c Priloga k „Soči“)"
Glasilo c. kr. kmetjiskega društva v Gorici.
Ureduje: Ernest Klavžar.
„ Gospodarski List “ izhaja vsaki mesec enkrat na celi poli; udje c. kr. kmetijskega društva ga dobivajo brozplačuo ; za vse drugo pa stane na leto 1 gld. 20 kr. — Naročnina naj se pošilja c. kr. kmetijskemu društva, dopisi pa odgovornemu uredniku. Rokopisi se ne vračajo.
Št. 4.	V Gorici 30. aprila 1894.	Leto XIII.
Sadjereja. na (Goriškem.
Ker vidimo, da so je v zadnjem času posebno v nekaterih okrajih naše dežele začelo vzbujati zanimanje za povzdigo domače sadjereje in da se tu pa tam snujejo in ustanavljajo sadjarska društva, katera hočejo prevzeti voditeljstvo v dotičnih pokrajinah, zdi se nam primerno, v kratkem pretolmačiti, kar je o sadjereji na Goriškem pisal predsednik c. kr. avstrijskega sadjarskega društva grof Henrik Attems v društvenem glasilu in kar jo za časa naše kmetijske in gozdarske razstave leta 1891 tudi ustno razložil zbranim sadjerejcem.
Goriško všteva on med glavno sadovnjake avstrijskega cesarstva in pravi, da je zraven južnih Tirolov, Štajarskega in Češkega pač najvel javniši.
Iz sadjerejskega stališča popisuje našo deželo tako-le : Podnebje:
Srednja	toplina	(1870-1886)	+	12 9°	C.
„	„	zimska (dec.-febr.)	■+	4-0	„
„	„	pomlad, (marc-maj)	-f	12 3	„
Srednja toplina polet, (julij-avg.) + 22’1	*
„	„	jesen, (sept.-nov.)	+ 13*0 „
Najniža toplina (januarja 1880)	—	8'8	„
Najviša	„	(avgusta 1873)	+ 34-2 „
Število dnij
sč srednjo toplino pod 10° C. 151 „	„	od	10-20	„	136
„	„	„	20-25	„	77.
Vetrovi:
NW. (burja) močna in provladajoča.
SW. (jug) no tako močan in redkeji.
Padavine:
Relativna množina vlage 70’3 °/0.
Srednja množina dežja (v 164 dneh) 1687‘3 m/m.
Hudih vremen poprečno 33 na leto.
Tla so na Goriškem zel6 različna.
Planinski, najsevernejši del kaže pri izviru Soče dolomiten značaj, južneje (Tolmin) apnenik, ki prehaja že pri Solkanu v kraško sostavo. — Na vzhodni strani tega gorovja steza se pravi Kras se svojimi predholmci proti Gorici; gorsko planoto in rodovitne doline, zlasti vipavska dolina, dajejo krajini prav poseben značaj.
Zahodno od Gorice sega do italijansko meje ono rodovitno brdje, katero imenujemo Brda, italijanski Collio, nemški Eggen, ne Ecken). Ta mala, pa krasna pokrajina je v zvezi s6 spodnjo soško in z vipavsko dolino pravi sadovnjak goriški.
Proti jugu in jugo-zaliodu se razteza furlanska ravan. V zgornjem delu prevladujejo bujna, prstena, srednjo težka tla (za pšenico), proti morskemu obrežju so tla lažja in cel6 peščena.
V Brdih vspevajo fige, oljke, rebula, na ravani zagatna črnina in prav posebno murbe.
Podnebne in geologične razmere naše grofije so z ozirom na sadjerejo najpodobniše onim južnih Tirolov.
Hruške, breskvi, marelice, namizno grozdje, črešnje so tu naj-iinenitniše tržno sadje.
Sadjarstvo je prinašalo goriški deželi od nekdaj znamenite dohodke. V zadnjih 25 letih se čedalje bolj razvija. Lota 1860. je znašala vrednost iztržonoga blaga okroglih 30.000 gld., leta 1872. je porasla uže do 277.000 gold., dandanes pa jo cenijo na okroglih 500.000 gold. (66.000 metričnih stotov). A sadjarstvo še nikakor ni na tisti stopinji, do kakoršne bi se v tako ugodnih razmerah lahko povzdignilo.
