Popotnikove opazke po Angležkem. v Častiti čitatelj, ker si me nekdaj — ker dolgo časa je že, kar sem imel priliko pisati — spremljal na mojem potovanji, lahko bi si bil mislil da sem pri obrtnikih angiežkih in njihovih družbah zamrl, vendar tema še ni tako. Naveliča vsi se mestnega življenja, kjer vendar zdaj zopet rad živim, podal sem se na deželo, da se s farmerji ali kmetovalci angležkimi nekoliko seznanim. Ako si Človek hoče kaj ogledati, mora se le naprčevih kolih voziti, in kdo neki bi tega ne storil, ki niti podagre niti kurjih očes ne pozna ? Vendar tukaj na Angležkem se ne potuje tako po študentovsko kakor v Avstrii; tukaj nič ni znana zlata prošnja ,,pauper studiosus sum, petoque viaticum", kar pa bi jez prestavil vsem slovenskim študentom, ki to geslo nosijo: „Nemaren sem dijač, nesramen mlad berač". Morebiti da se kteri naših dijačev nad to prestavo spotakne, pa mislim, da pomen sem zadel; kar se pa mojega jezika tiče, to vem, da sem še precej neotesan in neopiljen; pesnik nikakor nisem; kako bi tedaj v stihih (verzih) sladko zvoneče prestavljati mogel! Sicer mi je dobro znano, da se mnogo mnogo naših dijakov z vso silo z verzljanjem peča — nota bene — tudi jez sem nekdaj ves vnet pegaza za rep popadal, pa zdaj so mi vse take želje prešle, kar sem enkrat z mršavega kluseta padel — ti verzlajoči dijaki tedaj, ki mnogokrat ves dragi čas, namesti da bi se koristnih reči za življenje učili, zaverzlajo in v luno trkajo, naj moje verze blagovoljno popilijo, ker so mi iz peresa zleteli, da ne vem kako. Al kam vedno zahajam! Potujva, dragi čitatelj, čez polje, pašnike, travnike, vrte in umetno zasajene loge. Tu je kaj prijetno, posebno meseca junija in julija, kadar ni velike vročine. V farovž ne pojdeva v noben; fajmoštri imajo ženke, ki niso tako postrežljive kakor kuharice naših gospodov; poleg teh pa se ve cele kope otrok, —med njimi se tudi lepih hčerek ne manjka. — Al vse to nič ni za naji; potujeva naprej; celi dan ne srečava prijaznega obraza, še za denar ne, ki vendar navadno prijazna lica donaŠa, in kadar treba, pojdeva v „public house" t. j. krčmo. Al te so navadno presneto slabe; saj jez jih ne morem več hvaliti, kakor one v Istrii in Primorji. V teh „public house-ih" dobiš piti porter ali ale (pivo angležko) celo mlačno in toplo, ter gin ali brandv (žganje). Jesti dobiš pol pečene govedine ali ovčevine (rost-beef in mutton) sira in kruha, naj gotoveje pa čaja. Vse to ti je še dosta dobro, se ve da, ako imaš želodec že poan-gležen. Pri tem pa vendar tudi to povem, da dobre angležke jedi so bolje kakor ktera si bodi druga čalo-bodra. Kar se prenočišča tiče, ima s tem človek na deželi veliko sitnost, ako ne prideš v kakšen trg ali vas, kjer je kakšen lodging-house, težko ti ga je pridobiti. V angiežkih vaseh pa nikako ni tako živo, kakor je v naših na večer, veselega petja ni slišati, samo Me- 60 todisti in Wesley-anci, o kterih sem že govoril, v časi svoje himne baželorijo; tudi ne vidiš ljudi postajati — posebno možkih ne — in se o praznih rečeh razgovarjati, pri vsaki hiši je vse mirno; celi dan gre vsakdo le po svojih poslih ne brigaje se za drugi svet in ravno tako se zvečer vtrujen tiho k počitku poda. Na potu iz prijaznega mesta Beverley-a, ktero je 8 milj od Hulla v York, prehitela me je noč, da mi ni bilo prenočišča dobiti, posebno ker sem iz pravega pota zašel cel6 med polja, travnike in pašnike. Grede dalje in dalje v mraku in temi naletel sem trumo ovac ali goved, ki so prenočavale same na lepo ograjenem pašniku. Naposled najdem tudi kopico sena blizo nekega ovčjega krdela in zavalivši se va-nj, prav dobro zaspim. Pri tej priliki ne morem si kaj, da ne bi mimo grede omenil sledeče dogodbe. Ako bi me še kedaj drugač sreča na Koroško zanesla in sicer blizo ali na Led, povem , da bi rajši šel prenočišča pod kakošno smreko ali na seneno kopico iskat, kakor glasit se pri poštnem gostilničarju, kteri me je nekdaj, s predragim mi prijateljem, ko na večer po dežji mokra in po dolzem popotvanji vsa trudna tje prideva in prenočišča prosiva, v konjišnico poslal na ,kup konjske stelje v nekak kot poleg konj, kjer je še hladen veter, ne vem, ali skoz okno ali kako drugo prasko dež na naju nosil. E prijetna bila je noč poleg konjskega klobitanja! In zato, da sva pravico tamkaj ležati imela, morala sva še svoje popotne liste mu čez noč izročiti. Eto pozdrav rdečonos-nemu, poštarskemu gostilničarju na koroškem Ledu, ako se živi! Al zdaj hočem o druzih stvareh govoriti, o ovcah in njihovi reji in to še toliko bolj, ker mi je ovčarstvo zelo na srce prirastlo, ali še bolje rečeno, ker sam sem pri ovcah vzrastel, to je, Pohorec