človeštvo se vda|a omamljujočim strupom, ker se ntu povsod izmika zmaga, prava, resnična zmaga; ker obupava nad resničnim svetom in ga hoče pozabiti. Igre, Šport, pretepi, vojne so samo mamila.
Dr. Milan Vidmar (Iz knjige »Med Evropo in Ameriko«)
Leio IX.
Ljubljana, 16. decembra 1937
Slev. 50.
»DRUŽINSKI TEDNIKc izhaja vsak Četrtek. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Gregorčičeva ul. 27/111. Tel. St. 33-32. Poštni predal St. 345. Račun Poštne hranilnice v Ljubljani St. 15.393. — NAROČNINA: */« leta 20 din, l/i leta 40 din, Vi leta 80 din. V Italiji na leto 40 lir, v Franciji 50 frankov, v Ameriki 2*/» dolarja. Naročnino Je treba plačati vnaprej. — ROKOPISOV ne vračamo, nefrankiranih dopisov ne sprejemamo, za odgovore Je priložiti za 3 din znamk. — CENA OGLASOV: med besedilom stane vsaka enostolpčna petitna vrstica ali njen prostor (višina 3 milimetre in širina 55 mm) din 7*—. Med oglasi stane vsaka petitna vrstica din 4*50. Notice: vsaka beseda din 2.—. Malt oglasi: vsaka beseda din 0.50. Oglasni davek povsod Se posebe|. Pri večkratnem naročilu primeren popust.
uattes
NASA 9. NOVOST:
Glasovi časopisja
(Gl. 1. in 2. stran)
fronto Ut pcevveth&st
Večkrat nepazljivi ljudje zamenjavajo ponos in prevzetnost, čeprav sta ti dve človeški lastnosti čisto različni. Ponos je plemenita lastnost, prevzetnost je pa obsojanja vredna domišljavost. Nekdo je lahko ponosen, ne da bi bil pri tem tudi prevzeten, in prav tako v življenju cesto srečamo ljudi, ki so prevzetni, ki pa v njihovih naravah vseeno ni niti trohice ponosa.
Ako lahko o svojem bližnjem rečemo: '»Ponosen človek je,« pomeni to zanj laskavo priznanje, ako pa govore ljudje o nekom: »Ta je pa prevzeten,« je to zanj kaj nečeden poklon. Kje je torej razlika med tema dvema, tako podobnima in tako nasprotnima si lastnostima? Kako naj jo uganemo in ocenimo?
Ako je človek v življenju dosti izkusil, pa tudi dosti naredil, potlej je pač lahko upravičeno ponosen na svoje delo. Ta ponos seveda ne sme mejiti na prevzetnost, kajti ponosen človek ne bo nikoli zaničljivo zviška meril svojih skromnejših tovarišev. Zavedal se bo, da so bistrost duha, nadarjenost, iznajdljivost ali genij naravni darovi, ki jih poklanja ljudem višja sila. Kdor teh darov ni prejel v tolikšni meri, je pa vseeno še zmerom človek, vreden spoštovanja — glavno je le, da pošteno in dobro živi.
Ponosen človek bo s pomilovanjem gledal le na šibke, lene ljudi, ki so sicer od narave dobili mnogo zmožnosti, le da jih nočejo s pridom uporabiti. Prav isto velja seveda tudi za bistre in nadarjene ženske.
Ako ima mati krdelce zdravih in dobro vzgojenih otrok, bo nedvomno upravičeno ponosna nanje. Milovala jih bo, sem in tja tudi pokarala, vendar bo pa na dnu srca prepričana, da so njeni otroci najlepši in najboljši na svetu. Tako je, in kar prav je, da ni drugače. Naj se mati na-veseli svoje sreče, toda naj jo privošči tudi drugim. Ponosna mati svojih otrok ne bo hvalila vsem mogočim znancem, pa tudi njihovih napak ne bo obešala na veliki zvon. Ponosna mati tudi ne bo strogo kri-tikovala otrok svojih bližnjih. Prevzetna mati ni dovzetna za takšno in enakšno tenkočutnost. Prepričana je, da je poklicana za kritiko vseh tujih otrok in si bo s svojim ostrim jezikom in z neupravičenim poučevanjem nakopala zamero vseh pametnejših mater.
Tudi telesna lepota nas ne sme zapeljati v prevzetnost. Koliko slavnih pesnikov je ze v vseh časih o-pevalo čudovito ponižno cvetko skromnosti in ponosa. Opazil sem pa, da se mladi ljudje tega prav nič ne zavedajo, kajti pogosto srečam v tej ali oni družbi dekleta ali mladeniče, id mislijo, da je svet ustvarjen samo za njihovo lepoto. Takšni ljudje niso samo zelo, zelo daleč od pravega ponosa — prevzetni so in od sile naduti!
Brez vzroka so ljudje tudi navadno ponosni na dobrine in vrline, ki jim zanje še s prstom ni bilo treba ganiti. Tako poznam neko deklico, ki venomer pripoveduje, kako bogata je bila njena mati in kako ugleden njen oče. Sama pa ni v življenju še ničesar dosegla in ustvarila. Ljudje, ki so imeli srečo, da so podedovali po svojih prednikih slavno ime, nekaj tisočakov, ali pa kakšno drugo zemeljsko dobrino, se bridko motijo, ako mislijo, da so zato lahko prevzetni. Lepo je, ako si ponosen na svoj rod in pa svoje dobro ime. Neupravičeno je' pa, da pri tem nad drugimi, manj srečnimi bližnjimi vihaš nos, češ: ,Kaj bo ta, saj ni ne bogat, ne lep, ne slaven' Kolo sreče,
pa tudi kolo slave se vrti pazi, le
pazi, da ne bo prav kmalu kakšen podoben nadutež tudi nad teboj nos vihal!
Ponos in prevzetnost sta kaj ne-cnaka bratca. Razlikujeta se po tem, da ponosni človek ni slep za svoje napuhe, medtem ko se prevzetnež oholo solnči v dvomljivi svetlobi svoje vrednosti. Ponosni ljudje so navadno skromni, vendar v svoji volji in nevolji neomajni. Prevzetneži so pa domišljavi, zraven tega pa mehki Lo vosek, kadar jim gre za nohte.
Prevzetnost je zmerom znamenje notranje plehkosti in praznote, ponos je pa čudovita zmožnost, ki jo ima malo, zelo malo ljudi: častno prenašati svojo srečo in nesrečo. XYZ
Razgled po svetu
Krvoskrunstvo v svetovni politiki
Kaj čaka belo pleme, če zmagajo Japonci
V Ljubljani, 15. dec.
S padcem Nankinga v japonske roke se je končalo drugo dejanje žalo-igre na Daljnem Vzhodu. V dunajskem »Morgnut je pri tej priložnosti napisal dr. Hermann Bessemer članek pod naslovom »Krvoskrunstvo v svetovni politiki«. Iz članka povzemamo:
Z zavzetjem kitajske prestolnice v nenavadno kratkem presledku po padcu Šanghaja je vojna na Daljnem Vzhodu vojaško odločena v korist napadalca, čangkajškov beg in umik osrednje kitajske vlade v notranjščino dežele pomenita tudi na političnem področju alarm, ki ne obeta napadeni Kitajski nič dobrega. Sicer je res, da so tudi Poincare in z njim vlada in upravna oblastva v septembru 1914. zapustili ogroženi Pariz in se preselili v Bordeaux. In vendar je Francija na koncu koncev vojno dobila, toda ne sama in ne iz lastne moči, temveč zato, ker so Anglija in Združene države prihitele republiki na pomoč — da drugih zaveznikov niti ne omenimo. Tudi primera z Napoleonovo vojno na Ruskemki jo tolikokrat srečamo te dni, šepa; sicer je res, da je porazu pri Moskvi leta 1812 sledila leta 1813 zmaga pri Lipskem, toda tam ni nastopila Rusija sama, temveč z zaveznikoma Avstrijo in Prusijo.
Edina slabotna tolažba, ki_ utegne ostati kitajskim rodoljubom v njihovi nesreči, je zavest, da kuomintang nikakor ni edini premaganec v krvavem obračunavanju z Japonsko.
Zmagovita japonska parada v mednarodni koncesiji v Šanghaju je dokazala, da mikadovi generali in vojaki upravičeno lahko nastopijo kot gospodarji tudi nasproti solastnikom in uživalcem mogočnega pristaniškega mesta, t. j. nasproti Evropcem in Američanom. Te posebne zmage Matsuijevih čet v šanghajski koncesiji ne bi bili nikdar doživeli, da se niso politični vojskovodje v Tokiu o pravem času domislili klasičnega vladavinskega načela Habsburgov »Divide et im-pera!« (Deli in vladaj!) Nevidno so v vrstah Japoncev marširale tudi tiste evropske države, katerih politično-strateški cilj je, oslabiti kjer koli je le mogoče vpliv in ugled osi Pariz—London in demokratskega bloka Pariz—London— Washington. Naj si že bo v Sredozemskem, v Rdečem ali v Rumenem morju — razpoka, ki deli Evropo na dvoje, se kaže prav tako kakor pred Madridom tudi pred Šanghajem z isto zloveščo dinamiko.
Bela velesila, ki se je že pred letom dni zvezala z Japonsko z geslom »boja proti komunizmu«, je narodno-socialistični tretji rajh, država, katere totalitarna državna doktrina je misel o plemenski biologiji, misel o predpravicah severnega plemena povzdignila v vrhovno vzgojno načelo naroda. Pravilno in dosledno pojmovana na-rodnosocialistična plemenska teorija bi se morala na področju zunanje politike skrbno izogibati sleherne zveze, ki bi ji bil namen, oslabiti nadvlado belega plemena nad rumenim.
C e z m a g a Japonska, bo v nekaj desetletjih, morda celo že mnogo prej, ustvarila iz 480 milijonov Kitajcev pod preizkušenim in učinkovitim geslom »Azija, vstani   Evropa, pogini!« strahotno vseazijsko enoto.
V	zmoti je, kdor misli, da bo Japonska kot bodeči voditelj rumenega rasizma ločila med raznimi narodnostnimi skupinami evropskega plemena in da bo kateremu belemu narodu v škodo drugemu dovolila trajne politične ali trgovinske ugodnosti. Japonska teorija o »narodu brez prostora« je izraz stremljenja za nadvlado na Kitajskem, v Aziji, Sibiriji, Siamu, na Filipinih, v Holandski Indiji in v
Benito Mussolini, predsednik italijanske vlade, je preteklo soboto pred lOO.OOOglavo množico na trgu pred Beneško palačo v Rimu razglasil, da Italija izstopa iz Zveze narodov.
Straits-Settlementsu. »La premiere manche est gagnee ", je rekel ruski poslanik Hartwig, ko je Srbija v prvi balkanski vojni porazila Turčijo, zaveznico Avstro-Ogrske,
Marša! Cangkajšek,
glava in srce kitajskega naroda v boju proti Japoncem.
in obrnila svojo ofenzivno fronto proti severu, proti Donavi in Savi. Šanghaj je bila prva etapa japonskega naskoka na Evropo.
»Svetovnopolitični trikotnik«, ki ga je pomagal stesati nemški di-
Maliatma Gandhi
je začel zaradi japonskih letalskih napadov na kitajsko civilno prebivalstvo pridigovati bojkot japonskega blaga.
plomat in ki ga je vodja nemškega naroda proslavljal v javnem govoru, je omogočil rumenemu plemenu vdor v območje belega človeka.
Prva bitka je dobljena.
Boj belega plemena za obstanek se bo neznansko poostril, če se razveljavi načelo »odprtih vrat« na Kitajskem in bo Japonska po mili volji lahko nadzirala kitajske carine, torej njen izvoz in uvoz in če jih bo mogla monopolizirati.
že danes sta Anglija in Amerika izgubili več sto milijonov funtov zaradi uničenja svoje trgovine v Šanghaju in Nankingu. Padec trgovine iz belih dežel v Azijo pomeni zato skok nezaposlenosti in padec življenjskega standarda v prizadetih državah. Ker je pa dokazana stvar, da sta velika nezaposlenost in beda leglo boljševizma, bo neposredna posledica dragocene politične podpore, ki jo narodni socializem izkazuje rumeni japonski velesili, groteska:	japonske
zmage na Kitajskem utegnejo namreč razširiti komunizem na Angleškem, v Združenih državah, na Francoskem. Takšen je, če iz-mijemo poceni propagandistično šminko, pravi obraz »protikomunističnega« boja, pod čigar pretvezo se Nemčija politično brati s tujerodno velesilo Japonsko.
če si ogledamo drugo stran svetovnega političnega atlanta, zemljevid Brazilije, spet vidimo, da narodni socializem zunaj nemških državnih meja grobo zanemarja primat načela o plemenski čistosti. Brazilija, naj novejša velika prijateljica tretjega rajha, je vse prej ko bela in narodnostno enotna država. Manj kakor polovica prebivalstva je po krvi belega, evropskega pokolenja, vse drugo so pa mešanci delno z Indijanci, delno s črnci. Kljub temu je Brazilija pod diktaturo Getulia Vargasa narodnemu sooializmu dobro do-šia šahovska figura v igri proti severnoameriškim Združenim državam, ki sicer silno strogo pazijo, da se belci in črnci ne pomešajo med seboj, zato so pa ideološko, kot demokracija, nasprotnik totalitarnih držav. — —
Vrhu tega nastopa narodni socializem pri Japoncih zavedno in smotrno kot zaveznik nekrščan-skih držav proti krščanskim. Svetovna zgodovina, ki je hkrati tudi svetovno sodišče, bo nekoč razsodila, ali je narodnosocialistični nauk o državi in o človeški družbi, nauk, ki si je na pojmu plemena zgradil temelje svoje filozofije, v boju za edini in pravi plemenski problem (namreč v obračunavanju med belim in rumenim ali rjavim plemenom) koristil zahodnemu svetu in krščanstvu in s tem vesoljni evropski kulturni skupnosti, skratka belemu plemenu — ali mu je pa prizadejal nepopravljivo škodo.
Izstop Italije iz ZN
Kar je bilo pričakovati že po italijanski zmagi v Abesiniji, se je šele preteklo soboto zvečer izpolnilo: Italija je izvajala posledice iz svoje politike zadnjih let in je zapustila Zvezo narodov. Prav zato, ker je svet že dolgo računal s to možnostjo, ni naj novejši Mussolinijev korak napravil posebnega presenečenja med državami, ki so še ostale zveste ženevski ustanovi.
Kljub temu si ne kaže .zakrivati oči pred usodnim pomenom rimske sobotne geste. Zveza narodov je z izstopom Italije formalno, če že ne tudi stvarno, mnogo izgubila Od sedmih velesil sveta (Velika Britanija, USA, Francija, Nemčija, Italija, Rusija in Japonska) so ostale v Ženevi le še tri: USA ni bila nikdar članica ZN, Japonska je stopila iz nje v mandžurski vojni, Nemčija pa kmalu po Hitlerjevem prihodu na oblast. Ženevi so torej ostale zveste le še Anglija, Francija in Rusija, manjše države, članice ZN pa tako mnogo ne pomenijo. Zato niso Nemci ravno v krivem, če njihovi listi po izstopu Italije načelno ne rabijo več besede »Zveze narodov-, temveč pišejo le še o »ženevski ustanovi«,	Observer
GLASOVI ČASOPISJA, domačega in tujega
Z današnjo številko uvajamo kot našo ,9. letošnjo novost »GLASOVE ČASOPISJA«, t. j. izvlečke iz najrazličnejših časopisnih člankov o pomembnih dogodkih preteklega tedna. »GLASOVI ČASOPISJA« bodo vsak teden dobro do.šlo dopolnilno te-denske kronike za vse naše bralce, ne glede na to, ali so naročeni na kak dnevnik ali ne; naše uredništvo bo bralo zanje domače in tuje liste in jim bo nepristransko in vestno skušalo izpopolniti sliko, ki so si jo ustvarili o tem ali onem važnejšem dogodku doma ali na tujem.
DELBOS V BEOGRADU
»POLITIKA«, Beograd-. Sprejem Yvona Delbosa v Beogradu je bil ogromna ljudska manifestacija ljubezni, spoštovanja in bratstva do Francije. Beograd in vsa Jugoslavija sta v Yvonu Delbosu pozdravila Francijo. Sleherni priklon, sleherni pozdrav z roko, sleherna cvetka, vržena mu na pot, so bili vzklik in pozdrav, namenjen Franciji. Dve desetletji po strahotnih žrtvah krvi, ki smo jo skupaj prelivali na bojiščih svetovne vojne, sta Reograd in vsa Jugoslavija pokazala francoskemu zunanjemu ministru, da sme velika, plemenita, večna Francija šteti med svoje prave prijatelje tudi Jugoslavijo^
*
»SLOVENEC«, Ljubija)/«: Namesto žičnih ovir dobiva Jugoslavija na svojih mejah prijateljsko ozračje. Njena modra politika je našla tudi posnemajce, tako na Balkanu kakor v Srednji Evropi, in z mirno vestjo smemo danes reči, da na ozemlju, kjer živi skoraj 90 milijonov ljudi, danes nikjer več ni nobenega neposrednega povoda za strah pred vojnimi zapletijaji, marveč nasprotno, da se razvijajo gospodarski odnosi, ki obljubljajo blagostanje vsem malim in srednjim narodom Srednja Evrope in Balkana... Francoski državnik, ki so mu nekateri površneži podtikali namen, da hoče nekaj »popravljati«, bo prav nasprotno s svojo prisotnostjo v naši prestolnici okrepil mirovno politiko naše vlade, ki tako srečno in uspešno, morda uspešneje kakor velesile med seboj, gradi mirovno zgradbo na velikem evropskem križišču, ki se imenuje Podonavje in Balkan.
»JUTRO«, Ljubljana: Po včerajšnjem triumfalnem sprejemu v Beogradu se nam sleherni komentar Del-bosovega obiska zdi prav za prav odveč, kajti napisal ga je že narod sam. Dr. Stojadinovie je v svojem govoru pravilno rekel, da je pogodba o prijateljstvu ... »le formalni izraz obstoječega stvarnega stanja«. In ko je dodal, da je »želja po prijateljstvu m ustvarjajočem sodelovanju med Francijo in Jugoslavijo osnovna poteza naše zunanje politike, katere edini namen je ohranitev miru«, si je predsednik vlade mogel biti svest, da je ta želja zasnovana na soglasni volji vsega naroda.
1*0 USTANOVITVI AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI
V	LJUBLJANI
-SLOVENEC«, Ljubljana: Združiti vsa slovenska znanstvena in umetnostna prizadevanja v eno, močno kulturno, centralo, v kateri bodo vse panoge zastopane po svojih najmočnejših predstavnikih; postaviti trden temelj razvoju duhovnih in prirodoslovnih ved in poskrbeti čim bolj za razvoj umetnosti— to je naloga vsakega naroda, ki se sebe in svoje notranje duhovne moči zaveda! In to združeno moč slovenskega znanstvenega napora in umetnostnega uspeha — cvet naroda — naj predstavlja slovenska Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani... Želeli bi ji, da ji Bog da mecenov, ki jih bo tako potrebovala; saj so bile akademije že od nekdaj negovanke največjih domoljubov in često celo delo enega samega človeka. Hrvatje so imeli svojega Strossma.verja, ki se med Slovenci še ni rodil; Srhi imajo mnogoštevilne »zadužbine«, mi imamo pa zdaj samo ljubezen, s katero se oklepamo svoje največje kulturne ustanove, ki vsemu svetu spričuje, da smo Slovenci narod, po kulturi enakovreden vsem ostalim.
Nadaljevanje na 2. str. v 5. stolpen
Kronika preteklega tfedna
D E LB 0 SOV OBISK je bil te dni
v Ljubljani glavni pogovor. V gostilni, v kavarni, v kinu, na ulici in v tramvaju. Med. mladino in med starino. Med tistimi, ki imajo o francoščini nekoliko pojma in zato po starem pravilu izgovarjajo Del-bosovo ime brez končnega ,s‘; med tistimi, ki znajo nekoliko več francoščine in zato izjemno izgovore končni ,s‘ z naglasom na ,o‘; in med tistimi, ki niso še nikoli videli francoske slovnice in zato še kar najbolj prav, neprisiljeno in po domače izgovarjajo francoskega državnika tako, li^kor se piše. Vtis imam, kakor da je način izgovarjave hkratu že kriterij smeri, v katerih so se te dni razvijale naše politične debate.
Poslušal sem v tramvaju dva starejša gospoda.
