veliko (50—63), zlasti v odvisnikih: Vsem so bila znana tudi nasilja, ki so jih bili zadnje čase povzročili grofovski uradniki rajnemu (Tolminci, IS I, str. 25). V prostem stavku vlt&žz. pomensko relativnost: Starec ni odgovoril. Izgubljeno in motno se je bil zopet zagledal nekam v prazno (Ib., str. 13). Zelo rad uporablja predpretekli čas tudi Bevk (50—50). Tudi njemu ne služi ta čas samo za izražanje časovnega zaporedja, kajti to je v glavnem razvidno iz konteksta: Nista se vračala po isti poti, po kateri sta bila prišla (Kaplan Martin čedermac, str. 12).
Pri Kranjcu je zanimiva ugotovitev, da je pisatelj sprva le redko zapisal predpretekli čas (Kapitanovi: 50—2), medtem ko ga sedaj veliko rabi (Macesni nad dolino: 50—59). Posledica dejanja, ki je podano s pluskvamperfektom, je v prihodnosti: Napaka, ki jo je bil storil s svojim mirnim in skoro dobrodušnim razumevanjem za vsakdanje stvari, se bo morala nekoč maščevati (Kapitanovi, str. 9). V Macesnih uporablja predpretekli čas tudi pri nedovršnikih meniti, gledati, igrati se, govoriti itd.: Aleš Lukanc je stal v župnikovi sobi-pisami pri oknu, odkoder je bil gledal župnika in umetnika, ko sta se pogovarjala za cerkvijo (str. 18).
Ingolič ga piše mnogo manj, vendar tudi pri nedovršnikih (50—9): Tevž je pokimal, a brez pravega veselja. Bilo je drugače, kakor si je bil mislil (Matevž Visočnik, str. 49). V mladinski povesti Tajno društvo PGC pa pluskvamperfekta ni zapisal.
Juš Kozak ima predpretekli čas v glavnih in odvisnih stavkih, tvori ga tudi iz nedovršnikov (50—5): V glavi je nosil samo grajsko poslopje, ki ga je bil ves dan ogledoval (Maske, Kondor, str. 7).
Prežih komaj kdaj uporabi pluskvamperfekt (Solzice: 135—3, Doberdob: 75—2): Korej dolgo ni mogel napraviti kakega sklepa iz tega, kar je bil slišal (Solzice. str. 74).
Tudi pri Sehškarju ni pogost (50—6). Časovno zaporedje bi bilo jasno tudi brez pluskvamperfekta: Kmalu potem, ko je bil oče odšel, so se neko popoldne zgoraj pri vodnjaku spoprijeli vaški pobalini kar zares (Tovariši, str. 18).
Podobno je zastopan pluskvamperfekt pri Kreftu (50—5): Mihalek je strumno stopil pred njo, jo držal za uzdo, kakor so ga bili naučili že prve dni (Kalvarija za vasjo, str. 70).
Cajnkar ga ima v Noetovi barki samo enkrat. Tudi J. Pahor ga ne stavi pogosto (50—9): Nikomur nisem povedal, kako sem se bil šel kopat, pa so takoj vsi vedeli (Otrok črnega rodu, str. 23).
Precej pogosto ga uporablja I. Bratko (50—27): Prvič mu ga je bil pokazal Cepon. Pravzaprav mu ga ni pokazal, samo opisal ga je (Pomlad v februarju, str. 20).
še pogosteje rabi pluskvamperfekt Bartol (50—43): Poveljnik tujcev, fci so se bili prejšnjega dne pridružili karavani, je držal črno obvezo v rokah (Alamut, str. 10). Podobno tudi Jalen, redek pa je pri J. Kranjcu, Rozmanu in Vugi.
V dramatiki je pluskvamperfekt bolj redek. Linhart ga ne uporablja, Vilhar ima komaj kak primer, tudi Funtek ga nima. Pri Aškercu je sorazmeroma pogost, prav tako pri Cankarju, vendar je manj zastopan kot v njegovi prozi. Tudi Kraigher ga
244
uporablja precej pogosto. Kristan ga v drami skoraj ne pozna, medtem ko je v prozi | več primerov. Eedek je tudi pri Kreftu, Mira Miheličeva in Matej Bor pa ga upo- i rabljata v opombah za režiserja. ]
Gornji primeri kažejo, da se rabi pluskvamperfekt v slovenski književnosti od j protestantov do danes. Seveda ne vedno v pomenu preddobnosti, kot je ugotovila ,1 že B. Pogorelčeva. Protestantje stavijo predpretekli čas po nemškem vzoru za latinski pluskvamperfekt in grški aorist, kadar označuje preddobnost. Pogost je pri Svetokriškem in Rogeriju, vendar pri njiju v večini primerov ni antepreterit. Izra- i zanje preddobnosti s pluskvamperfektom se je zdelo zavestnim obUkovalcem knjiž- ; nega jezika tuje, zato je Japelj opustil v svojem prevodu svetega pisma večino ; latinskih pluskvamperfektov, ki so bili od protestantov v rabi. Ravnikar, ki ima zelo lep jezik, saj ga imenujemo očeta slovenske proze, ima le malo teh oblik. Vodnik predpreteklega časa ne pozna. Dajnku se zdi nepotreben ob izrazni moči slovanskega \ glagola. Za kasnejše leposlovje 19. in 20. stoletja lahko rečemo, da je pluskvamper-1 fekt bolj pomensko stilna kategorija, kajti časovno zaporedje je razvidno že iz i konteksta. Pisatelji med obema vojnama ga rabijo manj kot pripovedniki realizma i in moderne. V zadnjem času je pri nekaterih avtorjih spet pogostejši, medtem ko ' drugi shajajo brez njega. Iz pregledanih tekstov ugotavljamo pogostejšo rabo pri | pisateljih s Primorskega (Svetokriški, Pregelj, Bevk, Bartol), Dolenjskega (Dalmatin, j Stritar), manj z Gorenjskega (Finžgar, Mencinger) in Štajerskega (IngoUč, Cajnkar). j
Pluskvamperfekt se v slovanskih jezikih v splošnem redkeje uporablja. V ruščini i je ohranjen le v bylo in byvalo s participom preteklega časa, ki pa ne označuje ; preddobnosti; v poljščini so oblike mogleš byl zamenjane s preteritom; L,oš navaja 1 v Gramatyki Polski le tri čase: prezent, perfekt in futur; v češčini ga uporabljajo i pisatelji za namerno arhaiziranje. V srbohrvaščini se uporablja samo v zloženih 1 stavkih in označuje preddobnost, sočasnost ali celo dejanje, ki sledi drugemu, ki je j izraženo s perfektom (Brabec — Hraste — živkovič. Gramatika). Srbohrvaščina | izraža preteklost s štirimi preteklimi časi in prezentom dovršnih glagolov. Najred- ¦ keje srečamo imperfekt in pluskvamperfekt. Pluskvamperfekt označuje dejanje, ki i se je v preteklosti zgodilo pred nekim drugim, vendar se izraža preddobnost tudi i z aoristom in perfektom (Stojanovič, O značenju i upotrebi glagolskih vremena, j JF II, str. 187—210). Da lahko shaja shrv. brez pluskvamperfekta, kažejo primeri • tavtologične rabe: Pre nego sam bio išao na postu, svratio sam..., kjer že »pre -nego« pomeni preddobnost (Pavle Ivič, predavanje). 1
številni slovenski primeri pa izpričujejo, da izraža pluskvamperfekt dejanje, i ki se je dovršilo ah trajalo pred nekim dejanjem v preteklosti (protestantje itd.), da ; stoji ob drugem preteklem dejanju ne glede na časovno zaporedje (Rogerij, i Jurčič...), da sledi drugemu, ki je izraženo s perfektom (Tavčar), da stoji ob i prezentu (Levstik, Stritar, Detela) ali ob futuru (Kranjec). Pluskvamperfekt ima j še lahko pomen poudarjenega perfekta, ali pa v da-stavku pomen kondicionala (Svetokriški).
V nekaterih primerih je pluskvamperfekt tavtologičen, npr. Včeraj so bili poslali poročilo. Podobne primere beremo v dnevnem tisku in slišimo po radiu. Kakor shrv. in drugi slovanski jeziki lahko tudi slovenščina izraža preddobnost brez plus-' kvamperfekta, npr. Poslušali ste oddajo aktualnosti doma in v svetu; pripravil jo je ? Tone Kraševec. ]
Iz povedanega je razvidno, da pluskvamperfekt v slovenščini nima stalne funkcije. Pri označevanju preddobnosti pa ga lahko zamenjamo s perfektom dovršnih glagolov. ¦
246i
Ocene^ poracHtB^ sapiski
BORIS PATERNU: ESTETSKE OSNOVE LEVSTIKOVE LITERARNE KRITIKE
Koit drugi zvezek »Razprav in esejev«, nove knjižne zbiirke Slovenske Ma/tice v Ljubljani, je aizšla obsežna razprava Estetske osnove Levsibikove Uterame 'kraitsike, ki jo je naipiisal Boris Paltemu. Snovna pobuda m to razpravo je Levsitikova Jiilterajma eisiteMka oeiroma prva isilioiveflstoa konoepcilja reaMizma. Namien zgodoivtoskih raziskovanj pa niikakor ni Bamo odkrivaJti pret^e resnice, ampak preiko njnli tudi globlje razumevati procese v sedanjosti. Na Patemujevo prodorno raziskoivanje Levstikovega koncepta literarne kritike lin njeniih estet^o teoreitičnili osnov je igoltovo m'Očno vplivalo dogajanje v slovenski Uteiraiina adtebilki Hadnjega deisettetja. Na eni sitrani so vsibopala v naš kulturni prostor dela marksiisltičniih literamili teoretikov oziroma pogledi utemteljiiltelijev marksizma na temeljns estetske kategorije v literalturi, na drugi pa so naši filozofi. in književniki, zlasiti ZiHierl in Vidmar, pisali o važnih vprašanjih literarne esitetike, o realiEmu, o razmerju nazor in umetnina an poddbnem. Res pa je tojidii, da hoče Patemujeva razprava o »pretdktem« lilte-ramoteoretskem vprašanju učinkovati tudi nazaj, oplajati sodobna razmišljanja o nekalte-rih bistvenih literamoteoretičnih vprašanjih. Da se je zaianstvenikova pozornost lahko v takem obsegu ustavila ob razmeroma maniošitevdllnilh Levisitifcovffih literamofcrditičnih tekstiih, je vzrok za to kvafliltdta ite kritike in njenih n*etoih izhodišč, so njeni elementi. Od katerih so nekateri še danes živi, tvomd in pomtembni za razvoj resnične umetnosti. Pomen znanstvene raziskave teh elementov je zato poleg poglobitve in razbistribve histo-rične resnice same ziliasti še v tem, ker jih je zoal aretor vadigniiti' nad historični okvir in j'ih vigrati v sodobna estetsko teoretska iskanja in stalaSča, ne da bi to voljo posebej poudarj-ai. Ne gre za zamenjavanje znanosti s preprostim aktuaOizmom, ampak za vključevanje literamozgodovinske znanosti med tiste činitelje, ki krepijo duhovne moči sodobnega človeka in razumno razširjajo vednoislt o taki njegovi duhiovni manifestaciji, kot je literarna umetnost.
Snov je v razpravi razvrščena pregledno in sistematično na pet poglavij. V prvem avtor analitično spremlja razvoj Levstikove hteramo kritične misli od prvih zasnutkov do alegorične satire Ježa na Pamas, Poudarja Levstikovo oibčuitljdivoisit za liriko, za naravno in pristno čiistvo, eraocijo, za poetičnost in duhovne vrednote (i)esmi, prav tako pa njegovo jasno zavest o omejeni lastni lirska kapaciteti. Pizaonomija Levstikove mladostne kritič-nosti, do Pesimi iz leta 1854, teže, (da ta fcriMka še ni jasno teoretsko osnovana, čeprav ne mlore že sedaj prakriti določenega vpliva Lessingovega esbdjskega sistema ioziroma klasične estetske izobrazbe. V tekstu Uvod v oceno ValjavčevJih Pesmi pa se pokažejo elementi Levstikovega literarnega nazora že v vsej jasnosti in določenem sistemu, ki ga je svoj čas limenoval že Josip Vidmar »jasno začrtan osnutek literarne estetike«. Ta osnutek analizira Pajtemu s Štirih vidikov: kako preisoja Levstik nastanek in namen pesniške umetnosti, kaj misli o razmerju med pesniško resničnostjo in stvarnostjo, kakšna je Levstikova teorija karakterja in kaj misli naposled o pesniškem jeziku. Kakor se začetna razvojna faza Levstikove kritike nanaša predvsem na Hriko, pa vsebuje te teoretski osnutek tudi kategoirije, ki zadevajo zlasti prozo in dramatiko.
Paternu tudi sedaj ugotavlja, da je imel Levstik pravilen nazor o liriki, opisuje njegove akcente na pristnem, naravnem čustvu, na zdravi in objektivni senzibilnosti in intelektualnih močeh. Levstikov literarni nazor povezuje s klasično in prosvetljensko estetiko. Levstik namreč definira »pesnika, pesništvo an čldvetoa nasplolh in za vselej«, medtem ko na zgodovinsko načelo človeka še pozablja. To pa ne pomeni, da zapira pesnika, v nekak večni in enkratni subjekt, ampak zahteva od njega, od ihrika, da se mora 'izpovedovaiti v okvirdli splošno človeškega doživljianja. Levstik izhaja nadalje iz pravilnega odnosa do umetnosti, ko poudairja, da je estetski moment tisti, ki konstituira imietnino. Ker pa sodi, da je duhovna lepota sestavni del imietniške lepote, dialektično povezuje vsebinski in formalni vidik umetniške lepote. V poudarku o duhovno pomembni lepoti je videti Levstikovo misel o humanizaoijiskem pomenu poezije. Ta njegov princip je zrasel iz klasičnega humanizma. V splošnem ostaja Levstik na tleh »splošne, občečloveške in zgodovinsko ali socialno neopredeljene humanizadje«. V svojem razmišljanju o lepem je realist. Duhovna leix)ta ga namreč zanima v okviru človeka samega, človek je tudi njen izvor. V tej točki se na primer bistveno razlikuje od Lessingovega metafizična pogleda na človeka.