sem, in, akoravno nisem iz Skumerske fare, o kteri se poje: Blagor tebi Skumerska fara, Kder je že navada stara; Da vsaki farman je smolar, Vsaki burgar pa coklar. Ko se otrok na svet uleže, Mu že coklice priveze, Ga zažene ovce past, Kak bi sroče moglo rast' itd. vendar sem blizo te fare od ondot, kjer se pravi, da je svet z deskami obit in se sinčekom blizo tako godi,, kakor onim v Skumerski fari, da že poprej ovce pasti morajo, kakor dobro hoditi znajo. Mene, takošnega ovčarčeka je ljubeznjivi starček Vidovni Juri iz Skumra večkrat obiskal učeč me svoje pesmice, rekši: Star kos na hrbtu nosim, Po sveti grem okolj, Vse sorte pesmi trosim, Ne zmanjka m' jih nikolj itd. Da! ni mi ta možek prepeval „Arma virumque cano*', pa Jurjeve smolnate pesmi so mi bolj pri srcu, kakor pozlačene Virgiljeve, in želim, da bi pohorskim ovčarjem se še več Vidovnih Jurjev pridružilo. Al zakaj teh stvari omenjam potovaje po Angležkem? Zato, da bi drugi bratje ovčarji, kteri bi slučajno čitali, kar pišem o ovčarstvu angležkem, mi verovali in zaupali vede, da sem iz njihove „cunfti". V jutro je že solnce sijalo, ko se v seneni kopici prebudim in oči odprem; moja prva skrb je bila se po ovcah ozreti, kakor nekdaj dom&, kadar sem na paši zaspal in živino zgubil. Oj veselje ! ovce so se vse blizo mene pasle, nisem jih zgubil; mislil sem se doma na Pohorji, šel sem med nje — pa pri tem se obrekne moški glas „What do you want Sir?" (kaj bi radi?) Ogledavši se vidim, da stoji pri meni korenjašk ovčar Anglež s primerno mu batino. To me je pa celo iz spanja zdramilo; povem mu na kratko svoje želje in dogodbe; možak me mirno posluša in večkrat od pete do glave pogleda, potem pa me med ovčjo trumo peljd in mi eno za drugo skazuje in še pri vsaki natanko genealogijo (rodopis) razlaga. S takim ovčjem rodbinoslovjem me je tudi v Normandii na Francozkem nek star ovčar mnogo kratkočasil, al Francoz nikako ni bil tako ponosen se svojimi ovcami, kakor Anglež v Yorkshire-i; pa saj bi tudi ne bil mogel biti. Slišati razlago ovčje genealogije — mi bo pač vsak čitatelj rekel — ni nikakor zanimivo; res tudi jez sem teh misli, al naj mi reče kdo, ali ni marsikaka slavljena Človeška genealogija v zgodovini še manj zanimiva, in vendar se toliko študentov in profesorjev ž njo grenko muči. Ko sva si tako vse ovce na drobno ogledala, podal sem se z ovčarjem, ki je bil sam farmer, na njegov dom, kjer mi zajterk ponudi in mi še več o ovčji reji pripoveduje. (Dal. prih.) 61 Gospodarske stvari. Popotnikove opazke po Angležkera. (Dalje.) Angležko ovčarstvo v primeri s Pohorskim. Ker sem , kakor sem že omenil , iz ovčarske „cunfti", zato mi naši ovčarji ne bodo zamerili, ako nekoliko o njih opazim, vede, da imam pravico za to; saj sem kakih šest let vrh Pohorja ovce pasel in tako se pristojno barem pohorskega ovčarjenja izučil. Al da nikogar po krivem ne obrekam, hočem tukaj le o pohorskem ovčarstvu nekoliko omeniti, ker iz druzih krajev mi po lastnih skušnjah nič ni znano; ako je pa drugej, posebno na Kranjskem in Koroškem inače in bolje , naj kdo drug kaj sporoči, komur so tamošne razmere dobro znane. Kako pasejo in gojijo naši Pohorci ovce? Tako, kakor jih je Abel, ako ne slabeje. S tem odgovorom blizo koj vse povem. Zakaj redi Pohorec ovce? Zato, da ga oblačijo; to je vse. Pohorce na prvi pogled najbolj značuje volnata, to je, rešnata suknena (lodnasta) obleka, ki je navadno siva, pa pogosto tudi črna, progasta in rjava. To nosi Pohorec pozimi in poleti, od zibeli do groba, in, kakor se v obče sodi, se Nepo-horcem nikako ne dozdeva lepa. Za to obleko in edino le zato si Pohorec redi ovce; in ako sem omenil, da način, po kterem za nje skrbi, je še slabeji od Abelnovega, mislim s tem, da pošilja jih na najslabejšo pašo, pozimi jih pa toliko krmi, da mu glada ne poginejo. Pohorske ovce so sicer drobne, pa volno imajo zelo lepo, dolgo in mehko; ako bi jih le kdo umno plodil in redil, trud bi se mu obilo splačal. Vendar to vse se zanemarja ne samo Pohorcem na škodo, ampak gotovo tudi vsej deželi. Pa primerjajmo zdaj stvar: Pohorec — in menda tudi drugej slovenski ovčarji — skrbi toliko za ovce, da živijo in mu glada ne poginejo, Anglež jih spušča na dobro pašo in skrbi, da imajo zmirom obilo dobre, zdrave in redilne krme, da so mu pitane pozimi in poleti. Pohorec se zato ne briga, ako so njegove ovce dobrega ali slabega pleha ali ploda; on skrbi samo za to, da mu jih ovčarček v jutro z doma žene in na večer zopet domu pritira; kar se mu je skupaj pogod-njalo, vstane skupaj , ovni se večidel ne skopijo (ka-strirajo) in ti so vedno poleg druzih ovac, da se med seboj gonijo, kakor jim je drago, pri