»Nu, kaj praviš o beograjskem sprejemu?« meni prvi. »Pišejo, da razen Beneša Beograd še nikogar ni tako lepo sprejel kakor Delbosa.«
»Hm... Mislim, da bo precej pretirano. Naši listi poznajo sploh samo še superlative. Sicer se pa jaz, kakor veš, za Francoze ne ogrevam preveč. Ali ni bil mar tudi Delbo zapleten v Stavijskega afero?«
»O, prijatelj, to si pa nekoliko mimo zadel. Takrat Delbos sploh minister ni bil.*
»Vseeno. Stavijskega afera mi je
o	Francozih odprla oči. Takšna korupcija kakor pri njih ni nikjer drugod mogoča. Ali si mar že pozabil, koliko milijard jih je stal Stavijski? In kakšne pobune so zato imeli v Parizu? Skoraj revolucijo/«
»Korupcija? Nedvomno. Toda o milijardah ne vem ničesar. V Gun-throvi knjigi sem bral, da so vse Stavijskega poneverbe skupaj znašale celih 40 milijonov frankov. To je približno 1 frank na prebivalca. In kaj je to za bogate Francoze? Zdaj pa primerjaj umazane afere v drugih državah. Nikakor ne zagovarjam korupcije, mislim pa, da bo ko-ru/pcija cvetela, dokler bo svet stal. Samo da v nekaterih državah korupcije nekako razkrinkajo, drugod jih pa potlačijo. Ali je tebi mar ljubše, če veš, da je na primer ta in ta toliko in toliko poneveril, a živ krst
o	tem nič ne zine, gospodu korup-cionistu se pa niti las na glavi ne skrivi?-!!:
»To ravno ne, mislim pa...«
»Tudi takratna pariška buna, ali kakor ti praviš, revolucija, ne more biti za Francoze sramotna, narobe.
V	njej vidim dokaz, da francoski narod v bistvu ni pokvarjen, drugače Parižani pač ne bi bili tvegali življenja, da se maščujejo nad korupcijo.«.
»Že mogoče. Toda meni kljub temu Francozi niso simpatični. Nem.ci i>a primer so mi mnogo ljubši. Njihov red, njihova disciplina...«
»...in koncentracijska taborišča. Stvar okusa. Zdaj moram pa izstopiti, ne zameri. Zdravo/«
Zraven mene je stal na ploščadi preprost možak. Videl sem, da je napeto sledil pogovoru.
»Kaj pa vi mislite, gospod?« se je nekam v zadregi obrnil k, meni.
»Oba imata svoj prav. In nazadnje je zadeva res nekoliko stvar okusa. Kako pa vi gledate te stvari?« Možak se je za trenutek zamislil. »Ne vem, gospod, kako bi vam povedal... Francozov ne poznam. Bral sem pa mnogo o njih. Posebno o njihovi revoluciji in o Napoleonu. Pišejo, da je Napoleon pri nas dosti dobrega naredi'... Stvar okusa, ste rekli, gospod. Vidite, moj okus je tak, da bi bil v nedeljo rad v Beogradu. Da bi videl tega Delbosa in da bi ga pozdravil. Zraven bi pa mislil na, Napoleona in na tisto, lcar je za nas naredil...«
Kronist
Drame m rfrasiecfiie
<1 Ker je odklanjala njegovo Ijube-
je 181 etni posestniški sin Rudolf Oprešnik z Brega pri Ločah z velikim ■kuhinjskim nožem zabodel IGletno posestnikovo hčer Marijo PŠeničnikovo in nato še sobe. V veliki mlaki krvi jo nesrečna mlada človeka našla služkinja in je o lem takoj obvestila dekletovo mater.
d \i Savinje so v Celju potegnili
žensko truplo. Komisija je ugotovila, da je to 54'ptna Ivanka Travnova iz Notranjih gone pri Kamniku. Vse kaže, da se je Travnova sama utopila.
d Pod vlak jc hotela 181etna služkinja Alojzija K. iz okolice Ptuja. Na srečo jo je še o pravem času opazil stražnik 111 jo rešil. Dekle je izjavilo, da si je hotelo življenje vzeti iz obupa, češ da nima ne strehe ne denarja za življenje.
d Razočarani dijak srednje tehnične Sole v Beogradu Aleksander Mastela je ondan naiedi! harakiri. Fant se je ( bil nesrečno zaljubil in ker ga je debile odklanjalo je sklenil z življe-i njem obračunati, lia ne bi mogel kričati, si te bil s časopisnim papirjem zamašil usta.
d Ker ji je prevzela zaročenca, je svoji sesiri 181 atm Zdravki odrezala obe ušesi 23letna Milica Jorgičeva iz Belega Polja pri Banji Luki. Milica je imela že dolgo ljubezensko razmerje z DraguHnom Bojičem. Pred kratkim bi se bila morala poročiti, tedaj je
pa v svojo žalost opazila, da ima njen zaročenec rajši njeno mlajšo sestro. To jo je tako grizlo, da je sestri v spanju z velikimi škarjami odstrigla obe ušesi.
d Nos je odgriznil Svoji ženi Mariji Servaš Balant iz Starega Bečeja. Pred tremi meseci je namreč žena vrgla možu v obraz jedko raztopino kamene sode, da je moral v bolnišnico. Za maščevanje ji je ondan v prepiru odgriznil nos. Marijo so nevarno ranjeno prepeljali v bolnišnico.
d Po dvajsetih letih srečnega zakona je v prepiru ubil ženo Radosav Kostič iz Topolovnika pri Požarevcu. Radosav je svoji ženi očital nezvestobo, toda tudi žena Stojana ni možu nič kaj verjela in mu je svoje mnenje tudi povedala. Prepiri so bili na dnevnem redu, in posledica tega je bila, da je mož v prepiru ženo tako dolgo pretepal, dokler ni nesrečnica izdihnila. Radosava so obsodili na 20 let ječe.
d Svojega ljubčka Vojislava Brajo-vdea je s štirimi streli ubila Milica Praščevičeva iz vasi Pada pri Danilov-gradu. Fant je z dekletom že dolgo imel ljubezensko razmerje; ko je pa Milica zanosila, se ni več zmenil zanjo. To je nesrečno dekle tako razburilo, da je segla po samokresu in Vojislava ustrelila, potlej 6e je pa sama javila orožnikom.
d Še srajco jc zaigral Živojin Markovič iz Novaka pri Ubu (Srbija). Mož je bil nekdaj zelo bogat in ugleden gospodar, toda igralska strast ga je privedla tako daleč, da je prišel ob vse. Ko je zaigral še 6rajco, je odšel domov bos in v samih spodnjih hlačah.
Mesreče
č 0 pravem času so pogasili požar v skladišču jabolk trgovca Ljudevita Sonnenscheina iz Ptuja. Pogasil ga je zvesiti hlapec in s tem preprečil škodo 300.000 dinarjev. Vseeno pa cenijo škodo zaradi poslabšanja kakovosti jabolk na 30.000 dinarjev.
č Ko se je vračala od maše, je 78-letni Neži Unvikovi iz Celja iznenada postalo slabo. Nezavestna se je zgrudila in takoj izdihnila. Zadela jo je srčna kap,
5 Štiri prste je odrezala žaga v Podstenicah pri Kočevju delavcu Ivanu Vrtarju iz Podturna. Ponesrečenca so odpeljali k domačemu zdravniku, nato pa v bolnišnico usmiljenih bratov v Novem mestu.
č Kozel se je zaletel v 681etno zasebnico Frančiško Glinškovo iz Ljubljane, da je tako nesrečno padla, da si je zlomila hrbtenico. Prepeljali so jo v bolnišnico.
č Kolesarko Marijo Slaverškovo iz Maribora je povozil neznan motociklist. Pri padcu se je dekle tako poškodovalo, da so jo morali prepeljati v bolnišnico.
č Ker se mu je sanjalo, da je zaklal očeta, si je prerezal trebuh in grlo Imbro Broz iz Jalševca pri Varaždinu. Grozno dejanje je naredil v sanjah. Hitro so ga prenesli v bolnišnico, toda fant je kmalu nato umrl.
č Stekel pes se je ondan pojavil v Črnomlju in ogrizel več oseb. Med prebivalci je to napravilo veliko razburjenje. Orožniki so ustrelili dva psa, vendar ni gotovo, ali sta bila stekla.
č Pri čiščenju zarjavelega samokresa se je nevarno obstrelil 161etni Ta-dija Nikodijevič iz Soko Banje. Fantu se je bil samokres po nesreči sprožil in je te dni zaradi zastrupljenja krvi umrl.
Po krivih porfih
p Žrtev divjaškega napada je postal 211etni Alojz Košar iz Ljubečne pri Celju. Napadalci so fantu prebili lobanjo in ga po vsem telesu nevarno poškodovali. Smrtnonevarno ranjenega so ga prepeljali v celjsko bolnišnico.
p Zapil je izposojeni hubertus bivši ključavničarski pomočnik Ivan V. De-lomrznež si ga je bil izposodil pri nekem mojstru v Ljubljani, češ da bi rad prišel na bolniško blagajno dostojno oblečen. Domov* grede je pa možak zavil v vinotoč in je v pijanosti prodal izposojeni hubertus, ki je bil med brati vreden nekaj stotakov, nekemu dalmatinskemu krošnjarju za 30 dinarjev. Moža so zaprli.
p Neprestani prepiri zaradi posestva so ondan rodili v Sesteržah pri Ptujski gori družinsko tragedijo. 60-letni Franc Žunkovic je še zmerom sam vodil posestvo, čeprav je bil njegov 301e!ni e,in že poročen in je imel tudi že dva otroka. Ondan je mladi po prepiru odšel ven in je skozi okno streljal na očeta v zapečku. Na srečo rane niso nevarne. Domači so izpovedali, da je krivec oče sam, ker je baje sinu Alojzu zmerom zaklepal vrata v vinsko klet. Sin je dejanje priznal, le lovske puške ni hotel izročiti, češ da mu jo je nekdo ukradel.
p Vlomilci so v Ljubljani spel pridno na delu. Te dni je hotel bivši
trgovski pomočnik Ignac Salaj iz Murske Sobote vlomiti v blagajno lastnika gostilne »Ravbar«, toda gospodar ga je presenetil in poklical stražnika. —• Prav tako je presenetila vlomilca lastnica mlekarne Jožefa Božičeva. Poklicala je stražnika in ta je v njem spoznal 421etnega bivšega sedlarja Ivana Kosirnika iz Zgornje šiške. Pri njem so našli še vse dragocenosti, ki jih je bil mimogrede nabral iz kov-čega mlekaričine postrežnice. — Iz izložbenega okna tvrdke »E 1 e k t r o -t o n« je nekdo ukradel lep radijski aparat, vreden 3200 dinarjev. — Iz spalnice Vilibalda F r a n c h e 11 i j a je neznanec odnesel za 3500 dinarjev blaga.
p 29 očiščenih kokoši, pripravljenih za peko, so pri belem dnevu ukradli z dvorišča gostilničarja Ogrinca iz Kamne gorice muzikanta Ivan Glazer in Silvester Šmid vl Maribora. Vseh 29 sta dala potem takoj speči pri neki družini v Studencih. Tatova 60 orožniki prijeli.
p V poštni nabiralnik je vlomil neznan vlomilec na Vidmu pri Krškem in odnesel vso pošto.
p Pobeglega hajduka Koreja išče 100 otrožnikov. Hajduk je pred kratkim pobegnil iz kragujevskih zaporov.
p Dolgo iskanega vlomilca, 351etne-ga Dragoslava Mitroviča, ki ga zaradi vlomov iščeta beograjsko in niško sodišče, so ondan prijeli v Celju in ga po zaslišanju odpremili v Beograd.
p Za skoraj 600.000 dinarjev je oškodovalo beograjsko mestno občino , okoli 30 ljudi, ki se morajo zdaj za-
1	govarjati na sodišču. Glavni obtoženec je mestni uslužbenec Gradištanac, ki je pri pregledovanju električnih števcev po hišah proti nagradi zaračunaval manj toka.
p Predrzno tatvino so izvršili neznani vlomilci v Bartolovcu pri Varaždinu. Vdrli so v župno cerkev in odnesli zlato monštranco in zlat kelih v vrednosti 100.000 dinarjev, potlej so jo pa neznano kam popihali.
Maš napredek
n Ustanovitev Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Te dni se
j je uresničil stari sen vseh naših kulturnih delavcev v preteklosti in seda-} njosti: v Ljubljani so namreč ustano-
I	vili »Akademijo znanosti in umetnosti«. Ustanovnega občnega zbora v Narodnem domu so se udeležili vsi člani, ki jih je sedem, kakor določajo pravila, in sicer za prvi razred štirje: univ. prof. Aleš Ušeničnik, Rajko Nach-tigal, Fran Kidrič in Milko Kos, za druge tri razrede pa po en član-orga-nizator: univ. prof. Gregor Krek in Rihard Zupančič in pesnik Oton Župančič. Na čelu Akademije ostane začasno kot starostni predsednik g. Aleš Ušeničnik.
r Hranilne vloge so od 1. septembra do 1. oktobra v vseh bankah in hranilnicah v naši državi poskočile za 54 milijonov dinarjev. Pri 20 največjih bankah so v začetku oktobra znašalo 3290 milijonov dinarjev. Tudi nazadovanje posojil se je pri teh bankah ustavilo; v začetku oktobra so bila že za 50 milijonov dinarjev večja ko lani.
r Carinski dohodki so od 22. novembra zelo poskočili. V tretjem de-setdnevju novembra so znašali • 23 4 milijona dinarjev.
Hevsa!««fcinIo§4i
* Celih 220 ur je molil med rama-zanskim poetom v Sanskem mostu 80-letni musliman Kurbegovič. Starec se je bil zaprl v džamijo in je med molitvijo pojedel samo kakih 400 gramov suhega kruha in pil vodo.
* 18 sinov in 123 vnukov, pravnukov in prapravnukov je po smrti za- i pustila 1021etna Melča' Kurtovičeva iz Gackega pri Sarajevu. Vsi njeni otroci zavzemajo v javnem življenju zelo ugledna mesta.
* I*o svetu je hotel 12letni dijak Dušan Stojkovič iz Maribora. Teden dni je taval po gozdovih ob jugo-slovansko-avstrijski meji, te dni so ga pa obmejni organi prijeli, baš ko je hotel čez mejo. Fant je povedal, da je hotel najprej na Dunaj k etari materi, odtod pa dalje v Nemčijo in v Ameriko. Njegove sanje so končale
Vašemu okusu in Vašemu žepu
bo ustreženo, ako kupite blago odlične kvalitete in modernih vzorcev, v nianu-lakturni trgovini
ER ATA VLAJ
Woifova ulica St. 5
oblasti in ga odpremile nazaj v Maribor.
* 11 jajc z lupino in K kile soli je
v 10 minutah pojedel za 10 dinarjev kmet Jovan Gačaša iz Grmalja blizu Banje Luke.
* 200 parov perutnine, enega junca, dve svinji, 800 kosov kruha, 200 tort, 100 litrov žganja in 500 litrov vina so pojedli in popili na poroki hčerke uglednega Ištvana Tokana iz Debelja-če pri Pančevu. Gospodar je na sva-tovanje povabil več ko 400 gostov. Že-nitovanje je trajalo tri dni in tri noči.
* V 70. letu je postal oče Micko Mihailovič, pismonoša v Brutački pri Gostivarju. S prvo ženo 16 let ni imel otrok, po njeni smrti se je pa drugič poročil z neko mlado kmetico in je z njo dobil dva fantiča in eno dekletce, zdaj mu je pa v 70. letu rodila žena še tretjega sina.
* Spregovoril je tri mesece star otrok kmeta Stamenka Ljubisavljevica iz vasi Vitanca pri Despotovem (Srbija). Med povijanjem 6e je otrok ves skrčil in spregovoril: »Tudi jaz bi rad vstal«. Potlej se je spustil v jok in ga prestrašena mati po nobeni ceni ni mogla potolažiti. Drugače je otrok zdrav in pravilno razvit.
* Že leto dni se tožarita hotelir Nikola Stojkovič in trgovec Ando Ivančič zaradi kanarčka, ki poje v c-duru. Hotelirju se je po enoletnem dokazovanju le posrečil dokaz, da mu je Ivančič njegovega kanarčka ukradel in ga zamenjal z drugim. Cena malemu pevčku je v enem letu poskočila s 100 na 20.000 dinarjev.
* Na ciganskem pokopališču v Ložnici (Srbija) je dal tamkajšnji imam (mohamedanski duhovnik) Mohamed Mujakič posekati vsa sadna drevesa in je potem posekana debla začel prodajali. Cigane, ki po smrti svojih družinskih članov vselej zasade na grobu kot spomenik kako sadno drevo, je to zelo ogorčilo.
Osebne vesO
r Poročila se jc pred kratkim naša zvesta naročnica gdč. Terezija Šuklje-va s trgovcem Opalkom iz Metlike. Novoporočencema želimo obilo sreče!
o Poroke. Poročila sta se posestnik Ernest Plešivčnik iz D o b j e g a d v o-r a pri Prevaljah in Anica Pratekner-jeva iz Mežice, — V Ljubljani: Jelka Minafeva in zdravnik dr. Peršič. — Na Brezjah: Fran Lužar, privatni uradnik v Ljubljani, in privatna uradnica Toni Urbančeva. Mladoporočencem iskreno čestitamo.
f Nenadne smrti je umrl v Zagrebu nadškof dr. Anton Bauer. Njegovo truplo so položili na mrtvaški oder v kapeliei nadškofijskega dvorca, kamor so ga hodile kropit velike množice vernikov od blizu in daleč. Nadškofijske posle je že prevzel nadškof dr. Alojzij Slepinac.
f Umrli so: v C e 1 j u : 761etna Marija Stermanova, roj. Belčeva. — V Hrastniku: 271etni steklar Ferdo Hofman. — V Ljubljani:	Ivan
Tomc, ravnatelj tobačne tovarne v p.; Marija Fantonijeva, roj. Maškova; Marija Stražarjeva in Ivana Kalanova, vdova po poštnem zvanlroiku. — V Kolovratu : posestnik Andrej Zupančič. — V Ribnici na Dolenjskem: učiteljica Ivana Rožmanova. — Na Ponikvah: Florjan Grmovšek, posestnik in gostilničar, star 72 let. —
V	Celju: 63ietna babica Elizabeta Kertova, roj. Kiklova; 731etna zasebnica Uršula Hojnikova, roj. Perčeva; dr. Marjan Pogačnik, zdravnik celjske bolnišnice in Marija Dimčeva, zasebnica. -— V Mariboru je umrla Marija Fornazaričeva, roj. Perlotova. — V Škocijanu: Apolonija Bre-gantova, roj. Grošljeva. — V Zagorju ob Savi: Jurij Čebin, star 83 let. — V Stični: posestnik in gostilničar France Piškur, — V K ra n j -s k i gori: Alojzij Lesjak, zvaničnik državnih železnic v p. — V Ponikva h je v zavodu sv. Terezike umrla Marijana Klobovsova. Žalujočim naše sožalje.
ftazno
r Naraščanje zaposlenosti se je ustavilo. tako vsaj kažejo podatki Okrožnega urada za zavarovanje delavcev v Zagrebu. Skupni mesečni zavarovani zaslužek je znašal v septembru 419'6 milijona dinarjev. V primeri z lanskim septembrom je bil letos zaslužek delavstva za 17-2% večji.
r Otroške bolezni se širijo v Krškem in okolica. Prsd kratkim je zbolelo več otrok za škrlatinko in davico, da so morali ljudsko šolo zapreti.
r Bakrovi rudniki v Boru so novembra producirali 3.114 ton bakra.
V	prvih enajstih mesecih t. 1. so dali 35.503 ton bakra.
r Kanicnite sarkofage so našli pri
čiščenju luk1! »Split« na otoku Braču. 15 minut od luke je bil nekoč rimski kamnolom, odkoder so pošiljali kamenje v Italijo in v Split za gradnjo Dioklecianove palače.
Glasovi časopisja, domačega in tujega
Nadaljevanje s 1. strani
»JUTRO«, Ljubljana: Moglo bi se ugovarjati, da imamo v Jugoslaviji že dve Akademiji znanosti _ in umetnosti in da bi lahko ena izmed ten ali obe skupaj izvrševali isto funkcijo tudi za slovensko ozemlje. Dejstvo^je pa, da se kulturno življenje Jugoslavije izživlja prvenstveno v treh tradicionalnih središčih, in med njnm ima Ljubljana zaradi slovenske jezikovne avtonomnosti čisto poseben položaj. Ne Zagreb ne Beograd ne moreta preko svojih Akademij ^ tako
voditi, usmerjati in reprezentirati
znanstveno prizadevanje v naši ožji domovini, kakor velevajo njegove rastoče potrebe in zahteve. Res nobpna obeh obstoječih Akademij ni mogla doslej zavzeti organizatorsko vpli'’ne funkcije v slovenskem kulturnem kr®" gu in slej ko prej se obe omejujeta v glavnem le na tradicionalno ia-110 jima ozemlje. Te in še druge okoliščine so zadostni argumenti Pr<"5 ugovorom, ki bi se morda pojav.l zoper ustanovitev naše najmlajse znanstvene ustanove.
OE SMRTI ZAGREBŠKEGA NADŠKOFA
»JUTRO«, Ljubljana: Z včerajšnjo nenadno, a mirno in lahko smrtjo v Zagrebu se je končalo dela in preiz-kušenj polno življenje dobrega, p'®' menitega cerkvenega dostojanstvenika, ki je užival spoštovanje in popu" larnost po vsej državi, ne le med ka' toličani, temveč tudi med pripadm drugih ver. Nadškof dr. Bauer ]e veljal za vzor starejše generacije hrvatskega klera. Poleg velike široko-srčnosti ga je odlikovala tudi široka inteligenca, s katero je lahko mirno motril tudi naiburnejše dogodke, k1 jih je doživljal od mladih nog do sive starosti. Splošno znano in spoštovano je bilo njegovo ob neštetih priložnostih izkazano človekoljubje.