246
Tudi iz analize o tem, kato raznimeva in razlaga Leivstak odnos med umetnino in živlijeujem, mied pesništoo an abvamo rasničnioistjjo, ije raiaviidno, da je w osnotvi irealnist. Levstik sicer priznava princip idealizaciije. Toda ta princip se vedno bolj umika dz nj^ove kritične zavesti, narašča pa zahteva po bližini med opesnišifeo resničnositjo in stvarnostjo, tedaj realistični princip. Veiidair ise koit učenec kilasilke ne mlore popolnoma odreči prvemu, ideaiizaoijBkemu principu, zlasti ne v tem smislu, da umetoost mora stopnjevati človeške duihovne moči'. Z »lepotno idealizadiljo resničnlosibi« hoče razivilti načelo harmlonaje v umeft-nosti, idealizacijo pa zopet omejuje »z načelom objektivne stvarnosti«. Nujnost idealdza-cije, njeno apolinično lepotno smer in naravno omejitev pa je sprejel pretežno iz Lessinga.
Tudi v teoriji karakterja Levstik ni mogel mimo svoje klasične vzgoje. Zato se zavzema za izbor, za rahlo idealizaoijo oselb in odločno Odbija vsaitoršno kopiranje dušev-nositi. Hoče pa iravn'oivosje med indiviiiduaanim in Mpičnim, med posebnim in splošnim v ipasamezaiem toaraikifcerju. V telj dialleStotični sintezi Se najbolj razvidno razodeva real:istično načelo njegove estetike. K realistični koncepciji literarnega karakterja pa je zaradi posebne narodne konstelacije primešal tudi še narodno preporodni vidik. Analiza odnosov med umetniško resničnostjo in stvarnostjo in pioglavje o teoriji karakterja ne zapuščata dvoma, da Levstik ne bi postavil prve teoretične koncepcije realizma na Slovenskem —, seveda z določenimi omejitvami, ki izvirajo deloma iz naše tedanje družbene stvarnosti, literarne neraizvitosrta lin fcritikove klasične estetsike izobrazbe. Karakter, ki raste predvsem' iz dejanja, psiihiona resničnost, ki integrira prvine individualnega in splošnega, posebnega in tipičnega, ki je -izraz in odraz hkrati, da)lje jezik, ki ni površen prepis govoimega detajte, ne naturailisitiona kopija pa tadi ne idealizacija, vse to govori za realistični značaj Levstikovega estetskoteoretskega osnutka. Po tej studi-oani razpravi lahko slovenska Ute-rama zgodovina definitivno sprejme že nekaj desetletij oživljano stališče, da je Levstik dejanski utemeljitelj teoretske realistične estetske koncepcije v slovenski književnosti.
Zdi pa se, da ostaja odprto neko drugo vprašanje. Ena osrednjih nrisli razprave je namreč tudi ta, da je razvil Levstik tip klasičnega realizma, da je hotel potemtakem literaturo, ki teži za ideailom harmionilonega človeka v isebi in z družbo. Za tak tip realizma je imel Levstik kot osebnost, kot zmaoaj ,in človek kl,asične estetske fesobraabe ter demo^ kratičnih politSčhih oiljiev vsek^akor dovolj 0Bnw. Njegov koncept klasičnega realizma vsekakor ni sporen. Ostaja pa vprašanje, ali je imel dovolj objektivmh, socialno zgodovinskih razlogov za tak estetski koncept, ali je lahko ideal harmoničnega človeka oslanjal na objektivne družbene sile v Sloveniji. Levstik principa harmonije ni mogel osloniti niti na slovensikega meščana niti na kmeta, zakaj oba sloja sta morala sprejeti načelo indivi-dualizma kot svoj življenj:ski princip sredi evropskega kapitalističnega razvoja. Svoj estetskatearetskd koncept bi Levstik boJij zanesljolvo uskladil z idiružbenimtt silami, če bi popoilneje upošteval nekatere Prešernove kritične formulacije slovenskega meščanskega demokratizma in inldiividualiitema (GMoisa, V spomin Andreja SmOieta, Slovo od mladosti). Paternu sam opozarja, ida je nacionatoo vprašanje, ki je bilo tudi »poglavitni okvir njegove karakteme tipologije«, Levstiku »v literarni programatiki nekako zastrlo poglede v notranjo zapletenost človeške osebne narave pa tudi na protislovja socialnega življenja, sredi katerega se je znašlo slovensko ljudstvo po letu 1848«. Zdi se tedaj, da je zasnoval Levstik svoj estetski vidik harmonije kot bisitven element klasičnega realizma bolj na podlagi klasičhih estetskih iteorij — kar raapraiva itudi iplastično osvetljuje — kakor pa na ziainetsljiviti, zadostnih progresivnih družbenih silah.
Toda ne glede na to morebitno navzkrižje med zgodovinsko stvarnostjo in estetskim idealom' je Levstikova 'literarna estetika, kakor jo osvetljuje razprava, so njegova estetska načela dragocena tudi za naš čas. Harmonični ideal človeka je važno načelo sodobne marksistične estetike, ki prva v modemi evropski zgodovini opira ta ideal na konkretne družbene sile in sooi^alistične etične principe. Paternu mimo analizira Levstikov klasični princip, vendar s tistim poudarkom, ki kaže, da tudi sam stoji za njim in ga vgrajuje v svoje literamoagodovinSke analize., S poudarkom' se ustavlja na tistih točkah Levstikove literarne estetike in kritike, ki govore za integrirano osebnost in proti dekadentnim pojavom v formi in vsebini umieitnositi. Razprava pa ni samb Eteramoteoreitiena, ampak je v enaki meri tudi literamozgodovinska. Ko opisuje značilnosti Levstikovih estetskih kategorij, ijtm' išče vzporednic na dveh ploskvah, na ožji slovenski in ob sodobnih aktualnih estetikah v Evropi. Slovenskega pojava torej ne obravnava izolirano. Tako je Levstikova literarna ostetaka vsajena plastično v svoj laterami prostor dn fias, pripeta je na stvarna tla evropske Uteramoteoretske miselnosti.
široko predmetno znanje, pomavanje važnejših estetskih principov in teorij konec osemnajstega in v prvi poloviol devetnajstega 'sifioleitja, okireltno, jasno dn temmnotogko čisto formuliranje teh principov, opuščanje vseh takih detajlov, ki bi občutno obreme-
247
njevali ali celo zabrilsovali glavni analitični miselni tok, tedaj nepretrgana koncentacija na temo, a ne nazadnje tista raziskovalna volja, ki z rezultati in principi analize, ki jih odkitea dn šteje za pozitivne, Skuša vpilivaJti tudi na laodoibno&t, zlasti še v duhu odpravljanja človekove odtujitve (alienaoije): to so poleg čisto zgodovinskih dognanosti najtoolj dragocene lastnosti tega znanstvenega spiisa, ki v okvirih teme utrjuje in poglablja načela marksistične literarne estetike.
Franc Zadravec
MATIJAMURKO,IZBRANADELA* j
Pred kratkim je Slovenska matica izdala v redafcoilji Antona Blodnjaka Izbrano delo \ Matije Murka. Tako sm'o Slovenci šele enajst let po smrti tega zaslužnega in slavnega \ rojaka dobili dokaj skrčen in vendarle zaokrožen pregled njegovega obsežnega dela. Založ- ! niča in uredmk nista pripravila knjige samo iz spoštovanja do nekdanjega sodelavca Slovenske matice, ampak predvsem iz prepričanja, da je v Murkovih spisih še veliko živega, kar tudi danes ispodbuja in oplaja kulturno in znanstveno delo.
Matija Murko (1861—1952) je bil eden zadnjih velikih predstavnikov Stare iSlavistične ; šole, ki je pod Skupnim poijmom slovanska fiiologija združevala jezik, slovstvo, etnograifijo i in kulturno zgodovino. Temu širokemu pojmovanju slavistike je ostal zvest do konca \ življenja. Lahko bi rekli, da ga je celo razširil z vnetim delom za zbUževalno kulturno \ politiko. Poleg del, ki so izšla v knjižni obMki — češka romantika , ZgodoviTia sta- i rejših jušnoslovanskih literatur (1908), Pomen reformacije in protireformacije za duhovno \ življenje južnih Slovanov (1927), (vse tri so v nemščini), Tragom srpsko-hrvatske narodne j epike I—// (1951) in Spomini (1951, Bloveniska izdaja) — je napisal veliko pomembnih j monografij in razprav to pa celo vrsto člankov in ocen, ki jih je objavljal v raznih časopi- j sih, revijah in zbornikih. Poleg raziskovalnega in pedagoškega dela na univerzah na ; Dunaju, v Gradcu, v Leipzigu in v Pragi je izredno velikega kulturnega pomena njegovo ; znanstvenoorganizacijsko delovanje, ki se je posebno srečno razvijalo in dos^lo največ uspehov v Pragi. Kot znanstvenik, ki je raziskoval slovansko materialno kulturo po m'etodi povezovanja besed in stvari, je postal eden izmed sourednikov etnografsko-lingvistične i revije Wörter und Sachen. V Pragi je bil eden izmed ustanoviteljev Slaivie, časopisa za j slovansko fUologijo, ki naj bi adruževala vse Slovane, spisi pa naj bi v njej izhajali v vseh S slovanskih in tudi v svetovnih jezikih. j
POleg Strokovnih vprašanj so Murka vedno živo zsmimali todi idrugi aktualni problemi i slovanskega isveta, posebno južnih Slovanov. Takih problemov se v svojih spisih, posebno ; v krajših, rad dotika in jih s svojimi pretresi in trezno presojo pomaga reševati. !
Slodnjakov izbor lepo pokaže dve poglavitni črti Murkove osebnosti; le^ü sta skoraj i zmeraj povezani med seboj; na eni strani je znanstvenik, ki analizira, išče povezave med i posameznimi pojavi in dela sinteze; na drugi strani pa je javni delavec, ki dela za i slovansko vzajemnost, za spoznavanje in ralzumevanje posameznih slovanskih narodov med j seboj dn za dvig njihovega kulturnega življenja. '
Na probleme, ki jih je raziskoval, je Murko vedno gledal iz širokih perspektiv, posku- ^ šal je najti obči pogled na stvari in vedno je upošteval razne okoliščine. S svojim delom i je prišel do pomembnih rezultatov in dosegel velike uspehe, tako da je ob koncu Spominov ' lahko zapisal srečno misel, da je doživel izpolnitev svojih življenjskih idealov v večji ; meri, kakor je sam pričakoval. ]
Murko je vzor velikega rodoljuba, ki ne pozna šovinizma. Čeprav je največ pisal o juž- ] nüi in zahodnih Slovanih, pripada njegovo delo po svoji idejnosti vsem Slovanom. j
Na 400 strani olbičajnega formata ni mogoče sprejeti niti približno vsega, kar je v ! Murkovem delu pomembnega in še do danes aktualnega. Vendar izbor, .ki obsega poleg ^ člankov in razprav tudi bolj aU manj zaokrožene odlomke iz samostojnih knjig in ki se ; mu včasih preveč pozna, da ga je napravil literarni zgodovinar, lepo prikaže široko pod--! ročje Murkovega raziskovanja in iz njega lahko bralec brez večjih težav izlušči idejno ] usmerjenost celotnega Murkovega delovanja. \
Z razpravami o Prešernu, starocerkvenoslovanskem slovstvu, južnoslovanski refor- \ maciji in protireformaciji, čelakovskem in njegovem krogu, predhodnikih ilirizma, slovan-ski ideji pred Kolldrjem in o Kolldrjevi »Slovanski vzajemnosti«, izmed katerih bo druga, j tretja in četrta odlomki iz obširnejših knjig, je literamozgodovinski del Murkovega dela i
* Uredil, uvod in opombe napisal Anton Blodnjak. Slovenska matica. V Ljubljani 1962.
248
dobro prikazan, že iz tega kratkega izbora vidno izstopajo tiste karakteristike Murkovega raziskovanja slovanske literarne preteklosti, po katerih je postal slaven: Biološka temeljitost, dobro poznavanje predmeta in Literature o njem, duhovito razčlenjevanje gradiva, jasno izražene zaključne misli in predvsem primerjalna metoda raziskovanja.
Izmed ispisov, ki se nanašajo na zgodovino slovanske Mologije, ki jo je gojil vse življenje, posebno v ispominskih spisih 'in v življenjepisih pomembnih slavistov, kot je npr. monografija o Vatroslavu Oblaku, prinaša naš izbor Miklošičevo mladost in študijska leta in pa življenjepisa'ifcria Štreklja in Vatroslava Jagiča. V teh treh življenjepisih kakor tudi v drugih spisih takšne vrste je pisec posvetil največ pozornosti duhovnemu razvoju posameznih slavistov in označitvi njihovega dela, zato je ob tem lahko prikazal izčrpno tudi nekatere 'Strokovne probleme.
Med etnografskimi 'spisi prinaša izbor zadnje poglavje iporočila o češkoslovanski narodopisni rajasitavi v Pragi leta 1895 — Nauki za Slovence, k^er je pisec napravil načrt, kako bi bilo pri nas treba urediti eitnografsfco delo. Skoda, da poleg Hiše Slovencev ni v knjigi še kakega spisa, ki je napisan po principu povezovanja besed in Stvari. Najvažnejše Mur-kove razprave te vrste so: Grob kot miza, Rožiči pri Slovanih in K zgodovini vil. Ta smer je imela za našo etnogralijo in jezikoslovje izreden pomen. Na tem področju je Murko še danes najbolj živ in aktualen. Ker se je etnografija prehitro odcepila od filologije in se relativno osamosvojila, preden je bilo mogoče to metodo na slovanskem materialu vsestransko uporabiti. Murka iSlovanska etnografija tu še ni dosegla.