tem pa še hodijo sosedni med sosedne ovce, kakor jim je ljubo. Kdaj je čas za pleme, na to se ne pomisli, in kadar ovce jagnetijo (kar je navadno pozimi), se jim ne pripravi boljša krma, in tako navadno polovica, ako ne več, jagnjičev pogine. Angležu je prva skrb, da ima dober plod (ploh), ki je na glasu. Lepe plodne ovce posebej odbere in poleg njih se pasti le rezane ovne pusti-Kadar je pa čas, da se ovce vplodijo, spusti k primernemu številu primernega plodojočega ovna, in to kar mogoče lepega. Ovce jagnetijo potem spomladi, kadar je že lepa paša; postreže pa tudi drugače ovcam, in po takem so jagnjiči lepi in čvrsti ter je zelo redka prikazen, da bi ktero poginilo. Pohorec na to ne gleda, ali so nektere ovce že stare ali mršave, ali so mu nektere ovce garjeve, da jih odstrani, saj sam gospodar tudi malokdaj za njimi pogleda in kaj bi njegov ovčarček vedeti mogel? Anglež skrbno na svoje ovce gleda, njegov ovčar mora v ovčarstvu zveden biti, mora vedeti, kako je z ovcami ravnati, kako skrbeti, da te ali one bolezni ne dobijo, in ako jo ktera naleze, mora to brž poznati in tako poravnati, da se dalje ne razširi, in ako mogoče, ta brž ozdravi ali pa pokonča. Starih — to je prestarih — ovac Anglež ne trpi ne inači mršavih med drugimi dobrimi, in to zato ne, ker take ne le same posebej nič ne veljajo , temuč še škodujejo, ter kazijo druge, posebno pa glas, ,,da ima lepe ovce." — Pohorec od teh ovac, ki se vsako leto od Cede odstranijo, tretjino proda, tretjino doma pokolje, tretjina pa mu jih pogine. Prodaja pa ovce po 2, 3, 4, k večemu po 5 gld., in to navadno poleti ali jeseni, v drugi dobi pa ovce tako nimajo druzega kot kost in kožo. Za ovce skupi tedaj pohorski kmet leto in dan k večemu 15 gold. ter si po trikrat na leto ovče-tino pri posebnih prilikah pripravi. Kolikošen dobiček pa Anglež od ovac dobiva, to sem že omenil. Omenil sem zdaj vse to, kakor je in kakor stvar poznam po lastni skušnji in lastnem prepričanji; pripraven sem zato tudi na vse vgovore odgovarjati. Prvi vgovor bi mi menda bil, da pri nas si ovčja reja nikakor take veljave pridobiti ne more, kakor pri bogatih Angležih; na to odgovarjam: da in ne. Stvar ima dve strani. Dobro vem, da noben Pohorec ne bode, da še tako marljivo ovce redi, po 1000 gold. na leto in dan iz njih skupil; pa kaj ko bi pohorski kmet le 5 odstotkov od takošnega kapitala dobival, kakoršen se farmerju angležkemu plačuje; bi li 50 gold. v relativni razmeri ne imeli blizo toliko vrednost Pohorcu kakor je ima 1000 gold. Angležu? — Ni mi tukaj prostora za dolgo razpravo o tem; priporočujem vendar vsakemu, kogar bi ta stvar brigala ali mikala, jo malo bolj raz-mišljevati; obžalujem pa pri tem zel6, da se učenje o narodno-državnem gospodarstvu v Avstrii tako zanemarja. Da bi vendar tudi v tem praktične Angleže nasledovati začeli! Pa dalje me utegne kdo vprašati: bi li mogel pohorski kmet na leto in dan pri ovcah skupiti 50 gold. in poleg tega še vso volno ohraniti? Da, odgovarjam na to; dobremu pohorskemu kmetu je to celo lahko mogoče, samo da bi se le podučil, kako ima ravnati, 110 in da bi potem tako tudi delal. Dobro poznam Pohorje in Pohorce in tamošne razmere ter prepričan sem in morem reči, da vsak pohorsk kmet, ki zdaj redi 25 mršavih ovac, lahko bi redil 50 lepih. Posestva imajo posebno bolj planinski kmetje velika, po 50 do 500 oralov; pašnikov za ovce je mnogo lepih, samo, da bi se za-nje skrbelo. Smem tudi reči, da ta, ki ima 50 lepih ovac, jih od teh lahko leto in dan 20 odstrani, ker gotovo se mu bode toliko janjet narodilo, ako je pametno za vplodenje skrbel. Od teh 20 ovac, da so lepe, gotovo lahko 10 za 50 gold. proda, drugih 10 pa doma porabi, in pri tem bi pač mnogo boljše živel, kakor zdaj živi. Kakov je pa zdaj kmet, ki ima 20 do 30 ovac, od teh na leto po 5—8 odstrani, in ka-košna osoda je s temi, to sem že omenil. Naj še volno omenim, ki je Pohorcu glavna stvar. Ovce se strižejo na Pohorji 2krat na leto (in menda tako tudi drugod na Slovenskem. Lepa ovca ima pri vsaki striži 1 funt volne; računimo to, funt po 50 kr. (za toliko bi se menda pri nas spečati mogla), bi tedaj 50 lepih ovac imelo na leto za 50 gold. volne. Toliko volne pa noben kmet doma porabiti ne more; prodal bi je lahko najmanj polovico, in ako se ta denar k onemu prišteje, ki gaje za prodane ovce skupil, ima 75 gold., ki bi se mogli obresti (činži) imenovati od kapitala, ki ga ima v ovcah, poleg tega, kar rabi za domače potrebe. Takošen dobiček bi imel vsak po razmeri; tako on, ki manj ko 50 ovac redi, kakor on, ki jih redi več; razmera pa med sedanjim in tukaj omenjenim dobičkom bi bila blizo od 1 do 4. Na