HRVATI
»SELJAČKI DOM«, Zagreb (gla' silo HSS): Borimo se za svoboden dom in za domovino, ki si jo bomo uredili na kmetskem in človečanskem temelju, in ta je, da nihče ne sme živeti od tujega garanja in da i™a vsakdo, kdor pošteno dela, pravico do dostojnega in človeškega živi j eni" ki mu gre kot človeku in Hrvatu Mi hrvatski kmetje se zavedamo, dr bomo s svojo samozavestjo, slogo in delavnostjo priborili vsemu hrvat-skemu narodu tak politični položni in mednarodni ugled, kakršna mu gresta kot suverenemu narodu, ter izvojevali takšno socialno pravico, da ne bo enake na svetu: svobodno Hrvatsko na kmetski podlagi.
*
»HRVATSKI DNEVNIK«, Zagreb (glasilo dr. Mačka): Mi smo sami ■ dovolj močni, da brez pomoči komunistov v kali zatremo vsak poskus kakršnekoli uveliavitve fašizma med Hrvati. Prav tako smo pa tudi dovolj jaki, da preprečimo sleherno akcijo komunistov brez kakšnega sodelovanja s fašizmom. Mi smo stroj?0 demokratski narod z razvitim socialnim čutom, pripravljeni vsak trenutek braniti demokracijo, ker vidimo v njej najboljše sredstvo za uveljavitev človeškega dostojanstva in najboljšo podporo za dosego naših narodnih teženj in zahtev. Nam pa ni potrebna podpora takih borcev za demokracijo, kakor so komunisti, ki iim je končni cilj le uničenje demokracije.
SVETOVNA POLITIKA
»TIMES«, London, po izstopu Italije iz Zveze narodov: Ne more biti niti govora o tem, da bi se Velika Britanija odrekla Zvezi narodov i11 vrgla med staro železje neznansko dragoceni aparat samo zato, ker se je pokazalo, da ni kos mnogo večjin1 zahtevam, kakor smo prvotno mislili da ga čakajo. To bi se reklo, iz obupa pokopati vse upe v mednarodno sodelovanje... in prepustiti sili i11 oportunizmu vse zadeve človeštva— Naj nam bo prav ali ne: svet še ni zrel za naddržavno ustanovo, ki bi si ne meneč se za narodno suverenost mogla izsiliti pokorščino. Danes torej še ni izvedljivo prisilno razsodišče, čigar beseda bi imela zakonito moč, pač pa spravljivost n o sodišče, ki naj bi pobotalo sprte stranke.
*
»STAMPA«, Torino (Italija): Angleži in Francozi se gredo mačke H* miši: eni ponujajo Avstrijo in češkoslovaško, da si rešijo kolonije, drug1 ponujajo pa kolonije, da rešijo Avstrijo in Češkoslovaško. Vsekako drz1 eno: Delbos in Chautemps sta s_e
v	Londonu borila do poslednjega diha, da ohranita status quo v SrednJ1 Evropi.
*
»BASLER NACHRICHTEN« (Švica; glasilo desničarskih liberalov): Nemška armada je pripravljena lia bodočo vojno s Francijo, vendar_ ne bo napadla Češkoslovaške, ker bi S1 nakopala na vrat nepremagano Francijo. Prej sme tvegati napad 118 Francijo, pri čemer bi imela nepre' magano Češkoslovaško za hrbtom • če bo sploh koga napadla.
n
O
Sirup sta deMjala m milice in ssmomoriloe
Nepoštena podjetnost dveh nedoraslih mladeničev
(n) Newyork, decembra.
Ob čitanju te nenavadne zgodbe se zazdi človeku, kakor da bi bral napeto in grozotno povest pisatelja Edgarja Allana Poeja. Dva mladeniča izmakneta doma skrinjico strupa in ga pričneta prodajati bogatim, življenja sitim ljudem. Ta trgovina tako dobro uspeva, da pride strup v roke tudi takšnim ljudem, ld nameravajo narediti konec tujemu in ne lastnemu življenju...
Tri in dvajset let je strašni strup mirno počival v skrbno zaklenjeni omari. Pred toliko leti ga je bil prinesel z Jutrovega neki francoski kolonijski častnik. Doma se je z njim zastrupil, v poslovilnem pismu je pa zapustil smrtnonosni prah svoji petnajstletni nečakinji s prošnjo, naj ga spravi na varno mesto, kajti neka vedeževalka mu je prerokovala, da bo povzročil ta strup še mnogo zlega...
Deklica je strup zaklenila in ko se je pozneje preselila s Francoskega v Ameriko, ga je seveda vzela s seboj. Sprva je Francozinja živela v New-Orleansu, kjer se je tudi poročila; v zakonu ni imela otrok, zato je posinovila dva tuja dečka, ju vzljubila in vzgojila kakor lastna otroka.
Na skrinjico s strupenim prahom je že zdavnaj pozabila. Nekega dne sta pa nevarno obolela njena dva psa. Izkazalo se je, da jima ni več pomoči,
Res ga je pomešala med pasjo hrano in psa sta nekaj sekund po kosilu poginila. Ta prizor sta opazovala gospe-nja posinovljenca, zdaj že mladeniča osemnajstih in devetnajstih let. Začudena sta vprašala svojo krušno mater, kje je dobila smrtnonosni beli prah, ki je tako hitro učinkoval. Nič hudega ne sluteča mati jima je povedala zgodbico o kitajski skrinjici z belim strupom.
,Trgovina* dveh mladoletnikov
Materino skrivnostno pripovedovanje je njuno domišljijo le še podžgalo. Vlomila sta v omaro, vzela skrinjico s strupom in se odločila, da bosta z belim strupenim praškom naredila dobro kupčijo. Do te misli ju je pripravil članek, ki sta ga brala v nekem časopisu; tam sta brala o ustanovitvi nekakšnega kluba samomorilcev. Mladeniča sta vzela skrinjico in sta z njo hodila po nočnih lokalih, kjer se zabavajo ljudje vseh slojev. Prisedla sta zdaj k tej zdaj k oni mizi in sta previdno vprašala vsakega .sumljivega' gosta, ali morda nima želje, da bi kmalu in brez bolečin odšel na drugi svet. Neverjetno, a resnično: na njuno vprašanje je pritrdilno odgovorilo mnogo ljudi in prav tako jih je tudi mnogo kupilo smrtonosni beli prašek...
Mlada pokvarjenca sta se v svojem ,delu’ tako izurila, da sta s samomorilnimi kandidati* sklepala celo
in zatorej se je gospa odločila, da jima I kupčije glede pogrebov, nagrobnih gobo olajšala smrt s strupenim prahom, vorov itd.
Sumljiv pogovor
Neko noč je pa lastnik večjega nočnega lokala nehote ujel na uho kaj čuden pogovor; mlad neznanec se je v pogovoru s svojima prav tako mladima tovarišema bridko pritoževal, da ni strup prav nič učinkoval. Ovadil je zadevo policiji in ta je vse tri ptičke odpeljala v zapore. Tamkaj so brez ovinkov priznali svojo krivdo. Mladeniča sta povedala, da sta prodajala strup raznim samomorilnim kandidatom in da se jima ni zdela njuna trgovina prav nič nečedna.
Tretji gost je povedal pa še vse kaj hujšega: priznal je, da si je hotel nabaviti strup za svojega starega, bogatega strica, ki je zanj vedel, da mu je v oporoki zapustil dobršen delež. S strupom je hotel starega bogatina spraviti s sveta in priti po nepošteni poti do dediščine. Na njegovo veliko jezo pa beli prašek, ki je zanj plačal dve sto dolarjev, ni učinkoval.
Mladeniča sta se zagovarjala, da sta kupčijo z belim praškom, ki naj bi bil strup, vzela samo za šalo in da sta hotela mladega znanca potegniti. Toda na dan je prišlo, da sta se brata zlagala, kajti pravega strupa samo zato nista hotela prodati, ker jima je znanec ponujal zanj le dve sto dolarjev namesto tri sto.
Prodajalca smrti so obsodili na smrt, njunega tovariša v zadnji kupčiji pa na pet let ječe.
Nezaželeni. Rusi
(n) London, novembra. Reuter poroča, da stane pet Rusov, ki jih je pred tremi meseci vihar zanesel na severnozahodno obalo otoka Luzona, filipinske davkoplačevalce na mesec 50 funtov (12.500 din). Rusi so brez beliča v žepu ^odpluli z jahto iz Šanghaja in so hoteli priti do Manille, pa jih je na poti zajel vihar in jih treščil na obalo. Najprej so jih poskušali poslati v Šanghaj, toda nobena paro-plovna družba jih ni hotela sprejeti na ladjo. Kitajski konzul v Manilli jim pa tudi noče priskrbeti potrebnih potnih listov.
Potlej so sklenili, da jih bodo v njihovi jahti poslali na morje, naj se sami brigajo za svojo usodo in za vrnitev v Šanghaj. Izkazalo se je pa, da je jahta tako hudo poškodovana, da je ni mogoče popraviti. Rusi so bili pa zaradi takšnega ravnanja zelo užaljeni in so pričeli gladovno stavko, ki so jo zdržali ves teden. Prepeljati so jih moi'ali v bolnišnico in tam so jih
komaj pregovorili, da so spet pričeli j	išee v vižini 80 metrov bodo pa lahko
jesti. Zdaj se je vlada odločila, da jih	hodili v	razkošno restavracijo	na	veho tožila zaradi kršenja filipinskih do-	čerjo in	v veliko dvorano za	420
ločb o naseljevanju, in tako se mora	stov na	shod ob zno-
s tq nenavadno zadevo zdaj baviti fih- •	■
pinsko delovno ministrstvo.
'Snnday Times«, London
Stockholm hoče Pariz prekositi
(n) Stockholm, decembra. V Stockholmu mislijo zidati ogromen stolp, ki bo menda lahko zaničljivo zviška gledal na svojega manjšega pariškega .bratca*. Novi stolp bo namreč 380 metrov visok, torej za celih 80 metrov višji od slavnega Eiffelovega stolpa.
Ne mislite, da gre le za fantastične želje prenapetih Švedov, kajti profesor Asplund je za novi stolp že naredil natančen načrt. Gradnjo stolpa bo izvedla družba .Skansk Cement*. Ta ogromni stolp namreč v nasprotju s pariškim stolpom ne bo iz železa, temveč iz betona. Njegov temelj bo vzidan v skale, ki stoji na njih tudi ves Stockholm; profesor Asplund trdi, da si ni mogoče želeti trdnejše in varnejše podlage.
Po profesorjevem načrtu ne bo v stolpu samo več dvigal, ki bodo obiskovalce z bliskovito naglico potegnili na vrh čudovitega stolpa; v vrtoglavi višini 380 metrov bo tudi nočno zaba
Norma Shearerjeva poročila z enim najbogatejših filmskih industrijcev, z Irvinom Thalbergom. Zakon je bil zelo srečen, saj ga je posvetila obojestranska ljubezen. Norma je bila kmalu srečna mati dveh ljubkih otrok, dečka in deklice.
Pred dobrim letom je pa smrt iztrgala slavni igralki ljubljenega moža. Normina žalost je bila brezmejna; koliko žensk je dotlej zavidalo Normi njeno lepoto in ogromno premoženje,
posvečati svojemu delu. Za zdaj je najprej uredila moževo dediščino. Thalberg je zapustil nič manj ko 5 miljonov dolarjev, t. j. svojih 200 milijonov dinarjev. 80 milijonov so pa že porabili za davke in za druge zapuščinske stroške. Ostalo je torej še 120 milijonov. Glavna dedična je Norma; mož ji je zapustil dva milijona dolarjev, otroka se bosta morala pa zadovoljiti vsak s pol milijona dolarjev.
Drzen roparski napad sredi Londona
n u. I. London, novembra. Londončane je ondan razburil drzen roparski napad o belem dnevu in sredi prometne ceste. Žrtev predrznih napadalcev je bila lady Heske Wrightova, ugledna dama londonske družbe. La-dy Wrightova ima najeto vse prvo nadstropje v elegantni hiši na cesti Park-Lane.
Nedavno je zjutraj med sedmo in osmo uro v njenem stanovanju rezko zazvonilo. Služkinja je hitela odpirat, a kdo popiše njen strah, ko je zagledala pred seboj na'pragu tri elegantno oblečene moške s črnimi krinkami na obrazih. Vlomilci so prestrašeno dekle odrinili, jo brž zvezali in ji zamašili usta, da ne bi mogla kričati na pomoč. Nato so odšli v gospodinjino spalnico. Lady Wrightova je še spala; vlomilci so jo seveda hrupno zbudili, naperili vanjo samokrese in ji zapovedali, naj jim takoj pokaže skrivni predal, ki ima v njem shranjene dragulje in druge dragocenosti. Gospa jim je v strahu izročila vse okrasje in ves denar, ki ga je imela doma, v skupni vrednosti 20.000 funtov ali okrog 5 milijonov dinarjev. Po tem uspelem ropu so vlomilci damo zvezali in so se nemoteno splazili iz hiše. Šele čez dobre pol ure sta se mogli ženski osvoboditi in poklicati policijo, ki je sicer takoj prišla, a vendar že prepozno; o predrznih morilcih ni bilo ne duha ne sluha.
Gospa Wriglitova je povedala, da so imeli roparji lepe, elegantne obleke, da so se v hiši bržkone dobro spoznali in da so dokaj izbrano govorili. Scotland Yard domneva torej, da so utegnili biti roparji .gentlemanski vlomilci* iz damine družbe.
18 SINGER IN PFAFF
-x'i.'	!• -L.	■	•
skorai popolnoma novih pogrezljivih Šivalnih strojev po neverjetno nizkih cenah naprodaj pri „PROMET“ (nasproti Križanske cerkve).
Urezal se je
V začetku sedemdesetih Let prejšnjega stoletja je zašla prva nemška križarka v vode prav tedaj prebujajoče se Japonske. Poveljnik ladje ni imel
moderno urejena zračna kopel.
Profesor Asplund ni bil nič kaj zadovoljen, da je švedska javnost že zdaj zvedela za njegov gigantski načrt. Mož je hotel svoje rojake z načrtom za ogromni stolp prijetno presenetiti. Seveda se tudi zdaj ne manjka presenečenja, kritik in vseh mogočih govoric. Švedi se že zelo vesele na svoj stolp. TJpajo, da bo prav kmalu postal
govorniškega daru in je bil v hudi ■ mikavnost za tujce, posebno ker bo zadregi, kako bi pozdravil japonsko I stal sredi bujnih gozdov v bližini odposlanstvo. Zdajci se je pa nečesa stockholmskega živalskega vrta.
zdaj so se pa zavedale, da je ta nekdaj tako srečna žena in mati med najnesrečnejšimi ženskami na svetu.
Ne delo ne otroka Normi niso mogli vliti nove življenjske energije. Zdravniki so jo skušali na vse načine razvedriti, a zaman. Bolnica je zmerom znova padala v hude duševne depresije, lotevala se je je melanholija in že se je zdelo, da se bo morala za zmerom odreči svojemu poklicu, ki bi mu poprej žrtvovala telo in dušo. Toda čas je vendarle toliko zacelil njene rane, da se bo mogla Norma spet
Ugrabitev cesarja
n a ..o. Pariz, decembra. V noči s 5. na 6. januar 1919. leta je osem ameriških častnikov praznilo kozarec za kozarcem penečega se šampanjca v gradiču grofa Bentincka, v bližini Ameron-gna na Holandskem. Osem zarotnikov, osem navdušenih prenapetežev je sklenilo, da bodo ugrabili bivšega nemškega cesarja Viljema II. in ga poslali predsedniku Wilsonu za novoletno darilo.
Zarotnike je pa holandska policija
domislil; obrnil se je do svojih častnikov in jim zapovedal, naj ostanejo popolnoma resni, četudi bodo besede njegovega pozdrava še tako nenavadne.
Japonsko odposlanstvo je prišlo na palubo in se je ljubeznivo smehljaje
(»Pionier«, Zlili)
Zaradi plinske maske...
Zahtevala je ločitev — ker ni marala spati s plinsko masko na obrazu
nima toliko denarja, da more potovati v kopališče
Toda vsakdo
hi moral dati za zdravje letno 100 — 150 dinarjev in piti mesec dni mesto druge vode samo našo znamenito:
Radenski zdravilni vrelec
onega * rdečimi srci iz
Radenskega zdravilnega kopaliSča Slatina Radenci
(pri Mariboru) Zahtevajte gratis prospekte!
Fantom so hoteli fotografirati
<n)
poklonilo Nemški novelinik ip nriiaz-	.	Londol\,	novembra.	Nenavaden	je	po	sklenitvi	premirja	prinesel do-
no Xra^l potlel ie pa poteši in	ff	^	^lgleZi’	M	i	mov’	v	s‘30min	na	dolga	leta trpljenja
    - ,.	s0	hoteli	fotogiamati staiodavno sve- ; in boja za življenje in smrt. In še
tiščr "	'	'	’	'	•	"
n d. i. London, decembra. I Zakon je bil spočetka zelo srečen. John Wilcox se je v svetovni vojni John ie svoji mladi ženki izpolnil 1 boril v Flandriji, kjer si je pri prodi- | vsako, še tako nenavadno željo^ Gospa ranju rezervne armade maršala Focha pri Villers-Cotterettsu pridobil več odlikovanj. Z velikanskim ponosom jih
S »TrSn-draf^fštiri.in-dvai^t net. “Šč? v Kartageni v ceyIonski džungli. I nečesa se je naučil'Wilcox v svetovni i-dvaiset šest-in-dvaiset'« ’	bil mladi angleški umet- ; vojni: seznanil se je s strupenimi pli-
nik gospod Brooke-Farrar, fotograf j ni. Dvakrat so ga zajeli, a dvakrat
in-dvajset, šest-in-dvajset!
vl^no^rS^trn^v °’ A- Smith in n*gov singalezFjski' se jVl^aff brez'hujših” pasteh vljudno prlkloml, nato pa piav tako pomočnik Mr. De Silva.	j	vendar pa ni nikoli pozabil, kaj po
V neki družbi, ki ji je prisostvoval i meni to strašno moderno orožje, tudi guverner Mr. M. M. Wedderburn, Prva leta po vojni se je gospod je Mr. Brooke-Farrar dogodek takole -
razločno in počasi v čisti nemščini odgovoril:
»Sedem-in-dvajset, osem-in-dvajset, devet-in-dvajset, tri-deset!«
Smehljanje, ljubeznivo priklanjanje na obeh straneh in ceremonija je bila opravljena.
Poravnajte naročnino!
Hranilne
L	■	■	«flr	■
knnzice
vrednostne papirje vnovouje po najboljši ceni in takojšnjemu izplačilu. izposluje vse bančne, denarne, kreditne in blagovne posle najkulantneje
Alojzij PLANINŠEK
TRG. AG. BANČNIH POSLOV LJUBLJANA
Beethovnova ul. 14 1. nadstr. Tel. 35-10
opisal:
»Ko smo stopili v svetišče, mi je najprej obstal pogled na neki -Tamilki, ki je v pobožni zamaknjenosti molila sredi templja. Prekoračili smo nekaj stopnic na desni strani templja in naredil sem več posnetkov o zamak-njenki. Mr. Smith je zvrtil več metrov filma in Mr. De Silva je naredil dva ali tri sijajne posnetke z velikim filmskim aparatom; na njih je bila za-maknjenka natanko v sredi med dvema skupinama vernikov.
Skratka: trije različni ljudje so jo fotografirali, uporabljali so pri tem tri različne kamere in več metrov filma in nekako deset posnetkov so napravili, vse pri belem dnevu. Slike so se nenavadno dobro posrečile — toda o zamaknjenki ni bilo na njih ne duha ne sluha.«
»Sanday Times«, London
Norma Shearerjeva podedovala milijone
n u. I. Hollywood, novembra. Pred nekaj leti se je lepa filmska igralka
Wilcox z vso vnemo posvetil trgovini, Njegovi predniki in njegov oče so bili trgovci, nekdanji vojak je postal soliden, bister trgovec.
Srečanje v Henleyu
John se je v vojni naučil resnosti; za zabave in veselice ni imel ne časa ne volje. Od ranega jutra do poznega večera je sedel v pisarni in pridno delal; vso svojo energijo je posvečal trgovskim zvezam z vsemi mogočimi državami v Evropi in celo v Ameriki. Podjetje je nenavadno lepo uspevalo; edina Johnova zabava je bil šport. Kakor skoraj vsi Angleži je bil tudi gospod Wilcox navdušen športnik; sicer se sam ni udejstvoval na zelenem polju, zato pa ni zamudil nobene zanimive športne prireditve.
