375 2020 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 728.81(497.452Bistrica pri Tržiču)"11/16" Prejeto: 16. 6. 2020 Igor Sapač izr. prof. dr., muzejski svetovalec, Univerza v Mariboru, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo, Oddelek za arhitekturo, Krekova 2, SI–2000 Maribor E-pošta: igor.sapac@um.si Gutenberg in Glanz oziroma Novi Gutenberg Stavbnozgodovinski oris IZVLEČEK Na južnem pobočju gore Dobrča, med Tržičem in Begunjami, sta v poznem srednjem veku in zgodnjem novem veku stali grajski stavbi, ki sta že več stoletij razvaljeni. Članek obravnava njuno arhitekturno zgodovino. Grad Gutenberg je nastal okoli sredine 12. stoletja kot romanska utrdba, nato pa je bil do zgodnjega 16. stoletja deležen več širitev, ki so ga spremenile v slikovito razčlenjeno utrdbeno arhitekturo. Po potresu leta 1511 so ga opustili, njegovo ime pa leta 1557 prenesli na sosednji srednjeveški dvor Glanz, ki je kot bivalni stolp nastal v drugi polovici 13. stole­ tja ali v 14. stoletju. V 15. stoletju so dvor Glanz razširili v manjši utrjeni srednjeveški grad, ki so ga po potresu leta 1511, med letoma 1531 in 1558, za Jakoba III. barona Lamberga temeljito prenovili in povečali ter mu dali značaj renesančne podeželske vile. Zaradi težke pristopnosti so grajski kompleks Glanz opustili že v prvi polovici 17. stoletja. KLJUČNE BESEDE grad, srednjeveški gradovi, srednjeveški dvori, Gutenberg, Gutenberk, Alt Gutenberg, Altenburg, Stari grad, Hudi grad, Glanz, Novi Gutenberg, Slatna, Bistrica pri Tržiču, arhitektura, arhitekturna zgodovina, kastelologija, stavbni razvoj, romanika, gotika, Gutenberški, grofje Celjski, Lamberg ABSTRACT GUTENBERG AND GLANZ CASTLES OR, RATHER, NOVI GUTENBERG CASTLE A DESCRIPTION OF ARCHITECTURAL HISTORY In the Late Middle Ages and Early Modern Period, two castle buildings stood on the southern slope of the Dobrča Mountain between Tržič and the village of Begunje which have been in ruins for centuries. The article discusses their architectural history. The Gutenberg Castle was built around the mid­twelfth century as a Romanesque fortification. Until the early sixteenth century, it was expanded several times and converted into a picturesque articulated fortifica­ tion architecture. The castle was abandoned after the earthquake in 1511 and in 1557 its name was transferred to the neighbouring medieval Glanz tower house, which was built as a residential tower in the second half of the thir­ teenth century or in the fourteenth century. In the fifteenth century, the Glanz tower house was expanded into a small fortified medieval castle. After the earthquake in 1511, between 1531 and 1558, it was thoroughly reconstructed, expanded, and converted into a Renaissance country mansion for Baron Jacob III of Lamberg. Due to its poor acces­ sibility, the Glanz castle complex was already abandoned in the first half of the seventeenth century. KEY WORDS castle, medieval castles, medieval tower houses, Gutenberg, Gutenberk, Alt Gutenberg, Altenburg, Stari grad Castle, Hudi grad Castle, Glanz Castle, Novi Gutenberg Castle, Slatna, Bistrica pri Tržiču, architecture, architectural history, castellology, architectural development, Romanesque Period, Gothic Period, Gutenbergs, Counts of Cilli, Lambergs 376 2020IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 Prispevek je nastal ob osemdesetletnici arhitekta, konservatorja in zaslužnega univerzitetnega profesorja dr. Petra Fistra Na razglednem južnem pobočju gore Dobrča v Kamniško-Savinjskih Alpah, med Tržičem in Begu- njami oziroma med dolinama Tržiške Bistrice in Be- gunjščice sta v poznem srednjem veku in zgodnjem novem veku stali utrjeni grajski stavbi, ki sta že več stoletij razvaljeni.1 Čeprav je spomin nanju že zelo zbledel in so njuni ostanki dokaj skromni, še vedno dovolj močno dopolnjujeta pomen širšega prostora, burita domišljijo in vzpodbujata ugibanja o svoji pre- teklosti in nekdanji podobi. Imata različne začetke, nekdanje pomene in gradbeno zgodovino, a sta obe 1 Grajski stavbi sta bili zelo razvaljeni že v času nastanka upo- dobitev za Valvasorjevo Topografijo Kranjske okoli leta 1678 (Valvasor, Topografija Kranjske, št. 10, 90; Valvasor, Topo­ graphia Ducatus Carnioliae, št. 9, 79; prim. Valvasor, Die Ehre, II, str. 115; XI, str. 17, 243; Valvasor, Čast in slava, 1. knjiga, str. 177; 3. knjiga, str. 2153, 2379; Stopar, Johanns Weichard Valvasor, str. 148). Za Topografijo Kranjske izdelani upodo- bitvi obeh grajskih stavb je Valvasor vključil tudi v posebno knjigo s predstavitvami gradov in dvorcev rodovine Lamberg, ki je z naslovom Topographia arcium Lambergianarum izšla leta 1679 na Bogenšperku in ki vsebuje 28 vedut (Valvasor, Topographia arcium Lambergianarum). Izvoda tega izjemno redkega dela hranita Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani in knjižnica Narodnega muzeja Slovenije (prim. Reisp, Valvasorjeva Topographia arcium Lambergianarum, str. 153–154). Spremno besedilo k avstrijskemu vojaškemu zemljevidu iz druge polovice 18. stoletja ostankov grajskih stavb ne omenja, na kartah pa je vrisana samo lokacija Gu- tenberga (Rajšp, Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787, 4, sek. 135, 151). Prim. Fister, Grad Kamen, str. 4. povezani z Dobrčo, s topografskim imenom Guten- berg in plemiško rodovino Lamberg. Njuni pomeni se dopolnjujejo in ju je zato smiselno analizirati ter predstaviti v okviru ene študije. Doslej sta bili že ne- kajkrat okvirno predstavljeni v strokovni literaturi, nista pa bili še deležni ustrezno poglobljene stavb- nozgodovinske analize in iz nje izhajajoče korektne interpretacije razvoja svoje nekdanje grajene podo- be skozi čas. Ta študija poskuša to vrzel zapolniti in vzpodbuditi nadaljnje raziskave zgodovine in grad- benega razvoja obeh nekdanjih grajskih kompleksov.2 Grad Gutenberg Ostaline gradu Gutenberg3 se razprostirajo na 707 m visokem in naravno zavarovanem pomolu na 2 Terenskega dokumentiranja in preučevanja ostalin gradov Gutenberg in Glanz sem se lotil 23. maja 2003, dan po uspeš- nem zagovoru diplomskega dela na Fakulteti za Arhitekturo univerze v Ljubljani, ki sem ga izdelal pod mentorstvom prof. dr. Petra Fistra. S pričujočo tematsko številko revije Kronike se je ponudila priložnost za strnjen in zaokrožen prikaz spo- znanj, ki so se nabirala in zorela skozi daljše časovno obdobje. 3 Grad je v literaturi označen z različnimi imeni. Poleg imena Gutenberg in njegove poslovenjene različice Gutenberk se pojavljajo še imena Alt Gutenberg, Altgutenberg, Alt Gu- temberg, Stari Gutenberg, Stari Gutenberk, Hudi grad, Al- tenburg in Stari grad. V tem članku sem uporabil tisto poi- menovanje, ki je z zgodovinskega vidika najbolj utemeljeno in ki se v razpoložljivi literaturi tudi najpogosteje pojavlja (prim. Zabukovec, Bistrica: grad Gutenberg, str. 2–4; Podlogar, Iz zgodovine, str. 156; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 117–122; Pettauer, Imena, str. 10, 12; Krajevni leksikon Dravske bano­ vine, str. 238; Fister, Tržič, str. 33; Avguštin, Tržič, str. 26–27; Klep in drugi, Pod Storžičem, str. 21; Stopar, Gradovi, str. 26; Meterc, Begunje, str. 21–23; Jakič, Grad Gutenberg, str. 52; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 129; Jakič, Sto gradov, str. 58; Pogled na razvaline gradu Gutenberg iz daljave z zahodne strani (foto: Igor Sapač, 2020). 377 2020 IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 jugovzhodnem obronku Dobrče, na območju naselja Bistrica pri Tržiču in Občine Tržič. Grad se uvršča med deseterico najvišje ležečih srednjeveških gra- dov v sedanjem slovenskem prostoru.4 Ime je dobil po gori Dobrča (nemško Gutenberg), na kateri so ga postavili.5 Zgradili so ga na izpostavljeni dominantni lokaciji, visoko nad dolino Tržiške Bistrice, ob sta- rodavni poti, ki je povezovala gorenjsko ravnino čez prelaz Ljubelj s Koroško oziroma Furlanijo in Gori- ško prek Poljanske doline preko območja sedanjega Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 54–56; Bizjak, Gutenberg, str. 255–269; Stopar, Johanns Weichard Valvasor, str. 148; La- zar, Oborožitev, str. 120; Žiberna, Po Tržiču, str. 50; Knific, Lambergi, str. 29. Knific in Ahačič, Prisrčen pozdrav iz Tržiča, str. 94). V registru nepremične kulturne dediščine so ostaline gradu označene z imenom Bistrica pri Tržiču – Grad Altgu- tenberg (EŠD 9534) (http://rkd.situla.org/). 4 V okviru historične Gorenjske je najvišje postavljeni grad Bela Peč blizu Rateč z nadmorsko višino 1123 m. Tista lo- kacija je sedaj na območju Republike Italije. Najvišje ležeči grad na ozemlju Republike Slovenije je Fridrihštajn nad Ko- čevjem z nadmorsko višino 965 m (prim. Sapač, Grad Bela Peč, str. 353–388). Nato glede na nadmorsko višino do kote 500 m sledijo gradovi: Irštajn blizu Mislinje (848 m), Kebelj na Pohorju (813 m), Karstberk v Brkinih (799 m), Ortnek blizu Ribnice na Dolenjskem (765 m), Kozji Rep oziroma Stari grad blizu Areha na Pohorju (734 m), Hošperk na No- tranjskem – Stari grad (703 m), Tinje na Pohorju (približno 700 m), Lož na Notranjskem (698 m), Lindek pri Franko- lovem (695 m), Žamberk pri Šoštanju (679 m), Novi grad nad Podgradom v Brkinih (674 m), Čušperk na Dolenj- skem (669 m), Novi grad nad Preddvorom na Gorenjskem (650 m), Forhtenek pri Šoštanju (650 m), Šteberk pri Ložu (650 m), Svibno blizu Radeč (642 m), Kamen pri Begu- njah (640 m), Ojstrica pri Vranskem (636 m), Planina pri Sevnici (625 m), Vodriž blizu Mislinje (605 m), Gromberk na Pohorju (602 m), Valdek blizu Mislinje (601 m), Bled (599 m), Waldenberk pri Radovljici (588 m), Kamnik – Zgornji grad (584 m), Radlje v Dravski dolini (576 m), Me- hovo na Dolenjskem (571 m), Gotnik v Brkinih (570 m), Jablanica v Brkinih (560 m), Vitanje – mlajši grad (549 m), Muta v Dravski dolini (547 m), Kamnica pri Mariboru (536 m), Vitanje – starejši grad (536 m), Turjak na Dolenj- skem (530 m), Slovenj Gradec (530 m), Vuzenica v Drav- ski dolini (518 m), Konjice nad Slovenskimi Konjicami (515 m), Smlednik (514 m), Višnja Gora (506 m), Hmelj- nik pri Novem mestu (505 m). Kljub dokaj veliki nadmorski višini nekateri od naštetih gradov sicer niso postavljeni na posebno dominantnih vzpetinah. Značilen primer je Kamen pri Begunjah. Po drugi strani pa je nekaj gradov nastalo na izpostavljenih dominantnih vzpetinah, ki pa nimajo posebno velike nadmorske višine. Značilen primer je grad (Zgornji) Tolmin na vzpetini Kozlov rob, ki ima nadmorsko višino samo 426 m. 5 V zvezi z etimološko razlago imena Dobrča oziroma Guten- berg je zapisanih veliko domnev. Prim. Valvasor, Die Ehre, XI, str. 17; Valvasor, Čast in slava, 3. knjiga, str. 2153; Zabukovec, Bistrica: grad Gutenberg, str. 2; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 117–118; Pettauer, Imena, str. 10, 12; Mohorič, Zgodovina obrti, str. 9, 10; Avguštin, Tržič, str. 26, 33; Petek, Kronika župnije, str. 117; Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 54; Adam, Mi- niature, Gutenberški do XIII. stoletja, str. 8; Kos, Vitez in grad, str. 131; Bremec, Arheološka topografija, str. 125; Kni- fic in Ahačič, Prisrčen pozdrav iz Tržiča, str. 94. Grajsko ime Gutenberg se pojavlja tudi na drugih lokacijah, na območjih Avstrije, Lihtenštajna in Nemčije. Za grad Gutenberg blizu Weiza na Avstrijskem Štajerskem, ki je nastal v 12. stoletju, prim. Baravalle, Burgen und Schlösser, str. 583–587; Allmer, Schloss Gutenberg, str. 49–58. Tržiča s Koroško.6 Lokacija gradu, nad sedanjo po- družnično cerkvijo sv. Jurija in nad potjo na Bistriško planino, omogoča razgled na obsežni del Gorenjske. Grad je nastal na območju s staro naselbinsko kontinuiteto. Približno 1300 m v zračni črti severoza- hodno od njegove lokacije so na jugovzhodnem od- rastku grebena Dobrče vidni ostanki višje ležeče večje utrjene prazgodovinske oziroma predsrednjeveške naselbine, poimenovane Vaško.7 Starejša naselbina je bila domnevno tudi južno od grajske lokacije, na umetno izoblikovanih terasah pod sedanjo cerkvijo sv. Jurija in na območju sedanje Vile Bistrica.8 Vas Bistri- ca, nad katero so zgradili grad, je v srednjeveških li- stinah kot Fuistriza villam prvič omenjena v obdobju med letoma 1050 in 1063.9 Grad Gutenberg je goto- vo stal že leta 1156, ko je omenjen po njem imenovani gospod Albero (Albert) z Gutenberga – dominus Al­ beronus de Guotenberg.10 Vse kaže, da so bili gospodje gutenberški sprva ministeriali grofov Andeških in da je Gutenberg nastal v času okoli sredine 12. stoletja 6 Za prometno pot pod gradom prim. Hitzinger, Zur Geschi- chte, str. 14–15; Radics, Zur Geschichte, str. 2–3; Podlogar, Iz zgodovine, str. 156; Mohorič, Zgodovina industrije, str. 303; Avguštin, Tržič, str. 3; Petek, Kronika župnije, str. 21; Kos, Med gradom in mestom, str. 20; Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 54; Adam, Miniature, Gutenberški do XIII. stoletja, str. 8; Kosi, Potujoči srednji vek, str. 14, 60, 206, 247–257; Adam, Clemidium, str. 2, 5, 23; Slovenski zgodovinski atlas, str. 32. Starodavno pot čez prelaz Ljubelj so v vozno cesto preuredili leta 1575 (Hitzinger, Zur Geschichte, str. 23; Mohorič, Zgo­ dovina obrti, str. 15). 7 V registru nepremične kulturne dediščine je lokaliteta ozna- čena z imenom Brezje pri Tržiču – Naselbina Vaško (EŠD 10155) (http://rkd.situla.org/). Lokaliteta na terasah po juž- nem in zahodnem pobočju gorskega grebena, ki je z obramb- nim jarkom in nasipom ločen od pobočja Dobrče, je bila po železni dobi najverjetneje poseljena tudi v obdobju pozne antike ( Jerin in Modrijan, Vaško, str. 230, 232; Bremec, Ar­ heološka topografija, str. 228–231). Prostorski odnos prazgodo- vinsko gradišče Vaško – srednjeveški grad Gutenberg je pri- merljiv z Rifnikom nad Šentjurjem pri Celju ali z gradiščem Poštela in gradom Hompoš na Pohorju. 8 V registru nepremične kulturne dediščine je lokaliteta ozna- čena z imenom Bistrica pri Tržiču – Naselbina okoli cerkve sv. Jurija (EŠD 10076) (http://rkd.situla.org/). Na severnem in južnem pobočju vzpetine s cerkvijo sv. Jurija so razpoznav- ne umetno izoblikovane terase in obrambni nasipi. Arheologi domnevajo, da gre za naselbinske ostanke iz obdobja pozne antike, čeprav ni mogoče izključiti niti prazgodovinske in/ali srednjeveške poselitve (prim. Bremec, Arheološka topografija, str. 214–215). Na obsežni spodnji starodavni terasi oziroma platoju jugovzhodno od cerkve sv. Jurija so med letoma 1934 oziroma 1937 in 1938 za tržiškega industrialca Lea Gassner- ja po načrtih ljubljanskega stavbenika Josipa Dedka oziroma njegovega podjetja zgradili večjo reprezentativno vilo moder- nističnih oblik s teniškim igriščem in odprtim bazenom, ki se sedaj imenuje Vila Bistrica in nosi naslov Pot na Bistriško planino 29, Bistrica pri Tržiču (prim. Knific, Tržič, str. 86). V registru nepremične kulturne dediščine je stavba označena z imenom Bistrica pri Tržiču – Vila Bistrica (EŠD 17801) (http://rkd.situla.org/). 9 Kosi et al., Historična topografija, str. 42. 10 Kos, Gradivo, IV, št. 366; Kosi et al., Historična topografija, str. 322; prim. Žontar, Zgodovina mesta Kranja, str. 19; Stopar, Gradovi, str. 26; Kos, Ministeriali, str. 195; Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 54; Kos, Vitez in grad, str. 132. 378 2020IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 kot najzahodnejši andeški grad na Gorenjskem.11 Najverjetneje je nastal kot andeška protiutež oziro- ma izpostavljena mejna grajska utrdba sosednjemu ortenburškemu gradu Kamen, oddaljenemu v zračni črti približno 6 km proti severozahodu, z njim pa so si Andeški zagotovili tudi nadzor nad dostopom do prelaza Ljubelj.12 Morda se je pozneje prav zato med 11 Kos, Med gradom in mestom, str. 20; Adam, Miniature, Guten- berški do XIII. stoletja, str. 8; Bizjak, Gutenberg, str. 255–269; Kos, Vitez in grad, str. 131; Slovenski zgodovinski atlas, str. 68; prim. Podlogar, Iz zgodovine, str. 142; Štular, Mali grad, str. 29. 12 Ortenburžani so ozemlje, na katerem je nastal grad Kamen, imeli od okoli leta 1102. Grad Kamen je gotovo nastal pred sredino 12. stoletja. Morda je njegov prvi zametek nastal že v 11. stoletju, še preden je to območje pripadlo Ortenburžanom (prim. Adam, Miniature, Jamski oz. Kamenski, str. 14; Adam, Miniature, Gutenberški do XIII. stoletja, str. 8; Adam, Minia- ture, Poljški vitezi, str. 10–11; Adam, Zgodnji Ortenburžani, str. 12–14; Adam, Grad Kamen, 1, str. 7, 8, 26; Adam, 550 let od bitke za Radovljico, str. 1–3; Adam in Sinobad, Nekaj utrinkov z razstave, str. 1, 3; Adam in Jere in Sinobad, Stara Radovljica, str. 47). V ohranjeni zidani stavbni substanci gradu Kamen si- cer ni razvidnih elementov, ki bi jih bilo mogoče datirati v čas pred 13. stoletjem. Struktura zidave v spodnjem delu glavne bivalne stavbe oziroma palacija gradu Kamen, ki je postavljen na mogočni visoki skali ob potoku Begunjščica in ki se je po raziskavah Staneta Adama sprva (zaradi lege v globeli, podob- no kot grad Luknja/Lueg blizu Novega mesta na Dolenjskem ali grad Herberstein na Avstrijskem Štajerskem) imenovala grad Luknja oziroma Jama (Antro, Lueg), je dokaj nepravilna iz večjih in manjših lomljencev v širokih izravnalnih plasteh, ki kažejo značilnosti t. i. kompartimentne zidave, kakršna je značilna za čas med 13. in 15. stoletjem. Značilni ogelniki iz lehnjaka potrjujejo datacijo v 13. stoletje (prim. Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 79, 86; Adam, Vitezi iz zavetišča, 1, str. 2–4, 2, str. 1–4; Adam in Sinobad, Nekaj utrinkov z razstave, str. 3; Adam in Jere in Sinobad, Stara Radovljica, str. 46–53; Bremec, Arheološka topografija, str. 142–147, 173–179; Gros, Gradovi grofov Ortenburških, str. 51–62; Sapač, Grad Waldenberk, str. 340–341, op. 59). Vse kaže, da so prvotno grajsko stavbo na tisti lokaciji v 13. stoletju v celoti odstranili in jo nadomestili z novim dvonadstropnim triceličnim poslopjem na približno pravokotni talni ploskvi v izmeri okoli 8,5 × 19 m s sočasnim manjšim obzidanim dvoriščem pred vhodom na zahodni stra- ni. Najverjetneje so v 13. stoletju grajski kompleks dodatno utrdili tudi z izpostavljenim zgornjim stolpom, ki ima sedaj podobo iz časa temeljite obnove v 16. stoletju (prim. Fister, Grad Kamen; Fister, Delo na spomeniških gradovih; Fister, Umetnost, str. 181). Pri razglabljanju o prvotni zasnovi gradu Kamen oziroma sprva Luknja ni mogoče izključiti možnosti, da je bil domnevni prvotni objekt lesena ali vsaj napol lesena gradnja. Na to je mogoče pomisliti tudi na podlagi primerjave z nekaterimi drugimi srednjeveškimi stavbami v bližini. Po li- stini iz zgodnjega 12. stoletja je znano, da so v Lescah prvotno leseno cerkev, ki je stala že vsaj sredi 11. stoletja, na začetku 12. stoletja nadomestili z zidano stavbo (prim. Adam, Nasta­ nek trga, str. 14; Bizjak, Listina, str. 33–42). Tudi na Blejskem otoku je sprva – najverjetneje v prvem desetletju 11. stoletja – nastala lesena cerkev, ki so jo tekom 11. stoletja nadomestili z večjo stavbo iz lesa ali kamna, to pa je med letoma 1080 in 1140 nadomestila še večja zidana romanska cerkev (prim. Štu- lar, Srednjeveški Blejski otok). Pomisliti je mogoče, da so po na- domestitvi prvotne lesene oziroma napol lesene grajske stavbe zamenjali tudi grajsko ime in namesto Lueg (Luknja, Jama), ki se po raziskavah Staneta Adama v srednjeveških listinah domnevno omenja že od leta 1145, se je pojavilo in postopno uveljavilo ime Lapis oziroma Stain (Kamen). Grad Kamen je kot castrum Lapis prvič omenjen leta 1263, kot Stain pa prvič leta 1313. V 14. stoletju se ime Lueg v pisnih dokumentih ni več pojavljalo in dokončno se je uveljavilo ime Stain (Adam, domačim prebivalstvom izoblikovala legenda, da je bil Gutenberg bivališče roparskih vitezov.13 Teze Janeza Höflerja, da je grad nastal kot naslednik domnevnega starejšega dvora kranjskih mejnih grofov ob cerkvi sv. Janeza Krstnika v vasi Kovor, z razpoložljivimi viri ni mogoče potrditi.14 Novejše raziskave kažejo, da grad ni nastal na ozemlju briksenske škofije, kakor so na podlagi analize darovnice kralja Henrika III. iz leta 1040 zmotno domnevali starejši zgodovinarji. Ožje območje s poznejšim gradom Gutenberg je v 11. stoletju in najverjetneje vse do časa pred sredino 12. stoletja pripadalo rodbini kranjskih mejnih grofov, ki so bili iz družine Weimar-Orlamünde. Nato so ga z njihovo dediščino pred sredino 12. stoletja pridobili grofje Andeški in pred letom 1156 poskrbeli za grad- njo gradu.15 Zdi se, da so Andeški oziroma njihovi ministeriali iz Kokre Gutenberg zgradili hkrati z No- vim gradom nad Preddvorom.16 Grad je prvič izrecno omenjen sicer dokaj pozno – leta 1330 kot veste ze Guotenberch an dem Levben.17 Leta 1333 je omenjen Nastanek trga, str. 33–34; Adam, Vitezi iz zavetišča, 2, str. 2–3; Kosi et al., Historična topografija, str. 371, 396; prim. Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 79; Adam, Grad Kamen, 1, str. 10–11, 18, 22–23, 26; Kos, Vitez in grad, str. 146). S tem obdobjem dobro sovpadajo stavbne značilnosti srednjeveškega palacija in srednjeveških substrukcij izpostavljenega stolpa. Omembi v delitveni listini iz leta 1263, ki navajata jamo in grad Kamen – antrum et castrum Lapis, antro et Lapide – ne gre pojmovati kot dokaz za obstoj dveh različnih grajskih objektov, marveč kot omembi območja jame oziroma globeli z gradom Kamen (prim. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 250–251; Adam, Nastanek trga, str. 34, 35; Adam, Vitezi iz zavetišča, 2, str. 1–4). Omemba Burkarda s Kamna – Purchardus de Steine – iz leta 1152 in omembe njegovih naslednikov z gradu Kamen se najverjetneje nanašajo na grad Stein (Kamen) na zahodu Avstrijske Koroške. Za drugačno mnenje prim. Adam, Grad Kamen, 1, str. 12–25; Adam, Vitezi iz zavetišča, 1, str. 2–4, 2, str. 1–4. 13 Prim. Podlogar, Iz zgodovine, str. 156; Petek, Kronika župnije, str. 117; Jakič, Grad Gutenberg, str. 52; Jakič, Sto gradov, str. 58; Knific in Ahačič, Prisrčen pozdrav iz Tržiča, str. 94. 14 Höfler, O prvih cerkvah, str. 223–224; Höfler, Lastniške cer- kve, str. 68, 84; prim. Höfler, Gradivo za historično topografi- jo (1988), str. 229–230, 246. Vas Kovor, ki se v srednjeveških listinah omenja od časa med letoma 1050 in 1063 dalje, je vsekakor staro poselitveno območje. Tam so že pred drugo svetovno vojno odkrili ostanke rimskih gradenj, ki so bile morda povezane z rimsko potjo proti Koroški (Krajevni leksi­ kon Dravske banovine, str. 238; Bremec, Arheološka topografija, str. 82–84). 15 Adam, Miniature, Gutenberški do XIII. stoletja, str. 8; Bizjak, Gutenberg, str. 259–260; prim. Kos, Med gradom in mestom, str. 20; Kos, Ministeriali, str. 195–196, 205, 221–222; Adam, Grad Kamen, 1, str. 7; Kos, Vitez in grad, str. 131; Bremec, Arheološka topografija, str. 125; Höfler, O prvih cerkvah, str. 223–224; Gros, Gradovi grofov Ortenburških, str. 40; Knific, Lambergi, str. 29 (s citirano starejšo zgodovinsko literaturo). 16 Novi grad je v pisnih virih – tako kot Gutenberg – prvič omenjen leta 1156 (kot castrum aput Nuwenburch). Zgradili so ga na izpostavljeni lokaciji, s katere je bilo mogoče nad- zorovati starodavno tovorno pot skozi tesen rečice Kokre čez Jezersko na Koroško. Tako kot Gutenberg je propadel že pred 17. stoletjem (Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 106–108; Kos, Vi­ tez in grad, str. 195–196). 17 Bizjak, Gutenberg, str. 265, priloga 2; Kosi et al., Historična topografija, str. 323; prim. Stopar, Gradovi, str. 26; Kos, Vitez in 379 2020 IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 grad, str. 131; prim. Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 55 (z zmotno navedbo, da je grad prvič izrecno omenjen že leta 1187). Prim. tudi Jakič, Grad Gutenberg, str. 52; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 129; Jakič, Sto gradov, str. 58. Razmeroma pozni čas prve izrecne omembe gradu je razumljiv z upoštevanjem možnosti, da je ambiciozno razvijajoča se rodovina Gutenberških svoj izvorni grad ohranjala kot glavno rezidenco in zato ni postal predmet poslovnih transakcij, ki so v večini primerov vplivale na omembe nepremičnin v srednjeveških dokumentih. Situa- cija se je spremenila v zadnji tretjini 13. stoletja, po izumrtju rodovine Spanheim (Bizjak, Gutenberg, str. 260). kot castrum Gutenberg.18 Tudi to kaže, da gotovo ni nastal že v 11. stoletju oziroma prav dosti pred letom 1156 ter da ga ni mogoče prištevati k najstarejšim gradovom na sedanjem slovenskem ozemlju, zgraje- nim v 11. stoletju in prvi tretjini 12. stoletja. To ugo- 18 Bizjak, Gutenberg, str. 265, priloga 3; Kosi et al., Historična topografija, str. 324, 465; prim. Höfler, O prvih cerkvah, str. 223–224. Pogled na razvaline gradu Gutenberg iz doline z jugovzhodne strani na risbi iz Valvasorjeve skicne knjige (Valvasor, Topografija Kranjske 1678–1679. Skicna knjiga, št. 10). Sodobni pogled na razvaline gradu Gutenberg iz doline z jugovzhodne strani (foto: Igor Sapač, 2020). 380 2020IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 tovitev podpira tudi njegova izpostavljena višinska lokacija, na kakršnih zgodnji gradovi praviloma niso nastajali.19 Najverjetneje so grad zgradili po njem poimeno- vani Gutenberški, ki so bili ministeriali grofov An- deških od svoje prve omembe v pisnih virih. Bili so veja andeških ministerialov s sedežem v Kokri. Po smrti grofa Henrika IV. Andeškega leta 1228 so se otresli ministerialne vezi, niso pa še dosegli samo- stojnosti.20 Po izumrtju Andeško-Meranskih so se z drugimi andeškimi ministeriali znašli v spremstvu Spanheimov in si zagotovili visok položaj. V drugi tretjini 13. stoletja so bili Gutenberški najpomemb- nejši severnogorenjski spanheimski ministeriali.21 Po smrti Ulrika Spanheima leta 1269 je grad Gu- tenberg z deželo Kranjsko pripadel češkemu kralju Otokarju II. Přemyslu (okoli 1232–1278), najpozne- je po njegovem padcu pa Rudolfu I. Habsburškemu (1218–1291). Kot habsburška zastavščina je leta 1286 z deželo Kranjsko pripadel Majnhardu II. gro- fu Goriško-Tirolskemu (okoli 1239–1295), Guten- berški so se do leta 1283 vključili med ministeriale grofov Ortenburških in se odrekli svojemu gradu v korist deželnega kneza. Razlogi za to in okoliščine, v katerih je prišlo do spremembe posestnega stanja, ostajajo neznani.22 Grofje Goriško-Tirolski so grad Gutenberg z naj- bližjo propadajočo zemljiško posestjo in dodatnim, razmeroma nizkim letnim plačilom za grajsko stra- žo od zadnje tretjine 13. stoletja podeljevali v dedni grajski fevd. Grad ob pomembni prometni poti v bli- žini meje s Koroško je imel v tistem času predvsem nadzorno-obrambno vlogo.23 Leta 1330 ga je koroški 19 Prim. Stopar, Gradovi, str. 26; Lazar in Bremec in Rozman, Danes skrito, str. 320. 20 Kos, Ministeriali, str. 221–222; Adam, Miniature, Gutenber- ški do XIII. stoletja, str. 8–9; Kos, Gorenjski samostani, str. 62; Kos, Vitez in grad, str. 131–132; prim. Zabukovec, Bistri- ca: grad Gutenberg, str. 2; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 118. 21 Kos, Ministeriali, str. 232–233; Kos, Vitez in grad, str. 132. 22 Bizjak, Gutenberg, str. 260; prim. Podlogar, Iz zgodovine, str. 142; Adam, Miniature, Gutenberški do XIII. stoletja, str. 8–9; Kos, Vitez in grad, str. 133; Sapač, Grad Waldenberk, str. 329. Od okoli leta 1300 so Jakob II. z Gutenberga in njegovi sinovi Lienhard, Konrad in Ortel živeli v Kranju, verjetno na ortenburškem mestnem dvoru in se po njem občasno ime- novali. Ena veja Gutenberških je po letu 1269 živela tudi na dvoru v Kovorju, ki v srednjeveških dokumentih sicer ni iz- recno omenjen (Adam, Miniature, Gutenberški v 14. stoletju, str. 19–20; Kos, Vitez in grad, str. 133). Nazadnje so gorenjski Gutenbergi, ki so poleg izvornega imena od Jakoba II. nosili tudi vzdevek Cepel ali Čepel v različnih oblikah (Zeplein, Czeplein, Czaepel, Zaeppel, Zaepplein, itd.), zapustili Go- renjsko ter se preselili na Dolenjsko, kjer so za grofe Orten- burške po letu 1347 na novozgrajenem ortenburškem gradu Ortnek blizu Ribnice, v pisnih virih omenjenem od leta 1329, opravljali službo gradiščanov (Adam, Miniature, Donesek k rodoslovju čušperških, str. 10–11; Adam, Miniature, Guten- berški do XIII. stoletja, str. 8; Adam, Miniature, Gutenberški v 14. stoletju, str. 19–20; Kos, Vitez in grad, str. 134; prim. Valvasor, Die Ehre, XI, str. 17; Valvasor, Čast in slava, 3. knji- ga, str. 2153). 23 Bizjak, Gutenberg, str. 261. vojvoda Henrik VI. Goriško-Tirolski (1265/1280– 1335) podelil v oskrbo Petru Liemberškemu za for- malno bivanje in varovanje po grajskem fevdnem pravu.24 Po izumrtju grofov Goriško-Tirolskih leta 1335 je Kranjska z gradom Gutenberg pripadla nazaj Habsburžanom.25 Zdi se, da so Liemberški več de- setletij ostali grajski oskrbniki oziroma gradiščani; še leta 1391 je eden od Liemberških (Liebenberger) iz ljubljanskega vicedomskega urada prejemal 12 mark soldov za varovanje gradu. Do spremembe je prišlo po letu 1399, najverjetneje v drugem desetletju 15. stoletja; malo pred letom 1421 so Habsburžani grad Gutenberg in Tržič z Novim gradom (Neuhausom) s cerkvenimi fevdi in trškim sodstvom v ne povsem pojasnjenih okoliščinah prodali oziroma podelili v fevd Juriju I. Lambergu (ok. 1380?–1447/1464) in Janezu Paradeiserju. Juriju I. Lambergu je takrat pripadel grad Gutenberg in del (»spodnja polovica«) Tržiča.26 Lambergi, ki so najverjetneje izšli z nekdanjega gradu Rittersberg v Goriških brdih, so že desetletja pred pridobitvijo Gutenberga kot ministeriali oziro- ma uslužbenci Ortenburžanov začeli pridobivati po- sest v tem delu Gorenjske. Kot prvi Lamberg na Go- renjskem je v listinah od leta 1326 omenjen Viljem I. (ok. 1300?–1343/56).27 Njegov sin Viljem II. Lam- berg (ok. 1340?–1398/99), ki je med letoma 1379 in 1392 omenjen kot ortenburški gradiščan na Wal- denberku in ki je posest pod Dobrčo in Kriško goro postopno začel kopičiti že v osemdesetih, predvsem pa v devetdesetih letih 14. stoletja, velja za začetni- ka kamensko-gutenberške linije rodovine Lamberg. Ta linija je poimenovana po dveh gradovih, ki so ju Lambergi pridobili po njegovi smrti. Njegov sin Jurij I. Lamberg je z nakupom habsburškega fevda Gu- tenberg in dela naselbine Tržič nadaljeval prizade- vanje svojega očeta. S pridobitvijo gradu Gutenberg se je izoblikovalo lamberško gospostvo Gutenberg in grad je kot upravno središče ter rezidenca vsaj za pol stoletja prevzel vlogo matičnega gradu Lambergov 24 Bizjak, Gutenberg, str. 260, 265, priloga 1; prim. Zabukovec, Bistrica: grad Gutenberg, str. 2. 25 Bizjak, Gutenberg, str. 261; prim. Podlogar, Iz zgodovine, str. 142. 26 Bizjak, Gutenberg, str. 262; prim. Zabukovec, Bistrica: grad Gutenberg, str. 3 (z zmotno navedbo, da je Gutenberg prešel v posest rodovine Lamberg že okoli leta 1400); Podlogar, Iz zgodovine, str. 156; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 120. Čeprav je bila že pred poldrugim desetletjem objavljena znanstveno utemeljena študija Matjaža Bizjaka, ki argumentirano navaja, da je grad postal lamberški šele po letu 1400, se v novejši literaturi vztrajno ponavlja zmotni podatek, da so Lambergi pridobili Gutenberg že proti koncu 14. stoletja. Nazadnje: Knific in Ahačič, Prisrčen pozdrav iz Tržiča, str. 94. 27 Otorepec, Lamberg, str. 94; Kos, Čas bojevnikov, str. 113– 114; Kos, Zgodovina morale, str. 173; prim. Zabukovec, Bi- strica: grad Gutenberg, str. 2; Adam, Nekaj utrinkov iz zgo- dovine Mošenj, str. 3. Valvasor navaja, da so se Lambergi iz Avstrije na Kranjsko priselili leta 1360 (Valvasor, Die Ehre, VIII, str. 654). 381 2020 IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 na Kranjskem.28 Leta 1407 je bil Jurij I. Lamberg or- tenburški gradiščan na Waldenberku.29 Grad Guten- berg je najverjetneje pridobil nekaj let zatem. Morda se je to zgodilo šele leta 1420; takrat so Waldenberk po leta 1418 izumrlih Ortenburžanih pridobili grof- je Celjski in za gradiščana namesto Jurija I. Lam- berga postavili Ahaca Grimšicerja, ki je bil pred tem gradiščan na gradu Kamen.30 Jurij I. Lamberg je bil gospodar Gutenberga vsaj do leta 1444.31 Med le- toma 1438 in 1447 je bil večkrat kranjski deželni upravitelj.32 Poročen je bil s Katarino oziroma Sibilo, rojeno Dietrichstein. Njegov starejši brat Boltežar je osnoval ortneško-ottensteinsko-snežniško družinsko linijo, mlajši brat Jakob I. pa črnelsko linijo.33 Od obdobja, ko je na Gutenbergu gospodaril Ju- rij I. Lamberg, je v bližini gradu s pisnimi viri do- kumentiran obstoj grajske cerkve sv. Jurija.34 Goto- vo je nastala pred časom okoli leta 1451, ko je prvič posredno omenjena z goro sv. Jurija v bližini utrdbe Gutenberg – die vesst Gutemberg vnd Sannd Jorgen perg.35 Grad in cerkev oziroma gora sv. Jurija sta zno- va omenjena leta 1478 – die vessten Guttenburg ... mit Sannd Jörgenperg.36 Do leta 1857 je v zvoniku cerkve visel stari zvon, ki je bil menda opremljen z letnico 1436.37 Pred gradnjo sedanje zakristije leta 1867 je bila na južni fasadi prezbiterija ohranjena freska s podobo sv. Krištofa, ki je bila po tradiciji opremlje- na z letnico 1421.38 Po nepreverjeni tradiciji je bilo 28 Kos, Čas bojevnikov, str. 114; Adam, Miniature, Poljški vitezi, str. 11; Adam, Grad Kamen, 1, str. 30–31; Bizjak, Gutenberg, str. 262; Adam in Jere in Sinobad, Stara Radovljica, str. 45. Ponekod je v literaturi kot začetnik kamensko-gutenberške linije rodovine Lamberg naveden Jurij. I. Lamberg. Ta linija je ugasnila leta 1850, ko je umrl Ernest grof Lamberg (prim. Wurzbach, Das Biographische Lexikon, str. 28). 