Pohorji je gotovo 1000 takošnih kmetov, ki morejo po 50 ovac rediti; vse to bi se lahko na tanko po statistiki dokazalo, primerjaje na orale tamosnja posestva. Pomislimo pa zdaj, koliko dohodka je v sedanjem stanji zgubljenega domači trgovini, in kolika korist bi ji sopet bila, da bi se vse to umno ravnalo! O trgovini z volno se na Štajarskem skoro nič ne sliši, morebiti je bolj živa na Kranjskem. Zelo me je razveselilo, ko mi je lansko leto nek prijatelj an-gležk, veliki trgovec v Hull-u, pismo pokazal od neke dobro znane trgovske hiše v Ljubljani, s ktero ima kupčijo z volno in volnato robo. Vendar kolikor sem tukaj videl, se iz naših krajev na Angležko pošilja večidel le suknena spuklina, ktero slabo robo Angleži „Shoddy", in ako se ne motim, Nemci „Kratzwolle" imenujejo, prave volne pa celo malo, — pa kako bi tudi, saj nam je še zavolj nemarnosti doma pomanjkuje! Pri vsem tem je sedaj treba misliti, kako bi se te zastarane napake zboljšale? Da bi se po okolnostih blizo tako ravnalo, kakor na Angležkem, mislim, da bi kaj dobro bilo; ako pa kdo drug kje drugej še kaj boljšega opazi, naj bi blagovoljno to naznanil. Pa kako bi vse to Pohorci zvedeli, ki jih je še tako malo število , ki časnike prebirajo, in kdo bi take , ki druzega ne poslušajo kakor svojo trmo, k temu pregovoril? Dobro sicer vem, kakošna težava je našim kmetom dopovedati, da bi se novih in boljših potov pri kmetovanji poprijeli; al tudi to vem, da naš kmet ni celo zabit, kadar se prav podučuje, se tudi poduči. Kranjska kmetijska družba je temu najboljša priča, in njeni kmetijski šoli so tudi slovenski Stajarci hvalo dolžni. Ali je štajarska kmetijska družba kaj kmetijstvu na slovenskem Stajarju koristila, to mi cel6 nič ni znano, saj njenih listov in knjig prost kmet ne ume in ne čita. Prav vesela mi je to novica, da se v Mariboru slovenski gospodarski list izdaja. Da! res je potreben, in sramota bi bila štajarskim Slovencem, če bi bili še dalje brez lastnega časnika, v tem ko v Celovcu trije izhajajo. Želeti in upati je, da bode ta list z dobro podporo silnim potrebam kmetijskim po zmož- nosti pomagal in zanemarjene napake odstranil. Za gospodarske stvari liste naj bi se pa posebno ljudski učitelji in duhovniki brinuli, v tem pa naj bodo Sta-jarcem zopet Kranjci v izgled, ker kranjski ljudski učitelji in duhovniki se za zboljšanje kmetijstva vrlo trudijo. Se ve, ako učitelji hočejo mladino v teh stvareh podučevati, morajo se tudi sami poprej kaj naučiti in potem vedno s časom napredovati; nečem pri tej priložnosti dalje razlagati, kakošne so te razmere na Štajarskem, pa ne poj dem mimo pri drugi priliki. Da tedaj sopet k prejšnjemu predmetu pridem, učite mladino, kolikor mogoče, kmetijstvo umetno, učite tudi mlade Pohorce pametno ovčjo rejo, ako že starih ne morete. Najboljši poduk pa so djanski izgledi, in tukaj mi pride nekaj na misel, kar bi menda zato najbolje bilo. Na Pohorji vem da je precej farovških kmetij, to je, farna cerkev ima kmetijo, ktera je začasna vlast-nina vsakega dotiČnega fajmoštra. Bi li takošne kmetije se ne mogle pripraviti v najlepši izgled vsem drugim v fari? Bi lite ne mogle biti najboljše farne kmetijske šole? In sopet tudi, kar se ovčje reje tiče, bi li pastir, ki ov-čice pase, ne hotel gojiti tudi „ovac" in za-nje skrbeti? Na ta vprašanja bi želel odgovora od druge strani; za zdaj pa priporočam, naj bi nekteri gg. fajmoštri, ki imajo na Pohorji kakošne kmetije, in bolj omikani kmetje, kteri bi tudi na te dobro jim namenjene vrstice naleteli, poskusili umno ovčjo rejo nekoliko po angležkem načinu. K temu pa še dostaviti moramo, da, ako se drugod slovenski kmet kaj novega in boljšega nauči, bode se tudi Pohorec naučil, ki je vrlemu kranjskemu Gorencu najbolj vroten brat. — Vi pa zdaj, dragi mi bratje ovčarji pohorski, ne zamerite mi, da sem tako vašo nevednost in nemarnost glede ovčje reje svetu naznanil; pomislite, da zdravnik, ako hoče hudo rano človeku ozdraviti, jo mora žgati in rezati: to sicer boli, al ozdravi se! Ravnokar mi je prišlo v roke po slovenski naši Matici izdano Erbenovo „Vojvodstvo kranjsko in koroško", v kterem čitam, da je na Kranjskem bilo leta 1857. samo nekoliko nad 82.000 glav ovac in na Koroškem 153.000 (rad bi vedel, koliko na Štajarskem?): po teh številkah dozdeva se mi ovčja reja na Kranjskem prav zanemarjena in tudi na Koroškem daleko ne taka, kakoršna bi mogla biti. Rad bi vedel število ovac na Pohorji; prosim zato s tem, da bi se kdo, komur je mar za gospodarske stvari, za statistiko potrudil in ob enem naznanil, koliko je kmetov na Pohorji. Kolikor jaz Pohorje poznam, morem reči, da je blizo 1000 kmetij , na