In usoda je hotela, da je prav na takšni športni prireditvi v Henleyu spoznal lepo in očarljivo Mary. Gospod Wilcox si je vbil v glavo, da bo lepotica prej ali slej njegova žena, in res mu je izvoljenka po dolgem snubljenju dejala zaželeni ,da’. John je bil presrečen. Kupil je lepo, veliko hišo in jo je za poroko poklonil svoji ženi.
Wilcoxova se tedaj res ni mogla pritoževati nad svojim možem. Toda prišlo je drugače. Predlanskim je trgovec bral v časopisih, kako blizu je nevarnost nove vojne, in že je bil njegov sklep storjen. Sklenil je, da bo sezidal podzemeljsko vilo, ki naj bi bila v primeru nove vojne varno zavetišče zanj in za njegovo ženko.
Podzemeljska vila
Streha te nenavadne vile leži tri metre pod zemljo, stene so pa narejene iz meter debelih železobetonskih plošč. Letalo vile ne bo moglo opaziti, kajti njen vhod je skrit v gostem grmovju. Nad vilo se namreč razprostira velik, lep vrt.
Da prebivalci podzemeljske vile ne bi preveč pogrešali solnca, zelenja in narave, so v .oknih* vstavljena posebna ogledala, ki prestrezajo po posebnih ceveh, zgrajenih na načelih pod-morniških periskopov, svetlobo in jo dovajajo v notranjščino vile. V teh zrcalih lahko vidiš tudi nekaj osvežujočih zelenih vrtnih kotičkov.
Wiicoxova žena se ni upirala zgraditvi te vile. Toda mož je šel še dalje. Zahteval je, da mora njegova ljubljena žena vsako drugo noč spati s plinsko maske na obrazu. To je bilo Mariji le preveč. Ker mož ni hotel odnehati od svoje zahteve, je gospa Wil-coxova vložila tožbo za ločitev zakona.
Pred sodniki se je gospod Wilcox zagovarjal, da je menda pametnejše vsako drugo noč spati s plinsko masko na obrazu, kakor pa tvegati zastrupitev s plini. Sodniki so bili pa drugačnih misli in so zakon po moževi krivdi ločili.
izsledila in je seveda zaroto preprečila. Sporazumno so sklenili zadevo potlačiti; Bentinck je še podsmehljivo želel zarotnikom srečno pot na Francosko, holandski vojaki so jih pa z nasajenimi bajoneti spremili do belgijske meje. Zgodba z ugrabitvijo nemškega cesarja je tedaj za mnogo let padla v pozabo.
Osemnajst let je minilo od tistih dob. Zarotniki so se razkropili na vse strani. Eden izmed njih, Hudson Ale-xander, se je boril s strašno revščino. Oba otroka sta mu nevarno obolela in Hudson ni zmogel denarja, da bi plačal zdravnika. V sili se je odločil, da bo prodal svojo skrivnost nekemu ameriškemu časopisu za 1500 dolarjev.
Tako je Viljem II. ne vedoč rešil dve človeški življenji...
(»Lu-Vu«, Pariz)
Skrb za kanadske peterke
n d. i. Newyork, decembra. Kanadske peterke so spet postale središče ameriškega zanimanja. Nedavno so prebolele hudo hripo, zdaj jih pa obiskovalci z vseh krajev sveta spet lahko občudujejo skozi stekleno okence v njihovi otroški sobi.
Peterke so zelo razigrane in kažejo že določene značajne črte. Ena izmed petih sestric se nagiba k sanjarenju, mila je ir ’-'-otka in pusti, da jo živahnejše Sekirice dražijo in ji nagajajo. Ostale štiri sestrice so pa žive in se nagajivo pode po sobici iz kota v kct.
Te dni je zdravnik Dafoe, ki pazi na mala čudesca že od njihovega rojstnega dne, izjavil, da petčrke duševno niso tako razvite kakor telesno. Po njegovem deklice niso duševno tako razvite, kakor bi pri svojih letih morale biti. Doktor Dafoe pa upa, da se bo to popravilo. Peterke imajo zdaj šele tri in pol leta, po njegovem bodo pa že v petem letu svoje starosti nadoknadile svojo izgubo in bodo tedaj tudi duševno toliko razvite, kolikor bo ustrezalo njihovim letom.
Nagrajena pisateljica, ki ni nikoli hodila v šolo
n g. lc. Pariz, decembra. Gospa Ray-monde Vincentova si je priborila s svojo povestjo .Dežela* francosko nagrado za pisateljice. Nagrajenka je s kmetov doma in ni nikoli hodila v šolo. Njena edina vzgoja je bilo župnikovo poučevanje katekizma; župnik je brihtno dekletce naučil tudi branja in pisanja.
Z devetnajstimi leti je deklica odšla v Pariz v neko mlekarno. Tamkaj se je spoznala z izobraženim in nadarjenim pisateljem in kritikom Albertom Beguinom in se je tudi z n5im poročila. Kakor pripoveduje go~pa Vincentova sama, se je bila vsega, kar zna, naučila pri svojem možu, ki ji je bil tudi nekakšen voditelj in sodela-i vec pri pisanju spominov iz življenja i na deželi.
Poštenost Lichtensteincev
| n g. k. Vaduz, deccmbra. V liechten-I steinski prestolnici Vaduzu je pred j nekaj meseci neki motorist razjahal ■ pred deželno kaznilnico svojega železnega konja, ga prislonil k zidu in odšel v poslopje, štiri tedne je motor stal na cesti, naposled je pa mestne oblasti le v oči zbodel, zato so v uradnem listu razglasili, naj pride njegov lastnik v štiri in dvajsetih urah ponj.
Minil je dan, dva, toda o lastniku motornega kolesa ni bilo ne duha ne sluha. Prebivalci Vaduza so se lahko vsak dan prepričali, da stoji motorno kolo še zmerom na istem mestu, ob zidu pri deželni kaznilnici. Minili so spet štirje tedni, tedaj je pa vendar stopil iz kaznilnice lastnik pozabljenega motornega kolesa, se zavihtel nanj in ga pognal. .Pozabljivec* je bil dva meseca presedel zaradi lovske tatvine. Motorno kolo je rajši prislonil h kaznilniškemu zidu, kakor da bi zanj plačeval drago najemnino za garažo. Mož je pač računal na poštenost svojih someščanov in kakor vidimo, se- ni uštel.
Najnovejša škotska
»Kaj slišim, tvoja hčerka se namerava poročiti!« meni John svojemu prijatelju Dicku, »koga bo pa vzela?«
»Zelo poštenega in uglednega mladeniča. Vsak večer ti ugasne luč in posadi svojo zaročenko na kolena.«
»In to naj bo pošten fant, Dick?«
»Kajpak, John! Prihrani pri elektriki, hkrati pa rabi samo en stol za oba...«
s *
Za prispevek v tej rubriki plačamo 20 din
Novi poklici	\
Nedavno sem jo mahal po Miklo-', šičevi cesti, pred menoj je počasi šla',
'neka dama. Gledala je v tla. Na le-', 'peni ji je z rok padla rokavica. Da-, »na se je sklonila, jo pobrala in jo', spravila v žep. Šel sem slučajno za', njo in sem postal pozoren, ker ji je',
’rokavica večkrat padla na tla.
! V Wolfovi tdici ji je rokavica spet', padla na tla, slučajno pa tik cigaret-', nega ogorka. Dama se je spet sklo nila, pobrala rokavico in z njo vred.< cigaretni ogorek. Naprej grede sem; videl, da je dama slučajno še par-; krat spustila rokavico in slučajno; pobrala cigaretne ogorke, ki ji je; zraven njih slučajno padla rokavica.;
Videl sem potem, kako je pri nekv lepo razsvetljeni izložbi zajela iz že-; pa cigaretne ogorke in jih nato stre-; sla v torbico.	;
Po velikih mestih se neki ljudje; obrtoma ukvarjajo s pobiranjem ci-\ garetnih ogorkov. Nisem pa vedel, da se s tem delom ukvarjajo tudi v: jLjubljani. Ali naj bo to znamenje; velemesta ali pa znamenje revščine?',
Dijak:
Poštenost
»Pred par dnevi,« mi je prijatelj pravil, »sem šel v trgovino, da si kupim razglednico. Pri nogi na tleh sem zagledal zvit 500dinarski bankovec. Brez pomišljanja sem ga pobral in nesel na policijo, čeprav bi ga bil lahko spravil v žep, ne da bi bil kdo kaj opazil.
Ta dogodek sem povedal mnogim svojim znancem, in vsi razen enega so mi rekli, da sem bil zelo neumen, ker si ga nisem prilastil. Oseba pa, ki je bankovec izgubila, je na policiji trdila, da je denar v trgovini le pustila, in se je s tem hotela odtegniti plačilu najdenine.«
Očividec
Nepričakovano odlikovanje
Ko sem te dni hitela v lokal, se je zgodilo, da mi je neki stanovalec ali stanovalka pljunila ravno na ramo, in sicer iz hiše, kjer bi človek mislil, da stanujejo v njej ljudje, ki sploh ne znajo pljuvati.
Ustavila sem se in pogledala v prvo, v drugo in v tretje nadstropje hiše na Mestnem trgu, ker bi se bila prav rada zahvalila za pljunek, toda na žalost se je bil krivka ali krivec že umaknil. Zato se mu utegnem šele po tej poti, v Zrcalu »Družinskega tednika«, zahvaliti za odlikovanje, ki sem ga dobila tako nepričakovano.
Prizadeta
Brezposelnost
Pred kratkim sem šla po Tyrše-
vi	cesti proti Stožicam. Kar ugledam pri Stadionu voziček, na njem in okoli njega kopico otrok ter mater in očeta.
Ker so vsi strgani, bosi, umazani in premraženi, se marsikateri dober človek ustavi vsaj za hip. Ustavljajo se pa tudi taki, ki mislijo, da se jim ne more kaj takega nikdar pripetiti; ti se norčujejo nad temi nesrečniki, ki še strehe nimajo in jih je kruta usoda postavila pod milo nebo. ;
Videla sem tri gospode, ki so se; posmehovali tem nesrečnežem. Ali ne; spada v »Zrcalo naših dni«, če se; siti iz lačnega norca dela?	;
B. J. Izkoriščanje tujcev
Nedavno sem govorila z dvema tujcema, severnjakoma, ki se te dni mudita v Ljubljani. Oba sta hvalila naravne lepote naših krajev, posebno Ljubljane. Gospa mi je samo potožila, da se je le težko navadila na draginjo pri nas. Na moje vprašanje mi je povedala, da je v neki naši trgovini kupila pramen volne in plačala zanj reci in piši 22 dinarjev, medtem ko je v Zagrebu za pramen prav takšne volne plačala le 10 din.
Takoj sem jo razumela. Gospa prav nič ne obvlada našega jezika, tudi na naš denar se še ni dobro navadila. Pri pletenju volnene jopice ji je zmanjkal ravno en pramen. V trgovini so to dobro vedeli, prav tako so pa tudi spoznali, da v naši govorici in v našem denarju tujka še ni doma. Kar mimogrede so torej navili ceno volni, ki je vredna največ 10 din pramen!
Po pripovedovanju sem ugotovila, da se gospe pri nas to ni prvič zgodilo! Potrkajmo se na srce in povprašajmo se, ali res moramo biti tako nezaslišano ,podjetni'? Potlej se; pa še povprašajmo, kakšne vtise bosta ta dva tujca od nas odnesla v svojo severno domovino...
K. N.
IZ SPOMINOV DETEKTIVA F E R R Y J A ROCKERJA
(Gl. začetek v prejšnji številki)
Frank Heidemann se je navadil obedovati v nekem nemškem hotelu na vzhodni strani Broadvvaya. Lepega dne je prisedel k njegovi mizi mlad deželam, razgrnil »Ne\vyorker Staats-zeitung« in zapletel Heidemanna v pomenek. Sprva je bil nekdanji vrtnar hudo redkobeseden, naposled se mu je pa le razvezal jezik, Na koncu koncev je sklenil z mladim deželanom, Karlom Neumeistrom, sprva bežno, potlej pa vse globlje in globlje prijateljstvo.
Vsak dan sta se prijatelja v gostilni sešla, popoldne sta pa šla na sprehod ali pa v kino.
Neumeister je svojemu prijatelju zaupal, da mu je nedavno umrli oče v Nemčiji zapustil tisoč mark in da zdaj v Newyorku čaka na izplačilo tega denarja. Vse to je bilo seveda izmišljeno. Neumeister je bil le uradnik detektiva Schindlerja in njegova dolžnost je bila, pridobiti si Heide-mamnovo zaupanje. Mladenič je to nalogo odlično izpolnil, saj se mu je naposled posrečilo, da je nagovoril svojega ,prijatelja*, naj najameta večjo sobo in naj skupaj stanujeta. Heidemann, ki ga je najbrže mučila samota, je v to privolil.
Heidemann je že zdavnaj prekoračil svoj štiritedenski dopust, toda nič ni kazalo, da se misli vrniti k svojemu delu. Živel je od tistih dveh tisoč dolarjev, ki si jih je bil prihranil pri svojem šestletnem delu v Ameriki.
; Posebno značilno se je Neumeisterju ; zdelo to, da njegov prijatelj* nikoli ni omenil svoje službe v Asbury-Parku, čeprav je prav rad kramljal o svojih ;službah. Zakaj neki je le tako trdovratno molčal o svojem triletnem delu pri hruškovih? Neumeistru in Schindlerju na to vprašanje pač ni bilo težko ; odgovoriti.
Noči brez spanja...
; V začetku januarja se je zgodilo ne-;kaj, kar je Schindlerju dalo slutiti, da ;je Heidemann s svojimi živci že hudo ;na koncu. Vrtnar in Neumeister sta ;šla v kino. Igrali so neko italijansko ;enodejanko; v njej neki ropar ugrabi ; otroka in ga v gozdu zadavi. Heide-;mann je med predstavo skočil pokonci, zajecljal nekaj nerazumljivega in zdirjal ven. Ko je četrt ure pozneje stopil ;Neumeister na cesto, ga je Heidemann ;že čakal; povedal mu je, da mu je ;postalo slabo in da si je v bližnji lekarni kupil nekaj želodčnih kapljic;
; po njih mu je odleglo. Detektiv je po-; zneje dognal, da Heidemann sploh ni [bil v lekarni. Sklenil je .torej poostriti evojo metodo.
[ Neko noč je zbudil svojega sostanovalca in mu dejal: »Poslušajte me, [Frank! Tako ne gre več dalje! Zme-;rom tako glasno govorite v sanjah, da ;se skoraj vsako noč zbudim. Morda [zvečer preveč jeste?«
»Kaj pa govorim?« je v skrbeh vprašal Heidemann.
»Same neumnosti. Snoei ste govorili o nekem psu in o neki Mary, ki je nočete več videti. ,Prcč, Mary!‘<< ste kričali, ,eaj bom še zblaznel!* Najbrže ste imeli kakšno dekle z imenom Mary, ne?«
»Da, tako bo,« je zamrmral Heidemann, »in kaj sem nocoj govoril?«
Neumeister je zazdehal: »Prav ko sem se zbudil, ste zakričali: ,Zadavil sem jo!‘ Najbrže vam je nedavni film šel preveč na živce. Zdaj me pa pustite, da se naspim.«
Neumeister je računal na človeško slabotnost in je bil prepričan, da ee mu bo tudi Heidemann prej ali slej zaupal, v upanju, da si bo tako olajšal slabo vest, Neumeister- je nekajkrat opazil, da ima Heidemann svojo izpoved že na koncu jezika; ker pa ni maral zbuditi suma, ga ni spodbujal pri priznanju, in tako je ostalo pri nejasnih Heidemannovih opombah, da je tudi on marsikaj krivičnega storil, ali pa, da tudi, on verjame, da utegne sicer čisto dostojen človek v afektu zagrešiti umor, itd.
Vse te izjave, a tudi Heidemannovo vedenje, niso bili pa nikakšni Zanesljivi dokazi. Ko je Neumeister opazil, da Heidemann ponoči sploh več ne spi, najbrže iz strahu, da se ne bi spet kaj izdal, je odšel k svojemu gospodarju, detektivu Schindlerju in se je z njim in še z nekim detektivom več ur posvetoval. To pot so detektivi skovali nov, pretkan načrt, ki- naj bi pomagal iz vrtnarja izvabiti usodno priznanje. Ta načrt so po dolgoveznih pripravah in dogovorih s policijo sklenili uresničiti 26. januarja 1911. leta.
Zaradi škatlice vžigalic.
Tisti dan sta se Heidemann in njegov prijatelj, na Neumeistrovo prigovarjanje peljala v Yonkers. Sneg je pokrival polja, zrak je bil kristalno čist in solnce je sijalo. V Yonkersu je Neumeister najel kočijo in prijatelja sta se za slabo urico odpeljala na 6prehod. Heidemann je moral sesti na oblazinjene sedeže v kočiji, Neumeister je pa splezal na kozla in pognal.
Pol urice od Yonkersa jima je prišel po deželni cesti naproti precej razcapan neznanec; mahal je z obema rokama in dajal kočijažu znamenja, naj ustavi voz. Neumeister je res zavrl. Fant, črn in majhen kakor kakšen Italijan — bil je neki Schindlerjev detektiv — ga je precej grobo vprašal, ali bi mu lahko postregel z vžigalico. Neumeister je segel v žep in vrgel fantu škatlico z vžigalicami. Italijan si je prižgal cigareto, vtaknil škatlico v žep in jo brez pozdrava mahnil dalje.
»Hej, škatlico nazaj, falot!« je zavpil razkačeno Neumeister.
Ko se Italijan ni zmenil za njegove . besede, je detektiv skočil s kozla, ste-
Prijateljici
»Zaljubila sem se,« je kar brez ovinkov priznala Agnes. »Čudovit človek! Kar gorim.«
»In kdo je ta srečnež?«
Irma je bila zmerom stvarna in ni marala ovinkov
»Doktor Edgar Mdller.«
»Res?« je menila Irma. »In kaj pravi o tvoji sreči?«
»Nič. Saj še ničesar ne ve.«
»Zaljubila si se torej v moža, ki te še niti opazil ni? Ta je pa res imenitna!« Irma se ni prav nič navduševala.
»Nemara boš zdaj celo hotela shujšati? S preizkušenim zdravilom ne-i srečne ljubezni?«
[ »Saj drugega mi tudi ne ostane! [Doktorja Mollerja namreč niti ne po-[znam. Videla sem ga samo v sodni [dvorani. Pri nekem zasliševanju, ki se [ni mene prav nič tikalo.«
■ »Kako pa prideš k zasliševanju, ki se tebe nič ne tiče?«
»Takole je bilo,« je začela pripovedovati Agnes. Imela sem novo obleko in potlej je prišel tisti strašanski naliv. Nekje sem vendar morala vedriti.«
Za takšne stvari je imela Irma popolno razumevanje.
»In kaj boš zdaj?«
»Brata Mirka povprašam, ali slučajno nekoga pozna, ki je znan z doktorjem Mollerjem in ki bi mi ga lahko predstavil.«
»Nerodno in malo verjetno, da bi se posrečilo. Sicer pa... na tvojem mestu bi se Mirku v ljubezenskih zadevah ne zaupala. Preoster jezik ima...«
»Prav imaš. Potem mi torej ne ostane drugega kakor odpovedati se. Druge poti ne vidim.«
»Neumnica!« je rekla Irma. »K odvetniku gre vendar lahko vsakdo. Ce ti ni žal nekoliko stroškov...«
»Seveda mi jih ni.«
»Pojdi torej kratko in malo k doktorju Mollerju.«
»S kakšno pretvezo? Saj vendar ne
NAPISAL F. HILL
morem reči kar tebi nič meni nič: .Gospod doktor, ljubim vas...'.«
»To lahko rečeš kvečjemu med pogovorom, posvetuj se z njim o kakšni pravni zadevi.«
Agnes in Irma sta pomislili.
Nič kaj takega mi ne pride na pamet,« je rekla prva.
»če nimaš nobene pravne zadeve, si jo moraš pač ustvariti. Nekoga boš pač tožila,« je menila Irma.
»Koga neki?«
»Mene na primer. To malo prijateljsko uslugo ti rada naredim. Lahko me tožiš, da sem ti pokvarila večerno toaleto, ki si jo naročila pri meni.«
Irma se je bila pripravljena žrtvovati.
»Nič ne rečem, če mi je ne bi bila tako imenitno sešila.
»Saj mi ne bi nihče verjel!«
»čakaj, nečesa drugega sem se spomnila... Ti si arhitektka za stanovanjsko opremo in si mi, recimo uredila salon. Bom pa jaz tebe tožila, da si prekoračila dogovorjeni proračun.«
kel za njim, potegnil iz žepa samokres in oddal nanj dva strela. Italijan je teatralno zakrilil po zraku, zaječal, padel v sneg in negibno obležal.
Heidemann se je silno razburil zaradi prijateljevega ,zločina*, še bolj se je pa prestrašil Neumeister sam. Kakor blazen je zdirjal k vozu, skočil na kozla, nategnil vajeti in v divjem diru podil vse do Yonkersa. Vrtnar ga je skušal potolažili, dopovedoval mu je, da na cesti ni bilo živega brsta, da ga torej ni mogel nihče videti in da ga tako tudi policija ne bo mogla izslediti.