Največ časa je Murko posvetil proiučelvanju južnoslovanske ljudske poezije, predvsem srbohrvatske ljudske epike. Večkrat je potoval v domovino ljudske epike, da bi proučil njeno življenje in pa družbene, socialne in ikultume okoliščine, v katerih se razvija. V svojem dolgoletnem proučevanju ljudske poezije je prišel do cele vrste ugotovitev, ki so v marsičem spremenile še iz romantičnih časov izvirajoče in močno zakoreninjeno gledanje na narodno pesem. Večino svojih spoznanj o ljudski poeziji je strnil v velikem! delu Tragom srpsko-hrvatske narodne epike. Naš izbor vtsebuje dva sestavka o slovenski ljudski pesmi in idva o srbohrvatski, od katerih je eden uvod k omenjeni knjigi.
POleg semantičnih opomb k nekaterim besedam v Hiši Slovencev je Murkovo jezikovno delo v iziboru zastopano z dvema člankoma — Početek edinstvenega književnega jezika Hrvatov in Srbov in Slovenski jezik v Jugoslaviji, 'ki nas že s svojima naslovoma opozarjata^ da sta ix)svečena v prvi vrsti sociološkim in družbenim problemom jezika. Tudi sicer je med Murkovimi spisi poleg Enklitik v slovenščini (LMS 1891 in 1892) malo takih mest, ki bi bila posvečena zgolj lingvistikl. O posameznih jezikovnih problemih je napisal največ v zvezi z etnografskimi študijami in v spisih, ki so posvečeni zgodovini slovanske filologije.
Izmed ocen 'del s področja 'slovanske filologije, ki jih je najpisal posebno veliko, dokler je bil na Dimaju in v Gradcu, je urednik izbral dve iz Ljubljanskega zvona, in sicer pretres izdaje korespondence med Kopitarjem in Vukom in kritiko Drechslerjeve študije o Stanku Vrazu.
Med Gradivo, izbor je namlreč zaradi preglednosti razdeljen po zvrsteh posameznih spisov, sta uvrščena dva kraijša sestavka: Stanko Vraz v Solčavi in Matija čop v Lvovu.
Kot človek, 'ki je velik 'del svojega življenja preživel v Pragi, kjer je »mogel delati po svoj'ih znanstvenih in narodnih idealih, iz vse isvoje duše«, je veliko napravil za prijateljstvo in razumevanje med jugoslovans'kimi narodi ter Cehi in Slovaki. S tega področja prinaša izbor članek Čehoslovaki in Jugoslovani, ki ije neOiakšen zgodovinski pregled zvez in sodelovanja med našimi narodi.
Izbor zaključujejo spominski zapis o začetku Murkovega pisateljevanja, kratek in z izredno ljubeznijo napisan članek o njegovih najožjih rojakih Prlekih in pismo Moji spomini in želje, ki ga je avtor ob svoji 75iletnlci poslal svojim častilcem, zbranim v Slovanskem inštitutu, kjer je zavzemal visoko 'in ugledno mesto.
Izboru je napisal urednik kratek in tehten uvod o Murikovem delu in pomenu za današnji čas. Na koncu knjige sledijo avtorjevim opombam še O'pombe urednika in kazalo imen. Prevajalci — Božidar 'Borko, Majda Križaj, Vilko Novak, Marlena Pucher-Kanc in France Vogrinc — so uspešno reših svojo nalogo, tako da so prevodi ohranili živahnost in jasnost Murkovega stila. Čeprav je knjiga razmeroma skromna po obsegu spričo obsežnosti Murkovega dela, je vendarle lepa počaistitev stote obletnice njegovega rojstva.
Navsezadnje je toil tak izbor že zelo potreben. Mlajše generacije poznajo Murkovo delo manj, kakor bi bilo primemo njegovemu pomenu. Večina njegovih spisov je v prvih natisih teže dostopna sedanjim bralcem. Starejše igeneracije pri nas pa so njegovo delo in pobude žal premalo upoš-tevale.
France Novak
249
NA POL POTI
(Nekaj misli ob slavenHkem prevodiu povesti Prijaiteliji VaSiKja Atojonova)
Mlada inteligenca, njena iskanja in hotenja pa vprašanja in konflikti, ki pri tem nastajajo — so centralna problematika povesti Vasilija Aksjonova. Zastavljenih je precej živih in za sodobnega sovjetskega človeka kar »bolečih« vprašanj, ki si jih je drznil neki mladi sovjetski kritik okarakterizirati z besedami znane hamletovske dileme »to be or not to be ...«.
2e v četrtem delu prvega poglavja z značilnim naslovom — Vetrovni večer sta podani dve situaciji, ki vsebujeta dvoje takih za mlado sovjetsko literarno generacijo osnovnih vprašanj: problem »očetov in sinov« in kritično presojanje lastne generacije.
Da bi ilustriral nesporazum med mladimi in starimi, nesporazum, ki nastaja po mnenju pisatelja zaradi površnega, nepoglobljenega — zgolj zunanjega presojanja, je Aksjonov izbral položaj, ko iz snovi same izvira nemožnost sporazuma med ljudmi in nujnost, da govore drug mimo drugega. Od večernega bežnega srečanja dveh veteranov iz druge svetovne vojne (Sergeja Jegorova in njegovega tovariša), ki sta »pošteno okrogla«, in dveh mladih zdravnikov (Zelenina in Maksimova) pač ne moremo pričakovati nekega razumnega razgovora, ampak prej le neko »klatenje vseh mogočih pijanskih neumnosti«, kakor pozneje označi svoj nastop v pogovoru z Zeleninom Jegorov sam. če veterana, od katerih je eden invalid, pri tem obujata še težke spomine iz minule vojne in se jima ob pogledu na »zdrave, vesele ljudi«, ki se brezskrbno sprehajajo na Nevskem v Leningradu, oglasijo »nenavadna čustva« — nekakšen strah, da bo mladina pozabila na herojske čase, je njun strupen nastop proti Zeleninu in Maksimovu razumljiv, čeprav neutemeljen. Seveda je psihološko sprejemljivo in možno tudi reagiranje mladih, ki na njima namenjene žaljivke (»Dva zanikrna go-spodka ti žalita invalida iz vojne ...«) odgovarjata enako ostro in neprijetno nerazumevajoče: »Soldati obujajo spomine na stare čase, nogo pa mu je najbrž tramvaj odrezal. Pijan je zaspal kje na tirih ...« Vendar je kljub vsemu v tako zasnovani situaciji le nakazana osnova za nadaljnje psihološko in idejno oblikovanje zastavljenega problema z vsem bogastvom protislovij, ki iz njega izvirajo. A zdi se, da se je bogastva protislovij in konflikta Aksjonov ustrašil že kar na začetku, saj se med prepirajočimi se ljudmi »nepričakovano« pojavi sam polkovnik aviacije, ki deluje pomirjajoče in poučno: »Fantje, nikar se ne norčujte iz tega. Ni greh, če si vojak pokliče v spomin nekdanje dni. Pa tudi ti, prijatelj, se brez potrebe obreguješ: ne poznaš človeka, pa ga obkladaš s postopačem.«
Takšen in podoben pomirjevalen odnos do stvari, ki izključuje kakršenkoli ostrejši konflikt, pripelje do tega, da se problem »očetov in sinov« skorajda zreducira na odnos med starejšimi izkušenimi rezonerji in mlajšimi bolj ali manj hvaležnimi ali nehvaležnimi učenci. Posebno je to karakteristično za že omenjeno srečanje med predsednikom krajevnega sovjeta Jegorovom in zdravnikom Zeleninom. Potem ko se spomnita na neprijetno večerno srečanje v Leningradu in si pojasnita »zoprni in grdi« nesporazum, kar Aksjonov precej naivno ponazori še z muziko, ko »neugnano kokodakanje jazza« izpodrinejo »samozavestni, mirni« pomirjajoči glasovi pesmi: »Prostrana je moja domovina...«, se nova prijatelja razgovorita o komunizmu. Na vprašanje in skepso Zelenina (»Kaj pa so pravzaprav bleščeči vrhovi? Abstrakcija! Meni se zdi, da se je zdaj že marsikdo zamislil nad tem.«) odgovarja Jegorov precej neprepričevalno in banalno. Sanje tistih, »ki so si zamišljali komunizem kot nekakšno arkadijsko idilo«, sicer zavrača in tudi prazno propagan-distično »vpitje na vsa usta« mu je tuje. Zaveda se, da »postajajo množice ljudi bolj kritične« in da »bolj pazijo na besede in dejanja« in »iščejo značilnosti komunizma v svojem okolju in v sebi samih«. Komunizem pa si kljub vsemu predstavlja kar preveč poenostavljeno, »preveč zemeljsko«, kakor priznava sam. »Lejte«, pravi Jegorov, »svoj čas je bila vasica Kruglogorje, ljudje so hodili na lov, lovili so ribe, vzdignili so revolucijo, napodili bele, zgradili pristanišče, tovarno, nove hiše, napeljali elektriko, dobih radio — nastal je trg Kruglogorje ... Mi zdaj delamo... Zraslo bo mesto Kruglogorsk. Naši otroci pa bodo tukaj uporabili že atomsko energijo. Ta nepretrgana veriga gre naprej ... in že vidim: ... v vodi se ogledujejo svetle hiše, polne oken, zibljejo se palme, po betoniranih magistralah drčijo zaprte limuzine. Kruglogorje! ... Po mojem bo tako.« To je vse: zapisano jedrnato in raziumljivo kot mnoge radikalno poenostavljane StaHinove teoretične razlage, čestokralt strnjene v en sam tako preprost stavek, »da ga lahko tudi najbolj omejen in neizobražen funkcionar takoj razume« (G. Lukžcs). Problem komimizma se tako zvulgarizira in privatizira — omeji se na zgolj materialen napredek vasi Kruglogorje. Saša Zelenin, ki naj bi bil razmišljajoč mlad inteligent, ne protestira. Zanj je s formulo »vsi skupaj smo členi ene same verige« problem rešen. Zelenin ne dvomi več in tudi ne išče več: našel je odrešu-
250
jočo formulo in svoj ideal: živeti tako ksikor modri Jegorov — predsednik krajevnega j sovjeta. j
Če je končni rezultat pri oblikovanju lika Saše Zelenina »pozitivnojunaško« shematičen, j da ga ne reši tudi »grešna« epizoda z injekcijo (o kateri je toliko pisala sovjetska kritika), j je razumljivo, saj je že na samem začetku povesti zasnovan bledo kot element, ki naj j uravnoveša »precej narejeni cinizem Makslmova in površnost Vladka Karpova«. Drugačen j izid bi pričakovali pri prikazu Maksimova. Ta je po literarni zasnovi pravzaprav edini i problematični lik v povest Aksjonova, lik, ki vnaša v delo neko razgibanost in zanimivost, j Edini je, ki ne ve prav, kaj bo s svojo bodočnostjo, mučijo ga celo ontološka vprašanja i (izjemen pojav v novejši sovjetski literaturi), ne znajde se v ljubezni, je cinik, ki ironizira \ »viteštvo« in »idealizem« Saše Zelenina in sploh vse »svete in vzvišene« besede. Maksimov i naj bi bil torej človek, ki hoče sam priti do resnice, ki išče, sprašuje, diskutira. Formuli j Saše Zelenina »vsi skupaj smo členi ene same verige« postavlja nasproti dvom: »Sam pa ^ naj pri tem ne živim? Saj sploh ne vem, kaj bo po moji smrti. Mogoče absoluten nič. ) Mogoče je ves svet samo moj privid?« Vendar se vsi odločilni pogovori, kjer nastopa Maksi- j mov s svojimi vprašanji in dvomi, na odločilnih mestih pretrgajo in ostane vse to, kar bi j moralo (tvoriti blsitveni del diskusije, njeno resnično poanto v Osebnem, družbenetm in sve-1 tovnonazorskem smislu, neizrečeno; kakor da nastopajoče osebe in z njimi sam avtor za to i »nimajo časa«. Maksimov govori in razmišlja o absurdnosti eksistence: » ... Pilozofiramo, j se tepemo za napredne ideje, blebečemo o koristi skupnega dela, postavljamo teorije, na- j zadnje pa razpademo na kemične prvine kakor rastline in živali, ki ne postavljajo nobenih ; teorij. Vse skupaj je tragikomično, pa nič drugega ... Kaj pa mi mar vse skupaj na svetu, če vsak tranuteik čutim, da bom lepega dne izginil za zmeraj?!« Njegov oponent Dampfer, ki tudi spada med »očete rezonerje«, pa mu odgovori s krikom: »Tiho bodite!«, kar podkrepi j še s tehtnim argumentom: »Paglavec, šleva!« Če bi bila za tem skrita avtorjeva ironija, se ^ ne bi pritoževali, tako pa moramo žal govoriti o stari bolezni dobršnega dela sovjetske j literature — o pomanjkanju kompozicijske kulture, ki ima svoj izvor v odmiku od bistvenih i vprašanj družbenega in človeškega življenja nasploh. Odnos samega Maksimova do odlo- j čilnih vprašanj jasno ilustrira našo ugotovitev. Na sestanku z Vero toži nad življenjem: i » ... Ah, ah, načrti za prihodnost, ustvarjalno delo ... delo zaradi dela? Neumnost! No, ' nič ne rečem, če je delo zanimivo, pa vendar to le ni glavno v človekovem življenju.« Ko 1 se Vera, vsa jezna, ne strinja z njim, Maksimov samo zamahne z roko in razgovor dobi j popolnoma drugo smer. Zaradi takih miselnih in tudi čustvenih preskokov v delu ni neke j kompozicijske strnjenosti, ampak gre bolj ali manj za neko filmsko nizanje posameznih i prizorov in situacij, ki si sledijo brez prave vzročne zveze. Takšna »filmska montaža«, ; čeprav spretno sestavljena, povzroči, da marsikateri pomembni svetovnonazorski oziroma S življenjski problem zaradi nenadnega preskoka izgubi na svoji tehtnosti. Bralec dobi vtis, i kakor da pisatelj žonglira z vsemi problemi, ker je njemu in njegovim osebam že na ' začetku jasno, da se bo vse srečno končalo in da so dvomi, iskanja, cinizem in podobne j »malenkosti« res samo »prehodna stanja«. Zaradi takšnega avtorjevega kompozicijskega j principa, odnosa do vprašanj in izbire naključij, ki ne podčrtavajo bistvenih črt dejanja, problemov in značajev, pride v povesti do situacij, ko postane kakršnakoli vsebinsko bogata diskusija nemogoča. V povesti je poglavje z naslovom Realizem ali abstraktnost, v njem naj i bi se razpravljalo o problemih umetnosti. Vendar kako? Domača zabava je: ljudje plešejo j in pijejo, o abstraktni lunetnosti govore bolj mimogrede in drug mimo drugega: • |
»Jezik za zobe!« se je drl Veselin. »Huliganstvo! Ljudstvo ne bo nikoli razumelo take j umetnosti.« |
»Vi ne priznate evolucije, napredka in sodobnosti,« je leno zagodel dolgolasi tip. I
Beda intelektualne fiziognomije likov v citiranem dogovoru torej ni slučajna. Njej se i nevarno približa tudi Maksimov, ko spoštljivo premišljuje o beseda svojega starejšega.; tovariša — rezonerja Dampferja, ki meni: »Za človeka je zelo važno, da doume najprepro- i stejšo (podčrtal A. S.) stvar — svoj pomen in namen na zemlji...« Take in podobne i sentence v zadnjih poglavjih vedno bolj in bolj pomirjajo Maksimova, njegov cinizem res- j nično postaja zunanji — narejen. Potreben je samo še »sunek z nožem«, simek, ki ga zada zdravniku Zeleninu razbojnik Fedka Bugrov, pa je tudi Maksimov odrešen. Ko rešita Maksimov in njegov kolega Karpov z uspešno operacijo prijatelju Zeleninu življenje — se v eni sami noči vse razjasni. Aksjonov piše: » ... Zdravnika sta! Stala in gibala se bosta vsak na svojem koncu zemeljske oble... s poglavitnim in edinim namenom — odbijati napade bolezni in smrti od ljudi, od veselih, nemirnih, pametnih, v eno družino strnjenih bitij. ... Zdravnika sta! ...« In tako tudi Maksimov sprejme vodilno misel povesti Pri j a- i telji: »... treba je čutiti zvezo s preteklostjo in prihodnostjo,« misel, ki se glasi prevedena I v jezik Saše Zelenina: »Vsi skupaj smo členi ene same verige«.