Nekateri razumniši sadjerojci sicer zbirajo za svoje namene primerniše sadne vrste in jih marljivo sadč, toda v obče vlada še v tem oziru obžalovanja vredna mlačnost in nebrižnost. — In vendar treba ravno v odbiranji pravih sadnih vrst, katere v dotičnih krajih najbolje vspevajo in so ob onem priljubljene v kupčiji, iskati napredka v sadjarstvu. V tem zmislu deluje državuo sadjarsko društvo, katero razkazuje na svojih razstavah in priporoča na svojih potovalnih zborovanjih, kolike prednosti ima sadjoroja tam, kjer sadč pravilno in razumno odbrauo sadno vrste. V tem se je ravnati po podnebnih in zemljiščnih razmerah in pa po zahtevah tistih trgov, kjer se prodaja sadje. Največ dobička daja goriškemu sadjerejcu prodaja svežega sadja najprej na goriškem trgu, potem pa na drugih zvunaujih trgih, kakor v Trstu, v Gradcu na Dunaju in drugod.
Dan danes spravljajo naši sadjarji znamenit del pridelka na goriškem trgu v denar, pa no ravno z velikim dobičkom, kajti o tem ni dvoma, da se kupčija sč zgodnjim in zimskim sadjem najbolje sponaša na svetovnih trgih.
Zaradi tega je jako važno, da si pred vsem odberemo prav zgodnje in zimske sadne vrste. Toda zgodnje morajo na drevesu dozoreti in zrelo prenašati transport; kajti zdaj očitajo v Gradcu in na Dunaju goriškemu sadju napako, da smo je nezrelo potrgali v namen, da je nepokvarjeno prišlo na dunajski ali graški trg. Ta-mošnji konsumenti se pritožujejo, da morajo kupavati nezrelo sadje.
Najbolj je skrbeti za pozne vrste, zimsko sadje, zlasti hruške. Na Štajarskem, v spodnji Avstriji itd, dozori redko katera namizna vrsta tako popolnoma, da bi so razpuščala v ustih ter postala prav sladka. Za to jo premalo gorkote v teh dežehih. Na Goriškem bi se pa glodč namiznih zimskih hrušk vso kaj druzega doseglo za kupčijo z Gradcem in Dunajem, pa tudi z Hamburgom, Berlinom, Varšavijo, Petrogradom itd. Koliko narodnega premoženja bi lahko donesla ta kupčija!
Državna sadna razstava na Dunaji 1. 1888 jo prav jasno pokazala, da stojč goriški sadjerejci glodč odbiranja sadnili vrst še na prvotni stopinji. Katalog kaže, da jim v oboo niti pravih imen no znajo.
Tu treba korenitega preobrata, da se vspne sadorodna goriška grofija do one stopinje, ki jej pristoja.
Izbira sadnih vrst.
Pristav goriškega c. kr. kmetijskega poskušališča gospod Adolf Posti je v to izpodbujen po izbiri sadnih vrst, ki se je pri potovalnem zborovanji državnega sadjarskega društva 1. 1886 v Bolzanu napravila za južne Tirole, poskušal v društvenih glasilih („ Atti e Meinorio“ in »Gospodarski list“ 1. 1889) popisati hruške, katere so po njegovem menonji primerne za Goriško, kakor je bil uže poprej za goriško sadjerejo mnogo zasluženi gosp. ravnatelj I. Bol le popisal sortiment jabolk in hrušk.
Žal, da so se v teh popisih prezirale domače vrste, katere bi bilo težko z uspehom izpodbijati in bi morda tudi prav ne bilo, da bi se zatrle.
Po teh popisih priredili smo razkaz sadnih vrst, da bomo imeli podlago za nadaljne poizvedbe in za izbiro tistih vrst, katere bomo spoznali kot najboljše za razne pokrajine na Goriškem. Sadje smo razvrstili po času zoritve. — Slovenskim imenom srno pridjali tudi nemške, da vstrežemo tistim, kateri bi želeli naročiti drevesc ali cepičev iz sadorodnih nemških krajev.
HRUŠKE.
Rane hruške,
1.	Zgodnja dekanovka (J uli-Dechantsbirne). Namizen in tržen sad.
Ljubi ugodno lego in dobra tla. Sad je majhen, fin, treba ga zgodaj potrgati, da prenaša vožnjo. Zori koncem julija, je malo trpežen.
Drevo je srednje rašče in srednje rodovitnosti.
Cepi se na divjako (visoko deblo).
„	„ „ priti iko (oblično drevo).
2.	Mola SolnogračanJca (Kleine Salzburgerbirne).
Tržen sad. Vspeva v vsaki legi, na vrtih. Sad je majhen, zori julija-avgusta. — Drevo krepko, rodovitno. Cepi se na divjake.
3.	Mala dolga poletna muskatelka (Kleine lange So m mer-
Muscatellerbirne). Za srednje lege in tudi slabša tla. Tržen sad, dober za sušenje, za konserve in za eksport.
Sad majhen, dišeč; zori avgusta. — Drevo krepko, rodi vedno. Cepi se na dijako in pri tli ko.