Neumeister si pa ni dal ničesar dopovedati. Koj ko sta prišla domov, je pričel nervozno pospravljati svoje stvari in pripravljati kovčege.
»Stran moram,« je stokal, »čimprej moram oditi iz Amerike!«
»Blazni ste. Nihče vas ne bo osumil. Pred menoj ni treba imeti strahu, Karel! Jaz vas ne bom izdal!«
»To pravite zdaj. Toda pozneje... nekega dne... ko bi se morda prepirala... ne, nikoli več bi se ne čutil varnega.«
Izpoved
To je bil tisti psihološki trenutek, ki ga je bil tako spretno pripravil Neu-meister.
Heidemann je nekaj trenutkov strmel predse, potlej je pa stopil k svojemu prijatelju, mu položil roki na rame in mu s tresočim se glasom dejal:
»Mene se vam ni treba bati, Karl, tudi jaz sem morilec. Zadavil sem neko dekletce v Asbury-Parku. Še danes ne vem, zakaj. Bržkone sem moral biti blazen. Nikar me tako ne glejte, Karl, res je, kar govorim. Mi ne verjamete? O, lahko vam vse čisto natanko razložim, nikomur drugemu razen vam ne bi tega zaupa!.«
In nato je Heidemann opisal svoje dejanje v vseh podrobnostih. Povedal je, da je kladivo vrgel v kanal in da je pentljico, ki je z njo deklico zadavil, zakopal v zemljo.
V	sosednji sobi so pa sedeli štirje državni detektivi in napeto vlekli na ušesa morilčeve besede, ki so jasno in razločno donele skozi tenka vrata. Ko je Heidemann končal svoje priznanje, se ga prijeli.
11. aprila je stal pred porotniki. Apatično je poslušal zasliševanje prič, a ko je stopil v dvorano Neumeister, detektiv, ki ga je imel Heidemann za svojega najboljšega prijatelja, je obtoženec pobesnel od togote. Morali so ga e silo odpeljati iz dvorane.
»Vem, da moje metode niso nravno neoporečne,« je izjavil detektiv. »Toda zaklel sem se, da moram izslediti moža, ki je umoril nedolžnega otroka in strl srce njegovi materi.«
Franka Heidemanna so 17. aprila 1911. leta usmrtili na električnem stolu.
»Sijajno,« je vzkliknila Agnes. »To sem tudi zares zagrešila.«
»Razen tega si v toliko na boljšem, da si obtoženka ti. To ustvari videz, kakor da se ti je krivica zgodila. Takšne reči ne zgreše učinka pri moških, če gre za ljubko damo. Stroške nosiš seveda ti.«
»Kajpak,« je rekla Agnes. »Torej pojdem k doktorju Mollerju. V zadevi Irma Solmsova proti Agnezi Weidtovi.«
■»■Ali si že bila pri doktorju Mollerju? Si me že očrnila pri njem?« je vprašala Irma.
»Ne,« je priznala Agnes.
»Sploh, Irma, ne upam si. Domislek je sicer dober, toda manjka mi poguma.«
»Veš kaj, velikodušna bom in ti bom pomagala,« je dejala Irma. »Sama stopim k njemu in ga poprosim, naj te toži, in tako te bom pomagala seznaniti z njim.«
Agnes je privolila.
Hu
mor
PASTA l\ ZOBE
Po
priporocBu naših zobozdravnikov
notri s® **
Cirkus
»Kako to, da je Bill postal kroti-telj slonov?«
»Najprej je imel cirkus z bolhami, potlej je pa postal kratkoviden.«
Moderen otrok
K černačevim je prišel v vas dedek. Po kosilu je sedel v naslanjač in nekoliko zadremal. Seveda je sem in tja zahrkal, to pa ni mali Metki, njegovi vnukinji, nič kaj ugajalo. Dolgo j« poslušala ta nenavadni koncert, potlej je pa stopila bliže. Ko je prišla v sobo mamica, je zagledala svojo nadobudno hčerkico, kako stoji pred spečim dedkom in vrti zdaj. en, zdaj drugi gumb na njegovem jopiču.
»Ti grdi otrok,« se je razhudila mama, »pusti vendar dedka, da se odpočije!«
»Oh, mama,« je vidno užaljena vzkliknila Metka, »kateri gumb naj Pa zavrtim, da bom kaj drugega slišala?«
Visoko na hribu
Micka je doma visoko na hribu. Poštar je hud na Micko. Vsak dan ji mora prinesti dopisnico in revež sopiha dan za dnevom po naporni poti, samo zato, ker je na dopisnici napisano: »Tisoč poljubčkov Ti pošilja Tvoj Janez!«.
Po štirinajstih dnevih se pa poštar vendarle ojunači in meni: »Gospodična, recite vendar svojemu fantu, naj vam prihodnjih 14.000 poljubčkov kar skupaj pošlje!«
O	taktu in vljudnosti
Neki varilec je šel v nedeljo s svojim sinčkom na sprehod.
»Očka, povej mi no,« sili v očeta mali radovednež, »ali sta takt in vljudnost eno in isto?«
»Nikakor ne, ljubi moj. Takoj ti bom pojasnil razliko. Le dobro poslušaj in razumel boš. Ondan sem šel popravljat k neki gospe pipo v kopalnici. Kuharica mi je dejala: .Pojdite naravnost po hodniku, zadnja vrata na levo.'
Pridem tja; odprem vrata, a glej, kaj zagledam? Gospodinjo, ki se je bila pravkar slekla. Ako bi bil samo vljuden, bi bil rekel: ,Pardon, gospa!* Ker sem bil pa takten, sem dejal: .Pardon, gospod!'
Hitler in židovski otrok
Hitler je obiskal neko nemško šolo in ob tej priložnosti je vprašal najboljše tri učence, kakšne poklice si bodo v življenju izbrali.
»No, kaj bi hotel biti, ako bi bil jaz tvoj oče?« je vprašal prvega.
»Mein Fiihrer, najrajši bi bil general,« je odgovoril fantiček strumno.
»Dobro, general boš!«
Isto vprašanje je Hitler zadal drugemu učenčku; ta pa je povedal, da se najbolj navdušuje za mornarske uniforme.
»Prav,« je dejal Hitler, »boš pa admiral !«
j Tedaj se je rajhovski kancler obrnil ; k tretjemu in je opazil, da je fantek | židovskega rodu; vseeno je ponovil
I	svoje vprašanje, a z nekoliko ostrejšim prizvokom: »No, kaj bi pa ti hotel biti, če bi bil jaz tvoj oče?«
»Jaz,« je skromno odgovoril Zidek, »jaz bi bil pa najrajši sirota.«
»No, ali si že bila pri doktorju Mollerju? je poizvedovala Agnes. »Zakaj pa že tako dolgo nič ne govoriš o njem?«
»Strahovito dela sem imela,« se je izgovarjala Irma.
»Zato seveda tudi nisi utegnila stopiti k odvetniku?«
»Pač,« je odvrnila Irma, »to sem le j utegnila.«	|
Obe sta obmolknili. Nazadnje je Irma povzela:
»Mislim, Agnes, da bi bilo boljše, če si odvetnika izbiješ iz glave.«
Agnes je prijateljico začudeno pogledala,
»Zakaj? Ali se ti mar zdi, da ni spodoben človek?«
»O, to že. Le zdi se mi, da ti nisi njegov tip.«
Agnes jo je zmedeno pogledala.
»Po čem to sodiš?«
»Kaj vem... Zdi se ml.« '
Agnes je silila v prijateljico z vprašanji.
»Ali veš kaj določnega? Prosim te, povej mi. Vedeti moram.«
Iz otroških ust
Majdki je deset let; zlate kodrce ima in čisto, nedolžno srce.
»Mislim, da pomagaš mamici, kadar povabi goste na čaj?« jo nekoč vpraša starejša gostja.
»O, da, gospa,« se odreže zlata nedolžnost. »Po odhodu gostov preštevam vselej srebrne žličke.«
»Da,« je priznala Irma, »bojim se, da ni več prost.«
»Takrat ko sem ga videla, še ni imel poročnega prstana.«
»Od takrat so minuli že trije tedni. Boljše je, da ti povem. Medtem se je zaročil.«
»Ne, kaj takega!... To se je zgodilo najbrže šele zadnje dni,« je ugibala Agnes.
»Da,« je potrdila Irma.
»Katera neki bi to mogla biti?« Je vdano vprašala Agnes. »Ti je menda ne poznaš?«
»Pač,« je menila Irma. »Jaz sama sem. Včeraj sva se zaročila.« (re. 1.)
ttUfno&cccU - ftctčegct časa
»Ali ga 'poznaš?«, sem vprašala on-dan neko svojo prijateljico.
»Ah tako, mimogrede, le bežno,« ni je odgovorila v zadregi.
Pozneje sem se nad njenim odgovorom globoko zamislila. Nehote sem se spomnila, kako pogosto slišim zadnji čas na videz nepomembno in neznatno besedico mimogrede med pogovori z vsemi mogočimi ljudmi. Zazdelo se mi je, da dandanes večina ljudi opravlja važne in nevažne stvari takole mimogrede. Mimogrede spoznaš novega človeka, ga vzljubiš, morda preživiš z njim nekaj lepih, polnih ur — da ga spet mimogrede pozabiš... Mimogrede se učimo tujih jezikov, učne metode so že tako zgoščene in lahke, da se skoraj vsakega jezika lahko mimogrede naučiš —-pripomnila bi le, da ga utegneš tudi prav tako mimogrede pozabiti...
E j, ta prešmentani mimogrede! Zdi se, da se je brez slehernega našega odpora vrinil v vse naše življenje! Vse, kar je v nas že po naravi šibkega, neodpornega, je dobilo v njem trdno oporo.
V	današnjem življenju človek najbolj boleče pogreša stalnosti in kore-nitosti. »Svoje dni je bilo vse drugače,« radi tožijo ljudje iz prejšnjih, dobrih časov. Nič čudnega, tedaj so bili še mladi in mladost jim je ozar-jala vse žitje in bitje tedanjih dni. Na takšno in enaksno moje ugovart -janje mi je pa nedavno neki starejši gospod korenito razložil, zakaj je bilo včasih vse toliko lepše in boljše. Takole mi je povedal: »Službe so bile stalne, plače tudi stalne, ljubezen in zakonski stan sta bila pa trdna in sveta!«
Nerodno mi je postalo in nisem več ugovarjala. Mož je imel prav. Usmerjenim, starejšim ljudem je pač današnje površno življenje_ še bolj nerazumljivo kakor nam, ki ^ smo se v njem rodili, v njem zrasli in do-
zoreli. Naša napaka je pa, da mi te površnosti in vihravosti niti ne. opazimo. Slepo drvimo z njo, le redkokdaj se spomnimo, da morda le ni zmerom vse čisto prav in dobro, kar počenjamo.
Človek mora v vsem svojem življenju, v vseh dejanjih in nehanjih imeti neki cilj, neko zvezdo-vodnico. Nekateri si takšen cilj zamišljajo kot izpolnitev svojih srčnih želja; morda kot dosego zaželene službe, ljubljenega dekleta, doktorskega naslova in ne vem česa še vse. Vse-kako so te želje zelo smotrne in lepe; razen teh materialnih želja morajo pa v človeških srcih kliti še višje, duhovnejše želje: izpopolnitev srca in duše, izpopolnitev vseh tistih lastnosti, ki jih ne moremo otipati, ki jih pa vendarle močno pogrešamo pri nekaterih svojih bližnjih.
Ne spreminjaj svojih načrtov in ciljev, zna se ti zgoditi, da se ti bodo drug za drugim izmuznili! Ako boš stalna in odločna v svojih načrtih, se ti bo v življenje nehote^ vrinil nekak red, ki ga morda niti opazila ne boš, pa bi ga vendarle pogrešala, če bi ga več ne bilo.
Napredovanje, kakršno koli, je možno le v trdnih in stalnih okoliščinah. Če že živimo v takšnem času, da v njem ne moremo imeti opore za svoje delo, moramo to vrzel izpolniti v samih sebi! Obrnimo se navznoter, prisluhnimo svojemu razumu in srcu. Potlej se ne bomo več mimogrede spoznavali, učili, veselili in žalostili in ne bomo več mimogrede sklepali usodnih vezi za vse življenje, ki jih utegnemo potem spet hitro in mimogrede zavreči!
Ali veš, kaj se utegne zgoditi ljudem, ki vso življenjsko radost in bol okušajo le mimogrede? Življenje, polno čudovitih poti, stremljenj, sreč in slasti, jih utegne prezreti, utegne se maščevati in šiniti mimo njih kar tako — mimogrede!	Saška
Naša kuhinja
Kaj bo ta teden na mizi?
Četrtek: Svinjske zarebrnice z Robertovo omako1'-', krompirjevi cmoki.— Zvečer : Pečene klobasove rezine, krompirjev pire, kompot.
Petek: Kislo zelje z zabeljenim fižolom, jabolčna gibanica. — Zvečer: Zaroštan močnik in krompir v oblicah.
Sobota: Bržola v omaki**, močnati cmoki, jabolčni kompot. — Zvečer: Aspik z zelenjavo, sir, presno maslo in ržen kruh.
Nedelja: Riževa juha, zajčja pečenka s smetanovo omako***, solata, krompirjevi cmoki. — Zvečer: Hrenovke z gorčico, zraven krompirjev pire.
Pondeljek: Goveja juha z vlivanci, čebulna omaka, krompirjev pire, kuhana govedina. — Zvečer: Govej golaž z močnatimi cmoki.
Torek: Zelenova juha, sladka repa v omaki, krompirjev pire. — Zvečer: Kisla pljučka s krompirjem.
Sreda:	Zelenjavna juha, pečeni
krap4, zelena solata in pražen krompir. — Zvečer: Testenine s paradižnikovo omako, jabolčni kompot.
POJASNILA
*	Svinjske zarebrnice z Robertovo omako: Odreži 15 do 18 dkg svinjskih zarebrnic, jih osoli po obeh straneh, pretolči in povaljaj v moki. V ponvici raztopi nekaj masti in na njej lepo zarumeni zarebrnice. V masti, ki bo ostala, pa zarumeni za vsako zarebrnico eno kavno žličko drobno nastrgane čebule, omokaj omako z noževo konico moke, ocvri tudi moko, da dobi lepo rumenkastoi’javo barvo: vse skupaj zalij z juho in po okusu začini z gorčico. Dobro pokuhaj, polij z omako zarebrnice, jih pusti v njej in duši.
V	to omako lahko po okusu narežeš tudi rezine vloženih kislih kumaric.
** Bržola v omaki: Pripravi, stolči in osoli, puste, vležane bržole; v posodi zarumeni nekaj drobno nastrgane čebule, nekaj na majhne kocke narezane slanine, dodaj timijana, eno lo-vorjevo pero in nekaj muškatnih cvetov. Daj v mast bržolo in jo duši ob pridatku vode in vina, dokler ne postane čisto mehka. Prilivaj vedno pol vina na polovico vode. Ko se bržola zmehča, jo vzemi ven, zloži v ogreto posodo, podmeti omako z moko, dodaj goveje juhe in še enkrat pokuhaj. V omako ubij še en rumenjak, podmeti s kislo smetano in limonovim sokom, dobro premešaj in skozi sito vlij omako na bržolo.
*** Zajčja pečenka s smetanovo omako: Očisti zajca in ga daj v kvašo, ki si jo pripravila iz ene majhne čebule, enega korenčka, ene peteršiljeve korenine in ene zelenove glavice; vse to mora biti zrezano na rezine, iz enega lovorjevega lističa, iz dveh na-geljevih žbic, iz nekaj poprovih zrnc in iz toliko okisane vode, da bo stala nekaj milimetrov nad mesom. Zajec naj leži v tej kvaši dobre tri ure. Nato ga vzemi ven in hitro ocvri na vroči masti in na hudem ognju. Za
hrbet potrebuješ dvajset minut cvrtja, za noge in prsi pa trideset minut. Položi zdaj zajca v veliko posodo, zelenjavo pa medtem na ostali masti rumeno ocvri. Omokaj z žlico moke, zalij s pol kvašenega soka, pol vode in 10 minut kuhaj. Ko se omaka zgosti, jo pretlači skozi tenko sito in jo zmešaj s kislo smetano. Omaka mora biti bolj redka. Primešaj jo zajcu in nesi na mizo.
‘ Pečen krap: Prereži krapa na dvoje, ga očisti in vsako polovico petkrat do šestkrat osoli in papriciraj; riba naj nekaj časa leži, da se te začimbe vanjo vpijejo; V* kg krompirja nareži v tenke rezine in osoli, lonec, varen ognja, obloži s temi krompirjevimi rezinami, nanje položi več koščkov presnega masla, zalij z */» 1 kisle smetane, nato položi na krompir ribo, jo spet zalij z '/s litra smetane in položi nanjo spet nekaj koščkov presnega masla. V pečici ribo najprej peci pri zmerni toploti, potlej pa pri hudi vročini. Ko bo krap pečen, ga posuj s kruhovimi drobtinicami in zalij s stopljenim presnim maslom.
tako ali tako naznačili. Morda s šivi, ki teko od pasu navzgor, ki se pa nekoliko centimetrov nad pravim pasom izgubljajo v blagu. Prav dobrodošli so razni vstavki, ali po domače ,plastroiiii‘. Obleko precej globoko izrežeš, štirioglato ali okroglo, vstaviš vstavek iz istega ali drugega blaga in takoj bo obleka čislo drugačna. Ako so ti vstavki dovolj globoki, prav spretno naznačujejo navzgor potegnjeni životek.
Zelo lepo se dado prenoviti temne obleke z raznimi svetlimi garniturami. Še zmerom so v modi šapotlji iz čipk, organdija, Hokeja in žoržetnega krepa. Temnomodro obleko na primer zelo zabavno poživiš z raznobarvni-
Iz starega novo
»Lahko tebi, ko imaš toliko oblek,« pravijo navadno nespretna dekleta svojim spretnejšim tovarišicam, pri tem pa ne pomislijo, da bi si lahko tudi one na več načinov spopolnile in prenovile svojo staro garderobo. Popravljanje in prenavljanje oblek nikakor ni težko; imeti moraš le nekaj uric časa, ščepec soli in iznajdljivosti in morda nekaj novih ali starih pripomočkov za poživitev lanske ali predlanske obleke. Seveda ne smeš pozabiti na dobro voljo in na potrpljenje.
popravljaj le obleke, ki so popravila vredne. Mislim, da si za zimo nabavljaš rajši obleke iz trpežnejših in močnejših blag, zatorej upam, da jih boš lahko večkrat prenaredila in popravila. Pričnimo kar pri ovratniku! Letos so v modi visoki ovratniki, ki spredaj nekoliko zakrivajo vrat. Ti ovratniki nimajo pa ničesar skupnega s tako imenovanimi ,ruskimi ovratniki*; spredaj so le nekoliko potegnjeni navzgor, zapenjajo se pa zadaj z majhnimi, v blago oblečenimi gumbki. Tak ovratnik si lahko vstaviš iz istega blaga in obleka bo takoj nekoliko modernejša. Za ovratnikom pridejo na vrsto rokavi; lani in prejšnja leta smo nosile na ramah nabrane in ujete rokave. Ta moda vse bolj in bolj izginja in lahko trdim, da bo kmalu docela pozabljena. Letošnje obleke imajo ozka rokava, pogosto
I	tudi raglansko vezana ob ramah. Zo-jžaj torej rokave, vzemi jim manšete | in jih zapni samo z gumbki; tudi manšete letos niso priljubljene.
Na vrsto prideta životek in pas. ži-volek je visok, torej je tudi pas višji. Pri stari obleki boš životek le težko , pomaknila navzgor, zatorej ga moraš
mi usnjenimi trakci, ki jih spredaj ob ovratniku zavežeš v vozel. Takšne trakce kupiš v modnih trgovinah, po dinarju meter; dobiš jih v vseh mogočih mavričnih barvah.
Letos prinaša Pariz razne zanimive sestave iz trakov. Ako ima enobarvna obleka precej globok izrez, si v la izrez zaveži lepo pahovko iz velurja ali baržuna. Pas iz velurja, morda še dva žepka in obleka ne bo zaostajala za letošnjimi modeli.
Dobro blago, lepa, ne preveč nenavadna barva in preprost kroj: to so tri lastnosti, ki jih mora imeli obleka, ako jo nameravaš dobro pre-
narediti. Seveda imaš pa v svoji garderobi tudi nekaj zelo skromnih obleke, ki jih nosiš za pisarno in pod plašč,
v
mm
hmuh m
DELUJE
dobro pri obolenju Želodca, jefer In ledvic. Pomaga pri poapnenju žil in hemoroidih
OLAJŠAVA
bolečine in trpljenje pri revmatizmu in sklepnem protinu
OBLAŽUJE
bolečine pri mesečni čišči
ODSTRANJUJE
nepotrebno mast in pripomore do vitkost
DOBITE GA V VSEH LEKARNAH
Ueg. S. br. 19830/1933
Dan po velikem pranju
Večkrat se mi ta ali ona gospodinja pritožuje, kako hitro se ji trga perilo in koliko denarja porabi za nadomestne kose. Takšne pritožbe so v devetdesetih odstotkih neupravičene, saj eo se znamenja lenobe in napačnega gospodarstva. Dokler je luknjica še majhna, jo je lahko zakrpati, ko pa naraste v veliko luknjo, potrebujete za popravilo dosti časa, denarja in energije.