2511
Prijatelji so našli odrešujočo formulo in zato Aksjonov mimo napiše: »Ni se treba bati ^ vzvišenih besed... Nerganje, nezaupanje, cinizem — tudi to je ondi iz zunanjega sveta.« \ Današnji bralec se ob tem nehote in z zavistjo spomni na Levina, na njegova razmišljanja : in iskanja. Tudi on je doživel nekaj usodnih noči (bratova smrt, rojstvo sina...), a do : novega čustva ni prišel nenadoma in ga tudi to čustvo ni mahoma izpremenilo, kakor se to dogaja v delu Aksjonova. Avtor povesti Prijatelji namreč ne premore tiste ustvarjalne ' kulture, ki brez pomislekov razkriva protislovja življenja, protislovja, katerih boj poganja \ človeštvo naprej. Pri Aksjonovu je tako dialektična enotnost svobode in potreibe (njimo ; skupno gibanje v razgibanem protislovju) izgubljena in nadomeščena z liričnim »psihologi- i ziranjem« in moraliziranjem. Ironija in dvomi so ostali nekje v začetnih poglavjih, delo i samo se namreč kaj hitro sprevrže v navadno lirično povest o dobrih fantih, ki delajo, se \ zaljubijo in pomagajo drug drugemu. Da je idilika še pojMlna, Sašo Zelenina osvoji lepa i pianistka, ki se z njim srečno in odločno poroči. Vsa problematika se tako zreducirano i poenostavi, se zbanalizira in nevarno približa happy-endu, ki vse razreši, vse poravna. Tudi Šolohov sicer v svojih romanih pripelje nakopičene napetosti do razpleta, protislovja j do razrešitve, vendar je pri šolohovu zaradi njegovega idejnega in pisateljskega pojmo- ; vanja stvari tako, da »odprava« nasprotij jasno nakaže zarodek novo nastajajočih protislovij, j Shematizem, ki pride do izraza v povesti Vasilija Aksjonova tudi v čmo-belem oblikova- i nju negativnih likov (»Fedka, to vam je nekakšen izrodek ...«), pa povzroči, da je pisate- i Ijeva rešitev obravnavane problematike bolj pragmatičnega značaja in estetsko nezadovo- ' Ijiva. Svetovnonazorski optimizem, ki se pri pisatelju, kot je šolohov, kaže v konkretnih ' podobah, vzetih iz življenja samega, je pri Aksjonovu ponižan na erarični optimizem.        i
V povesti Aksjonova se srečamo s pojavom, ki je značilen za velik del novejše sovjetske i literature po letu 1956: osebni, družbeni in svetovnonazorski problemi so sicer nakazani, ; a njihovega bistva se literati hote ali nehote še vedno ne lotijo.
Pisatelju Vasiliju Aksjonovu bi storili krivico, če bi ga sodili in vrednotili samo po po- i vesti Prijatelji. Aksjonov je namreč tudi avtor nekaterih literarnih del, ki shematizma in I literarnega kompromisa ne poznajo, a teh v slovenščino nismo prevedli, raje smo objavili »tipične« Kolege z naslovom Prijatelji. ;
Aleksander Skaza   I
NEKAJ NOVIH KNJIG O SLOVSTVU NOB (DOSTAVEK)
Odgovor Veri Jagrovi sem kot Sklep svojega razpravljanja o slovstvu v NOB napisal konec januarja in takoj oddal uredništvu JiS. Naknadno sem po ugotovljenih podatkih mogel napisati še nekaj dostavkov, ki naj tu sledijo. Spadajo na začetek objave v št. 7 na str. 212. Tiskarni besedila ni toilo več mogoče uvrstiti na ustrezno mesto.
O tem, kako smo na Slovenskem spoznavali Brechta pred vojno, je na mojo pobudo napisal pomembne ugotovitve dr. Bratko Kreft (gl. tu, str. 217). Kreft sicer ugotavlja, da je bila igra Puške gospe Carrar »dobro znana med nami levičarji«, vendar ni vzroka, da ne bi Klopčiču verjeli, če trdi (osebno), ^ igre tedaj ni poznal in da je tudi po vojni ni bral, ko je izšla v slovenskem tisku. Sicer pa je ob ugotovitvah, ki sem jih nanizal o Čapku in Brechtu, zadeva jasna ko beli dan.
Naj iz arhiva Slovenskega gledališkega muzeja v Ljubljani navedem sodbo, ki jo je o Capkovi Materi zapisal eden izmed ocenjevavcev, ko je bil tekst predložen cenzurni komisiji. Sodba je seveda odklonilna, razlogi za odklonitev pa so tipično nazadnjaški. Ocena pravi (17. X. 1938): »Z ozirom na sedanji čas, ki spričo še preteče vojne nevarnosti (marca zasedba Avstrije!) ni pomirjen, in radi sUkanja vojnih grozot, ki bi utegnile v poslušalcih odjekniti negativno v več smereh, bi bUo uprizoritev odložiti na poznejši čas, a s tera tudi odobritev dela.« Popuščanje nactfašizmu je tisti čas gnalo vodo na mlin samo Hitlerju, pozivanje na odpKjr in boj proti valečemu se fašizmu pa je bilo edino upravičeno in napredno. Prepovedati Capku na slovenski oder je torej pomenilo podpirati profašistične moči in razvoj v fašizacijo. Ta misel je jasno izražena isti mesec istega leta tudi v Slovenskem poročevalcu, ki je zapisal: »Gesla ,Vse za ohranitev miru' tirajo človeštvo kljub vsemu v novo svetovno klanje in novo suženjstvo'.«
»Verjetne« »vplive« tuje literature je ugotovila J. tudi ob Vitomilu Zupanu, samo da je mogoče zavrniti njene trditve hitreje. Naj najprej opozorim, kako kritik in literarni zgodovinar ne smeta verjeti niti avtorjem, če nista njihovih trditev prej sama pretresla in preverila. Gre za Rojstvo v nevihti, o katerem je J. posnela nekaj trditev iz gledaMšk^ lista ljubljanske drame ob premieri novembra 1945. Tam je namreč rečeno, da je to dramsko reportažo napisal Zupan kot borec IX. brigade v proslavo druge obletnice OF (Jagrova,
252
110). Ker je bila IX. brigada na Hrvatskem od pozne jeseni 1943 do 14. februarja 1944, ko se je vrnila na Slovensko, in ker je tedaj Rojstvo v nevihti nastalo najpozneje do srede februarja, je trditev, kako naj bi bUo namenjeno za drugo obletnico OF, nepravilna, ker si težko m'islim, da bi bil dramatik recimo februarja 1944 pisal odrsko delo, 'ki naj bi proslavilo obletnico v letu 1943. Ce pogledamo objavo tega teksta 1945 v knjigi, najdemo tam (6) zapisano, da je bil napisan »v partizanih 1944 leta«, še večja je neprevidnost, da J. pri Rojstvu v nevihti ugotavlja vpliv Jeana Paula Sartra. Jagrova namreč piše: »Strinjam se s Potrčem, da je na delo verjetno vplivala drama Jeana Paula Sartra ,Morts sans sépulture' (Nepoko-pani mrliči)« (111). Res spoštovanje vzbujajoča kritičnost! Slovensko delo je nastalo do sredç februarja 1944 in imelo premiero v Ljubljani novembra 1945, Sartrovi Nepokopani mrtveci so imeli francosko premiero 8. XI. 1946 — in tu nekdo resno govori o vplivu Sar-trove drame na Zupana!
Novo pričevanje morem zapisati o pesniku Ivanu Korošcu, Ko sem lani pisal (218) o nje'govtth pesmih, sem izrazil mnenje, da je pesem Dve pismi najverjetneje nastala pred vojno, torej ne v partizanih. Jože Brejc (gl. letošnji latnik, 180) je to domnevo zavračal. Končno morem zdaj dati vero Miroslavu Ravbarju, Koroščevemu sošolcu in prijaitelju. Ravbar pravi (osebno): »Pesem Dve pismi je nastala -pred 'VOjno, ob služenju vojaškega ro'ka v Mariboru 1939. To sem že zapisal v trž. Razgledih v podčrtali opombi (1951, 445). Korošec se je močno zgledoval po sovjetski poeziji in jo posnemal (Jesenina, Bloka, Ivanova idr.). Dve pismi 'izdajata Jesenma. Večina pesmi je ostala v rokopisu. Sodeloval je pri gimn. 'listu žar. Ime Anton se ga je prijelo po zafrkljivem namigovanju na politika, dr. Antona Korošca. Pravo ime je Ivan. Ubit je 'bil v neposredni bližini doma, nad dom'aco hišo. Domiači so ga na skrivaj sami pokopali na vrtu. Danes ležijo njegove kosti na borovniškem pokopališču. Vse kaže, 'da ga niso ubili ne Italijani ne beli, temveč da je bil žrtev nekega osebnega obračuna.«
Viktor S mol e i
BIBLIOGR.4FIJA   SLOVENSKEGA   JEZIKOSLOVJA ZALET01961IN1962
Moder Janko: Izšel bo nov slovenski pravopis. — 7 dni XI'1961 (26. V.) št. 21 — (23. VI.) št. 25.
— Ob Slovanskem pravopisu. — Naši razgledi X/1961 (27. XII.) št. 24 str. 561.
— Slovenski pravopis 1962. Nekalj o pravopisih, še posebej o našem. — Knjiga 1962 št. 1-2 str. 5—8.
Novšak F(rance): Zakonik dobrega pisanja- Pred izidom novega Slovenskega pravopisa. — Delo IV/1962 (18, II.) št. 48 str. 7.
Pogorelec Breda: Slovenski pravopis 1962. —- PrOtalemii 1962 št. 2 -str. 102-107, št. 3 str. 272—282.
— Slovenski pravopis 1962. — Naši razgledi XI/1962 (20. X.) št. 20 — (3. XI.) št. 21. Prešeren Jose: Bravec, bralec  ali — čitatelj. Ob rob pravopisni vojnd. — Tribuna
XII/1962 ( 3, X.) št, 15.
Rupel Mirko: Kakšen bo Slovenia praivopis v novi tedaljii. — Delo III/1961 (12. III.) št. 69 str. 8.
Ru(pel) Sl(avko): Novi Slovenski praivopis prekaša vse dosedanje pravopise in slovarje. Rrimoilski dnevnik XVIII/1962 (6. V.) št. 107. Slovenski pravopis. (Uredniški odbor; Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Lino Legiša, Janiko Moder, Miiko Rupel, Anton Sovre, Maltej Smialc, Jakob Šolar, France Tomšič. Novo izdajo je pripraivila pravopisna komisija pri SAZU po Slioveniskem pravopisu 1950.) Lj. SAZU. DZS. 1962, 1054 - (II) str.
šolar J(akob): Pojasnilo. — Delo IV/1962 (24. VIII.) šit. 232'sitr. 6-Odgovor na članek F. Bezlaja w-Pravoiplsna vojna« v Delu 15. Vin.
Urbančič Boris: Bralec in 'braivec kot načelno vprašanje. Slovenski pravopis. — Delo IV/1962 (6. VII.) št. 183 — (8. VII.) št- 186.
Uredimo pravopisno vprašanje. — Delo IV/1962 (23. IX.) št. 262 str. 6.