kterih bi se po 50 ovac rediti moglo; znašalo bi tedaj že to 50.000 Koliko število bi se pa moglo še temu dodati? Naj bi se naznanili tudi od drugih krajev statistični dokazi o gospodarskem napredku in nemarnosti glede teh razmer. Veliko naših kmetov je ubozih zato, ker ne vejo, da bi lahko bili bogati in premožni! (Dalje prihodnjič.) Popotnikove opazke po Angležkem. (Dalje.) Najslabeja in najbolj mršava živinčeta v svojem življenji videl sem na Hrvaškem, v Primorji, na Kranjskem in v Istri, najlepša pa na Angležkem. Pa zato nikakor nočem prvih preveč grajati in drugih preveč ne hvalisati, ker mislim, ako bi Primorčan, Istričan in Kranjec imel takošne pašnike, kakor jih ima Anglež, bi njegova tudi tako lepa bila kakor so angležki bulli. Angležko zemljo pokriva vedno zelena trava in živina se more pasti tudi pozimi, izvzemši le nekoliko tednov; trava je gosta, mastna, sladka in posebno redilna; pašniki so navadno ograjene livade ali travniki vselej primerni številu živine, ktera se med ograjami pase. Ker se nekteri farmerji samo z živinorejo pečajo, zato so ne-ktere pokrajine sami pašniki in po njih se pasejo trume živinčet, pa kako različno je vse to od naših „gmajn"! Tukaj se ne puščajo samo taki kraji za pašo, kteri bi drugače se uporabiti ne mogli, kakor pri nas, ali za njive ali senožeti ali kaj druzega, ampak izberejo se zato najpripravniša mesta, kjer se živina res obredi t i, ne pa samo preživiti more. Pašniki se zboljšujejo, tako, da se vedno slaba trava odstranjuje in z boljšo nadomestuje ali ž njo meša. Da se pa stvar lahko doseže, niso tukaj dobre farme kakošen „ex omnibus aliquid", kakor so nase, temuč vsak farmer se peča s posebnim delom kmetijstva; tako nekteri samo s poljedelstvom, drugi samo z živinorejo in zadnji se imenujejo „gra-ziers." Pa tudi živinorejci so taki, da nekteri se pečajo najbolj s konji, drugi z govejo živino ali ovcami, svinjami itd. Znano je, kolike koristi je umna razdelitva dela v tvornicah (fabrikah); al ravno tako je tudi pri vsakem drugem poslovanji, in človek, ki se vedno le ženo stvarjo bavi, gotovo to najbolje pozna in ž njo najumniše ravna. Kakor sem pri ovcah omenil, tako tudi živinorejec za goveda kar mogoče za dobro pleme skrbi, in prilike so tukaj, da se biki, ki so poseben ponos nekterih velikih farem, ne le za 800 gld., temuč za 8000 gold. cenijo in proda vaj o. Goveja reja na Angležkem se z našo nikakor primerjati ne more, ker ta se najbolj po dobri paši ravna, ktera je pa tukaj in pri nas cel6 različna. Kar se pa govejega plemena tiče, nikakor bi ga pa tudi našim kmetovalcem ne priporočal; na velikih in bogatih farmah je kar le mogoče požlahnjena živina, na ubožnejih pa ni nič kaj posebnega, in naša goveda na spodnjem Stajarji so mnogo lepša. Ker je lanska kuga mnogo lepe živine pobrala, zato se tu mnogo nadomestuje z nemško, ktera posebno iz severne Nemčije sem dohaja; to pa štajarska goveda mnogo prekosijo. — Goveja reja se mi na Stajarskem, primerjaje jo z drugimi deželami, še kaj dobra dozdeva, barem veliko bolja kakor je ovčja; pleme je tudi prav lepo in dobro ter prepričan sem, da bi se marsikteri živinorejec angležkiv zelo začudil najti na sejmih v slovenski Bistrici na Stajarskem takošna goveda, ki bi njegovim ponosnim farmam na čast bile. — Pa pri vsem tem je pri štajarskih živinorejcih vendar mnogo mnogo napak in nemarnosti. Da bi naši ljudje bolje ravnali in se umne živinoreje poprijeli, gotovo bije tretjino več po številu in za polovico po boljši veljavi rediti mogli. Živinska reja se ravna po pašnikih; al kakošni so ti navadno pri nas in kako se zboljšujejo? Puščajo se večidel pašniki svoji osodi; dokler se ne prenare-dijo zakaj drugega, raste tam divjača ali pa je vse golo, zato je malo brige, in živina, posebno ta, ki ni za delo, se zganja tje le toliko, da se preživi. (Dalje prihodnjič.) 220 Popotnikove opazke po Angležkem. (Dalje.) V zadnjem listu sem že omenil naših pašnikov primerjaje jih zangležkimi, pa ker se mi stvar važna dozdeva, ne morem, da ne bi opomnil neke napake, ki je pri nas obča. So li tako imenovane „gmajne" pri nas na korist ali na škodo? Mislim, da bi vredno bilo, da bi marsikteri gospodar to vprašanje premišljeval; meni se dozdevajo spašniki v sedanjem času in napredku velika napaka, ki gospodarstvu in živinoreji mnogo škoduje. Na „gmajne" zganjajo cele vasi vse, kar imajo živega; videti moreš tam vole, krave, konje, osle, ovce, koze, svinje, gosi, pure itd., in to vse zmešano drugo med drugim. Kako bi se uboga živina mogla na pašnikih te vrste kakor koli rediti ? Kteri gospodar neki ne bi mogel razumeti tega, da različne vrste živina potrebuje