xxA1 UJLaloJkv. wJaJttxv. V JfetJNI JLalo JL « »___ . ____ »Danica« izhaja vsak petek na celi poli in velja po pošti za celo leto 4 gl. 20 kr., za pol leta 2 gl. 20 kr.. za fetrt letal gl. 20 kr. V tiskarni sprejemana za celo leto H gl.tiO kr., za 1 , leta 1 gl. 80 kr., za 1 4 leta 90 kr.. ako zadene na ta dan praznik, izide »Danica« dan poprej. Tečaj L. V Ljubljani, 26. februvarija 1897. List 8. V samoti. V zavetju mirnem, skrit v samoti Menih ubog se pokori; Hudobni njega svet ne moti, Ki dušno cvetje pomori. Uborna halja njega krije. Priprosta vrv njegov je pas; Za božjo čast srce mu bije, V nebo njegov se dviga glas: „Nebeški Oče dobrotljivi! Jaz Tvojo voljo sem spoznal, Da svet zapustil sem minljivi, V samoto tiho se podal. Pregrešno past mi svet zastavljal. Me v mreže svoje je lovil; Pogumno sem se mu ustavljal, Njegov napad srčno odbil. Poklical si me v to samoto. Tu mi neznan je greha sad, Uživam Tvojo da dobroto, Da rešim dušo — svoj zaklad. Za Te zaklad sem ta ohranil Ki mi ga Ti, o Bog, si dal; Ga s pomočjo bom Tvojo branil, Za njega bom se bojeval. Pobožno sveto tu živeti Mogočni Oče Ti mi daj! Po Tebi vedno hrepeneti, Da pridem k Tebi v sveti raj! Fr. L. Poslušanje besede božje. „Kdor kliče v ime Gospodovo, bo zveličan. Kako bodo pa vanj klicali, katerega niso poznali? Ali kako bodo vanj verovali, o katerem niso slišali ? Kako pa bodo slišali brez oznanjevalca? Vera je tedaj iz poslušanja" (Rim. 10. 13, 14, 17). V teh besedah povdarja sv. Pavel potrebo poslušanja besede božje: kdor besede božje ne posluša, ne more nič vedeti o Gospodu in zato tudi ne more vanj verovati. Beseda božja pa se oznanuje pri pridigah in krščanskih naukih. Kako je rekel Gospod pred vnebohodom ? „Poj-dite in učite vse narode." č« torej zapoveduje apostolom naj pridigujejo, zapoveduje ob jednem tudi svetu, naj posluša. Te dolžnosti pridigovati se prav dobro zaveda apostol Pavel: „Zakaj, če evangelij oznanujem, nimam hvale, ker je to moja dolžnost: gorje meni, če evangelja ne oznanujem!" (1. Kor. 9, 16). Duhovniki pa ne bodo samim sebi in praznim klopem pridigovali, ampak ljudem, katerih je stroga dolžnost poslušati besedo božjo iz ust pridigarjev, ki je podobna semenu, iz katerega potem zraste najlepši sad, ako kristjan spolni pogoje zato. Kako pa ljudje v naših dneh to zapoved spolnujejo? Nekateri jo spolnujejo, drugi pa ne; in teh je hvala Bogu v primeri s prvimi precej manj. Spregovorimo najprej o onih par besedij, ki jim pridiga smrdi. Ti so zopet dvoji: taki, ki sploh nikdar ne gredo v cerkev in toraj tudi k pridigi ne in pa taki, ki gredo ob nedeljah in praznikih k sv. maši, pa ne k pridigi. Prve kar pustimo, ker pri njih je tako skoro vsaka be- seda zastonj, ker j:li silno mrzi kaj o Bogu slišati. zato ga pa tudi sovražijo in taje njegovo bivanje. Bog nikogar ne vleče za lase v cerkev in v nebesa, ampak mu je na prosto voljo dano. naj si izbere blagoslov ali prekletstvo, pekel ali nt besa. Oni drugi nam pa že dado več opraviti. Oe jib vprašaš: -Zakaj pa ne greste v cerkev." vedo ti povedati celo vrsto izgovorov, ki so pa vsi iz trte izviti. Poslušajme nekatere! ,.Kaj bom hodil k pridigam, eaj že tako vse to vem." Prijatelj, dovoli le jedno vprašanje. Kdo pa si ti. da vse to veš? Ali si morebiti recimo kupec, ali si rokodelec, ali uradnik, ali učitelj? No če nisi jedno iz med teh, si pa kaj druzega, a toliko je gotovo, da vsega tega ne veš. Naš človeški um je tako omejen in nepo-polen. da nikdo ne samo vsega sploh ne more vedeti, ampak tudi ne vsega v jedni sami stvari. N. pr. ali ve sodnik vse postave? in to je vendar njegova stvar, če hoče pravično in natančno soditi. Kavno tako ne vemo vsega, kar se tiče naše duše. morebiti vemo najpotrebnejše, a vsega ne. Pa vprašajte tega ali onega človeka, ki se ima za boli olikanega, če zna šest resnic ali pa sedem glavnih grehov. Stavil bi 100 poti 10, da bodete med desetimi komaj pet takih dobili, ki bodo dobro odgovorili. Ko ljudje enkrat po šolali dovolj prahu pobrišejo s hlačami in stopijo v kako službo, je prvo. kar zaženo v staro šaro. katekizem, mesto da bi dejali to knjigo na prvi prostor v hiši. Ljudje so nasproti Bogu tako krivični in umazani, da bi jih bilo sram tako surovost pokazati pred ljudmi. Zato pa potem o božjih stvareh tako malo vedo ko njih psiček. Toraj. izgovor, da vse veste, je jalov. Pa recimo, da res vse to veste, morate vendar spolniti zapoved božjo in s tem. da jo zopet in zopet slišite. se le v dobrem utrdite. ..Saj ne bom nič novega slišal." Ta ugovor je prvemu na las podoben in ravno tako neresničen. Vedno boš kaj n »vt-ga slišal, le verjaini mi, to pa ono si že pozabil, drugo manj dobro in natanjko veš in tako imaš pri pridigi najlepšo priliko razne luknje svoje nevednosti in pozabljivosti zamašiti. ..Nikdar ni vreča tako polna, da bi ne šlo še kaj vanjo.