Vidmar Tit in Anton Bajec: Odl'ocilna je živa raba. Pomenki o Pravopisu. — Delo IV/1962 (13. V.) št. 130 str. 7.
253
Sadar Vinko: KimeiMjBiko tetmiiSkii stovar. 1. knjiga. 3. avesaek. Varsitivo inastMn. Uredifl Vinko Saidaa-. Lj. Unliiverza, fakulteta m agironiamiitio, goadansltvo in TOterimirstvo. 1961, 68 str.
— Kmetijsko tehniški slovar. 1. knjiga. 4. aveaefe A, B.: 'Poljedelstvo. Urediil Vainiko Sadar. Lj. Univerza, fakulteta z!a agrooomlijo, gozjdansitvo in iveterinansitvo. 1961, 59 +(III) Str.
— Kmetijsko tehniški ^ovar. 1. knjiga. 4. zvezek, C: Poljedelsitvo. 5. zvezek: Trajvni-štvo 'in (pašništvo. Uredil Vinko Sadar. Uj. Unkeirza, fakulteta za 'agron'oimajo, gozdarstvo in veterinarstvo, ¦sed'aj: biotehniška fakulteta. 1962, 93+(II) str.
Sedej R(ajko): Prispevek k 'strokovnemu izrazju. — ZoboBdrajvstveni .vestnft XVI/1961 št. 4-6 sfcr. 167-170.
Slovenski elektrotehniški islovar. 'SkuiiJina 11: Stafflčni pretvorniki. Skupina 12: Magnetni itransduktorji. Priredila term'inol'oška komisiija Elektrotehniške zveze Sa'ovenije s soglasjem tehniške 'sekcije terrrJinološfce ko.miSije SAZU. Uredil Prance Mlakar. Lj. Elektrotehniška zveza Slovenije. 1961, 60 + (III) str.
Slovenski elektrotehniški slovar. Skupina 20: Merilni instrumenti. Priredila terminološka (komisija Elektrotehniške zvese Slovenije s soglasjem tehniške sekciije terminološke komisije SAZU. Uredil France Mlakar. Ijj. Elektrotehniška zveza Slovenije. 1961, 107+(III) str.
Slovenski elektrotehniški slovar. Skupina 35: Elektiromehansfca uporaba električne energije. Skupina 40: Elektrotermija. Prirediila termiino'lc«ka komisija Elektrotehniške zveze Slovenije s soglasjem tehniške sekcije terminološke komisije SAZU. Uredil France Mlakar. Ljubljana. Elektrotehniška zv^ Stovenije. 1962, 90+(II) str.
Slovenski Strojniški slovar. — Strojniški vesitnik VII/1961 št. 2-3 str. 56-57.
Slovensko iarazoSlovije v kroj'aški strote. — Modni IBst VII/1961 št. 1 str. 7.
Splošni tehniški slovar. I.'del: A-O. (Slovar so sestavili člaini tehniške sekci'je terminološke komisije pri Slovenski akadem!jji znanosti in umetnosti. Predsednik uredniškega odbora Albert Struna.) Lj. (Zveza inženirjev 'in tehnikov LRS. Nova prodzvodnja v sodelovanju B tehniško sekcijo terminološke komisije SAZU.) 1962, (XII) + 592 + (III) str.
Strokovno izrazje B področja regiulaoij'ske te'hndke in avtomatike. — Avtam'aitika III/1962 štt. 2 Bitr. 126—127, št. 3 str. 208—210, Št. 4 str. 290—291, ist. 5 str. 389—390.
Struna Albert: O slovenski tehniški 'besedi. — Naši razgledi X/1961 (27. V.) št. 10 str. 238-239.
Suhadolnik Stane in Marija Janežič: Plasti dn pogostnost leksike. — Jezik in slovstvo VIII/1962-63 št. 1-2 str. 4549, št. 3 str. 73-79.
SaSel Josip: Imena Singerbeig in Saualpe izhajajo iz slovenščine. — Koledar Slovenske Koroške 1962 istr. 84-87.
— Znanstveno vsekakor neotoičajen postopek. — Koleidar Slovenske Koroške 1961 str. 48-59.
— o taijlgi: Eberh. Kranzmajrer, Orstnamenbiuch vem Kamten. Klagenfui-t 1956. Sink Franc: Terminološka vprašanja. — Pravnik XVI/1961 št. 1—2 str. 58—64. Tehniška beseda. Slovenski strojniški slovar. — Strojniški vestmk VII/1961 št. 1 sitr. 16—18,
št. 4-5 str. 113-115; VIII/1962 št. 1-2 sItr. 23-25.
Terminologija je živ organizem. — Delo IV/1962 (4. V.) št. 121 str. 5.
Vsebina: Boris Majer: Razvijati znanost in prakso. — Maks VeseUio: Kkonamsilca terminologija ne sme ostati samoaastnica.
Tomšič France: Slavensfco-nemšfci slovar. Druga, pomnožena izdaja. Lj. DZS. 1961, 949+(I) str.
Vodušek Božo: O teksikograjfiskem ugoteuvlij'arijiu in urejevanju :besednih pomenov. (Referat na III. jiugoslovanskem slavdisitienem kongresu.) — Jezik in slovstvo VII/1961-62 št. 1 str. 5-10.
— Pomenska ureditev glagola »vzeti«, izdelana na podlagi lefcsdkološkega materiala iz 'kartotečne zbirke SAZU. — Jezik in Slovstvo VII/1961-62 št. 4 str. 117-121.
Vrčon Branko: Terminološke težaive pri 'Strokovnem pireivajanj'u. — Delo IV/1962 (5. V.) št. 122 Str. 4.
Živo zanimanje za tehništo besedo. Ob iaidlu Splošnega tehnlSk^a sliovarja. — Delo IV/1962 (28. XI.) št. 329 str. 6.
Zumer Lojze: Nadaljevanje v gOBdarsfco-ilesnd terminologiji. — Les XIV/1962 št. 1-2 sltr. 10-12.
— Terminološki pomenki. — Les XIV/1962 št. 34 str. 56-58.
Janez Logar
254
BIBLIOGRAFIJA SLOVENSKE LITERARNE ZGODOVINE ZA LETO 1961 IN 1962
I. LJUDSKO PESNIŠTVO
Berkopec Oton: Kopitarjevi prepisi slovenskih Ijiudskih pesmi v zapuščini Josefa Dobrov-skega. — Slavistična revija XIII/1961-62 št. 1—4 str. 253—267.
Cesar Emil: Ljuidlski pesnik Valentin Paljainšek. — Loški razgledi IX/1962 str. 219—221. Priključene pesmi: Pozdrav; Vojne slike; 29. 6. 1944; Pesem.
Dolenc Janez: Ljudska pesem in naša mladina. — Glasnik Slovenskega etnografskega društva III/1960—61 št. 3^ str. 15.
Golob Berta: Možnosti, ki jih daje osnovna šola za razumevanje estetskih vrednot našega novejšega leposlovja. — Prosvetni delavec XII/1962 ( 3. IV.) št. 7.
Grafenauer Ivan: Nekaj o spreminjanju besedila v slovenskih pripovednih pesmih. — Slovenski etnograf XIV/1961 str. 185—187.
Gregorič Jože: Ljudski pesnik Andrej Kančnik. — Koledar MD 1961 str. 139—143.
Hrovatin Radoslav: Marginalije k zbirki »Odbora za zbiranje slovenskih narodnih pesmi z napevi«. — Slovenski etnograf XIV/1961 str. 188—190.
— Partizanska pesem in znanost o ljudski kulturi. — Slovenski etnograf XIV/1961 str. 7—14.
— Mednarodni simpozij za raziskavanje delavske pesmi v Liblicah pri Pragi 15. do 19. marca 1961. — Slovenski etnograf XV/1962 str. 259—260.
— Problemi zapisovanja in metrike slovenskih ljudskih pesmi. (Ob zbirki dr. Karla Štreklja.) — Slovenski etnograf XV/1962 str. 205—222.
Kotnik Stanko: Srečanja. Ljudskemu pesniku za jubilej. (S sliko.) — Koroški fužinar XI/1961 (24. I.) št. 1—3 str. 14—15.(Ob es^letnici Blaža Mavrela.)
Kumer Zfmaga): Na sledi Kralju Matjažu. Nova balada iz Kostela. — Glasnik slovenskega etnografskega društva III/1960-61 št. 1 str. 4.
— ZK.: Pesem' o siroti Jerici na napev zibnšrita. — Glasnik SED III/1960-61 št. 2 str. 8
— Balada o maščevanju zapuščene ljubice. — Slovenski etnograf XV/1962, str. 167—198. Matičetov Milko: Pravljičarju Resniku v slovo. — Glasnik SED III/1960-61 št. 1 str. 3-Pahor Samo: Ljudska pesem v okolici Trsita. — Glasnik SED IV/1963 št 1 sitr. 4. Stanek Leopold: »Zvezde šteti« ali »Zvesto šteti«. — Glasnik SED III/1960-61 št. 1 str. 5 Urbani Umberto: O istrskih narodnih pesmih. — Primorski dnevnik XVIII/1963 (25. II.)
II. SRBSKOHRVATSKA IN MAKEDONSKA KNJIŽEVNOST
Andrič Ivo: Vsakdo moralno odgovarja za tisto, kar pripoveduje. Govor na banketu v čast dobitnikom Nobelove nagrade, ki ga je priredilo žuoanstvo v Stockholmu. (Prevedel J(alnez) G(radisnik).) Naši razgledi XI/1962 iW3. I.) !šit. 1 Htr. 10.
B(orko) B(ožidar): Glas o IvU Atndridu. — Delo IV/1962 (1. IV.) št. 89 (prav 90) Str. 6.
— Ivo Andrič. Ob stidemldesetletrtioi. — Naši razgledi XI/1962 ( 20. X.) št. 20 Str. 391. Hafner Gema: Nesmrtni rapsod stare Bosne. — Nova Obzorja XV,'1962 št. 1—2 str. 11—13.
Ob 70-letnici Iva Andrida. Jurančič Janko: Hrvatska m srbska književnost. — Pionir 1961-62 str. 20—22, 52—54. Ravbar Miroslav: Makedonska 'književnost. — Pionir 1961-62 sltr. 244—246, 276—277. Šiftar Vanek: Spomini na Ivana Gorana-Kovačiča. — Pomurski vestnik XIV/1962 (29. XI.) Stampar Emil: Hrvatska in srbska književnost. — Pionir 1961—62 št. 3 str. 84—86, št. 4 str. 116—118. št. 5 str. 148—151, št. 6 str. 180—182. št. 7 str. 212—214.
— Ivo Andrič svetovni klasik. — Jezik in slovstvo VII/1962 št. 4 str. 100—108.
— Sodobna hrvatska novela. (Referat o nekaterih problemih sodobne hrvatske nove- i listike na Kongresu jugoslovanskih slavistov v Ljubljsmi v septembru 1961.) — Jezik in slovstvo VII/1961-62 št. 8 str. 225—230.
Urbani Umberto: Monastir na Morači. Zanimiva ozadja k Mažuraničevemu epu Smrt Smail-age Cengijiča. — Primorski dnevnik XVIII/1962 (20. V.) št. 119.
III. SLOVENSKA KNJIŽEVNOST 1
1. Splošno
Barbarie Štefan: Nekatera vprašanja literarne interpretacije. — Jezik in slovstvo VII/ ; 1961—62 št. 6 str. 174—177. ,
— Pota Uvajanja v književnost. (Nekaj načelnih pripomb k Uvodu v književnost.) — : Naša sodobnost X/1962 št. 8—9 str. 836—842.
Bernik France: Položaj slovenske lirike v obdobju realizma. (Referat na III. Jugoslovan-i skem slavističnem kongresu.) — Jezik in slovstvo VII/1961—62 št. 1 str. 10—13. j
255 J
Borko Božidar: Italijanska zgodovina   slovenske   literature.   —   Naši   razgledi X/1961 •'
(26. VIII.) št. 16 str. 394—395. j
O knjigi: Brano Meriggi, Storia della letteratura slovena. i
— O problemih umetniškega prevajanja. — Nova obzorja XIV/1961 št. 1—2 str. 51—53. j
BorSnik Marja: Pol stoletja narazen. — Jezik in slovstvo VI/1960—61 št. 4 str.113—119. i O delih: I. Tavčar, V Karlovcu in Prežihov Vorano, Boj na Požiravniku. (Nadaljevanje iz leta 1960.) ;
— Slovenska moderna. — Pionir 1960—61 št. 6 str. 183—184. j
— Študije in fragmenti. Maribor 1962. 498 str. \ Brecelj Marijan: Sonet, sonetni venec, venec sonetnih vencev. (Zapisek v počastitev Pre- j
šernovega dne 1962.) — Primorske novice XV/1962 (7. II.) št. 7. ;
Dolar Jaro: Tri imena. (Govor ob odkritju spominske plošče L. Kraigherju, I. Cankarju ]
in I. Bmčiču v Gradišču v Slovenskih goricah.) — Nova obzorja XV/1962 str. 54—55. l Druškovič Drago: Pogled na nekaj prvin slovenske proze po tridesetih letih. Zapis po pre- i
davanju v okviru študijske knjižnice v Trstu, 30. V. 1961. — Naši razgledi X/1961 :
(10. VI.) št. 11 str. 263—264. ' j
Glušič Helga: O islovemSki povojni prozi. — Jeailk isn slovstvo Vin/1962 St. 1—2, 11—17 j Gregorio Jože: Pesem      Sardenka in A. Vodnika o Sv. Roku. — Nova pot XIII/1961 ;
št. 7—8 str. 394—. ]
— Medvedova pism. M. Opeki. — Nova pot št. 7—8 str. 367—384.