29 Kos, Čas bojevnikov, str. 117; Adam in Jere in Sinobad, Stara Radovljica, str. 44, 45; prim. Zabukovec, Bistrica: grad Gu- tenberg, str. 2–3. 30 Adam in Jere in Sinobad, Stara Radovljica, str. 45. 31 Zabukovec, Bistrica: grad Gutenberg, str. 3; Kragl, Zgodovin­ ski drobci, str. 119; Bizjak, Gutenberg, str. 266–268, priloga 5; prim. Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 55. 32 Otorepec, Lamberg, str. 94; Kos, Čas bojevnikov, str. 117. 33 Prim. Kos, Čas bojevnikov, str. 114, 116–123; Dolinar, Lam- berg, str. 95. 34 Dobro ohranjena barokizirana stavba, ki ima sedaj funkcijo podružnične cerkve, je vpisana v register nepremične kultur- ne dediščine z imenom Bistrica pri Tržiču – Cerkev sv. Jurija in oznako EŠD: 2611. 35 Kosi et al., Historična topografija, str. 324; prim. Höfler, Sred­ njeveške freske, str. 67; Höfler, Gradivo za historično topografijo (2017), str. 59 (z mnenjem, da je omembo treba datirati v čas okoli leta 1444). 36 Kosi et al., Historična topografija, str. 324. 37 Zabukovec, Bistrica: cerkev sv. Jurija, 2, str. 3; Kragl, Zgodo­ vinski drobci, str. 164; Petek, Kronika župnije, str. 118, 121. Zvon ni več ohranjen. O zanesljivosti letnice 1436 je mogoče zgolj ugibati. Glede na to, da je bila cerkev v zgodnjem 16. stoletju temeljito obnovljena in povečana, je mogoče tudi po- misliti na možnost, da je bila na zvonu zapisana letnica 1536 in ne 1436. 38 Zabukovec, Bistrica: cerkev sv. Jurija, 1 str. 3; 2, str. 3; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 162, 166; Petek, Kronika župnije, str. 118, 122. Freska z letnico je bila med prizidavo nove zakristi- okoli cerkve in na lokaciji sedanje zakristije iz 19. stoletja pokopališče, ki je pripadalo gradu.39 Zgodo- vinar Josip Gruden (1869–1922) je zapisal domne- vo, da je dal cerkev zgraditi Jurij Lamberg, ki da je na Gutenbergu gospodaril proti koncu 14. stoletja.40 Glede na omenjene letnice je ta domneva do neke mere utemeljena, a po drugi strani je mogoče glede na starodavni patrocinij sv. Jurija pomen gradu, polo- žaj cerkve v prostoru, značilne dimenzije njene ladje in z upoštevanjem ustreznih analogij pomisliti tudi na možnost, da je cerkvena stavba v osnovi bistveno starejša, še vsaj iz 13. stoletja. Glede na patrocinij je mogoče tudi, da je cerkev postavil Jurij z Gutenberga, ki je na gradu skupaj s svojim bratom Jakobom (II.) živel v drugi polovici 13. stoletja oziroma okoli leta 1270. Menda je živel še leta 1326.41 Jurij I. Lamberg je imel po uporabljenih virih osem preživelih otrok. Poleg hčera Amalade, ki se je poročila s Henrikom Helfenberškim, in Marjete oziroma Barbare, poročene z Jurijem Scheyerjem, je imel še šest sinov.42 Njegov najstarejši sin je bil morda Gašper I. Lamberg (ok. 1410?–1481), ki je opravljal službo freisinškega glavarja v Škofji Loki in ki je imel sina Friderika II. († po 1483). Leta 1457 je bil povelj- nik deželnoknežje vojske v bojih z Janom Vitovcem za celjsko dediščino na Gorenjskem.43 Imel je grad Boštanj ob Savi.44 Vse kaže, da grad Gutenberg po je leta 1867 uničena. O zanesljivosti sporočene letnice 1421 je treba podvomiti. Glede na to, da so prezbiterij okoli leta 1520 temeljito prenovili ali ga celo povsem na novo zgradili, kar kažejo značilna poznogotska okenska krogovičja in mre- žasto-rebrasti obok z vklesano letnico 1520, je utemeljena domneva, da je bila freska na njegovi zunanjščini v resnici opremljena z letnico 1521 in ne 1421. Vse kaže, da so po potresu leta 1511 cerkev temeljito obnovili in jo leta 1517 ponovno posvetili, dela pa povsem dokončali okoli leta 1520 (prim. Zabukovec, Bistrica: cerkev sv. Jurija, 1 str. 3–4; 2, str. 2–3; 3, str. 2–4; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 162–167; Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 238; Krajevni leksi­ kon Slovenije, str. 438; Petek, Kronika župnije, str. 117–127; Avguštin, Tržič, str. 27–28; Komelj, Gotska arhitektura, str. 75, 112, 275; Knific in Ahačič, Prisrčen pozdrav iz Tržiča, str. 96, 97, 99, 100). Cerkev je leta 1517 ponovno posvetil Daniel de Rubeis (Höfler, Gradivo za historično topografijo (2017), str. 59). Utemeljeno je pomisliti, da je nekdanja poslikava na zu- nanjščini prezbiterija nastala hkrati s poslikavo v notranjščini, ki jo je okoli leta 1520 ustvaril slikar Jernej iz Loke. Takrat je nastal tudi poznogotsko ornamentalno poslikan lesen strop v ladji (prim. Höfler, Srednjeveške freske, str. 67). 39 Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 238. 40 Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 292; prim. Zabu- kovec, Bistrica: cerkev sv. Jurija, 1 str. 3; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 117; Petek, Kronika župnije, str. 118. 41 Prim. Adam, Miniature, Gutenberški do XIII. stoletja, str. 9; Kos, Vitez in grad, str. 132. 42 Wurzbach, Das Biographische Lexikon, str. 28, 35, 37; Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 292; Kos, Čas bojevnikov, str. 117–118, 120, 191–192; http://genealogy.euweb.cz/lam- berg/lamberg1.html. 43 Kos, Čas bojevnikov, str. 118, 122. Med boji za celjsko dedi- ščino leta 1457 je dal Gašper I. Lamberg požgati trg Radov- ljica (Kronika grofov celjskih, str. 54–55, poglavje XXXVIII; prim. Valvasor, Die Ehre, XV, str. 361; Adam, 550 let od bitke za Radovljico, str. 3). 44 Dolničar, Zgodovina, str. 101, 235, 252–253. 382 2020IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 smrti Jurija I. ni pripadel njemu, marveč njegovemu bratu Frideriku I. Lambergu (ok. 1412?–1464/1492), ki je bil morda drugi najstarejši sin Jurija I. in poro- čen z Elizabeto, rojeno Fladnitz. Z njo je imel sina Janeza III. Lamberga ter hčeri Prazedo (Praksedo), ki se je poročila z Ahacijem z Mirne (Neudeck), in Katarino, ki se je okoli leta 1490 poročila z Ju- rijem I. Winklerjem pl. Hainfeldom. Tretji sin Juri- ja I. Lamberga je bil Žiga (Sigmund, Sigismund) (ok. 1415–1488), ki je bil leta 1461 imenovan za prvega ljubljanskega škofa.45 V literaturi je pogosto nave- deno, da je bil rojen na Gutenbergu, vendar tega z uporabljenimi viri ni mogoče dokazati; če je njegov oče grad Gutenberg resnično pridobil šele v drugi polovici drugega desetletja 15. stoletja, je utemeljena domneva, da je bil Žiga Lamberg rojen na ortenbur- škem dvoru v Radovljici ali na gradu Waldenberk. Po Radovljici – in ne po Gutenbergu – se je leta 1433, ko je študiral na Dunaju, tudi imenoval.46 Vse kaže, da spominska plošča na baročni vhodni lopi cerkve sv. Jurija, ki so jo v spomin na škofa Lamberga vzida- li leta 1933, na tisti lokaciji nikakor ni upravičena.47 45 Za biografske podatke škofa Lamberga: Valvasor, Die Ehre, VIII, str. 654–660; Wurzbach, Das Biographische Lexikon, str. 37; Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 291–294, 370–371; Zabukovec, Bistrica: grad Gutenberg, str. 3; Turk, Lamberg; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 320–321; Dolinar, Lamberg, str. 95; Dolinar, Ljubljanski škofje, str. 27–36; Lav- rič, Upodobitve, str. 11–12, 251–254; Meke, Odlično mesto, str. 25–38. 46 Dokumentirano je, da se je Žiga Lamberg leta 1433 vpisal na dunajsko univerzo in takrat je omenjen kot Sigismundus Lamberger de Radmansdorf (Simoniti, Humanizem, str. 60). Na tej osnovi je mogoče ugotoviti, da se je najverjetneje rodil okoli leta 1415 in da se je kot mladenič imenoval po Ra- dovljici, ne po Gutenbergu. Za grad Gutenberg kot rojstni kraj škofa Lamberga: Kragl, Zgodovinski drobci, str. 85, 122, 320; Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 238; Avguštin, Tržič, str. 26; Petek, Kronika župnije, str. 10, 118; Bohinc, Si- gismund / Žiga / Lamberg, str. 23; Knific, Žiga Lamberg, str. 27; Žiberna, Po Tržiču, str. 50; Knific in Ahačič, Prisrčen pozdrav iz Tržiča, str. 20, 96, 97, 98. Vse kaže, da se je premalo natančna navedba, da je bil grad Gutenberg pri Tržiču prva rodbinska posest znane rodbine Lamberg, ki je dala ljubljan- ski škofiji prvega škofa (Gruden, Zgodovina slovenskega naro­ da, str. 370–371), nekritično spremenila v zmotno sklepanje, da se je poznejši škof rodil prav na tem gradu. Najbolje je utemeljena domneva, da se je Žiga Lamberg rodil v udobnem dvoru v trški naselbini Radovljica, ki je pred 15. stoletjem pripadal ortenburškemu gospostvu Waldenberk (prim. Sapač, Grad Waldenberk, str. 329). Ortenburški dvor v Radovljici je stal že vsaj v 14. stoletju, ko je omenjen njegov oskrbnik. Najverjetneje je nastal v drugi polovici 13. stoletja oziroma med letoma 1263 in 1296, ko je Friderik I. grof Ortenbur- ški (1233–1304) začel ustvarjati trško naselbino Radovljica (prim. Jakič, Gradovi, graščine, str. 78; Adam, Nastanek trga, str. 27, 32–39; Adam in Sinobad, Nekaj utrinkov z razsta- ve, str. 1, 4; Adam in Jere in Sinobad, Stara Radovljica, str. 146–149; Sapač, Grad Bela Peč, str. 380, op. 139). 47 Ploščo je dal leta 1933, ob 470-letnici posvetitve Žiga Lam- berga v ljubljanskega škofa, na lastne stroške izdelati in vzi- dati Anton Košir iz Bistrice pri Tržiču. Na plošči je vklesan napis: »Na gradu Gutenberg, h kateremu je pripadala cerkev / sv. Jurija se je rodil / ŽIGA GROF LAMBERG, ki je bil prvi ljubljanski škof od leta 1463 do leta 1488. / Znamenite- mu rojaku v spomin: / Anton Košir, Bistrica štev. 31. 1933« Vsekakor je povsem zanesljivo mogoče zavrniti v raznovrstni literaturi pogostokrat ponovljene zmot- ne navedbe, da je bil škof Žiga Lamberg na koncu, od leta 1678, pokopan v grobnici grajske kapele sv. Valentina na gradu Kamen pri Begunjah48 in da je njegov nagrobnik vzidan na fasadi župnijske cer- kve v Tržiču.49 Bolj verjetna je domneva, da so se na (prim. Kragl, Zgodovinski drobci, str. 122; Petek, Kronika žup­ nije, str. 123; Knific, Žiga Lamberg, str. 27). Na območju gra- du Gutenberg bi bila bolj upravičena spominska plošča za nečaka Žige Lamberga, znamenitega turnirskega bojevnika Gašperja II. Lamberga (ok. 1463–1515/7), ki se je sicer – tudi na naslovnici svoje znamenite turnirske knjige – imenoval po gradu Kamen (zvm Stain Riter), ki ga je njegov oče Jurij III. Lamberg (1438–1509) kupil leta 1469. Verjetno se zdi, da se je Gašper II. Lamberg rodil prav na gradu Gutenberg (prim. Adam in Jere in Sinobad, Stara Radovljica, str. 47; Kos, Čas bojevnikov, str. 18, 19, 118, 122, 191). 48 Zmotni podatek se v literaturi pojavlja od začetka 20. stoletja (prim. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 293–294; Zabukovec, Bistrica: grad Gutenberg, str. 3; Petek, Kronika župnije, str. 118; Sinobad, Dežela, str. 197; Dolničar, Zgodo­ vina, str. 250, 270; Dolinar, Ljubljanski škofje, str. 36; Lavrič, Upodobitve, str. 12; Bohinc, Sigismund / Žiga / Lamberg, str. 23; Knific, Žiga Lamberg, str. 27; Knific in Ahačič, Prisrčen pozdrav iz Tržiča, str. 94; Meke, Odlično mesto, str. 38). Očit- no je do zmote prišlo zaradi površnega branja in napačnega interpretiranja zapisa v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske. A Valvasorjev zapis je povsem nedvoumen: škofa Lamber- ga so leta 1488 pokopali v grob(nico) sredi prezbiterija stare ljubljanske stolnice, leta 1678 (v resnici najbrž 1674) so ga zaradi urejanja nove grobnice rodovine Lamberg (in gradnje novega zgodnjebaročnega prezbiterija) na istem mestu v ljub- ljanski stolnici prekopali in položili v novo grobnico rodovi- ne Lamberg na istem mestu (oziroma v novem prezbiteriju) stare ljubljanske stolnice, porušene leta 1701 (Valvasor, Die Ehre, VIII, str. 659; Valvasor, Čast in slava, 2. knjiga, str. 1487; prim. Kos, Čas bojevnikov, str. 122; Dolničar, Zgodovina, str. 250, 252). Grobnico škofa Lamberga v ljubljanski stolnici je opisal tudi Janez Gregor Dolničar, ki je pred porušitvijo srednjeveške stolnice prepisal napis s škofovega nagrobnega spomenika, pozneje pa tudi napis na novem bronastem na- grobniku, ki so ga škofu Lambergu na začetku 18. stoletja oziroma okoli leta 1709 postavili v novi baročni stolnici, ob novem nagrobniku rodovine Lamberg (Dolničar, Zgodovi­ na, str. 203, 250, 357, 436). Valvasor je pri predstavitvi gradu Kamen omenil grobnico pod kapelo sv. Valentina, a ni zapi- sal, da naj bi bilo tam poslednje počivališče škofa Lamberga. Zapisal je samo naslednje: »V gradu je kapela sv. Valentina (in na njegov praznik se zbere veliko ljudi, ki jim takrat po- kažejo relikvije, ki so jih dobili iz Rima). Pod to kapelo pa je grobnica za pokopavanje umrlih.« (Valvasor, Die Ehre, XI, str. 548). Nekdanja grobnica na gradu Kamen ni več vidna. Glede na Valvasorjevo navedbo in stavbne značilnosti raz- valine gradu Kamen je najbolj verjetno, da je bila grobnica v severovzhodnem delu kapele, desno od nekdanjega oltarja. Na tisto območje ne sega pritlični prostor in tam doslej tudi še ni bilo arheoloških oziroma gradbenih posegov. Sedanja betonska talna plošča nad obnovljenimi pritličnimi prostori nekdanjega renesančnega zahodnega grajskega trakta obmo- čja domnevne grobnice ne prekriva. Najverjetneje je grobnica nastala hkrati s traktom in kapelo sredi 16. stoletja, opustili in zasuli pa so jo hkrati z gradom v 18. stoletju. Posmrtne ostanke pokojnikov so najverjetneje prenesli v novo zgrajeno baročno župnijsko cerkev v Begunjah. Omenjene relikvije so najverjetneje hranili v treh zidnih nišah s kamnitimi okvirji, ki so v razvalini na zahodni steni nekdanje grajske kapele še ohranjene. 49 Fragmentarno ohranjeni manjši heraldični srednjeveški kam- niti epitaf na severni fasadi ladje tržiške župnijske cerkve je 383 2020 IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 v literaturi prvič omenjen leta 1859 (Hitzinger, Zur Geschi- chte, str. 14–15). Peter Hitzinger je epitaf na podlagi reliefne upodobitve psa v grbu povezal z rodovino Lamberg, vklesa- nega napisa pa zaradi poškodb ni mogel razbrati. Sedaj je na- pis še težje berljiv, ker ga deloma prekriva novejši omet (prim. fotografiji v: Mohorič, Zgodovina obrti, str. 11; Petek, Kronika župnije, str. 56). Zmotni podatek, da gre za nagrobnik škofa Lamberga, je prvi objavil Ivan Mohorič leta 1957, pozneje pa ga je povzel Cene Avguštin (prim. Mohorič, Zgodovina obrti, str. 9, 11; Avguštin, Tržič, str. 22). Emilijan Cevc je epi- taf na podlagi slogovnih značilnosti okvirno datiral v prva desetletja 15. stoletja (Cevc, Srednjeveška plastika, str. 201). Na epitafu upodobljeni šlem za bodenje (Stechhelm / frog- -mouth helm) se je uveljavil okoli leta 1400. Za posredovani podatek se zahvaljujem Borisu Hajdinjaku. Na epitafu v ščitu upodobljen poganjajoči se (črni) pes/brak oziroma lovski pes z (zlato) ovratnico nedvomno pripada gospodom iz Podvi- na (Podwein, Pöttwein) in je dokumentiran od 14. stoletja. V kombiniranem grbu Lambergov se je znašel po izumrtju Podvinskih leta 1397 in zatem, ko se je Viljem II. Lamberg (ok. 1340?–1398/99) leta 1368 poročil z Diemuto (roj. ok. 1350), sestro Tomaža Podvinskega, leta 1397 dedinjo vsega premoženja Podvinskih in zadnjo osebo, ki se je imenovala po Podvinu. Zaradi te poroke je premoženje Podvinskih leta 1397 pripadlo Lambergom (prim. Adam, Nekaj utrinkov iz zgodovine Mošenj, str. 3–4). Grof Friderik Ortenburški je nekatere svoje fevde, ki so jih uživali Podvinski, sicer že leta 1396 podelil Viljemu II. Lambergu (Adam, Nekaj utrinkov iz zgodovine Mošenj, str. 3). Leta 1399 je isti grof svoje fev- de, ki sta jih uživala pokojna Tomaž Podvinski in Viljem II. Lamberg, prenesel na Viljemovega sina Jurija I. Lamberga (Smole, Graščine, str. 368). Po doslej zbranih podatkih je grb izumrlih Podvinskih kot del kombiniranega grba Lambergov prvič dokumentiran po letu 1445 oziroma leta 1463 oziroma najpozneje leta 1494 (prim. Kos, Čas bojevnikov, str. 115). Za posredovane podatke se zahvaljujem kolegom Mihi Preinfal- ku, Konradu Falku Wutscherju in Borisu Hajdinjaku. Morda epitaf na tržiški župnijski cerkvi pripada zadnjemu moškemu potomcu rodovine Podvinskih, Sebaldu oziroma Nikolaju, ki je po Valvasorjevi navedbi tragično umrl po pad- cu s konjem z mostu nekje med Kranjem in Radovljico leta 1397 (prim. Valvasor, Die Ehre, XI, str. 446; Smole, Graščine, str. 367–368; Žvanut, Od viteza, str. 37; Kos, Zgodovina mo­ rale, str. 175). Sebald oziroma Nikolaj je bil domnevno To- mažev sin in nečak Diemute (prim. Adam, Nekaj utrinkov iz zgodovine Mošenj, str. 3). Verjetna se zdi tudi možnost, da gre za epitaf Tomaža Podvinskega, ki je v listinah omenjen med letoma 1351 in 1396. Letnice temeljijo na neobjavljenih rezultatih raziskav Borisa Hajdinjaka (prim. Adam, Nekaj utrinkov iz zgodovine Mošenj, str. 3). Morda je dala epitaf okoli leta 1400 ali v zgodnjem 15. stoletju v spomin na brata ali nečaka izdelati Diemuta Lamberg, rojena Podvinska, ki je bila leta 1366 v dvorni službi vojvodinje Katarine Bran- denburške, zatem pa se je leta 1368 poročila z Viljemom II. Lambergom in je z njim najverjetneje živela na gradu Wal- denberk ali na dvoru v Radovljici. Vsekakor pa to ni njen epi- taf (prim. Žvanut, Od viteza, str. 37; Kos, Zgodovina morale, str. 175). Ker je na epitafu upodobljen zgolj pes oziroma brak iz grba Podvinskih in ker je epitaf po slogovnih značilnostih sodeč nastal najpozneje do konca prve tretjine 15. stoletja, se tudi ne zdi verjetno, da bi šlo za nagrobni spomenik katere- ga od Lambergov z Gutenberga iz 15. stoletja, npr. Jurija I. Lamberga (ok. 1380?–1447/1464) ali njegovega sina Frideri- ka I. Lamberga (ok. 1412?–1464/1492). Škof Žiga Lamberg ima edino avtentično spominsko obe- ležje na katedrali v Gornjem Gradu; leta 1625 mu ga je v obliki velike celopostavne figuralne spominske plošče iz čr- nega marmorja v gotskem prezbiteriju nekdanje samostanske cerkve postavil ljubljanski škof Tomaž Hren. Obeležje so po gradnji nove cerkve prenesli na njeno južno fasado, sedaj pa je vzidana na severni strani veže (prim. Dolničar, Zgodovina, str. 270–271; Dolinar, Ljubljanski škofje, str. 29; Lavrič, Upo­ dobitve, str. 251–252; Meke, Odlično mesto, str. 38). Na stolni gradu Gutenberg rodili trije najmlajši sinovi Jurija I. Lamberga. Henrik Lamberg je bil najverjetneje ro- jen okoli leta 1420 in je umrl po letu 1464.50 Peti sin, Jurij III. Lamberg (1438–1509), je leta 1452 po- stal oskrbnik gradu v Škofji Loki in je bil poročen z Ano, rojeno Hohenwart. Leta 1469 je kupil oziroma zakupil deželnoknežji grad Kamen pri Begunjah in si tam, zatem ko je Gutenberg pripadel starejšemu bratu Frideriku I., ustvaril novi dom.51 Najmlajši sin Jurija I. je bil Janez II. Lamberg (ok. 1439?–po 1464); poročen je bil s plemkinjo iz rodovine Attems in ni imel preživelih potomcev.52 Leta 1464 so si sinovi pokojnega Jurija I. Lam- berga – Janez II., Jurij III., Henrik, Žiga, Friderik I. in Gašper I. – razdelili očetovo in materino dedišči- no z določilom, da v primeru smrti katerega koli od njih brez otrok, dedujejo po njem ostali.53 Vse kaže, da je gospodar na Gutenbergu takrat postal Fride- rik I. Lamberg (ok. 1412?–1464/1492). Po njegovi smrti je Gutenberg pripadel njegovemu sinu Janezu III. Lambergu (ok. 1440?–1486/1492) ter hčerama Prazedi (Praksedi) (ok. 1445?–po 1491)54 in Katarini cerkvi v Ljubljani na škofa Lamberga spominja celopostavna kamnita skulptura na severni fasadi, ki jo je leta 1913 izkle- sal kipar Ivan Pengov (prim. Lavrič, Ljubljanska stolnica, str. 39–40; Lavrič, Upodobitve, str. 254). 50 Bil je poročen z Uršulo, rojeno Hager, in začetnik boštanj- sko–čreteške linije Lambergov, ki je bila leta 1667 povzdig- njena med državne grofe in ki je ugasnila leta 1806 s smrt- jo Maksimiljana Antona Leopolda grofa Lamberga (prim. Wurzbach, Das Biographische Lexikon, str. 28, 35, 37). 51 Valvasor, Die Ehre, XI, str. 550, Zabukovec, Bistrica: grad Gutenberg, str. 3; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 120; Smole, Graščine, str. 209; Kos, Čas bojevnikov, str. 19; Adam in Jere in Sinobad, Stara Radovljica, str. 47. Jurij III. Lamberg se je med obleganjem cesarja Friderika III. v gradu na Dunaju leta 1462 postavil na stran tistih, ki so cesarja osvobodili (Val- vasor, Die Ehre, X, str. 297; Hitzinger, Zur Geschichte, str. 16; Radics, Zur Geschichte, str. 6). Vse kaže, da je bil grad Kamen s pripadajočo posestjo nagrada za zvestobo in voja- ško podporo cesarju. V literaturi je ponekod navedeno, da so se zatem, ko je Jurij (III.) Lamberg kupil grad Kamen, tja z Gutenberga kmalu preselili vsi Lambergi (prim. Zabukovec, Bistrica: grad Gutenberg, str. 3). Dejansko se je na grad Ka- men preselil samo Jurij III. Lamberg s svojo družino. Jurij III. Lamberg je imel sinove Gašperja II. († 1515/7), Ja- koba II. († po 1502) in Janeza III. († 1505) Lamberge. Od njih je imel preživele otroke samo Gašper II., in sicer sinove Jakoba III. (1508–1566), Franca, Gašperja III., Janeza ter hčeri Marjeto in Beatrice. Gašper III. in Janez sta najver- jetneje umrla še kot otroka, Franc pa je neporočen umrl po letu 1554 in rod Jurija III. Lamberga se je v moški liniji na- daljeval samo preko Jakoba III. Lamberga (Wurzbach, Das Biographische Lexikon, I. Stammtafel der Grafen und Fürsten von Lamberg; Kos, Čas bojevnikov, str. 119, 120, 191; Baraga, Grad Mirna, str. 75–76). 52 Wurzbach, Das Biographische Lexikon, str. 28, 35, 37; Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 292; Kos, Čas bojevnikov, str. 117–118, 120, 191–192. 53 Kos, Čas bojevnikov, str. 118; prim. Smole, Graščine, str. 368. 54 Leta 1491 je Jakob (II.) Lamberg svoji starejši sestrični Prazedi (Praksedi) in njenemu možu, Ahacu z Mirne, dol- goval 100 zlatih ogrskih goldinarjev (Baraga, Grad Mirna, str. 75–76). Jakob II. Lamberg († po 1502) je bil brat zna- menitega turnirskega bojevnika Gašperja II. Lamberga (ok. 1463–1515/7) in Janeza III. Lamberga († 1505). Njihov oče 384 2020IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 (ok. 1442?–pred 1495). Pred letom 1492 je na gradu gospodaril Janez III. Lamberg, ki je umrl med leto- ma 1486 in 1492.55 Vse kaže, da je Janez III. umrl brez otrok in da sta posest po njem dedovali njegovi sestri Katarina in Prazeda. Katarina in njen mož Ju- rij I. Winkler pl. Hainfeld sta bila leta 1495 najverjet- neje že pokojna, njun sin Jurij II. Winkler pl. Hain- feld pa je bil takrat še mladoleten.56 Vsaj od druge polovice 19. stoletja se v literaturi pojavlja in ponavlja na ljudskem izročilu osnovana navedba, da so grad Gutenberg razrušili oziroma po- škodovali Turki. Peter Hitzinger (1812–1867) je leta 1859 zapisal domnevo, da bi se to moglo zgoditi leta 1472 ali 1484, ko so divje horde prodrle s Kranjske na Koroško. Poznejši pisci so to domnevo v glavnem navajali kot neizpodbitno dejstvo.57 Razpoložljivi av- tentični pisni zgodovinski viri te domneve ne potr- jujejo in niti ni verjetna, saj v slovenskem prostoru nikjer ni dokumentiranega primera, da bi osmanske čete oblegale, osvojile in razdejale kakšen utrjeni srednjeveški grad. Osmanski vpadi so bili plenilnega in ne zavojevalnega značaja. Dogajali so se zelo hitro in napadalci se niso mudili z obleganji utrjenih stavb ali mest, marveč so skoraj izključno plenili nezavaro- vano podeželje. Vpadi na Koroško so, denimo, trajali samo od nekaj dni do največ nekaj tednov.58 Zapisani letnici 1472 in 1484 v zgodovinskih virih nimata no- bene podlage. Vpadi na Koroško so dokumentirani v letih 1473, 1476, 1478, 1480 in 1483, a nikoli niso potekali čez Ljubelj, kamor je bila speljana utrujajoča strma cesta. Območje Tržiča pri teh vpadih nikoli ni bilo izpostavljeno.59 Nikakor ne drži navedba, da je ob vznožju vzpetine z gradom Gutenberg v zadnji je bil Jurij III. Lamberg (1438–1509), ki je leta 1469 kupil grad Kamen (prim. Wurzbach, Das Biographische Lexikon, I. Stammtafel der Grafen und Fürsten von Lamberg; Kos, Čas bojevnikov, str. 119, 191). 55 Prim. Santonino, Popotni dnevniki, str. 43; Mohorič, Zgodovi­ na obrti, str. 12–14; Avguštin, Tržič, str. 4. Janez III. Lamberg z Gutenberga je imel skupaj z gospodarjem tržiškega gradu Neuhaus Lovrencem Paradeiserjem posebne zasluge, da je naselbina Tržič dobila status trga. To je mogoče sklepati po ustanovni listini tržiškega trga z dne 12. decembra 1492, pa tudi po pisni navedbi Lambergovega vnuka Jurija II. Win- klerja pl. Hainfelda iz leta 1537. Janez Lamberg je bil decem- bra 1492 že pokojni (Zabukovec, Bistrica: grad Gutenberg, str. 3; Zwitter, Starejša kranjska mesta, str. 72–73; Mohorič, Zgodovina obrti, str. 12–14; prim. Podlogar, Iz zgodovine, str. 156; Knific, Paradeiserji, str. 27). 56 Zabukovec, Bistrica: grad Gutenberg, str. 3; prim. Kragl, Zgo­ dovinski drobci, str. 120; Avguštin, Tržič, str. 26; Stopar, Graj­ ske stavbe, 6, str. 55; Knific, Lambergi, str. 29. 57 Hitzinger, Zur Geschichte, str. 16; prim. Podlogar, Iz zgo- dovine, str. 156; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 121; Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 238; Mohorič, Zgodovina obr­ ti, str. 10; Krajevni leksikon Slovenije, str. 438; Petek, Kronika župnije, str. 117; Jakič, Grad Gutenberg, str. 52; Jakič, Vsi slo­ venski gradovi, str. 129; Jakič, Sto gradov, str. 58–59; Bremec, Arheološka topografija, str. 126; Žiberna, Po Tržiču, str. 50. 58 Prim. Fräss-Ehrfeld, Geschichte Kärntens, str. 598–602. 59 Prim. prav tam, str. 594–602; Simoniti, Turki, str. 205; Voje, Slovenci, str. 24–30, 52, 179. tretjini 15. stoletja potekala ena glavnih smeri turških vpadov na Koroško.60 Nič torej ne kaže, da bi bil Gu- tenberg ob vpadih osmanskih čet na Koroško posebej izpostavljen. Morda je bil najbolj izpostavljen jeseni 1475, ko so osmanske čete prodrle čez Dolenjsko do Kranja, Radovljice in Most pred Žirovnico; ker jim prehod čez prelaze na Koroško ni uspel, so po Kranj- skem v manjših formacijah ropale več kakor mesec dni.61 Takrat so osmanske čete menda napadle tudi Radovljico, ki je bila sicer zavarovana z obzidjem. Mesta gotovo niso osvojile, najbrž pa so oplenile in razdejale bližnjo okolico.62 Morda je bil Gutenberg izpostavljen tudi jeseni 1476, ko so osmanske čete čez Gorenjsko, mimo Kranjske Gore in čez Trbiž pro- drle na Koroško.63 Vendar pa grad v tistem obdob- ju gotovo ni bil resno poškodovan ali celo razrušen. Najbrž je ljudsko izročilo razrušeni grad pozneje po- vezalo z osmanskim pustošenjem in to zato, ker je do razrušenja prišlo okvirno v večdesetletnem obdobju osmanskih vpadov, pa čeprav ne zaradi njih. Vseka- kor je grad stal še leta 1478, ko je omenjen kot utrdba – die vessten Guttenburg.64 Stal je tudi še leta 1487, ko je v njem omenjena grajska kapela s kaplanom.65 Vse kaže, da je bil naseljen in sposoben za obrambo tudi še v prvih letih 16. stoletja; v gradu so takrat inven- tarno popisali 24 kavljastih pušk, 2,5 centa smodni- ka, 7000 puščic, 6000 krogel za kavljaste puške in 4 samostrele.66 Najverjetneje je življenje na Gutenbergu zamrlo nenadoma, 26. marca 1511, ko ga je prizadel močan potres s središčem na Idrijskem oziroma v vzhodni Furlaniji. Ta potres je razdejal oziroma poškodoval številne gradove in druge stavbe na zahodni polovi- ci sedanjega slovenskega ozemlja ter precej razma- jal stavbe v Ljubljani, njegove posledice pa so čutili tudi v Benetkah, na Koroškem in Štajerskem.67 O obsegu poškodb na Gutenbergu je mogoče zgolj ugi- 60 Prim. zemljevid v: Simoniti, Turki, str. 85. 61 Voje, Slovenci, str. 25, 52, 169, 179 62 Prim. Sapač, Grad Waldenberk, str. 349. 63 Prim. Simoniti, Turki, str. 67; Voje, Slovenci, str. 25–26. 64 Kosi et al., Historična topografija, str. 324; prim. Jakič, Grad Gutenberg, str. 52; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 129; Jakič, Sto gradov, str. 58. 65 Höfler, Gradivo za historično topografijo (1988), str. 249; Höfler, Gradivo za historično topografijo (2017), str. 59. 66 Lazar, Oborožitev, str. 120. V primerjavi s sosednjima grado- voma Neuhaus in Kamen je bil Gutenberg takrat sicer neko- liko slabše oborožen. 67 Poleg Gutenberga so bili takrat na sedanjem slovenskem ozemlju prizadeti še gradovi Prežek pod Gorjanci, Turjak, Zgornji Kamnik, Smlednik, Škofja Loka, Divja Loka in Krancelj pri Škofji Loki, Novi grad nad Preddvorom, Neu- haus v Tržiču, Glanz, Kamen pri Begunjah, Bled, Bela Peč, Postojna, Polhov Gradec, Hošperk ter Zgornji in Spodnji Tolmin. Za potres in njegove posledice gl. Valvasor, Die Ehre, XI, str. 243, 612, 714; Dimitz, Geschichte Krains, II, str. 15; Zabukovec, Bistrica: grad Gutenberg, str. 3; Ribarič, Potresi v Sloveniji, str. 34–51; Voje, Slovenci, str. 144; Košir in Cecić, Potres 26. marca 1511, str. 90–104. 385 2020 IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 bati. Vsekakor med potresom ni bilo poškodovano vse grajsko zidovje; to je mogoče sklepati po risbi iz Valvasorjeve knjige skic za Topografijo Kranjske iz okoli leta 1678 in po tistih ostankih zidov, ki stojijo še sedaj. A vse kaže, da so bile potresne poškodbe tolikšne, da gradu niso obnavljali in da so ga takoj po potresu dokončno opustili.68 Takrat je bil grajski gospodar Jurij II. Winkler; očitno se je odločil, da poškodovani težko dostopni in zastareli ter neudobni srednjeveški višinski grad, ki ga nikoli ni uporabljal kot stalno rezidenco in ki ga ni bilo mogoče prila- goditi novemu načinu bojevanja z ognjenim strelnim orožjem, povsem opusti ter v njegovi upravni in sta- novanjski vlogi nadomesti z manjšo novo stavbo v dolini.69 Vse kaže, da so v grajskem kompleksu po potresu obnovili samo grajsko cerkev sv. Jurija, ki jo je leta 1517 ponovno posvetil oglejski generalni vikar in kaprulanski škof Daniel de Rubeis.70 Gutenberg se je po potresu tako uvrstil med tiste poškodovane gradove, ki jih niso niti poskusili obnoviti in so jih zapustili.71 Gotovo so ruševinski material od takrat deloma uporabljali za nove gradnje v bližini. Valvasor 68 Prim. Zabukovec, Bistrica: grad Gutenberg, str. 3; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 120, 121; Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 238; Krajevni leksikon Slovenije, str. 438; Avgu- štin, Tržič, str. 27; Petek, Kronika župnije, str. 117, 118; Jakič, Gradovi, graščine, str. 78; Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 55. 69 Prim. Zabukovec, Bistrica: grad Gutenberg, str. 3; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 120. Nekaj desetletij pozneje, po poža- ru leta 1573, so na podoben način opustili grad Waldenberk (prim. Sapač, Grad Waldenberk, str. 330, 349–350). 70 Höfler, Gradivo za historično topografijo (2017), str. 59. Ob- novo cerkve so povsem dokončali okoli leta 1520, kakor kaže vklesana letnica na oboku prezbiterija. 71 Poleg Gutenberga so po potresu leta 1511 opustili še sred- njeveške gradove Polhov Gradec, Divja Loka pri Škofji Loki, Krancelj nad Škofjo Loko, Novi grad nad Preddvorom, Spodnji Tolmin in morda tudi Prežek na Dolenjskem. je v Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689 zapisal, da je grad večji del razpadel in da je že dolgo nenaseljen ter da se njegovi lastniki v glavnem zadržujejo v Tr- žiču.72 Na avstrijskem vojaškem zemljevidu iz druge polovice 18. stoletja je grad označen s pripisom Rud.­ (era) Guttenberg – Razvalina Gutenberg, spremno besedilo pa ga niti ne omenja, kar kaže, da so bile razvaline takrat že zelo skromne in neprimerne za morebitno vojaško uporabo.73 Okoli njih se je v več različicah spletla pripovedka o zakleti grajski gospo- dični, ki je živela na Hudem gradu.74 Čeprav se je grad Gutenberg v prvi polovici 16. stoletja spremenil v popolno razvalino, pa je njegovo zemljiško gospostvo obstalo. Upravljali so ga z manj- šega poslopja, ki je najverjetneje nastalo v kompleksu nekdanje srednjeveške pristave ob vznožju Dobrče, južno od lokacije gradu in cerkve sv. Jurija, ob seda- nji Kovorski cesti, na območju sedanjega poslopja s hišno številko Ročevnica 60, Bistrica pri Tržiču. Gu- tenberško gospostvo je najverjetneje že pred letom 1495 pripadlo mladoletnemu Juriju II. Winklerju pl. Hainfeldu, sinu Jurija I. Winklerja in Katarine, roje- ne Lamberg.75 Kot imetnik Gutenberga je omenjen 72 Valvasor, Die Ehre, XI, str. 17; Valvasor, Čast in slava, 3. knji- ga, str. 2153; prim. Kos, Vitez in grad, str. 131. 73 Rajšp, Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787, 4, sek. 151. 74 Po pripovedki je na gradu živela skopa gospodična, ki se je zaradi skoposti spremenila v kačo, zdaj pa čaka na svojega rešitelja. A rešil jo bo lahko le fant, ki se bo zibal v zibeli, ste- sani iz lesa, ki bo zraslo na skali, ki se je pred stoletji s Hudega gradu zvalila v dolino (Zabukovec, Bistrica: grad Gutenberg, str. 4; Lavtižar, Spomini, str. 40–41; Podlogar, Iz zgodovine, str. 156; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 426–427; Stopar, Graj­ ske stavbe, 6, str. 55; Knific, Lambergi, str. 29; prim. Sinobad, Ljudsko izročilo, str. 1–3). 