- pravi pregovor. Sicer pa pridige niso zato. da bi ti pri njih radovednost pasel. ampak da nekoliko po svoji duši pre-gledaš. , 1.) Ljubljeni v Gospodu! Veliki četrtek, najslovesnejši dan v tednu trpljenja Gospodovega, so se vršili v svetem mestu Jeruzalemu dogodki prevažnega, zgodovinskega pomena. Med njimi pa sta znamenita posebno dva dogodka, vsled katerih je ta presveti dan najslavnejši praznik dobrotne ljubezni pre-milega Vzveličarja. Kot dan, ob katerem je bil ustanovljen in postavljen vsega češčenja in moljenja vredni zakrament altarja, je veliki četrtek večno blagoslovljeni dan ustanovitve zakramenta ljubezni in daritve sv. maše: kot dan, ob katerem je božji Vzveličar noge umival svojim učencem, pa je častitljivi spomin najljubez-nivejše ponižnosti in najponižnejše ljubezni nebeškega LVenika do svojih na svetu. O prvem skrivnostnem dogodljaju sem govoril v svojem postnem pastirskem listu, izdanem dne 20. meseca januvarija leta 1895. V letošnji pastirski poslanici pa hočemo, predragi v Gospodu, s pomočjo troj edinega Boga premišljevati evan-geljsko poročilo o umivanju nog (Jan. 13, 1 —11): premišljevati hočemo ono čudežno povest, ktera je najbolj ganljiva in mila med vsemi, tudi naj-Ijubcznivejšimi povestmi sv. Janeza, učeuca ljubezni. Tukaj namreč se na čudoviten način najtesneje družijo in najpopolnejše prešinjajo visokost in velirastvo, pa ponižnost in ljubezen Vzveličarja sveta. Lepše in veličastnejše povesti, polne notranje resničnosti, ni najti nikoli nikjer več, ne v cerkvenem in ne v posvetnem slovstvu. Vsltd skupnega pastirskega lista avstrijskih Škotov, ki ste ga že prejeli, je moje letošnje postno pastirsko pismo lc prav kratko. Sicer pa nameravam, vam, ljubljeni škofijani. vmes tudi v prihodnje razlagati posamezne odlične dogodke iz trpljenja Gospodovega. Sveto trpljenje našega božjega Gospoda in Odrešenika je pač in ostane vedno neusahljivi vir vzveličavnega pouka, srčne tolažbe in močne okrepčave za nas uboge poze-meljske otroke. Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa raz-sveti moj um iu nagni moje srce, da premorem dostojno in plodonosno govoriti o njegovem naj-ponižnejšem in naj ljubezni vejšem dejanju: o umivanju nog. Ta luč njegove vsezmožne milosti pa razsveti tudi vašega duha in gani vaše srce, ljubljeni Lavantinci, da moje besede z vso ponižnostjo in ljubeznijo sprejmete, premišljujete in spoln ujete. Glejte, koliko ljubezen nam je skazal Oče, da se imenujemo in smo otroci božji." (I. Jan. 3, 1). < Dalj** sMr) Drobtinice iz raznih letnikov »Zgodnje Danice'* za njeno petdesetletnico. VI. Yeč polu olji vi h p o vest i j- 1.) Kako dobro je. pri sv. maši biti! Zveličani oče Segneri pravi: Ako bi gori v visokih nebesih preblažena Mati božja in vsi svetniki, pa tudi še vsi angeli in vikši angeli pred sv. Trojieo na kolene padli, in bi Bogu vso čast in slavo ska-zovali, kar se le misliti zamore; temu nasproti bi pa na zemlji naj nižji mašnik eno samo sv. mašo opravil. bi ta mašnik vse večjo čast in službo Bogu skazal, kot vsi svetniki s svojim češčenjein Glej torej, kako dobro je biti pri sv. maši ker se s tem Bogu skazuje tolika čast! Neka pobožna duša, vsa goreča od ljubezni božje, je želela to svojo ljubezen do Boga očitno razo-deti. in si je jela voščiti raznih reči rokoč: Želela bi si, da bi imela 100 ali še več, 1000 in 1000 jezikov, in hotela bi z njim neprenehoma moliti in jih obračati v čast božjo. Želela bi si, da bi imela brez števila veliko src; hotela bi z vsemi Boga ljubiti. Hotela bi. da bi bila vesoljna zemlja moja. vse stvari bi hotela prigovarjati, da bi Bogi ljubile; k<> si je ta pobožna duša tako želela čast božjo razširjati, je zaslišala od Boga glas rekoč: Hči. tvoja ljubezen in gorečnost mi je sicer všeč; vedi pa. da se mi s sv. mašo samo več časti zgodi, kot mi je ti zdaj voščiš. Še več. nepnmeroma bolj sem z njo češčen, kakor da bi se mi dajala vsa čast. ktero koli mi voščiti za-moreš Tudi je znano in resnično, kar pravi sv Krizo-stom, da ena sama sveta maša velja toliko, kolikor Kristusovega smrt na križu. Zato. kristjan, vselej prav rad hodi k sv. maši. kadar koli ti okoliščine dopustijo. Ako ne. se zamoreš tudi v željah vdeležiti. Po širokem svetu se bero neprenehoma sv. maše; ako toraj storiš dobri namen in ga večkrat ponoviš, se vdeležiti vsih sv. maš, ki se bero po svetu! Koliko dobrega zamoreš s tem doseči za se in za uboge duše v vicah. in kak<» se zamoreš tolažiti za-stran lastne nezmožnosti. Odperaj torej te zaklade in kopiji iz njih vse dobro in potrebno za čas in za večnost. — 2) Slava sv. vere. Slavni angleški naravoslovec Humpig Davg piše o veri takole: Nikoli bi ne zavidal nikogar, da je še tako umen. umeten, domisljiv. Ali da mi je na izbiranje. da si izvolim, kar hočem, izvolil bi si vero prej ko vse drugo; zakaj vera probuduje upanje, kjer in kadar so izginile že vse nade; razsvetljuje s svojimi žarki vse veneče in razpadajoče pozemeljske reči. Vera oživlja mrtvost, proslavlja in oprostuje najglobokejše propasti, sladi vso grenkobo in spreminja v nebeško veselje, razganja obupnemu tmino v dušni britkosti. vedri oblačno srce. hladi skeleče njegove rane. ga napolnuje s sladko nado večnega miru in veselja, ktero vživajo izvoljeni. 