Gspan Alfonz: Romantika na Slovenskem. Ob razstavi v NUK. — Naši razgledi X/1961 ' (11. II.) št. 3 str. 61. '       :
Jager Vera: Umetnost med NOB s posebnim pogledom na književnost. Ljubljana 1961. , 145 + (III) str. ;
— Odgovor kritiku. — Jezik in slovstvo VIII/1962—63 str. 53—58, 87—89. i Jamar Marija: Literarnozgodovinska ekskurzija v Škofjo Loko. — Jezik in slovstvo VI/ i
1960—61 št. 4 str. 131—134. Kermavner Taras: Svet krvnikov in žrtev.   (Ob poeziji Daneta Zajca.)   —   Perspektive
1/1960—61 št. 5 str. 532—543, št. 6 str. 688—703. j
Klabus Vital: Slovenska književnost 1961. — Perspektive III/1961—62 št. 15 str. 513—525, |
št. 16 str. 677—685, št. 20 str. 1153—1162. <
Kmecl Matjaž: Razvojne tendence v najnovejši slovenski književnosti. (Referat na III. ju- i
goslovanskem slavističnem kongresu.) — Jezik in slovstvo VII/1961—62 št. 1 str. 16—21. \
— O humanističnih koncepcijah v sodobni slovenski književnosti. — Tribuna XII/1962 ' (1. V.) št. 8 — (16. V.) št. 9. ;
Kodela Rudolf, Jože Munda in Niko Rupel: Bibliografsko kazalo Ljubljanskega zvona i 1881—1941. Ljubljana 1962. 415 str. + 18 str. slik. '
Kolar Marjan: Detektivski romani pri nas. — Mlada pota X/1962 št. 9 str. 682—684. \
Konjar Viktor: Kozakova Afera in sodobna slovenska dramatika. — Mlada pota IX/1960—61 i št. 7 str. 407—410. I
Kos Janko: Anatomija romantizma. — Perspektive I/196(^—61 št. 5 str. 513—521. \
— Resnica današnje drame. (Matej Bor, Zvezde so večne. — Marjan Rožanc, Jutro ; polpreteklega včeraj. — Dominik Smole, Antigona. — Primož Kozak, Afera.) — Per- i spektóve 1/1960—61 str. 779—786, 988—1005, 1042—1052, 1242—1253. . j
— Funkcije in disfunkcije slovenske literarne zgodovine. — Perspektive 11/1961—62 * št. 18 str. 889—923. \
— Uvod v zgodovino slovenske literature. — Perspektive III/1962—63 št. 22 str. 184—196. j Kreft Bratko: Slovenska socialno progresivna umetnost med obema vojnama. — Jezik in !
slovstvo VI/1960—61 št. 6 str. 177—186. i
— Zffodovina slovenske književnosti v italijanščini. — Delo III/1961 (28. VII.) ?r' j Kumar Zeljko: Nekaj misli o literaturi mladih. — Prosvetni delavec XII/1962 (18. IV.) št. 8. ¦ (Kumbatovič Filip) Filip Kalan: Sodobnost in izročilo. — Naša sodobnost IX/1961 št. 6 j
str. 546—550. '
Kumer Zmaga: Predref ormaci j sko izročilo v slovenskih protestantskih pesmaricah in poz- ;
nejšem razvoju. — Slovenski etnograf XIV/1961 str. 115—134. I
Mejak Mitja: Slovenska partizanska poezija. Koreferat na VI. kongresu Zveze književnikov i
Jugoslavije, Sarajevo, 16. sepit. 1961. — Naši razgledi X/1961 (23. IX.) str. 441—442. i Murko Matija: Izbrano delo. (Ureldil, luwoti in -opamlbe naipisal Anton 'Slodtnijak.) V Ljubljani 1 1962. 411 + <III) str. + 1 'slika. J
Ocvirk Anton: Slovenska literatura in realizem. — Naša sodobnost IX/1961 št. 7 str.
577—589, št. 8—9 str. 692—708. :
Orožen Božena: Slovenska Koroška v spisih češke pisateljice. (Ob stoletnici rojstva Ga- ^
brijele Preissove.) — Nova obzorja XV/1962 št. 5—6 str. 261—264. ¦
256 S
Pahor Boris: Bela knjiga. Bruno Meriggi, Storia della letteratura slovena. — Primorski
dnevnik XVII/1961 (15. X.) št. 245. Paternu Boris: Literarna zgodovina v sodobnem življenju in znanosti. — Naši razgledi
X/1961 (23. IX.) št. 18 str. 439-^41.
— Mladi tok povojne slovenske lirike. — Jezik in slovstvo VIII/1962—63 str. 6—11. 'Pcivlič-Bor Vladimir: Kritika^ Ljubljana 1961. 335 str.
Petre Fran: Pesniški izraz ekspresionizma. — Jezik in slovstvo VI/1960—61 145—152. Pogačnik Jože: Literarnonazorska trenja v slovenski književnosti 19. stoletja. — Nova obzorja XIV/1961 št. 1—2 str. 17—27.
— Monografija o slovanskem preporodu. (Frank WoUman, Slovanstvi v jazykové literarnim obrozeni u Slovanu, Spisy Filosofické fakulty v Brne, čislo 52, Stätni pedago-gické nakladatelstvi. Praha 1958.) — Jezik in slovstvo VII/1961—62 št. 2 str. 53—55.
— Pregled jugoslovanskih književnosti. — Naši razgledi X/1961 (9. IX.) 422^23. Ocena dela M. Ravbarja in S. Janeža.
— Dve tujejezični slovenistični publikaciji. — Jezik in slovstvo VII/1961—62 št. 6 str. 186—188.
O razpravah: Alojz Eebula: La divina Commedia nelle traduzioni ^loj^ene. — Franz Zagiba: Die bairische Slavenmission und ihre Fortsetzung durch Kyrill und Me ' '        ^
— Korespondenca Vraz—Kočevar. — Naši razgledi XI/19bi ,   -fv.) št. 7 str. 136.
— O zgradbi II. brižinskega spomenika. — Jezik in slovistvo "fiI/1961—62 114—117.
— Problem preučevanja starejše slovenske književnosti. — Nova obzorja XV/1962 št. 1—2 str. 41-49.
Prijatelj Ivan: Književnost mladoslovencev. (Iz nemškega rokopisa prevedla Maila Pri-
jaltelj-Golob. Uredil Janez Logar.) V Ljiibttjani 1962. 102 + (II) str. (Kondor 54). Rupel (M)irko. Sienkiewiczlana slowehskie. — Slavistična revija XIII/1961—62 298—302. Slodnjak Anton: Realizem in naturalizem. — Pionir 1960—61 št. 5 str. 152—153. Smolej Viktor: Izvirnik himne Hej Slovani in slovenski prevod.   —   Jezik in slovstvo VI/1960—61 šl. 6 str. 206—208.
— Naše slovstvo v NOB. — Pionir 1960—61 št. 8 str. 246—247.
— Pesem našega osvobodilnega boja. — Jezik in slovstvo VI/1960—61 št. 7 str. 209—219.
— Nekaj novih knjig o slovstvu NOB. — Jezik in slovstvo VII/1961—62 št. 6 str. 180—183, št. 7 str. 217—220; VIII/1962—63 št. 1—2 str. 49—53.
—O preučevanju slovstva v narodnoosvobodilnem boju. — Jezik in slovstvo VIII/1962—63 št. 3 str. 65—72.
Savli Ivan: «Storia della letteratura slovena« izpod peresa prof. Bruna Meriggija. Dragocen italijanski prispevek za spoznavanje sosednega naroda. — Primorski dnevnik XVII/1961 (30. VII.) št. 180.
šega Drago: Slovenska poezija. — Naša sodobnost IX/1961 str. 481^90, 613—625.
Štefan Rozka: Slovenske pesmi in novele v poljščini. — Naša sodobnost IX/1961 472^75.
Stih Bojan: Kreon ali Antigona. — Naša sodobnost IX/1961 št. 6 str. 557—565.
Täufer Veno: Prvi odmevi Maksima Gorkega v slovenski javnosti. — Slavistična revija XIII/1961—62 št. 1—4 str. 117—180.
Toporišič Jože: Besedni umetnik in družbena vloga književnosti. — Dolenjski zbornik 1961 str. 179—192.
Vidmar Josip: O smislu naše literature. (Predavanje na III. kongresu Zveze slavističnih društev FLRJ.) — Naša sodobnost IX/1961 št. 11 str. 1005—1008.
— Smeri naše književnosti. — Delo III/1961 (24. IX.) št. 262 str. 6. —Drobni eseji. Maribor 1962. 128 -h (III) str. -|- 1 slika.
— Kritika na razpotju. — Naša sodobnost X/1962 št. 3 str. 269—272.
Vilhar Srečko: Morje v slovenski kulturi. — Slovenski pomorski zbornik 1962 str. 179—186. Zadravec Franc: Slovertska književnost med dvema vojnam'a. — Pionir 1960—61 215—?i7.
— Franz Mehring in slovenska revija Književnost. — Jezik in slovstvo VII/1961—62 št. 4 str. 121—124, št. 5 str. 155—157.
— Pregled jugoslovanskih toj'izevnosti. — Naša sodobnost 1962, 289—295, 414—420. Ocena dela M. Ravbarja In S. Janeža.
— Slovenska povojna literarna kritika in esejistika. (Fragment.) — Jezik in slovstvo VIII/1962—63 št. 1—2 str. 17—34.
2. Posebej o posameznih osebnositih in rijäiovem delu ADAMIČ LOUIS
Hafner Gema: Srečanje z Louisom Adamičem. — Nova obzorja XV/1962 št. 1—2 str. 63—65. Mihelič Mira: Louis Adamič. Ob desetletnici pisateljeve smrti. — Delo III/1961 (3. IX.)
257
— Ob desetletnici smrti Louisa Adamiča. — Naša sodobnost IX/1961 št. 10 str. 920—924. Rogelj Janko N.: Zadnja knjiga Louisa Adamiča. Ob desetletnici smrti. — Naši razgledi
X/1961 (9. IX.) št. 17. str. 412^13. Seliškar Tone: V spomin Louisu Adamiču. — Borec XIII/1961 št. 10 str. 553—555.
BARTOL VLADIMIR
Bartol Vladimir: Iz pisateljeve delavnice. — Nova obzorja XIV/1961 št.7—8 str. 329—343. BEVK FRANCE
Bevk France: Moja pisateljska pot. — Jezik in slovstvo VII/1961-62 št. 1 str. 1—5.
— Življenjepis. — Prešernov koledar 1962 str. 54—55.
Hafner Gema: France Bevk — sedemdesetletnik. — Nova obzorja XIV/1961 št. 1—2 str. 10—12. Kunej Marjan: Oultilti žavljienije. Naš pogovor s Fr. Bevkom. — Večer XVIII/1962 (29. XI.).
BLAŽ GREGOR
Kermavner Dušan: Slovenski apostol rusofilstva pred stoletjem. — Naša sodobnost IX/1961 št. 1 str. 20—30.
CANKAR IVAN
Albreht Vera: Iz prvih spominov na Ivana Cankarja. — Pionirski list XV/1962 (22. II.) št. 20. Gspan Alfonz: Iz pisem Ivana Cankarja. — Naša sodobnost X/1962 št. 3 str. 193—206. Pisma F. Erjavcu.
Kamenik Ignac: Otroški liki v deUh Ivana Cankarja. — Jezik in slovstvo VII/1961—62 št. 3 str. 78—82.
— K problemu Cankarjevega umetnostnega in življenjskega nazora. — Jezik in slovstvo VII/1961—62 št. 5 str. 140—145.
— Materin delež v Cankarjevem literarnem opusu. — Jezik in slovstvo VII/1961—62 št. 8 str. 233—242.
Kreft Bratko: Kralj na Betajnovi. — Gledališki list Drama XLI/1961—62 št. 3 str. 100—103. Moravec Dušan: Cankarjeva drama v praških: gledališčih do leta 1918. — Naša sodobnost IX/1961 št. 2 str. 125—130, št. 3 str. 221—231.
— Cankarjeva drama v praških gledališčih po letu 1918. — Naša sodobnost IX/1961 št. 8—9 str. 753—763, št. 10 str. 893—900.
— d7n: Napadena je rodoljubna buržoazija ... — Gledališki list Mestnega gledališča ljubljanskega XI/196a—61 št. 6 str. 75—79.
— Ščuka. — Gledal'iskd Ust Mestnega gledališča Ijiubljanlskega XI/1960—61 št. 6 str. 81—87. Pirjevec Dušan: Ivan Cankar in naturalizem. — Slan/istiična revija XIII/1961—62 str. 1—48. CANKAR IZIDOR
Zadravec Franc: Izidor Cankar v svoji prozi.   —   Jezik in slovstvo VI/196CI—61 št. 6 str. 192—200.
CEGNAR FRAN
Budal Andrej: Fran Cegnar v okviru svoje dobe. (Ob sedemdesetletnici njegove smrti — 14. II. 1892.) — Primorski 'dnevnik XVIII/1962 (11, II.) št. 36.
DESTOVNIK KAREL-KAJUH
Božič M(irko) in J(anez) Žmavc: Po mene so prišli...  (Spomini na Karla Destovnika-
Kajuha.) — Celjski tednik XI/1961 (6. X.) št. 38. Kastelic Drago: Kajuhova mama nam pripoveduje ... — Dolenjski list XII/1961 (2. III.) (Klančnik Jože) —ik: Zdaj veter raznaša besede njegove. Ob 18-letnici smrti K. D. Kajuha.
— Celjski tednik XII/1962 (23. II.) št. 8.
Kovic Kajetan: Kajuhova pesem. Ljubljana 1960. U str. (Umetnost in kultura 3.) Radišič Borde: Življenje pesnika-narodnega heroja Karla Destovnika-Kajuha. — 7 dni
XI/1961 (6. I.) št. 1 — (3. II.) št. 5. Terčak Stane: Kaljuhiu v spomin. Ilustriral M. Bizovičar. — Kurirček 1961—62 str. 216—218. DORNIK IVAN
S(vajncer) M(arija): 70 let dr. Ivana Dornika. — Večer XVIII/1962 (8. II.) št. 32. FINŽGAR FRAN S.