75 Zabukovec, Bistrica: grad Gutenberg, str. 3. Grbi plemiških rodovin Lamberg, Winkler in Zwickl iz koloriranega primerka grbovne knjige Zachariasa Bartscha iz leta 1567 (spletni vir). 386 2020IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 tudi v letih 151476 in 1526.77 Gutenberški gospod je bil še leta 1537. A prebival ni na območju Tržiča, marveč daleč proč, na gradu Hainfeld blizu Vrbne/ Feldbacha na vzhodu avstrijske Štajerske, od koder je izviral rod njegovega očeta.78 Leta 1537 je bil že bo- lan.79 Umrl je pred letom 1542 in zapustil sina Vilje- ma, ki je mladoleten umrl okoli leta 1550. Zatem so se za dediščino potegovali številni dediči iz različnih plemiških družin, ki so bile z Winklerji sorodstveno povezane. Matični grad Hainfeld s pripadajočo po- sestjo je do leta 1573 v celoti pridobil Volf Zwickl, ki je bil poročen z Amalijo, rojeno Winkler († 1578).80 Med Volfom Zwicklom, gospodom na gospostvih Weyer, Schrattenberg in Hainfeld, ter Jakobom (III.) baronom Lambergom z gradu Kamen (1508–1566) je po smrti Jurija II. Winklerja oziroma njegovega mladoletnega sina zaradi dediščine nastala dolgo- trajna pravda. Kakor kaže, je gospostvo Gutenberg z razvaljenim gradom in delom Tržiča pred letom 1577 dobil Volf Zwickl.81 Po drugi strani si je Jakob (III.) baron Lamberg leta 1557 od kralja Ferdinanda I. izposloval dovoljenje, da ime razvaljenega gradu, 76 Leta 1514 sta Jurij (II.) Winkler z Gutenberga in Lovrenc Paradeiser z Neuhausa v Tržiču kmetom nameravala kratiti stare pravice. Komisarji deželnega kneza in prenovitelji kri- škega urbarja so zato pozvali obe stranki k obravnavi v Kranj. S pismom so bile 30. julija 1514 stare pravice kmetom na novo potrjene (Zabukovec, Bistrica: grad Gutenberg, str. 3; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 120; Mohorič, Zgodovina in­ dustrije, str. 145 (z zmotno zapisano letnico 1584, namesto 1514); Knific, Lambergi, str. 29). Po uporabljenih virih skle- pam, da je Jurij Winkler (ml.) – Georg der Winkler – prvič omenjen leta 1497. Takrat je kot deželnoknežji fevd dedoval dvor in vas Hainfeld blizu Vrbne/Feldbacha na vzhodu Av- strijske Štajerske (Baravalle, Burgen und Schlösser, str. 104). 77 Hitzinger, Zur Geschichte, str. 22 (z zmotno navedbo priim- ka Zwickl, namesto Winkler); Radics, Zur Geschichte, str. 6 (z zmotno navedbo priimka Zwickl, namesto Winkler); Mohorič, Zgodovina obrti, str. 15 (z zmotno navedbo priimka Zwickl – Jörg Goleschan von Zwigkhl, namesto Winkler). 78 Hitzinger, Zur Geschichte, str. 22 (z zmotno navedbo pri- imka Zwickl – Georg Zwickl zum Weyher und Heynfeldt, namesto Winkler); Zabukovec, Bistrica: grad Gutenberg, str. 3; Mohorič, Zgodovina obrti, str. 15 (z zmotno zapisanim priimkom Zwickl, namesto Winkler); prim. Hitzinger, Zur Geschichte, str. 16, op. 13, 15. Prvotni dvor Hainfeld iz 13. stoletja je v poznem 13. stoletju prešel v posest gradiščanske rodovine Winkler. Ta rodovina je prvotno srednjeveško stav- bo v drugi polovici 16. stoletja nadomestila z razsežno štiri- traktno renesančno zasnovo vodnega dvorca, ki se je ohranil do danes (prim. Baravalle, Burgen und Schlösser, str. 103–104). 79 Zabukovec, Bistrica: grad Gutenberg, str. 3. 80 Baravalle, Burgen und Schlösser, str. 104, 123, 261. 81 Zabukovec, Bistrica: grad Gutenberg, str. 3; Kragl, Zgodovin­ ski drobci, str. 121. Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske nava- ja, da so Gutenberškim kot lastniki gradu Gutenberg sledili Zwickli (Valvasor, Die Ehre, XI, str. 17). Rodovina Winkler je kot imetnica gospostva Gutenberg pri cerkvi na Blejskem otoku ustanovila ustanovo, po kateri je to gospostvo vsako leto otoški cerkvi darovalo po 50 funtov olja ali pa ustrezno vrednost v denarju. Ko je rodovina Winkler sredi 16. stoletja izumrla, so ustanovo prevzeli Lambergi. Ti niso več hoteli plačevati obveznosti ustanove in zato je otoški prošt Ro- ban začel leta 1577 z njimi pravdo pred deželnim glavarjem (Gornik, Zgodovina blejske župnije, str. 188, 190 (z nekaterimi zmotnimi navedbami)). ki je imel pomen matičnega gradu Lambergov na Gorenjskem, prenese na sosednji dvor Glanz, ki je pripadal Lambergom oziroma najverjetneje gospo- stvu Kamen. Jakob (III.) Lamberg je obenem pre- jel pravico do uporabe dednega plemiškega naslova baron na Kamnu in Gutenbergu. Razvaljeni grad Gutenberg so odtlej imenovali Altgutenberg – Stari Gutenberg.82 Leta 1581 je bil Volf Zwickl – Wolf Zwiekhl zum Weyer und Hainfeldt – še (staro)gutenberški gospod in je še imel posest na tržiškem območju.83 Najverjetne- je je gospostvo Stari Gutenberg kmalu zatem znova prešlo v roke rodovine Lamberg.84 Zdi se, da ga je od Volfa Zwickla kmalu po letu 1581 kupil Janez Jakob baron Lamberg († 1596), ki je bil sin Janeza Jurija I. barona Lamberga († 1579) in vnuk Jakoba (III.) bro- na Lamberga ter lastnik gradov in gospostev Kamen pri Begunjah, (Novi) Gutenberg, Gamberk v Zasav- ju in Boštanj pri Grosupljem.85 Za njim je posest z gradovi Kamen, Glanz oziroma (Novi) Gutenberg, Gamberk in Boštanj pripadla sinu Janezu Jakobu († 1596), ki so mu po smrti kot lastniki sledili njegovi trije sinovi Erenrajh, Janez Jurij II. († 1630) in Volf Ditrih († 1616) baroni Lambergi. Po poravnavi z bratoma je leta 1620 oziroma 1625 Janez Jurij II. ba- ron Lamberg postal edini lastnik vsega imetja s štiri- mi gradovi in razvaljenim (Starim) Gutenbergom.86 82 Valvasor, Die Ehre, XI, str. 242; prim. Hitzinger, Zur Ge- schichte, str. 16; Zabukovec, Bistrica: grad Gutenberg, str. 3; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 120; Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 529; Mohorič, Zgodovina obrti, str. 10; Avgu- štin, Tržič, str. 27; Smole, Graščine, str. 180; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 109, 129; Kos, Čas bojevnikov, str. 120; Sinobad, Dežela, str. 198; Kos, Vitez in grad, str. 135; Knific, Lambergi, str. 29. Kamensko-gutenberška linija rodovine Lamberg je baronski naslov prejela leta 1544 (Kos, Čas bojevnikov, str. 115). 83 Volf Zwickl je kot gutenberški gospod poleg Ahacija Para- deiserja, gospoda na gradu Neuhaus, v pismu o zemljiški zamenjavi iz leta 1581 podpisan kot cerkveni oskrbnik in zemljiški gospod (Hitzinger, Zur Geschichte, str. 22; Radics, Zur Geschichte, str. 7; Zabukovec, Bistrica: grad Gutenberg, str. 3; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 121; Mohorič, Zgodovina obrti, str. 15). 84 Glavni Zwicklov grad Hainfeld je po njegovi smrti leta 1594 pripadel njegovemu sinu Juriju Jerneju Zwicklu, ki je kmalu zatem umrl. Njegova vdova Marija, rojena Thanhausen, se je leta 1598 v Gradcu poročila z Janezom Jakobom baronom Khislom (1565–1637) in mu v zakon pripeljala tudi sina iz prvega zakona – Jurija Jerneja Zwickla mlajšega († 1656). Ker Janez Jakob baron in od leta 1623 grof Khisl ni imel moških potomcev, je posinovil Jurija Jerneja Zwickla mlajšega in mu dovolil uporabljati priimek Khisl. Po smrti Jurija Jerneja gro- fa Khisla, rojenega Zwickl, leta 1656 je posest dedoval njegov sin Janez Jakob II. grof Khisl (1645–1689). Ker je umrl brez moških potomcev, je leta 1692 celotno premoženje dedovala njegova hči Marija Eleonora, poročena grofica Orsini-Ro- senberg (1676–1725) (Baravalle, Burgen und Schlösser, str. 104; Žabota, Rodbina Khisl, str. 21–22). 85 Smole, Graščine, str. 209, 150, 634; prim. Kos, Čas bojevnikov, str. 122–123. 86 Smole, Graščine, str. 96, 150, 209, 462; prim. Wurzbach, Das Biographische Lexikon, I. Stammtafel der Grafen und Fürsten von Lamberg; Dolničar, Zgodovina, str. 101. 387 2020 IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 Posestna zgodovina gradu (Stari) Gutenberg v 17. stoletju je dokaj zapletena in še ni povsem za- dovoljivo pojasnjena. Že Valvasor je imel težave in je zapisal nekatere zmotne teze, ki se v literaturi ponav- ljajo do danes. Tukaj z manjšimi popravki in dopol- nitvami povzemam zanesljivejše ugotovitve, ki sta jih objavila Peter von Radics in Majda Smole in ki jih novejše raziskave doslej še niso mogle bistveno spre- meniti. Po smrti Janeza Jurija II. barona Lamberga († 1630) je gospostvo z razvaljenim gradom pripadlo njegovemu sinu Adamu baronu Lambergu († 1653), ki ga je leta 1645 izročil v podzakup Andreju Stau- dachu, domnevno poznejšemu (med letoma 1657 in 1660) komturju komende nemškega viteškega reda v Ljubljani. Očitno je kmalu zatem oziroma pred le- tom 1651 gospostvo v nepojasnjenih okoliščinah z dedovanjem prešlo v last Volfa Karla barona Juriča ( Juritscha) (ok. 1630–1686), lastnika dvorca Struga ob Krki na Dolenjskem. Ta je leta 1652 gospostvo prodal Volfu Žigi grofu Paradeiserju, ki je bil sin biv- šega lastnika tržiškega gospostva Neuhaus Henrika grofa Paradeiserja († 1646). Kupnina je bila plačana do leta 1659. Dejansko je bilo gutenbeško gospostvo, skupaj z gospostvom Neuhaus, v rokah rodovine Pa- radeiser že vsaj leta 1654. Od leta 1680 je imela go- spostvo mlajša sestra Volfa Žige grofa Paradeiserja, Marija Renata, ki se je kot vdova Danijela barona Egkha leta 1674 ponovno poročila z Jurijem Maksi- milijanom grofom Barbom-Waxensteinom († 1680). Ona je bila lastnica Gutenberga tudi v času nastanka Valvasorjeve Slave okoli leta 1688. Leta 1695 je go- spostvo omenjeno v zapuščinskem inventarju Janeza Valerija barona Wernegkha († 1695), ki je bil od leta 1679 poročen z Dorotejo baronico Egkh in od leta 1681 lastnik gradu Neuhaus v Tržiču. Bil je mlajši brat Henrika Julija barona Wernegkha, ki je po njem dedoval gospostvo Neuhaus. Naslednji podatek o lastniku (Starega) Gutenberga je iz leta 1728, ko je kot lastnik omenjen Adam Anton Sigfrid grof Auer- sperg (1676–1739), sicer lastnik gradu in gospostva Turjak. Hkrati je – po letu 1705 – postal tudi lastnik gospostva z gradom Neuhaus v Tržiču; obe gospostvi sta bili znova združeni že pred letom 1728 in sta v lasti grofov Auersperg s Turjaka ostali do leta 1806. Takrat ju je pridobila Frančiška grofica Strassoldo (rojena grofica Auersperg) in ju leta 1807 prodala svojemu zetu generalmajorju Jožefu grofu Radetzke- mu (1766–1858). Ta ga je bil leta 1819 zaradi finanč- nih težav prisiljen prodati. Kupil ga je Jožef baron Dietrich (1780–1855), po njegovi smrti pa je posest leta 1858 dedoval njegov mladoletni vnuk knez Jožef Marija Ludvik Sulkowski. Ta je posest leta 1873 pro- dal Kranjski industrijski družbi. Od nje je večji del posesti leta 1891 kupil Julij baron Born (1840–1897). V lasti njegovih potomcev je ostanek posesti, kolikor je do takrat niso razprodali, ostal do nacionalizacije po drugi svetovni vojni.87 Dvorec Neuhaus v Trži- 87 Radics, Zur Geschichte, str. 7–22; Smole, Graščine, str. 462, 505. prim. Valvasor, Die Ehre, XI, str. 17, 406–407; Valvasor, Čast in slava, 3. knjiga, str. 2153, 2542–2543; Hitzinger, Zur Geschichte, str. 22–23; Zabukovec, Bistrica: grad Gutenberg, str. 3–4; Pirc, Tržič, str. 7–8; Podlogar, Iz zgodovine, str. 156; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 121, 123–124; Mohorič, Zgodo­ vina obrti, str. 11, 15–17, 66, 91, 104–116; Jakič, Grad Gu- tenberg, str. 52; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 129–130; Jakič, Sto gradov, str. 58–59; Preinfalk, Auerspergi, str. 110–122, 399, 560–561; Preinfalk, Tržiški graščak, str. 33; Bremec, Arheolo­ ška topografija, str. 126; Repše in Štuhec, Konservatorski načrt. Mapa 01. Tržič – Grad Neuhaus. Kranj, 2012; Rjavec, Plemiška rodbina Sułkowsky, str. 77–96; Preinfalk, Plemiške rodbine, str. 154, 162; Preinfalk, Feldmaršal Radetzky, str. 69–87; Knific, Bornovi, str. 17–44, 107; Knific, Paradeiserji, str. 27; prim. Razvaljeni grad Gutenberg v mapi franciscejskega katastra iz leta 1826 (ARS, AS 176/L/L55, list 5, izrez). 388 2020IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 Pogled na razvaline gradu Gutenberg in na vzpetino s cerkvijo sv. Jurija iz daljave z zahodne strani (foto: Igor Sapač, 2020). Izris zahodne fasade gradu Gutenberg s črtkano označenim poskusom rekonstrukcije stavbnih volumnov pred potresom leta 1511 (risal: Igor Sapač, 2020). Izris vzhodne fasade gradu Gutenberg s črtkano označenim poskusom rekonstrukcije stavbnih volumnov pred potresom leta 1511 (risal: Igor Sapač, 2020). 389 2020 IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 ču, ki je po požaru leta 1811 nadomestil srednjeve- ški grad, je leta 1888 kupil Andrej Gassner starejši (1847–1925), veleindustrialec in solastnik Bombažne predilnice in tkalnice Tržič.88 Njegov drugi sin Leo Gassner je dal med letoma 1934 in 1938 v bližini razvaljenega Gutenberga in nekdanje grajske cerkve sv. Jurija zgradili vilo, sedaj poimenovano Vila Bistri- ca, s katero je prišlo do revitalizacije območna nekda- njega grajskega predgradja.89 Ko so leta 1934 začeli graditi vilo oziroma ko so začeli urejati njeno parcelo, so do območja nekdanjega srednjeveškega predgradja s cerkvijo sv. Jurija speljali avtomobilsko cesto, ki je tudi razvaline gradu Gutenberg približala sodobni poselitvi na širšem območju Tržiča.90 Po drugi svetovni vojni so se začela prizadevanja za ohranitev in sanacijo razvalin gradu Gutenberg. Konservatorska služba iz Kranja je poskrbela za iz- delavo osnovnega tlorisnega posnetka gradu.91 Leta 1970 so pod konservatorskim nadzorom odstranili odvečno podrast in drevje z območja gradu. Takrat so začeli načrtovati tudi sanacijo zidovja.92 Do izved- be gradbenih del pozneje ni prišlo. Prizadevanje za sanacijo ohranjenega zidovja in revitalizacijo obmo- čja se je znova prebudilo leta 2015 na pobudo Kul- turno-umetniškega društva Ampus iz Tržiča, ki od leta 2017 grajske razvaline tudi upravlja. Osrednji del grajskega kompleksa so znova očistili odvečne zarasti in za prireditvene potrebe do leta 2018 postavili tri različne provizorične lesene ploščadi. Obenem je ob- čina Tržič leta 2017 zemljišče z nekdanjim gradom odkupila od Kmetijske zadruge Križe. Ob tem so se pojavile tudi ambicije za nadgraditev razvalin z novi- mi stavbnimi elementi, ki niso izhajale iz poglobljene kastelološke analize nekdanje zasnove srednjeveške- ga gradu, marveč predvsem iz teženj po kreiranju nove atrakcije za zadovoljevanje potreb sodobne po- trošniške družbe na račun spomeniške pričevalnosti avtentičnih srednjeveških ostalin.93 Valvasor, Die Ehre, XI, str. 690, 691; Valvasor, Čast in slava, 3. knjiga, str. 2830, 2831. 88 Pirc, Tržič, str. 8; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 124, 128–129; Mohorič, Bombažna predilnica, str. 59; prim. Zabukovec, Bi- strica: grad Gutenberg, str. 4. 89 Vilo so zgradili zatem, ko je dvorec Neuhaus po smrti An- dreja Gassnerja starejšega leta 1925 pripadel njegovemu sta- rejšemu sinu Andreju Gassnerju mlajšemu (prim. Ilustrirani Slovenec, 4/30, 164, 22. 7. 1928, str. 234; Japelj, Dvorec Neu­ haus). Brata Gassner sta imela tako do druge svetovne vojne rezidenci v stavbah, ki sta v 19. in 20. stoletju z rezidenčnim pomenom nasledili nekdanja tržiška srednjeveška gradova. 90 Prim. Kragl, Zgodovinski drobci, str. 167. 91 ZVKDS, Območna enota Kranj, Zbirka načrtov: Grad Gu- tenberg: tloris (avtor: Peter Fister, 1968). Objava v prirejeni obliki v: Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 54. 92 Fister, Bistrica pri Tržiču, str. 210. 93 Prim. https://siol.net/trendi/potovanja/na-prebujenih-graj- skih-razvalinah-nad-trzicem-tudi-mucilne-naprave-vi- deo-469058. Opis in oznaka ostankov gradu Gutenberg Razvaline gradu na naravnem pomolu imajo še vedno takšen obseg, kakršen je označen v mapi franciscejskega katastra iz leta 1826.94 Do njih od 643 m visokega sedla Pungart, ki ga loči od vzpetine s cerkvijo sv. Jurija in ob katerem stoji poznobaroč- na stolpičasta obcestna kapela sv. Jurija z naslikani- ma letnicama 1867 in 1985,95 v zavoju navzgor pelje starodavna grajska pot. Pot poteka zahodno od graj- skih razvalin in se po pobočju Dobrče nadaljuje proti severu. Severozahodno od lokacije gradu je od poti speljana novejša zavita ozka steza, ki preko provizo- ričnih lesenih stopnišč omogoča dostop do severnega konca grajskega obodnega obzidja in naprej do nek- danjega notranjega grajskega dvorišča. Nekdanja do- stopna pot do gradu, ki je grajsko lokacijo obkrožila na severni in vzhodni strani, je sedaj v veliki meri zaraščena in zelo težko prehodna. Na severni strani je lokacija gradu od pobočja Dobrče ločena z dokaj široko naravno kotanjo, ki je bila najverjetneje delo- ma umetno poglobljena.96 Nekdanjo grajsko celoto sestavljajo trije osnovni deli. Najmanjši in najnižji je nekdanji dvodelni vho- dni obor na vzhodni strani, do katerega je na seve- rovzhodni strani speljana prvotna grajska pot, široka približno 2,5 m. Na zahodni strani je nekdanji obor naslonjen na spodnji in zgornji del gradu; spodnji del leži južno oziroma jugozahodno od zgornjega dela in je manjši od njega. Tlorisna zasnova nekdanjega gra- du je skoraj povsem prilagojena naravni konfiguraciji terena in s heterogeno kompozicijo posameznih zi- dov že na prvi pogled kaže, da je nastala kot rezultat postopnega gradbenega razvoja v več časovno razma- knjenih stavbnih fazah. Ohranjeno zidovje je debelo od 0,8 do 2,2 m in deloma sega še do višine 8,7 m nad tlemi. Ponekod je zidovje do tal podrto in so nje- govi ostanki zakriti z rušo. Kljub temu je tlorisno za- snovo gradu, kakršna je bila pred potresom leta 1511, mogoče še dokaj dobro razpoznati. Za potrebe te študije je bila opravljena ponovna ročna izmera graj- ske razvaline, ki je korigirala zmotne izrise zidovja na starejšem arhitekturnem posnetku.97 Na podlagi no- vega arhitekturnega posnetka je bil izdelan tudi gra- fični poskus rekonstrukcije nekdanje grajske tlorisne zasnove in nekdanjih grajskih višinskih gabaritov.98 94 ARS, AS 176/L/L55, list 5. Za opis gradu prim: Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 54–56; Bremec, Arheološka topografija, str. 125–142; Gros, Gradovi grofov Ortenburških, str. 40–46 95 Prim. Zabukovec, Bistrica: cerkev sv. Jurija, 1, str. 3. 96 Kotanje ni ustrezno označevati z izrazom jarek (prim. Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 56; Bremec, Arheološka topografija, str. 134). 97 Prim. načrt v: Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 54. 98 Žal za potrebe priprave te študije ni bilo mogoče uporabiti rezultatov 3d laserskega skeniranja gradu Gutenberg, ki je bilo pred nekaj leti opravljeno v sklopu dejavnosti podjetja Magelan Skupina d.o.o. iz Kranja (prim. Lazar et al., Danes skrito, str. 319–326). 390 2020IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 Nekdanji dvodelni vhodni obor na vzhodni stra- ni grajskega kompleksa je zelo razdejan in zaraščen. Ostanki njegovih zidov nikjer ne presegajo višine 3 m, večinoma pa so zelo porušeni in zasuti. Severni del obora je očitno mlajši od južnega dela in na seve- rovzhodnem vogalu okrepljen z majhnim polkrožnim stolpom, ki je v zunanjem premeru talne ploskve me- ril samo približno 4,3 m. Tlorisna velikost stolpa je izhajala iz prepadnega skalnega balvana, na katerega so ga postavili. Zidovje stolpa, ki je ohranjeno pri- bližno do višine 2 m in ki je bilo spodaj domnevno sprva debelo približno 1 m, se je navezovalo na sever- no obzidno stranico vhodnega obora. Ta je sedaj pov- sem porušena, a je njen potek mogoče domnevati na podlagi obrambnega jarka, širokega približno 7 m, ki so ga usekali v vzhodno pobočje grajske vzpetine in ki je pred potresom leta 1511 ločeval vhodni obor od omenjene grajske dostopne poti. Mlajši severni del Tloris gradu Gutenberg s črtkano vrisanim poskusom rekonstrukcije poteka porušenih zidov in z označenimi fazami stavbnega razvoja (risal: Igor Sapač, 2020). Pogled na mlajši oziroma zunanji del nekdanjega vhodnega obora gradu Gutenberg z ostankom polkrožnega stolpiča in obrambnega jarka s severne strani (foto: Igor Sapač, 2020). 391 2020 IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 vhodnega obora je bil zasnovan na približno pravo- kotni talni ploskvi v izmeri okoli 12 × 9 m. Pot sko- zenj je bila speljana tik ob njegovi vzhodni stranici, medtem ko je zahodne tri četrtine njegove površine zavzemalo dokaj strmo padajoče vzhodno pobočje grajske vzpetine. Na vzhodni strani je obor poleg omenjenega severovzhodnega obrambnega stolpiča s polkrožno talno ploskvijo zapiralo še krajše vzhod- no obzidje z ravnim potekom, od katerega je ostal okoli 1 m dolg nizek fragment. Struktura zidave je enaka kakor pri ostanku stolpiča – majhni apnenčevi lomljenci brez razvidnega polaganja v plasti, kar kaže, da zidovje gotovo ni nastalo pred 15. stoletjem. Starejši južni del vhodnega obora je bil od se- vernega ločen z zidom, ki je bil dolg približno 12 m in debel 1,6 m, kar je dobro vidno na njegovem zahodnem koncu, kjer se v vezanem stiku brez ce- zure navezuje na visoko vzhodno obzidje grajskega Pogled z nekdanjega vhodnega obora gradu Gutenberg na zunanjo stran visokega vzhodnega obodnega obzidja zgornjega dela gradu (foto: Igor Sapač, 2020). Ostanki kamnitega zidovja iz 15. stoletja, ki so ga sekundarno prizidali na obzidje starejšega južnega dela vhodnega obora gradu Gutenberg (foto: Igor Sapač, 2020). 392 2020IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 jedra oziroma zgornjega dela gradu. Zdi se, da je bilo enako debelo tudi obzidje na vzhodni in južni strani starejšega južnega dela vhodnega obora. Tega sicer ni mogoče z gotovostjo potrditi, saj je zidovje tam na notranji strani zasuto. Dobro pa je vidno, da je obzid- je na tisti strani obora zgrajeno iz dokaj velikih grobo obklesanih apnenčevih lomljencev in da je struktura zidave približno takšna, kakršna je na visokem obzid- ju zgornjega dela gradu. Vzhodna stranica starejšega južnega dela vhodnega obora je bila dolga približno 26 m, južna stranica pa samo približno 4 m. Tlori- sna ploskev tega dela obora se torej proti jugu zožuje, obor pa je imel tudi nepravilno talno ploskev, ki se je približevala obliki črke J. V severozahodnem delu obora stojijo do 3 m visoki ostanki 1,2 m debelega kamnitega zidovja, ki je sekundarno prislonjeno na starejšo severno obzidno stranico starejšega južnega dela vhodnega obora. Tisto zidovje je zgrajeno iz do- kaj velikih grobo obdelanih apnenčevih lomljencev, ki niso razvrščeni v plasti, kar kaže, da najverjetneje ni nastalo pred 15. stoletjem. Postavitev tega zidov- ja v prostoru starejšega obora kaže, da je nastalo v povezavi z rampo do prehoda v zgornji del gradu. Nekdanja rampa je sedaj – zlasti v zgornjem oziroma severnem delu – visoko zasuta z ruševinskim mate- rialom, kar kaže, da je bil prehod iz obora v zgornji del gradu zavarovan z večjo oziroma višjo stavbo. Zgornji del gradu je zasnovan na približno je- zikasti oziroma klinasti talni ploskvi, ki je dolga do 44 m in ki se od juga proti severu zožuje od približno 24 m do 15 m. Talna ploskev je uokvirjena z masiv- nim kamnitim obodnim obzidjem, ki je debelo od 1,8 m do 2,2 m in ki na zunanji strani dosega višino 8,7 m. Na severni strani je obodno obzidje do tal po- drto, a je še mogoče slutiti njegov nekdanji potek z zalomom pod pravim kotom na skrajnem severnem koncu grajske zasnove, tam, kjer je sedaj zaključek novejše ozke zavite steze do grajskih ostankov.99 Vse kaže, da na južni strani zgornjega dela gradu ni bilo masivnega obodnega obzidja in da se je tam zgornji del gradu navezoval na starejše zidovje spodnjega dela gradu. Obodno obzidje zgornjega dela gradu je zgrajeno iz večjih in manjših grobo obklesanih apnenčevih lomljencev, ki so v obliki t. i. kompar- timentne zidave položeni v širše izravnane plasti. V grajenih plasteh so vidne tudi številne luknje kva- dratnega prereza, ki segajo skozi celotno debelino zidovja in ki kažejo lokacije nekdanjih gradbenih odrov iz časa gradnje tega zidovja. Drugih odprtin, ki bi nakazovale morebitne lokacije nekdanjih lin, oken ali vrat, ni in to kaže, da je ohranjeno obodno zidovje stalo prosto in da nanj ni bilo naslonjeno nobeno drugo zidano bivalno ali obrambno poslop- je. Približno na sredini dolžine vzhodne stranice obodnega obzidja, tam kjer je zidni plašč deloma odpadel,100 so na notranji strani vidni sidrni kamni, ki kažejo, da se je tam na obodno obzidje navezo- vala enako visoka stranica dvoriščnega obzidja, ki je sedaj do tal porušena in od katere je po nedavnem izkopavanju viden samo nastavek ob stiku z vzho- dno stranico obodnega obzidja. Vse kaže, da je bil tam prvotni obzidni prehod iz vhodnega grajskega obora v zgornji del gradu. Na notranji strani zaho- 99 Za zmotno interpretacijo severnega zaključka grajske zasno- ve v zaobljeni obliki prim. Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 54, 56. 100 Poškodba zidnega plašča je bila na tistem mestu že pred dru- go svetovno vojno (prim. fotografijo v: Knific, Lambergi, str. 29). Dvoriščna stran zgornjega dela gradu. Pogled z juga proti severu (foto: Igor Sapač, 2020). 393 2020 IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 Pogleda na dvoriščno stran zahodne stranice obodnega obzidja zgornjega dela gradu (levo) in na zunanjo stran osrednjega dela zahodne stranice obodnega obzidja zgornjega dela gradu (desno) (foto: Igor Sapač, 2020). Pogleda na dvoriščno stran vzhodne stranice obodnega obzidja zgornjega dela gradu (foto: Igor Sapač, 2020). Pogled na dvoriščno stran južnega dela vzhodne stranice obodnega obzidja zgornjega dela gradu z nastavkom nekdanje obzidne stranice s prehodom iz vhodnega grajskega obora v zgornji del gradu (foto: Igor Sapač, 2020). 394 2020IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 dne obzidne stranice je ohranjen okoli 5,5 m visok in 40 cm širok stopničasti zamik, ki je oblikovan z dokaj pravilnimi kvadri apnenca. Struktura zidave obzidja na zunanjščini kaže, da stopničasti zamik ni nastal kot posledica dveh stavbnih faz, marveč kot konstrukcijska rešitev ob zalomu tlorisnega poteka zahodne obzidne stranice.101 Vrh obodnega obzid- ja je odkrušen, zelo neizravnan potek pa kaže, da se je na zahodni in vzhodni stranici obzidje deloma poševno spuščalo od severa proti jugu. Po debelini obzidja je mogoče sklepati, da je bil njegov vrh po- 101 Za zmotno interpretacijo stopničastega zamika prim. Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 54, 56. Pogled na dvoriščno stran severnega dela zahodne stranice obodnega obzidja zgornjega dela gradu z vidnim stopničastim zamikom zidnega plašča (foto: Igor Sapač, 2020). Struktura poznosrednjeveške kamnite zidave na dvoriščni strani zahodne stranice obodnega obzidja zgornjega dela gradu (foto: Igor Sapač, 2020). 395 2020 IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 hoden in urejen za obrambne namene. Na podlagi teh značilnosti je obodno obzidje zgornjega dela gradu mogoče datirati v čas od sredine 13. stoletja do konca 14. stoletja. Spodnji oziroma jugozahodni del gradu je v tlori- sni zasnovi zelo zabrisan. Kljub temu natančno doku- mentiranje in analiziranje ostankov zidovja omogoča- ta dovolj zanesljivo interpretacijo nekdanje zasnove. Vse kaže, da je tam stala zasnova s peterokotno talno ploskvijo, sestavljeno in pravokotnika na severu in iz njega izhajajočega trikotnika na jugu, ki je v dolžino Struktura visokosrednjeveške kamnite zidave na zunanji strani južnega konca obodnega obzidja spodnjega dela gradu (foto: Igor Sapač, 2020). Pogled na ruševinsko grobljo oziroma kopo z lokacijo nekdanjega visokega grajskega stolpa z jugozahodne strani (foto: Igor Sapač, 2020). 396 2020IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 merila približno 35,4 m, v širino pa 14,2 m. Ostanki obodnih zidov, ki nikjer ne presegajo višine 4 m, so razpoznavni na zahodni, jugozahodni, jugovzhodni in vzhodni strani. Vse kaže, da so bili obodni zidovi povsod debeli približno 1,5 m in zgrajeni iz obkle- sanih lomljencev, položenih v dokaj pravilne plasti. Oblika talne ploskve in struktura zidave zunanjega plašča obodnih zidov spodnjega dela gradu omogo- čata datacijo v 12. ali 13. stoletje. Zidovje je vsekakor nastalo pred starejšim južnim delom vhodnega obora, saj je ta z južno stranico naslonjen na vzhodno strani- co spodnjega dela gradu. Približno 1 m nad višino tal je na zunanji strani jugozahodne stranice obodnega zidovja razpoznaven podzidek oziroma zidni pod- stavek. Približno na polovici talne površine spodnje- ga dela gradu je ob stiku z nekdanjo notranjo stra- njo zahodne stranice obodnega zidovja razpoznaven približno 3 m dolg nastavek prečnega zidu, ki je bil najverjetneje debel približno 1 m in ki je delil talno površino spodnjega dela gradu na dva približno enako dolga dela. Zdi se, da je bil južni del sprva pokrit in organiziran kot bivalna stavba, severni del pa je imel funkcijo nezastrešenega dvorišča. Na to je mogoče pomisliti zaradi ostankov dveh 80 cm debelih zidov v severozahodnem delu spodnjega dela gradu, ki sta očitno mlajša od obodnega zidovja ter s postavitvi- jo v prostor kažeta, da sta najverjetneje pripadla ne- kemu mlajšemu dvoceličnemu stranskemu oziroma dvoriščnemu poslopju, ki je imelo notranja prostora v pritličju široka samo 3,9 m in ki glede na debelino zidovja gotovo ni bilo posebno visoko.102 Severno od ostankov južne polovice vzhodne obzidne stranice spodnjega dela gradu se razprosti- ra približno 5 m visoka ruševinska groblja oziroma kopa, ki sega od vzhodne polovice severnega dela spodnjega dela gradu do vzhodnega roba nekdanje rampe pred vhodom v zgornji del gradu.103 V juž- nem predelu groblje se je po porušitvi velikega dre- vesa med neurjem na začetku leta 2020 pokazalo lice nekega zidu, ki je potekal približno pravokotno na nekdanjo dostopno rampo in poševno glede na domnevni severni del vzhodne obzidne stranice spodnjega dela gradu. Velikost in lokacija ruševinske groblje kažeta, da je tam najverjetneje stalo stolpasto poslopje na približno kvadratni talni ploskvi s strani- co dolgo 10 m. Vse kaže, da se je stolpasto poslopje naslonilo na zidove iz treh starejših stavbnih faz. Da je na tisti lokaciji stalo dokaj visoko stolpasto poslop- je, je mogoče pomisliti tudi na podlagi zanesljive upodobitve iz Valvasorjeve skicne knjige iz okoli leta 1678, ki kaže grajski kompleks in cerkev sv. Jurija iz jugovzhodne strani.104 102 Na tej lokaciji vsekakor ni stalo glavno grajsko bivalno po- slopje oziroma palacij. Za drugačno mnenje prim. Bremec, Arheološka topografija, str. 138, 139. 103 Prim. Bremec, Arheološka topografija, str. 137. 104 Valvasor, Topografija Kranjske, št. 10; prim. Valvasor, Topo­ graphia Ducatus Carnioliae, št. 9. Že Cene Avguštin je ob Kastelolog Ivan Stopar (1929–2018) je pri topo- grafski obravnavi Gutenberga leta 1996 zapisal mne- nje, da je podobo gradu, kakršno posreduje Valvasor, težko uskladiti s še razvidnim grajskim tlorisom.105 A zadrega se je pojavila zaradi zelo približnega in v južnem ter vzhodnem delu povsem napačnega tlori- snega posnetka.106 Z uporabo zanesljivejšega posnet- ka tlorisne zasnove te zadrege ni več in upodobitev iz Valvasorjeve skicne knjige je mogoče jemati kot pov- sem zanesljiv in izjemno dragocen vir za interpreta- cijo zasnove gradu pred potresom leta 1511. Na upo- dobitvi so zanesljivo dokumentirane višine obzidja dvodelnega vhodnega obora in obodnega zidovja spodnjega dela gradu, ki je sedaj ohranjeno samo še do vrha nekdanjega pritličja. Posebno vprašanje po- stavljajo odprtine v obliki cin vrh obodnega obzidja spodnjega dela gradu. Glede na čas, ki je pretekel od potresa leta 1511 do nastanka Valvasorjeve upodobi- tve iz okoli leta 1678, je mogoče sklepati, da ne gre za značilne obrambne zobčaste nastavke oziroma cine vrh obzidja, marveč za ostanke ostenij oken vrh- njega nadstropja, ki so v poldrugem stoletju zaradi propadanja razkritega zidovja vsa izgubila nekdanje preklade. Vse kaže, da se je intenzivno propadanje grajskih razvalin po nastanku Valvasorjeve upodobi- tve stopnjevalo in da se je zlasti zidovje južnega in vzhodnega dela grajske zasnove od takrat do začetka 20. stoletja skoraj povsem razkrojilo.107 Interpretacija stavbnega razvoja gradu Gutenberg Umetnostni zgodovinar Cene Avguštin (1923– 2010) je leta 1970 zapisal domnevo, da se je grad Gutenberg morda razvil iz prvotnega stolpastega gradu.108 Ta domneva ni izhajala iz analiz tlorisne zasnove in strukture ohranjenega zidovja, marveč je temeljila na domnevah kastelologa Ivana Komelja (1923–1985), da se je večina srednjeveških gradov visokih ruševinskih nastavkih na Valvasorjevi upodobitvi po- mislil na ostanek stolpa (Avguštin, Tržič, str. 27). 105 Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 56; prim. Stopar, Gradovi, str. 26. 106 Objava v: Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 54. 