3 ) Kaj misli Goethe o veri in vedi. Ta toliko češčeni. visoko čislani nemški učenjak se je o tem najvažnišem vprašanji takole izrazil: Vse dobe. v kterih je gospodarila vera. so sploh lepe spodbudne in redovitne za sedaj in za vselej. Nevera s svojo vednostjo ima le kratko pot, njena vednost je le na pol vednost, njeno prepričanje je le na pol prepričanje, njeni sklepi so le na pol sklepi, njeno delo je le na pol-delo. nejeverni človek je le na pol človek s polovično močjo." Kdor čisla zmote in zblode tega učenjaka, naj čisla toliko bolj, kar je on modro in pametno rekel. — — 1) Učeni modrijan. V P. je živel bogat človek, ki se je pečal z novodobno vedo. Od svoje mladosti je koprnel po resnici, zanesljivosti in unkrajni prihodnosti. Bral je spise angleških modrijanov o veri: Prazna slama! Prime se francoskih: Kolobocija! Se bom pa za svet obrnil k globoko-umnim Nemcem, in marljivo začne brati njihove učenjake, Fichtea. Schellinga. Kanta, Hegel a, toda najde še veči nespamet, brezumje, zmešnjavo in praznino. Ali tedaj res nikjer ni ničesar, kar bi mi za moglo srce vpokojiti? Vsi slavni pisatelji, kar sem jih bral. so semi zdeli, kakor bi prišli iz norišnic. Ali tedaj nikjer na svetu ni resnice? Po dolgi poti zmotnjav se obrnem h katoliški cerkvi in ona mi je dala pravo znanost. Po sreči mi pridejo v roke bukve: »Moehleis Symbolih." Pre-bravši nekoliko listov sem rekel: to je resnica, to je zanesljivost, to je moj pokoj; tega sem iskal; katoličan sem! — BInquetum cor nostrum, doneč quiescat in te!" 5.) Hvala deviškega stanu. Znani p. Abraham a Klara primerja zakonski, vdovski in deviški stan tako le: Zakonski stan je njiva, vdovski je vrt, deviški pa raj. Zakonski stan je svinec, vdovski je srebro, deviški pa zlato. Zakonski stan je zvezda, vdovski je mesec, deviški pa solnce. Zakonski stan je vas, vdovski trg, deviški pa mesto. Zakonski stan je voda, vdovski pivo (ol), deviški pa vino. Zakonski stan je platno, vdovski tafet, deviški pa atlas. Zakonski stan je Človeški, vdovski je svet. deviški pa nebeški. Zakonski stan je dober, vdovski je boljši, deviški pa naj boljši. 6.) Drobtina za pest. Živela sta pred 20 leti mož in žena v precej lepi edinosti med seboj; pritrgovala sta si tudi zvesto o štirdesetdanskem postu po zapovedi. Pa žena je bila nevedna, in kamor je šla ali od koder je prišla, je vedla čez koga kaj povedati. Tako pride nekega dne domu. in ve veliko čez druge govoriti proti svojemu možu. Ker je pa mož pravičen, ni hotel poslušati tega, kar mu ni bilo mar. zato reče ženi: Kakor tebe spoznavam po tvojem jeziku, ti sama sel)e dobro sodiš, druge pa slabo. Poslušaj pa. kaj ti rečem: Post je dvojin, je post. dasi pri svojem živežu pritrgujemo. in je tudi post. da si pri svojem jeziku pritrgujemo. Prvega posta ne morejo vsi krist- jani spolnovati. ker mnogi so slabotnega zdravja; ali druzega zamoremo vsi opravljati. Pa le škoda, da ga vse premalo čislamo! Priporočam ti torej: od drugih dj*nj molči, ako hočeš, da bo tvoj post veljaven, glej. modri Sirah pravi: Če si kako besedo slišal zoper svojega bližnjega, naj ostane v tebi pokopana, in zanesi se, da te ne bode razgnala. (Ali ne velja to tudi tebi!) 7.) Kakšnega župana si želi tudi bela Ljubljana? Ako potrebujete svete: iajte revežem očeta, mestu modrega meščana, cerkvi vrlega kristjana, čednosti, pravici brambo, grehu in nesnagi kambo, za beznice in pivnice skrčevanca, za ulice v mraku pometavca. za lenuhe, postopače šibo, za igravce, potepuhe pa strašilo, za trštvo, obrtnijo podpornika, za šole in učenost zagovornika, za ogenj in prepir gasilca. za predrznost pa grozivca, za rojake vstave zvrševavca, za vse dobro prijatelja in poznovalca. Potem se bo iz razvalin vzdignilo krasno mesto, vsaj nekoliko podobno mestu v skriv. razodenji. Ogled po Slovenskem in dopisi. Ljubljana. (Zabavni večer kat. društva za delavke.) Predpusten čas je. Vse se zabava in veseli, seveda večinoma ne v duhu sv. cerkve. Pleše se ob sobotah v različnih bolj ali manj dostojnih gostilnah pozno v noč, do ranega jutra — tako da so vsled tega mnogi tisto nedeljo doma v postelji pri maši. Poleg tega se naredi ob priliki tako imenovanih »balovH Še mnogo druzego greha, o katerem niti ne govorimo..... Kaj se godi na potu tje in domov, vedele bi povedati le brezštevilne zvezde na nebu.. Tudi »katoliško društvo za delavke", o kterem je »Danica" že večkrat poročala, je imelo predpustno veselico, zabavni večer — toda popolnoma v duhu sv. cerkve, ktera nedolžnega veselja nikdar ne krati, ne prepoveduje. Plesalo se tu ni. Čemu tudi? Ali mar ni mogoče veselja brez plesa? Ali je mar v tem »vrvenju in drvenju ljudij" edina zabava? Ali se mar ne vresničujejo veliko bolj besede Tomaža Kempčana, da človek z nemirnejšim srcem zapušča tako druščino, kakor je prišel k njej ? Ali nima prav sv. Frančišek Sal., da najboljši ples nič vreden ni? Z ozirom na vse okoliščine pri plesu, kdo se bo čudil škofu Slomšku, ako blagrujejo dekleta, ki ne zna plesati? Skratka: Ples je nevaren — zato ni v njem pravega veselja! Torej plesalo se tu ni, temveč govorilo, pelo in predstavljala vspodbudria igra v štirih dejanjih. Pa ne samo za Bpredpust" je priredilo „ katol. društvo za delavke" to veselico, temveč posebno še na čast svojemu podpredsedniku Matiju Mraku, kateri je obhajal svoj ,god pretečeno sredo. Govorniški del je kakor vselej ob takik prilikah navdušeno izvršil predsednik društvu, veleč. g. kanonik Rozman. Po kratkem pregledu o ugodnem stanju društva, ktero je imelo pred kratkim svoj »občni zbor", čestita g. podpredsedniku v imenu svojem in celega društva; izraža mu v prisrčnih besedah svojo popolno zadovoljnost in hvaležnost za vestno oskrbovanje društva ter mu želi pri Bogu konečno plačilo za vso požrtvovalnost, s ktero skrbi ob nedeljah društvenicam za primerna predavanja. Imenoval je z ozirom na godovanje g. podpredsednika ta večer — „Matijev večer." Njegovim iskrenim bese dam so seveda vse navzoče delavke hvaležno pritrjevale. Društvenice so zatem zapele pod spretnim vodstvom društvenega pevovodje g. Belarja nekaj primernih pesmic kakor n. pr. ^Domovini", „Sijaj, sijaj solnčice" itd. ter slednjič vprizorile izgrokaz v štirih dejanjih: rStrast vodi v propast" Spisala ga je neka društvenica. To je že drug igrokaz izpod peresa — društvenega člana, dokaz: da ima društvo tudi precej nadarjenih delavk. Vsebina mu je ob kratkem tale: Mati Logarica je preveč udana — loteriji in ž njo vred še mnogo drugih ženic, ki se pogosto zbirajo v njeni sobi ter ugibajo iz „sanjar-skih bukev" o številkah ter si upe delajo o ambah in temah Logarični hčeri Lenčki ta materina strast sila hudo de, posebno še, ker vidi, da mati vse znosi v loterijo in konečno popolnoma uboža. Zapravila je celo Lenčkinih 100 goldinarjev, ktere je ona prihranila v službi pri grajski gospej. Zaslepljena Logarica pride konečno tako daleč, da najame stanovanje pri materi županji ter ji prede za stanovino. Ker se pa loteriji udane ženice tudi tu ne nehajo zbirati, zapodi huda županja Logarico iz hiše. Hči Lenčika je mater že popred zapustila, šla nazaj v grajsko službo — ker ni mogla nič več gledati tega življenja doma. Logarica, spojena iz županove hiše, popolnoma uboža. pride na beraško palico ter gre kot strgana beračica miloščine prosit — v grad ne-vedoč za svojo hčer, da je tam; mislila je, da je šla na Dunaj. Mati in hči se snidete; Logarica spozna, „da strast res vodi v prcpast" in ostane pri hčeri v gradu do smrti. Nauk je lep; strast je dobro slikana; igra se je vršila gladko; podalo se je dobro dolenjsko narečje; Logarica in Lenčika ste kakor navlašč vsaka za svojo ulogo. G. predsednik in podpredsednik sta polagala drnštvenicam na srce, naj ostanejo kakor dozdaj tako i za naprej, zlasti v sedanjih žalostnih časih, vrla in poštena slovenska dekleta! In tako bo; to trdno upanje imamo. Kajti ravno društvo daje vsem neko celokupnost; vse skupaj drže; druga drugo vleče k dobremu, odvračuje od hudega in v svoji sredi ne trpe nobene nepoštenosti. Lepo je videti, kako gre na stotine mladih delavk ob sobotah in nedeljah zvečer spodobno vsaka na svoj dom; brez tega društva bi se jih gotovo mnogo izmed njih take večere pozno in nedostojno potikalo okrog, kakor se jih potica mnogo njihovih vrstnic! Zato kličemo i mi konečno: društvo naj živi in raste ter vodi delavke k časni in večni sreči! Razgled po svetu. Zagreb. (Sedež srbskega vladike.) Odbor cerkvenega zbora je napravil predlog na ministerstvo, da se ustanovi v Zagrebu srbska škofija, ki naj obseza zagrebško in vararaždinsko županijo, to je 137.000 duš. — Zagrebški nadškof Posilovicz bo imenovan — kakor se čuje iz Rima — po prihodnjem konzisto-riju kardinalom. TM™ V Budimpešti se je vršil svetovni mirovni shod, ki je poslal zahvalno pismo sv. očetu, da se toliko trudi, da bi vladal povsodi mir. Državni tajnik papežev je odgovoril, da hoče sv. oče tudi še nadalje porabiti vse svoje moči v to. da zavladata povsodi pravica in mir in se vsi larodi združijo z bra-tovsko vezjo in postanejo iedna rodovina. — Bog daj, da bi se uresničila želja sv. očeta Telesni zdravnik dr. Lapponi pravi, da je popolno izmišljena vest, da je padel sv. oče v omedle-vico ter konštatuje, da se prav dobro počuti. — 5. februvarja je vsprejel sv. oče v avdijenci princa Henrika Orleanskega. Pogovarjala sta se okoli 20 minut Za njim je bil vsprejet njegov spremljevalec grof Delasalle. Po avdijenci pri sv. očetu je obiskal princ Henrik državnega tajnika papeževega Ram-pollo. — Nemčija. (Starokatoličanstvo > Starokatoličanstvo zelo pojema po Nemčiji. Največ privržencev je še v onih krajih, kjer so katoliški gimnaziji. Prof. DOllin-ger se je hvalil, da je na sto tisoče starokatoličanov, a nedavno je izdala starokatoliška škofija v Vrati-slavi šematizem za 1 1897. iz katerega povzamemo, da imajo starokatoličani le še neznatno število udov. V mestu Sagan: 0, Oppeln: 3, Glogau: O, Gleivitz : 36. Hirschberg: 88, Gottesberg: 278. Beuthen: 0. V veliki provinciji Šleziji je sedaj razven Vratislave komaj 1000 starokatoličanov, med tem ko je rimskih katoličanov več nego 2 milijona Angleško. (Bela gospa v gradu \Vindsor.) V kraljevem gradu Windsor se zadnji čas prikazuje vsako noč bela gospa, ki daje povod raznim govoricam. Pravijo, da