Odločite se torej enkrat za vselej, da boste takoj zakrpale vsako še tako neznatno luknjico. Pri tem si boste prihranile toliko denarja, da si boste lahko zanj kupile že marsikaj lepega in koristnega. Najboljše je, ako pregledamo perilo takoj po velikem pranju, ko je še lepo čieto in suho in ko ga nameravamo zlikati in spraviti v omare.
Najprej uredi perilo po kosih: kuhinjske krpe s-kupaj, robce skupaj, moževo perilo na drugi konec mize, drugam spet otroško in svoje perilo. Posteljnino seveda spet na posebno mesto; zdaj jemlji v roke kos za kosom, podrži ga proti svetlobi in kmalu bo tvoje pazno oko zasledilo večje in manjše rane. Strgane ali načete kose polagaj spet na nov kup.
Ko pregledaš vse perilo, zlikaj najprej cele kose, jih spravi v omaro, potlej si pa vzemi nekaj časa in volje za šivanje in krpanje. Majhne luknje zakrpaj tako kakor nogavice, večje podloži pa z istim blagom. Nekateri kosi perila bodo morda že tako načeti, da bo treba večji del odrezali in namesto starega prišiti novega.
Zelo dobro se dado popraviti tenke in izrabljene kuhinjske krpe. Namesto da bi imela šest prerabljenih krp. imej rajši tri dobre in porabne. Pazi že pri nakupovanju, da bodo vse kuhinjske krpe imele isto obliko. Zdaj vzemi dve krpi, ju položi drugo čez drugo, tako da bosta monograma stala v diagonali; tako bo slabši del krpe
prišel na boljšega in to hkrati na obeh straneh. Zdaj z majhnimi vbodi šivalnega stroja sešij krpe ob robeh, potlej pa še po eredi z večjimi vbodi in videti bo, kakor da je krpa res samo ena. Takšne krpe utegnejo trajati več let.
Vsaka gospodinja mora paziti, da se blago, bodisi perilo ali pa obleke, nikoli docela ne izrabi. Posebno pazijo posvečaj moževemu perilu. Vsak kos pri svetlobi pazljivo preglej. Posteljna pregrinjala se najprej obrabijo odzgoraj, kjer jih prijemljemo z rokami, zato ti ne svetujem, da bi tja vstavljala razne vzorce, ker bi se prehitro potrgali. Blazine se tudi najhitreje potrgajo ob robeh vložkov; vložke vzamemo ven, kupimo nove, seveda nekoliko večje ki jih všijemo nazaj v blago.
Ko vse tako dobro zakrpaš in zaši-ješ, perilo še polikaj in spravi v omaro. Ko ga boš potrebovala, ti ne ho treba krpati in jeziti se, saj ga boš lahko oblekla z zavestjo, da je čislo, sveže in — celo
Še nekaj naj pripomnim, ko smo ravno pri perilu. Krpaj le oprano, čisto perilo! Všij na vse svoje perilo monograme. Vem, da je vezenje liio-nogramov težavno in dolgotrajno, toda saj nihče ne zahteva izvezenih mono-gramov. Vazno je, da je na vsakem kosu perila napisano vaše ime, da se perilo ob kakšni priložnosti ne izgubi in ne založi Dobro je tudi, ako na nogavica narediš znamenja, da boš zmerom vedela, kateri dve nogavici sla par. Prav tako spadajo monogrami ! tudi na moževe ovratnike, sicer jih v čistilnicah utegnejo zamenjati.
Monograme kupiš lahko v trgovinah t ročnimi deli, imajo jih ua zelo ljubkih majhnih belih krpicah, izvezene v vseh mogočih barvah. Na posteljnino se podajo samo beli mono-grami, na perilo pa lahko prišiješ tudi majhne barvaste monograme. (n)
Naše gospodinjsko tekmovanje
kadar hodiš nakupovat. Žilica ti pa ne da miru, da ne bi skušala tudi teh oblek nekoliko poživiti. Zelo praktična in ljubka novost so razni telovniki. Z njimi kaj lahko pokriješ že nekoliko obrabljeni sprednji del obleke. Takšen telovnik, ki ga vidiš na naši prvi sliki, si lahko' omisli® iz stare, dobro ohranjene obleke v škotskem vzorcu, iz enobarvnega duvetina ali baržuna. Naš telovnik je precej dolg, ima dva vstavljena žepka in pas v barvi obleke.
Še zmervm so tudi v modi razne aplikacije, ki eo lahko zelo preproste, pa vendar dobro učinkujejo. Aplikacije v obliki puščic, ki jih vidiš na naši drugi sliki, & lahko pripraviš iz ostankov živobarvnega blaga. Kockasta, enolična obleka v sivi ali medlo-modri barvi, okrašena z živordečimi aplikacijami in živordečim pasom, je tako ljubka, da jo boš spet z veseljem nosila za službo.	Simona
Plačajte naročnino!
Spoštovano uredništvo!
Namenila sem se, da se bom tudi jaz udeležila nagradnega natečaja, ki je zanj razpisanih pet nagrad po 100 din. Sem nezakonska hči revne matere. Ko mi je bilo enajst let, me je mati poslala služit na kmete. Nekaj časa sem tam služila, potem sem pa šla služit v mesto. Pri ljudeh, kjer sem bila, sem se naučila snažnosti, gospodinjstva in varčnosti.
Tako sem si služila kruh do 22, leta, potem je prišel pa dan, ko se je izpolnila moja srčna želja: poročila sem se s svojim izvoljencem.
Prva štiri leta nam je trda predla, ker sva morala to ali ono kupiti, zaslužek je bil pa bolj majhen. Ko sva se z možem poročila, nisva imela drugega kakor omaro, postelje in nekaj posteljnine. Potem sva si prihranila toliko, da sva si dala napraviti še eno mizo in dva stola. Potrebovala sva pa še krožnikov, loncev, škafov itd. S tem sem gospodinjila štiri leta, potlej se je obrnilo pa že precej na boljše, kajti mož zdaj redno zasluži na mesec 1000 do 1100 din. Danes smo trije in živimo preprosto, skromno, a zadovoljno. Za stanovanje plačamo 110 din, hrana nas na mesec stane 500 din, obleka in čevlji 150 din, zabava 50 din, to je skupaj 974 din. Kar nam ostane, hranimo pa za nove postelje, žimnice itd.
Poročena sva z možem že pet let.
OBRAČUN
Stanovanje....................110	din
Hrana........................ 500	„
Obleka in čevlji..............150	„
Kurjava.......................nič
Razsvetljava..................14	„
Razni gospodinjski izdatki ,	150	„
Zabava....................... .	50	„
Skupaj...................
Moj mož zasluži manj kakor 1200 din, imam pa še dva nebogljenčka, a vendar živimo tako, da ne trpimo pomanjkanja in smo v teh težkih časih celo vedri in veseli. Denar razdelim takole:
OBRAČUN
Stanovanje................... 250	din
Hrana........................ 450	„
Obleka in čevlji.............75	„
Kurjava in razsvetljava	.	.	60	„
Razni gospodinjski	izdatki	.	150	„
Zabava................... 150	„
Skupaj . . ,
1135 din
074 din
Vas prisrčno pozdravlja zvesta čita-teljica	Pavla
Spoštovano uredništvo!
Tudi jaz se nameravam udeležiti vašega novega nagradnega tekmova nja, čeprav nimam dosti upanja na nagrado; vzlic temu vam hočem iz lastne skušnje pomagati k rešitvi vašega vprašanja.
Pri gospodinjskih izdatkih določim 100 din za moža, saj mora tudi on imeti nekaj denarja za kakšne malenkosti, na primer za cigarete in polič vina.
Z denarjem mi kajpak trda prede, tako da. včasih komaj prihranim 2 dinarja za ,Tednilc‘. Upam, da vas bo moje pismo razveselilo, in vas najlepše pozdravljam
Krista črepinko,
Pobrežje, Maribor, Aškerčeva 8.
VAtabni nasveti
Zrcalo očistiš s kredo, ki si jo raztopila v špiritu.
Na roko izdelan gobelin daj vedno vstaviti pod steklo, na stroj delanega gobelina pa nikakor ne smeš dati pod steklo.
Duh po čebuli odpraviš z rok tako, da jih natreš s soljo, potlej jih pa nekaj minut podržiž nad vročim štedilnikom.
Otroške
vozižke
in igrate, šivalne stroje
kupite po ugodnih cenah pri
S. REBOLJ & DRUG
Ljubljana, Goipoivebka c. IS
Po članku v Zeitungi«
»N eue-Ziircher-
TEDNIKOV TEDENSKI
Leksikon
Yvon Delbos
je sin vaškega učitelja iz Thonaca v Dordonji. Njegov ded in praded sta bila takisto učitelja in učitelj bi imel
po očetovi želji postati tudi on, toda ^	...	............
njega^ sta bolj mikala višji študij« narodi sladkorja še niso poznali: Grki in... žurnalistika. Tako je prišel liaj fjjmijani ju prebivalci Daljnega Vzho-vseučilišče, v Parizu je imel pa tudi j cja grj si sladkali z medom, Ger-dovolj priložnosti za zurnalistiko. ko-*mani jn Slovani pa s sladkim brezo-deloval je pri Jauresovem dnevniku« vjm sokom. prvo sladkornico so zgra-»Humanite«; tam se je tudi sezna-| dili na Nemškem (leta 1573. v Augs-nil z Leonom Blumom. Leta 1914 seXburgu), prvo tovarno za predelovanje je kot 291etnik prostovoljno javil v* sia(jkorja iz sladkorne pese pa šele vojsko, čeprav je bil slabotne postave* leta 1801 v Kunernu na Spodnjem in po sodbi naborne komisije za j gieskem.
Problemi našega časa
Usoda kubanskega sladkorja
NjM*edncL 9ro£ka
Pridelovanje sladkorja ni tako staro, kakor bi utegnil kdo misliti. Stari
fronto prešibek. Kljub temu se jej na lastno željo boril na fronti; več-< krat ranjen je nato presedlal k le-j talstvu in sestrelil 21 nemških letal.1
Po odkritju Amerike so ljudje tamkaj našli mnogo sladkornega trsa, toda v tovarnah so ga pričeli predelovati v sladkor šele v začetku pretek-
Neki njegov prijatelj je dejal jega stoletja. Nekatere izmed teh rast-njem: »Bil je pogumen vojak, ker iin— sladkorno proso, sladkorni javor, bil prepričan pacifist. Nekaj podza-t^oruza jn sladkorna palma — imajo vestnega ga je gnalo v vojno, da bi» (j0 jg o/0 sladkorja, toda izdelovanje jo pomagal čim prej končati.« ♦ sladkorja iz teh rastlin je tako drago, Po . vojni se je ves posvetil zurna-* ^ gpjgjj Ile pride v poštev, šele v listiki in politiki. Pisal je v Herno-* Zadnjih letih je avtarhično prizade-tov list »Ere Nouvelle« m v »De-X vanje Kanade pognalo kvišku pride-peche de ^Toulouse«. Leta 192o je* lovanje javorjevega sladkorja. Vzlic postal državni podtajnik v Parnle-«temu. pa predelajo še zmerom celih vejevi vladi, potem je počelih deset* g2o/0 svetovne porabe sladkorja iz let vztrajno odklanjal sleherno me-S sladkornega trsa in sladkorne pese; sto v vladi, čeprav so ga trije tako* razmerje sladkornega trsa proti slad-nasprotni si politiki kakor Poincare,. korni pesi je kakor 3 prQti L Tardieu in Herriot vabili k sodelo-J y enem ietu predelajo okrog 25 mi-vanju;^ dejal je, da njegov cas lijonov ton vseh mogočih sladkornih m prišel. Lani ga je pričakal. k° jej vrst. Poraba sladkorja je pri raznih ljudska fronta na francoskem do-* narodih različna: v Zedinjenih drža-segla pri volitvah večino, niu je}vah Znaša na primer povprečna po-Leon	Blum ponudil zunanje rninistr-j	raj,a sladkorja	za	vsakega prebivalca
; tvo.	Delbos je sprejel m od takrat*	g kg na iet;o,	na	Angleškem 44,8 kg,
vodi francosko zunanjo politiko. }v Avstriji 30 kg, v Nemčiji 25,4 kg, na
: Francoskem 23,8 kg, na Poljskem 12,7 t kilogr., na Japonskem 10,3 kg, v so-! vjetski Rusiji 9 kg, na Kitajskem pa I samo 2,2 kg.
^ Med najvažnejše pridelovalce suro-Leta 1919 na novo ustanovljena* vega sladkorja spada Kuba, s povpreč-Poljska obsega približno ozemlje sta-} no produkcijo 2 milijonov ton na leto; re Poljske, ki so jo v 18. stoletju J sa njo pridejo Filipini z 1,1 milijona razkosale Prusija, Avstrija in Itn-} ton, nato Britanska Indija s 4,6 in sija, in leži na kočljivem stikališču* Java z 1,1 milijona ton. evropskega zahoda in vzhoda. Njene*	Pri predelovanju	sladkorja iz slad-
meje	merijo 4.032 km in jo ločijo odjkorne pese je	na	prvem mestu Ja-
6 držav: Nemčije, Litve, Letonske,} ponska z 1,1 milijona ton. Za njo pri-Rusije, Romunije in Češkoslovaške. J dejo Francoska in Združene države z Poljska šteje 34 milijonov ljudi in J 1 milijonom ton, nato pa Belgija, narase vsako leto povprečno za pol} Angleška, Holandska, Italija, Avstrija, milijona duš. Prebivalstvo je v pre-} Poljska, sovjetska Rusija in češko-:ežni večini kmetskega stanu. Pre-J slovaška z relativno manjšimi produk-stolnica Varšava ima 1,179.000 ljudi.} cijami, ki so pa vse skupaj nekako Drugi dve najznamenitejši poljski} trikrat večje od množine v Nemčiji nesti sta staroslavni Krakov in} pridelanega sladkorja, umetno ustvarjeno pristanišče Gdinja.} Pridelovanje sladkorja spada ne-Poljska je zaveznica Francije in}
Romunije, z baltiškimi državami in} z Malo antanto živi na splošno v} prijateljstvu, le njeno razmerje do}
Češkoslovaške je precej hiadno. Pred} lekaj leti je sklenila lOlelno pogodbo* a Nemčijo in se jela odtujevati}
Franciji.	t
Poljska
O priliki Delbosovih obiskovj v Varšavi in Bukarešti.
dvomno med važnejše veje svetovnega gospodarstva in njegove konjunk-turne spremembe odločujejo o blagostanju in bedi več milijonov ljudi, ki žive izključno od pridelovanja in prodajanja sladkorja.
Polet kubanske sladkorne produkcije
Koj po svetovni vojni so pričele skakati cene ameriškega sladkorja; to je na Kubi, najvažnejšem ameriškem pridelovalcu sladkorja, ustvarilo malone blazno sladkorno konjunkturo. Plantaže sladkorne pese in čistilnice sladkorja so rasle iz tal kakor gobe po dežju. Kar čez noč so izginili travniki in palmovi gozdovi, denarja je bilo ko smeti in vso deželo je zajel val pretiranega razkošja. Samo v Havani, prestolnici Kube, so takrat odprli 55 nočnih klubov in 4000 barov in kavarn. Havanske ulice so dobile granitna tla, dve največji havanski banki sta pa namesto železnih vrat postavili ob svojih vhodih vrata iz čistega zlata.
Nezaposleni delavci z vsega sveta so drveli na Kubo, da bi se po nekoliko letih vrnili domov s polnimi mošnjami. Vsaj oni so si tako predstavljali, toda prišlo je drugače.
Gradili so nove in nove tovarne sladkorja. Delale so vse bolj in bolj racionalno in so zato vsak dan potrebovale manj delavcev. Danes smo že tako daleč, da zadostuje samo šest delavcev, da izdelajo vsak dan trideset vagonov sladkorja. Danes se sladkorni sok avtomatsko odteka v kotle, avtomatsko se zgoščuje, stroji pa avtomatsko spravljajo v vreče sivi surovi sladkor. In vendar so morali najemati čedalje več delavcev. Plače so skakale od dne do dne in denarja je bilo povsod na prebitek. Vse to je bilo pa preveč lepo in zato je moral nekega dne priti prevrat.
Kraljestvo sladkorja
Kubanska vlada je živela samo od sladkorja. Ameriški tovarniški ravnatelji so bili hkrati tudi policijski ravnatelji: ob desetih zvečer so po delavskih stanovanjih ugašali luči, da bi preprečili ponočevanje in povečaU zmogljivost delavcev; šU so tako daleč, da so se posluževali celo palice.
Leta 1925. je bila moč sladkornih tovarnarjev na višku. Generala Gerar-da Machada, nekdanjega mesarskega i pomočnika, so izvolili za predsednika
Nemška manjšina na Češkoslovaškem
Iz y>Depeche de Toulouse«, lista, kjer je dolgo sodeloval tudi sedanji francoski zunanji minister Delbos.
Romunija	}
Romuni se radi ponašajo, da iz-} češkoslovaška ima 14,700.000 prebi-virajo iz romaniziranega ljudstva v} valcev. Od teh je 3,200.000 Nemcev. Daciji; tam je namreč rimski cesar} češkoslovaški Nemci pa ne predstav-Trajan naselil leta 106. po Kr. 200} ljai° strnjene enote, temveč otoke, tisoč rimskih kolonistov.	}	raztresene po vsej državi, češki Nemci
Nova Romunija je bila stoletja in} *lve pomešani s Čehi in Slovaki, stoletja plen, ki so se zanj dajale* Dve najmnogoštevilnejši nemški sku-Turčija, Ogrska, Avstrija, Poljska in}pini — vsaka izmed njih ima 800.000 Rusija. Pomembni dogodki v njenem »prebivalcev — živita vzdolž bavarske, razvoju do današnje oblike in veli- * saške in pruske meje in predstavljata kosti so Krimska vojna med Rusijo »strnjen pas.
in Turčijo, Francijo in Anglijo* Med Čehi in Nemci ne moremo po-(1353—56; takrat je Romunija do-Jtegniti narodnostne meje, ki bi debila od Rusov del Besarabije), polom*lila druge od drugih. češkoslovaški avstro-ogrske monarhije in Bolgarije?Nemci tudi v preteklosti niso nikoli in aneksija Besarabije po svetovni»predstavljali enotne politične in uprav-vojni.	.	*ne	celote.	V	upravnem	pogledu so bili
Romunija meri 295.000 km- (za} združeni s Čehi še pod habsburško! primerjavo: Jugoslavija 249.000 km2) ® oblastjo. Sicer so pa ti Nemci svoje- | in ima več ko 19 milijonov hitro sej vrstna veja nemškega naroda, ker so; množečih prebivalcev. Karpati so | zelo dolgo živeli pod češkim vplivom, hrbtenica njene obrambe pred so-}Ena tretjina nemške manjšine se ni' sedi, a tudi Dnjester in Donava sta} pridružila Henleinovemu gibanju in je odlični naravni meji. Njeni mejaši} ostala zvesta češkoslovaški vladi, so Rusija, Poljska, Češkoslovaška,} Henleinova stranka je že pred več Ogrska, Jugoslavija in Bolgarija.} leti trdila, da Čehi Nemce zatirajo Prestolnico Bukarešto (SoO.OOO pre-} in da Nemci niso enakopravni držav-bivalcev) so zaradi njenih razkošnih ♦ ljani. To pa ni res. češki Nemci so palač krstili za vzhodni Pariz. } gospodarji svoje prosvete in svojega
Romunija ima izredno velika na-}gospodarstva. Vodijo občine, ki imajo ravna bogastva. Posebno velik je}v njih večino. Zagotovljeno jim je njen izvoz žita in petroleja. Z Jugo-} predstavništvo v vseh instancah, v slavijo in Češkoslovaško je združena} okrajnih, deželnih in centralnih. V v Mali antanti, z Jugoslavijo, Grčijo}današnji češkoslovaški vladi sede trije in Turčijo v Balkanski zvezi, s Fran-}Nemci.
Narodno manjšino ne more nič bolj odtujiti kakor šola. To nazorno dokazuje primer Avstro-Ogrske. Na češkem se nemški otroci v šoli uče v svoji materinščini. Njihovi učitelji in nadzorniki so nemške narodnosti. Nemci lahko svoj jezik svobodno rabijo v trgovini in v zasebnem življenju. V državni upravi govore pa v njihovem jeziku le v tistih občinah, kjer jih je več kakor 20%.