Bevk France: Finžgar. 9. 2. 1871. — Naši razgledi X/1961 (11. II.) št. 3 str. 63. Bevk France: Umrl je pisatelj Finžgar. — Naša sodobnost X/1962 št. 7 str. 622—623.
— Stanko Cajnkar in Anton Ingolič: F. S. Finžgarju v slovo. Iz govorov Ob grobu. — Naši razgledi XI/1962 (9. VI.) št. 11 str. 210.
258
Borko Božidar: Ob devetdesetletnici pisatelja Franca S. Pinžgarja.   —   Naša sodobnost
IX/1961 št. 3 str. 259—260. Budal Andrej: Neikaj osebnih Vtisov o F.- Finžgarju. — Primorski idnevnik XVIII/1962 ( 5.VI.). Cajnkar Stanko: Franc Šaleški Finžgar — devetdesetletnik. (Osnutek za predavanje na
iiterarnem večeru v ljubljanskem raidiu ob priliki pisateiljave 90-leitr(ice.) — Nova pot
XIII/1961 št. 3—4 str. 88—91.
— Franc Šaleški Finžgar je umrl. — Nova pot XIV/1962 št. 5—6 str. 209—211. Cesar Emil: F. S. Finžgar devetdesetletnik. — Kmečki koledar 1961 str. 23—24. Do svobodnega sonca. — Tovariš XVII/1961 št. 6 str. 26—28. Ob 90-leitnici.
Dolenc Jože: Franc S. Finžgar pa Mohorjeva družba. (Ob pisateljevi devetdesetletnici.) Koledar Mohorjeve družbe 1961 str. 127—132.
D.: Leta Pinžgarjevega pcpOitovanja. — Književni glasnik TDM VI/1961 št. 1 str. 4—14. F. S. Finžgarju ob devetdesetletnici. — Književni glasnik MD VI/1961 št. 1 str. 1^. (Finžgar Franc S.:J Finžgar Prežihu. Komentar: Jože Koruza. — Naši razgledi XI/1962
(9. VI.) št. 11 str. 210. Gregorič Jože: Ob Finžgarjevi devetdesetletnici. — Nova pot XIII/1961 št. 3—4 str. 81—88.
— Slovo od F. S. Finžgarja. — Nova pot XIV/1962 št. 5—6 str. 288—290.
Lipičnik France: Spomini na Voča med vojno. Odlomki iz dnevnika. — Nova pot XIII/1961 št. 3—4 str. 94—104.
Novak Anka: Finžgarjevo paremiološko bogastvo. (Ob devetdesetletnici staroste slovenskih pisateljev.) — Glasnik Slovenskega etnografskega društva III/1960—61 št. 2 str. 12.
Novšak France: Fran Sai. Finžgar devetdesetletnik. — Delo III/1961 (8. II.) št. 37 str. 5.
Pagon ACndrejJ-Ogarev: Finžgar mi je bil blizu ... — Primorski dnevnik XVIII/1962 (10. VI.) št 137.
Pavček Tone: 90 let F. S. Finžgarja. — Slovenski iaseljenski fcoiledar 1962 str- 53—57.
Počastitev Frana S. Finžgarja ob njegovem jubileju. — Književni glasnik Mohorjeve družbe VI/1961 št. 1 str. 24—25.
Rasberger Pavel: Ob devetdesetletnici F. S. Finžgarja. — Gledališki list Maribor XV/1960—61 št. 13 str. 329—331.
Sosič Metka: »Na dopustu«. Drobci iz spominov na pisatelja Frana Šaleškega Pinžgarja. — Glasova panorama 11/1962 (15. VI.) št. 23.
(Stare Marjan) —m—: Za Finžgarjevo 90-Ietmco. — železar III/1961 (23. II.) št. 4.
Toporišič Jože: F. S. Finžgarju ob devetdesetletnici. — Pionir 1960—61 št. 6 str. 185—186.
Včeraj je v Ljubljani umrl Fran Šaleški Finžgar. — Primorski dnevnik XVIII/1962 (3. VI.)
Za narod vsak radostno se žrtvuj. (Ob sedemdesetletnici prvega Pinžgarjevega javnega nastopa.) — Književni glasnik Mohorjeve družbe VI/1961 št. 1 str. 19—24.
Zupančič Jože: Gorenjska v Finžgarjevih mladih letih. Ob 90-letnici pisatelja Prana Šaleškega Finžgarja. — Glas XIV/1961 (8. II.) št. 16.
— Pisatelj F. S. Finžgar na medvedjem lovu. — 7 dni XI/1961 (10. III.) št. 10 str. 10-1-15.
— Pisatelj Fran Šaleški Finžgar devetdesetletnik. — Rodna gruda VIII/1961 št. 2 str. 41.
— J. ž.: Pisatelj F. S. Finžgar, devetdesetletnik. — Lovec XLIII/1961 št. 12 str. 376.
— Vzgoja pri Finžgarjevih. Zapisek ob pomenkih z jubilantom Franom Šaleškim Finž-garjem ob njegovi devetdesetletnici. — Otrok in družina XI/1961 št. 2 str. 52—53.
— Korenina izpod Stola. Spomini na velikega ljudskega pisatelja. — Večer XVIII/1962 (9. VI.) št. 134.
GLAVAR PETER PAVEL
Demšar Viktorijan: »Glavarjev Status aoimarum«. — Nova pot X1V/1962 št. 3^ str. 165—169. GOLAR CVETKO
Golar Cvetko: Spomini pesnika Cvetka Golarja. — Celjsiki .tedlndk XII/1962 (21. IX.) št. 37, (28. IX.) št. 38, (12. X.) št. 40.
GRADNIK ALOJZ
Bartol Vladimir: Neizčrpna ustvarjalna sila osemdesetletnika.   —   Primorski dnevmk
XVIII/1962 (26. VIII.) št. 188. Borko Božidar: Ob osemdesetletnici pesnika Alojza Gradnika. — Naša žena XXII/1962
št. 10 str. 321—322.
Brecelj Marijan: Alojz Gradnik — osemdesetletnik. — Primorske novice XV/1962 (1. VIII.) Budal Andrej: Pevec z meje na zahodu. Nekaj misli ob osemdesetletnici Alojza Gradnika.
— Jadranski koledar 1962 str. 190—193.
Butolo A(lbin): Bogastvo pesnikovega srca. (Ob 80-letnici Alojza Gradnika.) — Slovenski
259
Jadran XI/1962 (10. VIII.) št. 33. Gradnik A(lojz): O svojem življenju. — Prešernov koledar 1962 str. 56—58. Kajzer Janez: Pesnikovih 80 let. Pogovor z Alojzom Gradnikom.   —   Mladina XXI, 1962
(4. VIII.) št. 30 str. 10.
Kovic Kajetan: Alojz Gradnik osemdesetletnik. — Delo IV/1962 (3. VIII.) št. 211 str. 6.
— Zapis o Gradnikovi erotiki. — Naša sodobnost X/1962 št. 8—9 str. 698—706. Paternu Boris: Alojz Gradnik. — Naši razgledi XI/1962 (11. VIII.) št. 15 str. 291. Sever Jože: Novo mesto pesniku Padajočih zvezd. —   Dolenjski Ust XIII/1962 (28. XI.) S(inkovec) Č(rtomir): Obisk pri pesniku Gradniku. — Tovariš XVIII/1962 št. 32 str. 9. Vovk Viktor: Dr. Alojz Gradnik — 80 let. — Planinski vestnik XVIII/1962 str. 433—435.
GRAFENAUER IVAN
N(ovak) V(ilko): Dr. Ivan Grafenauer — osemdesetletnik. -  Koledar Mohorjeve družbe 1961 str.  135—136.
GREGORČIČ SIMON
Koblar France: Simon Gregorčič. Njegov čas, življenje in delo. Ljubljana 1962. 433 + (I) stj.-. GRÜN HERBERT
Dolar Jaro: Monolog o Herbertu Griinu. — Nova obzorja XV/1962 št. 3—4 str. 129—130.
Druškovič Drago: Naš Heri. — Naši razgledi X/1961 (27.XII.) št. 24 istiv. 549.
Filipič Lojze:  Z umetnostjo in kulturo obvarovati drobno lučko humanizma. — Naši
razgledi X/1961 (27. XII.) št. 24 str. 560. Hieng Andrej: Spomin in ne maska. Ob obletnici smrti Herberta Grüna. — Naši razgledi
XI/1962 (22. XII.) št. 24 str. 479. Mejak Mitja: Iskal si sintezo slovenske in svetovne kulture. — Naši razgledi X/1961 (27.
XII.) št. 24 str. 559.
Predan Vasja: Herbert Grün. In memoriam. — Delo III/1961 (22. XII.) št. 349 str. 2. žmavc Janez: Herbertu Grünu. — Celjski tednik XI/1961 (29. XII.) št. 49 str. 6. INGOLIČ ANTON
Ingolič Anton: Beseda o moji rojstni hiši. — Prešernov koledar 1962 str. 58—59.
— Hobby: profesor in pisatelj. Obisk pri Antonu Ingoliču. — Tribuna XII/1962 (23. V.)
JANEZ JALEN
Dolenc Jože: Janez Jalen — sedemdesetletnik. — Koledar Mohorjeve družbe 1962 str. 88—91. JARC MIRAN
Zupančič Jože: Ob dvajsetletnici siraiti ipesaidka Mirana Jarca. — Večer XVIII/1962 ( 3. IX.) JENKO SIMON
Bernik France: Podoba in funkcija pokrajine v Jenkovi liriki.   —   Jezik in slovstvo VI/1960—61 št. 4 str. 122—131.
— Lirika Simona Jenka. V Ljubljani 1962. 302 +(V) str.
JURČIČ JOSIP (
Rupel Mirko: Josip Jurčič. — Kmečki koledar 1962 str. 29—33.
KETTE DRAGOTIN
Zupančič Jože: Dragotin Kette kot vojak v Trstu (1898—99). Ob 85-letniai rojstva pesnika iz Prema. — Primorski dnevnik XVII/1961 (8. X.) št. 239.
KIDRIČ FRANCE
Kreft Bratko: Osebnost Frana Kidriča. (Govor na III. kongresu Zveze slavističnih društev FLRJ pred odkritjem spomenika.) — Jezik in slovstvo VII/1961—62 št. 2 str. 33—36.
KLOPČIČ MILE
Klopčič Mile: Na kratko o sebi. — Prešernov koledar 1962 str. 59—61. KMET MARIJA
Malenšek Mimi: Ob sedemdesetletnici Marije Kmetove. — Naša žena XXI/1961 št. 2 str. 47. Sedemdesetletnica pisateljice Maiije Kmetove. — Nova pot XIII/1961 št. 7—8 Str. 443—444. Zupančič Jože: 70 let pisateljice Marije Kmetove. — Dolenjski list XII/1961 (23. III.) št. 12.
KONZUL ŠTEFAN
Rupel Mirko: Dve pismi Štefana Konzula. — Slavistična revija XIII/1961—62 str. 275—277 260
KOSMAČ CIRIL
GLušič Helga: K zgradbi noivel C. Kosmača. — JeBik in Blomsitivo VI/1960—61 str. 256—260. KOSOVEL SREČKO
Brus Lojzka: H Kosovelovemu slogu. (Ob njegovi impresionistični liriki.)   —  Jezik in
slovstvo VI/1960—61 št. 7 str. 232—235. Tomazevič Blaž: Kosovelova socialna pesem'. — Jezik in slovstvo VII/1961—«2 str. 69—78.
KOVIC KAJETAN
Zupančič Jože: Pesnik Kajetan Kovic, njegova rast in podoba. Pomenek po povratku iz Pariza. — Primorski dnevmik XVIII/1962 (22. IV.) 'št. 96 — (24. IV.) št. 97.
KOZAK JUŠ
Budal Andrej: Srečavanja z Jušem Kozakom. Ob njegovi sedemdesetletnici. — Jadranislki
koledar 1962 str. 194—197. Juš Kozak — sedemdesetletnik. — Delo IV/1962 (27. VI.) št. 175 str. 6. Kozak Juš: V prostoru in času. — Prešernov koledar 1962 str. 61—64.
Mejak Mitja: Namesto jubilejne zdravice. — Naši razgledi Xiyl962 (7. VII.) št. 13 str. 251. Somen Branko: Izsiljena izpoved. Namesto intervjuja ob 70-letnici slovenskega pisatelja
Juša Kozaka. TT X/1962 (26. VI.) št. 25 str. 7. Stih Bojan: Biografija časa. (Nekaj misli o pisateljstvu Juša Kozaka.)   Naša sodobnost
X/1962 št. 8—9 str. 682—696.
KRAKAR LOJZE
Krokar Lojze: Težko življenje. — Prešernov koledar 1962 str. 64—65. O sebi. KRANJEC NACI-PAJLIN
Zadravec Franc: Pesnik Naci Kranjec-'Pajlin (1916—1945). — Jezik in slovstvo VI/1960—61 št. 7 str. 225—228, št. 8 str. 246—248.
KREFT BRATKO
Bratko Kreft. — Letopis SAZU XII/1961—62 str. 63—64.
Kreft B(ratko): Nekaj o prednikih. (Odlomek iz nenapisane avtobiografije.) — Prešernov
koledar 1962 str. 65—68. Munda Jože: Bibliografija Bratka Krefta. V: Bratko Kreft, Kalvarija za vasjo in druge
povesti iz Prlekije. V Murski Soboti 1961. Str. 275—327.
KUHAR LOVRO
Brenk Kristina: Prežihov Voranc v letih ilegale. — Ljubljana v ilegali 1961 str. 38^—383. Kramberger Marijan: Problem' kmeftstva v Prežihovih novelah. — Perspektive 1/1960—61 št. 5 str. 588—600.