hodi nazaj »deviška" kraljica Elizabeta in koraka po grajskih dvoranah. Vsi grajski prebivalci so jako prestrašeni zlasti princezinja Beatrise. Vojaki nočejo več grad stražiti, sedaj so se obrnili do Ircev, ki bodo kot katoličani lažje pregnali prikazen. Slišijo se baje glasovi, „da se delo pokončava". (!) Morebiti umrla kraljica Elizabeta težko gleda iz onega sveta, kako se čudovito množi katoličanstvo v njenem kraljestvu. Ekvador. (Nadaljevanje in konec > V tem pa pride radikalni general Alfaro s topovi in 1500 pešci v Riobambo. in razglasi popolno pomiloščenje vsem razven voditeljem upora. Ko se mu ni nikdo podal in se konservativni tabor ni spustil ž njim v dogovor — napadel je 4. dan s 1500 možmi konservativce, katerih je bilo po odhodu Vegovem le 150 mož. Ti so se pogumno in drzno ustavljali; a premagala jih je sila. — Med tem se je podal Vega v Cuencu. kjer je s pomočjo prebivalcev, celo žen in otrok, ki so delali barikade, uničil v 5 ur trajajočem hudem uličnem boju radikalno vojsko. Komaj je pobil Alfaro onih 150 mož, kar dobi poročilo o poboju svoje stranke v Cuanci, zato se pa brž poda na pot proti Vegi. Sedaj pa je prehitel hrabri general Alfara in ga premagal. Nesreča je hotela, da je šel Alfaro sain v Cuenco z 2000 možmi. Maloštevilna četa Vegova, oslabljena in utrujena, se je morala udati po nepo-pisljivem uporu v 48 urah. Ko ni imela že več streliva se tako ni mogla več dalje ustavljati. — Ko se je to godilo v Cuenci, zbrale so so se konservativne moči v sredini dežele pod poveljstvom Pacifico Chi-ribogom in so premagali pri Pillari nasprotnike; in to jih je toliko osrčilo, da so se napotili proti mestecu Latoungi, ki je bilo oddaljeno od glavnega mesta 18 milj; že so se pripravljali, da se polaste mesta, ko pridejo od severa in juga radikalne čete kakih 000 raož. V hudej krvavi bitki so bili premagani konservativci. Bežali so proti Patatos u; metali bombe na sovražnike in med begom razrušili želez-nični t»r. in ko so menili, da so v varnosti, so jih na jedenkrat obkrožile radikalne čete. Boj je bil grozovit. Kako čudovito se je kazalo tukaj junaštvo in samozatajevanje! Oboroženi so bili lOletni otroci, in ko so jih vjeli in vprašali, zakaj so se vdeležili boja, so odgovorili dečki: „Da bi branili svojo vero.K Odkar je izbruhnila vstaja, so napolnjene vedno ječe in vojašnice samih političnih ujetnikov iz najboljših rodbin; med njimi je tudi mnogo duhovnikov. Celo iz domovine se izganjajo nesrečniki. Mnogo rodbin je prostovoljno zapustilo domovino, kjer ostajajo le radikalci, da se vesele nove „svobode". Posestva verskih družb in nekaterih rodbin so se konfiscirala in dežela tiči pod bremenom velikih davkov. Nadškof Gonzales je moral bežati k francoskemu poslaniku; salezijanci so bili po noči prepojeni, ne da bi se jim bilo dovolilo, vzeti kaj denarja s seboj, češ da gredo samo vjetnika rešit z nekim vojaškim oddelkom. Jednako se je zgodilo tudi hzaristom, ki so poučevali v semenišču, predstojnika njihovega pa so zaprli v ječo Pred nekimi dnevi so hoteli radikalci izgnati tudi frančiškane, a ljudstvo se je uprlo, da bi to zabranilo. Policija je posegla vmes, več oseb je bilo ranjenih, a očetje frančiškani so ostali — Najbolj dražijo in jeze ljudstvo zavratni umori. Mladega duhovnika M aldo nato so našli umorjenega na postelji. V Ibari je bilo pet mladih ljudij iz najboljših rodbin umorjenih. Največjo gnjev in žalost pa je provzročil umor nesrečnega a poštenega Vik torja Vivarja. S svojo prostodušnostjo in neustraše-nostjo, s katero je šibal vlado in one, ki so oropali nadškofovo palačo, posebno s svojim govorom pri pogrebu dr. Pavlja Henero si je nakopal sovraštvo lože, katere veliki mojster je Alfaro. — Tudi sam je rekel, da je sklenila loža ga ustreliti. Po zmagi pri Pillaro je šel po v»žn»h opravkih v Quito. Ko je srečno opravil težavni p«»sel in hotel po noči zapustiti mesto. izdala ga je neka dekla. Nenadoma so ga prijeli zvečer ob 10. uri, a zaman so ga vpraševali po imenih njegovih spremljevalcev; peljali so ga na poko pališče San Diego in ga brez vsake obtožbe ustrelili. Najvišje sodišče, izražajoč le splošno nevoljo nad takim zločinom, je izdalo oklic, v katerem je zahtevalo od vlade, naj se kaznuje Tranco, ki je civilni in vojaški namestnik mesta Quito. Minister Morla je zapustil svojo službo, da bi ne imel krivde pri tem zločinu; toda drugi ministri so bili mnenja, da sodišče ni opravičeno o tem soditi. V istem času so imeli prostozidarji dve zborovanji, kjer se je umor Vivarjev p< polnoina odobraval Vse, kar je plemenitega in dobrega v narodu, je v nevarnosti, da odpade kot žrtva bodala ali strupa. 