različnih jej primernih pašnikov, da vol ali krava nič več dobiti ne more tam, kjer je ovca ali koza se pasla, da govedo in konj se ne zlagata, niti med seboj, niti z drobnico? Kako se pa k goveji živini, ovcam in konjem morejo še svinje, gosi in pure na enem in istem pašniku družiti, tega ne vem; kteri gospodar mi more to skrivnost razumeti in to napako odobriti? Se ti li ne smili uboga živina, videti jo v poletnem času pretegnjeno in klavrno postopati po gmajni, ktera je tako gola, da bi na nji lahko šivanko našel, in ako je še nekoliko travice, pognjusila in ostudila jo je različna živina druga drugi tako, da je vživati ne more nobena. Koliko je še drugega zla na teh pašnikih, to vsakdo lahko vidi, ni mi treba tukaj naštevati. Naj bi si kak „thierschutzverein" tudi ktero takošno gmajno ogledal; tu bi mu pač tožbe ne manjkalo. Po mojih mislih v sedanjem sebičnem času gmajne gospodarstvu le škodujejo in najboljše bi bilo, jih celo odpraviti. Naj bi o tem še kteri bolj skušen gospodar svoje misli povedal. *) Po teh kratkih opazkah o živinoreji naj zdaj na kratko nekaj še o vrtnarstvu in poljedelstvu angležkem omenim. Kakor v mnogo drugih stvareh, tako so nam Angleži tudi v vrtnarstvu in poljedelstvu mnogo naprej in imamo se od njih mnogo učiti. Pa ravno nesrečna beseda in stvar „učite se" to je klupa, na ktero se vedno ovešamo in za drugimi zapadnimi narodi zaostajamo. Na Angležkem se je že pred 400 leti na zbolj-ževanje vrtnarstva, poljedelstva in živinoreje delalo in za to se je trudil kralj in prvi plemenitaši in ne samo ubogo ljudstvo. Kako pa se je pri nas godilo ? Ni starih časov spominjati se; reči se more, da v Avstrii se do leta 1848. plemstvo ni ne samo nič brigalo za gospodarstvo, temuc ga je še tlačilo, in tako imenovana „gospoda" prezirala in zaničevala je večidel kmeta in kmetijstvo. Dolgi birokratični despotizem, ki je Avstrijo grlil, in temu* primerna odgoja mladeži za različne stanove , stari predsodki in stare navade, ki od danes do jutri ne minejo, vse to je krivo, da pri nas umno kmetijstvo ali gospodarstvo v obče le malo napreduje in kmet vedno hira. Kmetijstvo je v avstrijskem gospodarstvu gotovo glavni faktor ali barem moral bi biti, pa poglejmo, koliko se za to stori? Sol imamo v Avstrii mnogo tako ljudskih, realk in gimnazij, v tem obziru nikako nismo za Angležko zaostali, da, celo reči morem, po tem, kar sem se po lastnih skušnjah z angležkimi šolami seznanil, so naše v nekterih stvareh še boljše; največa razlika vendar je ta: pri nas so šole osnovane po „šab- *) Predposlednji deželni zbor kranjski je sklenil postavo osnovati, po kteri se imajo — z malimi izjemkami — občinski pašniki (gmajne) med njih lastnike razdeliti, da tako izginejo iz sveta. Vred. lonah" (po enem kopitu), na Angležkem po goli praktiki", to je, kakor potrebe vsakdanjega življenja zahtevajo za narod svoboden v svobodni deželi, in to je njihova prednost velika. Nauk, kteri se v naših šolah najbolj pogreša, ki pa je, rekel bi, vsakemu človeku najbolj potreben in se menda na Angležkem najbolje goji, je narodno gospodarstvo. Omikanemu človeku treba je vedeti, kako Homer trojski boj popeva, kako je Enej v Italijo dospel, pa koristno in potrebno je tudi vedeti to, kar je pisal Adam Smith v svojem slavnem delu „Wealth of Na-tions" ali kar uči menda sedaj največi politiški ekonom John Stuart Mili. (Dal. prih.) 252 Popotnikove opazke po Angležkem. (Dalje.) Praktičen del narodnega gospodarstva , ki je razmeram našim najbolj potreben, da se bolje razvija, in 260 261 o kterem mi je ravno govor, je kmetijstvo. Kmetijstvo pa potrebuje uka, kakor vsaka druga stvar in koliko imamo pri nas kmetijskih šol? Eno menda smo imeli*) Slovenci v Ljubljani, more li ta vsem zadostovati? Na Angležkem, rekel bi, je vsaka veča farma šola kmetijska; kedaj pri nas pridemo do tega? In vendar bi bilo mogoče; kajti skoro vsaka fara ima svojo ljudsko šolo vsakdanjo in zelo so se jele tudi nedeljske množiti; bi li te šole poleg navadnih elementarnih naukov ne mogle tudi umnega kmetijstva najboljše in za najobčnejo korist učiti? Bi li ljudski učitelj svojih učencev, ki so razun šolskih ur vedno pri kmetijskih opravilih, v teh tudi naj lože ne podu-čeval in kazal jim starin napak? Misliti se tudi more, da je v vsaki fari barem ena dobra kmetija, naj bi bila ta v izgled in učeniku najboljši praktični pripomoček v podučevanji. Pri vsem tem se ve da bi se našlo mnogo zaprek in ugovorov, ker osnova naših šol je preveč starokopitna, zato bi še menda trebalo minister-skega povelja in dovoljenja kakošnega konsistorija ali šolskega ogleda itd., vendar največi zadržek vsemu temu je, da