107 V 20. in 21. stoletju se obseg grajskih razvalin ni bistveno spremenil. To je mogoče sklepati na osnovi najstarejših foto- grafskih posnetkov Gutenberga, ki so od poznega 19. stoletja nastali za razglednice. Stare razglednice gradu so objavljene v: Ilustrirani Slovenec, 4/30, 164, 22. 7. 1928, str. 234; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 121; Jakič, Sto gradov, str. 58; Žibert, Pozdrav z Gorenjske; Knific in Ahačič, Prisrčen pozdrav iz Tr­ žiča, str. 20, 96, 97, 98. Najstarejša fotografija grajskih razvalin je bila posneta okoli leta 1897. Morda je bila razvalina gradu Gutenberg upodobljena tudi na veliki veduti Tržiča, ki jo je na stropu podružnične cerkve sv. Jožefa nad Tržičem okoli leta 1800 v okviru prizora apoteoze sv. Jožefa naslikal Leopold Layer (1752–1828). Veduta je propadla med požarom, ki je cerkev upepelil leta 1959. Fotografiji vedute sta objavljeni v: Kragl, Zgodovinski drobci, str. 13; Mohorič, Zgodovina obrti, str. 29 (izsek s trško naselbino Tržič). Za požar cerkve prim. Petek, Kronika župnije, str. 110, 112; Knific, Tržič, str. 149; Knific in Ahačič, Prisrčen pozdrav iz Tržiča, str. 257–259. 108 Avguštin, Tržič, str. 27. 397 2020 IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 v slovenskem prostoru razvila iz prvotnih stolpov.109 Poglobljene raziskave kastelologa Ivana Stoparja so v sedemdesetih letih 20. stoletja pokazale, da so se srednjeveški gradovi v slovenskim prostoru zgolj izjemoma razvili iz prvotnih stolpov in da je ime- lo daleč največ srednjeveških gradov sprva obodno obliko z obzidanim dvoriščem in bivalnim poslopjem oziroma palacijem ter da so značilni grajski stolpi v glavnem nastajali v poznejših fazah stavbnega razvo- ja.110 Poznejše raziskave so Stoparjeve ugotovitve v celoti potrdile, kljub temu pa se ponekod v novejši li- teraturi še vedno pojavljajo zmotne teze o t. i. stolpa- stih gradovih kot predhodnikih večjih srednjeveških gradov.111 Ta fenomen kaže, kako zelo pomembno je pri raziskavah stavbnega razvoja srednjeveških gra- dov izhajati iz zanesljivih arhitekturnih posnetkov obstoječega stanja posamezne grajske stavbe in pri interpretacijah upoštevati tudi arhitekturne zakoni- tosti.112 1. faza: prvotna grajska zasnova v 12. stoletju Najstarejši opredeljivi del grajskega kompleksa je spodnji oziroma jugozahodni del gradu, ki je sicer zelo razrušen in razpoznaven samo v fragmentih. Poskus rekonstrukcije tlorisne zasnove, izpeljan na podlagi novih natančnejših izmer ostankov zidovja, kaže, da so najprej zgradili skrbno zasnovano manjšo utrjeno grajsko stavbo s peterokotno osnovno talno ploskvi- jo, ki je izhajala iz pravokotnika in ki je proti dolini dobila klinasto oblikovan zaključek. Rekonstruirana tlorisna zasnova je primerljiva z jedrom kompleksa bližnjega gradu Waldenberk nad Radovljico, ki je najverjetneje nastal še pred koncem 12. stoletja.113 Na Gutenbergu, za razliko od Waldenberka, v najstarejši ugotovljeni stavbno-razvojni fazi ni bilo dveh bival- nih poslopij, ampak samo eno. Vse kaže, da je bilo to po velikosti in organiziranosti talne ploskve skoraj povsem enako dokumentiranima bivalnima poslop- jema s klinastima talnima ploskvama na Waldenber- ku. Tudi na podlagi primerjave z Waldenberkom je najbolj verjetno, da je bilo prvotno bivalno poslopje na Gutenberku povsem na jugu grajske zasnove in da je imelo klinasto talno ploskev.114 Primerljivi sta 109 Prim. Komelj, Srednjeveška grajska arhitektura, str. 37–85; Komelj, Gradovi na Gorenjskem, str. 17–18. 110 Stopar, Razvoj. 111 Za Gutenberg prim. Bremec, Arheološka topografija, str. 140, 141; Gros, Gradovi grofov Ortenburških, str. 44–45. 112 Prav zaradi premalo zanesljivega arhitekturnega posnetka je prišlo, do zmotne interpretacije stavbnega razvoja gradu Gu- tenberg leta 1996 (prim. Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 54). 113 Prim. Sapač, Grad Waldenberk, str. 340–345. 114 Na Waldenberku sta bili osnovni tlorisni ploskvi bivalnih poslopij široki 12 m, dolgi pa do 15 m. Vse kaže, da je bila osnovna klinasta talna ploskev prvotnega bivalnega poslopja gradu Gutenberg široka 14,2 m in dolga do 19,4 m. Nje- ni krajši južni stranici klinastega južnega zaključka nista bili povsem enako dolgi in zato talna ploskev ni bila po- vsem simetrična. Bivalna poslopja s klinastimi zaključki so tudi debelina obodnega zidovja in struktura zidave zunanjega zidnega plašča tega zidovja iz obklesanih lomljencev, položenih v dokaj pravilne plasti. Na podlagi teh značilnosti je mogoče najstarejšo raz- poznavno stavbno-razvojno fazo gradu Gutenberg okvirno datirati v čas prve omembe oziroma v čas okoli sredine 12. stoletja.115 Vse kaže, da so hkrati z bivalnim poslopjem severno od njega zgradili enako široko, a malce krajše obzidano notranje dvorišče, ki je bilo nekoliko večje od dokumentiranega prvotnega notranjega dvorišča na gradu Waldenberk.116 Prvotni grad je imel torej značilno romansko obodno zasno- vo z dvema sočasno zgrajenima stavbnima sestavina- ma: bivalnim poslopjem oziroma palacijem na jugu in obzidanim dvoriščem na severu. Podolžno obliko obodne zasnove in zaporedno nizanje njenih stavb- nih sestavin je narekovala oblika vzpetine. Prvotne višine zidovja bivalnega poslopja in ob- zidja dvorišča ni mogoče zanesljivo opredeliti. Na podlagi analize debeline obodnega zidovja, upodo- bitve iz Valvasorjeve skicne knjige iz okoli leta 1678, primerjave z gradom Waldenberk in z upoštevanjem dokumentiranih grajenih značilnosti drugih gradov iz 12. in 13. stoletja v slovenskem prostoru je mogoče z veliko verjetnostjo domnevati, da je imelo prvotno bivalno poslopje gradu Gutenberg nad pritličjem še dve zidani nadstropji in da je bilo nad drugim nad- stropjem morda opremljeno še z lesno obrambno poletažo ter na vrhu pokrito z dokaj strmo petkapno skodlasto streho. Obzidje dvorišča je najverjetneje segalo do višine tal drugega nadstropja bivalnega po- slopja oziroma do višine približno 8 m nad nivojem dvoriščne površine in je bilo na vrhu najverjetneje opremljeno z zastrešenim lesenim obrambnim hod- nikom. Vse kaže, da grad sprva še ni imel posebne- ga obrambnega stolpa in da je bilo težišče obrambe osredotočeno na obodno obzidje in morda še na vrh- nji del bivalnega poslopja. O oblikovnih značilnostih prvotnega bivalnega poslopja je mogoče domnevati skoraj izključno na na srednjeveških gradovih sicer dokaj redka, a nikakor niso izjemen pojav. V slovenskem prostoru so bivalna poslopja oziroma palaciji s klinastimi zaključki iz 12. in 13. stoletja dokumentirani na gradovih Čušperk, Vodriž in (Stari) Viltuš. Pogostejši so visoki obrambni stolpi – bergfridi – s klinastimi zaključki in trikotnimi ali peterokotnimi talnimi ploskvami. V slovenskem prostoru so iz obdobja med 12. in 14. stoletjem dokumentirani na gradovih Čušperk, Rifnik, Šalek, Planina pri Sevnici in (Slovenske) Konjice. Morda so stali tudi na srednjeveških gradovih Ranšperk pri Dobrni, Ekenštajn pri Velenju in Irštajn pri Mislinji (prim. Sapač, Grad Walden- berk, str. 341, op. 60; 342, op, 65). 115 Struktura zidave je najbolj razpoznavna na zunanji strani ju- gozahodne obzidne stranice. Žal so povsod razrušeni vogali, ki bi omogočali natančnejšo analizo in datacijo zidovja. Če- prav struktura zidave ni idealno-tipična za romaniko oziroma ni sestavljena iz pravilnih kamnitih kvadrov, to nikakor ne more biti argument, ki bi onemogočal njeno datacijo še v 12. stoletje. Za drugačno mnenje prim. Bremec, Arheološka topo­ grafija, str. 36. 116 Prim. Sapač, Grad Waldenberk, str. 334. 398 2020IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 podlagi ustreznih analogij, saj so ostanki zidovja do- kaj nizki in arhitekturni členi niso ohranjeni. Vhod vanj je bil najverjetneje sredi njegove severne stene. Nadstropji sta bili morda dostopni skozi samostojni vhod v prvem nadstropju njegove severne stene. Na ostanku severne stene bivalnega poslopja oziroma zidu, ki ločuje nekdanjo bivalno poslopje od prvot- nega notranjega dvorišča, je na južni strani vidna luknja kvadratnega prereza. To je najverjetneje nek- danja tramovnica in glede na njeno lokacijo je mo- goče pomisliti, da je bila v povezavi s konstrukcijo lesenega stopnišča v notranjščini ob severozahodnem vogalu prvotnega bivalnega poslopja. Po upodobitvi iz Valvasorjeve skicne knjige je mogoče domnevati, da je bilo bivalno poslopje v drugem nadstropju na vzhodni fasadi osvetljeno s petimi okni, na krajši ju- govzhodni fasadi pa s tremi okni. Morda so bila okna v nizu v drugem nadstropju bivalnega poslopja zgo- raj sprva polkrožno zaključena in so osvetljevala graj- sko dvorano.117 Po upodobitvi iz Valvasorjeve skicne 117 Primerljiv motiv z nizom polkrožno zaključenih oken iz 12. stoletja je dokumentiran v razvalinah gradu Planina pri Sev- nici. Valvasorjeva upodobitev Gutenberga sicer kaže pravo- kotne odprtine brez preklad, ki spominjajo na odprtine med cinami, a glede na to, da je bil grad takrat že več kakor pol- drugo stoletje v razvalinah, je verjetno, da so se do takrat pr- votne preklade nad okni že sesule in da je posledično nastala knjige je mogoče sklepati še, da je bilo eno okno tudi v prvem nadstropju jugovzhodne stene bivalnega po- slopja, neka odprtina – najverjetneje svetlobna lina – pa je bila tudi v pritličnem delu njegove vzhodne ste- ne. Glede na obrambni pomen jugovzhodne stene, ki je sestavljala klinasti južni zaključek prvotne grajske zasnove, se zdi verjetno, da so okna oziroma odprtine na tisti steni prebili šele sekundarno. Po analogijah je mogoče domnevati, da je bilo bivalno poslopje v notranjosti vertikalno predeljeno z lesenimi neome- tanimi tramovnimi stropi, ki so bili v vsaki etaži oprti vsaj na po dve navpični sohi. Vse kaže, da je imelo prvotno obzidano dvorišče skoraj enako površino kakor prvotno bivalno poslop- je. Prvotni vhod na dvorišče oziroma prehod skozi grajsko obodno obzidje je bil najverjetneje sredi se- verne obzidne stranice. Na notranjo stran zahodne stranice dvoriščnega obzidja je bilo morda že sprva naslonjeno nizko pomožno poslopje, ki je bilo najprej najverjetneje leseno in so ga šele pozneje nadome- stili z zidanim, od katerega so sedaj razvidni ostanki spodnjih delov njegovega zidovja. Zgolj ugibati je mogoče, ali je že na začetku na dvorišču nastala tudi cisterna za zbiranje vode. Njeni ostanki niso vidni. oblika, ki je pri pogledih iz daljave zavajajoče spominjala na cine vrh obrambnega obzidja. Grad Gutenberg v drugi polovici 12. stoletja. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2020). 399 2020 IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 Glede na razpoznavno tlorisno zasnovo se zdi manj verjetno, da je bilo prvotno dvorišče opremljeno s ci- sterno.118 Vsekakor je grad že ob nastanku dobil tudi pred- gradje z vsaj enim gospodarskim poslopjem. Glede na konfiguracijo terena in z upoštevanjem ustreznih analogij je najbolj utemeljena domneva, da je bilo pr- votno predgradje severno od prvotne grajske zasnove tam, kjer je pozneje nastalo večje obzidano grajsko dvorišče oziroma zgornji del gradu na približno jezi- kasti oziroma klinasti talni ploskvi. Predgradje je bilo najverjetneje obdano z leseno palisado, ki je varovala njegovo poslopje oziroma poslopja in obenem dostop do prehoda skozi grajsko obodno obzidje. Morda je bila v sklopu predgradja cisterna za zbiranje vode. Pot do gradu je bila gotovo speljana ob vzhodni stranici njegovega obodnega obzidja in je ob jugo- vzhodnem vogalu ostro zavila proti severu ter se je nato dokaj položno spuščala ter z zavoji obkrožila grajski položaj na vzhodni, severni in zahodni strani. Zdi se, da so pot na severni strani uredili čez obmo- čje, kjer so na lokaciji široke naravne kotanje pridobi- vali kamen za gradnjo gradu in s tem naravni kotanji deloma dali značaj obrambnega jarka, preko katerega pa gotovo nikoli ni bil speljan lesen mostovž do graj- skega kompleksa. Pot do gradu je bila torej speljana tako, da je omogočila kar najboljšo obrambo grajske celote in tako, da so imeli potencialni napadalci na njej nezavarovano desno stran. Obrambno sposob- nost gradu so gotovo dodatno povečali še z odstrani- tvijo rastja na pobočjih tik ob grajskem kompleksu.119 Tako zasnovani grad je takoj po izgradnji prevzel funkcijo pomembnega upravnega, vojaškega in go- spodarskega središča. Tudi glede na stavbne značil- nosti je najbolj verjetno, da ga je za grofe Andeške malo pred letom 1156 zgradil omenjeni Albero, ki se je po njem kot prvi tudi imenoval.120 Zdi se, da je andeški Gutenberg v drugi polovici 12. stoletja po- stal arhitekturni vzor za gradnjo bližnjega ortenbur- škega gradu Waldenberk, ki je najverjetneje nastal v poznem 12. stoletju, vsekakor pa pred letom 1228.121 Ugotovljena prvotna stavbna zasnova gradu Guten- 118 Prim. Bremec, Arheološka topografija, str. 138, 139. 119 Grad brez rastja v neposredni okolici je prikazan tudi na upo- dobitvi iz Valvasorjeve skicne knjige iz okoli leta 1678, takšna situacija pa se je ohranila vse do zgodnjega 20. stoletja, kar kažejo fotografije gradu na starih razglednicah (prim. Ilustri­ rani Slovenec, 4/30, 164, 22. 7. 1928, str. 234; Kragl, Zgodovin­ ski drobci, str. 121; Jakič, Sto gradov, str. 58; Žibert, Pozdrav z Gorenjske; Knific in Ahačič, Prisrčen pozdrav iz Tržiča, str. 20, 96, 97, 98). 120 Prim. Bizjak, Gutenberg, str. 260; Štular, Mali grad, str. 29. Povsem sicer ni mogoče izključiti možnosti, da je grad za Andeške začel graditi že Alberov oče – Majnhard Schabab s Kokre, ki je bil med najpomembnejšimi andeškimi ministe- riali na Gorenjskem in začetnik rodbinske veje Gutenberških (prim. Adam, Miniature, Gutenberški do XIII. stoletja, str. 8; Kos, Vitez in grad, str. 132; Bremec, Arheološka topografija, str. 126; Knific, Lambergi, str. 29). 121 Prim. Sapač, Grad Waldenberk, str. 329, 340. berg kaže, da se je motiv bivalnih poslopij s klinasto talno ploskvijo v slovenskem prostoru pojavil že v času okoli sredine 12. stoletja.122 2. faza: gradnje v okolici gradu do zadnje tretjine 13. stoletja Vse kaže, da se je po nastanku gradu gradbeno dogajanje do zadnje tretjine 13. stoletja, ko so ga Gu- tenberški zapustili, preusmerilo na njegovo neposre- dno okolico, kjer so nastala nova poslopja, povezana zlasti z njegovo gospodarsko in obrambno vlogo. Zdi se, da so najprej grad dodatno zavarovali na tisti strani, ki je bila naravno najslabše zavarovana. Višje in severno od gradu, v zračni črti približno 270 m oddaljena, na položaju z nadmorsko višino 767 m, je na pobočju Dobrče ob zavoju poti lokacija, ki s konfiguracijo terena nakazuje, da bi tam mogel stati značilni večnadstropni izpostavljeni visokosred- njeveški grajski stolp – propugnakul s kvadratno tal- no ploskvijo v izmeri približno 10 × 10 m. V bližini so primerljivi izpostavljeni stolpi v 12. ali 13. stoletju nastali ob gradovih Kamen pri Begunjah, Walden- berk, Novi grad nad Preddvorom, Škofja Loka in Mali grad v Kamniku. Na andeškem Malem gradu v Kamniku je izpostavljeni stolp nastal najverjetneje v drugi polovici 12. stoletja in morda je takrat nastal tudi domnevni izpostavljeni stolp na Gutenbergu. O obliki, višini in času nastanka domnevnega izpostav- ljenega stolpa na Gutenbergu je sicer mogoče zgolj hipotetično domnevati, saj ostanki zidovja niso vidni. Nižje in južno od gradu, v zračni črti oddaljena približno 250 m, je na 676 m visoki kopasto izobli- kovani vzpetini na pobočju Dobrče nastala grajska cerkev sv. Jurija. Upoštevaje njen starodavni patro- cinij, pomen gradu pred poznim 13. stoletjem, njen položaj v širšem prostoru, značilne dimenzije njene ladje123 in primerjave z dokumentiranimi značilni- mi enoladijskimi romanskimi grajskimi kapelami124 ter enoladijskimi romanskimi cerkvami na Gorenj- skem125 je dopustno pomisliti, da je stala že pred koncem 13. stoletja in da je imela sprva podobo značilne enoladijske romanske sakralne arhitekture s polkrožno apsido na vzhodni strani in lesenim streš- 122 Motiv je ostal aktualen do druge polovice 13. stoletja oziroma do časa okoli leta 1300, kar kaže primer gradu Vodriž v Mi- slinjski dolini. 123 Cerkvena ladja je v notranjščini dolga 8,2 m, široka 5,3 m in visoka 4 m (Zabukovec, Bistrica: cerkev sv. Jurija, 2, str. 2; Petek, Kronika župnije, str. 118). Mogoče jo je primerjati s srednjeveško grajsko kapelo gradu Turjak iz 13. stoletja, ki je bila sprva v notranjščini dolga 7,1 m in široka 5,1 m. 124 Smiselna je zlasti primerjava z dokumentiranimi grajskimi kapelami ob pomembnejših srednjeveških gradovih na Do- lenjskem: Šumberk, Mirna, Mehovo, Hmeljnik in Žebnik. 125 Prim. Leben, Romanska cerkvena arhitektura, str. 54. Veli- kost ladje cerkve sv. Jurija je primerljiva z velikostmi doku- mentiranih ladij bližnjih romanskih cerkva: dolžine znašajo od 6,5 do 12,4 m, širine od 5,75 do 10,3 m, razmerja med širino in dolžino ladijskih sten pa so od 1 : 1,1 do 1 : 1,46. 400 2020IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 nim zvonikom. Značilnosti romanske arhitekture so razen na stavbni masi njene ladje sicer povsem zabri- sane. Okenske in vratne odprtine so vse novejše, iz časa med 17. in 19. stoletjem, oltarni prostor v obliki poznogotskega prezbiterija pa je nastal po potresu leta 1511, najverjetneje okoli leta 1520, ko je nastal tudi datirani rebrasti obok. Najverjetneje je na razsežnem umetno izravna- nem terasastem razglednem platoju jugovzhodno pod cerkvijo sv. Jurija, na nadmorski višini približno 660 m, v oddaljenosti približno 270 m južno od gra- du v zračni črti, na lokaciji domnevne predsrednjeve- ške naselbine in sedanjega območja Vile Bistrica, še pred koncem 13. stoletja nastalo sekundarno grajsko predgradje. Plato, ki je viden tudi na upodobitvi Gu- tenberga iz Valvasorjeve skicne knjige iz okoli leta 1678 in ki je z imenom Na Gore označen tudi v mapi franciscejskega katastra iz leta 1826,126 ima približno romboidno talno ploskev, dolgo do 120 m in širo- ko do 10 m. O strukturiranosti platoja v visokem in poznem srednjem veku je zaradi poznejših temeljitih gradbenih posegov med gradnjo Vile Bistrica mogo- če zgolj ugibati. 126 ARS, AS 176/L/L55, list 5. Širši stavbni kompleks gradu Gutenberg sredi 13. stoletja. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2020). 401 2020 IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 Zgolj ugibati je mogoče tudi, ali je gradu Guten- berg pripadala tudi izpostavljena utrdba, ki je stala na Blaški skali nad potokom Blajšnica, na 770 m nadmorske višine, ob jugovzhodnem pobočju vzpe- tine Vaško s sledovi prazgodovinske oziroma pred- srednjeveške naselbine in severovzhodno nad vasjo Brezje pri Tržiču.127 Tista lokacija, ki omogoča širok razgled proti dolinama Tržiške Bistrice in Save, je od gradu v zračni črti oddaljena okoli 670 m. Poleg dveh prečnih obrambnih jarkov, ki na zahodni strani ločujeta grebenasti pomol od pobočja Dobrče, je raz- poznaven ostanek zidu v smeri od severa prot jugu, ki je debel približno 1,2 m in ki ga je mogoče na osnovi značilne strukture zidave iz deloma obklesa- nih lomljencev v izravnanih plasteh okvirno datirati v 13. stoletje. Brez nadrobnejših raziskav ni mogoče ugotoviti, ali je tudi tam stal značilni grajski izpo- stavljeni stolp – propugnakul.128 Glede na precejšnjo oddaljenost od gradu Gutenberg je mogoče pomi- sliti, da tam ni stal gutenberški izpostavljeni stolp, marveč ortenburška mejna izpostavljena utrdba, ki je spadala h gospostvu gradu Kamen. Domneva, da je na tisti ekstremni lokaciji stal prvotni zametek gradu Gutenberg, ne zdrži resne presoje.129 3. faza: širitev in dodatno utrjevanje grajske zasnove v 14. stoletju Grad je imel od zadnje tretjine 13. stoletja pred- vsem nadzorno-obrambno vlogo ob pomembni pro- metnici in ob meji s Koroško. Njegov gradbeni razvoj se je posledično usmeril na obsežne nove obrambne sestavine, s katerimi je bila vloga izpostavljene višin- ske utrdbe še bolj poudarjena. Domnevno prvotno predgradje na severni strani gradu je takrat dobilo vlogo zunanjega obzidanega grajskega dvorišča.130 Platojsko izravnano talno ploskev jezikaste oziroma klinaste oblike, ki se položno dviguje od juga proti severu, so na zahodni, severni in vzhodni strani ob- dali z masivnim kamnitim obodnim obzidjem, de- belim od 1,8 m do 2,2 m in visokim najverjetneje do 9 m. Na severni strani, kjer je bil grajski kompleks nad naravno kotanjo naravno najslabše zavarovan, so obzidje v tlorisnem poteku zaključili v obliki klina ter tako ustvarili izpostavljeni ščitni zid in pendant sta- rejšemu klinastemu zaključku na južni strani grajske zasnove. Na jugovzhodni strani so novo obzidje novo oblikovanega zunanjega oziroma zgornjega grajskega dvorišča dopolnili s sočasno zgrajenim obzidjem, s 127 Ostanki utrdbe so v register nepremične kulturne dediščine vpisani z imenom Brezje pri Tržiču – Arheološko najdišče Blaška skala (Blakova skala) (EŠD 20911) (http://rkd.situla. org/). 128 Prim. Bremec, Arheološka topografija, str. 36, 228–231. 129 Prim. prav tam, str. 36. 130 Na primerljiv način so v prvi polovici 13. stoletja preuredili nekdanja predgradja gradov Bled in Turjak; v obeh primerih sta nekdanji predgradji z gradnjo novega obzidja dobili zna- čaj zunanjega grajskega dvorišča. katerim so oblikovali utrjeni obor pred vhodom na novo dvorišče. Obor so zasnovali z vključitvijo sta- re grajske dostopne poti in je posledično dobil ne- pravilno poligonalno talno ploskev, ki se približuje obliki kljuke.131 Obor so od novega dvorišča ločili z obzidjem, ki je v obliki kljuke povezalo vzhodno stranico novega dvoriščnega obzidja in severovzho- dni vogal prvotne grajske zasnove iz 12. stoletja ter je bilo opremljeno s prehodom med novim dvoriščem in vhodnim oborom. Masivno novo obzidje zunanjega oziroma zgor- njega grajskega dvorišča in vhodnega obora so zgra- dili iz večjih in manjših grobo obklesanih apnenčevih lomljencev, ki so jih v obliki t. i. kompartimentne zi- dave položili v širše izravnane plasti z luknjami – odr- nicami. Stopničasti zamik na notranji strani zahodne stranice novega dvoriščnega obzidja so oblikovali z uporabo dokaj pravilnih kamnitih kvadrov. Opisana struktura zidave kaže, da je obzidje najverjetneje na- stalo v času od sredine 13. stoletja do konca 14. sto- letja, najverjetneje v prvi polovici 14. stoletja.132 Ma- terial za gradnjo so najverjetneje pridobili z dodatno širitvijo naravne kotanje na severni strani gradu in s tem kotanji še bolj dali značaj obrambnega jarka. Na podlagi analize ostankov obzidja zunanje- ga oziroma zgornjega grajskega dvorišča je mogoče sklepati, da sprva ni bilo bistveno višje, kakor sedaj in da se je že prvotno na zahodni in vzhodni stranici deloma poševno za približno 2,5 m oziroma 4,3 m spuščalo od severa proti jugu. Na severnem koncu je bilo obzidje na notranji strani visoko približno 5 m, na južnem delu dvorišča pa najverjetneje okoli 7 m. Na južni strani je bila višina obzidja najverjetneje enaka višini obzidja prvotnega grajskega dvorišča iz 12. stoletja. Po debelini obzidja je mogoče sklepati, da je bil njegov vrh pohoden in urejen za obrambne namene. Ker na Valvasorjevi upodobitvi in na seda- njih ostankih ni vidnih zobčastih obrambnih nadzid- kov oziroma cin, je mogoče sklepati, da je bil na vrhu obzidja sprva in do razdejanja gradu med potresom leta 1511 zastrešeni leseni obrambni hodnik, ki je bil širok približno 2 m. Po Valvasorjevi upodobitvi in se- danjih ostankih je mogoče sklepati, da je bilo obzidje vhodnega obora dokaj nizko oziroma bistveno nižje od sočasnega obzidja zunanjega oziroma zgornjega grajskega dvorišča. Najverjetneje je bilo obzidje vhod- nega obora na vrhu sprva prav tako opremljeno z za- strešenim lesenim obrambnim hodnikom. Vse kaže, da je novo obzidje stalo prosto in da nanj ni bilo naslonjeno nobeno drugo zidano bivalno ali obrambno poslopje. Dopustiti je treba možnost, da je bilo na notranjo stran obzidja prislonjeno kak- 131 Motiv obora je primerljiv z dokumentiranimi situacijami na gradovih Waldenberk in Zgornji Kamnik. 132 Takšno datacijo omogoča tudi primerjava z masivnim zuna- njim obrambnim obzidjem gradu Waldenberk, ki je nastalo v drugi polovici 13. stoletja in/ali v 14. stoletju (Sapač, Grad Waldenberk, str. 345–347). 402 2020IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 šno nizko leseno pomožno poslopje. Najverjetneje so hkrati z gradnjo novega obzidja na prvotnem notra- njem grajskem dvorišču zgradili manjšo dvocelično stavbo z 80 cm debelim kamnitim zidovjem in zgolj 3,9 m širokima notranjima pritličnima prostoroma, ki so jo naslonili na notranjo stran zahodne stranice prvotnega obodnega obzidja.133 Morda sta bila v tisti stavbi hlev za konje in bivališče grajske služinčadi. Zgolj ugibati je mogoče, ali so po postavitvi obzid- ja na novem zunanjem oziroma zgornjem grajskem dvorišču uredili cisterno za zbiranje vode. Vsekakor si je utrjeni višinski grad v 14. stoletju težko pred- stavljati brez ustrezne cisterne.134 Najbolj verjetna se zdi možnost, da je bila cisterna v osrednjem delu dvorišča, severno od prehoda iz vhodnega obora na dvorišče. Sledovi na terenu sicer niso razpoznavni in nobene od obstoječih terenskih poglobitev ni mogo- če prepričljivo interpretirati kot ostanek domnevne cisterne. Gradbene značilnosti kažejo, da so obsežno novo obzidje neverjetneje zgradili po letu 1286, ko so Gu- 133 Stavba je bila najverjetneje primerljiva z dokumentiranima pritličnima stavbama, ki so ju v 13. oziroma 14. stoletju zgra- dili ob prvotnih palacijih na notranjih dvoriščih romanskih gradov Podsreda in Celje. 134 Za problematiko cistern na višinskih gradovih prim. Gleue, Ohne Wasser keine Burg. tenberg imeli grofje Goriško-Tirolski oziroma vitezi Liemberški, ki so grad od leta 1330 upravljali za Go- riško-Tirolske, po letu 1335 in do konca 14. stoletja pa za Habsburžane. Obsežne širitve gradu vsekakor ni mogoče povezati z Ortenburžani, saj Gutenber- ga nikoli niso posedovali.135 Širitev gradu je mogoče primerjati s širitvami nekaterih gradov grofov Gori- ško-Tirolskih na območju Tirolske.136 4. faza: dodatno obrambno utrjevanje grajske zasnove v 15. stoletju Po izgradnji obsežnega novega obzidja, s katerim so izoblikovali zunanje oziroma zgornje grajsko dvo- rišče in vhodni obor, so pot oziroma rampo do pre- 135 Za zmotno mnenje prim. Gros, Gradovi grofov Ortenburških, str. 45. 136 Zgovorna je zlasti primerjava z gradom Lamprechtsburg (Castel Lamberto) blizu Brunecka na Južnem Tirolskem, na območju Republike Italije. Prvotno manjšo grajsko zasnovo iz sredine 13. stoletja so zatem, ko je okoli leta 1270 postala fevd grofov Goriško-Tirolskih, razširili z razsežnim zunanjim dvoriščem, ki so ga zasnovali na lokaciji prvotnega predgradja iz 13. stoletja in obdali z močnim poligonalnim obzidjem. Novo obzidje so naslonili na prvotno grajsko zasnovo in ga v tlorisnem poteku prilagodili naravni izoblikovanosti terena (prim. Hörmann-Weingartner, Tiroler Burgenbuch, str. 211– 226). Grad Gutenberg v drugi polovici 14. stoletja. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2020). 403 2020 IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 hoda med oborom in dvoriščem še dodatno zavaro- vali s tanjšim kamnitim obzidjem. Z njim so zahodni del vhodnega obora oddelili od jugovzhodnega dela. Vse kaže, da so bili od takrat pred vhodom v prvot- no grajsko zasnovo iz 12. stoletja kar trije dodat ni utrjeni prehodi. Novo obzidje je bilo sicer dokaj krat- ko, debelo približno 1,2 m, visoko najbrž do 6 m in zasnovano na talni ploskvi v obliki kljuke. Njegova struktura iz dokaj velikih grobo obdelanih apnenče- vih lomljencev, ki niso razvrščeni v plasti, kaže, da je nastalo za kakovostnejšim masivnim obzidjem iz predhodne stavbne faze in da najverjetneje ni nastalo pred 15. stoletjem. Najbolj utemeljena se zdi domne- va, da je to obzidje nastalo zatem, ko je grad po letu 1399, najverjetneje v drugem desetletju 15. stoletja, kot deželnoknežji fevd prešel v roke Jurija I. Lamber- ga (ok. 1380?–1447/1464). 5. faza: nadaljevanje utrjevanja gradu v 15. stoletju Zdi se, da so kmalu po postavitvi kratkega ob- zidja, s katerim so prvotni vhodni obor predelili na dva dela, grajsko zasnovo dopolnili še z glavnim stolpom, ki so ga najverjetneje oblikovali v tradiciji visokosrednjeveških bergfridov iz obdobja med 12. in 14. stoletjem. O višini stolpa je mogoče sklepati na podlagi upodobitve iz Valvasorjeve skicne knjige iz okoli leta 1678; ostanki stolpaste stavbe so takrat segali vsaj približno 4 m oziroma eno etažo nad vi- šino vrha zidovja prvotnega grajskega bivalnega po- slopja iz 12. stoletja. Tlorisna zasnova stolpa zaradi ruševinskih zasutij sedaj ni razpoznavna, a je o njej mogoče s precejšnjo verjetnostjo domnevati na pod- lagi analize oblike ruševinske groblje oziroma kope, ki sega od vzhodne polovice severnega dela spodnje- ga dela gradu do vzhodnega roba nekdanje rampe pred vhodom v zgornji del gradu. Vse kaže, da so stolp zasnovali na približno kvadratni talni ploskvi s stranico dolgo približno 10 m in da je imel v spodnji etaži do 2 m debelo zidovje. Stolp so očitno postavili na območju vzhodnega medzidja in nad dostopno potjo, ki je vodila iz prvotnega vhodnega obora do zunanjega oziroma zgornjega grajskega dvorišča. Zaradi specifične lokacije v grajskem kompleksu je stolp dobil tudi funkcijo prehodne stavbe oziroma vhodnega stolpa pred prehodom na zunanje oziroma zgornje grajsko dvorišče.137 Utemeljena je domneva, da je imel stolp v pritličju na južni in severni stra- ni vgrajena vhodna portala, ki sta še dodatno pre- prečevala dostop do zunanjega oziroma zgornjega grajskega dvorišča. Vzhodno steno stolpa so po- 137 S tega vidika je nekdanji stolp na Gutenbergu mogoče pri- merjati z romanskim vhodnim stolpom gradu Bled, ki je najverjetneje nastal v 12. stoletju oziroma pred sredino 13. stoletja. Grad Gutenberg sredi 15. stoletja. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2020). 404 2020IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 stavili na starejše zidovje oziroma obzidje iz tretje in četrte faze razvoja gradu. Zahodno steno stolpa oziroma jugozahodni vogal so najverjetneje zgradili nad vzhodno stranico obodnega obzidja prvotnega grajske zasnove iz 12. stoletja, ki so jo takrat mor- da deloma podrli. Nekdanji stolp je mogoče datirati tudi s pomočjo analize zunanjega lica njegove južne stene, ki se je pokazalo izpod ruševinskega zasuta po porušitvi velikega drevesa med neurjem na začetku leta 2020; zidava je iz grobo obdelanih lomljencev, ki niso postavljeni v plasti. To kaže, da je stolp nastal šele v 15. stoletju. O prvotni višini nekdanjega stolpa je mogoče zgolj ugibati. Upoštevaje njegovo lokacijo v grajskem kompleksu je najbolj utemeljena domne- va, da je bil za dve in pol nadstropji višji od vrha drugega nadstropja prvotnega grajskega bivalnega poslopja iz 12. stoletja. Zaradi proti severu dvigajo- čega se terena je bilo pritličje stolpa v višini prvega nadstropja prvotnega grajskega bivalnega poslopja iz 12. stoletja. Po ugotovljenih stavbnih značilnostih nekdanjega stolpa je najbolj verjetno, da je nastal v prvi polovici 15. stoletja, najverjetneje v času, ko je na Gutenbergu gospodaril Jurij I. Lamberg. Po zasnovi ga je do neke mere mogoče primerjati z visokim glavnim stolpom gradu Neurasen v Pustriški dolini na Južnem Tirol- skem, na območju Republike Italije, ki je za grofe Goriško-Tirolske nastal v tridesetih letih 14. stoletja in ki je bil prav tako zasnovan na trapezasti talni plo- skvi in navezan na grajsko obodno obzidje.138 6. faza: protiturško utrjevanje gradu v poznem 15. stoletju Čeprav se ne zdi verjetno, da bi bil grad med turškimi oziroma osmanskimi vpadi v sedemdesetih in/ali osemdesetih letih 15. stoletja poškodovan ali celo razdejan, vse kaže, da je bil v tistem obdobju, ko je bil v rokah Friderika I. Lamberga (ok. 1412?– 1464/1492) ali njegovega sina Janeza III. Lamberga (ok. 1440?–1486/1492), deležen še zadnjih utrjeval- nih gradbenih del. Ta dela niso bila posebno obsežna in najverjetneje so jih izvedli v naglici, s ciljem, da bi na sovražnim napadom najbolj izpostavljenem delu grajske zasnove povečali obrambno sposobnost. V tistem obdobju so vhodni obor, ki je bil poprej že razdeljen na dva dela in okrepljen z glavnim graj- skim stolpom, na severni strani okrepili s prizida- vo novega manjšega dodatnega vhodnega obora. Novi obor so zasnovali na približno pravokotni talni ploskvi v izmeri okoli 12 × 9 m ter ga oblikovali z 138 Prim. Hörmann-Weingartner, Tiroler Burgenbuch, str. 334– 344. Grad Gutenberg v drugi polovici 15. stoletja. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2020). 