4.	Giffardova maslenka (G if far ds Butterbirne). Za lahka
nekoliko vlažna tla. Namizen sad srednje debelosti, raztopoč, sladak, dišeč, če ga. zgodaj ne potržeš, postane testnat. Zori konec julija-avgusta. — 'Drevo srednje krepko, rodovitno.
5.	Nadvojdska hružka (E r z h e r z o g s - B i r n e). Za vsaka ko-
ličkaj vlažna, hruškam priležna tla. Tržen in kmetijsk sad. Kuhana hruška postane rudeča.
Sad je debel; če ga ne potržeš zgodaj, postane mokast, v dežju razpoca. Zori avgusta. — Drevo močno, jako rodovitno; cepi se na divjako.
6.	Stutigardska kozjarka (Stuttgarter G a i s h i r t e n b i r n e -
Russelet de Stuttgart). Za vsako kolčikaj ugodno lego, vrt, vinograd. Namizen in tržen sad, droban, okusen (po okusu jako podoben formentinki); zori avgusta.
Drevo lepo, piramid., srednje velikosti, jako rodovitno ; cepi
se na divjako.	_
(Dalje prih).
Društvene zadeve.
O rednem občnem zboru c. kr. kmetijskega društva v Gorici dne 29. marca 1894 nam je v kratkem poročati to-le :
Predsedoval je prevzv. grof France Coronini-Cronberg, vlado je zastopal c. kr. namestn. svetovalec Alojizij vitez Bosizio, deželni
odbor pa dr. France Verzegnassi. Najmlajše kmetijsko društvo dalmatinsko jo zastopal monsigu. dr. Alojzi) vitez Pavissich, tržaško kmet. društvo gosp. Bajmund Tominz, c. kr. kmetijska društva graško, celovško, ljubljansko, dunajsko, kmetijsko in gozdarsko društvo silezijsko v Tropavi je zastopal prevz. grof. France Coronini, kmetijski družbi tridentinsko in roveretansko po društveno prodsed-ništvo. — Društvenikov je bilo postavno število.
Pred vsem je monsig.r Pavissich v precej obširnem, z jako laskavimi izrazi prepletenem govoru pozdravil njegovo prevzvišenost gosp. grofa Franca Coronini-ja kot prvega častnega člana mladega dalmatinskega društva, hvalil dolgoletno, uspešno delovanje našega društva in prosil, naj bi ono blagohotno mlado pobratimsko društvo podpiralo.
Po prestopu na dnevni red je zbor brez razprave odobril od-borovo poročilo o društvenem delovanji leta 1893 in tako tudi društvene račune za isto leto, pa proračun za 1. 1894, kakor smo jih priobčili v zadnji številki.
Podpredsednikom je soglasno zopet potrjen gospod vodja c. kr. kmetijsko-kemičnega poskušališča Ivan Polic.
Kot nova uda sta se sprejela gg. c. kr. namestn. svetovalec Alojzij vitez Bosizio in Ivan Papis.
Po dobro utemeljenem predlogu društvenika g. Fran. pl. Alpi-ja je zbor naročil glavnemu odboru, naj sestavi in objavi spomenico o stanji domače sadjerejo ter razloži, kako naj bi se pri nas razširila in uravnala po onih modrih nasvetih, katero nam jo dal predsednik c. kr. avstrijskega sadjerejskega društva g. Henrik grof Attems za časa naše kmetijske in gozdarsko razstave 1. 1894.
Slednjič se je sklenilo po predlogu gospoda Alpi-ja, naj društveno predsedništvo narodi potrebne stopinje pri vis. kupčijskem ministerstvu, kakor jih jo uže naredila kupčijska zbornica, da bi veljale za sveže sadje, katero pošiljamo po železnici iz Gorice v Budapešto, enake tarife, kakor veljajo za pošiljat.ve, ki gredč skozi Trst; kajti voznina iz Trsta do Budapešto se računa skoro 2 gld. od vsacega kvintala manj, kakor od Gorice do tija.
S tem je končalo zborovanje.
SNAŽEN JE SODOV.