večina naših ljudskih učiteljev ravno toliko, ako še ne manj, o kmetijstvu ve, kakor nevedni kmetje sami. Pa kdo bi se temu čudil, saj se niso tega učili in se ne učijo. Naši kmetje pošiljajo sine svoje v mestne šole, da bi „gospodje" postali in kmetje ne bili; vse, kar je kmečkega, se mora otresti; od kar je sinček stopil čez sveti prag kakošne glavne mestne šole, ali realke ali gimnazije ter si ime „študent" pridobil, bila bi mu nečast, s kmetijskimi posli pečati se ali v šolskih praznikih se kakošnega kmečkega dela poprijeti. Da kratko rečem, naša šolska osnova, vladne vredbe ter cilj in konec starišev in sinov, ki se v šole pošiljajo, je, da se tam metamorfozirajo. Kandidat za ljudsko šolo, ki je skoz par realkinih razredov in svoj „preparanden-kurs" prošel, je pozabil, da so njegovi stariši kmetje in da sopet pojete med kmete živet in jih učit; na to ne pomisli, da bi moral vedeti kaj o kmetijstvu. — Kdor pa je čez osem let na gimnazijskih klopeh sedel in potem še svoje študije bodi-si na vseučilišču ali v kterem bogoslovji dovršil, kako bi mogel ta poleg svojih klasikov in dogmatike še na kmetijstvo misliti? — Tako je pri nas v Avstrii obče pravilo, ktero se ve da ima tudi izjemek in žalostno bi bilo brez teh; odgoja je enostranska, ki ljudi prav po mišljenji in djanji v različne kaste deli, ktere se bolj ena od druzih ločijo kakor indijske. Kmetijskih šol nam je neobhodno treba več, pa ako se te sopet le enostransko osnujejo, bila bi njihova korist le enostranska; ljudski učitelj bi moral vedeti o kmetijstvu podučevati ali vsakemu pripravniku ne bi bilo mogoče kmetijske Šole obiskavati, ravno tako gimnazijalcem ne, in duhovni bi vendar mogli in morali biti ljudstvom najboljši učitelji tudi v materijalnih zadevah, kako laglije in boljše vsakdanji kruh si pridobivati. Najbolje, najlože in za najbolj občo korist mislim, bi se po mojih mislih stvar doseči mogla, ako bi se v naše realke, gimnazije, posebno pa v preparandije za ljudske učitelje in seminišča duhovna kot glavni predmet narodno gospodarstvo in posebno kmetijstvo vpeljalo. To bi ne delalo deželi večih stroškov, narodu pa bi bilo na neprecenljivo korist. V sedanjih razmerah, mislim , da je vsakemu le količkaj omikanemu človeku treba nekoliko o politični ekonomiji ali narodnem gospodarstvu vedeti. Se ve da svoboden nauk tega predmeta more biti le v prav *) In Se to je, žalibog , posmodila slana vražjega nasprotovanja omiki na narodni podlagi. Kedaj s nova vstane, to Bog ve\ konstitucijonalnih državah, tako, da koristi, v nesvo-bodnih državah ne bi bil na mestu svojem. Bolj filozo-fičen nauk politične ekonomije se mora visim razredom srednjih šol in vseučiliščem prepuščati, in da-si je tako važen, kakor so klasiki, je v Avstrii gotovo mnogo ljudi, ki so gimnazijske in vseučiliščine študije dovršili, pa še imena ne poznajo, ne da bi stvar poznali; jaz barem o imenu in stvari politične ekonomije nisem nič vedel, dokler nisem na Angležko prišel. Tukaj uči se ta nauk ne samo po šolah, temuč tudi javno pri večernicah (posebno zimskih), kjer je svoboden pristop vsakemu, kdor koli si bodi. To bi pač vredno bilo, da bi naše čitalnice posnemale. (Dalje prihodnjič.) Popotnikove opazke po Angležkem. (Dalje.) Naj se zdaj zopet vrnem na kmetijstvo. Mlademu človeku je presneto trudljivo po 5 do 6 in še vec ur na dan v šolskih klopeh in slabem zraku sedeti, in mnogo dijakov si res celo zdravje pokvari inpodkoplje sede v šoli, sede doma sključeno pri mizici zdaj pisaje dolgočasne priprave k latinskim in grškim klasikom, zdaj to, zdaj uno, tako, da mine dan za dnevom brez telesnih vaj, ktere pa so mladini vendar toliko potrebne kakor duševne. V obče se je spoznala potreba za telesne vaje učencem, kakor v obče vsakemu človeku, in zato so se napravile gimnastične družbe, bodi si, da se te imenujejo sokolci ali turnerji, kterih se gimnazijalci in realci vdeležujejo, pa izostajajo zopet ti, kterim bi te vaje najbolj potrebne bile. Te gimnastične družbe, kakor so dobre, so vendar le enostranske in nikakor ne morejo potrebam zadostovati zarad mnogo vzrokov in napak. Bi li tem zelo potrebnim telesnim vajam ne bil najboljši^ pripomoček praktičen nauk kmetijstva? — Bi li ne bilo koristno in prijetno, vsakemu učencu vsaki teden vsaj dvakrat za nekoliko ur mesto zapustiti ter se na vrte, polje, na travnike, v vinograde ali gozde podati in tam par ur krepko in urno v zdravem zraku se gibati in delati? Bi li to mnogim ne bilo bolje kakor v kaki prašni in soparni dvorani za gimnastiko skakati in se zvijati? Ta stvar, mislim, daje prevdarka vredna zavoljo mnogih vzrokov. Pa kako? Ktera gimnazija, ktera realka