9. okt. se odpre narodna zbornica, katero so volili privrženci radi-kaleev. Sluti se. pa bo dala popolno ateistično ali brezbožno konstitucijo. Ko konča zbornica svoje opravilo, sklicala bo vlada mednarodni prostozidarski shod. ki napravi iz Ekvadorja in mesta (iuaya-quil-a glavno gnjezdo južnoamerikanskih prostozidarjev — Izgubili smo vse, samo upanje nam je še ostalo", tako se konča pismo. ('panje katoličanov v Ekvadorju ne bo zastonj, dnevi pcskušnje bodo končani in pride trenotek, ko se dvigne v Uuitu zopet križ — zakaj tako je vz- kliknil mučenik Garcia Moreno, ko je padel pod bodali 1875.1. „Bog ne umrje." (Katholische Kirchen-zeitung) 1. Bratovske zadeve molitvenega apostoljstva Nameni za mesec svečan (februvarij) 1897, (Spis potrjen od sv. Očeta.) a) Glavn i namen yf Častitljivi služabnik božji, Klavdij Kolombijerski, prištet med zveličane. (Konec.) Poleg vzgleda svetega Očeta nas morajo tudi vzroki, katere navajajo v teh besedah, istotako nau-dušiti za častitljivega služabnika božjega. Kadarkoli dopusti Cerkev češčenje odličnega njenega otroka, in celo zapove, je to vselej za vso veliko družino vernikov velevažen dogcdek; da. nobena stvar ne more resnično krščansko mislečo dušo napolniti z večjim veseljem. Tak dogodek je slavje Boga. ki je preslaven v svoj.h svetnikih, v čudežih svoje vsegamožne milosti; dalje je to slavje sv. Cerkve, ki je še vedno rodovitna mat1 svetnikov. Slavje častitljivega Klavdija Kolombijerskega je ob jednem slavje tako zelo zaničevane družbe Jezusove ter dokaz, da je prava mladika na drevesu, tako zelo bogatem vej — raznovrstnih redov, na drevesu vesoljne cerkve Jezusove. Slavje častitljivega Klavdija nam je tudi drago, ker je slavje jedne najlepših in najsvetejših duš, katere je Bog v zadnjih časih obudil. Toda to slavje ima za nas še prav posebno, večjo važnost.; to je namreč slavje blažene Marjete, slavje pobožnosti Srca Jezusovega, ki se s tem vnovič okrepi; torej slavje Srca Jezusa samega. Kar se je govorilo o blaženi Marjeti, ko je bila prišteta med zveličane, in kar se je tudi sijajno spolnilo v 30 letih, ki so pretekla od tedaj, to rečemo lahko tudi o č. vr. Klavdiju že naprej: Nad njegovimi ostanki se bode še višje vzdignil prestol Serca Jezusovega. Dolgo je morala živeti blažena Marjeta brez svojega dušnega vodnika, ki je spoznal skrivnostna pota, po katerih jo je vodil Gospod; slednjič ji je poslal častitljivega Klavdija, svojega »zvestega služabnika", svojega „popolnega prijatelja," kakor ga je sam imenoval. Častitljivemu Klavdiju je velel Gospod, da naj pobožnost do njegovega sv Srca „objavi in naznani njeno vrednost in korist." In sveti redovnik je storil vse, kar je bilo mogoče, da bi vpeljel to pobožnost, zlasti v Paray u, v Londonu in potem v Lyon u. Sedem let dolgo je ostala skrivnost tega ukaza, za katero so zvedeli le zaupni častilci Serca Jezusovega, da bi jo vpeljali, omejena na o. Klavdija, in on je-dini je imel to nalogo rešiti s svojimi čednostmi in znanostmi. O. Klavdij se je pa tudi iz celega srca udal tej svoji nalogi. „0 da bi živel po vsem svetu in oznanjal vsem narodom, kaj od svojih prijateljev in služabnikov tako željno zahtevaš!" piše v svojem dnevniku. O srce, tako moli, resnično vredno, da obsegaš vsa srca in velevaš vsem srcem angeljev in Ijudij! Odslej bodi moje vodilo. Želim, da naj bi bilo moje srce v srcih Jezusa in Marije, ali da bi bila serca Jezusa in Marije v mojem! Brezdvomno podpiramo popolno izpolnitev te zahteve služabnika Božjega, ako z molitvami pospešujemo. da se prišteje med zveličane, saj Gospod ga je že izveličal. ker ga je imenoval svojega zvestega služabnika, svojega popolnega prijatelja — b) Posebni nameni: 26.) Sv. Nestor. Krščansko oživljenje Dunaja. Delavske in časnikarske zadeve. Sprava za pustna ponočevanja. 27.) Sv. Baldcmer. Katoliško ljudsko društvo za Nemčijo. Rešitev srednjega in kmečkega stanu. Stalna namestitev. 28) Sv. Roman. 40urno češčenje presv. Zakramenta. Vse poslane pa še ne uslišane zadeve. Udje molitvenega apostoljstva in bratovščine Srca Jezusovega, ki so meseca svečana umrli in ki se bodo v mesecu sušcu ločili iz sveta. 1.) Sv. Svitbert. Ta in vsak dan mesca naznanjene, pa še ne zaznamo . ane ali nenadoma nastale zadeve. Povrnitev držav h krščanskemu zakonodajstvu. Sprava za pustne pregrehe. 2.) Sv. SlmpllciJ. Dušno in telesno zanemarjeni bolniki. Zabranitev nesrečnih zakonov. Nesrečni prosilci za službe. 8.) Pepelnlčai sreda. Sv Knnlgnnda. Krščanske vladarske hiše Spokorno življenje v postu Nevarno bolni v tem mescu. 4.) Sv. Kazimir. Poljsko. Nedolžnost v posebni nevarnosti. Pomoč v brezupnih razmerah. o.) Praznik trnjeve krone našega Gospoda Jeznsa Kristusa. Ljudski misijoni v zelo pokvarjenih občinah. Ustanovitev in potrjenje redovnih naprav II. Bratovske zadeve N. lj. Qosp6 presv. Jezusov. Sroa. V molitev priporočeni: Na milostliive priprošnje N. lj. G. presv. Jezusovega Srca. sv. Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Mohorja in Fortunata, naših angeljev varhov in vseh naših patronov Bog dobrotno odvrni od naše df-žele poboje, umore m samomore, odpad in brezverstvo. prešes'o-vanje m vse nečistosti. sovraštva, preklinjevanja in vse pošastne pregrehe. — V molitev se priporoča bogoslovec. da bi se mogel na pnprošnjo sv. Frančiška Asiškega in sv. Vinceneija vredno pripraviti na sprejemu sv. mašnikovega posvečenja. ter da bi si pridobil one čednosti in vednosti, ki so duhovniku potrebne Zahvala. >Saj še ni bilo slišati, da bi bila Ti koga zapustila, ki je pod Tvojo hrambo pribežal. se Tvoji priprošnji priporočal. (Sv. Bernard.) Človeško življenje je res pravo potovanje po nevarnih, neznanih krajih in pustinjah. Res je sicer, da se nam od časa do Časa odpre na tem potu pnjazen pogled na cvetoče trate, rumena polja, toda komaj smo se nekoliko veselili nad krasnimi cvetkami. že nas pot pripelje v temne, gosto zaraščene gozde, kateri nas s strahom navdajo. Cesto dospemo na strme pečine, kjer zija na desni ali na levi prepad, žugajoč nas uničiti. Kako potrebni smo na tej nevarnej poti pomoči od zgorej. od nebeškega Očeta. Toda kolikokrat se nam zgodi, da žalimo tega dobrega Očeta. 11 komu naj se tedaj zatečemo ? Nimamo ii tudi mi take dobre matere tamkaj gori v nebesih? — Da. Marija je naša najboljša mati; ona nas nikdar ne zapusti, ona nam pomaga v vsaki sili. Tega sem se tudi jaz prepričal. Dolžnost mi je in čut hvaležnosti me veže. da se tej dobri Materi javno zahvalim. Že od moje mladosti zlasti v dijaških letih bil sem dostikrat v križih in nadlogah pa tudi v raznih potrebščinah, kakor se t., dijakom rado prigodi In Marija mi je .še vedno pomagala, kadarkoli sem se njeni mogočni priprošnji priporočil. Zlasti pa bodi to omenjeno, da sem bil dvakrat v veliki stiski, kjer je bila vsa človeška pomoč zastonj in brezvspešna. od nebeške Kraljice i.a » udoviti način rešen. Bodi Njej torej prav prisrčna zahvala izrečena. Vas pa. ki to berete, zlasti dijake vzpodbujam, da prav po otroško častile in iz celega srca ljubite to dobro Mater, se k Njej zatekate v vseh svojih potrebah ter Njej zlasti priporočite čistost svoje duše. Koliko je vreden ta zaklad, spoznali l»oste še le po smrti. Prosite Njo zlasti svna, ko dospete na razpotja življenja, da vam pokaže, kateri stan vam je izvoliti, da ložje svojo dušo izvehčate. Nadalje še te-le vrstice. Rred kratkem prijela se un- je nevarna bolezen. Začel sem opravljati devetdnevnieo na ča^t presl. Src. Jezusa in Marije za duše v vicah Nekoliko se mi je že zboljšalo in upam. da bode še boljše. Vendar pa prosim bralce teh vrstic za jedno »Češčeno Marijo« ter se Vam v molitev priporočam. V trdnem zaupanji, da bodom vslišan. kličem vsem, ki se nahajate v križih, boleznih dušnih in telesnih, zatekajte »e k viru milosti, k Njej. ki nam je rodila Rešenika sveta' »Saj še ni bilo slišati, da bi bila Ti koga zapustila, ki je pod Tvojo hrambo pribežal, se Tvoji prošnji priporočal.« p. \v. i:.. kapucin štajerske provincije Listek za raznoterosti. Reven dijak. Mnogi mislijo, da je revščina največje hudo. Pa to ni res. Ivan. sin mlinarjev, v K. bi bil rad postal duhoven 0v3e ga pripelje v inesto in ga da v stanovanje k dobrim katoliškim lju lem. Vesel je bil deček in pridno se je učil Toda oblak nezgod se je pripodil nad njegovo glavo. Čez nekaj mesecev zboli oče, in kmalu potem so gledali zapuščena mati in revni mali utroci v hladni grob, kamor so položili očeta. Mlin je bil proda« Mati je dobila komaj za se in svoje male otr< čičke potrebne hrane. Kaj pa pridni sin? Alt naj obesi šolo na kol? Dobri ljudje so ga podpirali I)a bi mu ne bilo treba olja kupovati, izmisli si mladi dijak nek;«j posebnega. Zvečer se je postavil k svetilki ob cesti, in se tam učil. Vsak večer stal je pri drugi. Nekateri so Q'a hvalili, drugi so se norčevali A mislil si je: Cikajte, bomo videli kdo se bo zadnji smejil' D »segel je svoj poklic. Postal je duhoven, pozneje kanonik, in nazadnje škof v tistem mestu, kjer je ;,rej pri svetilkah ob cesti študiral. — Prst božji je bil vmes. Nadškof Poldmg je bil v Avstraliji na misijonu. Prišel je v pokrajino, kjer je bilo malo Ijudij. Med potom je zbolel in prišel v hišo neke vdove, ki mu je stregla Ko je ozdravel, ji je obljubil, da jo bo previdel, kadar bo zbolela. Čez nekaj dnij dobi pismo, ki ga je opomnilo njegove obljube. Takoj se napravi na pot. da spolni vdovi zadnjo željo. Stopi v sobo. — a bila je pralna; ko premišljuje, Raj naj stori, zasliši udarce drvarja Gre za glasom in najde čokatega drvarja, ki je drva cepil. Ta mu pove, da je šla sLara žena iz strahu pred smrtjo in ker se je bala, da bi nadškof radi ovir ne prišel, iskat druzega duhovnika. Vendar j)a sedaj ne ve, kje je. Nadškof se vsede na deblo in pravi: „Da pot ne bo zastonj, bom tebe spovedal." „Nisem pripravljen " Toda na prigovarjanje nadško-fovo poklekne mož pred nadškofa in se spove. Komaj je bil nadškof par korakov od kraja, zašliši stokanje za seboj. Vrne se in najde drvarja mrtvega. Drevo ga je ubilo. — Marijina priprošnja. Leta 1508. bil je v Modeni meščan Fabricio Padovani zatožen velikega hudodelstva Dejali so ga po navadi tistega časa na tezal-nico; vsled prevelikih bolečin je dejal, da je on hudo-delnik, da si je bil popolnoma neJolžen. Obsodijo ga na smrt. Duhovnik prepričan o njegovi nedolžnosti iru svetuje, naj se v molitvi zateče k Materi Božji v Viterbu. Na morišču je Padovani še enkrat zatrdil, da je nedolžen in je pozval množico naj zmoli jedno Češčeno Marijo, da mu Marija pride v smrti na pomoč. Gledalci pokleknejo in molijo glasno. Potem položi rabelj obsojencu vrv krog vratu in jo nategne, toda vrv se utrga in vislice padejo vkup. Zppet postavijo vislice pa zopet se podro. .