Vzlic temu trdi Henlein, da so gospodarske in kulturne razmere, ki v njih žive češki Nemci, pogubne. Kriza je res pošteno prizadela tiste nemške pokrajine, kjer se nahaja znaten del češkoslovaške industrije. Kriza pa ni specifično češkoslovaški pojav. Posebno en činitelj je zelo pogubno učinko-
¥ 24 umn
barva, plisira in kemično čisti obleke, klobuke itd. Škrobi in svetlolika srajce, ovratnike, zapestnice itd. Pere, suši, monga in lika domače perilo. Parno čisti posteljno perje in puh
tovarna JOS. REICH LJUBLJANA
val na gmotno stanje nemške manjšine — padanje češkoslovaške trgovine z Nemčijo. Temu je pa v prvi vrsti vzrok avtarhična politika, ki jo danes vodi Nemčija. Nasprotno si pa Češka na vse kriplje prizadeva, da bi
cijo jo veže pakt prijateljstva iz leta,***************»******»**»********»****premagala krizo, pri tem pa nič ne
1926., prijateljski pogodbi ima pa tudi s Poljsko in Italijo.
Nanking—čungking
Staroslavno kitajsko cesarsko mesto Nanking si je šele leta 1927. maršal čangkajšek izbral za prestolnico Kitajske. Ni ga mesta na Kitajskem, ki bi se moglo ponašati s tako slavno, pa hkrati tudi tako tragično zgodovino kakor Nanking. V njem je prestolovalo 45 cesarjev devetih dinastij; nič manj ko ISkrat je mesto spremenilo ime. Več ko SOkrat so Nanking razdejali potresi, povodnji, orkani in požari, dvakrat so ga pa docela uničili.tuji ali domači sovražniki: prvič konec 6. stoletja, ko niso zavojevalci pustili kamna na kamnu«, kakor je napisal sodobni letopisec, in sredi preteklega sto-
letja, ko je divjala na Kitajskem dr- 2 gleda na narodnost svojih državljanov, žavljanska vojna.	}	Nemška	manjšina	nima	torej	prav
Maršal čangkajšek je svojo pre-}nikakšnega vzroka, da bi se pritože-stolnico zelo zmoderniziral:	poleg J vala nad pomanjkanjem dobre volje
starodavnih svetišč in zgodovinskih} pri češki večini, nad krivicami ali pa kitajskih spomenikov ter grobnic} celo nad nasiljem.
srednjeveških cesarjev vidiš danes j moderne donebnice in evropsko zidane palače ministrstev in drugih! upravnih uradov. Mesto šteje danes, okoli 400.000 prebivalcev.
Odkar je Nanking v območju japonskih topov, si je čangkajšek iz-i bral za novo prestolnico čungkingj ob izlivu Kialinga v Jangtse, kakšnih! 1500 km od morja, središče pokra-1 jine Sečuan. Kakor vsa velika kitaj-* ska mesta je tudi čungking po svoji} zunanji sliki mešanica Azije in Evrope. Prebivalstva ima po nekaterih! podatkih okoli 600.000, po drugih pa j celo milijon.
Kube in postal je skoraj nekakšen dik- i tator. Tedaj se je pričelo razsipanje denarja, kakor ga dotlej niti na Kubi t niso pomnili; s krivično pridobljenimi denarjem tovarnarjev so gradili krasne | palače, Kapitol po vashingtonskem; vzorcu in sijajne avtomobilske ceste. | .Program za olepšanje Havane' je požrl 40 milijonov dolarjev. Kapital Združenih držav, investiran v kubansko izdelovanje sladkorja, se je povzpel na 1600 milijonov dolarjev (75 milijard din). Letna vrednost izvoženega blaga je znašala 250 milijonov dolarjev, Kuba je pa v Združenih državah kupila hrane, tekstilnega blaga in strojev za 250 milijonov dolarjev na leto. Zgradili so 8700 kilometrov posebnih prog za prevoz sladkorja; leta 1926. so po teh progah prepeljali 5 milijonov ton sladkorja — to je toliko, da bi bil tovorni vlak, ki bi zvozil to količino, dolg 3200 kilometrov.
Polom in revščina
Leta 1920. je v Newyorku stal funt sladkorja 23 centov (16 din), leta 1934. samo še 1,4 centa (65 par). Na londonskem trgu je cena padla za metrski cent s 15,5 šilinga leta 1927. na 6 šilingov leta 1931.
Tako se je pričela katastrofa. Američani so opuščali plantažo za plantažo. Prepovedano je obdelovanje sladkornega trsa, čas žetve je omejen le na štiri tedne v letu in skupna proizvodnja je padla s 5 na 2 milijona ton. Lastniki kubanskih plantaž so pričeli stradati. Plače črnih delavcev so padle s 15 dolarjev leta 1925. na 25 centov. Američani so mislili, da bo umetno ustvarjeno pomanjkanje sladkorja pognalo cene kvišku, toda ušteli so se. Sladkor iz sladkorne pese je izpolnil vrzel na svetovnem sladkornem trgu in kubanski del ameriškega uvoza pri sladkorju je padel z 58 % na 27 °/u. Ob koncu 1932. leta so morali kubanski delež pri svetovni produkciji sladkorja zmanjšati po Chad-burnovem dogovoru na 900.000 ton.
Lani je izdelovanje surovega sladkorja spet nekoliko poskočilo, toda s tem se ni okoristila Kuba; dobiček sta vlekli le Britanska Indija in Java.
Kubanske plantaže sladkornega trsa ne uspevajo več. čistilnice stoje. Lastniki plantaž stradajo. Tujci, ki so svoj zaslužek porabili in ki danes nimajo denarja, da bi se vrnili domov, pa preklinjajo dan, ko so jih izmamili na Kubo.	(n)
uptiva na ves organizem. Dobro sredstvo za odvajali, ki zanes!jivo deluje in ima prijefen okus, ja
09l-reoi.8r.l5244n3.Vll. 36
čisto razumljivo je, da je zbudilo Henleinovo gibanje na češkem precejšnjo nejevoljo. To gibanje ruši notranji mir v državi. Ob podpiranju nemških nacionalnih socialistov postaja to gibanje v zadnjem času vse bolj in bolj napadalno. Henlein se danes suženjsko pokorava zapovedim iz Berlina. Pod njihovim vplivom zahteva zdaj za nemško manjšino na češkem popolno avtonomijo, saj zahteva ustvaritev nove nemške narodno socialistične države v okviru češkoslovaške demokratske države. Proti takšni tvorbi govore pa tudi vsi zemljepisni in gospodarski razlogi.
Vrh tega je program Henleinove stranke docela enak programu hitler-jevcev. Henlein zahteva, naj se v bodoče zunanja politika Prage ujema z zunanjo politiko Berlina, poleg tega hoče, da se s tretjim rajhom ustvarijo kar se da tesni trgovski stiki in pa prisrčno sodelovanje na vseh poljih. Njegova želja je torej sklenitev prave zveze med obema državama, tako da bi bili v bodoče sudetski Nemci nekakšna predstraža germanstva pri njegovem prodiranju na Vzhod.
Vidimo torej, da stojimo pred dobro premišljeno akcijo nemške poli-1 tike, ki teži za cilji cesarske Nemčije — cilji, ki so povzročili svetovno vojno. Pred vojno je moral biti avstrijski cesar Viljemu II. ubogljiv hlapec. Nemčija je hotela germanizirati vse avstrijske narode. Njeno stremljenje je pa vznemirilo zahodne države in je povzročilo revolucionarno gibanje med narodi bivšega habsburškega cesarstva. Zdaj se ponavlja ista pesem. S pomočjo sudetskih Nemcev in s sodelovanjem vseh ostalih Germanov v Srednji Evropi hoče tretji rajh ustvariti edinost nemškega naroda brez ozira na druge narode.
Uresničenje nemškega načrta na češkem bi odprlo Nemčiji Srednjo Evropo in bi ji pripomoglo do nadzorstva nad gospodarskim in političnim življenjem v tem delu naše celine. S tem bi bili pa tudi docela uničeni sadovi svetovne vojne, ki so nemški imperializem na jugovzhodu zavrli z ustvaritvijo češkoslovaške, Avstrije, Jugoslavije in Romunije.
Zavedajoče se te nevarnosti, svetujejo nekatere češke opozicijske stranke praški vladi, naj bo blagohotno nevtralna proti tretjemu rajhu, nekako tako kakor Poljska, in naj Henleinovo stranko porabi kot vez s Hitlerjevo Nemčijo. Hkrati naj pa tudi z desetletno pogodbo izboljša nem-ško-češko razmerje. Levičarske stranke, večina prebivalstva, pa tudi sama vlada zastopajo drugo smer. Prepričani so, da se mora češka izogibati politike, ki bi jo dovedla v nemško odvisnost. Po njihovem mora češka izpolniti vse svoje dolžnosti nasproti nemški manjšini. Ob tem mora pa, v skladu s soglasno željo vsega naroda ostati demokratska in zvesta vlogi, ki so ji jo dodelile mirovne pogodbe.
Demokratska češkoslovaška se zaveda, da morajo čehoslovaki ostati složni, močni in odločeni, braniti do konca svojo samostojnost. Ako bodo prežeti s takšnim duhom, se jim ni treba ničesar bati.
Darmol dobite v vsaki lekarni
AU ftoznama cecept •za stoitiM*. stac&st?
Francoski zdravnik Jean Vig-nes Rouges je izdal knjigo, ki skuša v njej razjasniti skrivnost dolgega življenja.
Moderna medicina je že večkrat sprožila vprašanje, ali obstoji recept, ki bi po njem lahko dočakali visoko starost sto let. Doslej so odgovarjali na to vprašanje zmerom le z odločnim ,ne‘ in zato je toliko bolj zanimivo pretehtati življenjske okoliščine da-1 našnjih stoletnikov. Zdravnik Jean Vignes Rouges je korenito prerešetal življenje 40G stoletnikov iz vseh mogočih evropskih dežel. Najzanimivejša izmed teh mnogoštevilnih primerov, je tokrat najitarejša Francozinja Ducas-soujeva, ki je pretekli julij izpolEila sto šesto leto. Starka živi v Toulousu; t j-n oče (e bil za pro'/’ant'iika na ladji, ki je prepeljala Napoleonovo truplo s Svete Helene na Francosko.
Takole pravi zdravnik Rouges o možnosti, da bi dočakali starost 100 let;
»Ljudje, ki dočakajo 100 let, so na splošno tisto, kar razumemo pod besedo povprečni ljudje. V življenju so le redkokdaj izvršili kakšno nenavadno in za človeštvo važno delo; bili niso nikakšne zamotane narave, saj niso bili niti preveč strastni in ne pretem-peramentni, pa tudi .sanjači ne. V življenju niso doživeli nikakšnih mogočnih doživetij, njihova fantazija je zmerna in njihovo častihlepje skromno; ti stoletniki na splošno niso poznali zavisti, sovraštva, ne togote in ne ljubosumnosti. Ljubezen je v njihovem življenju igrala sorazmerno skromno vlogo. Nasprotno je pa v njihovih naravah dosti mirnega zadovoljstva in nezlomljivega optimizma.«
Značilno je, da je več ko 80 »/o stoletnikov, ki jih je spoznal francoski zdravnik, živelo v skromnih razmerah, da, celo v pomanjkanju.
Med stoletniki je nenavadno malo zastopnikov duševnih poklicev; skoraj vsi ti ljudje so mnogo in težko telesno delali. 104 leta stari francoski mornar Yvas Prigent meni, da je dočakal svoja leta zato, ker je 40 let preživel na širokem morju; neka Holandka je zatrjevala, da je živela le ob zelenjavi in siru, medtem ko trdi neki stoletni Škot, da sta mu do visoke starosti pripomogla le kruh in meso, ki ju je s slastjo jedel vse življenje.
Ne. ni recepta, ki nam bi pripomogel do tolikanj zaželenih 100 let...
Afriška domovina za Žide
Grof Coudenhove-Calergi, predsednik vseevropskega gibanja, je predlagal v nekem članku svojega časopisa »Pan-Evropa«, naj bi Velika Britanija in bodoča židovska država v Palestini ustvarili za Ižide novo domovino — v Afriki. Kakor poroča »Jewish Telegraph Agency« (židovska brzojavna agencija), priporoča grof, naj bi primerno ozemlje, kakor sta na primer Uganda in Rodezija, obdelali in pripravili za središče židovskega naseljevanja; novra država naj bi bila organizirana kot skupni dominion Velike Britanije in nove židovske države.
Nevarnost grozi, da bo moč arabstva v Pelestini prevrgla vse načrte zahodne diplomacije, piše grof Coudenhove-Calergi. 2P0 drugi strani bi bila pa Palestina v primeru evropske katastrofe premajhna, da bi mogla sprejeti velike množice Židov.« (Reuter).
(»Sunday Times«, London)
Usodna pomota
Neko angleško filmsko družbo so pri delu neprestano motila letala, ki so letala nad njenimi ateljeji. Družba si je hotela pomagati s tem, da je dala z velikanskimi črkami napisati na svojo ravno streho: »Filmamo, zato prosimo miru!« Pri tej prepovedi se je pa pošteno urezala, kajti od tistih dob so se piloti spustih še niže, da bi prebrali, kaj je na strehi zapisano. »♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦**♦♦♦*♦♦♦♦♦♦♦♦*♦♦♦♦♦♦♦ Odfravoc na	t/tocašatt{e'
v prejšnji številki
Ker je Mihova ura kazala ob Janezovem odhodu 8.10, po njegovi vrnitvi pa 9.20, je Janez potreboval za pot do pošte in nazaj z 10 minutnim čakanjem vred 9.20 manj S. 10 = 70 minut, brez čakanja na pošti pa SO minut. Za pot tja ali nazaj je potreboval polovico, t. j. 30 minut. Ker je ob Janezovem prihodu na pošto bila cerkvena ura S, je deset minut nato, po njegovem odhodu iz vasi, kazala prava ura 8.10, po vrnitvi V kočo pa 8.1/0. Mihova ura jc bila torej za 40 minut prehitra.
PO TRMJEVI POTI
Po nemškem izvirniku priredila K. K.
17. nadaljevanje
Julija ni vzdihovanja razburjene tete Minke niti slišala. Odšla je k bolnici in ko se je začelo svitati, ji je zdelo, da je opazila v strmečih tetinih očeh prebujajočo se iskrico razumevanja; na njeno Plašno nerazločno jecljanje jo je Bežno pobožala po licih.
»Le mirna bodi, tetka! Pri tebi ostanem! Ali me poznaš? Julija 3e pri tebi! Nič se ne boj!«
Bolničin obraz je preletel žarek odrešenja.
Prve dni po tem dogodku niso nastopile v bolničinem stanju nikakršne spremembe in na predporočni večer je za silo že lahko premikala hrome roke.
Zinka si tega dne ni hotela pokvariti in čeprav ni Mirko spočetka hotel o plesu in godbi niti Slišati, ga je nazadnje s svojimi sladkimi prošnjami le pregovorila, da je privolil.
»Glej, Mirko, zdaj bova poslednjič plesala kakor mlada veseljaka. Oče mi je dejal, da bo lahkomiselnosti in plesa potem konec. Od jutri dalje pripadam tebi, toda danes, Mirko, danes...«
Preden je odšel k zaročenki na Predporočno slavnost, se je še enkrat oglasil pri stari bolni teti. Zunaj je za oblaki zahajalo sonce in Julija je v bledi mračni svetlobi tiho sedela pri oknu v staromodnem naslanjalu. Oči je bila zaprla in naslonila glavo na blazino. Mirka je opazila šele, ko je stal tik pred njo. S prestrašenim pogledom je preletela njegovo pražnjo obleko in stisnila ustnice. Bil je namreč v fraku, v rokah je pa držal cilinder.
»Julija, hotel sem te samo prositi,« je dejal, »da bi v bolničini sobi zaprla okna, da ne bi tete vznemirjala godba. Za svojo osebo bi rajši mirno praznoval, toda Zinki ne maram pokvariti slovesa od dekliškega življenja. Saj se je že poročnemu potovanju rade volje odpovedala.«
»Zakaj pa ne bi odšel na potovanje?« je rekla Julija. »Teti je vendar dobro. Jaz bom pri njej in če bi se kaj poslabšalo, potem pokličem strica, ki je zdravnik.«
Vprašujoče jo je pogledal. Okoli ust se ji je bila spet zarisala tista stara bolestna črta.
Tedaj je zardela kakor škrlat.
»Oprosti,« je zamrmrala, »žal mi je namreč, da morata zaradi tete odložiti svoje potovanje. Sicer pa kaj mi to sploh mar!«
Obrnila se je proč. Bilo jo je sram in jezna je bila sama nad seboj, saj je vendar lahko uganil, kako težko ji bo gledati tu v hiši njegovo mlado srečo.
»Le brez skrbi pojdi!« se je obrnila spet k njemu. »Tu bom že jaz na vse pazila.«
In ko je odšel, je v bolničini sobi zaprla okna. v predsobju jih je pa odprla na stežaj in tam je vztrajala vso noč in prisluškovala plesnim melodijam, ki so tako razločno udarjale v sobo, prisluškovala je smehu in nazdravljanju, in tako je sedela še zmerom, ko sta se mati in sin v jutrnji zori vrnila domov.
»Utrditi se moram,« je menila s trpkim nasmehom in stisnila zobe.
In tudi drugi dan, ko je mladi par s spoštovanjem stopil k bol-
ničini postelji, ni odšla iz sobe. Stala je pri znožju postelje in je z razprtimi očmi gledala v beli atlas in v čipke oblečeno nevesto. In lepa žena je pokleknila pred bolnico in ji poljubila njeno nemočno roko. Potlej sta se novopo-ročenea obrnila, da bi odšla. Doktor ni niti enkrat pogledal kvišku. Zdelo se je, kakor da bi blede, visoko vzravnane mladenke pri znožju postelje niti ne opazil. Nemo je prijel Zinko za roko in tudi Zinka ni nič pogledala okoli sebe.
Tedaj jima je Julija zastavila pot.
»Sprejmita še moj blagoslov,« je rekla proseče in stisnila roko najprej Mirku in potem še njegovi mladi ženi. Zinka je obotavljaje se sprejela ponudeno desnico, potem je pa z dolgo čipkasto tančico od-šumela iz sobe. V vsej hiši je tedaj postalo tiho, tako zlovešče tiho, kajti poroko so praznovali v hotelu in tamkaj je bila samo služinčad, da je pomagala in pasla zijala.
Julija je sedela pri tetini postelji. Počasi, zelo počasi se je zvečerilo. Zadaj za visokimi drevesi je vzhajal mesec. Bolnica je spala in -domov še zmerom ni bilo nikogar.
Julija je vstala, šla je po hodniku in pogledala, ali so prednja glavna vrata zaklenjena. Najbrže se nameravajo vrniti čez vrt. Vrtna vrata so bila namreč na stežaj odprta. Žarek mesečine je padel na marmornata tla in je razločno obsijal cvetlice, ki so jih bili davi posuli na pragu. Stopila je k vratom in vdihnila dehteči zrak, ki je bil soparen kakor pred bližajočo se nevihto. Onkraj Rena so se drug za drugim utrinjali bliski,
XIII Dve leti pozneje
Minili sta dve leti.
Gospodična Frida Trautmannova je bila trdne narave. Spet je lahko govorila in bila pri polni zavesti, toda ostala je bila seveda hroma. Julija jo je morala oblačiti in oskrbovati kakor otroka.
»Vse dela tako vestno,« je rekla stara gospodična svojemu nečaku, »toda tako topo in tiho, da me spominja na sužnjo kakšnega ju-trovskega kneza. Nobene prijazne črte, niti sledu o tem, kar bi bilo v resnično uteho bolniku, kakor sem jaz, niti sledu o kaki ljubezni...«
To je bilo nekega vročega dne v začetku avgusta.
Mladi zdravnik, ki se je bil pravkar vrnil domov z bolniških obiskov, jo je čudno pogledal, kakor da bi moral svoje misli šele zbrati.
»Ljubezen bi rada žela, pa je nisi v njeno srce nikoli sejala,« je rekel mirno.
Upadli tetin obraz je zažarel kakor škrlat.
»O Fricku imaš novice, ne?« je obrnil pogovor drugam. »Mati mi je pravila, njej je pa povedala Zinka. Ali mu dobro gre?«
»Da, hvala Bogu. Ali hočeš pismo prečrtati? Je zelo zanimivo. Morebiti ga bo tudi Zinka hotela prebrati. Zdaj pa pojdi, Zinka te najbrže že pričakuje z obedom. Ali si sina danes že kaj videl?«
»Da!« je rekel in obraz mu je spreletelo zadovoljstvo. »Gospa Do-risova se je sprehajala z njim po vrtu.«
Bolj iz vljudnosti kakor iz radovednosti je vzel pismo, ki je ležalo na mizi, in je odšel. Hitro se je
Kaj ie
»Bav&iZ«
Že 50 let proizvaja	z	dra»
vila.
Od tega časa »fiayc?i« vztraja v borbi proti trpljenju človečanstva.
Danes je	svetovno podjetje,
čigar glas sega na vse kontinente sveta.