Mnogi hranijo sode, v katerih ni bilo že več let vina in jih Cirilično napolnijo z moštom ali vinom, ne da bi poprej skrbno preiskali, so li popolnoma zdravi, snažni in dobrega vinskega oknsa ali ne. Ta neskrbnost se mnogokrat hudo maščuje v veliko škodo tistemu, ki jo je zakrivil. Posebno lani, ko je Bog bogato obložil trte in so mnogi veliko več natrgali, kakor so pričakovali, prišli so tu pa tam posestniki v hude zadrege, ker niso imeli dovolj pripravljene posode, in zgodilo se je, da je marsikdo v naglici poseguil po takih sodih, kateri niso bili nikakor dobri za tako rabo. Dotičuo vino morajo zdaj točiti družini, delavcem, če ga nočejo prodati po ničevi ceni ali pa če se nečejo razpostaviti nevarnosti, da se jim popolnoma ne pokvari. Dobra, snažna, zdrava vinska posoda je prvi pogoj razumnega kletarstva. In ker živimo v vinski deželi, zdi se nam primerno, da ponatisnemo iz »Gospodarskega Glasnika za Šta-jersko“ poduk, ki ga je on poslovenil iz Neslerjove knjige : pripravljanje, preiskovanje vina in ravnanje ž njim," šesta izdaja pri E. Ul mer v Stutgartu.
Snaga je povsod lepa reč; pri ravnanji z vinom pa ni le lepo, nego je neobhoduo potrebno, da skušamo z vso skrbjo odstraniti vsako nesnago ne le v velikem, nego tudi v malem, znotraj posode, kakor tudi zunaj v vseh kotih prostora. Zadostuje, da opomnim, da tudi najmanjša množina dišeče ali okusne tvarino podeli vinu neki okus. V mnogih slučajih cika vino le prav malo, tako da zamore to spoznati edino le veščak ; in vendar zadostuje že to, da se cena vinu zdatno zniža. V takih slučajih kriva je navadno posoda, s ktero se ni popolnoma pravilno ravnalno.
Pred vsem moram na to opozoriti, da provzročč večino vinskih bolezni rastlinice, če se nahajajo tedaj v sodih take rastlinice, ali se prinesejo z drugimi posodami v vino, nastale bodo seveda tem laže to bolezni.
Vsak vinorejec tudi najmanjši vč dobro, da se morajo novi sodi dobro opariti in rabljeni z vročo vodo dobro očistiti in, če prazni stojč, z žveplom pokaditi, od časa do časa zopet očistiti in zopet pokaditi. Vendar se tu in tam prigodi, da se no gleda dovolj ua ta posel, ki je najvažniši v celem kletarstvu. Tu in tam dobimo vina,
ki cikajo po sodu ; dostikrat vpraša vinorejec, kaj naj stori, če sod znotraj plesni, ali če je dobilo vino že plosnobni okus od soda. Kakor se dobč te napake, ktere najlaže spoznamo, tako tudi druge, kterih škodljiv učinek ne moremo tako lahko uvideti.
Po preiskavah različnih strokovnjakov nima žveplena kislina, ki nastane pri kajenji sodov, takega učinka, da bi uničila vse vinu škodljive bakterije, kakor so mnogi mislili. “Veliko bolje dosežemo to s soparo. Slednji način naj se bi uporabil posebno tedaj, kadar je bilo bolno vino v sodu. Plesnive sode moramo pa prej skrbno s čisto mrzlo vodo očistiti.
Ravnanje z novimi sodi.
Nov hrastov les ima v sebi precejšno množino raztopljivih snovi, ki pridejo v vino, če ne olužimo dobro sodov, predno jih rabimo. Take snovi podelijo lahko vinu neprijeten okus in belemu vinu temno barvo; vsled zračnega upliva postanejo lahko zopet neraztopljive in skalijo vino, barvilo rudečega vina pa bolj ali manj izločijo. — Vroča voda ali sopar spravi zrak iz luknjic, prodre v les in odstrani te snovi veliko hitreje, kakor mrzla voda. Navadno ni treba ničesar dodati vodi. Osobito se ne sme uporabiti žgano apno, ktero se po krivici priporoča za čiščenje plesnivih sodov; po apnu delajo se namreč na površini lesa snovi, ki niso raztopljive v vodi, ki se toraj ne dajo z vodo odstraniti, pač pa pozneje v vodo preidejo. Celo apnena voda vpliva v tem oziru manj ugodno, kakor čista voda. Kjer se dobi toraj voda, ki je prosta apna, n. pr. potočnica ali deževnica, dali ji bomo pri čiščenji novih sodov prednost pred apnato vodo. Posebno škodljiva je voda apnenica ali pa dodatek žganega apna, ako se rabijo sodi pozneje za črno vino. Vsled apna dela se na površini hrastovega lesa rujava šoti podobna skorja, ki podeli belemu vinu slabo barvo, vina sploh kali in barvilo iz črnega vina odstrani.
Vodi, ki se porabi za oluženje sodov, sme se dodati ali sode ali žveplene kisline.