Moravec Dušan: Prežihov Voranc. — Ljubljana v ilegali 1961 str. 380—381. LEVSTIK FRAN
Logar Janez: Tlačan v službi naroda. — Kmečki koledar 1961 str. 19—21. Paternu Boris: Estetske osnove Levstikove literarne kritike. V Ljubljani 1962 336 +(IV) str. Pevec Stane: Levstikov odnos do delavskega gibanja 1869. — Jezik in slovstvo VI/1960—61 str. 271.
— Levstikovo stališče do začetkov krščanskosocialističnega gibanja v osemdesetih letih.
— Jezik in slovstvo VI/1960—61 št. 8 str. 266—268.
Prispevek k idejni osvetlitvi Levstikovega Tugomera. — Jezik in slovstvo VI/1960—61 št. 7 str. 237—239.
LINHART ANTON TOMAŽ
(Dobrovoljc France) D-c: Francoska študija o Linhartovem »Matičku«.   —  Delo IV/1962 (23. XII.) št. 351 str. 4.
MASEU PRAN-PODLIMBARSKI
Rotar Janez: Franc Maselj-Podlimbarski. — Kmečki koledar 1962 str. 34—38. MERHAR ALOJZIJ
Gregorič Jože: Spomini na S. Sardenka. (Ob dvajsetletnici njegove smrti.) — Nova pot XIV/1962 št. 1—2 str. 23—30.
2G1
MEŠKO KSAVER
Ksaver Meško. — Prešernov koledar 1962 str. 71. MIHELIČ MIRA
Mihelič Mira: Kalko se je začelo. — Prešernov koledar 1962 str. 73—75. MOLEK IVAN
Klopčič Mile: Umrl je Ivan Molek. — Roidna gitida IX/1962 št. 5 str. 118. Virnik Ivan: Umrl ije Ivan Molek. — Dolenjski list XIII/1962 (19. IV.) št. 16.
MOŠKRIČ JOŽE
Cankar Fr(ance): Naš ipeaniik Jože Moškirič. — Upravljavec 1962 št- 2. MURKO MATIJA
cubelič Tvrtko: Matija Murko kao proučavač BrpskohrvatiSkih naroidnih epskih pjesama.
— Sloven*i etnoigrat XIV/1961 str. 171—182.
Kreft Bratko: Fragment o Matiji Murku. Iz spominskega govora na proslavi stoletnice rojstva (Slovenska Akademija zn-anosti in umeitniosti). — Naši razgledi X/1961 (25. II.)
Novak Vilko: Matija Murko in raziskavanje ljudske snovne ikiulture. Oh stoletnici njegovega rojBitva. — Slovenski etnograf XIV/1961 str. 165—170.
Ob staletniiei   rojstva  Matije  Murika.  —  Glasnik  Sloveniskega   eitnografskega  društva III/1960—61 št. 2 str. 11—12.
MURN JOSIP ALEKSANDROV
(Golar Cvetko:) Nekaj drobnih ispominov na pesnika Murna. (Po pripovedovanju pemika Cvetka Golarja napisal Maniko Golar.) — Zadružni koledar Poim!urja 1961 str. 119—121.
NOVy LILI
Sukije Rapa: Lili Novy. (25. decembra 1885 — 7. maroa 1858.) — TT X/1962 ( 6. III.) OLIBAN ANTON
Kotnik Stanko: Na Prevalj^ah pokopan Prešemiov prijatelj. — Koroški Pužinar XII/1962
(25. V.) št. 5—7 str. 34—36. Zigon Joka: Oliban popravlja Prvemu »PoesJije«. -   Naši razgledi XI/1962 str. 51—52. PAGLOVEC FRANC MIHAEL
Škoda Ignacij: Opordka P. M. Paglovca. — Nova pot XIII/1961 št. 3—4 str. 205—211. PAHOR BORIS
Pahor Boris: O sebi? — Prešernov koledar 1962 str. 75—77. PAVŠIČ VLADIMIR
B(orko) B(ošidar): Sovjeft^i glas o Mateju Boru. — Delo IV/1962 (25. VIII) št. 233 str. 5. Novšak France: Daljave in bližine. Novoletni pogovor s pesnikom in pisateljem Matejem Borom. — Delo IV/1962 (1.-2. I.) št. 1 str 8.
PERKO PAVEL
Gregorič Jože: Opombe k Perkovim čiltioaim. — Književni glaisnik MD VI/1961 šit. 2. PREGELJ IVAN ,
Dolenc Jože: Ivanu Preglju v ispomin. — Koledaar Mohorjeve družbe 1961 str. 123—127. PREŠEREN FRANCE
Berkopec Oton: Doneski k literarnim stikom Prešerna in čopa s Fr. čelakovskim in Fr.
Palaokim. — Slalvistiona revija XIII/1961—62 št. 1—4 str. 225—240. Bunc Stanko: Prešeren amerom! živ. — Glas XIV/1961 (8. II.) št. 16. Jurca Branka: Prešernov pramik. — Otrok in družina XI/1961, št. 1 Str. 18—19. Mejak Mitja: žive naj vsi narodi. (Govor na svečani akademiji v čast Prešernovega dne.)
— Delo IV/1962 (8. II.) št. 38 str. 1.
M(erhar) Bforis): Pluskvamperfekt pri Prešernu. — Jezik in slovstvo VI/1960—61, št. 8 str. 272+ovoj.
Pogačnik Jože: Prešernov pesn^Ski svet. Odlomek liz eiseja. — Naši razgledi XI/1962 (10. II.) št. 3 str. 51—52.
— Prešernova pesem od Lepe Vide. — Jezik in slovstvo VII/1961—62 št. 5 str. 135—140, št. 6 str. 170—174.
262 1
— Prešerna-vi pesniški zacetiki. Od Lenore do Slovesa od mladosti. — Nova o^bzorja XV/il962 št. 9—10 str. 401—413.
Prešeren v švedščini. — Delo IV/1962 (15. 4.) št. 104 str. 6.
R(avbar) M(iroslav): Pred sto in več leti. Ob obletnici Prešernove smrti. — Obzornik 1962 št. 2 str. 81—84.
— Prešeren med sodobniki. — Obzornik 1961 št. 2 str. 81—83.
Ražem Joahim: Odvetniški zasliižek dr. F. Prešerna. — Pravnik XVI/1961 str. 50—55. Slodnjak Anton: France Prešeren. Elpilog k portretu pesnika ob izdaji založbe NOLIT v Beogradu. (Iz izvirnega rokopisa.) — Primorski 'dnevnik XVIII/1962 (13. V.) št. 113. Svfiolej Viktor: Prešeren v slovaščini. — Delo III/1961 (10. XII.) št. 337 str. 7. šijrer Jože: Razmišljanja ob Prešernovem itednu. — Železar IV/1962 (17. II) št. 7 str. 8—9. Zigon Joka: Cenzura Zdravljice. — Naši razgledi X/1961 (11. II.) št. 3 str. 61.
— Prešemoslovne študije. — Slavistična revija XIII/1961—62 št. 1—4 str. 98—116.
RAIČ BOŽIDAR
Ftičar Jože: Božidar Raič in ljudske pravljice. — Slovenski etnograf XIV/1961 str. 149—164. REBULA ALOJZ
Rebula Alojz: Življenjepis. — Prešernov koledar 1962 str. 77—78. REMEC ALOJZIJ
(Mevlja Dušan) dm: Alojzij Remec. (Rojen leta 1886 v Trstu, umrl leta 1952 v Ptuju.) — Gledališki list Maribor XVII/1962—63 št. 8—12 str. 106.
ROB IVAN
K(ozinc) Z(eljko): Spomin na Ivana Roba. Ob osemnajsitletnici njegove smrti (13. februarja 1943). — Mladina XX/1961 (16. II.) št. 6 str. 8.
ROGELJ JANKO
(Pogačnik Bogdan) bp: S sivimi lasmi in rdečo vrtnico. Slovenski ameriški pisatelj. — Deto IV/1962 (10. VI.) št. 159 'str. 7.
RUPEL MIRKO
Berčič Branko: Ob šesitdesetletniči dr. Mirica Rupla. — Jeaik in slovstvo VII/1961—62 št. 1 str. 21—23.
G(span) A(lfom): Mirko Rupel. — Naši razgledi X/1961 (9. IX.) št. 17 str. 414. SELIŠKAR TONE
M. Š.: Tone Seliškar — šestdesetletnik. — Slovenski izseljenski koledar 1961 str. 200. STRŽINAR AHACU
Jesenovec France: Abacij Stržinar s Suhe. (Ob 220Hleihnioi njegove smrti). — Loški razgledi IX/1962 str. 126—139.
STREKELJ KAREL
Matičetov Milko: Dr. Karel Štrekelj. Ob petdesetletnici smrti velikega Gorjanca. — Primorski dnevrdk XVIII/1962 (15. VII.) št. 157.
— Štrekljeva zapuščina in korespondenca s Francem Kramarjem. Ob petdesetletaici smrti dr. Karla štreklja. — Slovenski etnograf XV/1962 str. 223—242.
ŠULER KRISTINA
M(user) E(rna): V spomin Kristine šulerjeve. — Delo III/1961 (4. X.) št. 272 str. 6. TAVČAR IVAN
Berčič Branko: Ivan Tavčar v srednji šoli. — Loški razgledi VIII/1961 str. 151—164.
Boršnik Marja: Tavčar v prejšnjem stoletju in poljanski kmet. Ob UO-letnici rojstva. — Kmečki koledar 1961 str. 25—27.
— Tavčarjevo sodetovanje pri Zgodnji Danici. — Jezik in slovstvo VI/1960—61 str. 138. Kajzer Janez: živ spomenik ali zapuščena razvalina? Sprehod po praznih sobah Tavčarjevega dvorca na Visokem. — Mladina XX/1961 (30. IX.) št. 38 str. 8.
TRDINA JANEZ
Logar Janez: Ob Trdinovem Zbranem delu. — Jezik in slovstvo VI/1960—«! št. 5 str. 161-166.
263
TRUBAR PRIM02
Rupel Mirko: Primož Trubar. Življenje in delo. Ljubljana 1962. 321 str. + 36 str. slik-
— Trubar in Hrvati. (Ob 400Jletnici ustanovitve biblijskega zavoda v Urachu.) — Slavistiena revija XIII/1961—62 št. 1—4 str. 49—59.
— Trubar išče novega pridigarja za Ljubljano. — Slavistočna revija XIII/1961—62 št. 1-A str. 211—224.
Zigon Joka: Biografske zanimiivasti iz 16. stoletja. — Naši razgledi XI/1962 (8, XII.) št. 23 str. 455.
UDOVIČ JOŽE
Paternu Boris: Lirika Jožeta Udoviča. — Problemi 1962 št. 1 str. 9—25.
Rebula Alojz: Razmišljanje o poeziji. (Ob Udovičevem Ogledalu sanj.) — Nova obzorja
XV/1962 št. 7—8 str. 309—313. (Somen Branko) O. N.: Pesnikova osvetlitev sveta v nagrajenem' »Ogledalu sanj«. — TT
X/1962 ( 6, III.) št. 9 str. 7.
VEGRI SAŠA
(Vegri Saša:) Pogovor s Sašo Vegri. — Naša žena XXII/1962 št. 6 str. 192—193. VIDMAR JOSIP
Krleža Miroslav: Jedro vse umetnosti je človek. Prevedel F(ranc) Šafar. — Naša sodobnost IX/1961 št. 3 str. 261—265.
VODNIK ANTON
Dr. Anton Vo^dnik — šestdesetletnik. — Književni glasnik Mohorjeve družbe VI/1961 št. 2 str. 27—28.
VODNIK VALENTIN
Voglar Dušan: Vodnikovo- spoznavanje Horaca. — Slavistična revija XIII/1961—62 št. 1^ str. 60—78.
ZORMAN IVAN
Zupančič Jože: Pesnik in skladatelj Ivan Zorman, nam malo znan, ima v ZDA spomenik. Ob sedemdesetletnici, iki je bila nekoliko spregledana. — Primorski dnevnik XVII/1961 (5. III.) št. 55.
ZORZUT LUDVIK
Brecelj Marijan: Ludvik Zorzut sedemdesetletnik. — Turistični vestnik X/1962 št. 12 str. 311.
— Sedemdesetletnica  pesnika  in planinca  Ludvika  Zorzuta-  —  Planinski vestnik XVIII/1962 št. U str. 511—512.
ZUPAN VITOMIL
Pregled dela V. Zupand,. — Gledališki list Mestnega gl. Ijubljansk^a XII/1961—62 št. 8. (Zupan Vitomil:) Nam'esto intervjuja. — Gledališki list Mestnega gledališča ljubljanskega XII/1961—62 št. 8 str. 109—111.
ZUPANČIČ OTON
B(orko) B(ožidar): ČeSki glas o Župančičevi poeziji. — Delo IV/1962 (29. IV.) št. 117 str. 5.
— B. B.: Oton Župančič v češkem prevodu. — Delo IV/1962 (9. II.) št. 39 str. 6.
— Pesmi Otona Zupančiča v ruskem prevodu. — Naši razgledi XI/1962 (10. II.) str. 56. Moravec Dušan: Poet je vedel svoj dolg. — Ljubljana v ilegali 1961 str. 160—161. Vidmar Josip: Oton Zupančič. — Naš^,«»eteiljnost X/1962 št. 2 str. 97—110.
Janez Logar
264
ZAKLJUČNI RAČUN REVIJE »JEZIK IN SLOVSTVO«
na dan 31.12.1962					
AKTIVA				PASIVA	
Žiro račun	din	162.024	Razmejitve	din	1,067.043
Dolžniki	din	1,331.233	Sredstva	din	426.214
Skupaj	din	1,493.257	Skupaj	din	1,493.257
	RAČUN ZGUBE IN DOBIČKA				
Stroški tiska	din	1,660.822	Naročnine	din	1,117.679
Honorarji	din	1,048.234	Oglasi	din	80.000
Davek od avt. hon.	din	276.022	Subvencije	din	1,908.820
Stroški uprave	din	121.421			
Skupaj	din	3,106.499	Skupaj	din	3,106.499
Ivo Graul, s. r.
Boris Merhar, s. r.