0 spisji. Za spisne vaje v ljudski šoli je bolje, ako izvoli učitelj bolj lahke, pa manj težke naloge, kajti pri vajah te verste ne gre za to, da bi se misel še le iskala, ampak da se pravilno vversti in pismeno prav izrazi. Ako učitelj zahteva pretežke naloge, zgube otroci veselje do dela, to pa napredovanje sila zaderžuje in škoduje učitelju in učencem. Ker je pa neogibljivo potrebno, da imajo učenci veselje do reči, katero izdeljujejo, potem je zelo važno to vprašanje, kaj mika in vabi učence tako, da se z veseljem mude pri reči, da pismeno nalogo pridno in skerbno izpeljujejo, ler se ogibljejo poveršnosti in polovičarstva ? Iz tega pa ne skleparn, da mika učence le to, kar jim je blizo in jih obdaja. Vsakdanja skušnja nam pričuje, da so dostikrat naloge te verste vender le preveč suhoparne ia pomankljive, tedaj nikakor pripravne, da bi obudile pisraenemu izdelovanju potrebno prizadevnost in marIjivost. Gradivo za popise, in o takih nalogah hočem danes spregovoriti, naj bode sicer prosto, vendar naj se ozira na osebo pisateljevo in njegove razmere do stvari, katere podajajo zadosti znamenj in opazek učencu, da se more brez kake sile dalj časa muditi pri izdelovanji. Nalogam te verste prištevamo: drevo, hišo, vert, potok, most, gozd, hrib, dolino, cvetice, živali i. t. d. Ko smo odbrali nalogo, iraamo tri pota za izdelovanje. Dobro pa je, ako se učencem pri izberi dovoli nekaka prostost, ker izbrani predmet potem z večjem veseljem izdeljujejo. V viših razredih, pri večjih učencih učitelj navadno pove napis, in potera učenci prosto izeljujejo. Navedenje posameznih misli, stavkov ali kako drugačno napeljevanje pri delu, bolj omejuje, kakor pospešuje. Druga pot je, ako se učitelj z učenci o nalogi, o njenih bistvenih rečeh in o glavnih mislih razgovarja, tako da sami misel najdejo, in se jim izdelovanje izroča. Pri tem je spremenjenje in izraževanje enega in istega pojma v mnogih oblikah veliko ceniti, ker tako se ubrani, da si učenci misel in njeno obliko iz glave ne zaporanijo tako, da sami ničesa pri tem ne mislijo. Tretja pot je, da izdela učitelj v šoli z učenci vso nalogo, ktero potem doma spišejo, v šoli popravijo, in poslednjič brez pomot prepišejo. Tukaj se pa odpirata zopet dva pota, ker ne smemo prezirati kakošna je naloga, kakošne učence imamo pred sabo in koliko so pridni? Učenci navedo o določenem gradivu posamezne stavke, katere potem druge pod druge na tablo zapišejo v takem redu, kakor so bili povedani. Spodbujati tukaj učence je skorej nepotrebno; skušajo se med sabo, kdo bo pervi in več povedal, le vverstitev je nekako sitna. Morda bi bilo dobro, da tačas, ko zaveržemo kak izrek ali stavek, ne postopamo le kar velevno, marveč vprašamo učence, je li to prav povedano? Ako pa ne gre to povoljno tako, kakor si učitelj želi, naj se nikar ne vstraši, ampak modro naj jo ukrene na drugi pot, naj prigovarja iu sam pripoveduje stavke. Ako pa zopet nij živega vdeleževaDJa, potem naj podpiše izreku, katerega kdo navede, ufiencevo ime, če tudi samo z začetnimi čerkami, to mi je dostikrat zdatno pomagalo. Kedar je na tabli dovolj stavkov, in učenci ne vedo povedati ničesa novega, potem pa je treba misli in njih izraževanje v stavkih vverstiti in vrediti. Na tabli je sedaj vse polno raznega blaga, vse je raz- 5* trošeno, kakor pri hišnem zidanji, in tedaj ne ostaja drugega, nego da se vse lepo obdela in v pravi red dene, pogled nam kaže, da so stavki stavkom podobni, ter se med saboj vjemajo. Kar si je enacega, zaznamova se s številkami ali drugo pod drugo zapiše. Tako nastanejo skupine stavkov, za katere se kmalu najdejo primerni napisi in predelki. Nij odveč sitno, odbrati to, kar gre k vvodu ali začetku, kar gre v sredo in kar na konec ali sklep, ia potem ostane še to, da se vse prav zveže. Pri tem delu, — in za to je treba dobro paziti, — pokaže se navadno zopet lepo število novib pojmov in misel, katere naj pomankljivosti nadomeste, nekaj pa so tudi potrebne zaradi pripodobnosti (analogije) in pa zaradi jasnejše in umevnejše izpeljave. Kedar se je na ta način vsa osnova s pomočjo učencev spravila v pravi red, potem nij težavno, sim in tja ostale. stavke lepo zvezati in vse s prildadnimi prehodi in med mislimi bolj pripravno in razvidno olikati in vse dobro vversteno predstaviti tako, kakor skupaj spada. Da se to delo hitreje izverši, naj učenci vse izdelovanje večkrat iz table bero. Poslednjič naj učenci vse to prepišejo, in ko so bile pomote popravljene zopet še enkrat brez pomot. Delo in vaja se zamore malo težja napraviti, ako se besede in stavki okrajšajo ali zapišejo samo z začetnimi čerkami, in.potem bero, ali pa, če se vse zbriše in potetn v šoli ali doma zopet spiše. V pojasnovanje tega, kar smo ravno priporočevali, podajam tukaj nekatere djanske skušnje in si izberem v popisavanje Gozd. I. Posamezni stavki se spisujejo tako, kakor jih učenci navedo. 1. V gozdu je veliko dreves. 2. V gozdu so pota, kolovozi in steze. 3. V gozdu vidimo tudi volkove in serne. 4. V gozdu so cvetice in germovje. 5. V gozdu je tiho in hladno. 6. Drevesa so ali listovci ali iglovci. 7. Tudi tičev vsake verste je mnogo v gozdu. 8. Tla v gozdu so s suhim listjem, z iglami ali mahom pokrita. 9. V gozdu so visoka in nizka debla. 10. V gozdu žvižgajo kosi, pa tudi senice, ščinkovci in druge ptice pojo po gozdu. 11. Gozd nam daje lesa za stavbe, kurjavo in drugo potrebno. 12. V gozdu vidimo tudi oglarje in dervarje. 13. Jež, zajec in veverica so tudi v gozdu. 14. Po letu je gozd naj lepši. 15. Tudi vsake verste hroščev in metuljev se vidi v gozdu. 16. Gozdi pokrivajo hribe in ravnine, ter se raztezajo daleč po dolinah. 17. Potoki v gozdu so po letu plitvi, dostikrat usušeni. 18. Hrasti so naj močnejša in starejša, bukve in jelke pa naj višja drevesa. 19. V gozdu vidimo tudi lovce z lovskimi psi. 20. Po gozdih rastejo tudi jagode, borovnice, maline in lešniki.