Pri uporabi sode (1 funt za 3 litre) treba je pa paziti na to, da je sod popolnoma napolnjen, ako ostane raztoplina nekaj časa v sodu. če namažemo hrastov les z raztopino iz sode in ga pustimo na zraku, postane rujav, ter nastanejo prstena telesca, ki se težko
razkrojijo in ktera zamore pozneje vino sprejeti. Če je sod le deloma napolnjen z raztopino iz sodo, zamore se notranja stena nena-polnjcnega dela do neke višine s tem prevleči, in ker upliva isto časno zrak, nastane lahko ona rujava snov.
Prav dobro so posreči oluženje s soparom, ki so napelje v sod. Ker se sopara prav lahko porabi tudi za čiščenje drugih posod, za pogrevanje grozdne ali mostove drozge in za razgretje vina (paste-rizovanje), no bi smel manjkati v nobenem večem kletarstvu primeren parni kotliček.
Ni težko uvideti, da je bolje, če se doda vodi, ki se uporabi za čiščenje sodov, kisline, kakor pa če se bi dodalo apna. V vinu se nahaja kislina ; one snovi, ki so v kislini raztopljive, zamore tedaj vino razkrojiti. Če toraj one snovi, ktere razkroji kislina, že prej odstranimo z drugimi kislinami, dobilo bo vino tem manj takih snovi, ki se v njem razkrojč.
Ako no porabimo za čiščenje novih sodov vroče vodo ali sopare, osobito pa če se ima zato rabiti apnata voda, tedaj naj prideneino v hektoliter vode, s ktero se sod napolni, 100 gr žveplone kisline (hudega olja). Mesto žveplene kisline da se porabiti tudi žveplena sokislina na sledeči način : V sod vlijemo nekaj litrov vode, pokadimo z žveplom, prevrnemo večkrat sod ali ga pa stresemo, zopet pokadimo, ter ravnamo na ta način dalje, dokler se sod napolni. Pri tein se porabijo pa le majhni komadi tankih žveplenih urezov. Samo ob sebi jo umevno, da jo treba po tej kisli vodi sprati sode še s čisto vodo.
V novih, dobro oluženih sodih zgubi rudeče (črno) vino vedno nekaj od svoje barve, in sicer temveč, čim manjši so sodi.
Iz tega uzroka porabimo, čo moremo izbirati, za rudeče vino raje že rabljene, pa dobre sode.
Čiščenje rabljenih sodov.
Glavna vodila pri čiščenji rabljenih in dobrih sodov so sicer splošno znana, vendar naj opozorim na sledeče posameznosti:
1.	Voda v praznem sodu. Ako voda ne izteče dobro, predno pokadimo sod, nabere se spodaj, če sod mirno leži, veča ali manjša množina vode. Le-ta potegne na-se žvepleno sokislino, ki nastane pri kajenji; sčasoma se naredi žveplena kislina (hudo olje), ki za-
more spodnji les v sodu uničiti. Dalje je znano, da los, ki dolgo moker ostane, sčasoma sprhni. Sode bi morali tora j takoj po čiščenji z žveplom pokaditi, potem pa tako dolgo prevrnjene pustiti, da voda popolnoma izteče. Predno se sod z veho zabije, naj se še jedenkrat pokadi.
Očiščenih sodov ne smerno pustiti več dni ložati, predno jih z žveplom pokadimo, ker so, posebno po letu, včasih zelo hitro plesen naredi, kar zarnore vedno bolj ali manj škodovati.
2.	Sodi, v kterih je bilo cikajoče ali drugače bolno vino, se naj prej dobro osoparijo, potem večkrat dobro z žveplom pokadijo in zopet izmijejo. Ali se pa uporabi žveplokislo apno, kakor bo povedano za čiščenje plesnivih sodov.
3.	Čiščenje soda za mošt ali vino. „Vronje vzame vso nesnago ven,“ slišimo tu in tam vinogradnika govoriti. Zato pa mislijo tudi nekteri, da ni treba čistiti soda, če pride vanj mošt ali še kipeče vino, posebno če jo bilo malo prej vino v njem. To je pa gotovo v nekterih slučajih zelo škodljivo.
če pride kipeča tekočina z žveplom v zvezo, naredi so vodikov sulfit. Če je bil sod prej večkrat pokajen, nabere se lahko na njega dnu precej mnogo žvepla. Če se to ne odstrani, naredi se vodikov sulfit, ki se zarnore sicer pozneje zopet odstraniti, pa je vendar bolje, da sploh ne pride v vino. Nekoliko ostane vino vedno cikajoče.
Če je imelo vino, ki je bilo prej v sodu, ktero bolezen, ali pa je imelo saj podlago za tako bolezen, ktero posestnik ni opazoval, in se sod pred napolnitvijo z moštom ali vinom ne očisti dobro, potem nastane nevarnost, da dobi vino, ki pride v ta sod, isto bolezen. Posebno nevarno je to, če ni bil prej sod nekoliko časa poln, ker se je naredil med tem časom na površji vina in na stenah soda klobuk (kan) in kisle rastlinice, ki pridejo potem v vino in se dalje razvijajo.