bi mogla kaj takega početi, kako bi se to vrediti, ali celo — dovoliti-— moglo? Mi Slovenci se imamo najbolj v Ljubljano kot naše središče ozirati,— v Ljubljani biva prvi ^ in največi učitelj naroda našega, gospod dr. Bleiweis, — v Ljubljani so prvi zastopniki naroda našega in le kranjski deželni zbor bi mogel kaj takega priboriti; do njega se tedaj obračam, da stori prvo stopinjo, in do dijakov ljubljanske gimnazije in realke, da bi radostni to pot nastopili, njihov izgled bi gotovo brž vse druge gimnazije in realke nasledovali. V Ljubljani je gotovo mnogo takih posestnikov, kterim je nauk o umnem kmetijstvu na srcu, da se med narod bolje razširi, ti gospodje bodo tedaj tudi radi dovolili, da ukaželjni mladenči dohajajo na njihova posestva in se tako praktično učijo kmetijstva. — Bi li ne hotlo slavno vredništvo o tej zadevi svojih misli povedati?*) — Pri tej priliki pa še dragim vam dijakom za šolske praznike par besed. V šolskih počitnicah dijak gotovo nič boljšega in prijetnejšega storiti ne more, kakor potovati in si nekoliko svet ogledati bodi-si blizo ali daleko. Al potovati se ne more brez denarja in ta privilegija, ktero si večidel popotovajočih dijakov prila-stuje, da jim „viaticum" dolžujejo fajmoštri in kaplani, se mi dozdeva nečastna, ako ne rečem nesramna. Vrh tega pa so vsa takošna potovanja le za dobro jed in pijačo, ne pa za kakošen poduk. Svetoval bi takošnim popotnikom ogledovati si lepe kmetije ter tam pa tam par dni ostati ter si dobro zapamtiti to, kar in kako je pri tej kmetiji kaj boljšega kakor doma ali pri družin kmetijah. Komur je mar, narodne stvari, pesmi, pravlice itd. zbirati in spoznavati ljudski značaj , bode svoj namen gotovo najlože dosegel, ako se po omenjenem načinu z ljudstvom druži. In kako lahko je to pri nas , kjer so kmetje tako prijazni in toliko dobre duše. Celo drugače je to v nekterih drugih krajih, na pr. na Angležkem, kjer imam najboljših lastnih skušenj. Lansko leto prehodil sem nekoliko pokrajin Angleške, ki posebno slovijo zarad dobrih kmetijstev ; pri *) Radi, drugi pot. Vred. 269 tej priliki snidel sem se tudi z nekoliko študenti edin-turškega vseučilišča, ti so si tudi vrtnarstvo in far-merstvo angleško ogledovali, zagotovljaje me, da to je na Škotskem še mnogo bolje, in smem jim verjeti. Krasni vrti povsod po Angleškem so me vendar osupnili kakor velike farme z mnogovrstnimi mašinami in orodjem za poljedelstvo, kakoršnega še poprej nikoli videl nisem. Stvar me je zanimivala toliko, da si nisem mogel kaj, da se ne bi bil nekterim vrtnarjem in far-merjem ponudil, da bi se mi dovolilo par dni na vrtu ali polji delati in si tako reči ogledati. Pa za to milost sem včasi dolgo moral romati in prositi, predno se mi je dovolilo se z delavci na vrtih ali na polji združiti, ker Anglež nikakor ni mnogo zaupljiv, posebno pa ptujcu ne. Na vrtih delati mi je v resnici bilo kaj prijetno, akoravno nisem že dolgo let nobenega orodja v rokah imel, ker delo ni toliko težavno in pri tako krasnih cvetlicah in različnih sadninah človek tudi lahko na vse pozabi in le stvar občuduje. Res, cvetlic še nikjer nisem našel tako lepih kakor v teh vrtih in ne vem, ali se kje krasnejše vidijo kakor na cvetličnih razstavah (flower show) na Angleškem. Anglež ne more biti brez cvetlic, in zato mora celo po mestih pri svoji hiši vselej kakošno tratico in vrtič imeti. Mnogo težavnije je človeku, ki ni trdega dela vajen na polji; veči del vse delo delajo le možki, na velikih farmah videti žensko na delu, bila bi kaj redka prikazen. Dela se skor vse z umnim orodjem in mašinami in en delavec dela najmanj za pet naših. Pa pri tem ne slišiš petja ali šaljivih pogovorov, kakor na našem polji pri naših delavcih; ljudje se kretajo in delajo za delo odločene ure neprestano kakor mašine njihove. Pa so tudi navadno bolj krepki in čvrsti kakor pri nas, zdravi so in prav dobro rej eni. Al angleški delavec tudi bolje živi kakor naša »gospoda", bodi-si bogata ali uboga, on, kadar je pri delu, dela neutrudljivo in pri tem mu je prva skrb, si z zasluženim denarjem dober živež ter čedno in prijetno stanovanje priskrbeti. O tem imamo mi o Angležih zopet mnogo prav smešnih krivih misli, in te se še kakor mnogo drugega starokopitnega po šolah naših slišijo. Kdor se hoče z ljudstvom prav seznaniti, treba je, da med ljudstvo gre, in zato vrli dijaki , ki se hočete se šegami našega naroda seznaniti, živite in družite se v počitnicah ž njim pri delu in ve-selji; saj tako se vam pri naših kmetih ne bo godilo kakor meni pri nekterih angležkih farmerjih, kjer sem celi dan se znojil in trudil, vrh tega pa še živež plačal. (Dalje prihodnjič.) 270