405 2020 IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 obzidjem na severni in vzhodni strani ter majhnim polkrožnim stolpom na severovzhodnem vogalu.139 Severno stranico novega obzidja so na zahodu na- slonili na vzhodno stranico masivnega obzidja zgor- njega dela gradu, vzhodno stranico pa na jugu na koničasti severovzhodni vogal starejšega vhodnega obora. Ostanki zidovja obzidja novega vhodnega obora z majhnim polkrožnim stolpom kažejo struk- turo dokaj nekakovostne in površne zidave iz apnen- čevih lomljencev, brez razvidnega polaganja v plasti. Na podlagi majhne velikosti obora in značilnosti zi- 139 Primerljiv majhen in na prepadno skalovje postavljen izpo- stavljeni obvhodni obrambni stolp s polkrožno talno ploskvi- jo je v soseščini ohranjen v sklopu t. i. Škratovega oziroma Hudičevega gradiča blizu gradu Kamen pri Begunjah. Tista utrdba je nastala v zadnji tretjini 15. stoletja ali prvi tretjini 16. stoletja kot protiturški refugij v sklopu manjše naravne votline. Tlorisna ploskev stolpa v premeru meri samo približ- no 3 m, zidovje pa je debelo samo približno 50 cm (prim. Valvasor, Die Ehre, XI, str. 548; Komelj, Gradovi na Gorenj- skem, str. 19; Žontar in Zupančič, Terenske raziskave, str. 23; Kozinc, Škratov grad, str. 6–7; Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 63 (z zmotnim enačenjem sosednje votline Jama/Zijalka (EŠD 17887) s Škratovim oziroma Hudičevim gradičem (EŠD 17890); Fišera, Jeskynní hrady střední Evropy; Adam, Vitezi iz zavetišča, 1, str. 2–3; 2, str. 1). Vhodne obore so v obdobju turških vpadov sicer dokaj pogosto na vogalih okrepili s stolpi okroglega ali polkrožnega tlorisa. Značilna primera sta, deni- mo, grad Hmeljnik na Dolenjskem ali grad Prem na Notranj- skem (prim. Sapač, Razvoj, str. 92–109; Sapač, Srednjeveška gradbena, str. 441, 446, 448, 468–470). dave je mogoče sklepati, da je obor nastal v naglici, v obdobju protiturškega utrjevanja, ko se je pojavila potreba po krepitvi obrambne sposobnosti oziroma vojaške funkcije gradu in je bilo najbolj nujno do- datno zavarovali dostop do vhoda vanj.140 Podobno kakor na Waldenberku so novi dodatni vhodni obor na Gutenbergu na sprednji strani zavarovali s pri- bližno 7 m širokim obrambnim jarkom, usekanim v vzhodno pobočje grajske vzpetine, čez katerega so do novega glavnega grajskega portala postavili lesen mostovž in najverjetneje tudi dvižni most. O višini zidovja novega obora je mogoče zgolj domnevati. Na upodobitvi v Valvasorjevi skicni knjigi je upodoblje- no z dokaj nizko višino. Po neizravnano narisanem vrhu je mogoče sklepati, da je bilo v vrhnjem delu takrat zaradi slabe kakovosti gradnje že porušeno. Glede na razpoznavni značaj zidovja in upoštevaje ustrezne analogije se zdi najbolj verjetno, da je bilo zidovje visoko okoli 5 m in da ga je na notranji strani v višini nadstropja obtekal zastrešen lesen obrambni hodnik. 140 Primerljivi preprosti poznosrednjeveški vhodni obori so do- kumentirani na gradovih Bled, Waldenberk in Zgornji Kam- nik (prim. Sapač, Grad Waldenberk, str. 347–349). Grad Gutenberg na začetku 16. stoletja. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2020). 406 2020IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 Razrušeni grad Gutenberg v 17. stoletju. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2020). Študija za prezentacijo ostankov gradu Gutenberg v 21. stoletju. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2020). 407 2020 IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 Grad Gutenberg po potresu leta 1511 Potres 26. marca 1511 je grad Gutenberg goto- vo zelo prizadel, a njegovo zidovje takrat vsekakor ni bilo povsem porušeno. O tem je mogoče sklepati po sedanjih ostankih zidovja, ki ne kažejo značilnih po- tresnih poškodb oziroma razpok. Na podlagi upodo- bitve iz Valvasorjeve skicne knjige je mogoče sklepa- ti, da je večina grajskega zidovja potres prestala brez težjih poškodb. Po sedanjih ostankih in Valvasorjevi upodobitvi je mogoče sklepati, da je potres priza- del zlasti glavni grajski stolp in da je njegova delna porušitev zaprla dostop do obeh glavnih grajskih dvorišč. Potres je stolp gotovo zelo prizadel zaradi njegove višine.141 Najverjetneje pa je bil stolp razma- jan in v pretežni meri porušen tudi zato, ker je nastal kot prizidek, z naslonitvijo na obzidja iz treh starej- ših stavbno-razvojih faz in med potresom zato – za razliko od obzidij iz prve in tretje stavbno-razvojne faze – ni zanihal kot homogena gradnja z enotnimi temelji. Najverjetneje se je med potresom sesul tudi klinasti severni konec obzidja zgornjega dela gradu, ki je že na Valvasorjevi upodobitvi označen kot od- klan oziroma do tal podrt. Očitno so bile potresne poškodbe gradu tolikšne, da niso pomislili na obnovo in so ga takoj po potresu povsem opustili. Pri tem je imela nesrečna porušitev glavnega stolpa najver- jetneje tudi psihološki pomen in je zapečatila usodo celotnega gradu, ki sicer ni bil niti približno tako zelo poškodovan, kakor glavni stolp. Po potresu so se lotili samo obnove grajske cerkve sv. Jurija, ki je bila leta 1517 ponovno posvečena, povsem prenovljena pa okoli leta 1520, kakor kaže vklesana letnica na oboku poznogotskega prezbiterija, ki je takrat najverjetneje nadomestil prvotno romansko polkrožno apsido. Pristavi gradu Gutenberg Čeprav so grad Gutenberg po potresu leta 1511 opustili, je njegovo gospostvo obstalo in so ga uprav- ljali z nadomestnega grajskega poslopja oziroma s pristave ob vznožju grajske vzpetine. Vse kaže, da je nadomestno grajsko upravno in rezidenčno poslopje – dvor oziroma dvorec – stalo v dolini ob vznožju Dobrče, južno od nekdanjega gradu in cerkve sv. Jurija, na lokaciji sedanjega poslopja s hišno števil- ko Ročevnica 60, na območju Bistrice pri Tržiču, ob sedanji Kovorski cesti in na območju novejšega stanovanjskega naselja Ročevnica. Zasnova poslopja iz 16. stoletja ni ohranjena. Zgolj ugibati je mogoče, ali so pri njegovi gradnji uporabili ruševinski mate- rial z gradu Gutenberg. Sedanje poslopje z zasnovo manjšega dvorca142 ima oblikovne značilnosti pozno- 141 Na to je treba pomisliti tudi zato, ker je potres leta 1511 po- rušil tudi večji del poznosrednjeveškega zvonika cerkve na Blejskem otoku (prim. Gornik, Zgodovina blejske župnije, str. 154, 158–159, 210). 142 Skoraj povsem enako stavbno zasnovo ima fužinarski dvorec renesančne arhitekture iz 17. stoletja z nerazgibano enonadstropno kvadrasto osnovno stavbno gmoto, osnovno pravokotno talno ploskvijo z izzidkom, str- mo štitrikapno streho, naslikanimi šivanimi vogali na fasadah in večidel kamnitimi okenskimi okvirji s profiliranimi ravnimi čeli. Poslopje je v skladu s sta- rejšo arhitekturno tradicijo najverjetneje nastalo v 18. stoletju, morda pa vključuje starejše sestavine.143 Po izročilu sta v poslopju bivala oskrbnik posesti in grajski lovec. Leta 1891 je poslopje s pripadajočo oziroma t. i. Zoisova graščina v Stari Fužini ob Bohinjskem jezeru, ki nosi naslov Stara Fužina 216. Tista stavba je bila zgrajena v prvi polovici 18. stoletja kot nadomestilo za sta- rejše poslopje, ki je bilo najverjetneje iz 16. stoletja. Stavba je služila kot bivališče za lastnika in oskrbnika železarskih fužin ter kot upravni sedež fužine (prim. Stopar, Grajske stav­ be, 6, str. 134–136). Primerljivo stavbno zasnovo je imel tudi nekdanji dvorec Zagorice oziroma Boben oziroma Zagoriški dvor, ki je kot pristava gospostva Podvin v bližini Blejskega jezera nastal v 17. stoletju. Stavbo so leta 1988 nasilno podrli (prim. Valvasor, Die Ehre, XI, str. 446; Smole, Graščine, str. 552–553; Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 22–23; Slanovic, Gra- ščinica Boben, str. 299–306). Primerljiva stavbna zasnova je razpoznavna še na poslopju nekdanje poštne postaje v zaselku ob cerkvi sv. Ane pod prelazom Ljubelj, ki nosi naslov Pod- ljubelj 299. Tisto poslopje, ki ga sedaj imenujejo tudi Šenta- nekova domačija, je nastalo na lokaciji srednjeveškega hospi- ca iz 13. stoletja. V register nepremične kulturne dediščine je vpisano z imenom Podljubelj – Hospic in z oznako EŠD 11046. Enonadstropna stavba s pravokotno talno ploskvijo in štirikapno streho je v jedru še poznosrednjeveška z gotskimi arhitekturnimi značilnostmi (prim. Petek, Kronika župnije, str. 21, 25 (z upodobitvijo Ladislava Benescha)). Prim. tudi stare fotografije poslopja v: Knific in Ahačič, Prisrčen pozdrav iz Tržiča, str. 128–132. 143 Poslopje je vpisano v register nepremične kulturne dediščine z imenom Bistrica pri Tržiču – Župnišče s kapelo sv. Marije Goretti in z oznako EŠD 2610. Glede na nekdanji pomen bi ga bilo smiselno poimenovati tudi Dvorec Gutenberg. Pristava gradu Gutenberg na območju Ročevnice oziroma dvorec Gutenberg v mapi franciscejskega katastra iz leta 1826 (ARS, AS 176/L/L55, list 5, izrez). 408 2020IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 posestjo v sklopu pretežnega dela nekdanjega zdru- ženega zemljiškega gospostva Stari Gutenberg-Neu- haus kupil Julij baron Born (1840–1897) in ga dal prenoviti. Od leta 1935 je bilo poslopje last gostil- ničarja Pavlina iz Podbrezij.144 Ko je bila leta 1971 v Bistrici ustanovljena župnija, so poslopje do leta 1972 po načrtih arhitekta Antona Bitenca preuredili v župnišče z župnijsko kapelo sv. Marije Goretti v osrednjem dvoranskem prostoru. V zadnjih letih so poslopje žal precej iznakazili z vgradnjo novih oken in nedomiselno zasteklitvijo vhodnega nadstreška iz časa po letu 1972.145 Druga gutenberška pristava je stala na levem bre- gu Tržiške Bistrice, zahodno ob cesti med Križami in Tržičem, sredi sedanjega starega vaškega jedra na- selbine Pristava, na lokaciji t. i. Primožkove domačije z naslovom Pristavška cesta 16 oziroma prej Pristava 9. Po nepreverjenem izročilu je tamkajšnjo guten- berško gospodarsko pristavo Katarina Lamberg, ko se je omožila na grad Neuhaus v Tržiču, prejela za doto. Pristava je od takrat menda pripadala gospo- stvu Neuhaus. Od poznega 19. stoletja je bila tam gostilna Primožič, sedaj pa je v stavbnem kompleksu 144 Prim. Zabukovec, Bistrica: vas Bistrica, str. 5; Kragl, Zgodo­ vinski drobci, str. 91; Smole, Graščine, str. 505; Petek, Kronika župnije, str. 70, 124; Knific in Ahačič, Prisrčen pozdrav iz Tr­ žiča, str. 96, 103. 145 Prim. fotografijo iz okoli leta 1995 v: Gale, Cerkve na Sloven­ skem, str. 143; prim. Höfler, Gradivo za historično topografijo (2017), str. 59. Zaposlitveni center Fundacije Vincenca Draksler- ja za odvisnike.146 Enonadstropno glavno poslopje nekdanje pristave je v osnovi postavljeno na podolžni pravokotni talni ploskvi in ima oblikovne značilnosti 18. stoletja z deloma kamnitimi okenskimi okvirji ter lesenim balkonom na dvoriščni strani. V 19. stoletju je bilo poslopje deloma predelano, med letoma 1981 in 1988 pa temeljito prenovljeno ter modernizira- no. Nekatere modernizacijske posege, ki so okrnili spomeniško pričevalnost, je doživelo tudi v zadnjih letih. Poleg glavnega poslopja sta še gospodarsko po- slopje in baročna vrhkletna kašča ter obzidani vrt z območjem nekdanjega gostinskega vrta. Prostorska situacija se glede na mapo franciscejskega katastra iz leta 1826 v zadnjih dveh stoletjih ni bistveno spre- menila.147 Grad Glanz oziroma Novi Gutenberg Ostaline nekdanjega gradu Glanz oziroma Novi Gutenberg se razprostirajo zahodno od Gutenberga, v zračni črti približno 5,3 km od njega. Stojijo na manj izpostavljenem položaju kakor Gutenberg, na nadmorski višini približno 692 m, na območju obči- ne Radovljica in vasi Slatna, severozahodno nad vas- 146 Knific in Ahačič, Prisrčen pozdrav iz Tržiča, str. 116–119; prim. Radics, Zur Geschichte, str. 21. Stavbni kompleks je v register nepremične kulturne dediščine vpisan z imenom Pristava – Domačija Pristavška 16 in z oznako EŠD 579. 147 ARS, AS 176/L/L125, list 2. Pristava gradu Gutenberg na območju Ročevnice oziroma dvorec Gutenberg na fotografiji iz okoli leta 1995 (Gale, Cerkve na Slovenskem, str. 143). 409 2020 IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 jo, nad cesto, ki povezuje Tržič in Begunje.148 Ostali- ne so na prvi pogled bistveno bolj skromne oziroma manj atraktivne od ostalin Gutenberga in najverjet- neje tudi zato doslej niso bile deležne posebne po- zornosti raziskovalcev. Drugi vzrok je gotovo ta, da Glanz v srednjeveških listinah ni omenjen in da ga 148 V registru nepremične kulturne dediščine so ostanki gra- du vpisani z imenom Slatna – Ruševine gradu Glantz in z oznako EŠD 17606. Zapisani so tudi sinonimi imena eno- te: Glanz, Gutenberg in Novi Gutenberg. V tej študiji je za oznako gradu uporabljeno tisto ime, ki je v literaturi najbolj uveljavljeno (prim. zlasti: Valvasor, Die Ehre, II, str. 115; Val- vasor, Čast in slava, 1. knjiga, str. 177; Žontar in Zupančič, Terenske raziskave, str. 24–25; Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 43–44; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 109; Globočnik, »Ču- dovit položaj, str. 92; Bremec, Arheološka topografija, str. 110– 125; Sapač, Mesta, trgi, gradovi in samostani, str. 753–754). noben pregled ne vključuje med pomembnejše sred- njeveške gradove.149 Vse kaže, da v srednjem veku na tisti lokaciji ni stal utrjeni grad, marveč manjši ne- utrjeni plemiški dvor, ki ni bil središče samostojnega zemljiškega gospostva.150 Grajska stavba je bila očit- no zelo skromna še v zgodnjem 16. stoletju, saj ni omenjena niti v inventarnem popisu oborožitve iz obdobja kralja Maksimilijana I. (1459–1519).151 Za- 149 Prim. Kos, Vitez in grad, str. 135; Slovenski zgodovinski atlas, str. 80. 150 Za opredelitev poznosrednjeveških plemiških dvorov v slo- venskem prostoru prim. Stopar, Architektursymbolik, str. 147–169; Sapač, Arhitekturnozgodovinska problematika, str. 371–410; Sapač, Kaj je grad?, str. 391–402. 151 V tistem popisu so omenjeni vsi utrjeni srednjeveški gradovi na Kranjskem, ki so takrat še stali. Omenjeni so tudi nekateri Pogled z lokacije gradu Glanz oziroma (Novi) Gutenberg proti jugozahodu z dolino reke Save in Radovljico (foto: Igor Sapač, 2020). Pogled z lokacije gradu Glanz oziroma (Novi) Gutenberg proti zahodu s Triglavom in cerkvijo sv. Petra na Gori nad Begunjami (foto: Igor Sapač, 2020). 410 2020IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 to ne preseneča, da o srednjeveški zgodovini grajske stavbe in njenih lastnikih v srednjem veku tudi Val- vasor ne poroča. Valvasor je v zvezi z grajsko stavbo v Slavi vojvo­ dine Kranjske leta 1689 zapisal: »Leži pod visokimi Alpami in vendar na precej visokem hribu, ki mu ponuja izredno lep razgled v veliko daljavo. / Nekoč so ta grad imenovali Glantz in to, če pogledamo nje- govo današnje stanje, prav upravičeno, saj je takrat blestel z dobro zgradbo in stanjem. Toda v letu 1557 je dal kralj Ferdinand gospodu Jakobu Lambergu milostno in oprostitveno pismo s to vsebino, da se na posestvu in gradišču [razrušenem gradu], ki ju imenujejo zum Glantz, staro ime zum Glantz pov- sem ukine in izbriše ter da se da temu kraju novo ime, namreč Gutenberg. In takrat je ta utrdba dobila vse milosti in svoboščine, ki jih sicer uživajo podob- ne plemiške hiše in utrdbe v vojvodini Kranjski, in so ji bile najbolj milostljivo naklonjene. Nato je tudi gospod Jakob Lamberg postal baron Kamenski in Gutenberški. In tako se posest tega gradu nadaljuje v neprekinjeni vrsti med vsemi potomci tega barona gospoda Jakoba Lamberga in tako je še dandanašnji podvržen vladanju Lambergov, sedaj je last gospo- da Hansa Jurija grofa Lamberga. / Ko je v letu 1509 na Kranjskem prišlo do hudega potresa, je ta naredil dvori – Krumperk pri Domžalah, Belnek pri Moravčah, Gra- ben pri Novem mestu, Višnje pri Višnji Gori in Šrajbarski turn blizu Krškega. Po drugi strani niso omenjeni nekateri dokaj pomembni dvori na Gorenjskem – Brdo pri Kranju, Strmol pri Cerkljah in Begunje (Lazar, Oborožitev, str. 124, 134, 137, 139). ogromno škodo na tem gradu, ki se je takrat še ime- noval zum Glantz. / Pozneje pa tudi pod dobrim no- vim imenom Gutenberg grad ni ostal dober, temveč so ga na koncu čisto opustili in je sedaj povsem pust in nenaseljen, tako da od njega ni videti drugega kot propad, ruševine, kupe kamenja in stare zidove. Ali je do takega propada prišlo zgolj zaradi zanemarjenja in zapustitve ter kdaj, zakaj in kdo ga je zapustil, tega nikjer ne najdem. Menim pa, da je postal neugoden zaradi svoje visoke lege (ali lokacije), da so se nave- ličali utrujajočega vzpenjanja v hrib, da so se noge lastnika branile pred to neudobnostjo in da zato niso več uporabljali gradu s tako mukotrpnim dostopom, zlasti zato, ker so imeli nadvse lepo ležeča, udobna in lepa stanovanja v čisto blizu stoječih gradovih Drnče in Kamen.«152 Valvasor se je seveda motil, ko je grajsko ime Glanz interpretiral z nemško besedo Glantz – blesk. V resnici gre za germanizirani zapis slovenske besede klanec. Dvor na vzpetini je imel v srednjem veku torej slovensko ime Klanec oziroma popačeno Klanc, ki so ga v nemščino prevajali kot Glanz oziroma Glantz. V srednjeveških listinah tega imena na območju med Tržičem in Begunjami sicer ni mogoče najti, pojavlja pa se na območjih Kranja in Kamnika.153 152 Valvasor, Die Ehre, XI, str. 242–243; Valvasor, Čast in slava, 3. knjiga, str. 2378–2379. 153 Klanec, ki je sedaj del Kranja, je v srednjeveških listinah ome- njen kot Glanecz, Glanetz in Glanncz (Kosi et al., Historična topografija, str. 422–423). Klanec v Kamniku je v srednjeve- ških listinah, med letoma 1301 in 1453, omenjen kot Klantz, Glantz, Glanncz, Glancz in Glantz (prav tam, str. 415). Razvaline gradu Glanz oziroma (Novi) Gutenberg z zahodne strani na risbi iz Valvasorjeve skicne knjige (Valvasor, Topografija Kranjske 1678–1679. Skicna knjiga, št. 90). 411 2020 IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 Situacija nekdanjega stavbnega kompleksa gradu Glanz oziroma (Novi) Gutenberg na lidarskem posnetku iz leta 2019 (spletni vir). Tloris stavbnega kompleksa gradu Glanz oziroma (Novi) Gutenberg z označenimi fazami stavbnega razvoja (risal: Igor Sapač, 2020). 412 2020IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 V literaturi je Glanz predstavljen bistveno slabše od Gutenberga.154 To je mogoče pripisati skromnim razpoložljivim pisnim zgodovinskim virom v zvezi z njim, njegovemu razmeroma zgodnjemu propadu in dejstvu, da ostanki nekdanjega grajskega kompleksa stojijo na dokaj odročni višinski lokaciji med Trži- čem in Begunjami. Zato ne preseneča, da so oprede- litve njegove nekdanje stavbne zasnove zelo površne oziroma negotove in da se med seboj močno razha- jajo. Glanz je tako v raznovrstni literaturi označen kot zasilni vmesni (kastelni) gradič,155 obodni grad s palacijem, velikim obzidanim dvoriščem, vhodnim stolpom in obrambnim stolpom,156 varovalni grad,157 mlajši gradič,158 utrjena pristava,159 grad oziroma tip utrdbe burgstall160 in samostojni utrjeni dvorec.161 Raznolike oznake kažejo, da Glanz doslej še ni bil deležen osnovne stavbnozgodovinske analize, ki bi omogočila vsaj približno interpretacijo njegove ar- hitekturne zasnove pred propadom in osnovnih faz njegovega stavbnega razvoja. Upoštevaje značaj lokacije z ostanki nekdanjega stavbnega kompleksa, razpoznavno tlorisno zasnovo in značilnosti strukture zidave ostankov kamnitega zidovja, je mogoče ugotoviti, da je grajski kompleks nastal med 13. in 15. stoletjem. Značaj lokacije na dokaj položnem pobočju nad cesto med Tržičem in Begunjami kaže, da grajska stavba tam gotovo ni na- stala zato, da bi karkoli varovala.162 Njen nastanek je smiselno interpretirati zlasti v kontekstu višinske kolonizacije, ki se je začela v 13. stoletju in je trajala do 15. stoletja. Vse kaže, da se je stavbni kompleks razvil iz pr- votnega neutrjenega plemiškega dvora, ki je nastal na območju zemljiškega gospostva gradu Kamen;163 154 Prim. zlasti: Valvasor, Topographia Ducatus Carnioliae, št. 79; Valvasor, Die Ehre, XI, str. 242–243; Valvasor, Čast in slava, 3. knjiga, str. 2378–2379; Krajevni leksikon Dravske banovi­ ne, str. 529; Krajevni leksikon Slovenije, str. 289; Žontar in Zupančič, Terenske raziskave, str. 24–25; Smole, Graščine, str. 180; Meterc, Begunje, str. 21–22; Sapač, Grajske stavbe v osrednji in zahodni Sloveniji, str. 82; Jakič, Gradovi, grašči­ ne, str. 78; Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 43–44; Jakič, Vsi slo­ venski gradovi, str. 109; Jarc, Starodavne poti, str. 99; Kos, Vi­ tez in grad, str. 135; Adam, Jubileji krajev, str. 3; Globočnik, »Čudovit položaj, str. 92; Bremec, Arheološka topografija, str. 110–125; Sapač, Mesta, trgi, gradovi in samostani, str. 753– 754. 155 Fister, Umetnost, str. 182. 156 Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 109. 157 Jarc, Starodavne poti, str. 99. 158 Kos, Vitez in grad, str. 135. 159 Adam, Jubileji krajev, str. 3. 160 Bremec, Arheološka topografija, str. 110; prim. Valvasor, Die Ehre, XI, str. 242. 161 Sapač, Mesta, trgi, gradovi in samostani, str. 753. 162 Prim. Jarc, Starodavne poti, str. 99; Bremec, Arheološka topo­ grafija, str. 110. 163 Prim. Kos, Vitez in grad, str. 135. Dušan Kos je ob ugotovitvi, da graditeljev Glanza ni mogoče zanesljivo ugotoviti, zapisal še povsem neosnovano domnevo, da je Glanz najverjetneje zgradila ena od vej gospodov Gutenberških. Na podlagi upo- rabljenih virov ni mogoče ugotoviti, da bi Glanz nastal na ozemlju, ki bi spadalo pod gospostvo Gutenberg, oziroma da to je bilo vsaj od prve polovice 12. stoletja do leta 1418 ortenburška posest, nato pa od leta 1420 do leta 1456 posest grofov Celjskih. Leta 1263, ko je grad v srednjeveškem dokumentu prvič omenjen kot Ka- men oziroma Lapis, so tam omenjeni kar štirje gra- diščani – brata Ulrik in Markvard, Rudiger mlajši in Majnhard Ploz. To priča o pomenu gradu oziroma njegove posesti pa tudi o tem, da je moral imeti graj- ski kompleks Kamen v tistem obdobju dovolj velike bivalne površine.164 Glanz je v zračni črti približno 1,3 km oddaljen od Kamna. Grad Kamen je bil pred 14. stoletjem razmeroma skromen in sestavljen iz dveh ločenih delov – palacija z manjšim obzidanim dvoriščem pred vhodom in izpostavljenega stolpa.165 Upoštevaje podatke iz srednjeveških listin, s katerimi so dokumentirani številni pripadniki rodu vitezov z gradu Kamen, in primerjave z nekaterimi drugimi pomembnejšimi gradovi v slovenskem prostoru v 13. in 14. stoletju166 je mogoče utemeljeno pomisli- ti, da so stavbno zasnovo gradu Kamen v 13. in 14. stoletju dopolnili z dodatnimi dislociranimi poslopji – bivalnimi stolpi oziroma dvori, ki so jih postavi- li na različnih primernih lokacijah v bližnji okolici. Vse kaže, da je Glanz nastal pred koncem 14. stoletja kot eno od teh poslopij. Drugo tovrstno dislocirano poslopje je najverjetneje že pred letom 1283 nasta- lo na lokaciji sedanjega dvorca Kacenštajn v Begu- njah, ki je od Kamna v zračni črti oddaljen približno 1,4 km.167 Dislocirana bivalna poslopja oziroma dvo- ri viteških rodovin, ki so izhajale z gradu Kamen, so bili v 14. stoletju še vsaj v Poljčah, Dvorski vasi, na Otoku in na lokaciji novoveškega dvorca Drnča blizu bi bila zemljiška posest na tistem območju kdaj v rokah Gu- tenberških. 164 Prim. Kos, Med gradom in mestom, str. 24; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 150; Adam, Miniature, Jamski oz. Kamenski, str. 13–16; Adam, Miniature, Gutenberški do XIII. stoletja, str. 8; Adam, Nastanek trga, str. 34; Adam, Grad Kamen, 1, str. 18; Kos, Vitez in grad, str. 146–147; Adam, Vitezi iz zavetišča, 2, str. 1; 3, str. 2; Adam, 550 let od bitke za Radovljico, str. 2–3; Adam in Jere in Sinobad, Stara Radovljica, str. 46–53; Slovenski zgodovinski atlas, str. 68, 74, 88. 165 Fister, Grad Kamen, str. 12–16; Fister, Delo na spomeniških gradovih, str. 8–10; Fister, Umetnost, str. 181; Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 86–89. Palacij in izpostavljeni stolp sta imela vsak svoje manjše obzidano dvorišče, ki je najverjetneje na- stalo sočasno s stavbo in ki je zavarovalo vhod vanjo. 166 Žovnek, Ptuj, Grad na Goričkem. 167 V Begunjah je dvor omenjen leta 1428 kot hoff zw Fygawn pey der kirchen (Kosi et al., Historična topografija, str. 26). Po Valvasorjevi navedbi je dvor v Begunjah stal že pred letom 1338 (prim. Valvasor, Die Ehre, XI, str. 298; Smole, Grašči­ ne, str. 73; Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 69–70). Leta 1313 je v Begunjah omenjen domec – ein hofstat dev gelegen ist ze Vegaun (Kosi et al., Historična topografija, str. 25). Posredno je na obstoj dvora v Begunjah mogoče sklepati po omembi viteza Bertolda iz Begunj – Perchtoldus de Vegovn – leta 1283 na gradu Waldenberk (Adam, Grad Kamen, 1, str. 25; Kosi et al., Historična topografija, str. 25). V 14. stoletju so na dvoru v Begunjah živeli člani viteške rodovine Posch oziroma Poš (Adam, Grad Kamen, 2, str. 10–14, 15; Adam, Vitezi iz zave- tišča, 3, str. 2). 413 2020 IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 Begunj.168 Dokaj veliko število dislociranih viteških bivalnih poslopij oziroma dvorov ni presenetljivo. Rod vitezov z gradu Kamen, ki so bili ministeria- li Ortenburžanov, se je v drugi polovici 13. stoletja zelo razrasel in njegovi člani so se raztresli po bližnji okolici, kjer so si v drugi polovici 13. stoletja in prvi polovici 14. stoletja zgradili dvore, ali pa so odšli v ortenburške službe širom Kranjske. Omenjeni dvori na širšem območju gradu Kamen oziroma Begunj so obstali vsaj do 15. stoletja.169 Z Glanzom ni mogoče zanesljivo povezati no- benega izrecno ali posredno omenjenega dvora na širšem območju gradu Kamen oziroma Begunj. Na podlagi tega je mogoče sklepati, da nikoli ni postal samostojen dvor z lastno zemljiško posestjo, marveč vseskozi do srede 16. stoletja dislocirani del stavb- nega kompleksa gradu Kamen. Morda se na Glanz nanašajo omembe Zgornjega Kamna. Prvič je Zgor- nji Kamen kot Ober Stain omenjen leta 1338.170 Leta 1377 se je grajski kompleks Kamen v listini grofa Friderika Ortenburškega delil na Nidern vnd Obern­ stain – Spodnji in Zgornji Kamen.171 Upravičeno je pomisliti, da se omemba nanaša na spodnji palacij in zgornji izpostavljeni stolp, ki sta nastala v 13. stole- tju in ki sta v razvaljenem kompleksu gradu Kamen še sedaj dobro razvidna.172 A po drugi strani je mo- goče pomisliti, da se omemba Nidernstain nanaša na grajsko poslopje z izpostavljenim stolpom v dolini, ki se je sprva imenovalo Lueg – Luknja oziroma Jama, omemba Obernstain pa na višje oziroma na klancu postavljeni bivalni stolp oziroma stolpasti dvor Glanz 168 Prim. Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 34–35, 42, 69–70; Adam, Miniature, Poljški vitezi, str. 10–11; Adam, Clemidium, str. 8, 19; Adam, Grad Kamen, 1, str. 27–32; Adam, Vitezi iz za- vetišča, 3, str. 3; Adam in Jere in Sinobad, Stara Radovljica, str. 50. Dvor v Poljčah je posredno prvič omenjen leta 1311 (Adam, Grad Kamen, 1, str. 27; prim. Adam, Grad Kamen, 2, str. 20). Dvor v Dvorski vasi je prvič omenjen leta 1253 (Sto- par, Grajske stavbe, 6, str. 42; Kosi et al., Historična topografi­ ja, str. 223). Dvora na Otoku sta posredno omenjena od leta 1331 (Adam, Grad Kamen, 2, str. 5–6). Dvor Drnča je ome- njen od leta 1283 (Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 34–35; Kosi et al., Historična topografija, str. 217). Poleg naštetih dvorov je v Begunjah v 14. stoletju obstajal še dvor Breg, na katerem so živeli člani rodovine Rain (Adam, Grad Kamen, 2, str. 25–33; Adam, Vitezi iz zavetišča, 3, str. 3). 169 Adam, Miniature, Poljški vitezi, str. 10–11; Adam, Grad Ka­ men, 2, str. 5–35. 170 Adam, Vitezi iz zavetišča, 3, str. 1–3. Omemba se najverjetne- je nanaša na grad Kamen pri Begunjah in ne na Kamnik. 171 Kosi et al., Historična topografija, str. 397 [vnser vesten zem Nidern vnd Obernstain]. Prim. Kos, Vitez in grad, str. 147; Adam in Sinobad, Nekaj utrinkov z razstave, str. 3. 172 Fister, Grad Kamen, str. 12, sl.; Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 80-89; Adam in Jere in Sinobad, Stara Radovljica, str. 46–53. Na Zgornjem Kamnu je bila po mnenju Staneta Adama na osnovi analize srednjeveškega listinskega gradiva od 13. sto- letja uprava ortenburškega zemljiškega gospostva Kamen. Pri tem avtor meni, da se oznaka zgornji stolp nanaša na izposta- vljeni vrhnji stolp v sedanjem razvaljenem kompleksu gradu Kamen (Adam, Vitezi iz zavetišča, 3, str. 2). A z navedbami v razpoložljivih srednjeveških listinah te domneve ni mogoče dokazati in dopustno je pomisliti, da se oznaka Zgornji Ka- men nanaša na kakšno drugo lokacijo. nad vasjo Slatna. Na tak način je mogoče pojasniti, zakaj se ime Glanz v srednjeveških virih nikoli ne pojavi. Dopustno je pomisliti, da so v palaciju gradu (Spodnji) Kamen prebivali stalni ortenburški gra- diščani, ki so se po Kamnu tudi imenovali (Lueger, Stainer), v izpostavljenem stolpu in na dvoru Glanz oziroma Zgornji Kamen pa so prebivali zamenljivi gradiščani iz različnih zgornjegorenjskih rodov.173 Zdi se, da je dvor Glanz nastal nekaj pred ali hkrati s sosednjo vasjo Slatna, ki je kot višinski zase- lek najverjetneje nastala v zgodnjem 14. stoletju ozi- roma pred letom 1326 in ki sicer ni bila v neposredni povezavi z dvorom.174 Morda je dvor zgradil Gei- selher s Kamna († 1343/44), ustanovitelj družinske linije Stainerjev, ki je prvič omenjen leta 1313, med letoma 1327 in 1343 pa je omenjen kot ortenburški gradiščan na gradu Kamen. Izhajal je z dvora v Be- gunjah; leta 1327 je omenjen kot Gayserio de Vigono castelano in Lapide.175 Leta 1359 je eden od njegovih sorodnikov in naslednikov, tudi Geiselher po imenu, podaril cerkvi sv. Lucije v Zadnji vasi za ustanovitev večne luči itd. kmetijo pod Dobrčo, najverjetneje na območju Slatne.176 Podatek kaže, da se je takrat ob- močje na južnem pobočju Dobrče razvijalo in da je takrat na tistem območju najverjetneje že stal tudi plemiški dvor. Ni posebno presenetljivo, da dvor kot poslopje na južnem pobočju Dobrče v srednjeveških listinah iz- recno nikoli ni omenjen; tudi grad Kamen je v sred- njeveških listinah zelo redko omenjen – izrecno kot grad samo sedemkrat, v letih 1263, 1350, 1377, 1428, 1442, 1456 in 1469.177 Morda se na dvor Glanz na- naša omemba iz leta 1498: …bawhoff zum Stain … albens zum Stain gehorondt.178 Ugibati je mogoče tudi o tem, ali je na Glanzu morda prebival ortenburški uslužbenec Ulrik I. Gutenauer, ki je v listinah ome- njen med letoma 1357 in 1400. Bil je eden od treh si- nov Geiselherja s Kamna († 1343/44) in leta 1399 je omenjen v Begunjah, a ni živel na begunjskem dvoru Stainerjev.179 Leta 1420 je gospostvo Kamen z vsem drugim ortenburškim imetjem pripadlo grofom Celjskim. 173 Prim. Adam, Grad Kamen, 2, str. 14–25; Kos, Vitez in grad, str. 147. 174 Prim. Adam, Grad Kamen, 2, str. 17. Vas Slatna se kot Slatein skupaj z vasema Otok in Gorica prvič omenja v listini viteza Ulrika Geslechta iz leta 1326 (Adam, Jubileji krajev, str. 3; Kosi et al., Historična topografija, str. 908–909). Za rodovino Geslecht, ki je v zadnji tretjini 13. stoletja in pretežen del 14. stoletja bivala na gradu Waldenberk ter ki je najverjetneje izhajala z gradu Kamen: Adam in Jere in Sinobad, Stara Ra­ dovljica, str. 45. 175 Adam, Grad Kamen, 2, str. 11, 14–15, 17; prim. Adam, Vitezi iz zavetišča, 3, str. 2–3. 176 Adam, Grad Kamen, 2, str. 16–17. 177 Prim. Adam, Grad Kamen, 2, str. 17; Kosi et al., Historična topografija, str. 396–397. 178 Kosi et al., Historična topografija, str. 397. 179 Adam, Grad Kamen, 2, str. 15, 18–19, 22, 25; prim. Adam, Vitezi iz zavetišča, 3, str. 3. 414 2020IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 Vse kaže, da si je Herman III. Celjski grad Kamen s soglasjem očeta Hermana II. kmalu izbral za glavno rezidenco in da je tam prebival do tragične smrti po padcu s konja leta 1426. Dotedanji grajski prebivalci in upravitelj so se morali umakniti. Grad Kamen so takrat zapustili gradiščan Ahacij Grimšicer in čla- ni ministerialskih družin Stainer, Posch in Rain.180 Utemeljena je domneva, da so člani družin Posch ali Rain do takrat prebivali na dvoru Glanz. Stavbne značilnosti do takrat dokaj majhnega gradu Kamen z dvema ločenima deloma kažejo, da so v obdobju, ko je bila gradbena ambicioznost grofov Celjskih na vrhuncu, Kamen prezidali in ga povečali ter mu dali značaj dovolj udobne grofovske rezidence.181 V adap- tiranih poslopjih iz 13. stoletja je bilo treba zagoto- viti primerne bivalne prostore za grofa in njegovo spremstvo. Takrat so zgradili novo tretje nadstropje palacija, ki je nadomestilo nekdanjo obrambno pole- tažo s cinami in ki je dobilo velika pravokotna okna z bogato profiliranimi kamnitimi okvirji s križi iz peračiškega zelenkastega tufa.182 Na zahodu, onkraj obrambnega jarka, so palacij podaljšali z manjšim zi- danim samostojnim stranskim poslopjem, ki je bilo zasnovano na pravokotni talni ploskvi in vsaj eno- nadstropno.183 Vse kaže, da grad Kamen, kljub ar- hitekturno kakovostno izpeljani adaptaciji, v tistem obdobju ni bil deležen obsežnejše širitve in da je bilo širše grofovo spremstvo najverjetneje nastanjeno ne- kje v dislociranih poslopjih v bližini. Najbolj verjetno se zdi, da so takrat povečali kompleks bližnjega dvo- ra Glanz v klancu nad vasjo Slatna in tam ustvarili utrjeno pristavo gradu Kamen s primerno zavarova- nimi bivalnimi prostori za širše spremstvo Hermana III. Celjskega. Zdi se, da je s tem povezane gradbene podvige mogoče ustrezno vzporediti z gradbenimi posegi, ki jih je na gradovih Fridrihštajn in Bela Peč po letu 1422 oziroma 1431 usmerjal Hermanov brat Friderik II. Celjski (okoli 1379–1454).184 Po smrti Hermana III. Celjskega je grad Kamen z dislociranimi grajskimi poslopji izgubil rezidenčni pomen.185 Celjski so od leta 1442 gospostvo Kamen z Glanzem oddalji v zakup. Sprva so ga imeli v zaku- pu pl. Seebacherji. Po izumrtju Celjskih leta 1456 je gospostvo pripadlo Habsburžanom in od leta 1459 ga je imel v zakupu Andrej pl. Kraig. Leta 1469 ga je kot deželnoknežje gospostvo zakupil Jurij III. pl. 180 Adam, 550 let od bitke za Radovljico, str. 2–3; Adam in Sino- bad, Nekaj utrinkov z razstave, str. 3; Adam in Jere in Sino- bad, Stara Radovljica, str. 51, 53; prim. Kos, Čas bojevnikov, str. 132. 