4.	Čiščenje praznih sodov. Že zgoraj se je povdarjalo, da jo treba prazno sode od časa do časa čistiti in zopet pokaditi, če oboje zamudimo, prične sod plesneti; zamudimo pa le prvo in pokadimo sod zopet včasih, potem sicer ne bo plesnel ; kor se pa spremeni žveplena sokislina v žvepleno kislino, zarnore se polagoma slednje prav mnogo v sodu nabrati. Ako se toraj sod skrbno ne očisti, pride ta kislina v vino. Ker moramo skrbeti, da se kislina ne pomnoži, posebno pa da ne pride nič žveplene kisline v vino, bomo
prazna stoječ sod tudi tedaj dobro izmili, če se je nekaj časa prej tudi le enkrat pokadil.
5.	Čiščenje plesnivih sodov. Škodljivosti plesnobe mnogi v praksi no spoznajo. Zato se tudi prigodi, da dostikrat ne morejo prav soditi, zakaj postano sod po istem ravnanji včasih zopet prav dober, v drugem slučaji pa zopet ne. Sveža (mlada) plesnoba sama na sebi no provzroči posebno slabega okusa, nego še le potem, če ostane daljo časa na lesu, če le-ta sprhni, in nastanejo pri tem slabo dišeče in neokusne snovi. Jasno je tora j, da plesnoba no provzroči daljega razkroja lesa, če je bil sod le malo časa plesniv, da se toraj sod v tem slučaji lahko očisti, ne da bi dobilo vino pozneje slab duh ali okus. Vse drugače je, če je bil sod že dalje časa plesniv: V tem slučaji so morebiti uniči nastala plesnoba, ktera pa pusti vsled razkroja slabo dišeče snovi za sabo; mogoče pa je tudi, da je les na posameznih mestih, posebno na razpokah globoko sprhnel. Čiščenje soda je zelo težavno.	(Konec prih.).
PELIN.
Kdo ne pozna to rastlino, katera divje raste skoro po celi Evropi in po severni Aziji 1 Ona je jako pohlevna po svoji zvuna-njosti in zahteva le malo od zemlje ter raste po več let ne obdelana na istem mestu.
Pelinov sok pijč mnogi pomešan z vinom, zlasti maja meseca in imenujejo to pijačo pelinovec. Drugi pijejo pelin kot čaj, češ, da pospešuje prebavljanje, ustavlja mrzlico in preganja glisto. Iz njega precejajo tudi eterično pelinovo olje. V živalskem zdravilstvu rabijo ga kot pripomoček proti želodečni slabosti, kronični driski, bolezni na jetrih itd. Rastlina ima vsakakor zdravilno moč in zato jo kupujejo tudi v lekarnah.
Tudi c. kr. soline potrebujejo pelin za denaturalizovanje živinske soli, in sicer rabijo v ta nameu velike množine pelinovega prahu. Letna potrebščina sega do 400 kvintalov pelina, kateri se kupuje po 30 do 40 gld. kvintah To nam kaže, da bi pridelovanje pelina ne bilo ravno nehvaležno — in tem manj, ker ta rastlina raste tudi
v pusti zemlji, v strmih legah in sploh na takih zemljiščih, katerih ni lahko drugače uspešno izkoriščati. Nasada ni troha niti okopavati niti gnojiti, pa daje vendar leto za letom še precej dohodka. Lazi po občinskih zemljiščih, nerodovitna rebra, cestni nasipi in pobočja, strmi obronki dali bi se s pelinom nasejati in spremeniti v plo-donosna tla.
Za to odmenjena zemljišča se preorjejo ali prekopljejo pred zimo, pustč nepovlečena, ter se zasejejo v zgodnji spomladi. Setev naj no bode pregosta, da se stebla lahko razkošatijo. Sicer je rastline lahko presajati in v dobrih tleh tudi razmnoževati s tem, da se korenino razkrojujejo in usajajo. Pelin pustiš lahko več let na istem polji, čez 3 leta usahnejo navadno grmiči, a nadomestiš jih koj, če usadiš sveže korenine.
Dobro je, da se nasad vsaj enkrat v letu sčisti plevela.
Ker poganja pelin uže rano v pomladi, obere se mu perje lahko dvakrat na leto. Po vsakem načinu je moremo obrati v začetku cvetenja, da ohrani cvetje popolno svojo vonjavo in moč. Pelin diši močno in je silno grenak. Sušiti ga je v sonci, da ne zgubi svoje sivozelene barve, svojega duha in okusa. Hraniti ga je vedno v suhem prostoru.