Med mnogimi neogibno potrebnimi zdraviti, (ti so raznesfa sfavo firme	je	tudi
Aspirin kot popularen preparat prot/ revmatizmu, prehCajenju in 6ofečini. Aspirin je zadnjih 4 O fet v ob [tki taBfet najBofj razširjeno zdravi (o na svetu.
Aspirin
PROIZVOD ZAUPANJA!
Oglas |c registriran pod Sp. br. 751 od 17 avgusta 1937
»Zdaj bova obedovala.«
»Zmerom se domisliš najpametnejšega!« je vzkliknil.
Ko sta si v hladni jedilnici sedela nasproti, je Zinka pripomnila:
»Tebi ne bo tukaj ničesar manjkalo, če bi sama z očetom odpotovala. Poskusi recimo kdaj kozliče-vino in pečena jabolka; saj to zna Suzana že čisto sama pripraviti.«
Odložil je nož in vilice in je pošteno začuden pogledal svojo ljubko ženico.
»Potlej pa lahko prideš za nama, če boš utegnil,« je dokončala in
in
-(en
v—
na vrtu so pa drobili slavčki svoje pomladne pesmi.
Spodaj so zaškripala mala železna vrata in Julija je videla, kako prihaja po stopnicah nekaj svetlega in belega, prav kakor bi se bilo vzdignilo iz reke, nekaj tako nežnega kakor plapolajoča vilinja tančica. Mladi par se je vračal domov.
Mladenka se je obrnila in stekla po hodniku v bolničino sobo in spet, sedla k tetini postelji. Kako so ure potekle; ni vedela. Tresoča se od mraza je naslonila razbijajočo ji glavo na znožje postelje in tako se je zjutraj zbudila.
Nekaj kakor svinec težkega ji je ležalo v vseh udih in na prsi ji je pritiskal moreč občutek strahu. Kaj se je neki zgodilo?
Vzravnala se je in se prijela za razbijajoče sence, tedaj ji je pa pogled obtičal na majhnem mirt-nem venčku, ki je ležal pred bolničino posteljo. Najbrže je bil padel iz poročnega šopka, ko je Zinka tamkaj pokleknila.
Da, da. Zdaj sta že mož in žena!
Julija je odšla v svojo sobico, si umila obraz s svežo vodo in odprla okno. Zunaj je bil pust deževen dan, le zrak je bil čudovito mehak in dehteč. Vse naokoli se je bohotilo v pomladnem cvetju...
veseupRRZNžKi
»Afi&tl* *£?> Cfe*" .
bil preoblek«! in odšel v ženin
budoar. Ni je bilo tam, zato je odšel v njeno toaletno sobo. Tam jo je našel. Zinka je bila od očeta dobila novo obleko, ki je bila kakor nalašč za potovanje, in zdaj jo je pomerjala. Z veselim obrazom se je obrnila k njemu.
»No, kako se kaj počutita tvoja dva bolnika?« je vzkliknila. »Ali bova lahko odpotovala?«
»Danes ti ne morem še nič zanesljivega povedati, dušica,« ji je odgovoril in jo je vzhičeno opazoval v njeni elegantni obleki. »Saj nekaj dni pač ni važnih, kaj ne?«
»O, pač! Opažam, da še nikoli nisi potoval,« je hitro odvrnila. »In še kako so važni! V Ostendu je zdaj najlepša sezona. Nekaj tednov pozneje in najin tritedenski , izlet bo zdrknil v september. Ta-j krat gredo pa tja samo tisti, ki hočejo živeti poceni, da veš! Nobenega boljšega človeka ni potem več tam in niti ene dame iz boljše družbe. Potem ni videti nobene toalete več in tudi hrana je slabša. Skratka, to je grozno!«
»Uboga dušica!« jo je z nasmehom tolažil, »pošteno se bojim, da nama ne bi ta dva bolnika prekrižala najinih načrtov.«
»In to rečeš tako meni nič tebi nič!« je zategnila in zadrgnila dva težka siva krznena trakova na svilenem potnem plašču, ki ji ga je Mirko pomagal obleči.
»Kaj naj pa naredim? Zato si vendar ne morem puliti las.«
»Zdravniki ste res sužnji človeške družbe,« je menila zelo počasi, »in če se...
»In če se poročimo, potem postane sužnja še žena,« je pristavil. »No, ti si vsekako zelo ljubka mala sužnja in meni je res nepopisno žal, če se boš nemara morala zadovoljiti s tem, da se boš v tej zares lepi obleki pokazala občudujočemu svetu samo na kakšnem renskem parniku.«
Za šalo je globoko vzdihnil.
»Da, ženica, oba bolnika sta zelo slaba. Bog ve, kdaj šele bova lahko odpotovala.«
Zinka ni rekla niti besedice Odvezovala in zavezovala si je trakove in nalahno brundala predse Nazadnje se ji je zdelo, da se jii je vozel posrečil. Z vitkimi prsti j se je igrala s trakovi, potem je pa pentljo počasi spet- odvezala, odložila plase, zamenjala svojo novo obleko z ljubko domačo haljo in s; še zmerom lahno popevala. Potlej : se je ubranila poljuba, ki ga ji je Mirko hotel pritisniti na lepo b'°!o 1 roko. Ia ko je bila gotova, je rekla: j
se založila z lepo zapečenim krompirčkom.
»Ali resno misliš?«
»Seveda! Ti le bodi suženj, kolikor hočeš, jaz pa nočem biti! Mar meni tuji ljudje in njihov legar!«
»Meni in malemu bo tukaj tako dolgčas brez tebe,« je nazadnje rekel.
»Za božjo voljo, Mirko, ali misliš, da bom otroka pustila tukaj? Ne! Sinko in gospa Dorisova pojdeta tudi v Ostende.«
»Ne, dušica. Sinko ostane z gospo Dorisovo doma in bo še dalje pil mleko svoje temnorjave kravice.«
Zdaj je gospa Zinka odložila nož in vilice in je zaradi nenavadnega moževega ugovora začudeno in radovedno zastrmela vanj.
»V Ostendu imajo imenitno mleko,« je potem suho menila. »Razen tega bomo vzeli s seboj nov kuhalnik in bomo mleka vselej dobro prevreli, da otrok ne bi zbolel. Saj vzamejo vendar vse matere svoje malčke s seboj — ne, brez otroka ne grem nikamor!«
»S tem se boš pač morala sprijazniti, če nočeš ostati tukaj, kajti po nobeni ceni ne privolim, da bi otrok tvegal kakšno nevarnost; in nevarnost je za takšnole majhno stvarco sleherna sprememba.«
»Saj govoriš, ljubček, kakor bi bil sinko samo tvoj!« je odgovorila kar se da mimo. »Zavedaj se vendar, da imajo matere prvo pravico do svojih otrok! Kako bi mu pa bilo bez mene?«
Proti volji se je moral nasmehniti.
»Ti pa govoriš, kakor da malega niti za minuto ne spustiš iz rok, in vendar ga gospa Dorisova oskrbuje skoraj čisto sama. Razen nje sem pa tukaj še jaz in menda mi ni treba še posebej zagotavljati, da bom med tvojo odsotnostjo s podvojeno skrbjo razprostrl svoje roke nad njim.«
»A če bi danes z menoj odpotoval?«
»No, potem so tu v hiši še tri odrasle ženske,« je odvrnil še zmerom med smehom in jezo. »Najprej pride na vrsto stara mati,« je nadaljeval. »Tako in tako si je skoraj že podplate zbrusila, samo da bi malega čim večkrat videla.«
»Naj ga tvoja mati vidi kolikor-krat ga hoče, toda jaz ne maram, da se ona briga za otrokovo vzgojo ali pa da uči Dorisovo pri njeni negi, kakor to tako rada počne. In kaj bi bilo šele potem, če mene ne bi bilo tukaj! še zdaj mi ni od-pusMla, da nisem porabila tistih treh metrov povojukov, ki so ji
bili ostali še od tebe, in ne more razumeti, da ne dam fantiču na glavo v najlepših poletnih dneh vatirane čepice, kadar je na vrtu.«
»Ah, Zinka, to sem vama bil že vse razložil. Mati pač nežno ljubi najinega otročička in...«
»No, in kot druga varuhinja pride v poštev najbrže teta Frida, ki še sama potrebuje pomoči?«
»No da, recimo, da teta Frida ne bi prišla v poštev; toda nikar ne pozabi Julije!«
Zdajci se je v očeh gospe Zinke zabliskalo.
»Nujno te moram prositi, da mi Julije ne omenjaj v tej zvezi!« je vzkliknila, »čisto natanko vem, da me Julija ne more žive videti. In tudi mojega otroka ne mara...«
»Krivična si, Zinka!«
»Ne!« je razburjeno odgovorila mlada žena, »nisem krivična! če bi ti ne imel do nje toliko solzavega in neumnega sočutja, ki ga zmerom goje moški do tistih, ki o njih menijo, da jih imajo rade, bi moral že zdavnaj opaziti, kako sovražno se ta Julija vede proti meni in mojemu otroku. Kako zviška me zmerom pogleda!«
»To je pa zato, ker si za glavo manjša od nje,« je mirno pripomnil.
»Zdajle mi ni za šalo!« je zavpila. »Kadar koli kaj spregovorim, takrat se Julijina usta vselej prezirljivo nategnejo. Kadar se igram z otrokom, vidim, kako se njene temne oči čudno upirajo vame, ne morem povedati kako, prav kakor bi bile lačne, čutim, da mi otroka ne privošči. In kadar smo vsi trije skupaj, se obme in gre v svojo sobo, kakor bi bil najin pogled strup. Neodkrita je in zavistna.«
»Kdo ti je vendar pripovedoval, da me je nekoč ljubila?« je mirno vprašal in njegove oči so se umie v majoliko, ki jo je bila Julija poslikala za poroko.
»Moja skromna pamet, gospod doktor, in vaša lastna mati.«
»Tako?«
Odkašljal se je, nalil kozarec vina in potem glasno dejal:
»Torej je dogovorjeno. Sinko ostane tukaj pod mojim nadzorstvom in v varstvu gospe Dorisove.«
Vprašujoče ga je pogledala. Na njegovem obrazu je bila opazila tolikanj odločen izraz, da se ni več upala ugovarjati. Samo vzdihnila je, začela lupiti breskev, potem je pa menila s šobo:
»Spet moram biti pamethejša in odnehati.«
»Tako bo prav. vidiš, ženka.«
»Ali se mar ne veseliš, ker nisem prav nič ljubosumna na... na Julijo?« ga je vprašala in mu ponudila polovico breskve.
»Ne vem, zakaj naj bi se veselil -je odvrnil. »Kvečjemu bi bil vesM. da ni ona ljubosumna. Saj vendar veš, da poleg tebe ni v mnjem srcu prostora za nikogar drugega razen za najinega otročička.«
Zinka je vstala in stopila proti njemu, da ga poljubi na čelo.
mm-m
odlično sredstvo proti k a š ) i u
Proizvajata:
Brača RUF F, tvcrnšca čokolade
SUBOTICA
Radio Ljubljana
od 16. do 22. dec. 1937.
ČETRTEK, 16. DECEMBRA.
12.00: Plošče ■ 1‘2.45: Vreme, poročila ■ 13.00: Čas, spored, obvestila
■ 13.15: Koncert radijskega orkestra■ 14.00: Vreme, borza ■ 18.00: Radijski orkester ■ 18.40: Slovenščina za Slovence ■ 19.00: Čas, vreme, poročila, spored, obvestila ■ 19.30: Nac. ura ■ 19.50: Zabavni kotiček ■ 20.00: Fantje na vasi ■ 20.40: Plošče ■ 21.00: Rondo II ■ 22.00: Čas, vreme, poročila, spored ■ ‘22.15: Plošče ■ Konec ob 23. uri.
PETEK. 17. decembra 1937.
11.00: Šolska ura ■ 12.00: Naše plošče ■ 12.45: Vreme, poročila ■ 13.00: Čas, spored obvestila ■ 13.15: Plošče
■ 14.00: Vreme, borza ■ 18.00: Zenska ura ■ 18.20: Plošče ■ 18.40: Francoščina ■ 19.00: Čas, vreme, poročila, spored, obvestila ■ 19.30: Nac. ura ■ 19.50: Deset minut za planince 8 20.00: Rezervirano za prenos ■ 22.00: čas. vreme, poročila, spored ■ 22.30: Angleške plošče ■ Konec ob 23. uri
SOBOTA. 18. decembra.
12.00: Plošče ■ 12.45: Vreme, poročila E 13.00: čas spored, obvestila 8 13.15: Plošče ■ 1400: Vreme M 18.00: Radijski orkester ■ 18.40: .lavne zgradbe 8 19.00: čas. vreme, poročila, spored. obvestila ■ 19.30: Nac. ura ■
I.9.50: Pregled sporeda ■ 20.00: O zunanji politiki 8 20.30: -Dolga je roka radio-biriča.; * 22.00- Čas, vreme, poročila, spored ■ 22.15: Radijski orkester ■ .Konec ob 23 uri.
NEDELJA. 19. decembra.
8.00- Plošče ■ 9.(4): Čas. poročila, spored ■ 9.15: Biblijske pesmi ■ 9.45: Verski govor ■ 10.00: Prenos cerkvene glasbe ® 1100: Otroška ura ■
II.30: Koncert radijskega orkestra ® 13.00: Čas. vreme, spored, obvestila* 13.20: Plošče po željah ■ 10.00: Zbor orglarske šole ■ 16.45 Plošče ■ 17.00; Kmetijska ura ■ 17.30: Oddani sobo ■ 19.00:	ča:-. vreme poročila, spored, obvestila ■ 19.30: Nac. ura ■ 19.50: Slovenska ura ■ 20.30. Verdijevi napevi ■ 2115: Plošče 21.30; Radijski orkester ■ 22.00: Čas, vreme, poročila, spored ■ 22.15: Veseli zvoki ■ Konec ob 23. ur-
PONEDELJEK, 20. decembra.
12.00. Plošče ■ 12.45: Vreme, poročila ■ 13.00: Čas, spored, obvestila ■ 13.15: Koncert radijskega orkestra ■ 14.00: Vreme, borza ■ 18.00: Zdravstvena ura ■ 18 20- Plošče ■ 18.40: Kulturna kronika ■ 19.00: Čas, vreme, poročila spored obvestila ■ 19.30: Nac. ura: ■ 19.50- Zanimivosti ■ 20.00: Šornov Šramel kvartet ■ 20.45: Plošče ■ 21.00: Ura komorne glasbe* 22.00: Čas. vreme, poročila, spored ■ 22.15: Koncert radijskega orkestra ■ Konec ob 23. uri.
TOREK. 21. decembra
11.(K): Šolska ura ■ 12.00: Plošče ■ 12.45: Vreme, poročila ■ 13.00: Čas. spored, obvestila ■ 13.15: Plošče ■ 14.00: Vreme, borza ■ 18.00: Kmečki trio ■ 18.40: Krščanstvo in nacionalizem ■ 19.00- Čas, vreme, poročila, spored, obvestila ■ 19.30: Nac. ura: 19.50: Zabavni zvočni tednik ■ 20.00: Plošče ■ 20 20: Mereadet ■ 22.00: Čas, vreme, poročila, spored ■ 22.15: Radijski orkester ■ Konec ob 23. uri.
SREDA. 22. decembra.
12,00: Plošče ■ 12.45: Vreme, poročila ■ 13.00: Čas, spored, obvestila
■ 13.15: Plošče ■ 14.00: Vreme, borza ■ 18.00; Mladinska ura ■ 18.20: Opazuj in poskušaj ■ 18.40: Premogo-kopna industrija v Sloveniji ■ 19.00: Čas, vreme, poročila, spored, obvestila
■ 19.30: Nac. ura ■ 19.50: Uvod v prenos ■ 20 00: Prenos iz opernega gledališča v Ljubljani; v l. odmoru: Glasbeno predavanje; v 11, odmoru: Čas, vreme, poročila, spored ■ Konec ob 23. uri.
GOSPODINJE,
zakaj se mi ne javljate? Imate ščurke v kuhinji in shrambi in ne veste, da se jih tako lahko in poceni z domačim sredstvom uniči ! Ne prodam Vam nobonega preparata! Imate vse doma!
Enkrat za vselej! MILAN VRABIČ, PTUJ 33
FR. P. ZAJEC
IZPRAŠAN OPTIK IN URAR LJUBLJANA - STARI TRG 9
Velita ubira vsakovrstnih naočnikov, povečevainih sleke-, daljnogledov, (oplomerov, barometrov, trarolerniometrov, hvgromelrov 1.1.1 - Rarnovrstne ure, zlatnina u srebrnina. - Ceniki brezplačno!
Topli otroški čeveljčki, izdelani iz finega usnja, toplo podloženi in obšiti z fino kožuhovino.
Trpežni in močni, toda lahki visoki čevlji za dečke iz rujavega boksa z močnim usnjenim podplatom.
m
M
Mlade dame in dekleta potrebujejo take močne in udobne čeveljčke, ki dajejo njihovi mladosti še več dražestS. Izdelani so iz finega boksa v rjavi barvi z okrasom iz semiša na zadrgo.
Elegantne damske snežke z okrasom — ki se zapenja jo na dva gumba.
Elegantni damski šotni iz finega laka in s solidnim okrasom. Vaša noga bo v teh čevljih izgledala dovršeno elegantno.
99r
V teh CevljiV vam bodo noge kot v peči. Izdelani so iz toplega sukna in obšiti z usnjem.
Galoše so potrebne vsakemu človeku. — Varujejo Vas, ženo in otroke vlage in prehlada. Moške din 39.—, ženske 29.— din, otroške
din 19.
»NAŠ PONOS«. Elegantni na rom šivani lakasti čevlji za gospode. Za ples ob smokingu in fraku so najbolj prikladni Fina izdelava in soliden okras jamčijo za njihovo eleganco.
F
Lep moški čevelj, izdelan Iz finega govejega boksa, z močnim usnjenim podplatom — šivan na rom. Praktičen za vsako priliko.
EJUE33ST
Pijte samo
zdravilni
PLANINKA
č a j
» plombiranih paketih po Din 20 - In Din 12-
Apoteka Mr. Bahovec, Ljubljana
Razglednice in voščila
za Božič, Novo leto in za god, kakor tudi vse pisarniške in Šolske potrebščine Vam nudi najugodneje
CPkU F** trgovina s papirjem, pisarniškimi iti šolskimi potrebščinami
VLADIMIR JAGARIČ
ZAGREB. JELAČIČEV TRG 15. TELEF. 81-94
Prilika
ugodnega nakupa Huberfus perilo — obleke — za šolarje
Presker
Sv. Petra c. 14
Plačajte naročnino!
K
POZOR
GOSPODINJE!
Najceneje ste postreženi s
KURIVOM
pri tvrdki
RUDOLF VELEPIŽ
trgovina s kurivom LJUBLJANA VII. Sv. Jerneja cesta 25 TELEFON 270B
Prvi poskus
stalni odjem !
MALI OGLASI
AKO VPLAČUJETE po din 20‘— tedensko, vam izplačamo v petih letih din 6.000’—. Prijave sprejema: Klančnik, Stražišče 282.
Trta,
vse ameriknnske korenike, vele-frsnlca Prvi jugoslavcnski loznjacl — Daruvar. Zahtevajte cenike
Knjižna založba tiskarne Merkur
v Ljubljani, Gregorčičeva ulita 23a
opozarja na naslednje knjige svoje založbe:
Dr. I. Matko — PERKUSIJA IN AVSKULTACIJA Dr. Vidmar M. — MOJ POGLED NA SVET Dr. Vidmar M. — OSLOVSKI MOST .
Claude Anet — ARIJANA, roman, vezano Conan Doyle — POZNA OS VETA. roman, vezano .
Gabršček A. — GORIŠKI SLOVENCI l. del . . .
Krefft - V OKLOPNJAKU OKOLI SVETA, roman, vezano Rehar R. — PESMI O KRALJEVIČU MARKU, broširano .
Rehar R. — POPOTOVANJE PO ZVEZDI VEČERNICI, broS.
Špicar J. — MARTIN NAP1JHEK, igra. broš..............
Vachek E. — KRI NE KLICE PO MAŠČEVANJU, broš.
vez.
Ivo Šorli — IZBRANI SPISI, obstoječi iz šestih knjig, broš.
vez.
Mala knjižnica — Jurčič: SOSEDOV SIN — Dr. B. Škerlj:
ČLOVEK — Beecher-Stotve; KOCA STRICA TOMA —
Goethe: EGMONT — Horatius Flaccus: PESMI — Storm:
JEZDEC NA SERCU - Jan Neruda: MALOSTRANSKE POVESTI. Vsak zvezek stane broširan din 15'—, vezan 20’—
Na vse gornje cene dovolimo onim naročnikom, ki se sklicujejo na naš oglas v »Družinskem tedniku«, 20odstotni popust.
Izdaja za konsorcij »Družinskega tednika« K. Bratuša, novinar; odgovarja Hugo Kern, novinar; tiska tiskarna Merkur d. d. v Ljubljani; za tiskarno odgovarja O. Mihalek — vsi v Ljubljani.