181 Prim. Adam in Sinobad, Nekaj utrinkov z razstave, str. 3; Adam in Jere in Sinobad, Stara Radovljica, str. 53. 182 V razvalini je deloma ohranjen eden od takrat izdelanih okenskih okvirjev (prim. Sapač, Grad Bela Peč, str. 380, op. 141). 183 Po Valvasorjevi upodobitvi iz okoli leta 1678 je utemeljeno sklepati, da je bilo tisto poslopje na koncu oziroma po nadzi- davi v 16. stoletju trinadstropno. 184 Prim. Sapač, Grad Bela Peč, str. 327–352. 185 Adam et al., Stara Radovljica, str. 53. Lamberg (1438–1509) z Gutenberga, ki je bil oskrb- nik v Škofji Loki.186 Leta 1476 je cesar Friderik III. podelil gospostvo Kamen skupaj z gospostvom Pod- vin v zakup (Frideriku) Jakobu II. pl. Lambergu († po 1502), ki je bil sin Jurija III. pl. Lamberga ter med letoma 1481 in 1491 glavar in kaščar v Škofji Loki. Leta 1511 je grajska poslopja prizadel potres. Med letoma 1530 in 1566 je v virih kot imetnik po- lovice gospostva Kamen dokumentiran Jakob III. pl. in od leta 1544 baron Lamberg (1508–1566), ki je bil sin znamenitega turnirskega bojevnika Gašperja II. pl. Lamberga (ok. 1463–1515/7) in nečak Jakoba II. pl. Lamberga. Leta 1545 je s svojim bratom Francem baronom Lambergom († po 1554) sklenil poravna- vo za drugo polovico gospostva. Leta 1549 sta Jakob III. in Franc sklenila dogovor, da se stari grad Kamen poruši in da se sezida nov grad. Posledično so staro grajsko zasnovo do konca petdesetih let 16. stoletja temeljito prenovili, pri tem pa ohranili srednjeveške dele. Leta 1561 je Jakob III. baron Lamberg izpla- čal dogovorjenih 500 goldinarjev in postal edini la- stnik gospostva Kamen z Glanzom, ki se je takrat s kraljevim privoljenjem že preimenoval v Gutenberg. Po Jakobovi smrti leta 1566 je postal lastnik njegov sin Janez Jurij I. baron Lamberg. Po njegovi smrti leta 1579 je gospostvo Kamen z Glanzom oziroma (Novim) Gutenbergom in druga njegova gospo- stva dedoval njegov sin Janez Jakob baron Lamberg († 1596), njemu so kot lastniki gospostev z gradovi Kamen, Glanz oziroma (Novi) Gutenberg, Gamberk in Boštanj pri Grosupljem sledili njegovi trije sino- vi Erenrajh, Janez Jurij II. († 1630) in Volf Ditrih († 1616) baroni Lambergi. Po poravnavi z bratoma je leta 1620 oziroma 1625 Janez Jurij II. baron Lam- berg postal edini lastnik vsega imetja. Ko je leta 1630 umrl, mu je sledil sin Adam, po njegovi smrti leta 1653 je gospostvo pripadlo njegovemu sinu Janezu Juriju. Po njegovi smrti leta 1707 je njegov sin Franc Adam grof Lamberg, ki je umrl leta 1719, gospostvo zapustil sinu Francu Bernardu. V posesti Lamber- gov je gospostvo Kamen z gradom Kamen, razvalino Glanz oziroma (Novi) Gutenberg, dvorcem Drnča (od začetka 17. stoletja) in dvorcem Kacenštajn v Begunjah (od leta 1763) ter dvorcem Zagorice pri Bledu (od leta 1765) ostalo do leta 1810, ko ga je Janez Nepomuk grof Lamberg v obdobju francoske okupacije prodal.187 Za Glanz je bilo pod Lambergi najpomembnej- še tisto obdobje, ko je bil njegov gospodar Jakob III. 186 Valvasor, Die Ehre, XI, str. 550; Smole, Graščine, str. 209; Kos, Čas bojevnikov, str. 131; Adam, Grad Kamen, 1, str. 26; Adam et al., Stara Radovljica, str. 47, 51, 53; prim. Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 150. 187 Smole, Graščine, str. 74, 96, 140, 150, 180, 209, 368, 462, 552, 634; prim. Valvasor, Die Ehre, XI, str. 550; Wurzbach, Das Biographische Lexikon, I. Stammtafel der Grafen und Fürsten von Lamberg; Kos, Čas bojevnikov, str. 116, 119, 120, 135, 191; Baraga, Grad Mirna, str. 75–76; Dolničar, Zgodovina, str. 101, 251–252. 415 2020 IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 baron Lamberg, ki ga je po potresu leta 1511 dvi- gnil iz ruševin in mu dal podobo odlične grajske stavbe z novim imenom. O tem priča na pravokotni renesančni kamniti plošči z Lambergovim grbom vklesan napis: ROM : KAY : MT ETC. FERDI- NANDI RATH / VND LANDTSHAVBTMAN IN CRAIN / HERR IACOB VON LAMBERG FREYHERR / ZVM STAIN VND GVETEN= / BERG LIESS MICH VOM / GRVNT IM 1.5.31. IAR / ERHEBEN VND WARD / VOLGE[N] TS MIT KAŸ= / =SERLICHER VND LANTS= / =FVRSTLICHER FREŸHAIT / ZV[M] GVE- TENBERG GENANNT / GOT GEB GLVKSA- LIG END 1.5.58.188 V prevodu napis sporoča: Rim­ skega cesarskega veličanstva Ferdinanda itd. svetovalec in deželni glavar na Kranjskem gospod Jakob plemeniti Lamberg, baron na Kamnu in Gutenbergu, me je dal leta 1531 dvigniti od tal in me je nato s cesarsko in deželno­ knežjo svobodo imenoval Gutenberg. Bog, daj srečen ko­ nec! 1558. Plošča torej sporoča, da je dal Jakob (III.) baron Lamberg grajsko stavbo Glanz med letoma 1531 in 1558 povsem obnoviti in da jo je s privolje- njem kralja oziroma od leta 1558 cesarja Ferdinan- da I. preimenoval v Gutenberg. Plošča z vklesanim napisom je sprva gotovo krasila enega od glavnih portalov na prenovljenem Glanzu oziroma (Novem) Gutenbergu, sedaj pa je vzidana na glavnem pročelju bližnjega renesančnega dvorca Drnča v Dvorski vasi pri Begunjah iz druge polovice 16. stoletja.189 188 Prim. Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 36. 189 Ploščo so z opuščenega Glanza oziroma Novega Gutenberga na dvorec Drnča prenesli zatem, ko so Lambergi na začetku 17. stoletja pridobili tisti dvorec in ga vključili v gospostvo Kamen ter nanj prenesli aktualne funkcije opuščenega Glan- za. Prenesli so jo gotovo še pred letom 1810, ko so Lambergi Drnčo prodali (prim. Smole, Graščine, str. 140). Da plošča na dvorcu Drnča ni na prvotnem mestu, kaže tudi kamen, iz ka- terega je izdelana; ta ni primerljiv s kamnom, iz katerega so izdelani drugi renesančni elementi na zunanjščini dvorca. Do Jakob III. baron Lamberg je bil v drugi tretjini 16. stoletja najuglednejši član plemiške rodovine Lam- berg. Rodil se je leta 1508, najverjetneje na Gorenj- skem. V virih je omenjen od leta 1517. Od leta 1523 je študiral na Dunaju in od leta 1538 je bil senior vseh vej Lambergov. Boril se je proti Osmanom. Leta 1544 je z drugimi člani kamensko-gutenberške linije rodovine Lamberg dobil baronski naslov. Med leto- ma 1544 in 1558 je bil kranjski deželni upravitelj in poveljnik kranjske vojske, med letoma 1558 in 1566 pa kranjski deželni glavar. Kot deželni funkcionar je z družino v glavnem prebival v Ljubljani, pa tudi v no- vem utrjenem renesančnem dvorcu Boštanj pri Gro- supljem, ki ga je v oporoki namenil svoji ženi za do- smrtno stanovanje. Umrl je najverjetneje leta 1566 in pokopali so ga v prezbiteriju ljubljanske stolnice, na njegovo željo levo ob njegovem znamenitem sorod- niku, škofu Žigi Lambergu, kjer je bil do porušitve zadnje prenove stavbe leta 2011 so tudi poškodbe na starem fasadnem ometu okoli plošče kazale, da so ploščo vzidali se- kundarno. Valvasor pri opisu dvorca Drnča plošče ne omenja, tako kakor, denimo, plošče pri opisih dvorcev Tuštanj, Zapu- že ali Boštanj, niti je ni mogoče opaziti na njegovi sicer zelo natančni upodobitvi dvorca. Zato je mogoče pomisliti, da so ploščo iz propadajočih razvalin gradu Glanz oziroma (Novi) Gutenberg prenesli šele po letu 1678 oziroma 1689, morda približno takrat, ko so po letu 1763 prenesli podobni plošči Jakoba III. barona Lamberga iz opuščenega gradu Kamen na dvorec Kacenštajn v Begunjah (prim. Valvasor, Topogra­ fija Kranjske, št. 311). Dobra ohranjenost plošče napeljuje na domnevo, da so jo iz razvalin Glanza odstranili razmeroma zgodaj. Ivan Stopar in Dušan Kos sta zmotno zapisala, da je plošča nastala za dvorec Drnča. Obenem sta tudi zmotno domnevala, da sta napisni plošči Jakoba III. barona Lam- berga z gradu Kamen z letnicama 1537 in 1548, ki sta sedaj sekundarno vzidani na dvorcu Kacenštajn, že izvorno nastali za Kacenštajn, ki v 16. stoletju ni bil last rodovine Lamberg (Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 34–38, 72, 76; Kos, Čas bojev- nikov, str. 120; prim. Avguštin, Graščina v Begunjah, str. 10; Sinobad, Dežela, str. 198; Sapač, Mesta, trgi, gradovi in samo- stani, str. 753–754, 765, 809, 819–820). Na glavni fasadi dvorca Drnča vzidana spominska plošča z gradu Glanz oziroma (Novi) Gutenberg iz leta 1558 – leta 2007 in 2012 (foto: Igor Sapač, 2007, 2012). 416 2020IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 stare stolne cerkve leta 1701 ohranjen njegov monu- mentalni marmorni nagrobni spomenik.190 Njegov glavni dedič je postal njegov sin Janez Jurij I. baron Lamberg († 1579).191 Jakob III. baron Lamberg je bil najbolj stra- sten graditelj v zgodovini rodovine Lamberg, ki se je med 15. in 18. stoletjem, ko je naglo napredovala po družbeni lestvici, na področju gradov in dvorcev odlikovala z bogato arhitekturno dejavnostjo. Z njim je ambiciozno in inovativno družinsko graditeljstvo doseglo vrhunec.192 Med letoma 1549 in 1558 je dal 190 Kos, Čas bojevnikov, str. 115, 119–120, 122–123, 190, 191; Kos, Zgodovina morale, str. 175–176; prim. Otorepec, Lam- berg, str. 94; Žvanut, Od viteza, str. 116; Sinobad, Dežela, str. 198; Dolničar, Zgodovina, str. 101, 251–252. 191 Kos, Čas bojevnikov, str. 122–123. 192 Večina grajskih stavb, ki so jih člani rodovine Lamberg na novo zgradili ali pa temeljito povečali in prezidali, je na Kranjskem predstavljala novost – tako v formalno-oblikov- nem kot v funkcionalnem smislu (prim. Žvanut, Od viteza, str. 164, 172–173; Sapač, Grad Breg, str. 448–452). kot deželni funkcionar na lokaciji manjšega srednje- veškega stolpastega dvora Boštanj pri Žalni blizu Grosupljega zgraditi izjemno razsežni, monumen- talni in reprezentativni novi renesančni utrjen dvo- rec, ki je bil do požiga med drugo svetovno vojno leta 1943 ena najodličnejših renesančnih arhitektur na Slovenskem. Poleg tega je obsežno renesančno prezidal in povečal srednjeveške gradove Kamen pri Begunjah (med letoma 1530 in 1553 oziroma 1566), Glanz oziroma (Novi) Gutenberg (med letoma 1531 in 1558) ter Gamberk v Zasavju (med letoma 1553 in 1566).193 Bil je tudi lastnik grajske stavbe v Pod- 193 Prim. Valvasor, Die Ehre, XI, str. 337, 550; Smole, Graščine, str. 96, 150, 634; Žvanut, Od viteza, str. 173; Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 36, 38, 72, 76 (z napačno navedbo, da so napis- ne plošče, ki dejansko pričajo o prezidavah gradov Kamen in Glanz, sedaj na prvotnih lokacijah); Kos, Čas bojevnikov, str. 120, 190; Sapač, Mesta, trgi, gradovi in samostani, str. 738, 753–754, 765, 809, 819–820, 835; Sapač, Grad Breg, str. 451. Vse naštete grajske stavbe so sedaj razvaljene in o renesanč- Razvaline gradu Glanz oziroma Klanjec / Burgruine Gutenberg na upodobitvi Conrada Grefeja (Grefe in Radics, Stara Kranjska/Alt­Krain, št. 58). 417 2020 IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 vinu.194 Morda je dal prav on srednjeveški stolpasti dvor, ki ga omenja Valvasor, nadomestiti z novim re- nesančnim dvorcem.195 Jakob III. baron Lamberg se obsežnih gradbenih posegov na Glanzu najbrž ni lotil z namenom, da bi si tam uredil novo ali dodatno rezidenco. Če se je zadr- ževal na Zgornjem Gorenjskem, je gotovo prebival v gradu Kamen, ki je bil formalni rodbinski sedež in ki ga je dal skupaj s bratom Francem temeljito obnoviti ter zelo povečati. Vse kaže, da je dal veliko na spomin in družinsko tradicijo in da je zelo skrbel, da njegovo ime ne bi zašlo v pozabo.196 Glanz je očitno prenovil v sklopu temeljite prenove kompleksa gradu Kamen in po drugi strani kot nadomestek za med potresom leta 1511 razdejani grad (Stari) Gutenberg, da bi tako ohranil pomemben del družinske tradicije oziroma spomin na matični grad Lambergov na Kranjskem. Zdi se, da je bilo na Glanzu bolj od arhitekturne ambicioznosti pomembno, da je prenovljena grajska stavba prevzela častitljivo staro ime Gutenberg, ki je bilo za Lamberge zelo pomembno. Lambergi so se morali (Staremu) Gutenbergu takrat dokončno od- reči, saj je po smrti Viljema Winklerja pl. Hainfelda okoli leta 1550 kljub dolgotrajni dediščinski pravdi prešel v last Volfa Zwickla.197 Vse kaže, da si je posle- dično leta 1557 Jakob III. baron Lamberg od kralja Ferdinanda I. izposloval dovoljenje, da ime razvalje- nega gradu, ki je imel pomen matičnega gradu Lam- bergov na Gorenjskem, prenese na sosednji Glanz.198 Čeprav temeljito prenovljeni Glanz oziroma (Novi) Gutenberg za Jakoba III. barona Lamberga po letu 1544 ni imel posebnega rezidenčnega pomena, je imel veliko simbolno vrednost kot nadomestni ma- tični grad. Zato ne preseneča, da je Jakob III. baron Lamberg v svoji oporoki določil, da njegovi dediči nih gradbenih podvigih je mogoče sklepati samo na podlagi fragmentov. 194 Prim. Smole, Graščine, str. 368. 195 Valvasor, Die Ehre, XI, str. 445–446. Podvin je imel za Lam- berge poseben pomen, saj so bili nasledniki v moškem rodu izumrlih Podvinskih in so po njih prevzeli njihov grb ter pre- cejšne premoženje. Zdi se malo verjetno, da bi srednjeveški stolpasti dvor nadomestili z novoveškim dvorcem šele v 17. stoletju. Morda so srednjeveški stolpasti dvor med renesanč- nimi gradbenimi deli celo ohranili in pred njim zgradili raz- meroma dolg in ozek petosni enoinpolnadstropni renesančni trakt, ki je dal celoti novoveški značaj. Po drugi svetovni vojni so dvorec med predelavo v hotel temeljito modernizirali in ga povečali ter mu v dobršni meri odvzeli historični pomen (prim. Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 110–113). 196 O tem je mogoče sklepati tudi po dokumentiranih datiranih kamnitih napisnih ploščah z njegovim imenom, ki jih je dal v zvezi z obsežnimi gradbenimi posegi vzidati na grajskih stav- bah Kamen (sedaj na dvorcu Kacenštajn v Begunjah), Glanz oziroma (Novi) Gutenberg (sedaj na dvorcu Drnča pri Begu- njah) in Boštanj pri Grosupljem (uničena okoli leta 1955). 197 Zabukovec, Bistrica: grad Gutenberg, str. 3; Kragl, Zgodovin­ ski drobci, str. 121. 198 Valvasor, Die Ehre, XI, str. 242; Kos, Čas bojevnikov, str. 120; prim. Hitzinger, Zur Geschichte, str. 16; Zabukovec, Bistri- ca: grad Gutenberg, str. 3; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 120; Smole, Graščine, str. 180. gorenjske posesti in še zlasti gospostev Kamen ter Gutenberg, za razliko od Boštanja na Dolenjskem in posesti na Koroškem, nikakor ne smejo odsvojiti.199 Čeprav je Jakob III. baron Lamberg gotovo vložil v prenovo Glanza velike napore in tudi veliko denar- ja, grajski stavbi z novim imenom ni bil usojen dolg obstanek. Na začetku 17. stoletja so Lambergi od Gallenbergov kupili bližnji udobni manjši renesanč- ni dvorec Drnča v dolini blizu Begunj, ki je v zračni črti oddaljen približno 1,5 km proti jugozahodu ozi- roma pol ure hoda.200 Vse kaže, da so Glanz oziro- ma (Novi) Gutenberg, ki je bil zaradi višinske lege oziroma težje pristopnosti bistveno manj udoben in funkcionalen, kmalu zatem opustili in ga prepustili propadu, njegovo rezidenčno in upravno funkcijo pa je prevzel dvorec Drnča. Gotovo ni bilo naključje, da so na Drnčo z Glanza prenesli tudi omenjeno napis- no ploščo iz leta 1558.201 Vse kaže, da so Glanz že v prvi polovici 17. stoletja začeli uporabljati kot priro- čen kamnolom in so gradbeni material od tam odva- žali ter ga uporabljali za nove gradnje v bližini. Okoli leta 1678 izdelana upodobitev v Valvasorjevi skicni knjigi kaže grajski kompleks že v povsem razvaljeni obliki.202 Že v 18. stoletju so bili ostanki tako skrom- ni, da jih niso vrisali na avstrijski vojaški zemlje- vid in niti omenili v spremnem besedilu k tistemu zemljevidu.203 Zato ne preseneča, da ostankov po- zneje niso vrisali niti v natančnejšo mapo franciscej- skega katastra, ki je nastala leta 1826.204 Kljub temu pa nekdanji grad ni povsem utonil v pozabi in oko- li leta 1900 je znani avstrijski slikar Conrad Grefe (1823–1907) v tehniki gvaša ustvaril slikovito upo- dobitev zadnjih visokih škrbin njegovega zidovja, ki je bila nato v obliki kromolitografije z naslovom Razvalina Klanjec na Gorenjskem oziroma Burgruine Gutenberg vključena v tiskani album z naslovom Sta­ ra Kranjska oziroma Alt­Krain.205 Visoke razvaljene škrbine zidovja so pozneje propadle, ohranili pa so se ostanki, ki dovolj nazorno dokumentirajo nek- 199 Kos, Čas bojevnikov, str. 120. 200 Smole, Graščine, str. 140; prim. Krajevni leksikon Dravske ba­ novine, str. 529. 201 Podobna usoda je v 18. stoletju doletela sosednji grad Kamen; Lambergi so leta 1763 po nakupu udobnejšega sosednjega dvorca Kacenštajn, ki je bil pred tem v lasti rodovine Kaci- janer, nanj s Kamna prenesli rezidenčne, upravne in gospo- darske funkcije ter tudi dve napisni plošči Jakoba III. barona Lamberga iz let 1537 in 1549. Grad Kamen se je zatem kma- lu spremenil v popolno razvalino (prim. Avguštin, Graščina v Begunjah, str. 10; Smole, Graščine, str. 74, 209; Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 72, 76; Sapač, Mesta, trgi, gradovi in samostani, str. 765, 809). 202 Prim. Valvasor, Topografija Kranjske, št. 90. 203 Rajšp, Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787, 4, sek. 135. 204 ARS, AS 176/L/L265, list 2. 205 Grefe in Radics, Stara Kranjska/Alt­Krain, št. 58. Upodobitev sem leta 2016 zmotno povezal z gradom Waldenberk (Sapač, Grad Waldenberk, str. 331). Ivan Stopar je upodobitev leta 1996 zmotno povezal z gradom (Stari) Gutenberg nad Trži- čem (Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 56). 418 2020IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 danjo tlorisno zasnovo in ki so leta 1967 pritegnili prve profesionalne raziskovalce historičnih stavbnih stvaritev. 206 Opis in oznaka ostankov gradu Glanz Ostanki grajskega kompleksa stojijo na dokaj položnem južnem pobočju Dobrče, malce nad ce- sto med dolinama Begunjščice in Tržiške Bistrice, približno 500 m severozahodno nad vasjo Slatna. Poglede nanje iz okolice v celoti zakrivajo drevesa in grmičevje. Ostanki sivega kamnitega zidovja, ki nikjer ne presegajo višine 5 m in ki nikjer nimajo ohranjenih slogovno opredeljivih stavbnih členov, se razprostirajo na petih različno obsežnih terasa- stih platojih. Že na prvi pogled je razvidno, da je bil nekdanji grajski kompleks zelo heterogena grajena celota, sestavljena iz različno obsežnih stavb z raz- nolikimi vsebinami, in da na tej lokaciji, ki je narav- no slabo zavarovana, nikoli ni stal značilni utrjeni srednjeveški grad. Nekdanji grajski kompleks in asfaltirano glavno cesto povezuje pot, ki je dolga približno 115 m in ki se dokaj položno vzpenja proti severovzhodu. Za- 206 24. marca 1967 je terenska ekipa Gorenjskega muzeja (Aleš Valič, Majda Žontar, Marjan Sajovic) in Zavoda za spomeni- ško varstvo Kranj (Peter Fister) v sklopu prvega sistematič- nega raziskovanja grajske dediščine na Gorenjskem izdelala fotografsko in topografsko dokumentacijo ter terenske izme- re ostankov gradu (Žontar in Zupančič, Terenske raziskave, str. 24–25). četek nekdanjega grajskega kompleksa je ob zavoju poti. Tam sta na najnižjem terasastem platoju, ki ima približno trapezasto talno ploskev in ki je bil nekoč očitno obdan s 50 cm debelim kamnitim zidom, raz- poznavni talni ploskvi dveh manjših poslopij, ki sta se najverjetneje stikali. Razvaljeni ostanki enega ali obeh poslopij so vidni na upodobitvi iz Valvasorjeve skicne knjige iz okoli leta 1678. Po tisti upodobitvi je mogoče sklepati, da sta bili poslopji dokaj nizki. Južno poslopje je imelo okroglo talno ploskev s pre- merom 8 m in 4,6 m široko poglobitvijo na sredini. Prostorska postavitev kaže, da najverjetneje to niso ostanki nekega valjastega grajskega obrambnega stol- pa in še najmanj samostojnega izpostavljenega stolpa – propugnakula, kakršni so značilni za srednjeveške gradove med 12. in 14. stoletjem.207 Mogoče je po- misliti, da je bilo tam gumno ali apnenica.208 Po ve- likosti talne ploskve in poglobitvi se zdi najbolj ver- jetno, da je bil tam zastrešen vodni zbiralnik oziroma cisterna. Severno poslopje je bilo zasnovano na pra- vokotni talni ploskvi v izmeri približno 11,4 × 7,9 m in v notranjščini s prečnim zidom predeljeno na dva neenaka dela. Kamniti obodni zidovi tega poslopja, ki jih sedaj skoraj v celoti prekriva ruševinski grušč, so bili najverjetneje debeli 90 cm. Po položaju in veli- kosti platoja ter upoštevaje značaj stavbnih ostankov 207 Prim. Globočnik, »Čudovit položaj, str. 92; Bremec, Arheolo­ ška topografija, str. 120, 122, 123, 124. 208 Za posredovani podatek se zahvaljujem kolegu Juretu Smo- linskemu. Pogled na ostanke skrajnega jugovzhodnega dela nekdanjega stavbnega kompleksa gradu Glanz oziroma (Novi) Gutenberg (foto: Igor Sapač, 2020). 419 2020 IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 na njem je mogoče sklepati, da je bilo to območje namenjeno gospodarskim dejavnostim. Najnižji plato na severovzhodni strani zameju- jejo ostanki do 2 m visokega kamnitega eskarpnega zidu, ki je, enako kakor ostanki zidovja na območ- ju najnižjega platoja, zgrajen iz večjih in manjših apnenčevih lomljencev. Lomljenci niso položeni v plasti. Struktura dokaj nekakovostne zidave kaže, da je zidovje najverjetneje nastalo v zgodnjem novem veku. Valvasorjeva upodobitev tega zidovja ne kaže. Na jugovzhodu sega eskarpni zid vse do zaključka grajske dostopne poti. Vse kaže, da je na zaključku poti nekoč stal glavni vhod oziroma porton v grajski kompleks, ki pa je sedaj do tal podrt in so njegovi sledovi zabrisani. Vzhodno od lokacije nekdanjega glavnega vhoda je tlorisna črta eskarpnega zidu v topem kotu zalomljena in eskarpno zidovje se na- daljuje proti jugovzhodu. Kamnito eskarpno zidovje je na tistem segmentu na zunanji strani visoko do 4 m, na notranji strani do 1 m in debelo približno 60 cm. Tudi tam je zidava dokaj nekakovostna, naj- verjetneje zgodnjenovoveška, iz večjih in manjših apnenčevih lomljencev, ki niso položeni v plasti. Ob jugovzhodnem koncu je zidovje v dolžini približno 13 m do tal podrto. Pred podrtim delom zidovja je v ohranjenem delu približno 2 m od tal viden grobo obklesan kamen, ki konzolno sega iz zidu. Funkcija tistega kamna ni pojasnjena. Morda so ga vgradili kot sidrni element, za steno ali verjetneje kontrafor, ki pa nikoli ni bil zgrajen. Vsekakor to ni sled nekega porušenega grajskega pomožnega poslopja, ki bi bilo naslonjeno na zunanjo stran eskarpnega zidu.209 Vse kaže, da je bil na tisti lokaciji pred propadom graj- skega kompleksa manjši obzidan grajski vrt; pred eskarpnim zidom je na njegovi zunanji oziroma ju- gozahodni strani razpoznaven plato v obliki terase v izmeri približno 15,9 × 8,3 m, ki je bila nekoč naj- verjetneje obdana z nizkim vrtnim zidom. Opisani eskarpni zid je zamejeval zalomljeno jugozahodno stranico drugega grajskega platoja, ki je dolg do 60 m, širok do 26 m ter sestavljen iz tra- pezastega jugovzhodnega in pravokotnega severo- zahodnega dela. Jugovzhodni del je bil nepozidan in zamejen z zidom, severozahodni del pa je vključeval dve pomožni grajski poslopji. Jugovzhodni del se proti vzhodu s talno ploskvijo zožuje in v njegovi ju- govzhodni obzidni stranici, ki je sedaj do tal podrta, je bil nekoč očitno drugi vhod oziroma drugi porton na drugi grajski plato; tam se je končala pot, ki je po južnem pobočju Dobrče speljana do vasi Slatna. Na severovzhodni strani pravokotnega severoza- hodnega dela drugega grajskega platoja stojijo do 1,5 m visoki ostanki 70 cm debelega kamnitega zi- dovja dokaj velikega novoveškega grajskega gospo- darskega poslopja, ki je bilo zasnovano na podolž- ni pravokotni talni ploskvi v izmeri približno 6,2 × 24,5 m in ki je bilo v času nastanka upodobitve iz Valvasorjeve skicne knjige okoli leta 1678 še v celo- ti ohranjeno in pokrito z dvokapno streho. Po tisti upodobitvi, ki kaže, da je bilo poslopje v zgornjem 209 Prim. Bremec, Arheološka topografija, str. 122. Lokacija nekdanjega obzidanega vrta in ostanki eskarpnega zidu na jugozahodni strani drugega platoja nekdanjega stavbnega kompleksa gradu Glanz oziroma (Novi) Gutenberg (foto: Igor Sapač, 2020). 420 2020IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 delu med zidanimi slopi v glavnem leseno, je mo- goče sklepati, da je tu stal grajski skedenj. Vhod v to poslopje je bil sredi njegove krajše jugovzhodne stra- nice. Ob zahodnem koncu daljše jugozahodne stra- nice poslopja stojijo do 1,5 m visoki ostanki 60 cm debelega obodnega zidovja manjšega poslopja, ki je bilo postavljeno na pravokotni talni ploskvi v izmeri približno 5,2 × 11 m in sekundarno naslonjeno na jugozahodno stranico eskarpnega zidu drugega graj- skega platoja. Koščki opeke med neurejeno zidavo iz apnenčevih lomljencev kažejo, da je to poslopje na- stalo šele tik pred propadom grajskega kompleksa v 17. stoletju.210 Valvasorjeva upodobitev tega poslopja ne kaže. Očitno je bilo zelo nizko. Morda je bil tam eden od grajskih hlevov, pomisliti pa je mogoče tudi na možnost, da so bili tam bivalni prostori za grajske hlapce in dekle. Poslopje so postavili na severoza- hodni strani obzidanega izravnanega gospodarske- ga dvorišča s približno pravokotno talno ploskvijo v izmeri 14 × 23,5 m, ki se je navezovalo na daljšo jugozahodno stranico grajskega skednja. Na severni strani severnega vogala nekdanjega grajskega skednja oziroma na skrajnem severnem delu grajskega kompleksa stojijo ostanki večjega eno- nadstropnega gospodarskega poslopja s 70 cm de- belim kamnitim zidovjem.211 Tisto poslopje je bilo 210 Za drugačno mnenje prim. Bremec, Arheološka topografija, str. 120–121, 124. 211 Prim. Bremec, Arheološka topografija, str. 120–121. zgrajeno z vključitvijo manjšega starejšega poslopja in najverjetneje zasnovano na pravokotni talni ploskvi v izmeri približno 13 × 23,4 m. Zdi se, da je tam, na tretjem grajskem platoju, nasproti vhoda v jedro graj- skega kompleksa, stala grajska kašča z grajsko kletjo oziroma hlevom za konje v spodnji etaži. Vzhodni del talne ploskve zavzemajo ostanki starejšega manj- šega enonadstropnega poslopja, ki je bilo zasnovano na pravokotni talni ploskvi v izmeri 7,4 × 12 m in v notranjščini s kamnito steno prečno predeljeno na dva neenaka dela. Na zahodni vogal tega starejšega poslopja, ki je ohranjen do višine približno 2,5 m, so sekundarno naslonili notranjo podolžno prečno steno povečanega poslopja. Struktura zidave zidovja prvot- nega poslopja je dokaj nepravilna, iz večjih in manjših apnenčevih lomljencev, brez razvidne težnje po pla- stenju, kar kaže, da zidovje gotovo ni nastalo pred 15. stoletjem. Struktura zidave prizidanega zidovja je zelo podobna, kar nakazuje, da stavbni fazi časovno nista razmaknjeni za daljše obdobje oziroma za več stoletij. Prizidani del poslopja so najverjetneje zasnovali na talni ploskvi v obliki kljuke, tako, da so z novimi pro- stori obzidali jugozahodno in severozahodno fasado prvotnega poslopja. Prizidek je imel na jugozahodu najverjetneje dve etaži, njegov severni del pa zaradi dvigovanja terena najverjetneje ni bil podkleten in je imel zgolj eno etažo. Spodnja etaža prizidanega dela je bila zasnovana kot 5 m širok in 22 m dolg prostor. Vhod v tisti prostor je bil na jugovzhodni strani, na- sproti vhoda v grajsko jedro. Med obema vhodoma je Pogled na notranjo stran razvaljenega severnega vogala nekdanjega skednja gradu Glanz oziroma (Novi) Gutenberg (foto: Igor Sapač, 2020). 421 2020 IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 Pogled na razvaljeno notranjo steno nekdanje kašče gradu Glanz oziroma (Novi) Gutenberg. Na desni strani stene je vidna cezura, ki kaže obseg prvotne stavbe in mlajši prizidek (foto: Igor Sapač, 2020). Pogled na nizke ostanke zidovja osrednjega grajskega poslopja oziroma prvotnega srednjeveškega stolpastega dvora na območju jedra stavbnega kompleksa gradu Glanz oziroma (Novi) Gutenberg (foto: Igor Sapač, 2020). 422 2020IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 na tretjem grajskem platoju nekdanje manipulativno grajsko dvorišče, ki je zasnovano na približno pravo- kotni talni ploskvi v izmeri 16 × 22 m. Tisto dvorišče je bilo dostopno z južne strani preko položne rampe z drugega grajskega platoja in s severovzhodne strani, s poti, ki se položno dviguje po pobočju Dobrče. Na jugozahodni strani je bilo manipulativno dvorišče za- mejeno z grajskim skednjem, na severozahodni strani z večjim enonadstropnim gospodarskim poslopjem, na jugovzhodni strani z grajskim jedrom, na seve- rovzhodni strani pa najverjetneje z obzidjem, ki je bilo na koncu poti predrto s portonom. Osrednji del nekdanjega grajskega kompleksa oziroma četrti grajski plato zavzema območje nek- danjega grajskega jedra. To je tlorisno največji in naj- bolj razčlenjen del grajskega kompleksa. Sestavljen je iz treh različno velikih pravokotnih talnih ploskev, ki se zajedajo ena v drugo. Osrednja talna ploskev je najmanjša in meri 12,5 × 17 m. Vse kaže, da je tam stalo osrednje grajsko poslopje, ki je imelo od 1 do 2 m debele obodne zidove in v spodnji etaži vsaj tri prostore. Zidovje je skoraj povsod do tal podrto in ostanki so zakriti z ruševinskimi grobljami.212 Struk- tura kamnite zidave ni razpoznavna. Po upodobitvi iz Valvasorjeve skicne knjige, pa tudi po upodobitvi, 212 Prim. Bremec, Arheološka topografija, str. 118–120. Situacija je primerljiva z lokacijo nekdanjega gradu oziroma stolpastega dvora Kamen nad Velesovim (prim. Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 90–92). Pogled na ostanke obzidja nekdanjega severovzhodnega dvorišča jedra gradu Glanz oziroma (Novi) Gutenberg (foto: Igor Sapač, 2020). Pogleda na obokano odprtino v obzidju nekdanjega severovzhodnega dvorišča jedra gradu Glanz oziroma (Novi) Gutenberg (foto: Igor Sapač, 2020). 423 2020 IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 ki jo je okoli leta 1900 ustvaril Conrad Grefe, je mo- goče sklepati, da je bilo zidovje tega poslopja dokaj visoko oziroma vsaj dvonadstropno. Sled 1 m debe- lega kamnitega prečnega zidu v notranjščini nekda- njega poslopja kaže, da je bilo vsaj v pritličju v osnovi predeljeno na dva enako velika dela. Ostanek 70 cm debelega zidu, ki je postavljen v nekdanji notranjščini pravokotno na potek nekdanje severozahodne fasa- dne stene, nakazuje, da so v notranjščini najverjetne- je sekundarno oblikovali manjši prostor in ob njem morda prostor za stopnišče. Vzporedno s potekom severovzhodne fasadne stene nekdanjega osrednjega grajskega poslopja je na četrtem grajskem platoju razpoznavno približno 26 m dolgo in 8,5 m široko območje nekdanjega se- verovzhodnega dvorišča grajskega jedra. Vse kaže, da je bilo tisto dvorišče nekoč na vseh straneh obdano z zidom in da je imelo krajši podaljšek na jugozahodu, ob severozahodni fasadni steni osrednjega grajskega poslopja. Dvoriščno obzidje je sedaj skoraj povsod do tal podrto in njegov potek je mogoče zgolj slutiti v konfiguraciji terena. Samo severovzhodna stranica nekdanjega obzidja je v razvaljeni obliki do dolžine 21 m še dobro razpoznavna; njeni ostanki še vedno dosegajo višino 4 m. Vse kaže, da je bila tista stranica obzidja v spodnjem delu zasnovana kot eskarpni zid, debel kar približno 2 m. Tako močan eskarpni zid je bil nujen, ker so izravnano dvoriščno površino med obzidjem in osrednjim grajskim poslopjem pridobili z odkopavanjem oziroma izsekavanjem pobočja Do- brče do globine približno 4 m. Struktura zidave je slabo prepoznavna, ker je kamniti zidni plašč v celoti odluščen. Zdi se, da so apnenčevi lomljenci vsaj de- loma postavljeni v plasti in da je zidovje torej nastalo v poznem srednjem veku, med 13. in 15. stoletjem. Konfiguracija terena kaže, da je bilo obzidje z dvo- riščne strani nekoč najverjetneje enkrat višje in visoko približno 8 m. Ob vzhodnem koncu ostanka obzidja je pri tleh ohranjena 1,7 m široka in vsaj 1,7 m visoka segmentno obokana odprtina, ki v enaki širini sega skozi celotno debelino zidovja. Njena lokacija, ki je na zunanji strani obzidja vkopana globoko v teren pobočja Dobrče, kaže, da gotovo ni imela funkcije prehoda skozi obzidje oziroma portala.213 Pomisliti je mogoče na možnost, da so jo zasnovali kot izhod iz gradu v sili.214 Bolj verjetno se zdi, da je povezana z leta 1968 objavljenim podatkom, da je bil v grad nekoč napeljan studenec Uršna voda.215 Zdi se, da je bila studenčnica nekoč speljana po pobočju Dobrče navzdol po umetnem jarku, ki je bil morda pokrit 213 Prim. Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 109; Bremec, Arheološka topografija, str. 114, 118, 119. 214 S tem v zvezi je mogoča primerjava z nekdanjim skrivnim izhodom, ki je sredi 16. stoletja nastal v kompleksu bližnjega gradu Kamen (prim. Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 84). 215 Krajevni leksikon Slovenije, str. 289. Za vodne napeljave do srednjeveških gradov prim. Gleue, Ohne Wasser keine Burg, str. 18–25. Pogled na ostanke severozahodne stranice obzidja glavnega dvorišča gradu Glanz oziroma (Novi) Gutenberg z lokacijo nekdanjega vhoda oziroma portona, nad katerim je bila morda vzidana spominska napisna plošča iz leta 1558 (foto: Igor Sapač, 2020). 424 2020IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 oziroma obokan in ki se je zaključil prav z opisano odprtino v obzidju grajskega jedra. Dvoriščna površina na severovzhodni strani osred- njega grajskega poslopja in četrtega grajskega platoja je bila nekoč najverjetneje s 6, 5 m dolgim zidom in s portonom ločena od glavnega grajskega dvorišča, ki se je razprostiralo pred jugovzhodno in jugozahodno fasadno steno osrednjega grajskega poslopja. Tisto dvorišče je bilo dolgo do 27, 5 m in široko do 22 m ter na severozahodni, jugozahodni in jugovzhodni strani zamejeno z dvoriščnim obzidjem, ki je bilo debelo približno 1,4 m. Od tistega obzidja je ostal predvsem ostanek na severozahodni strani, ob nek- danjem južnem vogalu pa je razpoznavnih nekaj niz- kih sledov na terenu. Severozahodna in jugovzhodna obzidna stranica sta bili prebiti s prehodoma oziroma portonoma, ki sta do tal podrta, a je njuni lokaciji na terenu še mogoče slutiti. Ostanek severozahodne obzidne stranice je na zunanji strani visok do 4 m in kaže nepravilno strukturo zidave iz večjih in manj- ših apnenčevih lomljencev brez plastenja. Obzidje s takšno strukturo zidave gotovo ni nastalo pred 15. stoletjem. Na notranji strani tiste obzidne stranice je razpoznavna zidna polica; 1,4 m debelo obzidje se je tam približno 1,5 m nad sedanjo nasuto talno povr- šino za 60 cm stopničasto zožilo do debeline 80 cm. Zidna polica je gotovo služila za namestitev lesenega obrambnega hodnika nad vhodom na glavno grajsko dvorišče. Ugibati je mogoče, ali je bila nad vhodom na zunanji strani obzidja vzidana omenjena napisna plošča Jakoba III. barona Lamberga iz leta 1558. Na drugi strani vhoda oziroma severovzhodno od nje- ga je v kotu dvorišča stalo manjše poslopje, ki so ga zgradili z naslonitvijo na notranjo stran vhodnega obzidja in na jugozahodno fasadno steno osrednjega grajskega poslopja. Od tistega poslopja, ki je ime- lo notranjo pravokotno površino veliko samo 2,8 × 3,8 m, so razpoznavni nizki ostanki njegovega jugo- zahodnega in jugovzhodnega zidu, ki sta bila debela do 90 cm. Glede na položaj tistega poslopja v graj- skem kompleksu in skromno velikost njegove talne ploskve je najbolj utemeljena domneva, da je bil tam prostor grajskega vratarja oziroma ključarja. Poslopje je bilo najverjetneje zgolj pritlično in ni presegalo vi- šine dvoriščnega obzidja. Povsem ločeno od nekdanjega obzidja grajskega jedra in osrednjega grajskega poslopja stoji na skraj- nem jugovzhodnem delu grajskega kompleksa oziro- ma na petem in obenem najvišje ležečem grajskem platoju ostanek izoliranega dela grajskega kompleksa. Do njega je z območja grajskega jedra položno nav- zgor speljana široka pot, ki je dolga približno 30 m. Ta del grajskega kompleksa, ki je dobro razpoznaven tudi na upodobitvi iz Valvasorjeve skicne knjige, je zasnovan na pravilni pravokotni talni ploskvi v iz- meri približno 22 × 35 m. Talna ploskev je na vseh štirih straneh obdana z ostanki kamnitega obodnega obzidja, ki je debelo od 1,2 do 1,5 m in visoko še do 4 m. Na jugozahodni in jugovzhodni stranici obzidja so opazne lokacije nekdanjih okenskih odprtin, ki jih kaže Valvasorjeva upodobitev. Struktura zidave ob- zidja je povsod enotna in dokaj nepravilna, iz večjih in manjših lomljencev v širokih izravnalnih plasteh, ki kažejo značilnosti t. i. kompartimentne zidave, kakršna je značilna za čas med 13. in 15. stoletjem. Na vogalih so vgrajeni apnenčevi ogelniki v obliki dokaj velikih in pravilnih kvadrov. Glavni vhod v ta del grajskega kompleksa je bil skozi nekdanji porton sredi severozahodne obzidne stranice. Za prehodom je dokaj obsežna in natančno izravnana platojska dvoriščna površina, ki je nastala z odkopavanjem ozi- roma izsekavanjem pobočja Dobrče. Zaradi tega ima severovzhodna stranica obzidja značaj eskarpnega zidu, ki je debel 1,5 m. Na notranji strani obzidja je bilo samo ob zahodnem vogalu zidano poslopje; za- snovano je bilo na talni ploskvi v izmeri 8,8 × 16 m in je imelo od 1,2 do 1,4 m debele obodne zidove. Velikost in zasnova talne ploskve ter višina zidovja, ki je dokumentirana na Valvasorjevi upodobitvi, ka- žejo, da je bilo poslopje vseskozi najverjetneje eno- nadstropno in da ni imelo značaja grajskega palacija ali celo stolpa.216 Vezani stiki zidov kažejo, da je tisto poslopje nastalo sočasno z obzidjem in da je bilo v notranjščini že od začetka prečno predeljeno na dva približno enaka prostora. V enem od prostorov so leta 1967 dokumentirali poznosrednjeveško stropno konzolo iz lehnjaka, ki je sedaj ni več.217 Konzola je nekoč gotovo opirala masiven lesen neometan tra- movni strop med pritličjem in nadstropjem. Vhod v poslopje je bilo na njegovi severovzhodni steni, v bližini prehoda skozi obzidje tega dela grajskega kompleksa. Ob nekdanjem vhodu v poslopje je na notranji strani tiste stene razpoznavna segmentno obokana zidna niša, ki je globoka 50 cm. Niša kaže, da sta imela prostora v pritličju poslopja najverjetne- je bivalno funkcijo. Po ostankih nekdanjih okenskih odprtin v celotni dolžini jugozahodnega obzidja tega dela grajskega kompleksa je mogoče sklepati, da so prvotno zidano poslopje sekundarno podaljšali proti jugovzhodu, vse do jugovzhodne obzidne stranice. Ker na dvorišču ni opaznih sledov dvoriščne stene podaljška, je mogoče pomisliti, da je bila dvoriščna stena konstruirana v lesu in da je bila nad njo eno- kapna streha, ki je bila postavljena do obodnega obzidja. Vse kaže, da severovzhodne tri petine dvo- riščne površine nikoli niso bile zapolnjene s poslopji. Takšna stavbna zasnova kaže, da je imel izolirani ju- govzhodni del grajskega kompleksa značaj pristave in da tam ne gre iskati prvotnega zametka grajskega kompleksa Glanz oziroma (Novi) Gutenberg.218 216 Za zmotno interpretacijo prim. Žontar in Zupančič, Teren- ske raziskave, str. 24; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 109; Bre- mec, Arheološka topografija, str. 117. 217 Žontar in Zupančič, Terenske raziskave, str. 24. 218 Za drugačno mnenje prim. Bremec, Arheološka topografija, str. 117. 425 2020 IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 Na skrajnem severovzhodnem koncu grajskega kompleksa so povsem ločeno od njega, v oddaljenosti približno 80 m v zračni črti od severovzhodne stra- nice obzidja grajskega jedra in približno 20 m višje od nivoja nekdanjega dvorišča grajskega jedra vidni sledovi neke stavbe z okroglo talno ploskvijo premera približno 9 m. V osrednjem delu tiste okrogle tal- ne ploskve je razpoznavna plitka okrogla poglobitev oziroma kotanja s premerom približno 5 m. Okoli poglobitve se v ruševinski groblji sluti nekdanji zi- dani obod z debelino približno 2 m. Po dimenzijah ostankov bi bilo mogoče pomisliti, da je na tisti loka- ciji nekoč stal značilni samostojni grajski izpostavlje- ni stolp – propugnakul.219 A ker vse kaže, da na lo- 219 Prim. Žontar in Zupančič, Terenske raziskave, str. 25; Glo- kaciji grajskega jedra v srednjem veku ni bilo pravega utrjenega gradu in ker je lokacija okrogle stavbe na severni in vzhodni strani tesno obdana s pobočjem Dobrče, je bolj verjetna domneva, da je na tisti loka- ciji stal objekt, ki je bil povezan z omenjenim zajet- jem studenca Uršna voda. Interpretacija stavbnega razvoja gradu Glanz Nekdanji grajski kompleks je bil doslej deležen že nekaj bežnih poskusov interpretacije njegovega stavbnega razvoja.220 Zaradi premalo natančne do- bočnik, »Čudovit položaj, str. 92; Bremec, Arheološka topogra­ fija, str. 113, 123–124. 220 Žontar in Zupančič, Terenske raziskave, str. 24; Jakič, Vsi Struktura zidave na jugozahodni strani obodnega obzidja nekdanje pristave na skrajnem jugovzhodnem delu kompleksa gradu Glanz oziroma (Novi) Gutenberg (foto: Igor Sapač, 2020). Pogled na zaraščeno območje izravnanega dvorišča nekdanje pristave na skrajnem jugovzhodnem delu kompleksa gradu Glanz oziroma (Novi) Gutenberg (foto: Igor Sapač, 2020). 426 2020IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 kumentacije grajskih ostalin, na osnovi katere bi bilo mogoče korektno izpeljati stavbnozgodovinsko ana- lizo, noben od teh poskusov ni bil uspešen in ga ni mogoče jemati kot osnovo za primerno poglobljeno stavbnozgodovinsko interpretacijo. Prav tako se pri stavbnozgodovinski analizi ne gre nekritično zanaša- ti na podatek z leta 1558 izdelane omenjene plošče Jakoba III. barona Lamberga, da je bilo grajsko po- slopje leta 1531 dvignjeno od tal oziroma ponovno zgrajeno.221 1. faza: prvotna stavbna zasnova pred koncem 14. stoletja Analize razpoložljivih pisnih zgodovinskih virov, grajske lokacije v prostoru in tlorisne zasnove graj- skega kompleksa prepričljivo kažejo, da je Glanz na- stal kot značilni poznosrednjeveški neutrjeni stolpasti dvor.222 Velikost pravokotne talne ploskve osrednjega grajskega poslopja v izmeri 12,5 × 17 m kaže, da je poslopje dvora gotovo nastalo pred koncem 14. sto- letja, morda že celo v 13. stoletju.223 Dokumentirana slovenski gradovi, str. 109; Globočnik, »Čudovit položaj, str. 92; Bremec, Arheološka topografija, str. 110–125; Sapač, Mesta, trgi, gradovi in samostani, str. 753–754; prim. Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 43–44. 221 Prenovitelji srednjeveških grajskih poslopij so v 16. stoletju pri navajanju obsega izpeljanih gradbenih del z napisi na spominskih ploščah pogosto zelo pretiravali. Npr. na gradu Turjak nameščena spominska plošča z letnico 1520 navaja, da je bil prvotni grad po potresu leta 1511 razsut in da ga je dal Trojan pl. Auersperg nato do tal podreti ter leta 1520 začel na novo graditi. Novejše raziskave so pokazale, da so v stavb- no zasnovo iz 16. stoletja vključili obsežne dele srednjeveške grajske zasnove, ki je torej niso do tal podrli. Tudi napisna plošča, ki je bila nekoč vzidana na gradu Pilštanj in ki je sedaj nameščena na pilštanjski župnijski cerkvi, sporoča, da je bil tamkajšnji grad leta 1570 ponovno zgrajen. Tudi tam so razi- skave pokazale, da so med prenovo v 16. stoletju v veliki meri ohranili srednjeveško grajsko zidovje in da gradu torej niso ponovno zgradili, marveč zgolj obnovili. Na nekdanjem štoku oziroma dvorcu Thumersfelden v Vuzenici, porušenem leta 2007, je bila nad glavnim portalom vzidana napisna plošča z letnico 1658, stavbne raziskave pa so pokazale, da je stavba stala že vsaj v 15. stoletju. 222 Za opredelitev poznosrednjeveških plemiških dvorov v slo- venskem prostoru prim. Stopar, Architektursymbolik, str. 147–169; Sapač, Arhitekturnozgodovinska problematika, str. 371–410; Sapač, Kaj je grad?, str. 391–402. Za prvo oprede- litev in ovrednotenje stolpastih dvorov na Gorenjskem: Ko- melj, Gradovi na Gorenjskem, str. 18. Mnoge stolpaste dvore so v obdobju renesanse razširili v dvorce. Npr. Valvasor v Sla­ vi pri opisu dvorca Podvin navaja, da je bil tam nekoč samo mogočen stolp, ki so ga imenovali Turn-Podwein (Stolp Podvin) in ki je bil matična hiša gospodov von Podwein ali Podvinskih (Valvasor, Die Ehre, XI, str. 445–446). 223 Smiselne so primerjave dokumentiranih velikosti talnih ploskev poznosrednjeveških stolpastih dvorov v gorenjskem prostoru. Bližnji dvor na lokaciji sedanjega dvorca Kacen- štajn v Begunjah, ki je domnevno stal že pred letom 1283, je imel pravokotno talno ploskev v izmeri približno 12,8 × 18,5 m. Trije obodni zidovi prvotnega stolpastega poslopja so v spodnji etaži debeli 1,3 m, severovzhodni zid pa je debel 1,4 m. Prim. tloris v: Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 69. Nek- danji ortenburški dvor v Radovljici, ki je stal že vsaj v 14. stoletju, domnevno pa že v drugi polovici 13. stoletja, in iz nenavadna debelina severovzhodne fasadne stene, ki je z 2 m enkrat širša od drugih obodnih sten, je mor- da nastala kot posledica sekundarne sanacije poško- dovane prvotne stene. To bi se utegnilo zgoditi med obnovo po potresu leta 1511. Po drugi strani ni mo- goče povsem izključiti možnosti, da je bila tista ste- na že prvotno debelejša in v spodnjem delu ob stiku s pobočjem Dobrče zasnovana kot eskarpni zid. Po velikosti talne ploskve in z upoštevanjem ustreznih analogij je mogoče sklepati, da je bila talna ploskev stavbe že od začetka prečno predeljena na dva približ- no enaka dela. Vhod v poslopje je bil najverjetneje vseskozi v pritličju na severnem delu krajše severo- zahodne stene.224 Po Valvasorjevi upodobitvi in ana- logijah je utemeljeno domnevati, da je bilo poslopje dvora sprva dvonadstropno in da je bilo najverjetneje pokrito s strmo štirikapno skodlasto streho. Ob zi- danem stolpastem poslopju so gotovo stala še manjša pomožna poslopja, ki so bila najverjetneje lesena, a so poznejše gradnje njihove sledi povsem zabrisale. Tako zasnovani kompleks poznosrednjeveškega dvora je najverjetneje funkcionalno dopolnjeval bliž- nji stavbni kompleks gradu Kamen pri Begunjah.225 katerega se je razvil sedanji baročni mestni dvorec, je bil naj- verjetneje zasnovan na pravokotni talni ploskvi v izmeri pri- bližno 10 × 14 m oziroma – manj verjetno – 14,5 × 14 m in je imel v spodnji etaži 1 m debele zidove. Dvor Strmol pri Cerkljah je bil najverjetneje že pred letom 1287 zasnovan na talni ploskvi v izmeri 11,5 × 15 m in je v spodnji etaži dobil 1,5 m debelo obodno zidovje. Dvor Kamen nad Velesovim, ki je najverjetneje stal že leta 1359, je bil zasnovan na talni ploskvi v izmeri 11 × 14 m in je imel od 1 m do 1,5 m debele obodne zidove. Dvor Polhov Gradec, ki je nastal pred letom 1350, je bil zasnovan na talni ploskvi v izmeri 9,5 × 12,5 m in je imel približno 1 m debele obodne zidove. Zaradi nazornej- še opredelitve prvotne stavbne zasnove Glanza v nadaljevanju navajam še dokumentirane velikosti pravokotnih talnih plo- skev nekaterih značilnih stolpastih dvorov na območju Do- lenjske, Notranjske in Štajerske: Gracarjev turn (9 × 12 m), Škrljevo (9,7 × 11,5 m), Boštanj pri Grosupljem (8 × 12 m), Luknja pri Novem mestu (13 × 21 m), Pogonik blizu Litije (8 × 11 m), Otočec (11 × 16 m), Struga ob Krki (15 × 17 m), Ra- kovnik pri Šentrupertu (10,8 × 15,5 m), Studeno pri Postojni (8–10 × 14, 5 m), Kebelj na Pohorju (9 × 12 m), Hrastovec v Slovenskih goricah (11 × 17 m), Negova v Slovenskih go- ricah (11,5 × 14,5 m). Tradicija poznosrednjeveških dvorov se je ohranila še v 16. stoletju. Značilen primer je Vukovski dvor oziroma Vilkenhof blizu Maribora, ki je nastal okoli leta 1550 in ki ima pravokotno talno ploskev v izmeri 10,5 × 13,5 m ter 80 cm debele zidove v prvem nadstropju. Dvori v 16. stoletju so imeli sicer največkrat večje talne ploskve od srednjeveških dvorov. Značilna primera sta Turn v Radečah iz zgodnjega 16. stoletja s približno 14 × 18 m veliko talno ploskvijo in Golnik iz poznega 16. stoletja s približno 12,5 × 20 m veliko talno ploskvijo. 224 Vhodi na stranski fasadi so dokumentirani tudi na poslopjih stolpastih dvorov Gracarjev turn in Rakovnik na Dolenj- skem. 225 Kompleks gradu Kamen je bil pred poznim 14. stoletjem do- kaj skromen in sestavljen iz dveh poslopij. Na zahodu je stalo dvonadstropno tricelično bivalno poslopje oziroma palacij s približno pravokotno talno ploskvijo v izmeri okoli 8,5 × 19 m, s približno 1,5 m debelimi obodnimi zidovi v pritličju in s sočasnim manjšim obzidanim dvoriščem pred vhodom na zahodni strani, ki je bilo zavarovano z obrambnim jarkom. Na vzhodu kompleksa je na višji legi samostojno stal več- 427 2020 IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 Dislocirani del gradu Kamen je bila domnevno tudi utrdba na lokaciji Preska, jugozahodno ob cesti med Tržičem in Begunjami, na zahodnem robu območja vasi Slatna.226 Tista lokacija je od nekdanjega stolpa- stega dvora Glanz oddaljena v zračni črti približno 470 m proti severozahodu, od gradu Kamen pa pri- bližno 960 m proti jugu. Vse kaže, da je strateško po- stavljena utrdba na tisti lokaciji nadzorovala dostop do doline Drage z gradom Kamen z vzhodne strani oziroma iz smeri doline Tržiške Bistrice. Postavili so jo na umetno preoblikovano manjšo kopasto vzpe- tino s premerom približno 65 m in z izravnanim vrhom ter jo za zahodni strani zavarovali s prečnim nadstropni izpostavljeni stolp – propugnakul – s pravokotno talno ploskvijo v izmeri 8,3 × 9,7 m, s približno 2 m debeli- mi zidovi v pritličju in z manjšim obzidanim dvoriščem pred vhodom. Pred drugo polovico 15. stoletja so kompleks onkraj obrambnega jarka pred palacijem dopolnili še z manjšim – najverjetneje enonadstropnim – gotskim poslopjem, ki so ga zasnovali na pravokotni talni ploskvi v izmeri 8 × 11,5 m in ki je na treh straneh dobilo 1 m debele obodne zidove, na zahodni strani pa zid, ki je debel 1,5 m (prim. Fister, Grad Kamen; Fister, Delo na spomeniških gradovih; Fister, Umet­ nost, str. 181). 226 V registru nepremične kulturne dediščine je lokacija vpisana z imenom Slatna – Arheološko najdišče Preska in z ozna- ko EŠD 17605 (prim. Bremec, Arheološka topografija, str. 207–209, op. 33, 36). Datacija utrdbe v 10. stoletje oziroma v obdobje protiturškega utrjevanja ni ustrezno utemeljena. jarkom na pobočju vzpetine. Vzpetino so še dodatno zavarovali z jarkom in okopom ob njenem vznožju na južni strani. Ostanki zidovja niso vidni in zato nekdanje utrdbe ni mogoče natančneje opredeliti in datirati. Glede na obseg lokacije, konfiguracijo terena in obcestno lego se zdi najbolj utemeljena domneva, da je tam v 13. stoletju stal drugi oziroma južni izpo- stavljeni stolp – propugnakul – gradu Kamen. Dopu- stno je pomisliti, da je dvor Glanz nastal v povezavi s to utrdbo in da je bila njegova predhodnica na tem območju oziroma da je nastal tudi zaradi potrebe po povečanju bivalnih površin te utrdbe. Časa propada izpostavljene utrdbe na Preski ni mogoče opredeli- ti.227 Na avstrijskem vojaškem zemljevidu iz druge polovice 18. stoletja in v mapi franciscejskega kata- stra ni označena. 227 Morda se na takrat že opuščeno utrdbo na Preski nanaša oznaka burkstal v listini iz leta 1442, ki omenja grad in utrdbo Kamen pri Radovljici: . . . das haus vnd vessten zu Stain pey Radmonsdorff . . . mit sambt dem burkstal . . . (Kosi et al., Histo­ rična topografija, str. 397). Oznaka burkstal (burgstall) lahko pomeni gradišče, lahko pa tudi grajsko pomirje. Oznaki haus vnd vessten – hiša (grad) in utrdba – ne pomenita nujno dveh različnih stavb, prav mogoče je bila z to oznako določena ena stavba z dvema funkcijama, bivalno in obrambno (prim. Adam in Jere in Sinobad, Stara Radovljica, str. 51). Dvor Glanz v poznem 14. stoletju. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2020). 428 2020IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 2. faza: širitev stavbnega kompleksa do konca 15. stoletja Vse kaže, da so prvotni dvor še pred koncem sred- njega veka dopolnili z različnimi novimi gradnjami. Najobsežnejši gradbeni podvig je bila postavitev večje samostojno zasnovane utrjene stavbe oziroma pristave, ki je na zaključku stavbnega razvoja tvorila izolirani jugovzhodni del grajskega kompleksa. Ker je tisti del grajskega kompleksa v razvalinah še do- kaj celovito razpoznaven in ker stoji na najvišji lo- kaciji, so ga prvi raziskovalci gradu Glanz zmotno interpretirali kot najstarejši del in prvotni zametek grajskega kompleksa.228 Pristavo so zasnovali na pra- vokotni talni ploskvi v izmeri približno 22 × 35 m ter jo obdali z dokaj močnim in kakovostno zgrajenim obzidjem, na katerega so na notranji strani ob zahod- nem vogalu prizidali dvocelično poslopje s pravokot- no talno ploskvijo in najverjetneje enonadstropno stavbno maso. Tlorisna zasnova pristave spominja na manjše zasnove obodnih gradov iz 12. in 13. stoletja, vendar pa dokumentirane stavbne mase dokazujejo, 228 Prim. Žontar in Zupančič, Terenske raziskave, str. 24; Jakič, Vsi slovenski gradovi, str. 109; Bremec, Arheološka topografi­ ja, str. 110–125; Sapač, Mesta, trgi, gradovi in samostani, str. 753–754. da tam v resnici nikoli ni stala grajska obodna za- snova. Tudi značilna struktura zidave dokazuje, da je pristava nastala šele po sredini 13. stoletja. Vse kaže, da je bilo zidano poslopje s štirimi okenskimi osmi na sprednji strani samo enonadstropno in da ni presegalo višine obodnega obzidja, ki je bilo po Valvasorjevi upodobitvi in sedanjem nivoju terena na severovzhodni strani sodeč visoko približno 7 ali 8 m. Dokaj majhnega zidanega poslopja torej nika- kor ni utemeljenoj interpretirati kot palacija obodne grajske zasnove. Najverjetneje je bil to bivalni objekt za oskrbnika pristave in morda tudi za druge usluž- bence na dvoru. V slovenskem prostoru k poznosred- njeveški utrjeni pristavi grajskega kompleksa Glanz ni mogoče najti ustrezne primerjave.229 Zdi se, da je približno takrat, ko so zgradili utr- jeno pristavo, nastalo tudi manjše obzidano dvorišče na severovzhodni strani prvotnega stolpastega dvora. 229 Pogojno jo je mogoče primerjati s poznosrednjeveškima pre- hodnima obrambnima oboroma pred glavnim vhodom gradu Žovnek, ki sta nastala v 14. stoletju ali v prvi polovici 15. stoletja. Smiselna je tudi primerjava z nekdanjo pristavo Vi- tovše v bližini podružnične cerkve sv. Magdalene pri Otoščah v zgornji Vipavski dolini, ki je domnevno nastala ob koncu 16. stoletja, proti koncu 19. stoletja pa so jo opustili in je sedaj razvaljena. Tista pristava je z velikostjo pravokotne talne plo- skve v izmeri 48 × 53 m sicer veliko obsežnejša. Grad Glanz okoli leta 1500. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2020). 429 2020 IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 Severovzhodno stranico tistega obzidja so, prav tako kot severovzhodno stranico obzidja utrjene pristave, vkopali globoko v teren pobočja Dobrče. Vse kaže, da so z obzidanim dvoriščem zavarovali vhod v stol- pasti dvor in dvoru s tem dali značaj manjše utrjene grajske zasnove.230 Hkrati z dvoriščnim obzidjem je nastala tudi segmentnoločno obokana odprtina v prizemnem delu njegove severovzhodno stranico. Po konfiguraciji terena sodeč je dvoriščno obzidje segalo do višine tal drugega nadstropja stolpastega dvora. Po analogijah je mogoče sklepati, da je bilo zastrešeno in na notranji strani opremljeno z lesenimi obrambnimi hodniki. Zahodno od poslopja prvotnega stolpastega dvo- ra so najverjetneje še pred koncem 15. stoletja zgradi- li pomožno enonadstropno dvocelično stavbo s pra- vokotno talno ploskvijo v izmeri 7,4 × 12 m. Morda so takrat na tisti lokaciji nadomestili starejše leseno poslopje. Vhod v novo stavbo je bil najverjetneje ob južnem koncu njene jugozahodne fasade. Spodnja etaža stavbe, ki je bila napol vkopana v teren, je imela najverjetneje funkcijo kleti, zgornja etaža pa funkcijo kašče. Segmentnoločno obokana odprtina v prizemnem delu severovzhodne stranice obzidja nekdanjega dvorišča na severovzhodni strani prvotnega stolpa- stega dvora kaže, da so najverjetneje že pred koncem 15. stoletja poskrbeli za oskrbo stavbnega kompleksa s pitno vodo. Dopustno je pomisliti, da so še pred omenjeno napeljavo vode iz studenca Uršna voda, dvor oskrbovali z vodo iz posebnega vodnega zbi- ralnika oziroma cisterne.231 Zdi se najbolj verjetno, da je bila cisterna na lokaciji stavbe z okroglo talno ploskvijo s premerom 8 m in s 4,6 m široko poglobi- tvijo na sredini, na najnižjem in skrajnem zahodnem predelu poznejšega grajskega kompleksa.232 Morda so cisterno uredili že hkrati z gradnjo poslopja prvot- nega stolpastega dvora in jo – ker dvor ni imel ob- zidanega dvorišča – dopolnili z zaščitno nadzemno konstrukcijo v obliki nizkega valjastega stolpiča s stožčasto streho. O nekdanji višini zidovja stolpičaste stavbe je mogoče domnevati po Valvasorjevi upodo- bitvi, ki kaže pravilno vodoravno izravnan zgornji rob 230 Na podoben način so v 14. ali 15. stoletju z obzidanima dvo- riščema dopolnili prvotna stolpasta dvora Otočec in Treb- nje na Dolenjskem. Tudi bližnji srednjeveški dvor na lokaciji sedanjega dvorca Kacenštajn v Begunjah so pred 16. stolet- jem dopolnili z obzidanim dvoriščem. Ostanke dvoriščnega obzidja so leta 1970 izkopali na dvorišču dvorca in njihov potek je od takrat prezentiran v dvoriščnem tlaku. Obzidje je bilo dopolnjeno s polkrožno stavbo, najverjetneje obramb- nim stolpičem (prim. Fister, Begunje, str. 209–210; Avguštin, Graščina v Begunjah, str. 10). Tloris je objavljen v: Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 69, fotografija iz zraka v: Avguštin, Gra- ščina v Begunjah, str. 5. 231 Za vodne zbiralnike oziroma cisterne na srednjeveških gra- dovih prim. Gleue, Ohne Wasser keine Burg, str. 25–31. 232 Premer poglobitve je primerljiv s premeroma dokumenti- ranih nekdanjih cistern na gradovih Školj in Tolmin iz 16. stoletja. razkritega zidovja, kar je mogoče jemati kot indic, da zidovje nikoli ni bilo višje od približno 4 m. Vodni zbiralniki z zaščitno nadzemno konstrukcijo stolpi- časte oblike so v slovenskem prostoru dokumentirani že v obdobju pozne antike,233 uveljavljeni pa so bili tudi na poznosrednjeveških gradovih.234 Upoštevaje stavbno zasnovo, strukturo zidave in zgodovinske okoliščine na tem območju med 13. in 15. stoletjem se zdi najbolj utemeljena domneva, da so drugo fazo stavbnega razvoja grajskega kompleksa Glanz oziroma (Novi) Gutenberg izpeljali v obdo- bju med letoma 1420 in 1426, ko je bil grad Kamen glavna rezidenca Hermana III. grofa Celjskega. Bi- stveno manj je verjetno, da so kompleks razširili šele v obdobju turških vpadov v zadnji tretjini 15. stoletja. Tej tezi nasprotuje zlasti masivnost zidovja pristave, ki si jo je v skrajno racionalnem obdobju protitur- škega utrjevanja zelo težko predstavljati.235 Prav tako je malo verjetno, da je bil stavbni kompleks razdejan med boji za celjsko dediščino leta 1457 in nato ob- novljen ter razširjen.236 3. faza: obnova in širitev stavbnega kompleksa v 16. stoletju Valvasor navaja, da je v letu 1509 na Kranjskem prišlo do hudega potresa, ki je na gradu naredil 233 Dobro raziskani in dokumentirani so vodni zbiralniki v okvi- ru poznoantičnih višinskih naselbin Rifnik nad Šentjurjem pri Celju, Ajdovski gradec blizu Sevnice in Korinj oziroma Korinjski hrib nad Velikim Korinjem na Dolenjskem. 234 Raziskan in dokumentiran je vodni zbiralnik na nekdanjem gradu Reštanj blizu Brestanice ob Savi, ki so ga uredili v so- časno zgrajenem obrambnem stolpu iz 13. stoletja zgrajen stolp z zbiralnikom je bil zasnovan na približno kvadratni talni ploskvi s 6 m dolgo stranico, notranji premer okroglega zbiralnika v oglatem stolpu pa znaša približno 4 m. 235 S tem v zvezi je smiselna primerjava z arhitekturo protitur- ških tabornih utrdb (prim. Fister, Arhitektura). V bližini gra- du Glanz so v obdobju protiturškega utrjevanja zgradili tabor ob cerkvi sv. Janeza Krstnika v vasi Kovor, od katerega pa so ostali samo skromni ostanki (Fister, Arhitektura, str. 158). 236 Valvasor pri opisu bližnjega dvorca Kacenštajn v Begunjah navaja, da ga je leta 1458 hudo prizadel oziroma porušil grof Herman Celjski in da so ga pozneje spet postavili (Valvasor, Die Ehre, XI, str. 299; prim. Krajevni leksikon Dravske bano­ vine, str. 529; Fister, Grad Kamen, str. 17). Valvasor je pri tem pomešal podatke in zmotno povezal razdejanje gradu Kacen- štajn pri Šoštanju v celjsko-habsburški fajdi okoli leta 1437 z boji za celjsko dediščino okoli leta 1457 (prim. Kronika grofov celjskih, str. 64; Avguštin, Graščina v Begunjah, str. 10; Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 75). Kljub temu je treba dopustiti mož- nost, da je bil dvor v Begunjah med boji za celjsko dediščino poškodovan oziroma razdejan (prim. Stopar, Grajske stavbe, 6, str. 75–76). Vsekakor so se na širšem območju Radovlji- ce okoli leta 1457 odvijali ogorčeni boji za celjsko dediščino med cesarskimi četami, katere so podpirali tudi Lambergi z Gutenberga, in četami celjskega vojskovodje Jana Vitovca (prim. Kronika grofov celjskih, str. 54–56, poglavje XXXVIII; Adam, 550 let od bitke za Radovljico, str. 1–3). Dvor Glanz je bil v tistem obdobju malo pomemben, bil je odročen in ni imel posebnega strateškega pomena. Prej bi bilo pričakovati napad na grad Kamen, ki pa se očitno ni zgodil. 430 2020IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 ogromno škodo.237 Podatek se nedvomno nanaša na potres 26. marca 1511. Zaradi skromnih ostalin je sedaj težko sklepati, do kolikšne mere je bila takrat prizadeta srednjeveška stavbna substanca. Analiza ohranjenega srednjeveškega zidovja na sosednjih gradovih Kamen in Gutenberg kaže, da nikakor ni verjetno, da bi bilo na Glanzu prizadeto celotno zi- dovje oziroma da bi po potresu srednjeveško zidov- je v celoti odstranili ter ga nadomestili z novim. To potrjuje tudi dovolj dobro ohranjeno obodno zidovje pristave, ki je brez značilnih potresnih poškodb. Tudi prvotni stolpasti dvor med potresom ni bil popolno- ma razdejan, sicer med gradbenimi deli v 16. stoletju ne bi ohranili njegove srednjeveške tlorisne zasno- ve. Gotovo pa so bile poškodbe precejšnje, saj sicer Valvasor gotovo ne bi omenil ogromne povzročene škode. Domnevati smemo, da je je bilo poškodovano zlasti zidovje višjih poslopij in da je bilo torej najbolj prizadeto zidovje v vrhnjem delu prvotnega stolpa- stega dvora. Zgolj ugibati je mogoče, ali so prva ob- novitvena dela opravili že takoj po potresu. Vsekakor so se temeljite prenove lotili najpozneje leta 1531 in jo dokončali skoraj tri desetletja pozneje, leta 1558. Pri tem ni šlo zgolj za nujno popotresno obnovo, 237 Valvasor, Die Ehre, XI, str. 243. marveč tudi za ambiciozno širitev stavbnega kom- pleksa, ki je na koncu dobil tudi novo ime. Morda so takrat na starih temeljih – podobno ka- kor izpostavljeni obrambni stolp na sosednjem gradu Kamen – deloma na novo zgradili poslopje stolpa- stega dvora. Utemeljeno je pomisliti, da so v sklopu popotresne sanacije razmajano severovzhodno steno prvotnega stolpastega dvora na zunanji strani obzi- dali oziroma jo okrepili z novo steno, ki je bila na- slonjena neposredno nanjo.238 Na podlagi primerjave z nekdanjim stolpastim dvorom Strmol pri Cerkljah, pa z nekdanjima dolenjskima stolpastima dvoroma Rakovnik in Gracarjev turn, je mogoče domnevati, da so med prenovo prvotnemu dvonadstropnemu stol- pastemu dvoru dodali še tretje nadstropje in da je s tem v precejšnji meri dobil značaj renesančnega štoka. Bržkone je prenovljeno poslopje prvotnega srednjeve- škega stolpastega dvora dobilo nove renesančno obli- kovane stavbne člene. Novi kamniti okenski in vratni okvirju so bili gotovo iz peračiškega zelenkastega oli- gocenskega andezitnega tufa, ki so ga kamnoseki na Gorenjskem že vsaj od 15. stoletja zelo pogosto upo- 238 Na podoben način so v 16. stoletju sanirali razmajano obodno zidovje gradu Mokronog na Dolenjskem iz 16. stoletja. Grad Glanz oziroma (Novi) Gutenberg v drugi polovici 16. stoletja. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2020). 431 2020 IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 rabljali.239 Najverjetneje so hkrati s prenovo poslopju srednjeveškega stolpastega dvora na sprednji oziroma južni strani dodali obzidano dvorišče z manjšo po- možno stavbo oziroma vratarnico.240 Novo dvorišče so do leta 1558 obdali z obzidjem, ki je bilo po višini zidne police ob nekdanjem portonu na severozahodni strani sodeč dokaj nizko, v zgornjem delu na dvorišč- ni strani opremljeno z lesenim obrambnim hodni- kom ter naslonjeno na poslopje dvora in na starejše obzidje severovzhodnega dvorišča. Temeljite prenove in širitve so bila deležna tudi gospodarska poslopja,241 kar kaže, da je srednjeveški dvor v tistem obdobju dejansko postal središče sa- mostojne zemljiške posesti. Poslopje ob zahodnem vogalu obzidja pristave so podaljšali proti jugo- 239 Tuf so pridobivali približno 3 km od lokacije gradu Glanz, v več manjših in treh večjih kamnolomih v dolini Peračice pri Brezjah, ki so sedaj vsi opuščeni (prim. Mirtič, Slovenski naravni kamen, str. 43). Enak kamen so v 15. in 16. stoletju za okenske in vratne okvirje, stopnice ter arkadne stebre upo- rabljali tudi na sosednjem gradu Kamen (prim. Fister, Grad Kamen, str. 22, 26). 