Čebelam je pelinov duh zopern. Če hočeš, da se roj ne bo vsodal vedno na isto mesto, namaži je s pelinom, pa dosežeš svoj namen. Da odženeš čebele roparice, položi suhega pelina pred vratiča, in roparic ne bo več blizo. Tudi kot kadilo je pelin zelč koristen.
Marsikomu se vtegno naša razprava o pelinu smešna zdeti, ker vidi to rastlino povsod divje rasti, ne da bi bila komu v znatno korist. A z ozirom na ceno te rastline, katero ima, kadar prihaja v večjih množinah v kupčijo in z ozirom na to, da ne zahteva niti posebno skrbnoga obdelovanja, vtegnila bi se vendar poskušnja v nekoliko obširni meri izplačati. Na razdeljenih občinskih zemljiščih marsikatere občine je mnogo prostora za to.
Razne vesti.
Josip Ferdinand pl. Del Torre, posestnik in lekarničar v Romansu, deželni poslanec, časten član in odbornik našega društva je dne 13. aprila t. 1. po dolgem bolehanji preminol na svojem domu. Kako spoštovan je bil mož v celi Furlaniji in koliko zaupanja je užival med svojimi, dokazuje nam to, da jih je ves čas ustavne dobe zastopal v deželnem zboru, pa tudi v okrajnem šolskem svetu in v drugih javnih zastopih. V kmetijskih stvareh je bil blagi pokojnik prav dobro podkovan in si je tudi zvesto prizadeval, trositi med svoje rojake koristne nauke. V to mu je izvrstno služil furlanski koledar „27 ContadineV-1, katerega je izdajal mnogo let. Bel-Torre je bil nad trideset let odbornik in sicer jako spreten in marljiv odbornik našemu društvu. Dolgoletno njegovo delovanje mu je zagotovilo trajen hvaležen, spomin v društvu, a prav posebno pa med njegovimi ožjimi rojaki, za lcojih duševni in gmotni blagor in napredek se je kot značajen mož in vesten zastopnik vedno iskreno potezah N. v. m. p.!
&
* *
Osobne vesti. — Gosp. vitez Ivan Bollc, ravnatelj c. kr. kmet. kem. poskušališča v Gorici in podpredsednik našega društva je povabljen po kraljevi vladi rnmenski odpotoval v Bukreš, da bo v tamošnji deželi pozvodaval in preiskaval svilorejske razmere.
*
* *
Sadjarsko društvo se je ustanovilo v Tolminu. Shod sadjerejcev je dne 1. aprila sprejel dotična pravila, ki so se užo predložila vis. c. kr. namestništvu v potrdbo. Več o tem društvu spregovorimo, kadar bo na podlagi potrjenih pravil končno ustanovljeno. Tudi v Kobaridu snujejo enako društvo in Kanalci posnemajo lepi izgled. — Mi z veseljem pozdravljamo vsa ta prekoristua podjetja in jim voščimo srečen uspeh, kojega se je pa nadejati samo tedaj, če bo delovanje složno, čvrsto in vstrajno.
Postaje za plemenite v konj na Goriškem so lotos oskrbljene z naslednjimi žrebci:
v Šempetru \ Favory..............bel 6 leten, Lipičan.
(pri Gorici) / NoniuS 				. rujav 14	99	Normanec.
	El-Bedavi XXVII-14 bel 12			Orient. 7» krvi.
v Cervinjanu	Prince-George . .	. rijav 7	99	Norfolk.
	Royal Confideuce	. rujav 8	D	99
	Dahoman		•	„	4	99	Orient. 7» krvi.
v Gradišči	Dahoman 111-10.	• „ 21	99	Lipičan.
	Manesi		. bel 18	99	Orient, čiste krvi.
	Conversano-Sesana	. „ 16	99	Lipičan.
v Tržiči	Gidran XXII . .	. rujav 4	D	Orient. ‘7 krvi.
- " ,	Nonius		. bel	6	99	Normanec.
	Gedeon 		. rujav 3	1)	hladuokrv. pasme P.
v Kobaridu	Herkules		. „ 8	D	w 99	»	VY *
	Lord-Baptiste . .	. Šarec 4	9!	w 99	99	'y •
	Lelubre		. rujav 3	99	w 99	D	VV*
v Tolminu	Benignus ....	.	„	5	)1	P H	»	•
	Brabant 		. šareč 4	D	w 99	5?	*
*
* *
Dovoljene podpore. — Vis. c. kr. kmetijsko ministerstvo je za leto 1894 dovolilo 200 gold. podpore, s katero se bo imel nagradit potovalni učitelj mlekarstva in sirarstva na Tolminskem in 100 gold. pa za odškodbo strokovnjaku, kateri di prišel na Goriško, voditi prve poskušujo v nasajeuji in obdelovanji hmelja.