Čudež, čudež" kliče ljudstvo. Rabelj v tretjič poskusi Padovanija obesiti, pa sedaj se vislice zdrobe na koščeke. Ljudstvo hrupno zahteva naj se izvršitev obsodbe odloži in prične nova preiskava. To se je zgodilo in spri* čana je bila nedolžnost Padovanijeva. ki je potem Materi Božji v Viterbi prinesel lepo podobo v dar, na kateri je bil ta dogodek naslikan. Sveta družina nt zapusti tvojih zvestih častilcev. (Konec ) .Ali d& kdo več? — Pet kron! — K prvemu, — k dragemu — k tret—" .Deset kron!* Dijak je bil, ki se je hotel le po-aliti in je nepremišljeno zavpil. Vsi ga pogledajo začudeno. Ne, višje se ne npa obljubiti nikdo ! .Deset kron! K prvemu! — Deset kron k dragemu. — deset kron, — k tretjemu! Kupec naj pride sem!", zavpije nradni klicar. Naš dijak bi pa storil najrajši nasprotno, to se pravi, da bi skrivaj pobegnil iz dvorišča. Toda k nesreči tega ni mogel. Kaj naj torej stori? Ali naj se opraviči, češ da se je le šalil? Tndi to ne gre. Ni drugače: gre k mizi in odšteje deset kron. ,A. S., stud. med.." reče kratko. Uradnik ga je zapisal, in dijak je odšel s svojimi podobami. Gledalci so nekako zadovoljno pogledovali dijaka, in celo resni uradnik se ni mogel vzdržati smeha. Tndi dijaki si niso mogli kaj, da bi ne častitali tovarišu nad nepričakovanim kupom. Razjarjen hiti iz dvorišča. Zunaj izroči slike nekemu dečku, da mu jih ponese za par vinarjev na stanovanje. Takoj je bilo pri njem nekaj sodijakov, da bi si ogledali podobe. Bile so večinoma .pobožne". S smehom jih potisnejo na stran. Okoli štirih popoldne je bilo, ko je potrkal nekdo na vrata našega »kupca.* Na krepki .naprej" vstopi ona uboga žena, kateri so danes pohištvo prodali. Najmlajši deček je prišel z njo. .Gospod doktor." prične boječe, .ponižno prošnjo imam do Vas. Oprostite mi, gospod doktor." „Doktor"1 je namreč nekak časten naslov visokošol-cev; zlasli .gospodinje" jih rade tako nagovarjajo. „Kaj pa je?" vpraša radoveden. .Danes zjutraj ste pokupili naše slike. Med temi je tudi večja slika .sv. družine." Jako draga in nad vse priljubljena mi je. Ali bi mi je ne mogli dati nazaj? Plačati Vam je sicer ne morem, ker nimam ničesa, a povrnila Vam bi to sv. Družina, ki je bila sama tudi uboga." Gospod Stražnik, tako se je imenoval naš dijak, je bil dober katoličan. Ponižna prošnja uboge žene ga globoko gane. .Zelo rad Vam vrnem Vašo imovino. Tu imate vse podobe." Med tem pa zre nepremično na dečka, in ta zopet pogleduje z zvedavimi očmi .gospoda doktorja." .Daj gospodu roko, zahvali ga!" mu zapove mati. Ne da si tega dvakrat reči. In gospodu Stražniku ni malo ugajal pripravni deček. Stisne mu v roko desetico, in deček je od veselja na na ves glas zavrisnil. Prijazno ga dvigne dijak kvišku. „Kako ti je pa ime?" ga vpraša. .Mirko Stražnik!4 mu ta smeje odvrne. To iznenadi dijaka na vso moč. Postavi ga zopet na tla. Med tem hoče žena oditi. .Prosim, po čakajte še za hip!" reče dijak in ponudi ženi vnovič stol. „Dovolite mi nekoliko vprašanj. Kakor sem zvedel od dečka se zovete Vi Stražnik." Žena je pritrdila. .Ali niste rej oni v M ?" povprašuje dijak. Žena se ni mogla načuditi. „Ime Vam je Emilija, kaj ne?" „Tako je," odvrne žena. .Pa odkod neki veste vse to?" .Še jedno vprašnje: Pred osemnajst leti ste šli iz M. Poprej ste stanovali pri svojem starejšem bratu Henriku. Ali ni imel tisti majhnega sinka?' — .Tako je", odgovori ona, .ime mn je bilo Anton" Dijak pristopi sedaj k nji in stisne iznenajeni ženi roko. .Dovolite, da Vas pozdravim kot svojo teto. Moje ime je Anton Stražnik." Kako svidenje! Anton potolaži takoj ubogo ženo. Podari ji nekaj kron — vse, kar je imel — ter ji obljubil še nadaljne pomoči. .0, sveta družina, katero sem klicala v svoji potrebi na pomoč, nas je rešila," je zaklicala žena od radosti — .toda odpustite, gospod doktor, — Vi ste naš rešitelj!" .Nikakor!" se brani dobri mladenič. .To je Vam naklonila sveta Družina. Toda opnstite tega .gospoda doktorja", opustite te nepotrebne naslove. Prepričani pa bodite, da bodem storil ža Vas, kar je v moji moči. Takoj bodem pisal starišem. S solzami v očeh se je žena poslovila. Anton pa je zvesto držal besedo svojo. Še tisti večer je svojim tovarišem - dijakom poročal v društveni sobi o čudnem snidenju. In dijaki, ki imajo vedno dobra srca, akoravno ne veliko denarja, so nabrali med seboj do 70 gid. za ubogo družina — Pa tudi oče Antonov ni zaostal. V prijaznem pismu je povabil njo in otroke njene v domovino, kjer bi bila stalno preskerbljena. Tako je bilo mahoma potrebi konec, kar je stofila očividno — kdo bi tajil? — sveta Družina, ki nikoli ne zapusti svojih zvestih častilcev. — Dobrotni darovi. Za sv. Detinstvo: Č. g. Simon Zupan, župnik na Ježici 20 gld. — Po g. Iv. Kiferle, učitelju v Dutovljah 2 gld. — Po g. Jož. Volcu, kapi. v Križah pri Tržiču 25 gld. Za razširjanje sv. vre: Č g. Simon Zupan, žup. v Ježici 10 gld. (Ostali darort prihodnjič.) Odgovorni vrednik Andrej Kalan. — Tiskarji in založniki Jožef Blasnikovi nasledniki v Ljubljani.