240 Pomožna stavba je morda nastala malce za obzidjem. Najver- jetneje je bila samo pritlična, ker bi sicer zakrila okenske od- prtine na glavni fasadi poslopja prvotnega stolpastega dvora. 241 Za osnovno problematiko gospodarskih poslopij v sloven- skem prostoru prim. Baš, Gospodarska poslopja, str. 140–149. vzhodu in njegovo talno ploskev podvojili na račun zmanjšanja dvorišča pristave. Podaljšek je na dvori- šču domnevno dobil leseno steno, pokrili pa so ga najverjetneje z enokapno streho, ki je bila na sprednji strani naslonjena na obodno obzidje pristave. Zaradi podaljška so v starem obzidju pristave prebili nova okna. Severozahodno od prvotnega stolpastega dvora oziroma grajskega jedra so zelo povečali starejše zi- dano enonadstropno gospodarsko poslopje. Vse kaže, da so ohranili prvotno višino zidovja, talno površino pa za trikrat povečali. Nov glavni vhod v tisto pos- lopje, ki je v nadstropju najverjetneje ohranilo funk- cijo grajske kašče, v spodnji etaži pa je dobilo funkci- jo kleti oziroma konjskega hleva, so uredili na krajši jugovzhodni fasadi. Južno od tistega gospodarskega poslopja so postavili nov grajski skedenj, ki je dobil konstrukcijo z zidanimi slopi na zidanem podstav- ku in dvokapno streho. Široke odprtine med slopi so najverjetneje zaprli z lesenimi deskami.242 Tlo- risno ploskev skednja so zasnovali v razmerju 1 : 4. Na jugozahodni strani skednja so zasnovali z zidom 242 Podobna zasnova grajskega skednja iz 16. ali 17. stoletja se je do okoli leta 1910 ohranila ob gradu Mirna na Dolenjskem. Primerljiva konstrukcija iz 17. stoletja je deloma ohranjena na lokaciji nekdanje pokrite jahalnice ob gradu Turjak. Razrušeni grad Glanz oziroma (Novi) Gutenberg v drugi polovici 17. stoletja. Poskus rekonstrukcije. Aksonometrična študija (risal: Igor Sapač, 2020). 432 2020IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 ograjeno izravnano gospodarsko dvorišče s približno pravokotno talno ploskvijo. Tam je bil najverjetneje prostor za grajsko perjad. Na severozahodni stra- ni dvorišča so malce po njegovi ureditvi postavili manjše nizko poslopje s pravokotno talno ploskvijo, v katerem so bili bivalni prostori za grajske posle ali pa hlev. Jugozahodno od izravnanega gospodarske- ga dvorišča so obzidali najnižji grajski plato in na njem, ob najverjetneje starejšem okroglem poslopju z domnevnim vodnim zbiralnikom, postavili pritlično dvocelično poslopje, ki je imelo najbrž bivalni značaj. Vzhodno od obzidanega najnižjega grajskega platoja so uredili manjši ograjen grajski vrt.243 Vrtni zid so naslonili na višji eskarpni zid, s katerim so sočasno zamejili jugozahodni rob novo oblikovanega drugega grajskega platoja in ki je povezal oba hkrati postav- ljena portona na koncih grajskih dostopnih poti na jugozahodni in jugovzhodni strani. Z vzpostavitvijo obzidanih terasastih platojev se je v tistem obdobju neposredna okolica prvotnega stolpastega dvora pre- cej spremenila in celota je v krajinski sliki dobila že skoraj monumentalen značaj. Z obsežnimi gradbenimi deli se je kompleks nek- danjega srednjeveškega dvora v 16. stoletju spremenil v približek sodobne renesančne podeželske vile. Dela so za humanistično izobraženega Jakoba III. pl. in od leta 1544 barona Lamberga (1508–1566) izvajali hkrati s temeljito preobrazbo in širitvijo kompleksa sosednjega gradu Kamen pri Begunjah.244 Vse kaže, da se je prenovitvenih posegov – sam ali s svojim bra- tom – lotil zatem, ko je zaključil študij na Dunaju in leta 1530 postal imetnik polovice gospostva Ka- men ter preden je leta 1544 dobil baronski naslov, postal deželni funkcionar na Kranjskem in posle- dično v glavnem prebival v Ljubljani oziroma – po letu 1549 – v novem gradu Boštanj pri Grosupljem. Čeprav so bila gradbena dela na Glanzu v primerjavi z gradbenimi deli na gradovih Kamen in Boštanj pri Grosupljem bistveno manj obsežna in njihov končni rezultat ni bila tako ambiciozna ter monumentalna arhitektura, je bil njihov pobudnik nanje upraviče- no ponosen in jih je leta 1558 samozavestno obeležil z omenjeno napisno ploščo. Z manjšo, a udobno in slikovito rezidenco, ki jo je Jakob III. pl. Lamberg morda začel urejati tudi zato, ker je bivališče v gradu Kamen nameraval prepustiti svojemu bratu Francu († po 1554), je na Glanzu v 16. stoletju nastalo tudi nekaj, kar je s heterogenimi stavbnimi masami in ne- povezanimi poslopji z različnimi funkcijami spomi- 243 Obzidane terasaste vrtove so v 16. stoletju uredili tudi ob so- sednjem gradu Kamen (prim. Fister, Grad Kamen, str. 20–21). 244 Gradbena dela na gradu Kamen so dokumentirana z letnica- ma 1537 in 1549, ki sta vklesani na spominskih ploščah, sedaj vzidanih na dvorcu Kacenštajn v Begunjah, in z letnico 1551, ki so jo v svež omet vrezali v grajski kuhinji v pritličju repre- zentativnega novega bivalnega poslopja (Avguštin, Graščina v Begunjah, str. 10; Fister, Grad Kamen, str. 22; Fister, Delo na spomeniških gradovih, str. 21). njalo na arhitekturno tradicijo srednjeveških gradov. Morda se je Jakob III. baron Lamberg tudi zato poz- neje odločil, da na prenovljeno in razširjeno višinsko grajsko stavbo prenese ime z opuščenega sosednjega Gutenberga. Jakob III. baron Lamberg si je gotovo želel, da bo prenovljena in v Gutenberg preimenovana grajska stavba Glanz dolgo obstala ter da bo dostojno spo- minjala na njegovo razgledanost in ambicioznost ter na matični grad Lambergov na Kranjskem. Zgodilo se je drugače. Vse kaže, da so – predvsem zaradi težke pristopnosti – grajski kompleks opustili že približno pol stoletja po zaključku obsežne prenove in da so ga že v prvi polovici 17. stoletja začeli izkoriščati kot priročen kamnolom iz katerega so gradbeni material odvažali na vse strani.245 Novi Gutenberg je sedaj, po štirih stoletjih od njegove opustitve, veliko bolj raz- rušen in pozabljen od prvotnega Gutenberga in bolj kot na odličnost Jakoba III. barona Lamberg ter na začetke vzpona Lambergov na Kranjskem opozarja na nepredvidljivost toka časa in na minljivost vsega človeškega. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS – Arhiv Republike Slovenije AS 176 – Franciscejski kataster za Kranjsko ZVKDS – Zavod za varstvo kulturne dediščine, Ob- močna enota Kranj Zbirka načrtov: Grad Gutenberg: tloris (avtor: Peter Fister, 1968) LITERATURA IN OBJAVLJENI VIRI Adam, Stane in Jere, Nadja in Sinobad, Jure: Stara Radovljica. Radovljica: Nadja Jere, 2012. Adam, Stane in Sinobad, Jure: Nekaj utrinkov z raz- stave o stari Radovljici. Linhartovi listi. Občasnik za domoznanstvo in novice Knjižnice A. T. Linhar­ ta Radovljica, 7/26, 29. 6. 2008, str. 1–4. Adam, Stane: 550 let od bitke za Radovljico. O vi- soki obletnici in njenem odmevu. Linhartovi listi. Občasnik za domoznanstvo in novice Knjižnice A. T. Linharta Radovljica, 6/22–23, 19. 9. 2007, str. 1–3. 245 Gradbeni material z opuščenega gradu so uporabljali za nove gradnje v bližini. Morda so z grajskim gradivom izpeljali tudi gradnjo nove zgodnjebaročne ladje bližnje poznogotske podružnične cerkve sv. Lucije v Zadnji vasi, ob cesti proti Tržiču, ki je od lokacije gradu oddaljena približno poldrugi kilometer. Cerkev iz druge polovice 15. stoletja so leta 1663 temeljito prenovili in takrat so staro pravokotno ladjo nado- mestili z novo večjo na potegnjeni osmerokotni talni ploskvi (Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 34; Globočnik, »Ču- dovit položaj, str. 101–103). 433 2020 IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 Adam, Stane: Clemidium anonimnega geografa iz Ra­ venne. Radovljica: samozaložba, 1999 (Doneski za zgodovino Radovljice v srednjem veku, 1). Adam, Stane: Grad Kamen in njegovi prebivalci do konca Ortenburžanov. 2 zvezka. Radovljica: samo- založba, 2000 (Doneski za zgodovino Radovljice v srednjem veku, 4 in 5). Adam, Stane: Jubileji krajev radovljiške občine v letu 2006 (vasi Lancovo, Slatna, Gorica in Otok). Linhartovi listi. Občasnik za domoznanstvo in no­ vice Knjižnice A. T. Linharta Radovljica, 5/20, 11. 12. 2006, str. 2–4. Adam, Stane: Miniature iz plemiškega rodoslovja. (I.). Donesek k rodoslovju čušperških Kastelanov v 14. stoletju. Drevesa. Bilten slovenskih rodoslov­ cev, 4/2–3, 1997, str. 10–11. Adam, Stane: Miniature iz plemiškega rodoslovja. (II. del). Jamski oz. Kamenski iz Begunj do konca XIII. stoletja. Drevesa. Bilten slovenskih rodoslov­ cev, 4/4, 1997, str. 13–16. Adam, Stane: Miniature iz plemiškega rodoslovja. Gutenberški do XIII. stoletja. Drevesa. Bilten slo­ venskih rodoslovcev, 5/1–2, 1998, str. 8–9. Adam, Stane: Miniature iz plemiškega rodoslovja. Gutenberški v 14. stoletju. Drevesa. Bilten sloven­ skih rodoslovcev, 6/1–4, 1999, str. 19–20. Adam, Stane: Miniature iz plemiškega rodoslovja. Poljški vitezi z gradu Kamen pri Begunjah. Dre­ vesa. Bilten slovenskih rodoslovcev, 7/1–2, 2000, str. 10–11. Adam, Stane: Nastanek trga in župnije v Radovljici. Radovljica: samozaložba, 2000 (Doneski za zgo- dovino Radovljice v srednjem veku, 3). Adam, Stane: Nekaj utrinkov iz zgodovine Mošenj. Linhartovi listi. Občasnik za domoznanstvo in no­ vice Knjižnice A. T. Linharta Radovljica, 3/10, maj 2004, str. 1–4. Adam, Stane: Vitezi iz zavetišča. 3 deli. Linhartovi listi. Občasnik za domoznanstvo in novice Knjižni­ ce A. T. Linharta Radovljica, 4/15, 5. 9. 2005, str. 2–4; 4/16, 6. 9. 2005, str. 1–4; 5/19, 20. 11. 2006, str. 1–3. Adam, Stane: Zgodnji Ortenburžani in Radovljica. Radovljica: samozaložba, 1999 (Doneski za zgo- dovino Radovljice v srednjem veku, 2). Allmer, Gottfried: Schloss Gutenberg. Gemeinde Gutenberg an der Raabklamm. Gutenberg an der Raabklamm: Gemeindevertretung, 2002, str. 49– 58. Avguštin, Cene: Graščina v Begunjah in njen stavb- ni razvoj. Psihiatrična bolnica Begunje 1953–1973: Begunje: Psihiatrična bolnica v Begunjah, 1973, str. 9–14. Avguštin, Cene: Tržič in okolica. Ljubljana: Zavod za spomeniško varstvo SRS, 1970 (Kulturni in na- ravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov, 23). Baraga, France: Grad Mirna v srednjeveških listinah. Mirna: Studio 5, 2005. Baravalle, Robert: Burgen und Schlösser der Steiermark. Eine enzyklopädische Sammlung der steirischen Wehrbauten und Liegenschaften, die mit den verschie­ densten Privilegien ausgestattet Waren. Graz: Stia- sny, 1961 (ponatis: Graz: Leykam, 1995). Baš, Franjo: Gospodarska poslopja na Slovenskem. Stavbe in gospodarstvo na slovenskem podeželju. Iz­ brani etnološki spisi. Ljubljana: Slovenska matica, 1984, str. 140–149. Bizjak, Matjaž: Gutenberg in Briksenska posest vzhodno od Tržiške Bistrice. Ad fontes: Otorepčev zbornik (ur. Darja Mihelič). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005, str. 255–269. Bizjak, Matjaž: Listina o izgradnji in posvetitvi la- stniške cerkve v Lescah. Historia artis magistra. Amicorum discipulorumque munuscula Johanni Höfler septuagenario dicata (ur. Renata Novak Kle- menčič in Samo Štefanac). Ljubljana: Znanstve- na založba Filozofske fakultete, 2012, str. 33–42. Bohinc, Slavko: Sigismund / Žiga / Lamberg, prvi ljubljanski škof. Tržičan, 15/3, 1. april 2011, str. 23. Bremec, Rok: Arheološka topografija utrjenih najdišč med Begunjščico­Zgošo, Savo in Kokro. Kranj, 2012 (Diplomsko delo na Oddelku za arheologijo Fi- lozofske fakultete Univerze v Ljubljani). Cevc, Emilijan: Srednjeveška plastika na Slovenskem. Od začetkov do zadnje četrtine 15. stoletja. Ljublja- na: Slovenska matica, 1963. Dimitz, August: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813. Mit besonderer Rück­ sicht auf Kulturentwicklung. 4 zvezki. Laibach: I. Kleinmayr & F. Bamberg, 1874–1876. Dolinar, France M.: Ljubljanski škofje. Ljubljana: Družina, 2007. Dolinar, France: Lamberg, Žiga. Enciklopedija Slove­ nije, 6. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1992, str. 95. Dolničar, Janez Gregor: Zgodovina ljubljanske stolne cerkve. Ljubljana 1701–1714. Uredila Ana Lav­ rič. Ljubljana: Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU, 2003. Fister, Peter: Arhitektura slovenskih protiturških tabo­ rov. Ljubljana: Slovenska matica, 1975. Fister, Peter: Begunje. Konservatorsko poročilo. Var­ stvo spomenikov XIII–XIV, 1968–1969 (1970), str. 209–210. Fister, Peter: Bistrica pri Tržiču. Konservatorsko po- ročilo. Varstvo spomenikov XIII–XIV, 1968–1969 (1970), str. 210. Fister, Peter: Delo na spomeniških gradovih. Grad Kamen pri Begunjah na Gorenjskem. Varstvo spo­ menikov XVII–XIX/2, 1975, str. 5–32. Fister, Peter: Grad Kamen pri Begunjah. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za spomeniško varstvo, 1977 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov, 79). Fister, Peter: Tržič. Oblikovanje mesta v stoletjih. Snovanja (Gorenjski glas) 3/4, 16. avgust 1969, str. 33–34, 40. 434 2020IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 Fister, Peter: Umetnost stavbarstva na Slovenskem. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1986. Fišera, Zdeněk: Jeskynní hrady střední Evropy. Praha: Libri, 2005. Fräss-Ehrfeld, Claudia: Geschichte Kärntens. Band 1. Das Mittelalter. Klagenfurt: Heyn, 1984. Gale, Jakob: Cerkve na Slovenskem. Prva knjiga. Far­ ne cerkve ljubljanske nadškofije. Ljubljana: A. Kra- šovec publikacije, 1996. Gleue, Axel W.: Ohne Wasser keine Burg. Die Versor­ gung der Höhenburgen und der Bau der tiefen Brun­ nen. Regensburg: Schnell & Steiner, 2014. Globočnik, Damir: »Čudovit položaj so izbrali tile Gorenjci za cerkev sv. Petra …«. Skica za umet- nostnozgodovinsko topografijo Begunj z okolico. Begunjski zbornik 2007. Radovljica: Občina Ra- dovljica, 2007, str. 84–109. Gornik, Franc: Zgodovina blejske župnije. Celje: Mo- horjeva družba; Bled: Župnijski urad, 1990. Grefe, Konrad in Radics, Peter: Stara Kranjska/Alt­ ­Krain. Dunaj, Ljubljana/Wien, Laibach: Samo- založba/Selbstverlag, 1900–1903. Gros, Ben: Gradovi grofov Ortenburških. Kranj, 2014 (Diplomsko delo na Oddelku za arheologijo Fi- lozofske fakultete Univerze v Ljubljani). Gruden, Josip: Zgodovina slovenskega naroda. Celo- vec: Družba sv. Mohorja, 1910–1916. Hitzinger, Peter: Zur Geschichte von Neumarktl. Mittheilungen des Historischen Vereines für Krain 14, 1859, št. 2–3, str. 14–16, 22–24. Höfler, Janez: O prvih cerkvah in župnijah na Sloven­ skem. K razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku. Ljubljana: Vihar- nik, 2013. Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Acta Eccle­ siastica Sloveniae 10, Miscellanea. Ljubljana: Teo- loška fakulteta, 1988, str. 201–251. Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijo pred­ jožefinskih župnij na Slovenskem: Kranjska. Druga, revidirana in dopolnjena izdaja. Ljubljana: Vihar- nik, 2017 (http://www.viharnik.com/downloads/ HistTop_Kranjska2.pdf ). Höfler, Janez: Lastniške cerkve zgodnjega srednje- ga veka na Gorenjskem in njihovo zgodovinsko ozadje. Varstvo spomenikov 49, 2016, str. 64–90. Höfler, Janez: Srednjeveške freske v Sloveniji, I. Go­ renjska. Ljubljana: Družina, 1996. Hörmann-Weingartner, Magdalena (ur.): Tiroler Burgenbuch. IX. Band. Pustertal. Bozen: Athesia, 2003. Jakič, Ivan: Grad Gutenberg in dvorec Neuhaus v Tržiču. Rodna gruda. Revija za Slovence po svetu 42, 1995, št. 8–9, str. 52. Jakič, Ivan: Gradovi, graščine in dvorci na Slovenskem. Radovljica: Didakta, 1995. Jakič, Ivan: Sto gradov na Slovenskem. Ljubljana: Pre- šernova družba, 2001. Jakič, Ivan: Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine. Ljubljana: DZS, 1997. Japelj, Pija: Dvorec Neuhaus. Ljubljana, 2019 (Di- plomsko delo na Oddelku za etnologijo in kul- turno antropologijo Filozofske fakultete Univer- ze v Ljubljani). Jarc, Tine: Starodavne poti pod Karavankami. Radov- ljica: samozaložba, 2004. Jerin, Barbara in Modrijan, Zvezdana: Vaško nad Brezjami pri Tržiču. Varstvo spomenikov 30, 1988, str. 230, 232. Klep, Jožica in Kramberger, Anton in Marn, Stane in Modlic, Žare in Tršinar, Irena in Cankar, Zdrav- ko in Vidrih, Renato: Pod Storžičem. Monografija krajevnih skupnosti Golnik, Goriče, Tenetiše, Trste­ nik. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za statistiko, 1985. Knific, Bojan in Ahačič, David: Prisrčen pozdrav iz Tržiča. Zbirka razglednic Toneta Kavčiča s pripo­ vedmi o ljudeh in njihovem življenju. Tržič: Zveza kulturnih organizacij, 2019. Knific, Bojan: Bornovi v Tržiču. Pričevanja o življe­ nju tržiških baronov. Kranj: Narava, 2016. Knific, Bojan: Lambergi, znameniti lastniki Hudega gradu. Tržičan 23/1, 1. 2. 2019, str. 29. Knific, Bojan: Paradeiserji. Tržiška zemljiška gospo- ska. Tržičan 23/3, 30. 4. 2019, str. 27. Knific, Bojan: Tržič v besedi in sliki. Spomini na prvo polovico in sredino 20. stoletja. Tržič: Tržiški muzej, 2017. Knific, Bojan: Žiga Lamberg – prvi ljubljanski škof. Tržičan 23/2, 1. 3. 2019, str. 27. Komelj, Ivan: Gotska arhitektura na Slovenskem. Ljub- ljana: Slovenska matica, 1973. Komelj, Ivan: Gradovi na Gorenjskem. Varstvo spo­ menikov XII, 1967, str. 16–22. Komelj, Ivan: Srednjeveška grajska arhitektura na Dolenjskem. Stavbno zgodovinski oris. Zbornik za umetnostno zgodovino, nova vrsta I, 1951, str. 37–85. Kos, Dušan: Čas bojevnikov. Turnirska knjiga Ga­ šperja Lambergerja. Ljubljana: Viharnik, 1997, str. 1–234. Kos, Dušan: Gorenjski samostani in plemstvo do začetka 15. stoletja. Kranjski zbornik, 1995, str. 57–64. Kos, Dušan: Med gradom in mestom. Odnos kranj­ skega, slovenještajerskega in koroškega plemstva do gradov in meščanskih naselij do začetka 15. stoletja. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1994. Kos, Dušan: Ministeriali grofov Andeških na Kranj- skem (do srede 13. stol.). Grofje Andeško­Me­ ranski. Prispevki k zgodovini Evrope v visokem srednjem veku. Zbornik razprav z mednarodnega znanstvenega simpozija, 22.–23. september 2000. Kamnik: Zveza kulturnih organizacij, 2001, str. 185–255. 435 2020 IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 Kos, Dušan: Vitez in grad. Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljub- ljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005. Kos, Dušan: Zgodovina morale. 1. Ljubezen in za­ konska zveza na Slovenskem med srednjim vekom in meščansko dobo. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2015 (Theasurus memoriae. Dissertatio- nes, 10). Kos, Franc: Gradivo za zgodovino Slovencev v sred­ njem veku. Četrta knjiga. Ljubljana: Leonova družba, 1915. Kosi, Miha in Bizjak, Matjaž in Seručnik, Miha in Šilc, Jurij: Historična topografija Kranjske (do leta 1500). [Elektronski vir]. Ljubljana: Založba ZRC, 2016 (Slovenska historična topografija, 1) http://topografija.zrc-sazu.si/sht/files/SHT- -Kranjska_web.pdf Kosi, Miha: Potujoči srednji vek. Cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem. Ljubljana: ZRC SAZU, 1998. Košir, Matevž in Cecić, Ina: Potres 26. marca 1511 v luči novih raziskav. Idrijski razgledi 56, 2011, št. 1, str. 90–104. Kozinc, Boris: Škratov grad je še zavit v tančico skrivnosti. Gea 4, oktober 1994, str. 6–7. Kragl, Viktor: Zgodovinski drobci župnije Tržič. Tržič: Župni urad, 1936. Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana: Zveza za tujski promet za Slovenijo, 1937. Krajevni leksikon Slovenije. I. knjiga (ur. Roman Sav- nik). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1968. Kronika grofov celjskih. Prevedel in z opombami opre­ mil Ludovik Modest Golia. Maribor: Založba Ob- zorja, 1972. Lavrič, Ana (ur.): Upodobitve ljubljanskih škofov. Ka- talog razstave. Ljubljana: Narodna galerija, 2007. Lavrič, Ana: Ljubljanska stolnica. Umetnostni vodnik. Ljubljana: Družina, 2007. Lavtižar, Josip: Spomini. Ráteče-Planíca: J. Lavtižar, 1926. Lazar, Aleš in Bremec, Rok in Rozman, Luka (Ma- gelan Skupina d.o.o., Kranj): Danes skrito, nekoč reprezentativno: Dediščina krajine na primeru gradu Gutenberg – stari in novo pristopi k oživ- ljanju krajine. 1. mednarodni kongres slovenskih muzealcev SMD ­ SMS ­ ICOM. Muzeji, dedi­ ščina in kulturna krajina. Zbornik. Piran, 20.–22. 10. 2016. Radovljica: SMD - Slovensko muzej- sko društvo; Ljubljana: SMS - Skupnost muze- jev Slovenije; Celje: ICOM Slovenija, 2017, str. 319–326. Lazar, Tomaž: Oborožitev slovenskih dežel v začetku 16. stoletja: münchenski rokopis Cod.icon 222. Zgodovinski časopis 71, 2017, št. 1–2, str. 106–162. Leben, Nika: Romanska cerkvena arhitektura na se- vernem obrobju loškega gospostva. Kranjski zbor­ nik, 1995, str. 41–56. Meke, Katra (ur.): Odlično mesto ljubljansko in njegov prvi škof Sigismund Lamberg 1420–1488. Katalog razstave. Ljubljana: Narodna galerija, 2019. Meterc, Janez: Begunje v preteklosti. Begunjščica – gora in ljudje. Almanah v počastitev praznovanja 70­letnice solastniške skupnosti Planinca. 14. avgust 1994. Begunje: samozaložba, 1994, str. 3–35. Mirtič, Breda (ur.): Slovenski naravni kamen. Ljublja- na: Ministrstvo za znanost in tehnologijo; Re- stavratorski center Republike Slovenije, 1999. Mohorič, Ivan: Bombažna predilnica in tkalnica v Tr­ žiču. Nastanek, razvoj in delo 1885–1960. Tržič: Mestni muzej, 1960. Mohorič, Ivan: Zgodovina industrije, gozdarstva in obrti v Tržiču. Tretja knjiga. Tržič: Mestni muzej; Turistično društvo, 1965. Mohorič, Ivan: Zgodovina obrti in industrije v Tržiču. Tržič: Mestni muzej; Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1957. Otorepec, Božo: Lamberg. Enciklopedija Slovenije, 6. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1992, str. 94–95. Petek, Marija in Petek, Mihael: Kronika župnije Tr­ žič: ob 150­letnici posvečenja župne cerkve. Tržič: Župnijski urad, 1988. Pettauer, Leopold: Imena važnejših starejših gradov na Slovenskem nekdaj in sedaj. Imensko zgodo- vinska razprava, Kronika slovenskih mest 5, 1938, str. 7–17, 107–109, 189–192. Pirc, Karel: Tržič v začetku 19. stoletja: Tržiška gra- ščina. Cerkveni glasnik za tržiško župnijo, 2/8, 1925, str. 7–8. Podlogar, Leopold: Iz zgodovine kranjskih trgov. 17. Tržič. Vertec 61, 1930/1931, str. 140–142, 156– 158. Preinfalk, Miha (ur.): Feldmaršal Radetzky in Sloven­ ci. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2017. Preinfalk, Miha: Auerspergi. Po sledeh mogočnega tura. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2005. Preinfalk, Miha: Plemiške rodbine na Slovenskem. 16. stoletje. Del 1. Od Barbov do Zetschkerjev. Ljublja- na: Viharnik, 2016 (Zbirka Blagoslovljeni in pre- kleti, 5). Preinfalk, Miha: Tržiški graščak – Jožef Dietrich in njegov grb. Tržičan 12, 2. 3. 2009, str. 33. Radics, P(eter) von: Zur Geschichte der Herrschaft Neumarktl. (Neuhaus–Altgutenberg). Separat. Lai- bach: Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg, [1911]. Rajšp Vincenc (ur.): Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787, 4. Ljubljana: Znanstvenoraziskoval- ni center SAZU in Arhiv Republike Slovenije, 1998. Reisp, Branko: Valvasorjeva Topographia arcium Lambergianarum. Kronika 14, 1966, št. 3, str. 153–154. Repše, Renato in Štuhec, Mojca: Konservatorski na­ črt. Mapa 01. Tržič – Grad Neuhaus. Kranj, 2012. 436 2020IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 Ribarič, Vladimir: Potresi v Sloveniji. Ob stoti obletnici velikega ljubljanskega potresa. Ljubljana: Slovenska matica, 1994. Rjavec, Mojca: Plemiška rodbina Sułkowsky. O življe­ nju nekaterih članov rodbine Sułkowsky od 18. sto­ letja do danes na ozemlju današnje Poljske, Avstrije, Slovenije, ZDA in Mehike. Koper, 2012 (Diplom- sko delo na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem). Santonino, Paolo: Popotni dnevniki. 1485–1487. Pre­ vedel Primož Simoniti. Celovec, Dunaj, Ljubljana: Mohorjeva založba, 1991. Sapač, Igor: Arhitekturnozgodovinska problematika srednjeveških plemiških dvorov na območju Liti- je, Šmartna in Gabrovke. Kronika 59, 2011, št. 3, str. 371–410. Sapač, Igor: Grad Bela Peč/Weissenfels in njegov ar- hitekturnozgodovinski pomen. Kronika 64, 2016, št. 3, str. 353–388. Sapač, Igor: Grad Breg pri Ribnici na Dolenjskem in njegov arhitekturnozgodovinski pomen. Kronika 66, 2018, št. 3, str. 435–460. Sapač, Igor: Grad Waldenberk – Pusti grad pri Ra- dovljici. Stavbnozgodovinski oris. Kronika 64, 2016, št. 3, str. 327–352. Sapač, Igor: Grajske stavbe v osrednji in zahodni Slo­ veniji. Maribor, 1994 (Raziskovalna naloga: Mla- di za napredek Maribora, 11. srečanje). Sapač, Igor: Kaj je grad? Problematika terminološke oznake in temeljne definicije. Kronika 60, 2012, št. 3, str. 391–412. Sapač, Igor: Mesta, trgi, gradovi in samostani v Slavi vojvodine Kranjske. Popravki in dopolnitve. Stu­ dia Valvasoriana. Zbornik spremnih študij ob prvem integralnem prevodu Die Ehre Deß Hertzogthums Crain v slovenski jezik (ur. Janez Weiss). Ljublja- na: Zavod Dežela Kranjska, 2014, str. 703–892. Sapač, Igor: Razvoj grajske arhitekture na Dolenjskem in v Beli krajini. Ljubljana, 2003 (Diplomsko delo na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani). Sapač, Igor: Srednjeveška gradbena zgodovina gradu Prem. Acta Histriae 27, 2019, št. 3, str. 439–476. Simoniti, Primož: Humanizem na Slovenskem in slo­ venski humanisti do srede XVI. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 1979. Simoniti, Vasko: Turki so v deželi že. Turški vpadi na slovensko ozemlje v 15. in 16. stoletju. Celje: Mo- horjeva družba, 1990. Sinobad, Jure: Dežela. Kulturnozgodovinski oris Ra­ dovljiške ravnine. Radovljica: samozaložba; Ljub- ljana: Znanstveni inštitut FF, 1998. Sinobad, Jure: Ljudsko izročilo v poeziji Lovra To- mana. (3), Stari Gutenberg. Linhartovi listi, 5/14, 21. 10. 2013, str. 1–3. Slanovic, Branko: Graščinica Boben. Bled tisoč let. Blejski zbornik 2004 (ur. Jože Dežman). Radovlji- ca: Didakta, 2004, str. 299–306. Slovenski zgodovinski atlas (ur. Drago Bajt in Marko Vidic). Ljubljana: Nova revija, 2011. Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982. Stopar, Ivan: Architektursymbolik in mittelalterli- chen Höfen Sloweniens. Simbole des Alltags – All­ tag der Symbole. Festschrift für Harry Kühnel zum 65. Geburtstag. Graz: Akademische Druck- u. Verlagsanstalt, 1992, str. 147–169. Stopar, Ivan: Gradovi. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1991 (Zbirka Slovenska dediščina). Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. I. Go­ renjska. Ob zgornjem toku Save. Ljubljana: Vihar- nik, 1996 (Grajske stavbe, 6). Stopar, Ivan: Johanns Weichard Valvasor, Upodobi- tve dežele Kranjske. Konkordančna bibliografija. Varstvo spomenikov 41, 2006, str. 140–177. Stopar, Ivan: Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na slovenskem Štajerskem. Ljubljana: Slovenska matica, 1977. Štular, Benjamin (ur.): Srednjeveški Blejski otok v ar­ heoloških virih. Ljubljana: Založba ZRC, 2020 (Opera Instituti archaeologici Sloveniae, 42). Štular, Benjamin: Mali grad. Visokosrednjeveški grad v Kamniku. Ljubljana, Založba ZRC, 2009 (Opera Instituti archaeologici Sloveniae, 15). Turk, Josip: Lamberg, Sigismund, grof (?–1488). Slo­ venski biografski leksikon. 4. zvezek. Kocen­Lužar. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1932. Valvasor, Janez Vajkard: Čast in slava vojvodine Kranjske. 4. knjige. Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska, 2009–2013. Valvasor, Janez Vajkard: Topografija Kranjske 1678– 1679. Skicna knjiga. Faksimiliran natis originala iz Metropolitanske knjižnice v Zagrebu. Ljublja- na: Valvasorjev odbor pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, 2001. Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Hertzog­ tums Crain. Laybach, Nürnberg, 1689. Valvasor, Johann Weichart: Topographia Ducatus Carnioliae Modernae. Wagensperg in Crain, 1679. Faksimilirana izdaja. Ljubljana: Cankarjeva za- ložba; München: Dr. Dr. Rudolf Trofenik, 1970. Valvasor, Johann Weikhard: Topographia arcium Lambergianarum id est arces, castella et dominia in Carniolia habita ... possident comites a Lamberg. Bagenspergi: per Ioannem Weichardum Valvasor, 1679. Voje, Ignacij: Slovenci pod pritiskom turškega nasilja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakul- tete, 1996. Wurzbach, Constant v.: Das Biographische Lexikon des Kaiserthums Oesterreich. 14. Teil. Laicharding– Lenzi und Nachträge (II. Folge). Wien: Hof und Staatsdruckerei, 1865. Zabukovec, Janez: Bistrica: cerkev sv. Jurija na gori. Cerkveni glasnik za tržiško župnijo, 2/12, 1925, str. 3–4; 2/13, 1925, str. 2–3; 2/14, 1925, str. 2–4. 437 2020 IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 Zabukovec, Janez: Bistrica: grad Gutenberg. Cerkve­ ni glasnik za tržiško župnijo, 2/11, 1925, str. 2–4. Zabukovec, Janez: Bistrica: vas Bistrica. Cerkveni glasnik za tržiško župnijo, 2/15, 1925, str. 4–5. Zwitter, Fran: Starejša kranjska mesta in meščanstvo. Inavguralna disertacija. Ljubljana: Leonova druž- ba, 1929. Žabota, Barbara: Rodbina Khisl – novoveška zgodba o uspehu. Kronika 51, 2003, št. 1, str. 1–26. Žiberna, Marjan: Po Tržiču in okolici. Turistični vo­ dnik. Tržič: Občina Tržič, 2014. Žibert, Marjana: Pozdrav z Gorenjske. Zbirka starih razglednic. Kranj: Gorenjski muzej, 2010. Žontar, Josip: Zgodovina mesta Kranja. Ljubljana: Muzejsko društvo za Slovenijo, 1939. Žontar, Majda in Zupančič, Mirina: Terenske razi- skave gradov na Gorenjskem. Varstvo spomenikov XII, 1967, str. 23–36. Žvanut, Maja: Od viteza do gospoda. Ljubljana: Vi- harnik: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1994. S U M M A R Y Gutenberg and Glanz Castles or, rather, Novi Gutenberg Castle. A description of architec- tural history In the Late Middle Ages and Early Modern Period, two castle buildings stood on the southern slope of the Dobrča Mountain between Tržič and the village of Begunje which have been in ruins for centuries. Despite different origins, former signifi- cances, and architectural history, they are both asso- ciated with the Dobrča Mountain, the topographi- cal name Gutenberg, and the noble Lamberg family. The article discusses their architectural history. The Gutenberg Castle was built around the mid-twelfth century as a fortified Romanesque architecture with a fairly large residential building and an enclosed courtyard. By the last third of the thirteenth century, the castle was supplemented with a outer bailey and supposedly also with a Romanesque castle Church of St. George and a free-standing fortified tower. In the fourteenth century, the original castle walls were added extensive and robust walls to enclose the newly constructed upper castle courtyard and ensure additional protection to the castle entrance. In the fifteenth century, the castle was further reinforced in three building phases and given a tall tower, and its entrance further safeguarded. In 1511, the castle was severely damaged by an earthquake and completely abandoned. Although the castle building has been lying in ruins for over five centuries, its remnants are rather extensive and exhibit cultural-historical sig- nificance. In terms of its administrative role, the Guten- berg Castle was replaced with a newer and smaller building in its vicinity, and in 1557 its name was transferred to the neighbouring Glanz tower house, which originally most likely belonged to the Kamen (Germ. Stain) Castle near Begunje. The Glanz tower house was built in the second half of the thirteenth century or in the fourteenth century and its original image was that of an unfortified residential tower on the southern slope of the Dobrča Mountain. In the fifteenth century, most probably when the Kamen Castle served as the main residence of Count Her- mann III of Cilli between 1420 and 1426, it was ex- panded and converted into a small fortified medieval castle with a walled courtyard and a fortified meier­ hof. In 1511, the building complex of the Glanz Cas- tle was damaged by an earthquake, and completely restored and expanded between 1531 and 1558 for Baron Jacob III of Lamberg. With comprehensive construction works, the complex of the former me- dieval tower house was converted into an approxi- mation of a contemporary Renaissance country villa. The works were implemented at the same time as the complete transformation and expansion of the neighbouring Kamen Castle complex. On the com- pletion of construction works, the Glanz Castle was renamed Gutenberg Castle to honour the memory of the ruined original castle of the Lamberg family in Carniola. Due to its poor accessibility, the castle was already abandoned around fifty years after the extensive renovation and transformed into a stone quarry in the first half of the seventeenth century. Although relatively modest, the remnants of the for- mer Glanz Castle or, rather, the (Novi) Gutenberg Castle still provide for an accurate enough histori- cal analysis of the building and can be considered an important document of castle architecture in the his- torical province of Carniola between the fourteenth and the sixteenth centuries. 438 2020IGOR SAPAČ: GUTENBERG IN GLANZ OZIROMA NOVI GUTENBERG, 375–438 Z grbom gospodov iz Podvina opremljeni srednjeveški kamniti epitaf iz zgodnjega 15. stoletja na severni fasadi ladje tržiške župnijske cerkve (foto: Igor Sapač, 2012).