*
* *
Umetna gnojila malo vrednosti ponujajo in vsilujejo brezvestni agenti za drage novce po deželi. Našo društvo je slučajno dobilo uzorec takega gnojila v roke in ga je dalo po c. k. kme-tijsko-kemičuem poskušališči preiskati Pokazalo se jo, da je blago manj vredno, kakor sta.no in da so dotični posestniki, kateri so je kupili, opeharjeni. Zato svarimo uaše kmetovalce, naj se varujojo takih sleparjev iii naj se rajše deleže skupnih naročb na umetna gnojila, katera vsako leto razpisuje naše društvo.
Tečaj za teoretično praktičen poduk v sviloreji in vinarstvu
na c. kr. kmetijsko-kemičnein poskušališči v Gorici.
Dne 4. junija t. 1. prične se na tukajšnjem c. kr. poskušališči podučili tečaj, koji bo trajal štiri tedne. Učni program je ta-le:
I.	VINARSTVO.
1. Botaničen popis trte. — 2. Načela razumne trtoreje. —
3.	Kako naj se dela in hrani vino. — 4. Kako naj se izkoristijo tropine in kar še ostaja pri narejanji vina. — 5. Spremembe vina. — 6. Ponarejena vina. — 7. Trtne bolezni in pripomočki proti njim. —. Praktično vaje, in sicer: Kemično aualizavauje mošta in vin; kolikor se isto potrebuje v pravilnem vinarstvu; kako rabiti mikroskop v trtoreji in vinarstvu; cepljenje trt.
II.	SVILOREJA.
1. Anatomičon in fizijologičen popis sviloprejke. — 2. Njene bolozui in kako so odganjajo. — 3. Razumna reja svilodov. —
4.	Kako pripravljati seme po celičnem sistemu. — 5. Praktične vaje z mikroskopom.
Poduk bode vsak dan razen nedelj. Predavanja o sviloreji bodo od 11. do 12. ure predpoludue, vaje z mikroskopom od 9. do 11., vaje v enokomčni delavnici od 4. do 6. in predavanja o vinarstvu od G.—7. popoludne. Kdor želi obiskovati ta ali oni, ali tudi oba tečaja, naj so oglasi vsaj do 1 junija t. 1. pri ravnateljstvu c, kr. poskušališča v Gorici. Sprejet bode, kdor dokaže, da ima najmanj 20 let, da zna toliko, kolikor se jo naučiti na 4 razredni ljudski šoli in da ima praktične kmetijske znanosti.
Za obiskovalce učnih tečajev in praktičnih vaj je določena šolnina 10 gld., katero je plačati pri sprejemu.
Ravnateljstvo oprosti šolnine tiste kmetovalce, katerim bi bilo pretežavno plačati jo. V ta namen pa morajo predložiti po županstvu izdano in po c. kr. okr. glavarstvu potrjeno spričevalo ubožuosti.
C. k. namestništvo v Trstu jo razpisalo 7. naše kmetijsko društvo pa 3 štipendije za obiskovalce tega poučnega točaja.
Po končanem poduku dobe spričevalo' tisti gojenci, kateri pro-stanejo z dobrim uspehom izpit.
V Gorici, dne 26. aprila 1894.
RAVNATELJSTVO
C. KR. KMETIJSKO KEMIČNEGA POSKUŠALIŠČA
J. BOLLE.
Štv. 531.
Razpis štipendijev.
Podpisano društvo razpisuje tri štipendije po 50 gld. za obiskovalce teoretično - praktičnega poduka v sviloreji in vinarstvu na tukajšnjem c. kr. kmetijsko komičnem poskušališči. Poduk so prične 4. junija in bo trajal do 30. junija t. 1.
Prosilci imajo dokazati;
1. da so dosegli 20. leto; — 2. da so končali 4 razredno ljudsko šolo; — 3. da so pristojni in da stanujejo na Goriškem; 4. da posedujejo kaj kmetijstvu odinonjenih zemljišč in da imajo kaj praktičnih kmetijskih znanosti; — 5. da so potrebni podporo za obiskovanje podučnih tečajev.
Vsak štipendijst bo moral obiskovati svilorejski in vinarski tečaj in doležiti se praktičnih vaj, po končanem poduku pa narediti izpit, o kojem bo prejel potem spričevalo.
Prošnje je podati k večeinu do 20. maja t. 1. uradu podpisanega društva.
C. KR. KMETIJSKO DRUŠTVO.
V Gorici 28. aprila 1894.