Za poduk iai kratek čas. Popotna pisnia iz Dalmacije. Na Adrijanskem morju avg. 1897. (Dalje.) Res lepa in prijetna je vožnja po morju; kakor ponosen labud hiti naša ladja naprej po Adriji. Vreme je kaj ugodno — bal sem se vročine, pa hladen morski velrič mi pihlja nasproti, ravno zdaj sem najbolj razpoložen. Da Ti nadaljujem potna pisma, pa ne več iz Bosne, ampak iz Dalmacije — nekaj ur še in naša ladja dospe v Spljet (Spalato). Tukaj na ladiji smo preskrbljeni z vsem, vsak popotnik ima svojo majhno celico s posteljo ; tu imamo krasen salon, električno razsvetIjavo, vodovod, dobro postrežbo, prijetno družbo, tu se Slovenci in Hrvatje in Nemci in Poljaki bolje razumemo, kakor v dunajski zbornici, sicer pa obstrukcija tudi ne bi nič pomagala, vsak plača vsaj delež — precej zasoljeno — pa smo si dobri. Vendar, kakor se spominjam, sem Ti še premalo poročal o Mostaru. Mostar, glavno mesto hercegovsko, šteje blizu 13000 prebivalcev, polovica mohamedancev, četrtina pravoslavnih in le četrtina katoliških kristijanov. Mesto, ki leži ob reki Narenta je ozko, pač pa eno uro dolgo; le eno predmestje se malo bolj razširja proti zahodu. Najznamenitejše v Mostaru je starodaven, svetoznan most čez Narento, katera ie tukaj 381/., metra široka. Kaj enacega se ne vidi lahko kje drugje. Most se vzdiguje 19 metrov nad vodo, gre visoko v obok, ter nima od enega konca do druzega nobenega stebra, ki bi ga podpiral. Star je že čez 300 let in kakor upati, gledal še bo marsikateri rod, tako močno je iz kamenja pozidan. Na vsakem koncu se vzdigujeta na vsaki strani ceste močni, okrogli stolpi, katere so rabili v prejšnjih časih za ječe, pozneje pa tudi za shrambe smodnikove. Vozovi čez ta most ne smejo, za nje je blizu kolodvora drug, železni most. Omeniti bi imel tu še grško, pravoslavno katedralo, mogočno zidovje, ki ima kaj lepo lego, dalje bolj novo katoliško stolnico, ki ima obliko bazilike, in prostoren irančiškanski samostan. Škof mostarski je iz reda sv. FrančiSka. Lep in zanimiv izlet iz Mostara je k Buna-viru. Pod silovitimi pečinami stoji tik izvira Bune mala hišica — priljubljen romarsk kraj za mohamedane. V njej počiva v priprosti, s pregrinjali pokriti rakvi neki turški svetnik s svojim služabnikom. Sluga, ki v bližnji sobici stanuje, rad vsakemu popotniku te »svetinje« pokaže; on postavi tudi vsak večer h krsti »svetnikovi« vrč vode in prt. Po noči namreč pride — to je mnenje mohamedanov — »svetnik« ter se začne umivati, kakor mu je koran to tudi prej v življenju ukazal. Toliko v kratkem o Mostaru in okolici. Ker parnik »naglič« le dvakrat na teden popotnike iz Mostara naravnost v Reko prevaža, moral sem hiteti, da ne zainudim vlaka v Metkovič, zadnjo železniško poslajo. Zeleznica gre zopet tik reke Narente. Bolj ko se bližamo našemu cilju, dospeti pravočasno parnik, tim lepša postaja okolica. Blizo Metkoviča, ki je že na dalmatinski zemlji, zagledam že lepo obdelano polje, vinograde, južno drevje itd. Le nekaj minot od hercegovske meje — in zapustiti nam bo železnico, ter se preseliti na parnik. — Meato Metkovič ne ponuja razven nove kat. cerkve nobene znamenitoati — torej le naprej na ladjo! Prva pot na ladji, da opravimo dolžnost, na katero ne sme nikdar pozabiti popotnik — da plačamo vožnjo, do Reke je 18 gld. naštetih. 8. ura zjutraj je odbila, vrvi in verige, s katerimi je bila ladja priklenjena, se potegnejo gor in zdaj veselo naprej po Narenti — in potem dalje po Adriji do Spljeta. Smešnica. Slab lovec pripoveduje: »Zdaj že tri mesece hodim na lov in vedno upam, da bom uničil onega atarega zajca, ki me že tri mesece za norca ima; no, zdaj pa je ta dolgouhi porednež še mlade dobil!«